Katoliški U r e d n i š t v o in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročniua: Mesečno L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 i III! Wk Leto VI. - Štev. 48 Gorica - 2 decembra 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek 1 „0skrumba“ tržaške mestne hiše V petek 26. novembra zvečer se je vršila po daljšem presledku spet seja tržaškega občinskega sveta, za katero je vladalo precej zanimanja. To zato, ker je to prva seja po londonskem dogovoru in vkorakanju italijanskih čet v Trst. Seja je potekala kar klaverno, ker se italijanske nacionalistične stranke ob tej priliki niso mogle med seboj zmeniti, kako naj bi pozdravili prihod Italije v Trst. Prišlo je celo do medsebojnega zmerjanja, kar kaže nekako neugodno razpoloženje celo njih večinske koalicije. To pa nas ne zanima. Vredno pa je zabeležiti dejstvo, da so trije slovenski svetovalci hoteli preizkušati, kako se bo v mestnem svetu izvajal londonski sporazum. Zato so začeli svoje govore v slovenščini, najprej dr. Agneletto, potem gospa Berne-tičeva in nazadnje dr. Dekleva. G. župan je sicer v začetku seje slovenskim svetovalcem povedal, da želi z njimi sodelovati, ako bo našla njegova dobra volja odmev, toda takoj je ta izjava zgubila vsak smisel, ko jim je, še preden so odprli usta, prepovedal vsako slovensko besedo. Trije slovenski svetovalci so, kot rečeno, kljub temu uporabili svojo naravno pravico do materinega jezika in začeli svoje govore v slovenščini. Župan je vnovič prepovedal rabo slovenščine. Ko je hotel svetovalec dr. Agneletto govor nadaljevati, so mikrofonu celo odtegnili električni tok. Slovenski svetovalci so protestirali proti samovoljni prepovedi slovenščine na občinskih sejah. Svoje govore so nadaljevali v italijanščini in pokazali na potrebo po pomiritvi med obema narodnostima in medsebojnem sodelovanju na vseh področjih. Objektivno poročanje zahteva ugotovitev, da se je potegnila za Slovence svetovalka Gruber-Benco, iz vrst socialistov, ki sode-lujejo z večino v občinskem svetu. Ker se sklicuje vodilna stranka na svoj demokrščanski program, bi bilo pričakovati, da jih bo vodilo krščctnsko mišljenje, po katerem smo pred Bogom vsi enaki, ubogi in bogati, člani velikih narodov in pripadniki narodnih manjšin. Za krščanstvo je vsak poedini človek več vre- Atomi za mir Politična komisija Glavne skupščine ZN je zaključila pretekli teden predhodna pogajanja za ustanovitev mednarodnega udruženja, ki bo imelo namen pospešiti sodelovanje raznih držav na polju industrijskega izrabljanja atomske energije. Resolucija, ki nosi naslov »Atomi za mir«, izraža željo, da bi prišlo do ustanovitve takega udruženja ter da bi se prihodnje leto sklicala mednarodna konferenca, ki naj bi preštudirala ter ugotovila, kako bi se dala atomska energija čim bolj uspešno porabiti v mirovne svrhe. Politična komisija je pričela debato o tem vprašanju 5. novembra in sicer z govorom ameriškega zastopnika Lodgea. Ta je obljubil široko sodelovanje Združenih držav, ki bodo odprle to udruženje z imenovanjem atomskih informacij, z izvežbanjein inozemskih študentov in znanstvenikov, z naklonitvijo študijskih štipendijev ter s podaritvijo popolnih knjižnic knjig, ki obdelujejo atomske probleme. Ameriški zastopnik Lodge je naznanil pozneje tudi to, da so Združene države pripravljene podariti atomski skupnosti 100 kg atomskega materiala, ki bi zadostoval za obratovanje precejšnjega števila poskusnih reaktorjev. Te reaktorje, ki spreminjajo atomsko energijo v električno ener-gijo, bi bilo treba namestiti po vsem svetu. Ameriški ponudbi je sledila ponudba Velike Britanije, ki je po svojem zastopniku izjavila, da da-ruje 20 kg razcepljivega atomskega materiala v isti namen. Podobno ponudbo sta napravila tudi Indija in Peru. den, kot vse ostalo nerazumno vesoljstvo, Slovenski svetovalci so pcfkazali svojo pripravljenost, omejiti svoj slovenski pozdrav na nekaj besed, kar nefbi moglo na noben način zavirati naglega dela občinskega sveta, dočim je rodila županova prepoved dolgo prerekanje, ki dela nikakor ni pospešilo. Radi bi povedali tudi to: Verjetno bi težko našli na svetu ljudi, ki bi tako strastno sovražili slovenski jezik, kot se to dogaja v Trstu in v Gorici. Če bi prišli predstavniki kake slovenske korporacije v New York ali v London, bi jim z veliko verjetnostjo dovolili začeti svoj pozdravni govor v slovenščini. Morda bi to dovolili celo v občinskem svetu v Rimu. Pri nas pa je velik čas našel majhne ljudi. Ukrep tržaškega župana ne bo nikakor zmanjšal števila zavednih tržaških Slovencev. Morda bo to vzrok, da se bo kak Slovenec, ki jem pri zadnjih volitvah iz verskih razlogov njemu oddal svoj glas, v letu 1956 dvakrat premislil, preden bo spet kaj takega storil. Kdor hoče predstavljati v občinskem svetu katoličane, mora biti katoliški do vseh, tudi do Slovencev. Ta za italijansko večino v Trstu nečastni dogodek bo imel gotovo odmev v svetovni javnosti. Ni verjetno, da bo ta dala tržaškemu županu prav. Tržaškim Slovencem pa je to nov opomin k narodni slogi. V obrambi narodnih pravic morajo biti vsi Slovenci eno. Iznajdljivost slovenskih voditeljev v Trstu bo že našla primerno obliko, da bo ta složna obramba naših pravic čim bolj učinkovita. Važno je, da pri tem nobena stranka ne išče sebe, temveč skupni narodni blagor. Kot so katoliški Italijani najboljši narodnjaki, bomo tudi katoliški Slovenci podprli vsako v resnici narodno zadevo, ki ne bo zasledovala koristi kake stranke. Naše načelo je: delajmo za plo-donosno sožitje obeh narodov na tem delu svobodnega sveta, da bo v korist svetovnemu miru, ustavimo pa se vsakemu poizkusu, ki bi hotel tlačiti našo narodno manjšino in se izmikati obveznostim londonskega sporazuma. Moskovska konferenca Kakor znano, je sovjetska vlada povabila vse evropske države na konferenco, na kateri naj bi razpravljali o varnostnem paktu med evropskimi narodi. Konferenca bi se morala vršiti v Moskvi ali Parizu in sicer 29. novembra. Udeležile naj bi se je tudi Združene države in kot opazovalka tudi komunistična Kitajska. Sovjetska zveza je hotela s to konferenco onemogočiti ali vsaj zategniti ratifikacijo londonskih in pariških sporazumov, toda zapadne sile so te sovjetske načrte prekrižale. Izjavile so namreč, da niso nasprotne, da bi prišlo do podobne konference, toda konferenca bi se morala vršiti šele po ratifikaciji omenjenih sporazumov. Poleg tega je po mnenju zapadnih velesil datum konference preblizu, da bi se mogli na tako važno konferenco dovolj temeljito pripraviti. Zanimivo pri tem je tudi to, da se niso izjavili zoper konferenco samo ameriški in angleški odgovorni krogi, ampak da je tega mnenja tudi francoski predsednik vlade Mendes France, ki je že za časa svojega obiska v Združenih državah odločno poudaril, da je treba najprej potrditi londonske in pariške sporazume ter šele potem misliti na ureditev odnosov med komunističnim in svobodnim svetom. Mendes France je pristal sicer na to, da bi se omenjena konferenca vršila meseca majnika prihodnjega leta, vendar se z njegovim mnenjem ne strinjajo ne angleški ne ameriški krogi, ki poudarjajo, da morajo biti dane za sklicanje take konference vse garancije, da bo konferenca dosegla svoj namen. Konferenca vseh evropskih držav, kot jo je Moskva predlagala, je šla torej zaenkrat po vodi. Molotov jo je poskušal sicer rešiti s tem, da je predlagal, da bi konferenco preložil na poznejši čas, pod pogojem seveda, da bi tudi zapadne države odložile ratifikacijo londonskih in pariških sporazumov. Zapadne države pa so dale razumeti, da ratifikacije teh sporazumov ne mislijo odložiti. Kljub temu da so zapadne države odklonile svojo udeležbo na predlagani konferenci, se je zadnji ponedeljek pričela v Moskvi konferenca držav, ki so sovjetsko zonudbo sprejele in ki spadajo, kakor je laiiKo razumljivo, vse k sovjetskemu bloku, kot na pr. Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Bolgarija, Romunija, Albanija in (kot opazovalka) komunistična Kitajska. Jugoslavija se konference nc udeležuje, ker smatra, kakor pravi, da bi konferenca brez zapadnih velesil ne dosegla svojega namena, v resnici pa, ker se ne mara .zameriti zapadnim velesilam. O čem bo moskovska konferenca razpravljala, trenutno še ne moremo sporočiti. Tisk satelitskih držav je začel zadnje čase ostro napadati londonske in pariške sporazume, ki vključujejo Zapadno Nemčijo v Za-padno-evropsko in Atlantsko zvezo, ter grozi, da bodo tudi vzhodne, to je komunistične države podvzele u-činkovite obrambne ukrepe. Ni to. rej izključeno, da bo moskovska konferenca ravno o teh ukrepih kaj sklenila. Sicer pa so satelitske države že tako in tako dovolj trdno povezane med seboj, saj nad vsemi čuje komunistična stranka in Sovjetska zveza. Gospodarske težave Jugoslavije Jugoslovanska gospodarska misija s podpredsednikom vlade Vukmano-vičem na čelu je zapustila pretekli teden Združene države, kamor se je bila podala, da bi dosegla povečanje ameriške gospodarske pomoči ter olajšanje odplačevanja dolgov. Koliko je jugoslovanska delegacija dosegla, nam sedaj ni še znano. Vodja delegacije Vukmanovič je pri svojem odhodu iz Washingtona podal tole izjavo: »Vsa naša pozornost mora hiti osredotočena na dolgove, ki jih dolguje Jugoslavija inozemstvu. Zaradi tega moramo razširiti zmogljivost naše industrije, da bomo v stanu povečati naš izvoz. Z druge strani moramo uvoziti veliko za na- šo obrambo, kajti trenutno nismo še v stanu zmanjšati stroške tega sektorja. Ti stroški zavzemajo 30 odstotkov našega celotnega uvoza. »Jugoslovanski dolgovi napram tujini niso preveč visoki; znašajo namreč okoli štiri sto milijonov dolarjev ter so posledica gospodarskega bloka, ki nam je bil vsiljen 1948. leta (od Sovjetske zveze in njenih satelitskih držav), obenem pa so tudi posledica zadnjih suhih let. Naša država je sedaj v stanu plačati dvajset milijonov dolarjev obrokov na leto, zato moramo storiti vse možne korake, da spremenimo dolgove na srednje obroke v dolgove na daljše obroke ter da dobimo poso- jilo, da bomo mogli plačati dolgove na kratke obroke.« O jugoslovanskih gospodarskih težavah je govoril pretekli teden tudi podpredsednik jugoslovanske vlade Aleksander Rankovič, ki je povedal, da se je jugoslovanska poljedelska produkcija zmanjšala napram preteklemu letu za 74 milijard dinarjev ter da je bil pridelek žila za dvajset milijonov in pol kvinla-lov manjši od lanskega leta. Zaloge pšenice so se zmanjšale za polovico, zaloge ostalega žita pa za 21 odstotkov, one v vinskem odseku pa za 12 odstotokov. Cene so se povečale za tri odstotke, medtem ko so cene živil narasle samo v zadnjih šestih mesecih za osem odstotkov. Nezadostne so tudi zaloge premoga in oskrba z električnim lokom. Za vse te gospodarske težave je odgovoren več ali manj jugoslovanski komunistični režim, ki se je vrgel z vso silo na industrializacijo dežele, pri tem pa zanemaril poljedelstvo dežele, ki je imela vedno dovolj kruha za svoje ljudi. Sicer pa je to pojav, ki ga opažamo v vseh komunističnih državah. Zato smo mnenja, da se bodo jugoslovanske gospodarske razmere šele takrat dokončno zboljšale, ko se bo Jugoslavija otresla komunističnega gospodarstva. Zanimiv telegram Sir Wiston Churchill, predsednik angleške vlade, je v torek 23. novembra imel v svojem volilnem o-kraju Woodfordu govor, v katerem je omenil neki telegram, ki ga je bil ob koncu zadnje vojne poslal poveljniku britanskih vojnih sil, maršalu Montgomervju. Churchill je povedal tole: »Medtem ko se nam je podajalo na stotisoče Nemcev in ko so naše ceste mrgolele srečnega ljudstva, sem telegrafiral maršalu Mont-gomeryju ter mu naročil, naj pazi na zbiranje nemškega orožja ter naj ga spravi na način, da bi ga bilo možno na lahek način zopet porazdeliti med nemško vojaštvo, s katerim bi bilo potrebno sodelovali, ako bi se sovjetski pohod v zapadno Evropo ne ustavil.« To Churchillovo razodetje, ki so ga mnogi izmed navzočih sprejeli z vzklikom: sramota!, je presenetilo angleške politične kroge ter vzbudilo pri mnogih, posebno pa pri njegovih političnih nasprotnikih, veliko pohujšanje in kritike. Vest o tem telegramu je bila namreč do sedaj popolnoma neznana. Churchill opisuje sicer v svojih spominih, kako-se je ob koncu zadnje vojne bal, da bodo sovjetske čete prodirale preveč proti zapadu, vendar ni tega telegrama nikoli omenil. Zato je tem bolj nerazumljivo, zakaj je ta telegram ravno sedaj omenil, ko gre za to, da bi prišlo s Sovjeti do nekega mirnega sožitja. Poleg tega je mano, da se je zadnja leta ravno Chur- chill izmed/zapadnih nekomunističnih politikov najbolj poganjal za to, da bi prišlo do konference »štirih velikih«, ki naj bi poravnali vse spore med Vzhodom in Zahodom. Sedanje razkritje omenjenega telegrama pa gotovo ne podpira zaželenega sporazuma med komunističnim in svobodnim svetom. Vse kaže torej, da so omenjene besede utekle Churchillu nehote iz ust.- Vendar vladno časopisje Churchilla na splošno na vse načine zagovarja in opravičuje. Tako piše na pr. »Dailv Telegraph«: »Niti tisti, ki so bili dobro informirani, niso takrat vedeli, ali se bodo in kje se bodo Rusi ustavili in kaj bi bilo treba storiti, da hi jih ustavili. Misel Churchillova je bila, da bi se morale zavezniške vojske srečati z Rusi kolikor mogoče daleč na vzhodu, vsaj v Berlinu, in da bi ne smele izpustiti iz rok niti meter zasedenega ozemlja, dokler bi ne prišlo s Kremljem do splošnega sporazuma. Mnogo gorja bi bilo prihranjenega, ako bi se bilo posrečilo vedeti že leta 1945 za dogodke 1954. leta.« Laburistični tisk izrablja seveda Churchillovo nepremišljeno izjavo ter zahteva Churchillov odstop, češ da zaradi starosti ni več sposoben, da bi še nadalje vodil državo. Sovjetski tisk pa prinaša te kritike ter jih označuje kot jasen izraz razto-gotenega angleškega javnega mnenja. Iz življenja Cerkve ČUDEŽNO OZDRAVLJENJE V LURDU Čisto slučajno je bil filman čudežni do. godek v Lurdu, kjer je neko mlado dekle, ki je trpela zaradi čira v glavi, nenadoma ozdravela in začela hoditi. Dva Francoza sta prav tedaj snemala slike za nek dokumentarni film in sta nehote slikala mladenko prav v trenutku, ko vstaja ozdravljena s svoje nosilnice. Ko so razvili še druge posnetke, so ugotovili, da je bila fotografirana tudi med množico bolnikov na trgu pred cerkvijo. KONGRES KARITATIVNIH UDRUŽENJ Prve dni decembra bo v Rimu mednarodni kongres katoliških karitativnih udru-ženj. Na kongresu bodo obravnavali dok-trinalno in teološko stran ljubezni do bližnjega. Preučevali pa bodo tudi praktično stran, namreč kako vzgajajo k dejavni ljubezni do bližnjega. NITI MUSLIMAN NE MORE BITI KOMUNIST Noben musliman ne more biti komunist, ne da bi piri tem izdal svojo vero, tako so izjavili verski vodje indonezijske stranke Masjumi. Do tega zaključka so prišli na nekem sestanku stranke, kjer so preučili komunistični nauk. Stranka Masjumi je najmočnejša v indonezijski republiki. — Kako je pa mogoče biti katoličan in komunist? NOVA CERKEV V HELSINKIH Prvič po sto letih je bila v Helsinkih na Finskem zgrajena nova katoliška cerkev. Posvečena bo 6. decembra. POSVETITEV NEMŠKE MLADINE Bliža se konec Marijinega leta. Slovesni zaključek bo 8. decembra. Povsod se pripravljajo razne slovesnosti. Nemška katoliška mladina je v božjepotni cerkvi v Altenbergu po svojih zastopnikih iz vseh krajev Zapadne Nemčije obnovila svojo posvetitev Mariji Devici. TRGOVSKA ŠOLA NA KOREJI Prihodnje leto bodo salezijanci odprli na Koreji svojo prvo trgovsko šolo. Novo poslopje je že dograjeno in se nahaja v Kwa-nju. Sprejeti bo moglo 900 gojencev. BEG UČITELJEV IZ VZHODNE NEMČIJE Društvo učiteljev-beguncev je objavilo, da je od leta 1949 dalje pribežalo v Zapadno Nemčijo 70.000 učiteljev in profesorjev iz Vzhodne Nemčije in da se jih še sedaj zateče na zapad kakih sto na mesec. PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 5. DECEMBRA OB 9.30 č. G. DR. LOJZE ŠKERL O ZAKLJUČKU MARIJANSKEGA LETA. Stran 2. - leto 1954 KAT« >IJ$ KI GL A? Leto VI. - štev. 48 Druga adventna nedelja Tisti čas, ko je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, je poslal dva svoja učenca in mu rekel: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?k — In Jezus jima je odgovoril: »Pojdita in sporočila Janezu, kar sta slišala in videla: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja, in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« — Ko pa sta ta dva odhajala, je začel Jezus ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevskih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, še več kot preroka. Zukaj ta je tisti, ki je o njem pisano: 'Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravljal tvojo pot pred teboj!'« (Mt 11, 2-10). * DVOJNA MERA Radi imamo dvojno mero. Tega, kar je slabše, radi več namerimo kot tega, kar je boljše. Za telo, za minljivo smo tako natančni, da celo po miligramih tehtamo, za večno, za dušo naredimo kaj radi kar približno. Par zgledov: Ko kupujemo obleko, nam ni všeč, če dobimo deset, dvajset centimetrov premalo; hočemo pa in smo kar prepričani, da je Bog z nami zadovoljen, če mu n. pr. odtrgamo nedeljsko mašo do evangelija, oz. če hitimo iz cerkve, ko je zvonček komaj pozvonil za sveto obhajilo. Ali: marsikdo je pri gospodarstvu natančen, ali mu nese trgovina, obrt, služba, ali rodi polje, vinograd; ko pa gre za potomstvo, za čisto življenje v zakonu, pa pravi, da je boljše manj kot več, da je zadosti eden, dva ali noben otrok! Tudi vemo, da je prav, dajati te. lesu hrano, vsak dan in tečno, za dušo, ki je tudi živa, pa menimo, da je zadosti dati ji le kot nanese ali le za Veliko noč ali sploh ne. Iji tako gre dalje dvojna mera: skrbna za minljivo, površna za nebeško. Kako je to, da smo tako nedosledni? En vzrok je tudi ta, da menimo, da je že zadosti, če verske resnice samo priznavamo, da pa ni treba po njih živeti. Toda že pri navadnem stroju opazimo, da ni zadosti eno samo kolo. Biti morata vsaj dve, da se kaj naredi. Če se kolo suče samo, pa ni povezano z drugim, se suče zastonj, je brez moči. Če naredim primero z našimi dušnimi zmožnostmi, je razum eno kolo, drugo pa volja, to dvoje mora biti povezano, da se naše versko življenje udejstvuje. Če pa pride še tretje, namreč srce, navdušenje, tedaj je versko življenje silno dejavno. Tedaj merimo s pravo mero, kar je neminljivega, tedaj smo popolni kristjani: ne pa trs, ki ga maje veter, podere na tla vsaka sapica, ne oblačimo se v mehko, znamo kaj potrpeti, kaj žrtvovati, nismo brez hrbtenice, smo značajni: poznamo pravo mero. Tak je bil sv. Janez Krstnik. Ko je bil v veliki časti kot glasnik ob Jordanu in je vsa dežela vrela k njemu in ga častila, ga hotela imeti za Odrešenika, se ni dal ujeti v častihlepje: oznanjal je Kristusa. Njemu je pripravljal pot. — Pa tudi, ko se je človek, ki je imel slučajno kraljevsko oblast v svoji roki v sveti deželi, Herod, spozabil, da ga je vrgel v ječo, je sv. Janez tudi v ječi in iz ječe skrbel za svojo dušo in dušo svojih učencev, je oznanjal Kristusa. Vedno je prav meril. Herod je meril z napačno mero. Kdo ti je bolj všeč? Herod ali Janez Krstnik? Marija, brezmadežna Kraljica Točno pred sto leti (8. decembra 1854) je papež Pij IX. slovesno proglasil versko resnico (dogmoJ o Marijinem brezmadežnem spočetju in tako s svojo apostolsko nezmotljivostjo pripisal sveti božji Porodnici edinstveni privilegij s temi besedami: »Proglašamo kot od Bogu razodet nauk, da je bila preblažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja po edinstveni milosti in privilegiju vsemogočnega Boga z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, vnaprej oproščena in obvarovana vsakršnega madeža izvirnega greha.« Proglašena resnica je zakon verskega in moralnega značaja: kdor ga ne sprejme, greši in se smatra za krivovercu. Ta uradna definicija je bila zgodovinsko zadnji dekret Brezmadežne, u njeni po• četki segajo daleč nazaj. Bilo je približno, kot domnevajo zemlje• slovci, pred šest tisoč leti, ko je v zemeljskem raju Edenu Gospod Bog preizkušal značajnost prvih človeških oseb. Takrat je zaslepljena, šibka, sprevrgljiva in neposlušna Eva podlegla zvijačnemu Skušnjav-cu, se vdala grehu, zapeljala v trenutku skušnjave neodločnega in nerazsodnega Adama. Oba sta padla ter zagrešila strahoten zločin: poteptala sta božjo postavo in čast, dala sramotno prednost nevrednemu glavarju pekla in tako zapravila srečo sebi ter pogubila cel človeški rod. Zakaj izvirnemu grehu ošabne nepokorščine je sletlil proces in stroga kazen: nemilost in prokletstvo božje nad prvimi starši in vsemi njihovimi potomci. V tem prokletstvu tiči vsa nesreča grešnih ljudi. A v tistem strašnem trenutku božje — človeške pravde, ki najde svojo prispodobo le še v kasnejšem Jezusovem primeru, se prvič pojavi in sicer v preroški napovedi prikazana vekovita zmagovalka in najslavnejša žena Marija. Sam Gospod Bog jo takole naznani: »Sovraštvo bom naredil med teboj (Satanom) in ženo ( nova Eva Marija), med tvojim in njenim zarodom: in ona (t. j. žena Mariju po svojem Sinu) bo tebi (Satanu) glavo strla.« Marija je dejansko, v nasprotju z Evo, s svojo ponižno ubogljivostjo do Boga in s svojim požrtvovalnim sodelovanjem pripravila ljudem največje in najslajše veselje. Ona kot nova brezgrešna Eva pomaga Zveličarju pri odrešenju. Po svojem Sinu zmaga kačo pekla, oblast in poreklo vsega slabega. Kot brezmadežno sonce pravice, zmagovito kraljuje Marija nad temo izvir- lija, vonjava kot vrtnica in dragocena kot diamant. Nikdar ni spočela nobene grde misli, ’ žal besede, ne podlega dejanja, ne najmanjše krivice, ne sence greha, nikoli ni z najmanjšo rečjo Boga užalila, venomer je bila njegova, trajno pravična pred Bogom in trajno pravična pred ljudmi. Resnično blažena med ženami, nele po svoji diamantni duši, marveč tudi po telesu, saj je vzkliknil nek verni glas na-pram Jezusu: y>Blagor telesu, ki te je nosilo in blagor prsim, ki so te dojile!« Vsestransko blagrovana žena, naša Mati Marija, vredna da postane zvezda vodnica, vzor in živi kažipot vsakemu človeškemu življenju: dekletom s svojim neprodanim in nedotaknjenim devištvom, s svojo neskaljeno mladostjo: materam s svojim roditeljskim čutom, materinsko skrbjo in nepretrgano zvestobo; vsem s svojo neomade-ževano dušo in po svojem goreče ljubezni polnem življenju. Nedolžna in nedotaknje- na, mikavna in zapeljiva po svoji resnični lepoti, po duhovnem čaru. Glejte visoki vzor posebno ženskega življenja In stremljenja: Marija, največja vseh žena, najodličnejša vseh mater, najsvetejša vseh svetnikov. Eva nas je z grešnim strupom pogubila. Marija pa z oljem svetosti kot Mesi jeva mati rešila. Dvignila nas je iz blata peklenske hudobije, očistila naše duše, nas z materinsko nego oprala in naredila sebi ter Bogu podobne. * Kako Te bomo prav slavili, o Mati in Kraljica nikdar dosti slavljena! Ti si kakor čudežno zrcalo nevidnih nebes, Ti si shramba vseh izbranih božjih reči, Ti si izredna nebeška prikazen, višja kot Kerubi in Serafi, Ti, si svetišče božjih skrivnosti. Glej, eno je gotovo: naše srce ostane vedno Tvoje, ker si naša najboljša Mati in Gospa. Ave Marija! Miro Stalcer Pozdrav Jpla ■arij/ TTlej. (7?. Ho lene.) crfzicfon/e R> - zdn-vlje - m iz d m sr-a, Afo - ri - -Ji Ms-ti mi - 1o - st na, bre- Hi - ko Ali - n-ji j re - cen sem,ko Je • - bi Ais - // re - ci smerni Kjer O jMi - A pred 7e - boj kle-čint, in Te - - hi v\ncstvo se ztro-čim Od- j . j-jj } /rrtf f tn r zmr r—Er t ' T ~ W r T ' r~ -r-r čl - sl* 7ij kot ii - h - ji ruj - - tjsi s/. /tov - sod sli - vi Te m ti - su ■ m »is od - Sni/i r no/,rpri- pe - Ijl ms »s pri - ko pol! n a ‘ T' t~izr ^Žc/n - - Vi -ri - ji - n Zc/r* - - vi Ata - ri - ji Ati - r* ____ J j j: 1 ^ jnM r3 i Zcfn Mi nega greha. Kot posebna izvoljenka božja postane predmet brezprimernega in nedosegljivega božjega dopadenja: brez greha, polna milosti, okrašena na duši, ozaljšana na telesu, vsa sveta in lepa, z nebeškim zlatom odeta, kakor je bilo pač potrebno za vredni sprejem, spočetje in rojstvo nebeškega Lepotca, ki je Krasotec vseh krasot, prejme Marija zavidljiv in edinstven pozdrav iz ust božjega poslanca: vZdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena ti med ženami!« Ni Marija edina zastopnica ženskega spola; žena je nešteto. Tudi ni samo ona mati, kraljica in svetnica. Razne matere in kraljice pozna človeška zgodovina: dobre, plemenite, modre, odločne, spoštovane, ljubljene, mogočne. Prav tako svetnice in svetniki: bili so raznovrstni in številni, čiste in velike duše. Zares, žena je nešteto, a nobena očarljiva kot Marija, ki se je brez greha rodila na svet. Mater je bilo na svetu mnogo, a nobena tako velika kot Marija, ki je rodila Kristusa Kralja sveta. Živele so kraljice, u nobena mogočna kot Marija, ki je zdrobila oblast hudega duha in ki je strah in trepet pekla, silna in močna kot opremljena bojna armada. Dolga je vrsta svetih oseb, a nobena tako popolna kot Marija, ki je bila sveta in polna milosti o