VSI OTROCI RADI BEREJO, ČE...
dr. Margareta Dolinšek-Bubnič, Ljubljana
UDK 028.5
Vsi otroci radi berejo - s tem se verjetno mnogi strokovni delavci na osnovi lastnih izkušenj ne bi strinjali, vendar pa rezultati določenih raziskav ravno to potrjujejo.
Raziskovalec G.Doman, ustanovitelj in direktor Inštituta za doseganje človekovih potencialov, pravi v svoji knjigi How to teach your baby to read: "Branje je ena najstarejših možganskih funkcij-od vseh bitij na zemlji samo človek lahko bere. Branje je tudi ena najvažnejših funkcij v življenju. Vsako videnje v bistvu temelji na sposobnosti branja. Potrebno je bilo veliko let, da smo prišli do spoznanja - mlajši je otrok, lažje se nauči brati in bolje bere."
Na tem mestu se ne bi opredeljevala za in proti učenju branja v predšolski dobi, želela bi le poudariti spoznanje, ki je v ospredju pri teh raziskavah in izkušnjah. Tisti, ki učijo oz. tako ali drugače omogočijo otroku branje v zgodnjem otroštvu, so starši, predvsem mame in velikokrat starejši sorojenci, ki že berejo. Od njihovega odnosa in ne od otrokove inteligence (brati se lahko naučijo tudi otroci s hudimi možganskimi okvarami) je odvisno, ali se bo otrok naučil brati, ali bo to dosegel z lahkoto ali muko, ali mu bosta branje in knjiga v veselje ali neprijetno obvezo.
Doman postavlja tu na prvo mesto odnos mame (oz. staršev) do branja. Pravi: "Vedeti je največja avantura življenja. Nekaj izvedeti je prijetno, življenjsko, in predvsem IGRA, največja in najbolj stimulativna igra. Otrok nam bo to popolnoma verjel, dokler ga ne bomo prepričali o nasprotnem. Nikoli se ne sme pozabiti, daje vedeti, razumeti igra in ne delo, je nagrada in ne kazen, je avantura in ne omejitev. Ničesar ne smemo storiti, da bi pokvarili ta vtis."
Navaja več primerov. Mama je odličen matematik in kar je bistveno, z užitkom računa. Predšolskega otroka uči branja in matematike po Doma-novi metodi. Otrok, nadpovprečno bister, obvlada višjo matematiko,
DOLINŠEK-BUBNIČ, Margareta: AH Children Like to Read if.... Knjižnica, Ljubljana, 38(1994)3/4,115-120
branje pa mu nikakor ne gre. Ko poizkušajo najti vzrok, mama pove, da se ji branje pravzaprav zdi dolgočasno, da se ga je tudi težko naučiti in da ji ni ležalo, da pa je matematika njegovo nasprotje, pravo veselje in igra in se je zato človek z lahkoto nauči.
Ko ljudje komuniciramo, ne sporočamo samo s svoji besedami, temveč s celim telesom. Telesni jezik je prvi jezik, ki se ga učimo od svojih staršev. Njegovi gradbeni elementi so nam dani. Strokovnjak H. Biemans pravi, da se la-ta uporablja že v prvem stiku otroka z odraslimi, to je takoj ob rojstvu. To je v bistvu jezik občutkov, ki nikoli ne laže. Neverbalni del sporočila je ravno tako pomemben kot verbalni.
Ves čas ko komuniciramo, govorimo z vsem svojim telesom, česar se marsikdo ne zaveda. To počnemo tudi takrat, ko ne govorimo. Nekomunicirati je praktično nemogoče. Naši gibi, mimika, drža telesa so lahko bolj zgovorni kot naše besede. Lahko so v skladu s tistim, kar govorimo, kar pa ni nujno, in tako nevede oddajamo istočasno različna sporočila. Za dober medsebojni stik pa je pomembno, da je posameznik uglašen tako sam s sabo kot s svojim sogovornikom. Raziskave kažejo, da vsako registrirano informacijo sprejmemo najprej s telesom, torej neverbalno, potem jo slišimo in nazadnje mentalno razumemo. Prvobitnejša je neverbalna komunikacija in igra pri majhnem otroku pa vse tja do 21. leta starosti osrednjo vlogo. Eden njenih osnovnih in povezujočih elementov je ritem.
Raziskava prof. D.E. Leismanove kaže, da ljudje v nekem smislu reagiramo kot nihajoči predmeti, ki drug ob drugem zavzamejo skupno fazo, torej se sinhronizirajo oz. uglasijo ob čim manjšem odporu in porabi čim manj energije. Njeno delo temelji na raziskavah nevrofiziologa Condona, ki je pokazal, da se ljudje sinhroniziramo sami s sabo in z drugimi, medtem ko govorimo. Raziskave in izkušnje doc. M. Rutten-Sarisove kažejo, da to velja vedno, tudi takrat, ko ne govorimo.
Če govorimo o procesu človekove komunikacije, govorimo o porajajočem se procesu, saj se vedno znova poraja in izgrajuje. Povzemam iz materiala raziskave Rutten-Sarisove:
Novorojenček pride v svet poln oblik, poln umetniških predmetov, ki pritegnejo njegovo senzorično pozornost, na ta način, da gre v njihov ritem. Ritem prinese vzorce, ti lahko vodijo v strukturo. Torej otroka vabijo različna izžarevanja okoli njega, tudi on sam je prinesel svoje lastno izžarevanje. Njegovo življenje je še odprto, je kot odprt oder. Življenjska igra se začne, je povabilo, da se v njej aktivno giblje. Notranje je povabljen, da ujame izžarevanje v sebi in okoli sebe, da se uglasi z njim. Giblje se z njim, svoje gibe doživlja kot instrument, da se lahko sreča s svetom, da ustvarja svoj svet.
Dva do petmesečni otrok poizkuša narediti nekaj gibov, postaja bolj aktiven in inteziven v teh določenih gibih. Njegovo celo telo je zaposleno z določeno aktivnostjo. Uporablja vso svojo koncentracijo, vpletena je njegova celotna senzorična pozornost, tisto, kar mu je bolj všeč, počne bolj pogosto. Išče tisto, kar ima rad in se izmika tistemu, kar mu ni všeč. Lovi strukture, strukturira tisto, kar ujame, ustvarja določen gib in spet lovi in strukturira. Vedno bolj doživlja, kako je telo njegovo in kako telo nekoga drugega to ni, kako njegovo telo postane njegov instrument in kako ima s tem strukturo, s katero se lahko sreča s svetom. Kako so določena izžarevanja strukturirana v določenih telesih, predmetih in oblikah.
Pet do devetmesečni otrok "pogleda" telesa, predmete, strukture, oblike. Telesa mu "pripovedujejo". Lahko odreagira nanje. Lahko si izbere, kje in kako bo reagiral, da dobi tisto, kar hoče (ima določeno predstavo), da dobi, kar pričakuje (predstava). Ima pričakovanja (predstave), je tisti, ki ustvarja in to tudi občuti (predstava). Poraja se dialog med njegovimi željami in možnimi reakcijami (predstave). Bolj ko se ta proces odvija, bolj postajajo predstave jasne. Doživlja, kako lahko uporablja predstave, da se sreča s svetom.
Pri enoletnem otroku predstave dobijo ime (predstava). Imena so stvari, stvari, ki vzpodbudijo ljudi, da reagirajo z zelo zanimivimi izžarevanji, npr. zelo izrazita mimika, glasovi, geste. Te besede so telesa in predstave same. Uporabljamo jih v konkretnih situacijah, da jih slišimo kot glasbo, za zabavo, za vznemirjenje. Otrok doživlja, kako se lahko besede uporabljajo za srečanje s svetom.
Dve leti star otrok govori o svojem svetu, svojih željah, svoji potrebah, prisotna je že verbalna identiteta. Če je oz. ostane otrok v kontaktu z vsemi predhodnimi razvojnimi fazami občutenja svojega jaza, se razvije v ustvarjalno in socialno osebo. Ve, kako uporabljati jezik za srečanje s svetom. Kadar pa je njegov jezik (govor) le rezultat od zunaj vgrajenih procesov, bosta njegov jezik in njegovo razmišljanje brez ritma, neholistična, revna s predstavami. Njegova kognicija bo suhoparna, nefleksibilna, ponavljajoča zunanje strukture in odvisna od le-teh. Slej ali prej postane v nekem smislu nor, kajti nima svojih lastnih notranjih struktur za srečanje s svetom.
Zgoraj opisani razvojni koraki prikazujejo razvoj otrokovega jaza, njegove verbalne in neverbalne komunikacije in identitete. Prinašamo različne ritme in jih v našem medsebojnem kontaktu tudi ustvarjamo. Ti ritmi imajo različno kvaliteto, imajo različno življenjsko moč, kot taki nam govorijo in jih čutimo kot nekoga ali nekaj. Temu pravimo tudi izžare-vanje.Prisotno je v vsakem zaznavanju in v vsaki obliki prisotnosti. Otrok neprestano občuti svoje lastno izžarevanje in izžarevanje okolja ter nanj reagira in ustvarja nova izžarevanja.
Odnos naše založbe do branja in začetkov branja temelji na omenjenih raziskavah in številnih izkušnjah iz dela z otroki in vodenja seminarjev iz neverbalne komunikacije "Porajoči se jezik telesa- EBL". Naše izhodišče je to, da otrok dobi "občutek" za knjigo veliko prej, preden začne z branjem in preden sam lahko pove zgodbico. Ta občutek si začne v bistvu pridobivati že ob samem rojstvu in je v ospredju v predšolskem obdobju. Na osnovi izžarevanja začuti, da je knjiga nekaj prijetnega. Ko smo skupaj s knjigo, se igramo in nam je lepo, branje je igra, tako kot zlaganje kock in žgečkanje. Če starši uživajo ob knjigi in to izžarevajo z vso svojo pojavo, je velika možnost, da bo ob njej užival tudi otrok, če bo knjigo imel. Knjiga jim res predstavlja intimen prostor, kjer se srečajo in ob njej delijo veselje, radovednost, užitek. Mogoče pa ob branju in knjigi starši doživljajo strah pred šolo, neznanjem, tekmovalnost, obvezo. To je tedaj izžarevanje, ki ga čuti otrok, čeprav mu besede govorijo drugače. Zanj je bolj pomembno tisto, kar sprejme s telesom, se pravi neverbalni del sporočila, to, kar je občutil, kot pa vsebina besed. Čuti neko neskladje, kar je odraz določenega neskladja v tistem, ki je takšno sporočilo oddal ("Mama sicer pravi, da je brati lepo, jaz pa VEM, da to ni res!"). Otroku nikoli ne damo samo informacije o neki stvari, temveč mu vedno hkrati posredujemo tudi naš vrednostni odnos do nje. To se skriva v različnih izžarevanjih. To je tisti odločilni faktor uspeha, na katerega opozarja Doman pri učenju branja.
Igra nam v bistvu predstavlja tole - midva skupaj nekaj počneva in ob tem deliva skupne prijetne občutke. Le-to doživljanje oz. izžarevanje se v otroka vtisne globlje kot mentalni spomin. V telesu lahko ostane zapisano za celo življenje, požene globoke korenine, ki jih je težko izpuliti. V ospredju je torej medsebojna komunikacija. Če so zadovoljeni osnovni pogoji zanjo, če nam je v ospredju to, da jih otroku nudimo, potem sta kognitivni razvoj in učenje kot tako le logični posledici tega. Otrok pridobiva na igriv način, dosega boljše rezultate in je na splošno uspešnejši. Znanje, ki ga v kvalitetnem kontaktu pridobi pa ima trajnejšo vrednost. Knjiga nam res lahko postane most, ki nas poveže in nam da možnost, da se ob njej srečamo.V storilnostno naravnani šoli oz. družbi na splošno se tega premalo zavedamo in smo tudi do otrok storilnostno naravnani.
Rekli boste, potem je že vse bistveno narejeno ob otrokovem vstopu v šolo in mi lahko samo še popravljamo napake staršev oz. obiramo plodove njihovega dela. Pa ni točno tako. Razvojni elementi, ki si jih je otrok pridobil v predšolskem obdobju, so tudi v šolskem obdobju zelo prisotni, predvsem v nižjih razredih. Še vedno mu je v ospredju neverbalna komunikacija in se ne naslanja le na besedni del sporočila, še vedno je zanj osrednjega pomena kvalitetna komunikacija, naše izžarevanje in odnos do knjige, branja, šole, učenja, otroka, našega poklica in delovnega mesta. Seveda je komunikacija interakcija dveh ali več ljudi in je v tem srečanju pomembno tudi otrokovo izžarevanje, njegova predhodna doživetja v zvezi s knjigo in branjem, njego-
va osebnost, vzdušje šole in knjižnice, vse to ga vodi v njegovih reakcijah. Otroku ni pomembno to, da se MORA nauči ti brati, ker je DOBRO znati brati, temveč dešifrira predvsem nevebalno plat sporočila. Na principu sinhronizacije, ob čim manjši porabi energije, se torej uglasi na svojo učiteljico, starše in knjižničarko. Seveda to praktično izgleda od otroka do otroka drugače. Kar velja za učiteljice, velja tudi za knjižničarke, čeprav se predpostavlja, da so le te iskrene ljubiteljice knjig in da to tudi izžarevajo, kar pa ni nujno.
Povzetki izkušenj in raziskave Rutten-Sarisove ter drugih raziskovalcev so nam lahko izhodišče za opazovanje nas samih in otrok, za prepoznavanje elementov in s tem spoznavanje in razumevanje otrok z drugega zornega kota, kot smo to vajeni delati. Iz tega potem izhaja tudi naše delovanje. Vendar ne smemo pri tem delati prehitrih in banalnih zaključkov, kot npr. mama rada bere in otrok rad bere ali kategorično ovreči tu napisano, ker imamo izkušnje, kot npr. mama rada bere, otrok pa ne ali pa obratno. Kajti pristop le ni tako enostaven in površinski.
Želela sem vas opozoriti na enega zelo pomembnih dejavnikov, če ne najbolj pomembnega, zakaj otroci posegajo po knjigah in kako jih pritegniti. Ko govorimo o pomenu knjige, navajamo, da je vir informacij, da bogati besedni zaklad, buri domišljijo, nas uči, zabava, kar je vse res, vendar za otroka to še zdaleč ni tako pomembno kot nam. Knjiga, lego kocke ali račulnalnik, izbral bo tisto, kar je povezano s prijetno izkušnjo in z njegovimi najbližjimi ter stvarmi v njegovi okolici. Kateri je potem tisti najbolj primeren način, kako priljubiti otroku knjigo in katere knjige so za to najbolj primerne? Lahko bi rekli, da ni najbolj primernega načina in ni najbolj primerne knjige. Kajti tu je v ospredju proces, skupni svet, ki ga v medsebojni komunikacuji soustvarjata vzgojitelj in otrok. In vse, kar sledi, je rezultat, logična posledica tega procesa. Na osnovi teh spoznanj je nemogoče zavzeti "objektiven” odnos do knjige, branja in užitka ob tem. Naloga nas odraslih je, da se zavedamo kompleksnosti našega sporočanja, naših izžarevanj, pomena neverbalne komunikacije in njene prvobitnosti, ki igra tako pomembno vlogo, ter prisotnosti vseh značilnosti majhnega otroka tudi pri šolskem otroku. To ga vodi v njegovi reakcijah in usmerja naše delovanje, istočasno pa so nam te značilnosti izhodišče, da ga razumemo in se mu približamo. Predvsem si moramo prizadevati ustvariti tiste pogoje, ki dajejo otroku občutek varnosti, zaupanja in povezanosti z nami. Ob tem je knjiga ali slikanica tista, ki nam pomaga premostiti prazen prostor med nami in ga napolni, če smo odprti za to, s skupnim zadovoljstvom in ugodjem. Otrok tako vzljubi knjigo, ker je povezana s skupno igro s tistimi, ki ga razumejo in sprejemajo, ki ga imajo radi in jih ima on rad. Ko pride čas branja, je velika verjetnost, da mu bo to v veliko veselje, zadovoljstvo in navdih.
To so v bistvu izhodišča naše založbe EPTE, Založbe najlepših slikanic. Na slikanico gledamo kot na umetniško delo v malem, namenjeno tako otrokom
kot odraslim, ali predvsem odraslim. Vsebine slikanic izžarevajo sporočila, na katera odgovori vsako srce, tako veliko kot malo, saj imajo vsakemu v svoji večplastnosti kaj povedati in ob njih ni potrebno govoriti, temveč le biti odprt zanje, se z njimi uglasiti ter to izžarevati. Tudi ilustracije izžarevajo tisto nekaj, kar ni povprečnost, temveč nosi sporočilnost umetnosti. Van Gogh je izjavil, da slikar ne slika tistega, kar vidi, tamveč tisto, kar čuti. Kar se vidi, je mogoče prevesti v besede, kar pa je občuteno, presega jezik. Tudi Mali Princ pravi - "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." V bistvu nam to subtilno posredujejo tudi junaki naših slikanic -Mavrična ribica, Mali Medo, ki ne more zaspati, gusar Berto in tudi vsi ostali. Kdor hoče vzgajati in učiti otroke, mora to delati s srcem in ne le z znanjem, razumom ali uspešno metodo. Tudi kdor hoče v resnici razumeti drugega, njegovo bistvo, njegove težave in njegove ljubezni, mora gledati s srcem. V tem se skriva glavno sporočilo tega članka in našega videnja slikanice in njenega pomena za otroka. Želeli bi, da so naše slikanice vsem tistim, ki so se in se še bodo srečali z njimi tisto, kar so nam - most, ki poveže dva svetova.
Tako kot umetnik komunicira s svojimi deli s širšo javnostjo in jim želi posredovati svoja spoznanja, tako mi preko slikanic, delavnic, seminarjev in priročnikov, ki jih izdajamo, želimo povedati tistim, ki so nas pripravljeni in odprti poslušati, tisto, v kar verjamemo in kar se nam zdi vredno povedati.