Glasnik SED 24 (1984) 2 lt>i6'29 7 vorih s sodelavci priložnostno 34,9% srbsko govorečih. To je število, ki se približno ujema z deležem vseh srbsko govorečih. Tu moramo upoštevati, da sestavljanje delovnih kolektivov sledi in mora slediti prej drugim vidikom kakor govornemu obvladanju srbskega jezika. Za naše raziskovalno področje lahko povzamemo naslednje ugotovitve: Deleži tistih, ki znajo In so sposobni govoriti srbsko, so v statistični analizi precejšnji in odmevni in na poseben način kažejo uspehe naše narodnostne politike Pičli tretjini srbsko jezikovno sposobnnih ni mogoče uvrstiti med srbsko govoreče. Za to navedenim objektivnim razlogom bi lahko dodali še celo vrsto drugih Namesto tega želim opozoriti na naslednji subjektivni moment: Socialistična nacionalna organizacija Srbov Oomovvina posveča v svojem politično-ideološkem delu zasluženo pozornost potrebi, da zaposleni Srbi in med njimi posebno delavci izkoristijo dane možnosti za ohranitev, skrb in razvoj srbskega jezika. To delo izhaja iz resničnosti, ki nastaja iz medsebojnega delovanja socialistične revolucije in znanstveno-tehnične revolucije. Srbski jezik tudi ni edino etnično znamenje socialistične luziškosrbske narodnosti. V naši narodnostni politiki in delu Domowine. ki je sestavina te politike, bo nadaljnja pozornost poleg jeziku toliko bol] namenjena drugim objektivnim etničnim kulturnim sestavinam Srbov, materialni ljudski kulturi, običajem, folklori in poklicni kulutrj, kakor tudi subjektivnim sestavinam srbske etnične samozavesti. (prevedla Ingrid Slavec) 1 Prim.: Kasper Martin, Historische Grundlagen und gegenwärtige Entwicklungslinien der Sorobistik als einer Disziplin der Slawistik. V: Letopis B, Nr. 29/2 -Zum IX. Internationalen Slawistenkongress in Kiew, September 1983. S. 155-168 2 Tschernik E.. Die Entwicklung der-sorbischen Bevölkerung von 1932 bis 1954. Eine demographische Untersuchung. Berlin 1954, S. 9 3 FOrster Frank, Ländliche Industriearbeiter im deutschsorbischen Teil des* Lausitzer Kohlen — und Energiereviers. Phil. Diss. B. Techn. Univ. Dresden 1975. Razmnoženi tipkopis. NEEVROPSKA ETNOLOGIJA bogovi v indijanski mehiki Verovanje mnogih zgodnjih poljedelskih ljudstev je prevzemala in obvladovala podoba boginje Matere Zemlje. Dajala je in omogočala življenje. Njeno telo je bil ves naš planet, še več, ves kozmos, plodnost zemlje, rastlin, živali in žensk je bilo ponavljanje in prispodoba njene plodnosti. V mislih preprostih poljedelcev je bila plodnost povezana z dvema naravnima snovema: z vodo in zemljo. Kjer sta bila ta elementa, je bilo vsega v izobilju, (Daljni in slaboten odmev tega verovanja je dejstvo, da še sedaj novorojenčke često "prinaša" štorklja, ki je do neke mere vodna žival). Zemljo in vodo sta v stari indijanski Mehiki predstavljala m simbolizirala jaguar in kača. Zveza zemlja — jaguar nas opominja, da je bila Velika mati ambiva-lentno božanstvo; ni bila le nosilka plodnosti in dobrot-nica človeštva, temveč, indijanskemu dualističnemu pojmovanju sveta ustrezno tudi svoje lastno nasprotje — pošast, ki prej ali slej požre vse živo in v čigar naročje se moramo po smrti vsi vrniti. V objem teme in zemeljskih globin se je po verovanju Indijancev moralo vsak večer spustiti tudi sonce. Na njegovi nočni poti ga je čakalo vse polno nevarnosti zlasti še ob času zimskih solstici-jev, ko je bilo to potovanje najdaljše. Zveza voda — kača je preprostejša. Zvijanje kače lahko spominja na curek vode. ki priteče na posušeno polje, razen tega pa so kače povsod po svetu, zlasti še v suhih predelih vezane na okolico vode, naj je to jezero, reka ali le mtaka. Po mnenju mnogih raziskovalcev indijanske preteklosti moramo v vei6'29 8 zmagovalec želel pridobiti dobre lastnosti použite žrtve, razvilo množično l]udožerstvo. Z razvojem primitivnih družb je povsod po svetu prišlo do prepovedi uživanja Človeškega mesa, le v Ameriki, kjer je zaradi redkih in majhnih domačih živali vladalo kronično pomankanje beljakovin, je tudi v visoko razvitih kulturah prihajalo do množičnih pobojev ljudi v čisto prehrambene namene. Ce ie res. kar meni Harris, potem so se bogovi morali zadovoljiti le s simbolično udeležbo pri pojedini. Nad mesto kanibalov so se dvigovale stopničaste Piramide, ki so prav tako zbujale pozornost belih osvajalcev. Njihove vrhove so krasili templji, posvečeni bogovom željnim človeške krvi. Njihova imena — Tlaloc, Hultzilopochtli, Ouetzalcoatl, Tonantzin In druga — so zvenela Evropejcem mračno in nerazumljivo. Zgodbe o življenju teh bogov in o ustvarjanju sveta jih niso zanimale. Poleg Tialoca, boga dežja, ki je bil v sušni Mehiki Se kako pomembno božanstvo, je bil med bogovi različnih indijanskih ljudstev takratne Mehike veličasten predvsem Ouetzalcoalt — Pernata Kača. Kot edinemu iz druščine mehiških bogov mu je uspelo zbuditi pozornost španskih kronistov. Razlogov za 'o je več. Cortezu in njegovim Špancem so brez dvoma Prišle na ušesa zgodbe o vladarju mesta Tule. ki je zaradi spletk sovražnih bogov moral zapustiti svoje mesto. Odšel je proti vzhodu v črno in rdečo deželo — Tli lian ^lapallan. Tam je na robu morja postavil grmado in se na njej sežgal. Odšel je v deželo mrtvih, kjer je ostal osem dni, potem pa se je prikazal na nebu kot planet Venera. To ie na kratko vse. kar je zanesljivo avtentičnega o Mitičnem vladarju Tule. o Topiltzinu Guetzalcoatlu. Res J6 tudi to. da so ga Indijanci često prikazovali bradatega. Dolgo redko bradico pa je v starosti imel marsikateri 'hdijanec. zato ni nič čudnega, če so ¡o kot znak starosti iri modrosti pritaknili marsikateremu bogu. V Mehiko Prodirajoči Španci so iz redke bradice naredili dolgo gosto in valovito brado, Guetzalcoatlu so nadeli belo polt m mu pripisali pravo krščansko usmiljenost in nasprotovanje človeškim žrtvam. Mistiki in magiji predanega indijskega ljudstva, ki je konec koncev živelo na ravni neo-"tlka, seveda ni bito težko prepričati, da so Španci bogo-Poosebitev Quetzalcoatla, ki se vrača z vzhoda. Toliko 0 bogu. ki je zaradi prevare Spancev po svoje pomagal Podjarmiti indijanska ljudstva. Omenim naj le še to. da 30 dvomljiva poročila španskih kronistov o beli polti °uetzalcoatla, o njegovi valoviti neindijanski bradi Se ^daj osnova mnogih teorij o neindijanskem izvoru mehiških in perujskih kultur. Thor Heyerdahl, znani pomorščak na predzgodovin-skih plovilih in prepričan dituzionist, vidi v Guetzalcoatlu voditelja nekega svetlopoltega (po možnosti svetlolasega) ljudstva, ki je v davnini preplulo Atlantik in širilo dobrobit kulture med Indijanci Srednje in Južne Amerike. Potem pa odplulo naprej proti Polineziji. Drugi so v ^etzaicoatlu spoznali apostola Tomaža, ki je nekako Prispel v Mehiko, kakšnega zgodnjekrščanskega irskega meniha ali celo vikinškega poglavarja. Ze ima Quetzalcoalt pa pove. da je ta mitična oseb-ost lahko zrasla le na domačih, mehiških tleh. Quetzal namreč majevsko ime za plahega zelenega ptiča, ki živi ^ džunglah južne Mehike in Gvatamale. Izrazito lepa so 9ova dolga smaragdnozelena repna peresa, ki so jih v p,f i Mehiki ?e|o cenili. Z njimi so se smeli krasiti le p09 ar¡¡ in najvišji duhovniki Co-atl pa dobesedno jn meni vodna kača. V mislih se moramo povrniti v vlažne vroče gozdove ob obrežjih mehiškega zaliva, kjer so ottLn.®k?^ 0!meki častili kačo in jaguarja. Kakor sem že nekči 'e hM 'agLjar utelešenje temnih, mračnih lastnosti 2ačetk^e a°9ir,je zem|ie. Kača Co-atl je bila vsaj v hes U očitno bolj povezana s plodnostjo. Imeli so jo za levitv' ; Sa' 30 mislili' da odmre le njena koža, ki jo ob Prva ' octvrže Nlen razcepljen jezik je natanko tak kakor "astak"3 koruze, ki predre zemljo, in njena luski-koža spominja na korzunl storž. Še zdaj imajo Indijanci Hopi z jugozahoda ZDA plodnostne rituale, kjer med plesom držijo klopotačo med zobmi. Kakšno je bilo razmerje med kačo in jaguarjem, kako sta bili bitji povezani z Boginjo zemlje, natanko gotovo ne bomo nikoli vedeli.Prepričan sem, da je na tako zgodnji razvojni stopnji človeške miselnosti šlo pri verovanju za vrsto med seboj ne preveč tesno povezanih predstav, ki pa so večinoma izhajale iz vsakdanje skrbi za dobro letino, iz potrebe po "nadnaravni" utemeljitvi in varovanju socialne ureditve in podobno V stoletjih,ki so pretekla med obdobjem,ko so ob obalah današnjih mehiških držav Veracruz in Tabasco živeli Olmeki (1000 — 400 p.n.š.), pa do takrat, ko so v osredn|i Mehiki prevladali Toltekl (900 — 1100 n.S.), se je pogled indijanskega poljedelca obrnil tudi proti nebu. Še vedno je šlo predvsem za obilnost poljskih pridelkov in za pravočasen prihod deževja, toda ljudje so sčasoma spoznali, da je vse to v veliki meri odvisno tudi od nebesnega dogajanja. "Spoznali so ritmično skladnost med gibanjem sonca in meseca in menjavanjem letnih časov. Vrači so začeli opazovati letno potovanje sonca, merili so dolžino senc, beležili mesta, kjer je sonce vzhajalo in zahajalo, šteli dneve med solsticijem in ekvi-nokcijem in obratno ter tako spoznavali zakonitosti časovnega poteka. Nastali so začetki koledarja, rodila pa se je tudi astronomija. Oboje je bito seveda lesno povezano in prepleteno z mitološkim dogajanjem. Ker so ljudje obrnili svojo pozornost proti nebu, so bili junaki teh mitov sonce, mesec, Venera, razna ozvezdja, grom in blisk. Tako se v zagonetni mitični osebnosti Ouetzalcoatla — Pernate kače skriva cela vrsta verskih predstav, sega-jočih v razne plasti doživljanja in razumevanja skrivnostne narave in izvirajočih iz različnih zgodovinskih obdobij. Predvsem je Guetzalcoatl, kakor že ime pove, združitev ptiča in kače, povezava simbolov za nebo in sonce s slmholom zemlje in njene plodovitnosti. Mogoče lahko razumemo to združitev v smislu kozmične hierogamije, božanske združitve neba z zemljo, kakor jo razlaga Mircea Eliade. Guetzalcoatlova metamorfoza v Venero zelo lepo simbolizira in ponazarja vse večje zanimanje indijanskega poljedelca za nebo, vendar se v načinu, kako se je ta sprememba odigrala — s smrtjo v ognju, še vedno skriva miselnost prvotnih poljedelcev, po kateri lahko novo življenje nastane le iz smrti nekega drugega življenja. (Tudi na Indijančevem potju je morala najprej odmreti stara koruza, preden je iz zemlje vzklila nova.) Bržkone so Indijanci v Mehiki že kmalu spoznali, da podobno usodo vsak dan doživlja tudi sonce, ki zvečer ione v deželo mrtvih, v podzemlje (te mračne globine je še vedno predstavljal jaguar), in se naslednje jutro znova rodi. Zato ni čudno, da tudi miti razlagajo rojstvo sveta s smrtjo bogov, ki so se sežgali na grmadi. Tudi na začetku kozmosa je torej stala smrt in seveda pred njo življenje božanskega bitja. Smrt je bila torej potrebna za nastanek in funkcioniranje celotnega vesoljstva, kajti njegovo delovanje in ohranjanje je po magični mislenosti takratnih Indijancev bilo možno le s ponavljanjem prvotnega stvarlteljskega dejanja. Zato so morali ljudje umirati tudi v čast nebesnih božanstvom. Nasploh pa je tudi človekovo življenje sledilo pošastnemu magičnemu krogu, v katerega zakonitostih se je gibalo celotno vesolje. Tudi človek se je rodil iz zemlje in se po smrti vrnil vanjo. Njegova duša. tisti delček energije, ki ga je oživljal in delal človeka, je bil del svetovne energije, ki jo je izžarevalo sonce. Človek je bil pravzaprav kakor Ouetzalcoatl in kakor vesolje spoj neba in zemlje, zveza materije 7 duhom, z energijo. In ko je azteški svečenik na vrhu piramide žrtvovanemu iztrgal srce in ga poklonil soncu, je nebesnemu telesu vrnil del življenske energije, ga s tem okrepil in mu pomagal za njegovo nevarno in negotovo podzemeljsko pot. Tako nekako so stari Mehikanci našli svojo povezavo z vesoljno energijo, odkrili so svojo božanskost. Prav Glasnik SED 24 (1984) 2 lt>i6'29 9 zaradi tega bogovi niso bili več samo jaguarji. Kače in ptiči, temveč vedno bolj tudi ljudje. Tako lahko mnogo bolje razumemo zgodbo tolteškega vladarja Topiltzin — Quetzalcoatla, ki je bil vladar mitične dežele, hkrati pa tudi božanstvo, ki je nosil ime ptiča in kače, spremenil pa se je v Venero kot gibalo vsega vesoljnega dogajanja. Zdruievanje nasprotij naj bi bilo jedro staromehiške filozofije. Ta nasprotja so svetloba in tema, nebo in zemija, dan in noč dobro in slabo itn. Stari Mehičani (in tudi Indijanci drugod) so vedno živeli z zavestjo o absolutni relativnosti! Vsako celoto sta sestavljala nasprotujoči polovici. Tudi bogovi so bili zato hkrati dobri in slabi. Vse vidno dogajanje naj bi bilo zato tudi le odsev nekega drugega nevidnega, čutom nezaznavnega dogajanja. To je veljalo tako za usodo posameznikov kakor za celotno zgodovinsko dogajanje. Tudi čas je potekal v krogu, tudi tu sta se (ob novem letu) stikala začetek in konec, časovno dogajanje je bilo treba obnavljati. To, da je pred začetkom nekega časovnega obdobja konec drugega obdobja, je privedlo do predstave o različno dolgih časovnih potekih, ki pa so vsi bili krožni, konec enega je pomenil hkraten začetek drugega. Tako časovno obdobje je bil dvainpetdesetletni ciklus, poznan v vsej Srednji Ameriki, Ob koncu take dobe so povsod praznovali praznik Novega ognja. V poslednji noči cikla sta zavladala med ljudmi tesnoba in skrb. Da konec nekega časa resnično pomeni tudi začetek drugega, očitno ni bilo samo po sebi razumljivo. Odvisno je bilo tudi od volje bogov in magičnih sposobnosti svečenikov. Povsod so pogasili ognje (s tem so simbolično prikazali konec vsega), ijudje so razbili keramično posodo in uničili svojo obleko. Azteki so poslali svečano procesijo na goro Huixactecatl in na njenem vrhu so opolnoči na prsih žrtvovanega ujetnika prižgali nov ogenj (začetek nove ere). Ko so Indijanci obnavljati potek časa, so obnavljali tudi svet sam. obnovili so celo vesoljstvo, kajti pojma materija in čas sta bila tesno povezana, druga brez drugega ne bi mogle obstajati. Zato so kalifornijski Indijanci rekli letu kar svet ali zemlja, Indijanci Dakota pa so baje trdili, da je leto krog okoli sveta, pravzaprav okoli svete kolibe, ki je bila rnikromodel vesoljstva. V Srednji Ameriki je bila model sveta stopničasta piramida, in vsakih dvainpeideset let, ko so obnavljali potek časa, so onbovili tudi model sveta — piramido. Difuzionist Heyerdahl je svoje teorije o egipčanskem izvoru srednjeameriške kulture osnoval med drugim tudi na presenetljivi podobnosti piramid v obeh deželah, toda predstava, da je šamanova koča ali pa tempelj pri visoko-razvitih indijanskih ljudstvih model sveta, je razširjena pri Indijancih obeh Amerik. $e več: podobne predstave so lastne tudi ljudstvom v Centralni Aziji In drugod. Očitno so mnogo starejše od egipčanske kulture in segajo mogoče celo v čas pred naselitvijo Indijancev v Ameriki. Videti pa je, da je razlika med modelom vesoljstva, to je med kočo in piramido, le stvar gradbenih sposobnosti, torej posledica razvitosti neke kulture. Tako je pri kolumbijskih Kogi|ih vaški tempelj v obliki koče prav tako vesolje v malem, to vesolje pa je že večplastno, stopničasto Pojem piramide Kogijlm sploh ni neznan in če bi zmogli, bi svoje templje prav gotovo zgradili na vrhu stopničastih piramid. Kako je prišlo do predstave o piramidni obliki vesolja, sploh ni težko razložiti, saj si pravzaprav tudi mi predstavljamo, da ima svet Štiri stranice, govorimo o štirih straneh neba. Ce tO štirikotno osnovno ploskev povežemo z navideznim vrhom dobimo piramido. Štiri kote piramidine osnovne ploskve tvorijo seveda štiri skrajne točke sončevega potovanja "okrog" zemlje: na severovzhodu točka, kjer vzide sonce ob času poletnega solsticija, na jugovzhodu točke, kjer se sonce pojavi na dan zimskega solsticija, analogno pa sta na zahodu točki, kjer sonce zahaja ob obeh solsticijih. Naj omenim še to, da zariše sončni žarek, ki ga spustijo v notranjost kogijevskega templja skozi majhno odprtino na strehi, v temnem prostoru svetišča v enem letu tudi piramido. Brez dvoma so to opazovali tudi v Srednji Ameriki, na primer v astronomski opazovalnici v etlichen Itzi, v kroglasti zgradbi, ki ji sedaj pravijo caracol — polž. Seveda je bila piramida le polovica modela, kajti tudi vesolje je imelo svoje nevidno nasprotje, svet podzemlja, temačen svet smrti in groze, skozi katerega je moralo priti vsako živo bitje. Ta svet so si Indijanci prav tako predstavljali v obliki piramide, ki pa je bila z vrhom obrnjena navzdol, obe piramidi sta se torej stikali v osnovnih ploskvah. Ko je mehiški arheolog Alberto Ruz leta 1948 pod piramido templja napisov v majevskem mestu Palenque odkril grobnico s trupfom majevskega velikaša, je bilo to odkritje seveda tudi voda na mlin difuzionistov. ki so v tem videli še dokaz več za egipčanski izvor mehiških piramid. Vendar — grobnica majevskega poglavarja je pod nivojem osnovne ploskve piramide, je torej že v nevidni podzemeljski piramidi, v osrčju sveta teme, v naročju Velike, a grozne matere. Sicer pa to prav nedvoumno potrjuje reliefni prikaz, ki je vklesan na pokrov sarkofaga: na njem je postava indijanskega velikaSa, ki umirajoč vznak pada na zemljo, kjer ga že pričakuje ostudna poSast — personificirana zemlja, (V poševni legi umirajočega, je von Däniken videl dokaz za svojo astronavtsko teorijo, to naj bi bila drža astronavta, ki se med vzletom rakete tako najbolje upira sili strašnega pospeška.) Naj še enkrat omenim časovni tek, ki se je za Indijance gibal v krogu. Dvainpetdesetletno obdobje med praznikoma Novega ognja namreč ni bilo tako najdaljše obdobje. Iz mitologije srednjeameriških Indijancev poznamo štiri milijone let trajajoče dobe, ki so se vse končale s katastrofami. V smislu enačenja časa s prostorom so tem dolgim obdobjem pravili "sonce". Po štirih mitičnih "soncih" je nastopil čas sedanjosti, prišel je čas petega sonca. Spet k piramidi! Ta namreč ni bila le model kozmosa, bila je tudi okamnela podoba njegove druge kvalitete — časa. Kakor so vsa štiri sonca težila k nastanku petega sonca, tako so štiri stranice piramide težile k vrhu, ki je pomenil sedanjost — peto sonce. Po svoje bi morali pritrditi indijanskemu pojmovanju sveta, saj se je zanje tudi obdobje petega sonca končalo katastrofalno. Konec indijanskega sveta je nastopil S prihodom Špancev, ki so razrušili veljavni društveni red, odpravili so stare bogove in prinesli nalezljive bolezni, proti katerim ljudje novega sveta niso imeli nobenih protiteles in so zato umirali v miljonih. Cele pokrajine v Mehiki so opustele, preživeli pa so postali večinoma sužnji na veleposestvih, plantažah ali v rudnikih srebra. Takrat se je začel indijanski danes. Zanj je značilno veliko nazadovanje materialne, socialne in duhovne kulture Kar je ostalo od nekdanjih religioznih predstav, je l nekaterimi vsiljenimi katoliškimi nauki združeno v zapleten in težko spoznaven smergizem. V Mehiki sem slišal zanimivo mitološko zgodbo. Pri' povedoval je Tlakaelel, potomec Aztekov. Pred tisočletji se je skupina Cičimekov povzpela na goro Koatepeti, Huitzilopochtli, vodja lega ljudstva, ji»11 je dejal: "To je začetek leta, ki se imenuje Za Tekpatl, 1 njim je napočil čas za najpomembnejša dejanja naše zgodovine. Ker se je pred mnogimi sonci ustavilo vrtenje naSe zemlje, se je zaradi vztrajnosti vodovje oceanov razlilo čez kontinente in uničilo vse na svoji poti. Tudi sonce se ni več prikazalo, vzšlo je šele takrat, ko se le Zemanahua-naša zemlja spet začela vrteti. Takrat smo zgubili stik z ljudstvi drugih kontinentov, ločili pa smo se tudi od drugih plemen Itzachilatlars {Amerike). Zato je naša najpomembnejša naloga, obnovimo uničeni svet in združimo njegova ljudstva. Ljudje, ki so poslušali Huitziopochtlija. so prižga1' ogenj Novega leta In izstrelili v zrak štiri puščice, vsaka je odletela na eno nebesno stran in v te smeri so se Glasnik SED 24 (1984) 2 lt>i6'29 10 odpravite štiri skupine Čiimekov, ki so se lotili organiziranja Združenih narodov lizachilatana... Stoletja pozneje, ko so se vsi vrnili z dolgega pohoda, so zastopniki vseh ljudstev tega kontinenta ustanovili Tenoctititlan (Ciudad Mexico), veliki kulturni center in prestolnico konfederacije Anahuak. Pojmovanje bivanja pri teh ljudstvih je bilo kozmlčno In živeli so v miru in harmoniji z Velikim stvariteljskim duhom. Njihov razvoj pa je prekinil prihod osvajalcev iz Evrope." Mit, ki ga je pripovedoval Tlakaelel dokazuje, da se indijanske množice v Mehiki, čeprav so mnogi posamezniki med njimi izobraženi v smislu zahodne kulture, še niso otresle magičnega pogleda na svet. Mit seveda ne prikriva, da so v vedenje tistih, ki so prvi začeli pripovedovati bajko, vdrli mnogi pojmi iz sodobnega znanstvenega in celo političnega življenja, saj je v njem govora o vrtenju zemlje, vztrajnosti snovi In o tem, kako so Čici-meki ustanovili konfederacijo "Združeni narodi Amerike". Seveda je za nastanek bajke pomembno vsaj delno poznavanje resnične mehiške zgodovine in religije, saj se mehiški Indijanec o pojmih, kakor sta "Cičimeki" in "Huitzilopochtli", lahko pouči le iz knjig, saj v indijanskem ljudskem izročilu teh pojmov že zdavnaj ni več. Mit je torej zelo aktualen, je pa še vedno tipični mit, ki razlaga nastanek zgodovinsko izpričanega in poznanega sveta (torej obodobje petega sonca). Svojevrsten sinergizem kaže tudi praznovanje 12. decembra, ko po vsej Mehiki slavijo obletnico dogodka, ko se je pokrisljanjenemu Indijancu prikazala Marija. Dejstvo, da se je čudežni dogodek pripetil na mestu, kjer je Poprej stal tempelj aztežke "Matere božje" — Tonantzin, in pa podatek, da so španske verske oblasti zelo hitro in brez zadržkov sprejele indijančevo pripoved, daje povod sum, da je idejo za čudež treba pripisati nekemu verskemu odtičniku, ki se je zavedal, da bodo Indijanci Se naprej romali na kraj, kjer je stal tempelj boginje Tonantzin, in da je treba smisel tega romanja ideološko drugače obarvati. Se danes se na dan čudeža pred baziliko posvečeno Guadelupski devici zberejo skupine amaterskih plesalcev, oblečenih v oblačila, kakršna so nekoč ifieli azteški veiikaši, in ob zvoku bobnov in preprostih Mandolin ves dan plešejo, Ce so videti oblačila plesalcev še tako očitno tovarniške izdelave in če njihovi obrazi izdajajo, da gre za pripadnike mešane ali celo popolnoma bele krvi, pa vendar ni moč dvomiti, da pri tem plesu ne gre za juristično prireditev in da je verska gorečnost plesalcev iskrena. Prav tako je jasno, da s plesom kot tipičnim Predkrščansklm ritualom in z azteško preobleko še vedno v bistvu častijo azteško Tonantzin. Po drugi strani pa Octavio Paz piše, da je kmečkim Množicam popolnoma vseeno, katero božanstvo pravzaprav Častijo s plesom na dan čudeža. Po njegovem mnenju so se indijanske brezpravne množice zatekle k boginji materi kakor ogroženi otroci. Prav zato se je po španskem osvajanju v Mehiki utrdil predvsem le kutt Matere božje in njenega sina Kristusa. V njem baje vidijo 'n Si6'29 11 med naravnim in nadnaravnim, zanj sta medicina in religija del iste resničnosti, pomembno je poznanje zakonov, ki določajo to realnost. Za nas je pomembno spoznanje, da so prav vaški vrači tisti živi most, po katerem prehaja del duhovne kulture predšpanske Amerike v sodobni svet. Brez dvoma so vrači zato tudi nekakšni duhovni voditelji v svoji vasi. Vsi upori Indijancev proti španski ali pozneje mehiški oblasti so bili versko obarvani. Vsako uporniško gibanje je našlo svoj ideološki temelj v raznih verskih odmikih od krščanstva, v mesijanističnih zanosih ali v poskusih obnavljanja predkolumbovsklh verskih predstav. Tako je bilo pri Čamulah in tako je bilo med uporom jukatanskih Majev leta 1847. Takrat so se majevski kmetje uprli brezobzirnemu izkoriščanju veleposestnikov, vodili pa so jih "govoreči" križi. Ce je videti simbol križa Se tako krščanski, kljub temu ne smemo pozabili, da je križ tudi že star majevski simbol, ki je pomenil nekaj takega kot drevo življenja, torej vesoljsko os, ki povezuje zenit in nadir združuje pojem vertikalnega s horizontalnim. Podobno je bilo tudi v drugih deželah, kjer še živi indijansko prebivalstvo. Magične predstave o svetu so bile tudi osnova za obljube nekaterih uporniških voditeljev, da bodo uporni Indijanci neobčutljivi za strelno orožje belcev. To se je dogajalo v Braziliji, pa tudi med uporom Tecumseha v ZDA. Prastara je tudi predstava o živalskem dvojniku — nagualu. Po indijanskem pojmovanju naj bi vsak človek imel pravzaprav več nagualov, vendar je eden med njimi najvažnješi. Človek in njegov nagual sta usodno povezana. rodita se sočasno, tako tudi umreta. Seveda Indijanci vedo, da kokoš, ovca ali jastreb ne živijo tako dolgo kakor človek, vedo pa tudi. da nagual ni navadna žival. Zakonitosti, ki vladajo med posameznimi nagual i, človekom in njegovim glavnim nagualom, so seveda tudi projekcija medčloveških razmerij v "nevidno razsežnost". Tako so močnejši in pomembnejši naguali tiste živaii. ki so nevarne, ali pa so to ptice, Naguali so lahko tudi naravni pojavi; ti so hkrati med najmogočnejšimi "človekovimi dvojniki". V hierarhiji nagualov so zato najvišji pojavi, kakor so: vrtinčasti vihar, komet in blisk, sledijo jaguarji, pume, jastrebi, orli in krokarji, vse do kokoèi in metuljev. Najmočnejši naguali so seveda dvojniki tistih Indijancev, ki v vaški upravi zasedajo najvišja mesta. Ker pa se socialni položaj posameznikov spreminja. mora biti mogoča tudi sprememba naguala, zato marsikdo šele pozneje "spozna", da ima zelo mogočnega naguala. Predstave, ki so boij ali manj podobne nagualiz-mu, najdemo tudi pri mnogih severnoameriških Indijancih. Se več: brskanje za prvinami vere v živalske dvojnike kot posebne in prvobitne predstave o duši nas privede nazaj v stari svet. Tako bi lahko sledili poti, po kateri so pred tisočletji blodili predniki Indijancev in ki jih je iz severne Azije privedla v Ameriko, Vero v nekatere duha — dvojnika poznajo celo Laponci na skrajnem evropskem severu. Omenil sem, da tudi v občestvu nagualov poznajo hierarhijo. Najvišji naguali baje sploh ne umrejo s svojimi človeškimi dvojniki vred. To pa so naguali, ki nas spet spominjajo na nekdanja plodnostna in astralna božanstva, blisk in grom. komet in vihar. Preveč preprosto bi bilo zapisati, da je bil tudi prek nagualov možen razvoj do predstav v večnih in vsemogočnih božanstvih. S pomočjo racionalne analize je težko doumeti nam tuji svet magičnih predstav, mogoče bo zato vedno ostal nerazumljen. Borut Korun Literatura 1. Mlrcea Eliade Myths, Dreams and Mysteries. 2. Karl W. Luc ken Olmec Religion. 3. Marvin Harris: Cannibals & Kings. The Origins of Cultures. 4. laurette Séjourné: Burning Water. Thought and Religion In Ancient Mexico. 5. Mlrcea Ellade: Mit I zbllja. 6. Oct avlo Paz: The Other Mexico. FILMSKI KOTIČEK pomen filma pri etnoloških raziskavah Predavanji zakoncev Jablonko (USA) v Ljubljani. Filozofska fakulteta, 23. in 24. februarja 1984. Dr. Allison Jablonko se je s problematiko novogvinej-Skih plemen srečala prvič na Columbia University Expedition, ki je preučevala ekologijo človeka (Human Ecology) na Novi Gvineji leta I964in 1965. Kasneje se je specializirala v zapisovanju plesov in gibov (labanografija), da je lahko leta 1968 doktorirala na temo Ples in vsakodnevno gibanje med Maringi na Novi Gvineji. Glavno dokumentacijsko sredstvo ob njeni nalogi je bit fitm. Zato je tudi ob disertaciji posneta Maringe v gibanju, nekakšen vizualni povzetek disertacije. Leta 1968 je spet odšla na Novo Gvinejo, kjer je nadaljevala slikovno in zvočno dokumentacijo med Maringi Naslednje leto pa je že sodelovala z Mauriceom Godsllerom, francoskim antropologom, pri preučevanju plemena Baruya kot avtorica filma, ki prikazuje antropologa pri njegovem delu. Šele v obdobju 1979—1982 je dobil ta, zdaj že znani, film To find the Baruya story, dokončno podobo v montaži (montaža Stephen Olson) in transkripciji besedila. Leta 1982 je v za RAI kot strokovna sodelavka zmontirala 8 delov serije o Maringih iz obsežnega filmskega materiala (okoli 20,000 m nemega tilma 16 mm in okoli 15.000 m zvočnega filma). Na XI. ICAES v Vancouvru 1983 je imela Allison odličen referat z naslovom Antropološke perspektive pri produkciji etnografskih filmov za široko publiko. Ob njenem referatu sem se prvič srečal z njenim bogatim filmskim gradivom in z Allison osebno. Marek Jablonko ¡e filmski snemalec vseh njunih filmov. Diplomiral je iz tehničnih ved na Univerzi New York in se kot snemalec udeležil že omenjene ekspedicije na Novo Gvinejo. Poleg tega je snemal tudi v tndijl, v Radžastanu z dr. T. T. Rosinom. Od leta 1970 živita zakonca Jablonko v Italiji, O izkušnjah pri terenski uporabi filma največ zvemo iz dveh Allisoninlh tekstov, ki |u ob tej priložnosti kratko predstavljam. Prvo besedilo je nastalo ob realizaciji filma To find the Baruya story. To je spremna študija k filmu, kakor je v navadi pri "vizualno" razviti antropologiji oz. etnologiji. Prvi del je nekakšen dosje filma. Začne se z opisom novogvinejske kulture, z zgodovino raziskovanj in preide na okoliščine snemanja filma. Sledi nadroben opis filmskih sekvenc, kjer skuša avtorica z besedo dopolniti sliko, kolikor je to potrebno za strokovno uporabo filma tz študije zvemo mnogo o trudu, ki je potreben, najprej, da se material posname, še težja pa je pot do končne realizacije. Treba je omeniti, da sta iz gradiva, posnetega leta 1969, realizirana zdaj dva filma. Drugi je: Her name came on arrows. Prikazuje v živo sestanek Maurieea Godeliera z domačini v njegovi hiši v Wonenari, ko se pogovarjajo o sorodstvenih zvezah pri Barujih. Ob koncu omenjene študije je natisnjen kompletni, transkribirani govorni del zvočnega zapisa obeh filmov, kar je ameriške antropologe naučila Margaret Mead. Drugi tekst, ki dobro predstavi odprta vprašanja vloge filma v etnologiji oz. antropologiji, je že omenjeni referat iz Vancouvra: Anthropological Perspectives in the Production of ethnografic film and video for general public audiences. Govori o izkušnjah pri izdelavi TV serije o Maringih. za RAI, iz obsežnega novogvinejskega gradiva. Osem 27 minutnih oddaj (približno 2000 m filma) je bilo treba izbrati in oblikovati v celoto iz 35.000 m grobega gradiva. Allison opisuje svoje dvome, ali je sploh mogoče prenesti antropološko razumevanje neke kulture, ki ga vsebuje raziskovana dokumentacija, širšemu krogu gledalcev s pomočjo TV medija, ki je izrazito zahodnjaško civilizacijsko sredstvo. To je vprašanje medija. S tam