List 33.
 Lipa — zdravilo gnojnih ran.
Imel sim lanjsko leto šepasto kobilo , kteri se je na prednji nogi pri rogu bula naredila, iz ktere je začel gnoj teci. Vse smo poskušali to santo ozdraviti, kar nam je kdo svetoval, pa vse je bilo zastonj; kobila zmirej huji šepa in že več ne more na vodo. Pošljem po nekiga kovača, ki dober konjski zdravnik slovi, pa tudi ta ni mogel pomagati. — Potem mi pove nek mož, de je tudi imel šepastiga konja, in de mu je nek voznik rekel: ako hočeš, de konj ne pride ob nogo , daj spodnje lipov ekože (Lindenbast, tilia parvifolia) na sladkim mleku skuhati in s tem rano obezovati, in i.6 , pravi on, je pomagalo. Tudi jez ukažem odsekati nekaj lipovih vej, nastergati spodnje kože, jo kuhati na sladkim mleku in s to gorko kuho večkrat na dan rano obezovati. Kmalo je pomagalo. Čez nektere dni se je jela bula, iz ktere je teklo, manjšati in meeiti, kobila bolje stati na nogi; čez štirnajst dni smo jo že zamogli iz hleva peljati, in čez mesec jo že vpreči.  j.
Pa ne le pri živinskih, ampak tudi pri človeških šantah to zdravilo pomaga; nekteri se ga tudi pri zlomljenih udih s pridam poslužijo, kakor mi je nek gospod pravil, de so mu z lipovo kožo zlomljeno *) nogo zdravili. Ker je ta pomočik zoper živinske in človeške, posebno bolj zastarane rane tako lahko poskusiti, ga oznanim vsim tistim, ki bi ga znali potrebovati.           Križaj.
*) Pa vunder poprej vravnano (eingerichteten) nogo.
VredništYO.