654
Skrivnost dveh lesenih glav
Pri zeleni kozi veselo praznujejo, krčmar Bala je dopolnil šestdeset let;
Leonida    pijejo olive, ki so jih vzeli iz dišečega olja, sir v mehu, ovnovo stegno z
Neamtzu    zeljem, jedo močno žganje in sladko vino oziroma narobe... Prišli so
vsakdanji gostje: profesor Halalaie, Sergiu Ceclan, Silviu Balamela, Dan
Leordeanu V., bivši tajni detektiv, Amerikanec, Johnnv Hollidav in celo
Volk in Kuna ...
In, da ne pozabim: še nekdo je bil navzoč, prišel je bil zvečer in se ni predstavil; tih je sedel tam v svojem kotu in počasi žvečil sočni biftek. Vsi so bili pozabili nanj, tako da je neznanec zbudil splošno začudenje, če že ne osuplost, ko se je sredi najbolj živahne debate prvič oglasil in posegel vmes. Rekel je:
»Pogoj humorja je pomanjkanje humorja!«
Vsi so obmolknili. Volk je živčno zarenčal. Silviu Balamela je udaril z vilicami po krožniku. Sergiu Ceclan je vprašal:
»Kaj ste hoteli reči, tujec?«
Neznanec pa se je že spet zavil v svoj mračni molk in druge je pogovor kmalu spet pritegnil, da so pozabili nanj.
Nato je Halalie rekel:
»Po tako bogati pogostitvi, kot nam jo je pripravil gospod Bala, bi rad slišal kriminalno zgodbo, da bi bila prijetna ušesom in bi izmerila transcendentalno irealnost in irealno transcendentalnost, če ne pretiravam. . .«
»V njej pa naj bi bil zločin brez vzroka,« ga je dopolnil Amerikanec.
»Strinjam se, zločin brez vzroka in tudi brez morilca. . .« je dodal Johnnv Hollidav in zavrtel palico s srebrnim glavičem.
»Brez vzroka, brez morilca, pa tudi brez trupla,« si je Kuna pomembno zasukal brke.
Pa tudi Volk, kot vsak volk, ni hotel zaostajati:
»Brez vzroka, brez morilca, brez trupla, pa tudi brez orožja!«
»Nehajte!« je vzrojil Silviu Balamela. »Kaj takega ni mogoče!«
Tedaj pa je bilo znova slišati neznancev glas iz njegovega kota:
»Nemogoče, pravite?« Vstal je in se počasi približal slavnostni mizi. Imel je globok, zamišljen in rumen pogled. »Nič ni nemogoče! Za dokaz vam takoj povem zgodbo o dveh lesenih glavah z njuno nedoumljivo skrivnostjo ...«
In je začel pripovedovati:
»Neki kipar, velik mojster v marmorju, bronu in glini, je izklesal dve enaki glavi iz lesa, tako podobni druga drugi, da je bila prva bolj podobna drugi, in narobe... Umetnik ju je postavil tako, da sta se gledali iz oči v oči, nato pa je čakal, kaj bo nastalo. Dolge tedne se ni nič zgodilo, leseni glavi sta se molče opazovali, očitno pa z vsakim trenutkom bolj mrko,
655
Skrivnost dveh lesenih glav
molčali pa sta tako srdito, kakor da se bosta že naslednji hip sprli. Pa sta vendarle — molčali. Virtuoz dleta in kladiva je bil razočaran nad njuno nebojevitostjo, vzel gorjačo in se pripravil, da bi pobegnil v gozd in tam zbral druga debla, ki bodo nemara v resnici oživela. Ko pa je že hotel zaslonki vrata z debelim šesterokotnim kamnom, prepreženim z žilicami pirita, je ujel nekakšen klepet in prisluhnil.
»Jaz sem lepša od tebe!« je drzno trdila prva lesena glava.
»Jaz pa sem bolj slovita kot ti!« je še bolj odločno zavpila druga lesena glava.
»Jaz imam več uspeha pri ženskah,« se je pohvalila prva.
»Jaz imam več uspeha pri kritikih!« je zavpila druga.
»Jaz bom dosegla brezkončnost! . . .«
»Jaz bom prišla še dalje ...«
Kipar se je zadovoljno odpravil spat in sanjalo se mu je, da ima on sam dve leseni glavi, ki sta se stepli...«
Neznanec je utrujeno pogledal svoje poslušalce in obmolknil. Po premolku je dodal:
»To je vse!«
»Vse?!« so razočarano vzkliknili vsi hkrati. »To ni nič!«
»Pač, natanko to, kar ste želeli! S svojo zgodbo sem vas umoril, pa nikjer ni trupla, na kraju zločina niso našli orožja, pravno me nihče ne more obtožiti umora, ubil sem vas brez vzroka, kar tako, iz prijateljstva . . . Nazadnje sem tudi premeril transcendentalno irealnost. Natanko to, kar ste si želeli.«
Ob teh besedah je človek vstal, da bi se poslovil. Med vrati pa ga je dosegel glas V.-ja, bivšega tajnega detektiva, ki ga je ves čas poslušal in opazoval z globoko zbranostjo.
»Trenutek! Kdo ste, tujec?«
»Nisem čisto tuj,« ga je zavrnil ta. »Večji del tega večera ste zapravili s tem, da ste hoteli dokazati — ne vem komu — da mene ni! Najbolj vnet v tem prizadevanju si bil ti, gospod V., nekdanji nameščenec Agencije, ki sem jo jaz vodil!«
»Torej si veliki Bonifaciu Lazau?«
»Tako je! Prosim vas, nikar ne stojte z odprtimi usti! Lahko noč, gospodje! Na svidenje, gospodje!«
AUREL ŠOROBETEA (r. 1946), pesnik in reporter. Urednik revije Steaua (Zvezda). Pesniške zbirke: Apdrdtorii (Zaščitniki), Altminteri (Drugače) 1979).
LEONIDA NEAMTZU (r. 1934), pesnik in pisatelj. Urednik revije Zvezda. Prozna dela: Aventurd ši contraaventurd (Avantura in protiavan-tura) (1966), Febra de origine necunoscutd (Vročica neznanega vzroka, 1967) Časa Isolda sau cutremurul (Hiša Isolda ali potres, 1971), Norii de diamant (Diamantni oblaki, 1972), La Goulue danseaza cu Chocolat (G.
656
Bibliografski podatki
pleše s Chocolatom 1979), Sperantza pentru sperantza (Upanje za upanje, 1980).
AUREL GURGHIANU (r. 1924), pesnik in prevajalec. Pomočnik glavnega urednika revije Zvezda. Objavil je zbirke pesmi: Drumuri (Poti 1954), Zilele čare cinta (Pojoči dnevi, 1957), Liništea creatziei (Tišina ustvarjanja, 1962), Biografii sentimentale (Sentimentalni življenjepisi, 1965), Strada vintului (Cesta vetra, 1968), Poartd cu sageti (Vrata s puščicami, in Temperatura cuvintelor (Temperatura besed, 1972), Curentzii de seard (Večerni tokovi, 1976), Orele ši umbra (Ure in senca, 1980). Književna publicistika: prevedel je Terasa K. Varnalisa (tablete).
VIRGIL NISTOR (r. 1922) pesnik in pisatelj. Urednik revije Zvezda. Pesnik. Pesniške zbirke: Intoarcere in anotimp (Vrnitev v letni čas, 1968), Ispititoarea pasdre de foc (Vabeča ognjena ptiica, 1975), Pe-o invizibila harfa apercutii (Brenkanje po nevidni harfi, 1976), Clipa cind orele tac (Trenutek, ko ure molčijo, 1979).
ADRIAN POPESCU (r. 1947), pesnik. Urednik revije Zvezda. Zbirke: Umbria (1971), Focul ši sarbdtoarea (Ogenj in praznik, 1975), Clmpiile magnetice (Magnetska polja, 1976), Curtea medicilor (Dvorišče zdravnikov, 1979), nagrada Zveze pisateljev.
AUREL RAU (r. 1930). Glavni urednik revije Zvezda. Glavne pesniške zbirke: Focurile sacre (Sveti ognji, 1956), nagrada Akademije. Nato Unde apele vorbesc cu pamintul, (1961, Kjer vode govorijo z zemljo), Jocul de-a stelele (Igramo se zvezde, 1963), Stampe (Slike) (1964), Pe inaltele reliefuri (Po visokih reliefih, 1967), Turn cu ceas (Stolp z uro, 1971), Micropoeme (1975), Cuvinte deasupra vamii (Besede nad carino, 1976). Prevajal je Machada, Seferisa, Al Bloka, S. J. Persa in Kavafisa. Objavil je tudi potopise, eseje o romunski in tuji literaturi.
EUGEN URICARU (r. 1946), pisatelj. Urednik revije Zvezda. Objavil: Despre purpurd (O škrlatu, 1974) Rug ši flacara (Grmada in plamen, 1977), Antonia (1977), Mderea (Med, 1978), nagrada Zveze pisateljev.
Uvodni esej in prozo sta prevedla Katja Špurova in Richard Sirbu, poezijo pa Katja Špurova ob jezikovni pomoči Richarda Strbuja.