KOMUNISTIČNA PARTIJA - ORGANIZATORICA POMOČI BOJU ŠPANSKEGA LJUDSTVA
Dne 17. julija 1936 se je del nezvestih po-veljnikov španske republikanske vojske uprl in izdal ukaz svojim podrejenim častnikom in voja-kom, da z oborožeho silo zrušijo zakonito repu-blikansko vlado. S tem so bile napadene težko priborjene svoboščine španskega Ijudstva, ki je bilo pahnjeno v strahovit vrtinec vojne, v kateri je tri leta krvavelo in zatem, po padcu republike, 40 let trpelo pod fašistično vojaško tiranijo generala Franca.
Zarotniki in organizatorji prevrata so bili že od vsega začetka povezani s Hitlerjevo Nemčijo. Mussolinijevo llalijo in Salazarjevo Portugalsko, ki so jim pošiljale najmodernejše orožje, vojaško tehnično opremo in kmalu tudi redne pehotne, topniške, lefalske, tankovske inmomariške vo-jaške enote. Z veliko prehnočjo v oborožitvi so brez milosti napadali pomanjkljivo oboroženo, premalo pripravljeno republikansko vojsko pa tudi nezavarovani naselja Spomnimo se samo surovega bombnega napada na mesto Guerni-ca.
Špansko Ijudstvo. protifašlsti in delavski ra-¦zred, ki so se junaško dvignili v obrambo svojih demokratičnih pravic, svoje zakonito izvoljene Ijudskofrontne vlade, so se prvi v Evropi z orož-jem v roki bojevali proti združenim silam fašizma ter tri leta vztrajali in krvaveli v neenakem boju.' Zatosoupravičenopričakovali pomoč. posebno v orožju in tehnični opremi. Toda Amerika in druge države so zabranile-prodajo orožja Spa-niji in tako pustile fašističnim silam proste roke.
Sovjetska zveza ni dovolj in pravočasno po-magala, kasneje pa je ustavila prodajo orožja Spaniji. Tako je španija v boju proti mednarod-nemu fašizmu ostala osamljena Pobudniki pakta nevtralnosti in nevmešavanja, predvsem Anglija, Francija in Amerika, so kasne|e, ko je fašistična agresivnost naraščala in ogrozila Evropo, spoznali in obžalovali napako, ki je bila sforjena ob Španiji.
Vendar so demokratične množice, borci za mir, protifašisti, predvsem pa delavski razred v Evropi in v gvetu pomagali španskemi: Ijudstvu, kolikor je bilo v njihovi moči, in to v izražanju so-lidarnosti z bojem španskega Ijudstva in predv-sem z borci prostovoljci. Organizirana so bila mnoga zborovanja delavcev in protifašistov sploh, kjer so protestirali proti politiki svojih vlad irt zahtevali. da se španskim republikancem nerriudoma pošlje pomoč v orožju in vojaški opremi. Na zasedanjih skupščin Francije. Belgi-je, Anglije, Amerike in drugih držav so se ogla-šali naprednejši politiki in zahtevali od svojih vlad. da spremenijo svoja nevtralna stališča do Spanije. Oglašali so se mnogi znani javni in kul-turni delavci s pozivi, da se podpre boj špan-skega Ijudstva proti fašizmu. Napredno javno in ilegalno časopisje je dnevno prinašalo vesti o položaju na bojiščih. kritiziralo nevtralno sta-lišče zahodnih vlad ter opozarjalo na razrašča-jočo fašistično napadalnost. Tudi mnoge na-predne stranke v Evropi in v svetu, predvsem pa delavski sindikati so zahtevali od svojih vlad, da podprošpanskorepublikanskovladoin bojljud-stva proti Francu.
Kljub vsestransko razgibani dejavnosti na-predno usmerjenih množic se stvari niso obrnile na bolje. Vlade, ki bi v ttstem usodnem času lahko pomagale Spaniji in so bile dolžne kaj na-praviti, da se zajezi naraščajoči fašizem, so ostale »nevtralne«. Se več. vlade Francije. An-glije in Amerike so nenehno pritiskale na špan-sko vlado z namenom, da čimprej preneha z odporom in položi orožje.
Kot je bila Komunistična partije Španije v prvih bojnih vrstah, tako so tudi komunisti drugih evropskih dežel in drugod po svetu bili na čelu zbiranja in dajarjja pomoči španski revoluciji. Na pobudo Kominterne je bilo iz 55 dežel poslanih ok. 35.000 prostovoljcev na španska bojišča. Večinoma so bili to komunisti, pa tudi drugi pro-tifašisti. Zbiranje in odpošiljanje tako velikega števila prostovoljcev iz raznih dežel, često po
ilegalnih poteh, je bHo mogoče le prek močne, vsestransko usposobljene organizacije.
Komunistična partija Jugoslavije je brž od za-četka španske državljanske vojne pozivala na-predne množice k solidarnosti z bojem špan-skega Ijudstva. Tovariš Tito je v imenu KPJ izja-vil: »Ne nevtralnost, temveč raajpopolnejšo pomoč so dolžne izkazati zakoniti španski vladi vse države članice Društva narodov. Tu gre za namero fašistov. da razcepijo narode. Tu gre za najstrašnejšo vojno nevarnost. Tej pa se ni mo-goče ogniti s paktom nevtralnosti. ki pomeni blokado zakonite španske vlade. temveč s poino in naglo vojaško tehnično in materialno pomočjo in podporo svetovne demokracije. pri-stašev miru španskemu Ijudstvu.«
Centralni komite Komunistične, partije Jugo-slavije je svojim osnovnim organizacijam, ko-munistom, simpatizerjem in aktivnim protifaši-stom posredoval posebna navodila, smernice in priporočila, spremljal dogodke. ki so zadevali špansko vprašanje. Znano je, da je Tito. ki je bil tedaj organizacijski sekretar in je avgusta 1937 prevzel v&dstvo Partije v domovini, sam deloval pri organiziranju vsestranske pomoči Španiji Da bi akcija za podporo španski revoluciji uspešno potekala. so bili ustanovljeni posebni komiteji, ki so jih vodili znani komunisti. Poleg teh so se na pobudo Partije ali pa tudi samoini-ciativno ustanavljali pollegalni in legalni odbori in druga stalna in občasna združenja. Delovali so v mnogih krajih, delavskih centrih in mestih v Jugoslaviji ter zunaj nje, kjer so bivali naši izse-Ijenci. Znano je, da uradna jugoslovanska, po-sebno pa klerikalno usmerjena glasila niso bila naklonjena pravičnemu boju španskega Ijud-stva; z lažmi in ponareienim pisanjem so širila propagando v korist generala Franca in s tem ustvarjala ugoden teren za širjenje profašistične dejavnosti v Jugoslaviji
V  orqaniziranie vsestranske pomoči in pod-pore Španiji so bile vključene množice, ki so se v tem času silno razgibale. Posebno mladina je prednjačila. Mnogo mladih Ijudi je bilo priprav-Ijeno pridružiti se prostovoljcem.
Toda množičen odhod na španska bojišča ni bil mogoč. Vlada Stojadinoviča, Korošca in Spaha, ki je dušila vsakršno gibanie množic in boj delavskega razreda za osnovne narod-nostne svoboščine in socialne pravice, je v pri-meru Spanije z vsemi sredstvi onemogočala pošiljanje pomoči in odhod prostovoljcev v Špa-nijo.
V ta namen je izdala posebna navodila ban-skim upravam in sreskim načelstvom ter ostre ukaze policijskim in žandarmerijskim postajam.
Pri CK KPS je bil ustanovljen odbor za pomoč španski republikanski vojski. Vodil ga je Tone Šušteršič. V skladu z njegovimi navodili je de-lalo v Sloveniji več krajevnih odborov: v Ljublja-ni, Trbovljah. na Jesenicah indrugod. Kjerteh ni bilo, so se vključevali v delo partijske organiza-cije in posamezni komunisti. Deiali so seveda ilegalno. Komite na področju Ljubljane je bil ustanovljen kmalu po izbruhu upora Francovih generalov. Sestavljali so ga Pepca Maček Kar-deljeva, Adolf Jakhel, Angela Ocepkova. Polde Maček in Stane Bobnar. Zanimanje prebival-stva, posebno delavcev in mladine za dogodke v Spaniji je naraščalo, zato je komite prek partij-skih povezav. ilegalne literature ter demokra-tično usmerjenega tiska. prek pisem, ki so pri-hajala iz Španije, kolikor jih ostra cenzura ni do-segla, skušal pridobiti čimveč verodostojnih vesti. Tako je bilo mogoče širiti med Ijudi resnico o dogodkih v španiji in na bojiščih, o grozotah. ki so jih počele nad Ijudstvom Francove čete ter in-terventi Mussolinijeve in Hitlerjeve vojske.
V akcijo so se vključevali predvsem komuni-sti, skojevci, simpatizerji, protifašisti sploh, štu-dentje, napredni kulturni in drugi znani javni de-
lavci, demokrati in svobodoljubni prijatelji Špa-nije.
Vsak dan so> se širila pojasnila in obvestila med množice. v tovarne, na razna zborovanja, med člane Vzajemnosti. na nogometna igrišča, kjer se je zbirala mladina in podobno. Tiskali in razpečevali so se ilegalni letaki ob važnih do-godkih, napredno časopisje, kolikor ga cenzura ni plenila. je objavljalo dogodke \z Žpanije in razglabljalo o namenih fašistične agresije. Pele so se revolucionarne pesmi ob raznih srečanjih. na izletih. zborovanjih in ob večerih na vasi Te pesmi so smešile Franca. Mussolinija, Hitlerja. veličale Larga Caballera, ki je bij. takrat pred-sednik španske Ijudskofrontne vlade.
Težišče delovanja Komunistične partije je bilo usmerjeno na pritegovanje rnnožic v ijudsko-frontno gibanje in v boj zoper fašizem ter vojno, zoper profašistične struje doma ter proti politič-nemu in gospodarskemu usmerjanju Jugosla-vije k nacistični Nemčiji.
Glede na dogodke v Spaniji je postajalo vse bolj očitno dejstvo, da je rožljanje z orožjem pri-prava na novo porazdelitev sveta na interesne sfere. kar se lahko doseže le z napadom na ne-fašistične države Evrope. z novo svetovno vojno. Tega pa množice niso želele. Zato sta Ijudskofrontno gibanje ter boj proti fašizmu in vojni pridobivala množice. In zato so množice vse bolj protestirale in izražale simpatije in soli-darnost s španskim Ijudstvom in s prostovoljci, ki so se že boievali v Spaniji.
Na poziv Partije so prvi prostovoljci jugoslo-vanskih narodov prišli v španijo že v prvih me-secih španske vojne. To so bili naši izseljenci \z Francije, Belgije. iz severne in južne Amerike. med njimi zlasti primorski Slovenci. ki so morali bežati pred fašističnimi skvadrami iz Italije. Nekaj kasneie so prihajali politični ernigranti iz Sovjetske zveze. zatem študentje izPrage, kiso se kolektivno odločili med prostovoljce.
Mnoga pota so vodila prostovoljce v Spanijo. iz vseh krajev sveta. kjer soživeli naši izseljenci: čestokrat težavna. vendar so naši možje in fantje z veliko rnero zavesti, odločnosti in požr-tvovalnosti ter iznajdljivosti premagovali težave in stopali v boj proti fašizmu na španskih tleh. Najtežje ovire so morali premagovati prosto-voljci iz Jugoslavije.
Stojadinovičeva vlada. v kat ?ri je bil minister za notranje zadeve klerikalec dr. Anton Koro-šec, je prepovedala izdajanje potnih listov ti-stim, za katere se je količkaj sumilo. da bi more- . biti odšli v Španijo. Vendar jih \e nekaj. večina po prijateljskih zvezah. dobilo potne liste z izgovo-rom, da gredo na svetovno razstavo v Pariz. odšli pa so na španska bojišča Drugi so morali iskati ilegalne poti. Nadzor na državni meji je bil povečan, le težko so se našli tajni prehodi mimo carinskih zapor. Uspelo je le maloštevilnim. mnogi so čakali in upali, da se bodo našle druge poti.
Taka priložnost se je odprla, ko je Partija na pobudo Tita pripravljala množičen odhod v Spanijo po morski poti. V ta namen je bila najeta ladja francoskega izvora La Corse. Prjpiula je v nevtralne vode Jadranskega morja. da prev-zame na svoj krov večje število prostovoljcev in .jih odpelje v Spanijo. Priprave so potekale strogo ilegalno, po načelu izkušenj, ki jih je poz-nala partijska organizacija. Prostovoljci so se zbirali na področju Črne gore, Makarske. Omiša, Splita in Šibenika.
\z Slovenije sta bili pripravljenl dve skupini z Jesenic in iz Ljubljane ter večje število posa-meznikov, skupaj čez 30.
Organizacijo Ijubljanske skupine je vodila komisija za pomoč Španiji, ki jo je vodila komu-nistka Pepca Maček. Zato je bilo potrebno vzpostaviti posebno mrežo zanesljivih povezav in javk. določeni so bili spoznavni znaki med Splitom in Ljubljano. odredili smo natančne.da-tume in ure odhoda vlaka iz Ljubljane in prihoda v Split. Zbrati je bilo potrebno denama sredstva
in določiti število prostovoljcev. To je bilo ome-jeno, čeprav je bilo dosti več mladih pripravlje-nih ža odhod. Ko je prišel čas, bilo je konec marca 1937, je bilo vse nared. Zbrali smo se zvečer, nekoliko pred odhodom vlada iz Zaloga, v Gorenčevi jami, tam, kjer je danes podjetje Petrol. Bilo nas je osem: Ludvik Kukavica, Viktor Jeriha, Martin Gostinčar, Adolf Boben, Stane Židan, Jože Kompare, Viktor Stopar in podpisa-ni.
Prihajali smo vsak \z svoje smeri, da ne bi vzbujali suma. Doma se ni bilo modro poslavlja-ti, kaj.šele komu kaj omenjati. Prišla je Pepca, ki nam je posredovala še zadnja navodila in nam izročila skromne potne stroške. Nekoliko vzne-mirjeni, toda veseli in z veliko mero zaupljivosti, smo se na kratko poslovili od Pepce, ki nam je zaželela srečno pot in vsem segla v roke. V nje-nih očeh se je zasvetila solza. »Ostanite zdravi in živi,« nam je še rekla. Stopili smo iz jame in odšli na zaloško postajo, kupili vsak zase karto. Ob 7. uri žjutraj smo se znašli v Splitu. Po raz-poznavnem znaku smo našli zvezo, preko ka-tere smo odšli proti Solinu in dalje pod Mosorsko planino. V skritem kraju smo se ustavili. Vodil nas je za to odgovoren tovariš. Tu smo našli večje število že zbranih, vmes tudi skupino z Je-senic, ki jo je vodil Jože Gregorčič. Tu je bilo tre-ba čakati na zvezo z manjšo ladjo, ki bi nas mo-rala prepeljati na francosko ladjo La Corce. Prvi dan je bilo morje nemirno, pihali so močni ve-trovi in dež nas je močil; zato ni bilo varno izpluti. Prenočili smo v zavetju skalnate škrbine, precej daleč od naselja. Drugo jutro je pihal močan jugo: pokazalo se je sonce. da smo se za silo posušili. Radi bi kaj pojedli, saj smo bili že drugi dan brez hrane in vode.
Zadolžen sem bil. da s štirimi tovariši poiščem neka] hrane. Pot nas je vodila v najbližjo vas. oddaljeno več kilometrov. Tam smo kupili sla-nincin pet hiebov kruha. Lagali smo se, da gre hrana v bližnji kamnolom. Tako smo se ognili radovednežem v vasi, ki niso bili vajeni takih obiskov. Za 30 lačnih miadeničev ta srečno kup-Ijena hrana ni bila obilna. vendar smo jo razdelili na enake dele in s tekom pospravili. Vsaj za silo smo se odžejali iz skalnih jamic, kjer se je zadr-ževala deževnica. Tako je potekal dan; ne da se reči, da ni bilo veselja in razpoloženja. Skrbelo nas je le, ali smo ostali prekriti pred očmi čuvar-jev oblasti. Potrebno je povedati, da o poteku in dogajanju drugod nismo vedeli ničesar. Sledili in podrejali smo se navodilom, ki so jih prinašali za to zadolženi kurirji, Ko je padel mrak, smo dobili ukaz, da se v gosjem redu in v največji ti-šini premaknemo proti morju. Srečno smo prišli v majhno zapuščeno pristanišče. Z desne strani se je videlo skromno pokopališče, z leve mali pristan. Po osvoboditvi sem si ogledal to prista-nišče. Imenuje se Sveti Martin pri vasi Stroža-nac, nedaleč od Splita.
Nismo čakali dolgo, ko se je pojavila mala barka, imenovana po dalmatinsko trabakul. V pristan so v okrilju nočne tišine prihajale še drugfc skupine. Hitro smo se natlačili nanjo, biio nas je 156 poleg posadke. Stisn|eni drug vrh drugegasmoodplulimimo Bračain Hvaraproti Visu. Krožili smo po morju še preostali del noči, toda ladje La Corce — tedaj ji nismo vedeli imena — od nikoder. Nekaj ni v redu, se je sli-šalo govoriti. Barka se je morala proti jutru nekje skriti. Tako smo zapluli v zalivček Maslinovo blizu Milne na Braču, se brez najmanjše zbega-nosti izkrcali z velikim upanjem, da bomo imeli naslednji večer več sreče.
Po kratkem posvetu smo se odločili, da mirno počakamo večer, da razpostavimo straže na pregledne točke in pošljemo skupino v Milno po hrano. Ko se je sonce že nagibalo proti zatonu, so nas straže vrh hriba opozorile, da se nekaj dogaja. Hkrati so začele okrog nas pokati puške. Oster, toda skoraj prestrašen glas je za-donel v dolinico in se odbijal od skalnatih kraških vrhov: Stojte, ruke u vis... inše, kar je ponavadi sledilo žandarskemu žargonu. Obkoljevali so nas, prepričani, da smo oboroženi. Razen bri-tvic pa niso našli pri nas nič posebnega.
Nad nami je krožilo letalo. Carinska ladja Oplenac se je zasidrala blizu obrežja zaliva Ma-slinovo. Med zasliševanjem so nas prevažali s čolni na ladjo. Najprej so se lotili znanih komuni-stov. Ker niso iz njih nič izsilili, so skušali kaj do-seči s puškinimi kopiti. Ko je 156 mož ostro pro-testiralo, so morali nehati. Ponoči je ladja pri-
plula v Split. Spravili so nas v nedokončano ca-rinarnico.
Prebivalstvo Splita, posebno pa delavci ce-mentarn, ki so ravno stavkali, so bili kmalu sez-nanjeni z dogodki. Prišli so pred carinskd zgradbo, kjer smo bili zaprti, in ostro protestirali s klici »Dol s policijo, dol s fašizmom, živela re-publikanska Spanija!« Tako so izražali solidar-nost z nami. Prinašali so nam hrano in pijačo. Žandarji in zasliševalci so morali svoje obnaša-nje uskladiti z napetim položajem in omejiti svojo surovost.
Vodili so nas na zasliševanje. vsakega pose-bej. Toda organizacije niso uspeli odkriti. Naša skupina \z Ljubljane se je bila hitro in natanko dogovorila, kako se bomo zagovarjali, kaj bomo odgovorili na vprašanja, kdo nam je dal navodila in po kakšni zvezi smo prišli iz Ljubljane. Vsi smo se zagovarjali s spretno izmišljenimi izgo-vori brez napake. Čeprav so si zasliševalci po-magali s klofutami, da bi kaj izvlekli iz nas, niso zvedeli ničesar Po nekaj dneh zapora v Splitu so nas odpeljali v Zagreb, v znane zapore v Vla-ški ulici. Tudi tu so nas zasfiševali. Za tako po-četje je bila zagrebška policija bolj usposoblje-na. Vendar se je bolj zanimala za hrvaške tova-riše. Grobo so jih pretepali, kar se je slišalo v našo celico, čeprav so bili zasliševalni prostori tapecirani in je na oknu hreščal radio. Ljubljan-sko i.n jeseniško skupino in druge Slovence so po nekaj dneh odpeljali v Ljubljano. Zaprli so nas v Šentpetrsko kasarno, kjer je sedaj Onko-loški inštilut (tam so bili tedaj zapori). Ljubljan-ska policija je bila do nas popustljivejša, brez grobosti. Marsikaj smo lahko storili za clajšanje svojega neugodnega položaja. Ze na poti, na zaloški železniški postaji, nam je uspelo prek Tineta Židana, ki je bil ravno tedaj v službi, na čuvajnici. obvestiti »naše«, da se vračamo. Kmalu za tem smo dobili obiske v zapor. Ne samo sorodniki. tudi naši simpatizerji so prihaja-li, da bi zvedeli kaj o naši usodi. nam prinašaii hrano in obvestila. Čutili smo, da nismo sami, bili smo v središču pozornosti. Kaznovani smo bili z deset dni zapora. Ker so nam vračunali že zapor v Splitu. smo bili kmalu izpuščeni. Bili smo veseli prostosli, a nezadovoljni, ker se nam je veliki podvig tik pred uresničitvijo ponesrečil. Naša želja je bila priti v Španijo. toda kljub dobri volji ter temeljito pripravljeni akciji smo stali še pred zapori. Tu smo se prisrčno poslovili od Je-seničanov in drugih z obljubami in upanjem, da nam bo drugič uspelo. Tako kot nam ali še slabše se je godilotudi drugim skupinam. V Ši-beniku so jih nekaj ujeli in zaprli. še večjo sku-
pinos^aretirali včrni gori, le nekateri so pravo-časno pobegnili pred razjarjenimi zasledovalci. Javnosti pa še danes ni znano, kje prevzaprav je bila storjena napaka.
Ladjo La Corse je proti koncu 1936 rtajel ta-kratni sekretar KPJ Gorkič, Adolf Muk pa je bil določen za odgovornega na ladji. Zbiranje pro-stovoljcev \z raznih krajev Jugoslavije, povečini iz obmorskih krajev, je bilo odlično speljano. Ob obali v Črni gori, med Makarsko in Omišem, pri Splitu, pri Sibeniku se jezbralo večkot 550fan-tov in mož.
Ladja La Corse je sicer pravočasno priplula v Jadransko morje, toda brez dovoljenja je za-plula v naše teritorialne vode, česar ni smela storiti. Policija in vojna mornarica je ladjo bloki-rala v bližini otoka Sv. Nikola v Budvanskem za-livu. Na ladji ki so jo usmerili v zaliv Boke Kotor-ske, v Zeleniko, so našli Muka. Po zasliševanju je vse povedal policiji. Vendar ostane vpraša-nje, kako so našli vse posamezne skupine. Ver-jetno je budna policija z žandarmerijo opazila zbiranje, ki se zaradi številčnostj skupin ni dalo dovolj prikriti.
Muk je bil junija 1934 kooptiran v začasno vodstvo KPJ. Od takrat do 1936 je bil član polit-biroja, izvoljen na IV. državni konferenci decem-bra 1934 v Ljubljani. Po zaplembi La Corse je bil obsojen na 10 let robije, pozneje mu je bila kazen znižana na 5 let. Zaradi slabega zadrža-nja pred razrednim sovražnikom je bil 1937 za vedno izključen \z KPJ Med oftupacijo je v ko-torskem zaporu odklonil sodelovanje z Italijani, ki so ga nato marca 1943 ustrelili.
Ta poskus odhoda v Španijo je spodletel, vendar so se napredne množice še bolj razgi-bale in obsojale režim in vlado Stojadinoviča, ki je tako dosledno onemogočala pomoč bore-čemu se španskemu Ijudstvu.
Ko se je Ijubljanska skupina vrnila domov, so jo pripadniki Ljudske fronte, posebno revolucio-narno usmerjena mladina, z navdušenjem pri-čakovali in pozdravili. Ti pa so jirn pripovedovali o doživetjih na svoji poti. Večer za večerom so se na sedežih Vzajemnosti in ob raznih drugih 6rečanjih, izletih in zborovanjih, v tovarnah in drugod, razvijali pogovori v zvezi s španskimi dogodki. Komite za pomoč Spaniji, ki je deloval na vzhodnem področju Ljubljane in bil povezan s centrom v Ljubljani, je ob pomoči rajonskega komiteja Partije Polje in komunistov na širšem območju uspešno nadaljeval zdelom. Organizi-ral je zborovanje pripadnikov Ljudske fronte, kjer so se vrstila predavanja o Španiji, širil bro-šure, kot je Spanija v plamenu, m razne članke
na to temo. razpečava/letake in slike iz Španije, tako o znanem borcu in pilotu Josipu Križaju in druge. Aktivno je pripravljal »Spanski teden«, ki ga je organizirala Komunistična partija od 19. do 24. julija 1937 z namenom. da zbere v akcijo za pomoč Spaniji vse napredne protifašistično usmerjene množice. Banska uprava Dravske banovine pa je, da prepreči naraščajoče gibanje množic za pomoč Spaniji in njihov boj proti faši-zmu ter krepitev delavsko kmečke zveze in Ljudske fronte, izdala posebna in izrecna navo-dila svojim podrejenim sreskim načelstvom, žandarmerijskim in policijskim postajam, da prepoveduje »španski teden« in poveča cen-zuro nad demokratično usmerjenim tiskom in časopisjem. Nakazala je tudi, kje so žarišča Ijudskofrontnega gibanja, da bi jih podrejeni or-gani lažje nadzorovali in jih skušali zatreti.
Režimsko časopisje, posebno Slovenec in Domoljub sta povzemala iz Francovih in drugih reaKcionarnih poročil vesti o dogodkih iz Špani-je, ki so omalovaževali in sramolili Ijudsko frontno gibanje, ter članke, ki so napadala de-mokratični tisk in žarišča gibanja ter poimensko ovajali vidne pripadnike gibanja, zlasti seve ko-muniste.
Vsi ti ukrepi oblasti in pr istranska propaganda reakcionarnega tiska, ki je imel proste roke, so sicer ovirali protifašistično gibanje in boj množic za mir, vendar si večjega vpiiva med množicami
niso pridobili. Te so vse bolj spoznavale, k/e /e njihovo meslo, da bodo le združeni v močno gi-banje izboljšale svoj položaj in se ubranile pre-težne nevarnosti mednarodnega fašizma.
Ker odhod prostovoljcev po morski poli ni uspel, je Partija iskala druge poti. Največ jih je odšlo v španijo po prehodih iz Slovenije. Pre-hodov je bilo več. Tovariši z juga so potovali prek javk v Zagrebu. Tam sta organizacijo vo-dila predvsem dr. Pavle Gregorič in Pavle Žau-cer s pomočjo dr. Jožeta Potrča in Jožeta Lacka. Pot je vodila ilegalno od Lackovega doma v Novi vasi pri Ptuju k Sentilju ali Sv. Duhu na Ostrem vrhu in nato prek meje. Miha Marinko je vodil skupino Trboveljčanov prek Pece v Av-strijo. Skupine iz Ljubljane. s Primorske, Go-renjske in Dolenjske so potovale prek Golice nad Jesenicami. Tu je bil vodnik, dokler ni sam odšel v Spanijo, Franc Potočnik. Zaradi zaostri-fve kontrofe na mejah je bil prehod tvegan. Mnoge so na poli aretirale tudi avstrijske oblasti. in jih pošiljale nazaj v Jugoslavijo Vendar je po teh poteh odšlo v Španijo nad 200 Slovencev. In mnogo skupin Iz drugih krajev Jugoslaviie. Iz občin Polje in Dobrunje pri Ljubljani je skušalo srečo prek Golice več prostovoljcev. Organiza-cijo so še vedno vodili Pepca Maček Kardeljeva, kasneje pa tudi Angela Ocepkova m sekretar ra-jonskega komiteja Polde Maček Toda večini ni uspelo prebiti se do cilja skozi mnoge ovire brez
potnih lislov. Osfali so v zaporih Jugoslavije, Avstrije, Svice in tudi Francije. Uspeli so le Mar-tin Gostinčar, Tone Cimerman, Ciril Rome, Viktor Jeriha in podpisani.
Komiteji za pomoč in podporo Spaniji so de-lovali ves čas vo)ne v španiji. Še po padcu re-publike Jugoslovanske oblasti pa so po kon-čani vojni, ko so se prostovoljci umaknili pred Francovimi četami v Francijo, ki jih je pognala v taborišče, vsem vzela državljanske pravice in jim onemogočile vrnitev v domovino. Tako so Spanci ostali zunaj zakona, prepuščeni na mi-lost in nemilost francoskim oblastem. po kapitu-laciji Francije pa Petainovi kvislinški vladi in Hit-lerjevi Nemčiji. Komiteji za pomoč Spaniji in or-ganizacija Rdeče pomoči so tedaj zbirali hrano in denar ter ju pošiljali borcem v francoskih tabo-riščih.
Partija, ki je cenila španske borce, je storila vse, da jim olajša položaj. Fašisti, pijani uspeha v Španiji, so nadaljevali z osvajalnim pohodom. Ko je pretila neposredna nevarnost Jugoslaviji, se je Partija vsestransko zavzemala, da se španskim prostovoljcem omogoči vrnitev v do-movino. Tovariš Tito je 1939. leta v Parizu po-zval Spance, da se vrnejo domov in podvzel po-trebne ukrepe za organizacijo vračanja, kar pa ni bilo lahko. Pot je bila beg iz francoskih tabo-rišč prek Nemčije ali Italije po ilegalnih javkah. Mnogi so se tako vrnili, mnogi so bili na poti are-tirani in ostali v nemških in itatijanskih zaporih in taboriščih. Iz Polja sta Martin Gostinčar in Anton Cimerman umrla junaške smrti v nemškem ta-borišču Guzen Ciril Rome je sedem let prebil v francoskih in nemških taboriščih in za las ušel smrti. Viktor Jeriha je bil na poti domov aretiran, poslan v Ijubljanske zapore in nato v taborišče Dachau. Jaz sem se vrnil 1939. leta iz Pariza kot težek invalid s ponarejenim potnim listom, ki mi ga je preskrbel Lovro Kuhar (Prežihov Voranc), sodelovec tovariša Tita.
To so nekatere na kratko opisane poti in usode španskih borcev. Druge so podobne. Prek 800 prostovoljcev je odšlo neposredno iz Jugoslavije, drugi španski borci jugoslovanskih narodov in narodnosti so prišli iz drugih držav. Vseh je bilo nad 1800, od tega 534 Slovencev. To je velik delež s strani naših narodov v pod-poro španskemu Ijudstvu v boju zoper fašizem.
STANE BOBNAR