Izhaja,
vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Rokopisi se ne vračajo.
Za inserate se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat.
&
VeLja,:
za celo leto 4 krone (2 gld.)
Denar naj se pošilja pod napisom:
Upravništvo „Mira“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
&
Leto XXII.
V Celovcu, 5. marca 1903.
Štev. 10.
Dan 5. marca!
Največji umotvor je narava. Vsaka, tudi naj-manjša reč, ima v njej svoj pomen. Narava je naj-•- slavnejši pridigar o bistvu božjem, je najpriprostejši, a tudi neovrgljiv dokaz pomena in teka našega življenja: zasebnega in družabnega, pobožnega in posvetnega, telesnega in dušnega. Narava je tudi najzanesljivejša učiteljica življenja in delovanja — nàrodom, narava je — izraz božje volje. Od dneva stvarjenja do danes se vsako leto vrstijo : pomlad, leto, jesen in zima, in nobena moč na zemlji ne more motiti ali ustavljati njihovega teka in noben učenjak ne more predrugačiti njihovega delokroga. Tudi naše človeško življenje razdeli se in obstoji iz štirih dòb: otroške, mladeniške, moške in starčeve dobe. Na tem se ne more nič drugega spremeniti kot: obleka in tu in tam lasje in — zobi. Štirje letni časi pa obstojijo vsak iz mesecev, od katerih ima tudi vsak svoj pomen. Mesecu „marcu“ odločena je doba: preporoda, a tudi doba viharjev v naravi.
Kdor zgodovino poznà, vé, da igra mesec marec v njej posebno vlogo in tudi ustaja leta 1848. izbruhnila je meseca marca. Ta ustaja, oziroma leto 1848., bila sta preporod človeške narave; a žalibog ne povsem „zdrav preporod11. V nas Slovencih nastalo je novo življenje, novo gibanje, želja po svobodi in omiki, želja po združenju, katera pa je žalibog zopet umrla že v otroških letih. — Naše ljudstvo, prezirano in tlačeno, zaničevano in izrabljeno, v bojih z najhujšimi nasprotniki omiko in krščanstva skoz stoletja mučeno; naše ljudstvo — mi Slovenci — za katero je tudi v besednjakih naših današnjih brezozirnih, strastnih nasprotnikov črtana beseda: „pravica“; to ljudstvo ni moglo poznati pomena leta 1848. v pravem pomenu besede. — Mnogo pa imamo še danes svoje krvi, ki sama sebe pije, ki ljubi in povzdiguje: rast, čast in slavo „Filistejcev“ in njihovih — Golijatov! Takih mravelj imamo med Slovenci čez potrebo.
„Kar more, to mož je storiti dolžan"! in naši bivši voditelji reševali so to nalogo uprav navdušeno, častno. Med slavna dela teh naših zvezd spada v prvi vrsti ustanovitev družbe sv. Mohorja — te podlage in shrambe verskega in nà-rodnega življenja za Slovence sploh in posebej še za Koroške. Naša koroška dežela, nekdaj znana in spoštovana po poštenosti, zanesljivosti in zna-čajnosti svojih prebivalcev, imenovala se bo menda v kratkem dežela „lažnikov“ in „Herodov“, ki delajo na vso moč na pogin Slovencev. Kdo je temu kriv? Mari naši nemškutarji? Ali nemški naci-jonalci? Ali vlada? Ali socijalni brezdomovinci? Nobeden teh noče biti! Prvi so itak zidarji „ko-loseuma“ ali „amfiteatra“ za nas Slovence, drugi tešejo nam „vislice“, in vlada prav mirno pušča oskrbovati obema „stvarne potrebščine" v naše pokončanje; in to dostikrat po potih, katera peljejo prav blizo vladinih palač.
Branitelj in ščit slovensko-nàrodnega in krščanskega življenja in poštenja na Koroškem je: trdnjava družbe sv. Mohorja, katere odločilna bitka se bije vsako leto na dan 5. marca! »To je dan, ki ga je Gospod naredil" ! To je dan, na kateri se za malenkosten dar more oborožiti vsaki Slovenec in vsaka Slovenka „z uma svitlim mečem". — Pomenljiv je za nas mesec marec, kajti ta mesec odloči število vojakov v slovenski armadi na Koroškem.
„Kar more, to vsak je storiti dolžan !" Kdo se more ustavljati temu, kar storiti mora? Kdo se ustavlja plačevanju davkov? Kdo vojaščini? Kdo oblastim? Nihče! To so stvari, katere mora vsak storiti ! Zakaj se potem ustavlja toliko Slovencev samim sebi? Zakaj jih imamo še toliko med nami, ki se sami zaničujejo, zasramujejo, napihujejo kakor kača, kedar žabo pogoltne, ki — črtijo svojo kri, svoj ndrod in svoje — brate? Ni li dolžan ljubiti »samega sebe" tudi Slovenec? In mnogo jih imamo, ki se — sami sebe sovražijo do dna svoje pokvarjene duše ! Vse to pride odtod, ker ne stori vsak, kar storiti more! Dan 5. marca
je za nas koroške Slovence ravno takega — če ne večjega — pomena, kakor dan volitve; kajti to je dan setve, volitev pa je dan žetve! Ta veliki dan napoči nam Slovencem vsako leto enkrat — na delo torej !
Nad sto tisoč nas je Slovencev na Koroškem in samo 6565 udov šteje naša družba sv. Mohorja med nami. To je vsekakor premalo število! Odkod pride to? O naši šoli — ti davici koroških Slovencev — ne govorim; omenim samo dva glavna zadržka pristopa k tej družbi in ta sta: ni volje in denarja o pravem času! Zoper voljo človeka vojskujejo se zastonj človeške sile; človeka brez volje še polž premaga! Poleg tega pa je tudi denarno stanje dostikrat odločilno ; kajti mesec marec imenuje se tudi „sušee“. Že enkrat priporočala se je ustanovitev »Mohorjevih fondov" na deželi: a jih še ni! V tem oziru je dolžnost vseh imovi-tejših rodoljubov, da »vsak stori, kar more". Posebno pa je naprošena naša prečastita duhovščina, da tudi tukaj podpira ljudstvo in ga vede korakoma po poti omike do boljšega blagostanja. Dan 5. marca pa bodi vsako leto dan našega preporoda, ustajenja in naše zmage!	Fr. Gr.
Trinajsti občni zbor
katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem.
(Konec.)
G. Grafenauer kaže, kje in kako se shodi napravljajo z uspehom in kako se naj s pridnim delovanjem po posameznih krajih vzbuja nàrodna in politična zavest. Vsi naj si v to podajo složno roke. Kar je v angleško-francoski vojski angleški vojvoda zaklical svojim vojakom, to velja tudi nam : Rojaki, domovina pričakuje, da vsakdo stori svojo dolžnost! (Živahno odobravanje.)
G. Einspieler omenja, kako je ministerstvo dovolilo slovenskega potovalnega učitelja pri c. kr. kmetijski družbi koroški, a ta za slovenski kmetijski pouk prav nič ne skrbi. Nastavili so sicer nekega bivšega gozdarja, Štuka, a ta sploh v kmetijstvu ni dosti izurjen in slovenščino le za silo lomi. Zato bo zopet treba podregati na višjem mestu.
G. Dragasnik opozarja na važnost šolskega vprašanja in daje več pojasnil.
Nato se je razpravljalo o „Miru“ in je več gospodov izražalo raznovrstne želje, katerim se bo po možnosti ustreglo.
G. Raž un spregovori na to o posojilnicah, ki se naj ustanavljajo tam, kjer so potrebne. Njih namen je, rešiti kmeta iz krempljev nasprotnikov! Premajhne posojilnice le težko pokrivajo stroške in ne morejo podpirati nàrodnih naprav. Glede zveze se treba držati gesla »Svoji k svojim !"
G. Rot ter pripomni, naj naše posojilnice ne prodajajo posestev nasprotnikom.
Na to je spregovoril g. stolni vikanj Janez Kalan iz Ljubljane, ki se je bil nedeljo prej udeležil ustanovitve izobraževalnega društva na Brdu. Govoril je navdušeno, iskreno, spominjajoč se posebej petindvajsetletnice papeževanja Leona XIII. Noče opisovati njegovega velikanskega delovanja, marveč navesti samo dvojno Leonovo geslo. Prvo, katero papež vedno najbolj poudarja, je: »Ut sint unum" — da so vsi edini! Te edinosti je neobhodna potreba tudi nam, ker edinost je prva podlaga vspešnemu delovanju. Nasprotnikov toliko in tako nasilnih, kako se jim hočemo ustavljati, če nismo edini? Različna mnenja se nahajajo povsod, a treba je, da smo edini v načelih. Ta načela, izražena že v imenu našega društva, so: 1. Versko, ki načeljuje drugim. Kakor je vera potrebna v zasebnem, tako vera v javnem življenju. — 2.) Nàrodno: Bog sam nam je dal nàrodnost in sram bi nas moralo biti, če bi je ne ohranili. Ndrodna zavest mora biti živa zlasti tam, kjer so tako srditi nasprotniki, kjer vladajo prav turške razmere, kjer so šole pravi „monstrum“ (pošast) neumnosti in nesmiselnosti, ustanovljene le za to, da ponemčujejo ljudstvo in
mu vcepljajo liberalna načela. Iz stališča zdravega razuma in človečanstva moramo temu ugovarjati.
V tem oziru nam je želeti več odločnosti. Žalosten je pogled po vaših vaseh: Napisi povsod nemški; a vprašam : ni-li največja neumnost, kaj napisati, česar ljudje ne znajo brati in ne razumejo? —
Druži nas 3.) tudi gospodarska misel in v tem nam je tudi vzor Leon XIII., ki tolikokrat vzppd-^.y buja k odločnemu delu za revno ljudstvo.	W
Drugo načelo, katero Leon XIII. tolikokrat poudarja, je: »Pojdite med ljudstvo." »Ven iz zakristije." To velja sevé posebno duhovnikom, a kaže o ljubezni in skrbi glavno vladajočega papeža za ljudstvo. Pa ni dosti, da gremo med ljudstvo, marveč da zanje tudi delujemo.
Da to delo obrodi uspešen sad, mora biti dobro urejeno, organizovano. — Govornik na to razvija svoje misli o taki organizaciji, opozarja zlasti na pomen izobraževalnih društev in konča z lepim pozivom na vztrajno in vsestransko delovanje našega društva. Govoru je sledilo dolgotrajno živahno odobravanje.
Predsednik shodu, g. Einspieler, naznani, da se je predpoludnem poklonilo pod njegovim vodstvom odposlanstvo društva mil. g. knezoškofu, da izrazi v imenu katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem najsrčnejše in najudanejše čestitke ob petindvajsetletnici papeževanja Leona XIII. Odposlanstvo je g. knezoškofa naprosilo, da te čestitke sporoči na pristojno mesto. — Mil. knezoškof se je zahvalil za ta izraz udanosti do slavno vladajočega papeža Leona XIII., in obljubil, da čestitko takoj brzojavno sporoči apostolski nuncijaturi na Dunaju.
Predsednikovo naznanilo se vzame z živahnimi „Slava“-klici na znanje.
Nato zaključi predsednik zborovanje z zahvalo do navzočih in »živio"-klici presvitlemu cesarju.
*
*
*
Papeževa zalivala.
Na čestitke katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem je došla od apostolske nuncijature na Dunaju z dné 26. februarja, št. 7513., po mil. gosp. knezoškofu krškem društvu latinska zahvala, katera tu sledi v slovenskem prevodu:
Prevzvišeni in prečastiti gospod!
Voščila sinovske ljubezni in izraz globokega spoštovanja in udanosti do Svetega Očeta, katere si Ti, prevzvišeni in prečastiti gospod, sporočil v imenu slovenskega katoliškega političnega društva, sem odposlal, da se položč k nogam Njegove Svetosti.
In Sveti Oče so mi naročili, izraziti vsemu predsedništvu hvalevrednega društva svojo srčno zahvalo ter podelijo vsem in vsakemu udu imenovanega društva posebej Svoj apostolski blagoslov.
Z izrazom najudanejšega spoštovanja ostanem
Tvoji prevzvišenosti najudanejši
f Erni (lij Talijani,
nadškof cesarejski. apostolski nuncij.
Dopisi.
Za „Ndrodno šolo" v Velikovcu so darovali ti. gg. Ivan Lubej, župnik pri^Jezeru, 10 K; Lovro Serajnik, nadučitelj v Prihovi na Štajerskem, 2 K; Lovro Koban p. d. Kos v Zvonini 1 K ; Janez Štih v Ilovljah 1 K ; Tomaž Ci-kulnik p. d. Škorjanc v Mrzli vodi 4 K; dr. M. Schmirmaul v Rajhenburgu 6 K ; Peter Urbanc, župan v Št. Štefanu na Žili, 2 K ; Martin Stih p. d. Šlemic v Št. Janžu v Rožni dolini 2 K ; Simon Čemer, župnik v Št. Rupertu pri Celovcu, 20 K; Hranilnica in posojilnica v Št. Lenartu pri 7 studencih od čistega letnega dobička 30 K. Sl. hranilnica in posojilnica v Prevaljah vsled sklepa občnega zbora 50 K.
Janez Flašberger, kmet v Velikivasi pri Šmohoru, 1 K. Mil. g. prošt Anton Trobeš v Tinjah 40 K. Skupaj 169 K. Lepa hvala! Živeli nasledniki!
Beljak. Beljaški Slovenci naznanjajo, da se od zdaj naprej ne zbirajo nikjer stalno, ker se jim je po pritisku Nemcev odpovedal prostor v „h6telu Meran“ in drugega še nimajo. Ob enem tudi prekličemo priporočilo za ta hòtel in naj se ga Slovenci izogibajo. Obširno poročilo prihodnjič.
Velikovec. (Naselitev novega zdravnika.) Vest, kakor smo jo svojčas v „Miru“ sporočili, se je sedaj obistinila. Naš slovenski rojak, g. dr. Vinko Hudelist, vrnil se je iz Dunaja ter pričel v našem mestu izvrševati svojo zdravniško prakso. To je prvi slovenski zdravnik na Koroškem, ki se ni plašil naših tužnih razmer ter se pogumno odločil, prihiteti k nam, da v sili nesrečne bolezni s svojo vrlo zdravniško spretnostjo in znanostjo stoji na strani našim bolnikom in jim pomaga do pridobitve zopetnega ljubega zdravja. Ker je izurjen tudi v zobozdravništvu ter je ves čas svojega bivanja na Dunaju jako uspešno deloval v oddelku za ženske bolezni na dunajski glavni bolnici, izpopolnil se je dobro v vseh zdravniških strokah, tako, da se lahko vsak, naj ga tare ta ali ona bolezen, z zaupanjem obrne do njega. Naša dolžnost je sedaj, da ga podpiramo in se v slučaju potrebne zdravniške pomoči njega spominjamo. Ker nam je novi gospod doktor znan kot vesten in natanjčen v svoji stroki, ga moremo svojim rojakom najtopleje priporočati posebno še zaradi tega, ker bode vsak dobil pri njem potrebnega zdravniškega sveta tudi v svojem domačem slovenskem jeziku. Srčno ga torej pozdravljamo na domačih koroških tléh.
Velikovec. (Prošnja do našega zastopnika v presojni komisiji za zadružništvo.) Opetovano se je dozdaj prigodilo, da kedar je bila pri tukajšnji sodniji kaka javna dražba in je kak udeleženec dražbe hotel vložno knjižico naše slovenske posojilnice kot vadij dražbeni komisiji izročiti, dotični sodnijski uradnik, ki je vodil dražbo, vložne knjižice ni hotel sprejeti kot vadij. Morali smo tedaj v posojilnici dotičnemu vlagatelju vloženo svòto izplačati, da se je mogel dražbe udeležiti. Še-le sedanji začasni voditelj tukajšnje sodnije, g. Martinak, je iz dosedanje sodnijske prakse nedavno, ko je prišla p. d. Kolova kmetija v Hudem kraju na javno dražbo, storil hvalevredno izjemo in dovolil, da se sme vložna knjižica naše posojilnice kot vadij izročiti. Da se lastniki slovenskih vložnih knjižic v prihodnosti izognejo vsem takim nepri-likam, prosimo našega bodočega zastopnika v presojni komisiji za zadružništvo, da naj dela na to, da dobé vsa okrajna glavarstva in sodnije uradni ukaz, da morajo zanaprej pri vseh licitacijah pripustiti slovenske hranilne knjižice kot vadij.
Velikovec. (Nemško-nacijonalna naprava?) Že pred enem mesecem je neki Lčscher iz Celovca od c. kr. deželne vlade dobil dovoljenje tukaj v Velikovcu otvoriti tiskarno. Kakor se čuje, se bo tiskarna napravila v Friessingerjevi hiši ob glavnem trgu, v kateri hiši ima tudi nemškonacijo-nalni bukvovez Lagler svojo prodajalnico. Ali stoji imenovani g. Loscher na lastnih nogah, ali pa je samo oproda g. Laglerja, nam ni znano. Temna slutnja pa nas obdaja, da utegne nova tiskarna konečno vendar le služiti nemškonacijonalnim namenom. Menda doživimo še, da začne v novi tiskarni tudi kak časnik izhajati, ki bo gotovo le tako pisan, da se bo našo nàrodno vojsko še bolj po-ojstrilo. Naše somišljenike pa že zdaj opozarjamo, da naj bodo pripravljeni na vse posledice, katere utegne imeti imenovana nova, a gotovo ne slovenska naprava.
Velikovška okolica. (Kaj si Nemci vse smejo dovoliti.) Nedavno sem šel mimo krasne meščanske šole v Velikovcu in videl sem na strani glavnega vhoda one šole tablico z zlatim napisom : „Sudmàrkische Volksbùcherei". Ali je to vendar mogoče, sem si mislil! Meščanska šola je bila zidana s prispevki cele dežele, sploh tudi dar 13.000 goldinarjev, katerega je tukajšnja mestna hranilnica k stavbi ove šole dala od svojega čistega doneska, ali ni to slovenski denar? Tudi se vse učiteljsko osobje plačuje na deželne stroške, tedaj tudi s slovenskim denarjem. V tej šoli ima tedaj vkljub temu „Sudmarka“, to je tisto zloglasno društvo, ki hoče nas Slovence iz naših dežel pregnati, knjižnico, ki ima namen z izposojevanjem v njenem duhu pisanih knjig nemško mišljenje razširiti. In to se zgodi, brez da bi višja šolska oblast imela povoda to prepovedati. Dà, res daleč smo prišli !
Škocijan. (Razno.) Dné 15. febr. priredila je naša Ciril in Metodova podružnica poučno in zabavno veselico. Ker smo v letošnjem pustu že enkrat zborovali v Šent-Vidu in ker je sedaj zborovalci prostor bil pri Rusu v Samožni vesi, precej oddaljen in odročen od cerkve, smo se bali, da bode tokrat bolj slaba udeležba, kakor navadno. Naš strah pa je bil prazen. Ko se je storil večer in so ljudje doma opravili, se je velik zborovalni prostor napolnil tako, da smemo biti z udeležbo prav zadovoljni. Govorila sta čč. gg. Podgorc in
Dobrovc. Prvi gospod v iskrenih besedah vspod-buja navzoče k pravi dejanski ljubezni do svojega materinskega jezika in pravega verskega prepričanja. Omenja tudi, kako velikega pomena za slovensko kmečko ljudstvo so posojilnice, ki so v dobrih rokah vnetih vernih mož. Z velikim zanimanjem so ljudje poslušali govor č. g. Podgorca, ravno tako z veseljem in zanimanjem pa je bil sprejet tudi govor novega mohliškega provizorja č. g. Dobrovca. Spreten govornik je v lepi besedi kazal iz zgodovine, da se nam Slovencem nikakor ni treba sramovati svoje nàrodnosti in svojega jezika. — Potem pa je prišel na vrsto zabaven del. To vam je bila poštena veselica v pravem pomenu besede. Vesele pesmice je prepeval moški zbor in prisrčno domače veselje nam je pripravil tudi novi mešani zbor, ki je tokrat nastopil prvokrat in katerega petje je razveseljevalo vse. V svoji napitnici pevcem na čast je mohliški gospod provizor dejal: Ko poslušam to milo ubrano pesem slovensko, se mi zdi, da nisem v žalostni Koroški, temveč med svojimi veselimi rojaki zelene Štajerske. In o naših mladeničih igralcih s Pušnikom v Pis-kerčah na čelu ! Kaj pa vam naj o njih poročam ? Oj to so vam „kajoni“ ! Večjega užitka nam niti igralci po mestnih gledališčih ne morejo pripraviti. Postavljali so se tam na odru, sukali si mogočne brke, brusili si v lepi gladki slovenščini svoje jezike, da je bilo veselje. Berač, četudi se je nekoliko bolj prešerno obnašal in svojo mnogoštevilno golazen trosil, nam je vendar bil ljub, in jud, če tudi je hotel druge opehariti, se nam je vendar usmilil, ko sta ga tako pošteno mazala nagajiva študenta. Hvala igralcem in njihovem voditelju Pušniku za trud in delo, katerega so imeli v obilni meri, da so nam priredili tako veselo domače pošteno veselje. Nek mož je rekel: Stokrat ljubša mi je ta veselica, kakor pa ona na plesišču pri godcih! Bodi dovolj o veselici. To bi bil za naš slovenski, hvala Bogu že precej zavedni Škocijan, veseli glas, če bi vam enkrat mogel opisati, kako se je pri nas ustanovilo bralno društvo. Morda pa bode ! Zaradi požrtvovalnega delovanja za kmečko ljudstvo naše okolice je občinski odbor škocijanski izvolil č. g. Podgorca častnim občanom.
Globasnica. (Zahvala, oziroma odgovor.) Dné 5. svečana t. 1. je odložil slikar svoj čopič ter radostno vzkliknil: »Dovršeno je!“ Stal je zdajci pred nami krasno slikan oder. Mislili smo si: „0, da bi le prišli izgubljeni sinovi majke Slave iz Globasnice in okolice semkàj, ogledat si proizvod nazadnjaške (?!) slovenske kulture." Prinesel je „Mir“ kratko poročilo o novem odru in o nameravani gledališki predstavi. Ta novica se je hitro razširila po vsej okolici in kot silen vihar zgrabila tudi marsikaterega nemčurčka ter ga treščila na bolniško postelj. Hudo je začelo daviti naše nemčurje. Eden je postal pol blazen, drugega je prijel krč, ne vem ali v možganih ali v želodcu, in ta, čujte in strmite, je postal pesniško navdahnjen ter je skoval krasen članek, ki je zagledal v 12. številki lista „Freie Stimmen" beli dan kot nekako vabilo na našo veselico. Prav hvaležni smo dopisniku, da je imel pogum, naznaniti naš napredek tudi svojim nemškim, nam tako nasprotnim Tojakom. Cel svet, koderkoli se berejo „Freie Stimmen", zdaj vé, da imamo v Globasnici nov oder in da na njem nastopa kar po 40 oseb na enkrat, česar se gotovo še v Celovcu ne vidi dostikrat. Da nam pa bode dopisnik „Freie Stimmen" postal še bolj naklonjen, prevesti hočem njegov članek tudi v slovenščino ter ga obelodaniti, in to zato, da spoznajo njegove pisateljske zmožnosti tudi Slovani, ki se mu bodo gotovo klanjali do tal, ako ga kje srečajo: Piše namreč: (Kapelan kot gledališki ravnatelj). V obče duhovščina gledališkim igram ni naklonjena; radi tega se čudimo, da je tukaj kapelan prevzel vodstvo gledališke družbe. Postavil je popolnoma nov oder, ki stane zdaj že nad 200 kron in je najel 40 žensk, da bi dné 15. svečana vprizorile gledališko igro pod imenom: „Lurška Marija". Jako zanimive so slike: vidi se n. pr. hiša v Parizu (!) s slovensko (!) zastavo! Jaz bi pa vendar vprašal, kje se nahaja v Parizu slovenska gostilna? Mislim, da bi bilo veliko boljše, ako bi gospod kapelan denar razdelil med uboge, katerih je toliko v občini, kakor da ga daje za tako gledališče. Sodelovalo bode tudi novo ustanovljeno tamburaško kakor slovensko pevsko društvo. Vidi se, da ima gospod kapelan več daru ali zmožnosti za gledališke predstave, kakor za cerkvena opravila. Že v Šmihelu je to dokazal." — Takemu poročilu je vendar treba par vrstic pridjati. „V obče", pravi, »duhovščina gledališkim igram ni naklonjena." Igre so dvojne: dobre in slabe. In mar, ljubi dopisunček, misliš, da more duhovščina odobravati igre, v katerih se blati vera in cerkvene naredbe? Da je pa duhovščina prijatelj dobrim igram in da jih tudi povspe-šuje, kaže ti stotine gledaliških iger, ki se vpri-zarjajo v raznih katoliških zavodih. In ako si bil že na Bavarskem v Oberamergavu pri pasijonskih igrah, ali nisi zapazil v sredi brezštevilne množice
tudi mnogoterega duhovnika? Vedi torej: »Duhovnik je prijatelj, on je vodnik vsega dobrega in sovražnik slabega". — Obžalujem, da se mi do zdaj še nisi predstavil. Ti moraš biti jako učen mož, ki je obhodil veliko sveta in videl že tudi Pariz? Dobrolski slikar, ki je nam hotel podati sliko trga, ki leži ob morski obali, se je gotovo jako razveselil, ko jev „Freie Stimmen" bral, dajeto-le del mesta Pariza. Toda, ne vstraši se preveč, tvoja neumnost se je tukaj srečala s slikarjevo domišljijo. Ta slika je samo proizvod domišljije, to ni Pariz ! Dovolite, gosp. Palla, da vas vprašam, kako je mogoče, da ni dobil ta dopisnik — če je kak učitelj, nezadostno v zemljepisju, ker še tega ne vé, da Pariz ne leži pri morju, ampak v sredini Francoske dežele ! ? Gorje temu, ki bi odrekal našemu dopisniku dober pogled ! On vidi celo skoz zid ! Do zdaj mi nismo bili na jasnem, katera hiša je tista, na kateri je plapolala slovenska zastava, ker ne nosi nobenega napisa ali značilnega znamenja, a naš dopisnik je stuhtal takoj, da je to gostilna (!), gotovo je že slišal klicati iz nje tudi : „Heil“ ! Cenjeni dopisnik! Prej si se čudil ti, zdaj se pa čudimo mi, da se ti je kar naenkrat omehčalo srce in začelo srce biti za »uboge" v Globasnici. Zdaj bi jim ti gotovo rad pomagal, ker vidiš, da kaplan trosi (?) denar za druge stvari; ali poprej, začasa volitev, ko ste imeli iz Velikovca in Dobrlevasi toliko denarja za vaša grla, zakaj se nisi takrat spomnil ubogih?! In zdaj, ko se je dalo za okin-čanje Paherjeve gostilne celih 128 kron, odgovori mi, zakaj nisi posredoval, da bi to svòto dobili ubogi v Globasnici? Nazadnje še pristavim, da dobiš iz Šmihela kolajno »vsevednosti", da si jo obesiš na vrat, ker si spričal, da je globaški kaplan bil pri gledaliških vajah v Šmihelu, akoravno ga nikoli ni bilo zraven!
Ruda. (Misijon.) V kratkem bomo imeli tu misijon, katerega bodo vodili trije čast. očetje kapucini iz Volšberga in Škofjeloke. Začel se bo drugo postno ali kvaterno nedeljo popoludne in se sklene tretjo postno nedeljo. Vsaki dan bodeta dve pridigi, zjutraj ena in druga popoludne, v prostem času pa se bo spovedovalo. Ta spoved velja tudi velikonočni čas. Ker je cerkev precej prostorna, se misijona lahko udeležijo tudi ljudje iz bližnje okolice. Farani se te lepe, izvanredne pobožnosti že veselijo, Bog pa naj blagoslovi naše delo!
črneče. (Oltarji.) Tekom enega leta vršila sta se tukaj dva dogodka, vsled katerih je prihajala obilna množica ljudstva v Črneče. Dné 26. oktobra minulega leta stopala je množica za krsto prerano umrlega duhovnika domačina, da izroči njegove ostanke zemlji domači. In solza je vsem oko zalivala. Dné 15. svečana t. 1. videle so Črneče zopet neštevilno veliko ljudij, ki so cerkev do zadnjega prostora tesno polnili. Ta dan pa je veselje očesu odsevafo, ko je blagoslavljanje novopoprav-Ijenih in novopostavljenih oltarjev gledalo. Milostljivi gospod prošt Cvetko Is o p izvršil je slovesen čin. Kot znan poljudni govornik je ginljivo prepovedoval o cerkvenem oltarju in o oltarju pobožnega srca in je pohvalno omenil navdušenje Crne-čanov za božje reči, ki se je razodelo v radodarnih dodatkih k novim oltarjem. Potem je daroval domači duhovnik ob azistenci gg. Vogrinc-a in Ko-gelnika slovesno sv. mašo. Y občno občudovanje krasno popravil oziroma izdelal je glavni in Srca Jezusovega brezmadežnega spočetja oltar za 1800 kron naš skušeni rojak, g. A. Progar iz Celovca. Naša fara obsega le 528 duš. Med tem maloštevilnim ljudstvom najde se malokje kak drugi rumenjak, kakor tisti za »lonce" — in vendar so farani prostovoljno dodali 1500 kron v pokritje stroškov. Ostalo je blagohotno poravnalo cerkveno patronstvo po mil. gospodu opatu v Št. Pavlu. Imamo zdaj cerkev, pripravno in veselo bivališče Božje, ki lepo spričuje gorečnost župljanov Crnečanov in spretnost mojstra g. Progarja.
Prevalje. (Razžaljeni!) Kerje „Mir“ zadnji čas gotovim ljudem malo posvetil in jih pokazal v pravi luči, je sedaj nastalo strašno razburjenje in jeza. A vprašamo: More li ostati Slovenec, ki je vnet za vero in nosi v srcu ljubezen do svojega rodil, miren in hladnokrven, ko vidi, kako ljudje, ki se živč od Slovencev in so bili svoj čas voljeni od kmečke, t. j. katoliško-slovenske stranke (zakaj vsi naši kmetje so verni katoličani in trdi Slovenci), kako ti ljudje delujejo zoper to stranko ? In ali ne deluje zoper vernega kmeta, kdor skuša pri kmečkih otrocih zabraniti vspešni verski pouk, ali ne deluje zoper slovenskega kmeta, kdor je sovražnik slovenskega nàroda in se nahaja celo v odboru Slovencem najbolj nevarne in sovražne družbe »Siidmarke" ? Oni, ki so sedaj tako neskončno razžaljeni in menijo, da se je nekomu zgodila vnebo-vpijoča krivica, naj premišljuje sledečo priliko: Janez je bil pošten kmečki fant. Da se malo okrepča, stopi nekoč v gostilno. Ko mirno zavživa svojo merico, se mu pridruži Mihec. Začne se mu dobrikati in prilizovati ; zagotavlja ga, da je njegov najboljši prijatelj, in Janez, dobra in odkrita duša,
%
ki je o bližnjem imel vedno najboljšo sodbo, mu verjame. Zaukaže gostilničarju: „No oča, pa prinesite ga tudi Mihcu kozarček/ In za prvim kozarcem je prišel drugi in tretji, kajti Mihec je bil žejen, silno žejen. In začel je: „Dobra kapljica, pa še boljše bi dišala, ko bi bilo tudi kaj zraven prigrizniti". „Pa mu prinesite domačih klobas", pravi dobri Janez, „gotovo mu bodo teknile." In zgodilo se je. To je bil za Mihca imeniten dan; prav pošteno se je napil in najedel na račun dobrega Janeza. A zdaj, ko je imel že vsega dovolj, je pokazal tudi svojo pravo barvo. Kar naenkrat je izginila prejšnja prijaznost in sladkost in začel je Janeza zbadati in pikati; posmehoval se mu je in čez njega zabavljal. Nekaj časa Janez vse to mirno posluša, a nazadnje ga vendar mine potrpežljivost in resno vpraša Mihca: „Je-li to hvaležnost za to, da sem te napojil in nasitil?" — „Kaj, siromače, ti se mi upaš kaj predbacivati", vzroji Mihec, plane na Janeza in zavihti nad njim svoj nož. Janez videč, da se gre za njegovo življenje, zasoli Mihcu pošteno klofuto, da kar odleti v stran. Mihec zdaj globoko užaljen se napoti na sodnijo, tožit Janeza, da mu je storil (nezaslišano) krivico, ko mu je privoščil tako klofuto. — Nauk iz tega napravi si vsakdo sam!
Prevalje. (Tatvine). Že pred mesecem dni je bilo okradenih tukaj več strank za svòte od 10 do 20 kron. Te svote, četudi majhne, so za do-tične tembolj občutljive, ker so prizadeti ubogi delavci brez večjega premoženja. V nedeljo 23. svečana je bila že enkrat okradenemu M. K. zopet ukradena njegova ura. Tatovi stikajo okoli naj-rajše ob nedeljah, ko so ljudje pri sv. maši. Da bi se roki postave pač kmalu posrečilo, zaslediti brezvestne zločince.
Gozdanje. Povodom prihoda g. I. Kalana, stolnega vikarja iz Ljubljane, se je zbralo več tukajšnjih in sosednih rodoljubov na lep in zabaven prijateljski večer. Govor omenjenega gospoda je trajal čez eno uro, ter vseskozi bil velezanimiv in poučljiv. Ta govor je še-le prav pokazal, kakšnega pomena so izobraževalna društva za koroške razmere. Jasno je pokazal, da bo prineslo to društvo kmetu potrebno izobrazbo, ter mu vzbudila stanovsko zavest in ponos, da bo učilo mladino ljubiti varčnost in treznost; da bo pomagalo uničevati nesrečni vpliv Palla-tovih učiteljev in liberalnih ljudskih šol, da bo sejala med rodoljubi edinost, ljubezen, navdušenje in nàrodni ponos. Neustrašljivi rodoljub g. J. Vošpernik se je h koncu v lepih besedah prav srčno zahvalil g. Kalanu za ves njegov nauk in trud.
Brdo na Žili. (Pust.) Konec te je, ti hudomušni pust! Je tudi skrajni čas, zakaj mošnjiček je že prazen, mi moramo narazen. Naš mežnar duhovit, gre pustu ven zvonit! Bin, bon, bin, bon, zdaj pride pust v talón! Pravijo, da Zilani še v nebesih hočejo plesati in res, g. urednik, letošnji pust minul je pod tem znamenjem. Začelo se je s plesom takoj na sv. Štefana praznik, kar dosihmal pri nas ni bilo v navadi, da se je namreč plesalo že med božičnimi prazniki. A svet postaja „fort-schrittlich" tudi pri nas — v zapravljanju! Zató pa se mora začeti zgodaj, ker pust bil je samo osem tednov dolg! Ker je naša občina v dovolitvi plesov precej varčna, napravljati so začeli „bale“, katerih občina, pravijo, ne more (?) zabraniti. Vršil se je torej eden za drugim, namreč: ,Purštenbal“, rFeuerberbal“, zoper katerega nihče ne ugovarja, „Simele-ples“, „Freitonz“ in tudi Bplesi zakonskih jarmov". Na pustni torek pa so nam napravili naši muhasti sosedje iz Pazerske vasi res primeren, dostojen in jako šaljiv „pustni sprevod". Naša občina je posestnikom te vasi že prejšnjih let v gospodarskem oziru mnogo hvale dolžna in videli smo, da tudi v oziru šale ali „špasa“ ta vas zasluži vse priznanje. Le tako naprej sosedje ! V nekaterih letih se bo napravilo, česar vi danes sami ne verjamete !
Dunaj. (Pojasnilo.) Gledé dopisa iz Gozdanj, tičočega se dr. Lesjaka, moram v pojasnilo dostaviti neko opombo. Del svoje razprave je čital Lesjak na indogermanskem večeru v slovanskem seminarju in kot uvod dodal razmotrivanje v nemškem vplivu na slovenski jezik na Koroškem". Mož je pač dober germanist ali slab slavist in videl je v vsaki stvari nemški vpliv. Opombe o e in o je prepisal iz Scheiniggove razprave sobraz rožanskega razrečja na Koroškem" v „ Kresu" I. letnik in „da si napravimo sodbo, kak je ta jezik", je prečital pismo, ki ga je skrpal in v „Grazer Tagespost" objavil znani nekdanji uemčurski učitelj in sedanji poštar Samonik v Vetrinju. To je „objektivnost“ in „te-meljitost" nemških „učenjakov“. Sicer bi me pa jako veselilo, ako izide stvar v tisku, zakaj tedaj se še vidimo pri Filipih!	J. Gr.
„ Telefonska poročila. “
Geslo: „Udri, udri, mah na mah!“
Galicija. Našim ^naprednjakom" je letošnji pust do cela glavo zmešal in jih tako oslepil, da
ne vidijo več domačega dušnega pastirja; v znanem listu „Freie Stimmen", v katerem prodajajo „stramm-fortšritlarji“ svojo „modrost“, namreč trobijo v svet, da imamo v Galiciji provizorja. Kolikor je pač nam „manj vrednim" znano, pastiruje v Galiciji še vedno naš večletni g. župnik. Z lažjo se začne dopis in laž je tudi ono, kar sledi.
Zahvala.
Naša „Nàrodna šola" je prejela celo vrsto dragocenih darov. Slavna družba vednega češčenja presv. Rešnjega Telesa v Celovcu je za našo šolsko kapelico darovala novi zelo lepi črni mašni plašč. C. g. duhovni svetovalec Jožef Peterman na Otoku ob Vrbskem jezeru je daroval za naše šolske zbirke velikansko strusovo jajce, katerega je dobil iz Egipta, dalje en kokos-oreh in več morskih školjk. Konečno je nam č. g. Volbenk Serajnik, župnik v Št. Lipšu pri Rajneku, vnovič poslal v dar četiri jako lepe nabasane živali, namreč dihurja, galeba (Lachmove), črno lisko (Wasser-huhn) in velikansko štorkljo. Vsem tem preblagim dobrotnikom izrekamo najprisrčnejšo zahvalo. Bog plačaj !
V Št. Rupertu pri Velikovcu, dné 23. svečana 1903.
Vodstvo „Ndrodne šole“.
Novičar.
Na Koroškem.
Papeževa slavnost se je vršila v naši škofiji po načinu, kakor smo ga naznanili v predzadnji številki. Imenom cele škofije je mil. g. knezo-škof dné 19. febr. brzojavno čestital sv. Očetu. Nato je došel od kardinala Rampolla brzojavni odgovor, v katerem sporoča zahvalo sv. Očeta in apostolski blagoslov vsej škofiji. — Lepo papeževo slavnost so dné 22. febr. priredili celovški bogoslovci.
Zahtevajte slovenskih dopisov od c. kr. uradov! Naši c. kr. državni uradi se kaj težko privadijo, da bi uradovali s slovenskimi strankami v njihovem jeziku. Najbolj so v tem oziru trdovratni razni uradi nasproti našim slovenskim posojilnicam. Da pa imamo pravico, vselej in povsod terjati, da se uraduje z našimi nàrodnimi denarnimi zavodi v slovenskem jeziku, smo že opeto-vano dokazali. In ne le samo pravico, nego dolžnost imajo vsi zavodi, ki so v slovenskih rokah, da vselej in povsod dosledno zahtevajo, da se njim dopisuje v slovenskem jeziku. C. kr. okrajno glavarstvo v Celovcu je poslalo pred kratkem naši odlični hranilnici iu posojilnici v Glinjah dva čisto nemška dopisa. Načelstvo pa je oba dopisa okrajnemu glavarstvu vrnilo z odločnim pristavkom, da dopisov v nemškem jeziku ne sprejemlje, ker jih ne razume in mu jih razumeti ni potreba. In glejte! Ista posojilnica je kar hitro dobila dva v lepi slovenščini pisana dopisa, namesto prejšnjih nemških, katera je potem tudi uradno rešila. Navedemo ta slučaj v spomin vsem našim posojilnicam, župnim uradom, občinam, društvom itd. zaradi tega, naj enako odločno postopajo po potrebi tudi ona, da ne bode mogel poreči kak c. k. urad : saj ni potreba slovenski uradovati, saj tega nihče ne zahteva! Le naša mlačnost in brezbrižnost je zakrivila, da se je naš mili slovenski jezik v c. kr. uradih potisnil v kot. če bodemo terjali naših postavno nam zajamčenih pravic vedno odločno, in če bodemo v tem oziru dosledni in neizprosni, privedli bodemo tudi naš jezik pri c. kr. uradih v vse njegove postavne veljave!	Fr. J.
Duhovske zadeve. V Gradcu je dné 23. februarja po daljši bolezni umrl č. g. Jos. Pun-čart, vpokojeni župnik iz Lieserega. Pokojnik se je porodil 1. 1835. v Celovcu, bil je v mašnika posvečen 1. 1857. Znan je bil tudi kot nemški pisatelj. N. p. v m. ! — Do dné 8. aprila je razpisana župnija Visoka Bistrica. — Prestavljena sta kaplana g. K. Haag iz Požarnice v St. Vid in R. Pichler iz Zgornje Bele v Požarnico. — V začasni pokoj je stopil g. V Fiebiger, kaplan v Št. Vidu.
Drobiž. Trojčke, in sicer tri fante, je porodila dekla Steiner v celovški porodišnici. Po nekaterih urah so vsi trije umrli. — V Šmohoru je dné 26. februarja nanagloma umrl lekarnar Nieder-maier. Zvečer je bil še na neki veselici, ko je prišel domu, ga je zadela kap in kmalu je bil mrtev.
Križem sveta.
Dobra kava! Kateri gospodinji ni do tega, da prinese dobro kavo na mizo? Žal, da se po-gostoma najboljša vrsta kave izpridi z malovrednimi primesmi, potem pa dolže kavo, da ni za nič. Kathreinerjeva Kneippova sladna kava je priporočna kot izredno okusna in ob enem cena primes zrnati kavi, pa tudi kot najboljše njeno nadomestilo. Na posebni Kathreinerjev izdelni način dobi Kathrei-
nerjeva Kneippova sladna kava priljubljeni vonj zrnate kave, tako da je pijača milejša in tečnejša, pa tudi zdravju koristnejša. Kdor hoče biti deležen prednosti pristne Kathreinerjeve kave, pazi v svoj prid pri nakupovanju na izvirne zavoje z imenom „Kathreiner“ in varstveno znamko „Župnik Kneipp". Kar se odtehtuje odprto in prodaja za Kneippovo kavo, je po navadi opražen ječmen ali pivarski slad, nikoli pa Kathreinerjeva kava.
Potres v Andlšanu. Pri zadnjem strašnem potresu v Andišanu in okolici je zgubilo življenje nad 5000 ljudij in je porušenih 30.000 hiš. V okraju Margelau je zgubilo življenje okolu 500 ljudij in je porušenih nad 3000 hiš. Zemlja se še vedno trese. Doslej je škode nad 20 milijonov rubljev.
Podpirajte družbo sy. Cirila in Metoda!
Vabila.
Podružnica sv. Cirila in Metoda za Globasnico in okolico ponovi na željo mnogih rodoljubov igro : .L Uršk a pastirica" v nedeljo dné 15. sušca t. 1. v prostorih Sostar j e ve gostilne v Globasnici. Slovenci in Slovenke, udeležite ■ se še enkrat v prav obilnem številu prelepe igre ! Začetek točno ob 5. uri popoludne. Vstopnina 10 kr. (20 vinarjev); za srednje sedeže 20 kr. Ko se igra prične, se bodo duri zaprle. Odpirale se bodo samo med posameznimi dejanji, da se tako prepreči vsak hrup in nemir.
Odbor.
Hranilnica in posojilnica pri Bevici Mariji na Jezeru v Prevaljah ima svoj letni občni zbor v nedeljo dné 15. sušca ob 3. uri popoludne s sledečim vspo-redom: 1. Poročilo o letnem delovanju. 2. Razdelitev čistega dobička. 3. Volitev novega odbora. 4. Razni nasveti. Ako ob tej uri ne bo navzoče zadostno število udov, se vrši zborovanje pol ure pozneje pri vsakem številu. Odbor.
IListiiica uredništva.
Cr. Fr. K at ni k. župnik na Dholici. Potrjujemo Vam, da niste Vi pisali telefonskega poročila v št. 7. Saj imamo na Dholici drugih poročevalcev! Da resnica v oči bije, kažejo dholški nemčurji, ki so zdaj menda same jeze oslepeli, da sami ne vedo, kakšne oslarije so spravili v , Bauern-zeitung". Zdravi!
V Škofiče. Pri najboljši volji ni bilo mogoče v tej številki. Prihodnjič!
Loterijske številke od 28. februarja 1903. Dunaj	16	29	25	3	12
Gradec	13	8	1	78	77
Ai ^
Službo organista in cerkovnika
želi takoj nastopiti mladenič, kateri je tudi zmožen opravljati službo občinskega ali posojilniškega tajnika. Naslov pové upravništvo BMira“.
Kdor hoče prave, dobre in fine
slivovke ter tropinovca
več od V, hektolitra naravnost od izdelovatelja kupiti, naj se obrne na vlastclinstvo Orehovec, do posestnika Dragotina Frohlich-a, pošta Sv. Peter-Orehovec na Hrvatskem.
Starejša, dobro urejena
prodajalnica s špecerijskim blagom
je oddati v Celovcu. — Vprašanja naj se pošiljajo pod napisom: „Trgovina 30“ na upravništvo „Mira“.
Važno za bolehajoče * * * * na /elodea!
Pomanjkanje teka, bolečine in slabost želodca, slabost ter glavobol vsled slabega prebavljanja, slabo prebavljanje itd. odstranjujejo takoj znane
Brady-eve (marpoceljske) želodčne kapljice.
Na tisoče sahvalnih in prianalnih pisem.
Jedna steklenica z navodilom 80 v., dvojna steklenica 1K 40 v.
3)V Dobivajo se v lekarnah,
Kjer se ne dobivajo, razpošilja jih glavni razpošilja-telj C. Brady, lekarna „k ogerskemu kralju", Dunaj L, Fleischmarkt 1, in sicer če se prej pošlje 5 K : 6 majhnih steklenic, če se pošlje 4 K 50 vin. : 3 velike steklenice poštnine prosto.
Pred ponaredbami se svari. Prave marijinoceljske želodčne kapljice morajo imeti varstveno znamko in podpis : C\/PiaiOj>
Išče se kmetija v najem
y celovški okolici, ne preobširna. Za stanovanje bi se želele kake dve sobi s shrambo in kuhinjo, poleg tega pa hlev za dva konja in dvoje govejo živino. Ponudbe naj se pošiljajo na upravništvo „Mira“ v Celovcu.

(„ W illkomm44).
Ta težki oves obrodi v vsaki zemlji, je najbolj rodoviten in najprej dozori. Zraste visoko in daje prav dobro slamo za krmo, na njivi pa se ne vleže. Ker se ta oves na redko seje, zadostuje 50 kil za eno oralo. — Podpisano oskrbništvo pošilja 25 kil za 9 K, 50 kil za 17 K, 100 kil za 32 K z vrečo vred. Uzorce po 5 kil pošilja s pošto franko proti 3 K 20 vin. predplačila.
Oskrbništvo graščine Golič
pri Konjicah (Gonobitz), Štajersko.
Istrska klet v Beljaku.
„Istrska vinarska zadruga v Pulju44 je v Beljaku, Freihausgasse 3, otvorila za Koroško svojo podružnico, katera razprodaja zadružna vina na debelo in drobno, ter udano vabi prijatelje dobre kapljice na obisk.
Cene na debelo:
Teran II........................K	34-—
„ najfineji................„ 40'—
belo vino.......................„	36-—
muškatelec......................„	56 —
Cene na drobno z zapečateno steklenico :
Teran II. vel. steki, okrog 1 liter vsebine K -
mala najfineji velika „ „ mala „ belo vino velika „ „ mala „ muškatelec vel. „ mala „
Vs litra 1 liter Vs litra 1 liter Vs litra 1 liter litra
70 32 78 36 74 34 94 —•44
,,	Liiaiat n	„ Vž 11,11 a »	. n
Steklenice se vzamejo za lastno ceno nazaj, in sicer velika za 21, mala za 7 vinarjev.
Vina v steklenicah:
Muškat, beli, najfineji, steklenica z 7/io l‘tra & 1‘40 „ rdeèi (vin di rose) steklenica .	, 1'40
Refoško steklenica z 8/io litra • • • •	» 2'—
Opomba. Naša zadruga edina pošilja istrska vina za dunajsko meščansko klet. — Za pristnost vina jamči zadruga.
V najem
se dajo polje in travniki pri farovžu na Ra-dišah. Najemnik dobi stanovanje z dvema sobama in kuhinjo in so mu vsa gospodarska poslopja pri farovžu na Radišah na razpolago ; potrebna drva in stelje dobi zastonj. Več pove V. Čech, župnik na Radišah. P. Žrelec (Ebenthal).
Zajamčeno pristno mašno vino.
Kmetijsko društvo v Vipavi priporočal je knezo-škofijski ordinarijat ljubljanski v svojem listu leta 1898. za nakup zajamčeno pristnega mašnega vina vč. duhovščini zato, ker je omenjeno društvo gledé razpošiljanja mašnih vin pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Razpošilja se od 56 litrov naprej po 34 kron in više po stopinjah kvalitete za 100 litrov loco kolodvor Postojna. Rdeče namizno vino — kakor tudi večje množine — ceneje. — Na zahtevanje pošiljajo se vzorci, Posoda se zaračuni po dobavni ceni ali se ista vrne franko v šestih tednih. — Letošnji pridelek je izboren in milejšega okusa, ker je napravljen po novem francoskem načinu. Razpošiljal se bode v prvi polovici novembra. — Rdeče, jako priljubljeno namizno vino („cviček“) oddajalo se bode po 28 kron. — Belo, staro vino je še v zalogi. — Naročbam čez 500 litrov dovoli se nekoliko popusta.
Kmetijska zadruga v Vipavi (Kranjsko).
Vsega zdravilstva
dr. Vinko Hudelist
s tem uljudno naznanja, da je pričel svojo zdravniško prakso v
Velikovcu dné 1. marca t. 1.


Ordiniral bode za sedaj v „Na-rodnem domu“ (gostilna Aufmut),
L nadstropje, vsak dan od 10. do 12. ure dopoludne in od 2. Q do B. ure popolndne.	S
nxzoQGCXXXXxxxxy
Ako si hočete po ceni in dobro
pravo švicarsko uro
kupiti, obrnite se zanesljivo do
H. Niittner-ja, urarja r Kranja, ker te ure so po celem svetu znane kot najboljše. Zahtevajte najnovejši veliki cenik, ki ima blizo 600 podob, katerega Vam pošlje zastonj in poštnine prosto. Izborna zaloga zlatnine in srebrnine,
Vse stroje za poljedelstvo in vinorejo.
Brizgalnice za sadno drevje
z mešalom za mešanico iz bakra in vapna tako, da se najedenkrat na dve cevi brizga,
brizgalnice (streljke) za sadno drevje z natanko namereno petroiovo mešanico,
svetilnice na acetilen, da se ulove leteči hrošči,
hidravlične stiskalnice za vino,
stiskalnice za vino in ovočje z diferencialnim pritiskom,
stroje za drobljenje stisltanioe,
čisto nove mline za grozdje,
nove priprave proti peronospori in za žveplenje,
sesalke za vino, cevi za vino,
kakor tudi vse druge stroje za poljedelstvo, kot
zbiralnike (trierje), mlatilnice, vitale (gepel) i. t. d.
razpošilja kot specialitete po najnižjih tovarniških cenah
IG. HELLER, DUNAJ, II., Praterstrasse 49.
Cenilniki zastonj in franko.	Dopisuje se v vseh jezikih.

Dovoljujeva si naznaniti, da sva dné 1. marca t. 1. otvorila svojo na novo urejeno
trgovino s suknjem, modno in platneno robo
na veliko In na drobno
v Celovcu, Novi trg štev. 14. =
i"* Dosedanjo trgovino v Dunajskih ulicah bodeva še nadalje vodila kot podružnico,
Spoštovanjem
Greiner & Tschemitz.

Štedilno milo z znamko „jelen“
je izredno dobre kakovosti, je jako izdatno in zajamčeno čisto.
Na prodaj je po vseh boljših prodajalnicah tacega blaga.
Paziti je na gorenjo varstveno znamko.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. — Odgovorni urednik Ivan Koželj. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.