STOPINJE 1998 Izdalo Pomursko pastoralno področje Franc Kodiia, Martin Poredoš, Andrej Zrini Uredniški odbor: Jože Ftičar, Lojze Kozar, Lojze Kozar ml., Vilko Novak, Franc Puncer, Jože Smej, Jože Zadravec Naslovna stran ovitka: Glejte, že sonce zahaja... - posnetek J. Ftičar Zadnja stran ovitka: Slamnata streha - posnetek J. Ftičar Zbornik Stopinje spada med proizvode, za katere se po mnenju Min. za kulturo Rep. Slovenije z dne 8. 11. 1995, št. 415 - 242/95 mb plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. lisk: Pomurski tisk d.d., Murska Sobota STOPINJE 1998 Leto 1998 je navadno leto, ima 365 dni, začne in konča se s četrtkom. Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z večjim rdečim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4), Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Cerkveni prazniki: Zapovedani: telovo - 11. junij, Marijino vnebovzetje - 15. avgust, vsi sveti - L november, božič - 25. december. Nezapovedani: novo leto -1, januar; sveti trije kralji — 6. januar; svečnica - 2. februar; sv. Jožef - 19. marec; Gospodovo oznanjenje - 25. marce; velikonočni ponedeljek - 13. april; vnebohod - 21. maj; sv. Peter in Pavel - 29. junij; Marijino rojstvo - 8. september; Brezmadežna - 8. december; sv. Štefan - 26. december. Državni prazniki: novo leto - 1. in 2. januar; Prešernov dan - slovenski kulturni praznik - 8. februar; dan upora proti okupatorju - 27. april; praznik dela - 1. in 2. maj; dan državnosti — 25. junij; dan spomina na mrtve - 1. november; dan samostojnosti - 26. december. Dela prosti dnevi so tudi naslednji verski prazniki: velikonočna nedelja in ponedeljek - 12. in 13. april; binkoštna nedelja - 31. maj; Marijino vnebovzetje - 15. avgust; dan reformacije - 31. oktober; božič - 25. december. Kratice: c.uč. = cerkveni učitelj, dev. = devica, duh. = duhovnik, muč. = mučenec, pušč. = pušČavnik, red. = redovnik, red. ust. =rcdovni ustanovitelj, spok. = spokornik. Lunine spremembe: polna luna® mlaj® prvi krajec S zadnji krajec @ Franc Puncer NAŠE STOPINJE Leta 1903 je začel dr. Frane lvanocy s sodelavci Jožefom Kleklom, Ivanom Bašo in drugimi v Prekmurju izdajati »Kalcndar Srca Jezušovoga«, Jožef Kickl st. leta 19(14 »Marijin list«, leta 1913 pa »Novinc« in leta 1932 je »Marijin list« dobil še prilogo za otroke »Marijikin ograček«. Nič ni treba dvomiti, da je Jože Smej mislil na te pisatelje svoje ožje domovine, ko je zakoračil z nekaj sodelavci v njihove stopinje in za leto 1972 v glavnem napisal, urcdil in izdal prve »Stopinje« z vodilno mislijo, »da bi z njimi hodili po Kristusovih stopinjah« (prim, naslovno stran). V tistem času je po družbeni plati - bolj ali manj posrečeno - zaživelo »Pomurje«. Tri je dekani so sc s tem sprijaznili in nastalo je »Pomursko pastoralno podiočje (PPP). Ustanovni člani so tudi »Stopinje« prilagodili in rekli: »Stopinje« ne bodo prekmurske, ampak pomurske, V krogu sodelavcev »Stopinj« se je zbralo lepo število slovenskih izobražencev: Smej, Berden, Škafar, Kozar, Novak, Steiner. Zel ko, Grmič, Dermota, Zadravec, Trstenjak, Škraban, Ftičar, Šešerko, Barbarič, Šavel Irena, Fujs Metka in še mnogi, ki prav v »Stopinjah« objavljajo svoje pisne prvence. S svojimi verskimi, kulturnozgodovinskimi, osebnostnimi sestavki segajo »Stopinje« v preteklost, se soočajo s sedanjostjo, da bi nas obogatile za prihodnost (prim. »Stopinje« 1981). Na politično področje »Stopinje« niso posegale, saj smo se — zlasti ob prvih letnikih - zavedali, da nas spremlja budno oko ozne. V sestavku »Naše Stopinje« (1975) na primer so pravilno ocenili stavek: »ena, dve, tri, štiri... koliko stopinj še? Ne le lasje na glavi, tudi naše stopinje so preštete« in ga cenzurirali. S postopnim širjenjem naročnikov »Stopinj« se število mohorjevk v Pomurju ni bistveno zmanjšalo. Med nami in njimi ni napetosti, saj se pisci »Stopinj« oglašajo tudi v mohorjevem koledarju in jc Mohorjeva našo nadaljevanko »Duhovnik v taborišču smrti« izdala kot večernice. S »Stopinjami« so sc postarali (udi njeni sodelavci. Kar nekaj jih jc, ki jim jc korak zastal - umrli so nam. Bomo znali navdušiti šc več mladih? Da ne bi tudi naše drage »Stopinje« zastale in umrle. Zgoraj sem imenoma naštel glavne sodelavce. Kaj vidimo? V veliki večini so Prekmurci. V prvih letih je bilo to dejstvo razumljivo, saj so zares vzklile kot nadaljevanje »Kalendarja Srca Jezušovoga«, »Marijinega lista« in »Novin«. Hotele pa so poslali pomurske. Stanje piscev pa jc še vedno isto in še slišimo in beremo o prekmurskih »Stopinjah.« Prav nič razveseljivo (udi ni, da so na desni strani naše skupne reke v primeri z ono stranjo tako malo razširjene. Pa so tukaj skoraj vsi dušni pastirji po župnijah vzdolž Mute prekmurski rojaki. Od njih je v veliki meri odvisno, koliko izvodov pride v domove njihovih župljanov. Korajža velja. Ge bo več bralcev, bo sčasoma tudi več piscev za naše »Stopinje«. 3 JANUAR 1998 Prosinec I C NOVO LETO, OSMINA BOŽICA, BOŽJA MATI MARIJA H) 2 P Bazilij Vel. in Gregor Nacianški, šk., c.uč. (3) 3 S Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 N 2. PO BOŽIČU (2); Angela Folinjska, red. Beseda seje učlovečila (Jn L l-IHi 5 P Simeon Slilil, pušč.; Emilijana (Milena, dev.) 3 6 T Gospodovo razglašanje, sv. Trije Kralji (1) 7 S Rajmund Pcnjafortski, duh (4); Lucijan Antiohijski, muč. 8 Č Severin Noriški, opat; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. 9 P Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan, opat 10 S Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, red. II N JEZUSOV KRŠI (2); Pavlin Oglejski, škof; Teodozij, opal Oče pričuje o Sinu (Lk 3, 15-16. 21-221 12 P Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, škof ® 13 T Hilarij, škof in c. uč. (4); Veronika Milanska, dev. 14 S Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. 15 Č Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok 16 P Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. 17 S Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 N 2. NAVADNA (2); Marjeta Ogrska, red.; Briška, muč. Jezusov prvi čudež (Jn 2, J-12) 19 P Kanut, kralj; Gcrmanik, muč.; Arsen, red. 20 T Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) € Pečarovci 21 S Neža (Agncs, Janja), dev., muč. (3); Epifanij, škof 22 Č Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj. 23 P Emcrcncijana, muč.; [Idcfonz, škof 24 S Frančišek Šaleški, Škof, c.uč. (3); Felicijan, škof, muč. 25 N 3. NAVADNA (2); Spreobrnitev apostola Pavla Pismo se spolnjuje na Jezusu (Lk I. 1-4; 4, 14-21) 26 P Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Stefan, red, ust. 27 T Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež 28 S Tomaž Akvinski, duh., c.uč. (3); Peter Nolasko, red. ust. ® 29 Č Valerij, škof; Julijan Ubogi, spok. 30 P Martina, dev., muč.; Hijacinta Marescotti 31 S Janez Boško, red. ust. (3); Marcela, vdova 4 Kamovci - Lesen zvonik, lepo obnovljen, stoji sredi vasi. Postavili so ga vaščani leta 1870. Leta 1975 so ga obnovili po navodilih Zavoda za spomeniško varstvo. Od lanskega leta skrbi za zvonjenje ob običajnih urah in ob pogrebih električna naprava. Spominski dnevi: 2. L 1946 umrl Avgust Pavel 8.1.1906 rojen dr. Anton Trstenjak 9. L 1826 lojen Jožef Borovnjak 19. L 1899 Jakob Missia imenovan za kardinala 25 . I. 1915 rojen Pavel Berden 25 . L 1916 umrl Jožef Baša-Miroslav 27 . L 1877 rojen dr. Matija Slavič 29 . L 1790 rojen Anton Krempl Pesem zvonov: Ko v jasnem jutru primiglja, nam zvezdica daničica, sc sliši prvo že zvonjenje Mariji v čast in počeščenje; in z zlato zarjo vse časti: pozdravljena, Marija, ti! Ko sonce više sije že, vzdiguje sc, čez poldne gre, se sliši milo spet zvonjenje Mariji v časi in počeščenje... Meseci v verzih: Ko nastopi novo leto, JANUAR je še zaspan, vsak dan prej oči odpira, če od mraza ni bolan. Svetopisemska misel: Kadar uspevajo pravični, se ljudstvo veseli, kadar vlada krivični, ljudstvo zdihuje. (Prg 29. 2) 5 FEBRUAR 1998 Svečan I N 4. NAVADNA: Brigita Irska, dev.; Pionij. muč. Jezus ni poslan le k Judom (Lk 4, 21-30) 2 P Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana 3 T Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) S 4 S Andrej Corsini, Škof; Janez de Britto, muč. 5 Č Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, Škofa 6 P Pave) Miki in tov., muč. (3); Amadej Belgijski, škof 7 S Nivard, red.; Adavkt in frigijski mučenci 8 N 5. NAVADNA (2); PREŠERNOV DAN; Hieronim Emiliani Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom (Lk 5,1-11) 9 P Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 T Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, pušč. 11 S Lurška Mati Božja (4); Ccdmon, red. 12 Č Evtalija, muč.; Benedikt Anianski, opat 1. 3 P Katarina de Ricci, red.; Gregor II., papež 14 S Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kvcrfurtski, muč. 15 N 6. NAVADNA (2); Jordan Saški, opat; Georgija, dev. BJagor ubogim, gorje bogatinom (Lk 6, 17. 20-26) 16 P Julijana, muč.; Onezim, škof, Peteri muč. iz Egipta 17 T Sedem ustanoviteljev servitov (4); Frančišek Clct, muč. 18 S Simeon Jeruzalemski, škof, muč.; Flavijan, Škof 19 C Konrad iz Piacenze, spok.; Barbat, Škof S 20 P Sadot in tov., muč.; Evhcrij, škof 21 S Peter Damiani, škof, c.uč. (4); Maksimilijan Puljski, Škof 22 N 7. NAVADNA (2); Sedež apostola Petra; Marjeta Kortonska, spok. Bodite usmiljeni, kakor je Bog usmiljen (Lk 6, 27-38) 23 P Polikarp, škof, c.uč.; Dositej, menih 24 T Matija, apostol (2); Sergij, muč.; Modest, škof; Pust 25 S +t Pepelnica (1); Tarazij (Taras), Škof; Valburga, dev. 26 C Matilda iz Hackcborna, dev.; Porfirij, škof ® 27 P f Gabrijel Žalostne Matere Božje, red.; Lcandcr, škof 28 S Roman, opat; Hilarij (Radovan), papež 6 Rakičan - Zvonik na pokopališču je bil zgrajen leta 1990. Poslikal ga je Tinč Mertiik iz Beltince. Slike prikazujejo: Križanje, Jezusov pokop in Jezusovo vstajenje. Na vzidani plošči je zapisano: »V spomin našim rajnim, Rakičan 12, 8. 1990.« Zvon zvoni samo ob pogrebih. Spominski dnevi: 18.2.1912 rojen Matija Balažič (povest Na križpotji življenja) 22.2. 1873 umrl Peter Dajnko 13.2. 1931 umrl Ivan Baša Pesem zvonov: Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo lurško Gospo. Avc, avc, avc, Marija, avc, ave, ave, Marija! Meseci v verzih: FEBRUAR ponuja sveče, sonce mu ne da miru noč se še predolgo vleče, pustni dnevi spet so tu. Svetopisemska misel: Kdor sc drži vzgoje, potuje v življenje, kdor zapušča opomin, zablodi, (Prg 10, 17) 7 MAREC 1998 Sušeč INI. POSTNA (1); Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina. mik'. Jezus zavrne skušnjavca (Lk 4, 1-13) 2 P Neža Praška, dev.; Karel Dobri, knez 3 T Kunigunda, cesarica; Marin in Astcrij, muč. 4 S Kazimir, kraljevič (4); Arkadij, škof, muč. 5 Č Janez Jožef od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 P t Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev. 7 S Kvatrc; Perpctua in Fclicita, muč. (4); Gavdioz, škof S N 9 P 10 T 11 S 12 C 13 P 14 S 2. POSTNA (1); Janez od Boga, red. ust.; Beala, muč. Jezus se med molitvijo spremeni (Lk 9, 28b-36) Frančiška Rimska, red. (4); Gregor iz Nise, škof Štirideset mučencev; Makarij, škof Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč. t Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč. Matilda, kraljica; Florcntina, opatinja 15 16 17 18 19 20 21 N P T S č' P S 3. POSTNA tl); Klemen M. Dvorak, red. Pokora odvzame Božjo kazen (Lk 13, 1-9) Hilarij in Tacijan, muč,; Herbert, škof; Julijan« muč. Patricij, škof (4); Jedrt Nivelska, opatinja Ciril Jeruzalemski, škof, c.uČ. (4), Salvator, red. Jožef, mož Device Marije (1); Sibilina, dev. t Klavdija in tov., tnuč.; Kutbcrt, škof Nikolaj iz Fliie, pušč.; Filemon, muč. Cankova € 22 23 24 25 26 27 28 N P T S C P S 4. POSTNA (1); Lea, spok.; Katarina Genovska, spok. Izgubljeni sin se vrne k očetu tl.k 15, 1-3. 11-32) Turbij iz Mongroveja, škof (4); Viktorijan in tov. Dionizij in tov., muč., Katarina Švedska, red. Gospodovo oznanjenje tl); Dizma, desni razbojnik Evgenija, muč.; Kastul, muč. t Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. Milada Praška, dev.; Bojan (Vojan), knez, muč. * 29 30 31 N P T 5. POSTNA (1); Bertold, red. ust.; Evstracij, menih Grešnik ne sme obsojati grešnika (.In 8, 1-11) Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Ncussa Modest Gosposvetski, škof (4); Gvido, opat 8 Ritkarovci - Zvonik iz lesenih brun stoji na Koucinem bregu. Pravijo, da je prej stal v dolini pri Trajberni, pa so ga ponoči ukradli in preselili na sedanje mesto. Prejšnja leta je trikrat na dan zvonila Koucina llonka (llonka Šomcnck r. Orcovec), sedaj pa zvoni Bazekin, Erno Stcicr. Spominski dnevi: 3.3. 1879 rojen Jožef Klekl ml. 7.3. 1891 umrl Franc Miklošič 16.3. 1945 ubit Danijel Halas 19.3.1939 umrl dr. Fran Kovačič 25. 3. 1867 rojen dr. Fran Kovačič 27.3. 1939 umrl slikar Ivan Žabota Meseci v verzih: MAREC Jožefu prinese lepe spomladanske dni, včasih pa nas mraz pretrese, da si grejemo kosti. Pesem zvonov: Zvonovi so zapeli, pripravljen je oltar; v svetišče prihiteli smo uživat Božji dar. Usmiljeno objemi otroke ranjene, v nebesa, Bog, nas vzemi, prišli smo prosil te. Svetopisemska misel: Ne preziraj rokodelskega dela ne kmetovanja, ki gaje vpeljal Najvišji. (Sir 7, 15) 9 APRIL 1998 Mali traven 1 S Hugo Grenobelski, škof; Vcnancij, škof, muč. 2 C Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. 3 P I' Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, muč. 3 4 S Izidor Seviljski, škof, c.uč. (4); Zositn, pušč. 5 N CVETNA NEDELJA GOSPODOVEGA TRPLJENJA H) a) Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu (Lk 19, 28-40) bi Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa (Lk 22, 14-71; 23, 1-56) 6 P Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin L, papež 7 T Janez Krstnik de la Salle, red. ust.; Saturnin, škof 8 S Albert, škof, muč.; Valter, opat 9 Č Vel. četrtek (1), Marija Klopajcva, svetopis. žena 10 P tt Vel. petek (1); Ezekiel. prerok; Apolonij in tov., muč. 11 S Vel. sobota (1); Stanislav, škof, muč.; Domnij (Dujam), Škof 12 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) © Jezus vstane od rnrtvih (Jn 20, 1-9) 13 P Velikonočni ponedeljek (1); Martin L, papež, muč. 14 T Lidvina, dev., red.; Valcrijan in tov., muč. 15 S Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 Č Bernardka Lurška, dev.; Benedikt J. Labrc, spok. 17 P Rudolf, muč.; Inocenc, škof; Fortunat, muč. 18 S Apolonij, muč., Elevterij Ilirski, muč. 19 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Leon IX., papež; Ema, red. Čez. osem dni je prišel Jezus (Jn 20, 19-31) 20 P Hilda, dev.; Tcotim, škof; Sulpicij, muč. 21 T Anzelm, škof, c.uč. (4); Konrad iz Parzhama, red. 22 S Leonid, muč.; Agapit, papež 23 Č Jurij, muč. (4); Vojteh, škof, muč. Sv. Jurij oh Ščavnici 24 P Fidcl (Zvest) Sigmarinški, duh., muč. (4) Sv. Jurij v Prekmurju 25 S Marko, evangelist (2); Ermin, škof, muč. 26 N 3. VELIKONOČNA (1); Pashazij. opat ® Jezus da apostolom jesti (Jn 21, 1-14) 27 P DAN L POR A PROTI OKUPATORJU; Hozana, dev. 28 T Peter Chanel, duh., muč. (4); Vital (Živko), muč. 29 S Katarina Sienska, dev., c. uč. (3); Peter Veronski, muč. 30 Č Pij V., papež (4); Jožef Cottolcngo, red. ust. 10 Podgorje - Zvonik, ki ga domačini imenujejo kapelica, je bil sezidan leta 1867, obnovljen pa leta 1995. Na čelni steni je lepa sončna ura, na ostalih stenah pa so naslikani prizori: Sv. Trojica, sv. Florijan, Gospodovo oznanjenje Mariji, Sv. Družina, sv. Frančišek. Zvon se oglaša ob pogrebih. I Spominski dnevi: । 10.4.1900 rojen slikar Ludvik Vrečič 11.4. 1804 umrl Mikloš Kuzmič 11.4. 1875 rojen Ivan Baša 23.4.1787 rojen Peter Dajnko 28.4. 1894 rojen Jožef Baša-Miroslav Pesem zvonov: Zvonovi so zopet zapeli, ki s Križanim so obnemeli. Zdaj slava Zmagalca obdaja, Zveličar vstajenje obhaja. Aleluja, aleluja. Meseci v verzih: S travo se APRIL poslavlja, zemlja z njo se okrasi, cvetje dober sad obeta, | če ga slana ne umori. Svetopisemska misel: Blagor ti, dežela, kjer je tvoj kralj sin plemenitih in tvoji prvaki jedo o pravem času, za okrepitev in nc za pija- | nosL (Prd 17) 11 MAJ 1998 Veliki traven I I’ JOŽEF DELAVEC (2); PRAZNIK DELA 2 S Atanazij, škofe, uč. |3); Boris, knez 3 N 4. VELIKONOČNA (D; Filip in Jakob ml., apostola Dobri pastir daje sečno življenje (Jn 10, 27-30) 4 P Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 T Gotard, škof; Angel, muč.; Juta, spok. 6 S Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak; Frida 7 C Gizcla, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, muč. 8 P Viktor Milanski, muč.; Dczidcr (Željko), škof 9 S Pahomij, opat; Beat, pušč.; Dan zmage 10 N 5. VELIKONOČNA (1); Antoniu, škof; Gordijan in Epimah, muč. Nova zapoved medsebojne ljubezni (Jn 13, 3l-33a. 34-351 11 P Sigismund (Žiga), kralj; Mamert, škof 12 T Leopold Mandič, duh. (3); Pankracij, muč. 13 S Servacij, škof; Mucij, muč. 14 C Bonifacij, muč.; Justina, muč. 15 P Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet 16 S Janez Ncpomuk, duh., muč. (4); Andrej Bobola, muč. 17 N 6. VELIKONOČNA (1); Jošt, pušč.; Paskal Bavlon, red. Sveti Duh nas uči evangelij (Jti 14, 23-29) 18 P Prošnji dan; Janez L, papež, muč.(4); Erik, kralj 19 T Prošnji dan; Peter Celestin, papež; Pudencijana, de v. 20 S Prošnji dan; Bernardin Stenski, duh. (4); Plavtila, spok. 21 C Gospodov vnebohod (1); Krispin, red.; Valens, škof Bogojina 22 P Renata, spok.; Marjeta Kasijska, red. 23 S Evfrozinija, red.; Janez de Rossi, duh 24 N 7. VELIKONOČNA (1); Marija Pomočnica; Socerb, muč. Jezusovi učenci naj bodo vsi eno (Ju 17, 20-26) 25 P Beda Častitljivi, c. uč.; Gregor VIL, papež (4) & 26 T Filip Nori, duh. (3); Lambcrt de Vence, škof 27 S Avguštin Cantcrhuryjski, škof (4); Julij, muč. 28 C German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. 29 P Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, dcv. 30 S Kancijan in tov., muč. (4); Ferdinand Aragonski, kralj 31 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA 11); Obiskanje Device Marije Markovci Prejmite Svetega Duha (Jn 14, 15-16. 23h-26) 12 Selo - Ob prenavljanju rotunde so po naročilu spomeniškega varstva odstranili zidan zvonik in leta 1*^81 po načrtu Jožeta Požauka naredili novega, lesenega. Izdelal ga je Ivan Mertiik iz Bratonec. Iz starega zvonika so prenesli dva zvona, vlita leta 1924. Spominski dnevi: 6.5.1912 rojen Ivan Škafar, duh., zgodovinar 12. 5. 1872 rojen dr. Anton Korošec 14.5.1912 rojen dr. Ivan Zclko 17.-19.5. 1996 papež Janez Pavel II. v Sloveniji 24. 5. 1895 rojen Ivan Kos, slikar 25. 5. 1772 rojen Jožef Ficko, pisatelj gradiščanskih Hrvatov 30. 5. 1948 umrl Jožef Klckl st. Pesem zvonov: Milo donijo maja zvonovi, v vonju kipijo naši bregovi, Materi sveti klanjajo se, hočejo vneti zanjo srce. Prosijo vdani; Mati nebeška, hudega brani srca človeška; naj te častijo, Devo devic, sveto Marijo, milostni klic. Meseci v verzih: Komur sonce v dušo sije, njemu je najlepši MAJ, iz ljubezni do Marije šmarnice nabira naj. Svetopisemska misel: Kdor zametuje vzgojo, zametuje svojo dušo, kdor pa sprejema opomin, bogati srce. (Prg 15, 32) 13 JUNIJ 1998 Rožnik 1 P Marija, Mati Cerkve (2); Justin, muc.; Pamfil, muč. 2 T Marcelin in Peter, muč. (4); Erazem, škof, muč. 3 3 S Karel Lwanga in lov., muč. (3); Klotilda, kralj. 4 C Frančišek Caracciolo, red. ust.; Kvirin iz Siscije, muč. 5 P Bonifacij, škof, muč. (3); Svetko, muč. 6 S Kvatre; Norbert, škof, red. ust. (4), Bertrand Oglejski, škof 7 N SV. TROJICA (I); Robert Nenminsterski. opal Odranci, G. Petrovci, Tri Božje osebe so eno (Jn J6, 12-15) M. Nedelja 8 P Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof 9 T Efrem Sirski, diakon, c.uč.; Primož in Felicijan, muč. (4) 10 S Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovniški škof ® II Č REŠNJE TELO IN REŽNJA KRI (I); Barnaba, apostol 12 P Janez Fakundski, red.; Adclhajda, dev. 13 S Anton Padovanski, red., c.uč. (3); Trifil, škof 14 N II. NAVADNA (2); Elizcj, prerok; Valerij in Rutin, muč. Jezus odpusti spokorjeni grešnici (Lk 7, 36 - 8, 3) 15 P Vid (Vitomir), muč. (4); Germana Cousin, dev. 16 T Frančišek Regis, duh.; Beno, škof; Gvido Kortonski, red. 17 S Gregor Barbarigo, škof; Adolf, škof € 18 C Marko in Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof 19 P Srce Jezusovo (1); Romuald, opat; Nazarij, škof Velika Polana 20 S Marijino Srce; Silverij L, papež, muč.; Mihelina Malatcsta, spok 21 N 12. NAVADNA (2); Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. Peter izpove vero v Kristusa (Lk 9, 18-24) 22 P Pavlin iz Nole, škof; Janez Fisher in Tomaž Morc, muč. (4) 23 T Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duh. 24 S Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres ® Ljutomer, Razkritje 25 C DAN DRŽAVNOSTI; Viljem, opat; Doroteja, dev. 26 P Vigilij (Stojan), škof; Pclagij, muč. 27 S Ema (Hema) Krška, kneg. (3); Ladislav Ogrski, kralj Beltinci 28 N 13. NAVADNA (2); Ireiiej, škof, muč.; Potamijena. muč. Jezusove zahteve do učencev (Lk 9, 51-62) 29 P Peter in Pavel, apostola (I); Marcel, muč. Hotiza, G. Radgona 30 T Prvi mučenci rimske Cerkve (4); Emilijana, muč. 14 Bokrači - Zvonik v Bokračih sloji na katoliškem pokopališču. Prejšnji, leseni zvonik je bil že v zelo slabem stanju, zalo je sedem katoliških družin leta 1987 postavilo novega, zidanega. Zvonar Ivan Fartelj zvoni opoldne in ob pogrebih. Spominski dnevi: 4.6.1891 rojen Ivan Jerič 9.6.1964 Prekmurje pridruženo mariborski škofiji 17.6.1895 rojen Slavko Ostre 27. 6. 1974 umrl misijonar Jožef Kerec 29. 6. 1948 dr. Frane Rogač posvečen v škofa 30 . 6. 1838 rojen Jakob Missia Pesem zvonov: Bom šel na planine, na strme vrhe, pa bom slišal od daleč zagorske zvone. Zagorski zvonovi prav milo pojo, nemara preljubo k pogrebu neso. Meseci v verzih: JUNIJ s češnjami prihaja, trave zrele pa že spe, ljubezniv naslednik maja dviga sonce nad glave. Svetopisemska misel: Ne reci: »Grešil sem. In kaj se mi je zgodilo?« Gospod je namreč potrpežljiv. (Sir 5, 4) 15 JULIJ 1998 Mali srpan l S Teo ha Id (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 9 2 C Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. 3 P Tomaž, apostol (2); Heliodor, škof 4 S Elizabeta Portugalska; Urh, škof (4) 5 N 14. NAVADNA (2); Ciril iti Metod, slovan. apostola d) Jezus razpošlje apostole (Lk 10, 1'12. 17.20) 6 P Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok. 7 T Izaija, prerok; Vitibald, škof; Edelburga, dev. 8 S Kilijan, škof, muč.; Prokop, muč. 9 C Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 P Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. Radenci © Benedikt v Prek m. 11 S Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. 12 N 15. NAVADNA (2); Mohor in Fortunat, muč. Prilika o sočutnem Samarijanu (Lk K), 25-37) 13 P Henrik (Hinko) L, kralj (4); Evgen, škof 14 T Kami! de Lellis, duh. (4); Frančišek Solan, red. 15 S Bonaventura, škof, c.uč. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 C Karmelska Mati Božja (4); Evstatij, škof 17 P Aleš (Aleksij), spok.; Marcelina, dev. 18 S Friderik (Miroslav), škof, muč.; Arnold, škof 19 N 16. NAVADNA (2); Arscn, diakon, pušč. Marta in Marija (Lk 10. 38-42) 20 P Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 T Lovrenc iz Brindisija, duh., c.uč. (4); Danijel, prerok 22 S Marija Magdalena (Majda) (3); Menclij, opat Kapela 23 C Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolinarij, škof 24 P Krištof (Kristo), muč. (4); Kristina, dev., muč. 25 S Jakob, apostol (2); Olimpija, vdova Dobrovnik 26 N 17. NAVADNA (2); Joahim hi Ana, starša DM Prosite in se vam bo dalo (Lk 1, 1-13) Bakovci 27 P Gorazd, Kiiment, Naum in tov. (3); Pantaleon, muč. 28 T Viktor (Zmago), papež; Samson (Samo), škof 29 S Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj, muč. 30 Č Peter Krizolog, škof, c.uč. (4); Angelina, kneg. 31 P Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč. 9 16 Andovei - Lesen zvonik je bil postavljen v prejšnjem stoletju. Sedanji zvon jc bil kupljen po 1. svetovni vojni, ki je vzela prejšnjega, kakor se spominja Ana Bedič r. Talaber. Dolga leta je zvonila Marika Dončcc, leta 19% pa so uredili električno zvonjenje. Zvon se oglaša trikrat na dan, v petek ob treh, mrliču pa zvoni ob 11. uri. Spominski dnevi: 1.7. 1942 umrl Fran Ilešič 4.7. 1945 umrl slikar Ludvik Vrečič 5.7.1981 umrl dr. Štefan Steiner 12. 7. 1884 rojen slikar Franc Košar 30. 7. 1882 rojen Šlevan Kuhar 30.7,1871 rojen Fran Ilešič Pesem zvonov: Prav lepa je trnovska fara, še lepši je trnovski zvon. Prav lepo mi poje (a trnovski zvon, svet’ Janez j c njegov patron. Meseci v verzih: Zlato zrnje dozoreva, ko se JULIJ razživi, kdor je zemlji dal semena, zdaj bogat sc veseli. Svetopisemska misel: Modrost je boljša ko bojno orožje, en odpadnik pa pokvari veliko dobrega. (Prd 9, 18) 17 AVGUST 1998 Veliki srpan 1 S Alfonz M. Ligvorij, škof, c. uč. (3); Makabejski bratje 2 N 18. NAVADNA 12); Evzebij iz Vercellija, škof; Štefan, papež Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13-21) 3 P Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 T Janez M. Vianney, duh. (3); Perpetua, žena 5 S Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kralj 6 C Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 P Sikst II., papež in lov,, muč.; Kajetan, duh. (4) 8 S Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. ® 9 N' 19. NAVADNA (2); Peter Faber, red.; Roman, muč. Opomin k čuječnosti (Lk 12, 32-48) 10 P Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. H T Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 S Evplij, muč.; Inocenc XI., papež 13 Č Poncijan, papež in Hipolit, duh., muč. (4) 14 P Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh. @ 15 S MARIJINO VNEBOVZETJE (I); Tarzicij, muč. Apače, Grad, Turnišče 16 N 20. NAVADNA (2); Rok; Stefan Ogrski, kralj Cezanjevci, Dokležovje Ločitev duhov (Lk 12, 49-53) 17 P Hijacint Poljski, red,; Liberat (Slobodan), opat 18 T Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit, muč. Pertoča 19 S Janez Eudes, red. (4); Ludvik Toutouški, škof 20 Č Bernard, opat, c. uč. (3); Samuel (Samo), prerok 21 P Pij X., papež (3); Baldvin, kralj; Sidonij, Škof 22 S Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), škof ® 23 N 21. NAVADNA (2); Roza iz Lime, dev.; Filip Benizi, red. Ozka so vrata v nebesa (Lk 13, 22-311) 24 P Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. 25 T Ludvik IX., francoski kralj; Jožef Kalasanc, duh. (4) 26 S Ivana Elizabeta Bichicr, red. ust.; Rufin, škof 27 Č Monika, mati sv. Avguština (3); Cczarij, škof 28 P Avguštin, škof, c.uč. (3); Hermes, muč. 29 S Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 N 22. NAVADNA (2); Feliks (Srečko) in Adavkt, muč. b Jezus uči ponižnosti (Lk 14, 1.7-14) 31 P Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof 18 Pince - Ni znano, kdaj je bil postavljen lesen zvonik v Pincah, verjetno v prejšnjem stoletju. Ker jc nedaleč proč kapela in je tain urejeno električno zvonjenje, zvon v lesenem zvoniku v glavnem molči. Spominski dnevi: 1 .8. 1664 bitka s 1’urki pri Monoštru 5 .8. 1923 ustanovljen dijaški zavod M a rt in išče v Soboti 18.8.1934 pristanek balona v Žcnavlju 2 5.8. 1857 rojen dr. Franc Ivanocy 28 . 8. 1886 rojen Avgust Pavel 29 . 8. 1880 rojen dr. Franc Rogač 29 . 8. 1913 umrl dr. Franc lvanocy Pesem zvonov: Večerni zvon, o mili zvon! I Ko zarja z modre nam višave zvezda naznanja milijon, naznanjaš ti zemljanom: ave! Avc, Marija. Večerne ptice spev pojo, drobi že slavec iz goščave, I da spevov se čarobnih sto । z zvonjenjem zliva v eden: avc! Ave, Marija* Meseci v verzih: Ko nas sonce zviška gleda, v senco vsak rad pohiti, če so komu lica bleda, jih AVGUST spet poživi. Svetopisemska misel: Z vso skrbjo varuj svoje srce, kajti iz njega izvini življenje. (Prg 4, 23) 19 SEPTEMBER 1998 Kimavec 1 T Egidij (Tilen), opat (4); Verena, dev. 2 S Maksima, muč.; Kastor, škof 3 C Gregor Vel., papež (3); Mansvct, škof 4 P Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 S Lovrenc Giustiniani, škof; Viktorin, škof, muč. 6 N 23. NAVADNA (2); ANGELSKA; PetronU, škof Hoja za Kristusom (Lk 14, 25-33) 7 P Marko Križcvčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. 8 I Marijino rojstvo (2); Hadrijan, muč. 9 S Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 G Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. 11 P Prot in Hiacint, muč.; Erntruda (Erna), dev. 12 S Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. Tišina 13 N 24. NAVADNA (2); Janez Zlatousli, škof, c.uč. Prilika o Božjem sočutju (Lk 15, 1-32) 14 P Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Črensovci, Križevci 15 T Žalostna Mati Božja (Dolores) (3); Melita, muč. 16 S Kornelij, papež in Ciprijan, škof, muč. 17 C Robert Bcllarmino, škof, c.uč. (4); Lambcrt, škof 18 P Jožef Kupcrtinski, duh.; Irena in Zofija, muč. 19 S Kvatre, Januarij, škof, muč. (4); Emilija de Rodat, red. 20 N 25. NAVADNA (2); Korejski mučenci; Kandida (Svetlana), muč. Ne moremo služiti Bogu in mamomi (Lk 16, 1-13) 21 22 P Matej, apostol in cvang. (2); Jona, prerok T Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč. 23 S Paternij (Domogoj), škof, muč.; Lin, papež 24 Č Rupert Salzburški, Škof (4); Manja rešit, jetnikov 25 26 P Avrclija (Zlata), dev.; Sergij Radoneški, Škof S Kozma in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 N 26. NAVADNA (2); Vincenc Pavclski, duh.; Hiltruda, dev. Bogatin in ubogi Lazar (I.k 16, 19-31) 28 29 30 P Venčeslav (Vaclav), muč.; Lovrenc Ruiz in jap. muč. (4) S T Mihael. Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) Veržej S Hieronim, duh., c.uč. (3); Zofija, spok. 20 Dolič - I.esen zvonik stoji na bregu nad vasjo in velik zvon obvladuje tudi širšo okolico. Zvon je bil kupljen leta 1953 v Črmošnjicah na Dolenjskem od podružnice Blatnik in potem so postavili tudi zvonik. Člani družine Sadi skrbijo za opoldansko in večerno zvonjenje. Spominski dnevi: 1.9. 1923 rojen Frank Bukvič 1.9. 1929 blagoslovitev Martinišča 6.9.1987 umrl Janoš Kuhar 15.9. 1737 rojen Mikloš Kuzmič 15 . 9. 1X75 izšla 1. št. prekmurskega časopisa Prijatcl 20 .9. 1910 rojen filozof Franc Veber 24 . 9. 1915 umrl Š leva n Kuhar 27 .9. 1904 rojen Edvard Kocbek 29 . 9. 1837 rojen Imre Agustič Pesem zvonov: Glejte, že sonce zahaja, skoraj za goro bo šlo; hladen počitek nam daja, pojdhno veselo domov. ČujtC zvoniti, počivat’ zvoni! Zvoni, le zvoni nocoj, sladko počivat' zapoj. Meseci v verzih: Sadeže z dreves ponuja nam SEPTEMBER, dragi gost, kdor pa v šolo rad zamuja, bo zgrešil do znanja most. Svetopisemska misel: Gorje ti, dežela, kjer je tvoj kralj deček in sc tvoji prvaki goste že zjutraj. (Prd 10, 16) 21 OKTOBER 1998 Vinotok i Č Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Remigij, škof 2 P Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub), spok. 3 S Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 N 27. NAVADNA (2); ROŽNO VENSKA; Frančišek Asiški, red. ust. Jezus spodbuja k veri (Lk 17, 5-10) 5 P Marcelin, škof; Flavija, muč. © 6 T Bruno, red. ust. (3); Renato, škof 7 S Rožnovenska Mati Božja (3); Marko papež 8 C Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 P Dioniz, škof in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 S Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. H N 28. NAVADNA (2); Emilijan (Milan), škof Jezus očisti deset gobavcev (Lk 17, 11-19) 12 P Maksimilijan Celjski, škof (4); Serafin, red. g 13 T Edvard, kralj; Koloman, muč. 14 S Kalist I., papež, muč. (4); Gavdencij (Veselko), Škof 15 C Terezija (Zinka) Velika, dev., c.uč. (3); Avrclija, dev. 16 P Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4); Gal, opat 17 S Ignacij Antiohijski, škof, muč. (3); Viktor, škof 18 N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Luka, evangelist Prilika o sodniku in vdovi (Lk 18, 1-8) 19 P Izak Jogues in kanadski muč.; Pavel od Križa (4) 20 T Irena (Miroslava), muč.; Vendclin, opat * 21 S Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat 22 G Marija Saloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. 23 P Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna, škof 24 S Anton M. Claret, škof (4); Feliks, škof, muč. 25 N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); Krizant in Darija, muč. Prilika o farizeju in cestninarju (Lk 18, 9-14) 26 P Lucijan, muč.; Amand iz Strasbourga, škof 27 T Vincenc in Sabina, muč.; Frumcncij, škof 28 S Simon in Juda Tadej, apostola (2); Cirila, muč. 9 29 Č Narcis, škof; Ermclinda Brabantska, dev. 30 P Marcel, muč.; Alfonz Rodrigucz, red. 31 S DAN REFORMACIJE; Volbenk (Kolfenk), škof 22 Žiberci - Zidan zvonik krasijo slike: Sv. Trojica in pod njo cerkev Sv. Trojice v Slovenskih goricah, sv. Anton, sv. Sebastijan, sv. Ana, sv. Florijan, Vstali Zveličar, sv. Alojz, Srce Jezusovo in Srce Marijino. V eni niši je postavljen kip Marije z Jezusom v naročju. Prejšnja leta se je zvon oglašal trikrat na dan, sedaj pa zvoni le mrliču. Spominski dnevi: 9.10.1788 rojen Jožef Košič 13. 10. 1874 rojen Jožef Klekl st. 15.10.1892 rojen Jožef Kcrec 17.10.1912 rojen Ferdo Godina 25.10.1908 rojen Karel Jakob 25. 10, 1958 umrl Matija Slavič 26.10.1765 rojen Simon Čergič Pesem zvonov: Ko dan se po gorah prijazno zaznava, blesteča danica po nebu priplava, Zvonjenje v zvonikih sc milo glasi, na zemlji nebeško Kraljico Časti. Ko sonce preljubo za goro zahaja zvonjenje častitljivo Mater obdaja; spet čas se približa, ko v miru zaspim, Marija, naj tebi se zopet zbudim! ____________________________________________________________________ I Meseci v verzih: Z grozdjem se baha OKTOBER, to je res veseli čas, mesec ta zares je dober, sadeži so mu v okras. Svetopisemska misel: Kdor prime za smolo, se umaže, kdor sc druži s prevzetnim človekom, mu postane podoben. (Sir 13, 1) 23 NOVEMBER 1998 Listopad I N VSI SVETI (l); Cezarjj, diakon, muč. Veliko je plačilo v nebesih (Mt 5, l-12a) 2 P Spomin vseh vernih rajnih (I); Marcijan, pušč. 3 T Viktorin Ptujski, škof, muč.; Just, tržaški muč. (4) 4 S Karel Boromejski, škof (3); Vital in Agrikola, muč. 5 Č Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 6 P Lenart (Narte), opat (4); Sever, škof, muč. 7 S Engelbert, škof, muč.; Ernest, opat; Vilibrord, škof 8 N 32. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Bogomir, škof O vstajenju mrtvih (Lk 20, 27-38) 9 P Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 T Leon Vel., papež, c.uč. (3); Andrej Avelinski, duh. 11 S Martin iz Toursa, škof (3); Menas, pušč. S Martjanci, Kobilje 12 Č Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3); Kunibert, Škof 13 P Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec 14 S Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc O’Toole, škof 15 N 33. NAVADNA (2); Albert Veliki, škof, c. uč.; Leopold, knez Napoved razdejanja Jeruzalema (Lk 21, 5-19) 16 P Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat 17 T Elizabeta Ogrska, red. (3); Evfemija in Tekla, muč. 18 S Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, prerok 19 C Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. ® 20 P Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 S Marijino darovanje (3); Gelazij, papež 22 N JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1); Cecilija Kristus vlada s križa (Lk 23, 35-43) 23 P Klemen, papež, muč.; Kolumban, opat (4) 24 T Andrej Dung-Lac in tov., vietnam. muč. (3) 25 S Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 C Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, škof 27 P Virgil, apostol Karantanije (4); Jožef Pignatelli, red. 5 28 S Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, škof 29 N L ADVENTNA (1); Saturnin, muč.; Radogost, škof Potrebna je čuječnost (Mt 24, 29-44) 30 P Andrej, apostol (2); Justina, dev. 24 Lipovci - Na pokopališču je krajevna skupnost leta 1991 postavila nov, betonski zvonik. Zvon so vlili v Ferralitu v Žalcu leta 1991. Zvoni ob pogrebih. Spominski dnevi: 12.11.1939 umrl Ivan Vuk Starogorski 13. 11. 1882 rojen dr. Mirko Lcnaršič 20.11.1813 rojen Fran Miklošič 30. 11. 1940 umrl Franc Veber Pesem zvonov: Zvonovi tužno pojejo, za verne duše molijo: Jezus, naših duš pastir daj vsein mrtvim večni mir! Tvoj naj pokoj uživajo, v miru naj počivajo! Meseci v verzih: Se NOVEMBER v plašč zavija, veter mu ne da miru, enim bolj toplota prija, drugi Čakajo hladu. Svetopisemska misel: Pri vseh svojih delih misli na svoj konec, potem nikoli ne boš grešil. (Sir 7, 36) 25 DECEMBER 1998 Gruden 1 T Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. 2 S Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 Č Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč. ® 4 P Janez Damaščan, duh., c.uč. (4); Barbara, dev., muč. 5 S Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, škof 6 N 2, ADVENTNA (1); Nikolaj (Miklavž), Škot Dolenci, Sobota Nebeško kraljestvo je blizu (Mt 3, 1-12) 7 P Ambrož, škof, c.uč. (3); Agaton, muč. 8 '1' Brezmadežno spočetje Device Marije (1) 9 S Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 C Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena S 11 P Damaz L, papež (4); Daniel Stilit, pušč. 12 S Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, muč. 13 N 3. ADVENTNA (1); Lucija, dev., muč.; Otilija, dev. Janez Krstnik pošlje učence k Jezusu (Mt 11, 2-11) 14 P Janez od Križa, c.uč. (3); Spiridion (Dušan), škof 15 T Kristina, dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 S Albina, dev., muč.; Adelhajda, cesarica 17 C I.azar iz Betanije; Olimpija, red. ust. 18 P Tcotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof ® 19 S Kvatre; Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 N 4. ADVENTNA (1); Evgenij in Makarij, muč. Jožef' vzame Marijo k sebi (Mt 1, 18-25) 21 P Peter Kanizij, duh., c.uč. (4); Severin, Škof 22 T Demetrij, muč.; Frančiška Cahrini, red. 23 S Janez Kancij, duh., c.uč. (4); Viktorija, dev., muč. 24 C Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 P BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, inuč. 26 S DAN SAMOSTOJNOSTI; Stefan, prvi mučenec (2) 5 27 N SV. DRUŽINA (2); Janez Evangelist, apostol Beg v Egipt (Mt 2, 13-15. 19-23) 28 P Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov., muč. 29 T Tomaž Becket, Škof, muč. (4); David, kralj 30 S Libcrij, škof; Roger, škof; Evgen, škof 31 Č Silvester L, papež (4); Melanija, opatinja 26 Boreča - Zvonik so leta 1925 postavili evangeličani. Tega leta so tudi kupili zvon, ki je bil vlit v Šopronu na Madžarskem. Zvon se oglaša ob običajnih urah, zvoni pa tudi mrličem, evangeličanom iz vasi, katoličanom pa zvonijo v cerkvi sv. Ane. Spominski dnevi: umrl Ante Trstenjak izšla I. št. Marijinega lista izšla 1. št. Novin 4. 12. 197(1 X. 12. 1904 8. 12. 1913 14. 12. 1940 uinrl Anton Korošec 21. 12. 1981 umrl p. Pavel Berden 22. 12. 1779 umrl Stevan Kuzmič 26. 12. 1867 umrl Jožef Košič 27. 12. 1882 rojen Ivan Vuk Starogorski 29. 12. 1894 rojen Ante Trstenjak Pesem zvonov: Zvonovi zvonijo, z spanja budijo, z nebes se na zemljo veselje glasi. Zvonovi, zvonite in k njemu vabite, ki v hlevcu porojen na slamci leži. Meseci v verzih: Se poslavlja staro leto, ko DECEMBER se zbudi, vse je v beli prt odeto, nova rast pod njim kali. Svetopisemska misel: Blagor človeku, ki mu duša ničesar ne očita in ni izgubil upanja. (Sir 14, 2) 27 Franc Kramberger Drugo evropsko ekumensko zborovanje v Gradcu (od 23. do 29. junija 1997) V sklopu tega evropskega zborovanja je bilo tudi Ekumensko molitveno srečanje pri Sv. Duhu na Ostrem Vrhu z vodilno mislijo: »Comc togcthcr«, in sicer 27. junija 1997. Tam sem podpisani imel tale nagovor: Dragi bratje in sestre! Tako vas smem in morem nasloviti prav vse, ki ste zbrani na tem ekumenskem molitvenem srečanju na meji dveh dežel, dveh narodov. Iskreno in sobratsko pozdravljam svojega dragega soseda, gostitelja II. Evropskega ekumenskega zborovanja, graškega škofa mons. Johanna Webra. Njemu in vsem njegovim sodelavcem iskreno čestitam za zgodovinsko dogajanje teh dni in za številna ekumenska srečanja v Gradcu. Prisrčno pozdravljam vse predstavnike evangeličanske in katoliške Cerkve tostran in onstran državne meje, posebej evangeličanskega superintendenta iz Gradca, gospoda Christiana Gerholda in nam vsem znanega evangeličanskega seniorja iz Prekmurja, gospoda Geza Erniša. Z isto pozornostjo pozdravljam predstavnike vseh drugih Cerkva in udeležence II. Evropskega ekumenskega zborovanja, kakor tudi okrajnega glavarja iz Lipnice, gospoda dr. Johanna Scilerja in tukajšnjega dušnega pastirja, našega gostitelja, gospoda župnika Franca Pečnika. V ponedeljek (23. junija) sem se udeležil otvoritvene slovesnosti in plenuma II. Evropskega ekumenskega zborovanja v Gradcu. V spominu mi bo ostalo trojno nepozabno doživetje. Prvo, mladi so prinesli na Trg svobode (Freiheitsplatz) dva transparenta in ju ovili okrog visokega kvadrastega stebra iz platna v sredini trga. Na prvem transparentu je bil napis FRIEDEN UND GERECHTIGKEIT- Mir in pravičnost. To je bito vodilo I. Evropskega ekumenskega zborovanja v Baslu leta 1989. Na drugem transparentu pa je bilo napisano: VERSOHNUNG - GABE GOTTES UND OUELLE NEUEN LEBENS, Sprava - Božji dar in vir novega življenja. Oba transparenta so ovili okrog štirioglatega platnenega stebra. S tem dejanjem so več tisočglavi množici povedali, da je letošnje dogajanje v Gradcu nadaljevanje dogajanja v Baslu ter novi korak sprave in edinosti za vse udeležene Cerkve. Bog daj, da bi s temi koraki vsa Evropa stopila v tretje tisočletje. Drugo, kar mi bo ostalo neizbrisno v spominu, je bil še en napis na štirih straneh tistega stebra ali panoja na Trgu svobode: VERSOHNUNG SUCHEN - Spravo iskati! VERSOHNUNG FINDEN - Spravo najti! VERSOHNUNG FEIERN - Spravo obhajati! VERSOHNUNG LEBEN - Spravo živeti! To niso bili samo napisi, so štirje imperativi, štiri vodila ali smernice, za vsakega osebno, za vse skupaj, za vse krščanske Cerkve. Vsi moramo spravo iskati, da bi jo ob skupnem naporu našli, skupaj obhajali kot sveto liturgijo in tudi živeli. S spravo in edinostjo je kakor s soncem in žarki. Cim bliže so žarki soncu, tem bliže so med seboj, tem bolj so eno, v soncu postanejo popolnoma eno. Cim dlje so od sonca, tem večja je razdalja tudi med njimi. Tako je z nami. Čim bliže smo Kristusu, tem bliže smo drug drugemu, tem manjše so razdalje in razlike med 28 nami, tem bol j smo eno. Naj bo II. Evropsko ekumensko zborovanje naše Nižanje Kristusu, da bomo v tretjem tisočletju bliže drug drugemu. Tretje nepozabno doživetje v Gradcu je bilo med otvoritvenim bogoslužjem na Trgu svobode. Bili smo zbrani katoličani, pravoslavni, protestanti, evangeličani, anglikanci, zastopniki drugih veroizpovedi. Čeprav je govoril vsak v svojem jeziku, smo sc vendar razumeli, ker smo govorili v jeziku sprave, edinosti, miru in ljubezni. In sredi otvoritve nega bogoslužja je začelo rahlo deževati. Ko je po kratkem času dež prenehal, sla sc pojavili visoko na nebu dve sporedni mavrici druga nad drugo. Po nekaj minutah sta se združili v eno močnejšo mavrico. Ta naravni svetlobni pojav, ki je nastal prav v tistem trenutku, sem opazoval skupaj z drugimi škofi. Zdelo sc mi je, da je narava spregovorila, oziroma Bog je spregovoril po naravnem dogodku med otvoritvenim bogoslužjem o medsebojni spravi in edinosti. Dve mavrici sta sc združili v eno. Pred nami je bila različnost barv v edinosti mavrice in edinost barv v različnosti mavrice. To je sprava! To govori Duh različnim Cerkvam v Evropi in mi svetu O tem smo poslušali v berilu. Prvi kristjani so bili kljub različnosti enega duha in srca. To je uresničena Kristusova velikoduhovniška molitev, ki smo jo poslušali v evangeliju. Ta Jezusova molitev za edinost in spravo je kakor mavrica razpeta ne le nad letošnjim ekumenskim dogajanjem v Gradcu, marveč nad vso zgodovino krščanstva, nad vsemi narodi in rodovi kot upanje, da sta sprava in edinost v božjem načrtu nekaj uresničljivega. Amen, Jožef Smej Bomo kristjani v tretjem tisočletju še zmeraj ločeni? (Misli ob Drugem evropskem ekumenskem zborovanju v Gradcu, od 23. do 29. junija 1997) SPRAVA - BOŽJI DAR IN IZVIR NOVEGA ŽIVLJENJA. S to vodilno mislijo sc je v Gradcu ukvarjalo 700 uradnih delegatov evropskih krščanskih Cerkva, pa tudi ok. 10.000 drugih udeležencev iz vse Evorpc. Na Sejmišče v Gradcu, na prostor začetnega zborovanja, je v ponedeljek 23. junija posijalo sonce, Toda ne za dolgo. Kmalu je začelo rahlo rositi. Sonce in dež. Oba sta po Svetem pismu dar nebeškega Očeta. Oba sta vir novega življenja. Brez sonca m brez vode ni življenja. Ali ni Bog s soncem in dežjem tako rekoč potrdil vodilno misel ekumenskega zborovanja? Papež Janez Pavel II. je v nedeljo 22. junija pri molitvi angelovega češčenja pozdravil ekumensko zborovanje v Gradcu in vse kristjane pozval k spravi. Vsi narodi Evrope od Atlantika do Urala so potrebni sprave. Name osebno sta naredila velik vtis začetni govor praškega nadškofa kardinala Miloslava Vika in pastorice dr. Elisabethe Pa rine n lic reve. Predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc Miloslav Vik je povedal tole (na kratko povzeto): »V četrtek 2. novembra 1972, na dan Spomina vseh vernih rajnih, mi je takratna oblast sporočila, da moram takoj zapustiti župnijo. Nisem mogel opraviti niti ene od treh maš za pokojne. Premeščen sem bit v drugo, bolj zakotno župnijo. Leta 1978 so mi oblasti prepovedale izvrševali duhovniško službo. 29 Preživljal sem se kot čistilec oken v mestu, ki mu pravimo 'Zlata Praga’. V duhovni noči, ki se je zgrnila name, sem klical k Bogu: 'Zakaj, Gospod, zakaj?’ In slišal sem Božji odgovor: 'Zato ker te ljubim.’ Razumel sem. Kristus jc Božje kraljestvo zidal bolj s svojim križem kot z govori. Zame je prišel ta čas križa. Zborovanje v Gradcu bo obrodilo sad, spravo in edinost, če se bomo vsi v naj večji ponižnosti učili od edine katedre, najvišje učne ustanove, od Jezusa Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega.« Pastoriea dr. Elizabeth Parmenticr je nastopila v obredni obleki protestantskih pastorjev. Ne glede na to, da je pripustitev žensk k opravljanju duhovniške službe tako rekoč nova ovira za edinost kristjanov (katoličani ia pravoslavni nimajo duhovnic), je njen govor izzvenel v globoko teološko razmišljanje. Podajam ga v povzetku, kakor sem ga sam dojel: »Evropa je postala noseča. In to v svoji visoki starosti! V njenem telesu se pehata dvojčka (namig na Rebeko, ki je rodila Ezava in Jakoba). Ta dvojčka v telesu Evrope sta Tesnoba in Upanje. Upanje pravi: ‘Podrlo bom ločilne zidove. Evropa bo podobna idilični vasi, v kateri bodo ljudje živeli v miru in slogi.’ Tesnoba pa odgovori: 'Nikar ne bodimo naivni! Če boš ti, moje drago Upanje, podrlo ločilne zidove, bodo ljudje pozidali nove, še bolj trdne...’ Evropa se zaveda, da bo njen porod težek. Kljub temu sc jc odločila, da bo donosila oba otroka in ju rodila... Tesnoba in Upanje, ta dva otroka Evrope sta vtkana v srce vsakega človeka. Vendar mora biti Upanje močnejše. Kajti je še drugo rojstvo, veliko bolj pomembno: 'Dete nam j c rojeno, Sin nam je dan. Imenuje se Močni Bog, Knez miru.’ Sprava pomeni tega Božjega Sina narediti za središče. Vse ostalo je drugorazredno...« Oba začetna govornika na ekumenskem zborovanju, kardinal in pastoriea, sta prišla na skupni IMENOVALEC, na vzvišeno osebo Jezusa Kristusa. O njem pravi najdaljše koncilsko besedilo: »Cerkev veruje, da v njenem Gospodu in Učeniku najdemo ključ, SREDIŠČE in cilj vse človeške zgodovine.« In naključje: Prav to najdaljše koncilsko besedilo sc začenja z dvema besedama, ki ju jc pastoriea uporabila v svojem govoru: UPANJE in TESNOBA (Hoffnung und Angst). V tem razmišljanju sc nismo oddaljili od naslova: Bomo kristjani (konkretno v Prekmurju) v tretjem tisočletju še ločeni? To vprašanje jc podobno vprašanju Jezusovih učencev: »Gospod, ali jc mulo teh, ki sc bodo rešili?« On pa jim jc dejal: »Prizadevajte si« (Lk 13,23). Torej »prizadevajmo si«, ne za prozelitizem (snubljenje vernikov drugih krščanskih Cerkva), o katerem jc govoril Alcksij II., patriarh Moskve in vse Rusije na zborovanju v Gradcu, ampak da bi bolje spoznali Kristusa in njegov nauk. Katoličani se bomo poglobili v nauk svoje vere (Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana 1993), evangeličani in drugi protestanti v nauk, ki jim ga podajajo njihovi katekizmi. V vseh teh katekizmih je poudarjeno tislo, kar nas druži: Sveto pismo, predvsem resnica o troedinem Rogu, krst, dekalog. posebej naj večja zapoved ljubezen do Boga in bližnjega... V tem prizadevanju poudarjajmo svetle točke! »Bogu prijetna edinost in medsebojna bratska krščanska ljubezen« (Pogodba med katoličani in evangeličani glede soboških zvonov iz leta 1795, prim. Stopinje 1972, 48) naj sc razvija. Morebiti je preteklo že četrt stoletja, odkar jc Evangeličanski koledar ali list objavil pesem sv. Tomaža Akvinskcga (1225-1274): »Molim te ponižno, skriti Bog nebes...« Soboški evangeličanski duhovnik (zdaj že pokojni) je rad obiskoval bolnike v bolnišnici. Prinesel je katoliškemu duhovniku seznam bolnikov, ki bi želeli zakramente... Za sveto večerjo v evangeličanski cerkvi so 30 pripravili hostije v katoliškem župnišču... Katoliški duhovnik je v sili (evangeličanskega ni bilo mogoče takoj dobiti) pripravil evangeličanskega bolnika v bolnišnici po evangeličanskem obredu za odhod v večnost, in se mu je za to evangeličanski duhovnik ob pogrebu javno zahvalil... Stopinje že od leta 1975 objavljajo naslove in telefonske številke evangeličanskih župnijskih uradov... Vsakoletni ekumenski pogovori in druga srečanja ter skupna bogoslužja... Da, prizadevajmo si v duhu pregovora: Bolje je prižgati lučko, pa naj bo še tako majhna, kakor preklinjati temo. Jožef Smej Duhovna priprava na jubilejno leto 2000 Leto 1998 posvečeno Svetemu Duhu (Premišljevanje) »Sveti Duih Bog pridi k nam, boidi Trošt našim Dušam« . (Marijanska pesmarica, 16. in 17. stol.) »Duh Sveti, ravnaj naše STOPAJ E« (M. Kuzmič 1783) Lansko leto 1997 je bilo kot prvo pripravljalno leto posvečeno Jezusu Kristusu. Tekoče leto 1998 pa je na poseben način posvečeno Svetemu Duhu. Samo oči srca nam je treba odpreti, pa bomo videli delovanje Svetega Duha tudi v tem našem času. Ni zaman, kar izpovedujemo v niccjsko-carigrajski veroizpovedi; »Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja. Ki izhaja iz Očeta. Ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo. Ki je govoril po prerokih.« Zamislimo sc v besedo KI IZHAJA. Nedovršeni sedanjik. Sveti Duh tudi SEDAJ izhaja. Tri slike iz življenja. Lep junijski dan 1997. Krvavo rdeče junijske rože kažejo pot na mariborsko Kalvarijo. Ija se s kolesom (z več prestavami) pelje dečko. Rdečkast, lepih oči in zale postave kakor nekoč mali David. »Hodiš k verouku?« ga vprašam. »Ne.« »Si krščen?« »Ne vem. Pač pa molim.« »Kaj moliš?« »Slišal sem, da je Bog dober. Prosim ga, da bi bil tudi jaz dober.« Drugi, prav tako lep junijski dan 1997. Dekle pri dvajsetih. Lepo razvito, inteligentno, a slepo od rojstva. Takole pripoveduje. Starši so me dali v zavod za izobraževanje slepih. Nekega večera stopim nekoliko zapoznela v spalnico. Slišim, kako dve dekleti nekaj govorita. Ko zaznata, da sem vstopila, v hipu utihneta. Po šestem čutu, ki je dan nam slepim, spoznam, da ita na kolenih. »O čem sc pogovarjata?« »Moliva,« priznata, obotavljajoč se. (V tistem času je bila javna molitev v zavodu prepovedana). To je bil zame pravi šok. Moliti, pogovarjati se z Bogom. Se pravi, da ti nekaj Bogu govoriš in da ti on odgovarja. Začela sem tudi jaz Bogu govoriti. Leto dni sem ga ozmerjala. Sipala sem nanj svojo nejevoljo: »Zakaj si mi odvzel vid? Zakaj? Ce si res dober.« In on mi je odgovarjal: »Ker te ljubim.« Nekega dne mi je prišel v roke evangelij v Braillovi pisavi. Preberem: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha.« In še drug Jezusov izrek: »Ce te tvoje oko pohujšuje, ga izderi...« Zajel me je plamen Svetega Duha. Spreobrnjenje. Na 31 dan svoje birme sem brala berilo... Če bi mi bilo sedaj dano na voljo, da spregledam ali ostanem slepa, bi izbrala to drugo. KAJTI VIDIM BOLJE, KAKOR ČE BI IMELA TELESNI VID. In še tretji lep junijski dan. Mlada žena se izpoveduje (ne zakramentalno): »Rodila sem 4 otroke. Četvero otrok za vsak krščanski zakon ni niti premalo niti preveč. Dvoje na oltar domovine, dvoje pa da nekoč zamenjata mene in moža. In sedaj se bom lepo imela... Rešila sem se plenic, stekleničk, dudk, nočnih nespečnosti... Kupim si novih oblek za mojo postavo, ki je postala spet vitka... Toda čez teden dni opazim, da sem spet noseča... O dragi Bog, samo to ne! Ti vidiš, kako polna je otroška sobica. Po dve postelji, druga nild drugo, kakor prvo in drugo nadstropje. Kam naj dam petega otroka? O Bog. ti veš, kako so me gledali v službi, ko sem bila noseča s četrtim otrokom. O Bog. ti veš, kako sem morala pomiriti svojo lastno mater, ki je bila edinka, in ni mogla prenesti, da sem rodila tretjega in četrtega. A v hipu sta me objela neka radost in mir. »Žena se bo zveličala s tem, da rodi otroke« (l Tim 2,15). Dobri Bog, če ti tako hočeš, naj bo! Rodil se je peti otrok in kmalu čez dobro leto še šesti. Rešil se je problem stanovanja, rešilo se je delovno mesto. In danes vsi, tudi moja mati, govirimo: Kako nesrečni bi bili, če po četrtem otroku ne bi imeli še teh dvoje otrok.« Mar ni v vseh teh primerih na delu Sveti Duh? Tolažnik, Zagovornik, o katerem je govoril Jezus ob slovesu. Oživljajoč, žuboreč veletok iz Mesijevega osrčja in iz osrčja tistega, ki veruje. Zadnji največji dar, nam darovan na križu. Jezus, nagnil si glavo na križu in izročil duha. To je: izročil, predal, izdal si nam Svetega Duha (isti glagol v grščini). Ne kakor Juda, ko je izdal tebe in prejel trideset srebrnikov. Izročil, predal, izdal si nam Svetega Duha zastonj! In kdo je Sveti Duh, ki si nam ga izročil? Pravi Bog. Ko sc jc Hananija zlagal apostolu Petru, mu je ta rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu? - Ne ljudem, temveč Bogu si lagal« (Apd 5,3 sl.). Sveti Duh je vseveden: »To, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh« (1 Kor 2,11). Sveti Duh je povsod pričujoč; »Gospodov Duh prežema ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Ali je hrup našega časa že preglasil žuborenje studenca Svetega Duha? Kako naj slišimo to skrito žuborenje, če pa tako rekoč vsak povprečni Slovence prebije 15 let svojega življenja pred televizorjem? Naj se vrnejo časi Martjanske pesmarice iz 16. in 17. stoletja, ko so protestanti in katoličani v Prekmurju prepevali iste stare pesmi v čast Svetemu Duhu in časi Mikloša Kuzmiča in Mihala Bakoša! Prvi je v svoji KNIGI MOLITVENI (1783) objavil litanije in pesmi v čast Svetemu Duhu. Drugi je za evangeličane v svojem Graduvalu (1789) objavil himno VENI, SANCTE SPIRITUS v lepem slovenskem prevodu. In KN1GA MOLITVENA je bila več kot eno stoletje »brevir« vernika med Rabo in Muro. Vsak dan smo vse do najnovejšega časa zmolili vsaj en očenaš na čast Svetemu Duhu za pravo pamet (v Prlekiji na čast Svetemu Duhu Troštarju). Pojdimo v Šolo Svetega Duha, ki jc avtor Svetega pisma. V namiznem koledarju »Družina« so za vsak dan svetopisemski navedki za berilo in evangelij, ki ju beremo pri sveti maši. Pet minut premišljujmo Božjo besedo. Uspeh ne bo izostal. »Navdat te bo Gospodov duh in spremenil se boš v drugega človeka« (1 Sam 10,6). 32 Vid Dolincc Rasla je z menoj... Bilo jc konce velikega (ravna, ko sc je končevalo prvo desetletje našega stoletja. V veliki cerkvi na Dolinskem, z italijanskim pročeljem in nenavadnimi prizidki, me je krstil kaplan Jožef, doma med Belimi Hrvati blizu Sombotcla: Jaz te kerstim vu imeni Oče... Kadar me je pozneje kol fantiča srečal pri sorodnikih, se mi jc smehljal: Jas san tebe kerslo... »S krsta me jc zdigno« - kot lepo pravijo pri nas za botro ali k urno, moj k uma in ujec, poleg pa je baje stal moj drugi ujec, ki sc jc narodi I na isti dan kot jaz, pred petnajstimi leti. Tedaj j c bil dijak tn je umrl v triindvajsetem letu. Dali so mi nenavadno, gosposko ime, saj sta moj oče in dedek kot obrtnika delala v Gradcu in na Dunaju, govorila in brala sta nemški. Rad bi danes vedel, kaj je čutil in mislil moj pokojni oče ob mojem rojstvu: ali bom njegov naslednik v obrti, ali pa bom šel po poti vseh ujcev v šole. Moj ubogi oče me je gledal le šest let, pa že tedaj je bil hudo bolan, saj so ga gnali, čeprav ni bil vojaški obveznik, ker so njegove besede o nepotrebni vojni prišle na uho vsemogočnemu »notarošu« (občinskemu tjaniku) - najprej v Bratislavo, potem pa v Galicijo... Vrnit sc je z jetiko in v drugem letu vojne izhiral... Spominjam se le tistega nedeljskega dopoldneva, ko jc umiral m pogreba. Komaj sem začel hoditi v šolo, pa sem moral zapustiti z materjo m bratom dojenčkom rojstno vas, da mi je postala tuja do danes. Preselili smo sc k mojemu botru na Ravensko, pod gorice in moja pot v življenje jc bila zdaj zaznamovana drugače, kol bi bila verjetno v rojstni vasi. Ne spominjam sc, kako so me doma začeli učiti moliti, ne spominjam sc, kako so me vodili v cerkev. Vse je zabrisalo močnejše poznejše doživljanje v novi vasi, na novem domu. Ta me je preoblikoval in mi dal temelj za vse življenje. Moji spomini so tem bolj živi, se mi dozdeva, čim bolj sc staram in čim več premišljam o preteklem življenju ter o večnosti. Vzdušje našega doma je bilo tako, da nam jc bilo samoumevno občestvo živih in svetih, ki so »odšli pred nami« in smo sc jim v molitvi priporočali Molitev z materjo m bratom zjutraj in zvečer sc še živo spominjam, našel sem jih pozneje v Klcklovcm molitveniku Hodi k oltarskomi svestvi, še pozneje pa v Kuzmičevi »staroslovenski« Knigi molitveni. Mamca so imeli tudi Baragovo Dušno pašo z velikimi črkami. Z botrom sva šla vsako jutro v cerkev nad vasjo, kjer sem sc vživljal v mašno daritev, ko sem sledil latinskim molitvam našega župnika, ki jc tako naravno izgovarjal tuje besede in sc gibal pred oltarjem, da nam jc moralo biti vse domače. Ko me jc pa Jože, ki je umrl kot bogoslovec, uvedel v ministriranje, mi jc postala maša še bližja. Naš župnik je pel s svojim baritonom tako mogočno in prepričevalno, da si sc čutil eno z dogajanjem pri oltarju in v cckrvi. Kaj pa šele v nedeljo, na svitke ’ Tedaj jc valovala in grmela vsa cerkev kot entam mogočen, nadnaraven glas, ki jc segal kot večno hrepenenje do svetnikov m Večnega. In nepozabno petje našega župnika ob obredih velike sobote, ki jc nekako povezovalo zemljo in nebo z nečim skrivnostnim, čeprav jc bila latinščina; Hace nox est - To jc tista noč - in vsa velikonočna hvalnica, ki se jc pela nekam v višave in odnašala duše s seboj,,. In ko jc naš župnik v nedeljo prebral skoro stopctdcsctlctnc besede Mikloša Kuzmiča pred vsakim evangelijem: Vu onom vrejmeni... in nato zgodbo, ki so jo znali starejši že napamet, pa so jo vendarle poslušali kot novo, pričakujoč, 33 kako jim jo bo oživil gospon plivanuš, ko jih je nagovoril: Lubi moji... Kot oče svojo družino, ki jim je nato po domače povedal dogodek o Jezusu, apostolih, farizeuših - tako kot so ga bili vajeni tisti iz srednjega in mlajšega rodu iz šole, kjer jim je znal pričarati svetopisemske zgodbe tako nazorno, da so veroučne slovenske ure nadomestile tiste medvojne madžarske ure drugih predmetov, od katerih nismo pridobili skoro nič. Nas župnik je poznal slehernega svojega učenca še potem, ko je že odrasel, saj je ustavljal na poti slehernika in se z njim pogovarjal. Verski pouk v cerkvi in šoli nam je vcepil in utrdil vse tisto, kar smo vdihavali doma, tako da nam tudi prvi razredi gimnazije niso dali kaj več novega spoznanja in doživetja. Doma smo doživljali tudi vse svetke z bogoslužjem, navadami, petjem, tako da je cerkveno leto postalo del nas samih. Ker srno iz soboške gimnazije hodili skoro vsako soboto domov, smo tudi nedelje doživljali doma in tako poglabljali svoje doživljanje, saj smo znali vedno več latinski in smo laže razumeli bogoslužje. To je bil tudi čas liturgičnega gibanja, ko smo že v mestih sodelovali pri recitirani maši in imeli molitvenike s prevodi. Vesel sem bil uvedbe mašne daritve v domačem jeziku - obenem pa obžaloval, da se je to zgodilo stoletja prepozno, na veliko škodo verskega življenja - vendar mi je latinska maša (po radiu, v samostanih) drago doživetje, ki mi obuja davno mladost in versko doživljanje desetletij... Versko obzorje so mi širile in doživljanje poglabljale tudi knjige in časopisi. Poleg našega narečnega tiska - prebiral sem vse stare kalendare Srca Jczušovoga, Marijine liste - predvsem Mohorske knjige, ki smo jih imeli še iz prejšnjega stoletja. Tako sem zgodaj dobil v roke Lampe-Krekovo Sveto pismo s podobami, prav v začetku dvajsetih let pa so pod Finžgarjevim uredništvom obogateli koledarji, večernice, izdajali pa so tudi sodobnejše verske knjige, predvsem Življenje svetnikov. Tisk z versko in splošno kulturno vsebino nas je pomembno spremljal in oblikoval vsa leta šolanja in še potem. Kdor ni spremljal npr. dijaškega mesečnika Mentor, ki ga je začel urejevati v šentviški škofijski gimnaziji slavni slovničar, profesor Anton Breznik - ta je mnogo zamudil iz splošne in slovenske kulture. Pozneje sem si nabavil vse letnike lista in jih prebiral. Posebej pa je na moje obzorje in doživljanje vplivalo, da sem že prva leta v gimnaziji v našem domu odkril časopis Dum in svet, najbrž edini primerek, ki je tedaj prihajal v Prekmurje. Bil je lep že po veliki zunanjosti, z lepo narisanimi platnicami, za katere je od 1923 skrbel sam Plečnik. To je bil katoliški leposlovni in kulturni list, ki je prinašal pesmi tedaj vodilnih pesnikov: Stanka Majcna, Antona Vodnika in mnogih mlajših; romane Ivana Preglja, ki mi je postal naj ljubši pisatelj; Članke o umetnosti z ilustracijami del bratov Kraljev in drugih sodobnih umetnikov, pa tudi tujih. Tu sem spoznaval povezanost med vero in kulturo, kako se medsebojno bogatita... Od številke do Številke sem poletje za poletjem ob ponovnem branju vsrkaval nova doživetja in spoznanja... Ko sem že sredi gimnazije požiral knjige, sc je prebudilo na Slovenskem mladinsko gibanje, ki je skušalo doseči pristnejše, resnično doživeto versko življenje. Izdajati so začeli časopis Križ na gori, katerega urednik je bil pesnik Anton Vodnik in po njem so jih imenovali križarje. Prebiral sem članek za člankom in spet odkrival nov svet, spoznaval sem nova imena, domača in tuja. Poleti smo hodili na dijaška zborovanja, v Maribor, v Stično, vse je vrelo in kipelo, novo življenje, nove, sveže besede tako v pesmih kot v člankih... Brali smo Sveto pismo nove zaveze, udeleževali sc recitiranih maš, pri katerih smo skupno glasno molili. Poleg dijaških društev se je razmahnilo tudi orlovsko gibanje s časopisi Mladost, Orlič, Vigred... 34 Svoje so doprinesli Uidi dobri profesorji verouku z odličnimi učbeniki, ki bi jih morali študirati še pozneje. Iz vsega branja in poslušanja predavanj ter razgovorov je vedno bolj rasla zavest: biti izobražen kristjan, preseči tisto preprosto, molitve ponavljajočo vero, vedno bolj spoznavati njeno lepoto, njen življenje oblikujoči značaj, njeno globino, verovali zavestno, kar se je nehote izoblikovalo ob tihih in včasih tudi glasnih nasprotovanjih v šoli in zunaj nje, v tisku. Tako so dobivali tudi prazniki vse večji pomen, vse lepši značaj, ker nismo le otroško preprosto uživali božičnih in velikonočnih pesmi in procesije, marveč smo sc vse bolj poglabljali v doživljanje tistih božjih in življenjskih skrivnosti, ki so nam jih prazniki, svetki ponazarjali s svojimi obredi, ki so mi postajali pretresljivi zlasti o veliki noči, vuzmu: večernica na veliki petek, jutranje blagoslavljanje velikonočnega ognja, velikonočne sveče, vode, latinsko branje starozaveznih prerokb, ki smo jih brali dijaki - žal tedaj v skoro prazni cerkvi. Prepozno so spoznali, da je vse to namenjeno - ljudem, vernikom in prenesli te obrede na večerne ure... Prav tako so pozno spoznali, da je edino smiselno bogoslužje v domačem, vsem umljivem jeziku, čeprav smo imeli že mašne molitve prevedene v svojih molitvenikih, ki so jih pa imeli le redki. Koliko mladine je šlo mimo ncumljivc maše in drugih obredov! Že star francoski pisatelj je zapisal: poučen, izobražen kristjan. Šolan človek mora rasti v veri in nje poznavanju vzporedno s posvetnim znanjem, izobrazbo. Z ljudskošolskim znanjem katekizma ne moreš preživeti srednje šole m na visoki šoli ter v življenju sc ne moreš pravilno znajti v verskih vprašanjih s slabim srednješolskim znanjem, tričetrtinc pozabljenim. Kdor je imel srečo, da je prišel v primerna društva in dobival v roke branje, ki mu je širilo tudi versko obzorje, poglabljalo njegovo umevanje vere in življenja po veri, tisti je našel ravnovesje med življenjem, razumom in verovanjem, ki se mu je vse bolj širilo in utrjevalo, ki ga niso zamajali prvi dvomi, napadi, težave. Premalo pa prihaja k temu pobud tako v cerkvi kot v šoli. Kdor nekoč pred vojsko ni prebiral naših časopisov (revij), knjig, kot je Ušeničnikova Knjiga o življenju, v prevodu Lippert, Od duše do duše in podobne, po vojni pa Trstenjakove in Janžekovičevo knjigo Smisel življenja, ta je ostat v duševni puščavi, ta ni postal sodoben in močan v duši, poznanju ter volji. Če si pa imel še srečo, da si dobival v roke tuje časopise, si spoznal marsikaj, kar ti je odprlo obzorje m globine. V zadnjih letih je bilo natisnjenih tudi pri nas več uvodov v Sveto pismo. Posebno uvod v Novo zavezo je pomemben, ker nas poučuje o evangelijih, ki jih površno omenjamo dan na dan, ljudje pa nimajo o njih in njihovih pisateljih temeljnih pojmov. (J tem premalo govorijo tudi v cerkvi Kako pomembno je poglobljeno versko znanje, iz katerega izvira tudi verska zavest in življenje po veri, je pokazalo zadnjega pol stoletja. Nekateri, ki so pred vojsko bili na zunaj v prvih vrstah, so kmalu prešli na »drugo« stran; sin neverujočega pa je postal duhovnik m hči verna in podobno. V zadnjih desetletjih, posebno po koncilu, smo prišli do spoznanja, da je vera — milost, da je njena podlaga sicer podedovana ah zdoma ali od koga drugega; da je njeno temeljno poznavanje sicer potrebno za njen sprejem, da pa je tista zadnja pobuda in moč, ki jo ohranja, božja milost, božji dar, ki sodeluje s človekovo naravo, z njegovimi nagnjenji in okolnosttni, v katerih živi. Ko bi to upoštevali, bi bilo manj trenj v družinah, manj nerazumevanja, obsojanja. 'listi, ki smo bili tako srečni, da smo s tem darom sodelovali iz domače družine prek vseh težav iti nasprotovanj v življenju ter ga dopolnjevali z znanjem, s 35 spoznavanjem vsega, kar vera soustvarja - v umetnosti, v glasbi, v kulturi nasploh, moremo reči, da je zares vera rasla z nami, z našim duševnim in duhovnim razvojem ter nas sooblikovala v take ljudi, osebnosti, kakršni smo sc razvili sredi življenja, s slutnjo onstranstva, večnega življenja. Brenner Jozsef BRENNER JANOS 1931 -1957 Brenner Janoš mučenec duhovniškega poklica V Brennerjevi družini v Sombotclu so vsako drugo leto obhajali slovesnost nove maše. Vsi trije fantje v družini so si izbrali duhovniški poklic in sicer v tistih petdesetih letih, ko še v cerkev niso upali stopiti, ne da bi prej dobro pogledali naokrog. Kot naj mlajši sem bil posvečen leta 1957. Bil sem nastavljen za kaplana v Lenti. Le nekaj mesecev sem bil tam. 15. decembra je bila nedelja. V ponedeljek zjutraj sva s sokaplanom čistila krstiInik. Nekdo je pritekel iz župnišča, naj takoj grem na pot, dobil sem nujno brzojavko. V njej me je oče kratko obvestil: Pridi domov, Janez je nenadoma umrl. Kaj se je zgodilo z mojim klcnozdravim bratom, ki sem ga še pred nekaj dnevi videl? Hitel sem na pošto. Telefona skoraj še ni bilo. Pa tudi ni bilo potrebno telefonirati, kajti poštarji so že drug drugemu povedali novico: Kaplana v Trošči (Rabakethely) so v nedeljo ob prvi zori klicali k bolniku in so ga z noži zabodli, ko je imel Najsvetejše na prsih. Ob tem se človek z grozo sprašuje: Kdo in zakaj? Po dolgih štiridesetih letih je težko najti na ta vprašanja jasen odgovor. V bližini državne meje je bilo takrat polno tajnih policistov in ovaduhov. Ti niso radi videli župnikovega in kaplanovega dela, zlasti pa ne njunega dela z mladino. Janezu Brennerju so večkrat pretili, hoteli so, da bi ga škof prestavil in zaupnik cerkvenih zadev je rekel: Vi glejte. V tem času je vpisal v svoj dnevnik: »Ti veš, da v tem življenju ne iščem sreče, saj sem vse izročil Tebi. Vem, da svojih ne izvzemaš iz trpljenja, kajti iz njega izvira neizmerno dobrin.« Kako se je zgodilo? Samo iz kock - mozaika moremo nekaj sestaviti, kajti Državna varstvena služba s Cerkveno upravnim državnim uradom sta storila vse, da bi odstranila vse sledove. Naj se ne zve, da so v okviru natančno načrtovane akcije odstranili mladega agilnega duhovnika, s ciljem, da bi prestrašili dobre 36 Okrvavljena obleka umorjenega duhovnika vernike, škofa in duhovnike. Janez Brcnncr je bil star 26 let, dve leti duhovnik ni na svojem prvem in zadnjem mestu. 14. decembra sc je župnik dr. Ferenc Kozma dogovoril s kaplanom, da bo on šel v Farkašovec, kjer bo za božič spovedal vernike in tam maševal v nedeljo. Okrog polnoči je neki mlad človek pozvonil na župnišču in povedal, da je stric, ki prebiva v Židi (del Monoštra) zelo bolan in bi ga bilo nujno treba prevideti. Kaplan je poznal tega mladega človeka, poznal pa je tudi tistega, ki ga je omenil oni kot bolnika. Spustil ga je v sobo, kjer si je ta prižgal cigareto in v nervoznosti jo j c pustil gorečo v pepelniku. Šla sta v cerkev, kjer si je kaplan oblekel korok, vzel Najsvctcjšc in sveto olje in odšla sta prek hriba med gozdovi. Fant je vodil svojo žrtev v roke morilcev. Bolnika ni bilo. Na koncu gozda so že čakali duhovnika in ga napadli. Ko jc uvidel, kaj nameravjo z njim, je začel teči z mladostno silo proti vaškim hišam. Zelo pa ga jc ovirala obleka in duhovniška oprema. Ne daleč od prvih hiš so ga dohiteli, vrgli na zemljo, očala jc izgubil, obdali so ga in kot priča obdukcijski zapisnik, 32 krat z noži zabodli in ubili. Ta borba jc bila žc blizu hiš, s hrupom in kričanjem^Psi so divje lajali. Krvavečo žrtev so hoteli vleči za hišo, toda zaradi velikega hrupa jc prišla ven ženska in njena hči. Ker je tudi njihov pes bil silno vznemirjen, jc preteklo nekaj časa preden sta upali pogledali za vogal l am sta našli ležečega m hropečega človeka. Komaj sta spoznali njihovega kaplana. Zmedeni morilci so med lem izginili za bližnjim gričem v lemi. Ženska je opogumila moža, da je s kolesom šel v Monošter, obvestil zdrav ni ka, župnišče in orožništvo. Ponoči okrog poltretje ure je prišel zdravnik, ki ni mogel več pomagali, kajti kaplanu so prerezali sapnik in glavno žilo. Vse do danes sc vidi, kako je korok ves prepojen s krvjo. Župnik mu jc 37 Spominska kapela blizu kraja umora podelil sv. olje. Prav prejšnji dan je pri njem umirajoči opravil spoved za zadnjo uro. Vzel je Najsvetejše s kaplanovega vratu, obenem s svetim oljeni. Pozneje so našli tudi lesen križ, ki ga je nosil s seboj pri previdenju bolnikov. Policija je prišla šele zjutraj, kajti prav to noč so imeli pojedino kolin. Da oba dogodka sovpadata, gotovo ni zgolj naključje. Po enem dnevu se je začela preiskava, medtem je močan dež s snegom izpral marsikaj. Zapisnik je bil že pripravljen. Iz kaplanovega žepa so vzeli ključe in so jih vrgli v potok. Na zidu župnišča so pustili sledove krvi, kakor da bi morilce hotel iti noter. (Kljub temu, da je ključe imel, sploh ni odprl vrat). Osebno legitimacijo so še isti dan našli odvrženo poleg somboteiske železnice. Kot se je zvedelo, jo je tja odpeljal z avtom neki policijski častnik. Več vaških prebivalcev so osumili in jih dali ovohavati s psi. Pretili so in ustrahovali. Rekli so, da je na prizorišču ostal klobuk. Nazadnje se je našel »morilec«. Priznal je, da je klobuk njegov in da je on sam ubil Janoša Brennerja. Obsodili so ga na smrt. Njegova družina je skoraj s smehom sprejela sodbo. V Budimpešti so sodbo potrdili, vrhovno sodišče pa je zavrnilo ovadbo in ovajcni je dobil vso škodo povrnjeno. Zdaj že devet let ni bilo morilca, ko so prišli na to, da je bil morilce tisti, ki je kaplana klical na spoved, ki pa je tedaj sede! v ječi. Preiskava jc bila brutalna in dolga. Obremenilne stvari so bile kvečjemu za žrtev. Nekdo je rekel: »Opravili so proces za blaženega Janoša Brennerja.« Tiste, ki so našli truplo, so več tednov ponoči odpeljali v sombotclsko Avoro (Menda preiskovalni zapor, L.K.), da ne bi ničesar upali povedati. Priletnega župnika so večkrat hudo pretepli. Sc nas, lastne brate so poskušali prestrašiti. 38 18. decembra so dali dovoljenje, da sc mrtvo telo sme pokopati. Pokopali so ga v sombotelski salezijanski cerkvi v družinski kripti. Pogrebni obred je opravil škof Šandor Kovač. Truplo je prispelo šele tričert ure po določenem času za pogreb, da ne bi imel nihče priložnosti kaplana videti. Kaj se je zgodilo potem? Samo omeniti ime in dogodke v zvezi z Janošem Brennerjem je bilo nevarno. Duhovnike so na policiji strašili, da se tudi z vami lahko zgodi kot z Brennerjem. Fotografije so uničili, v semenišču so sneli z zidu na hodniku spominske slike. Fant, ki je kaplana klical, (še danes živi) je s krvavimi hlačami in nogavicami prišel domov. Njegova mati je to pripovedovala drugim v vasi, dokler je ni zadela »zablodcla krogla«, ko je okopavala koruzo na polju. Več oseb je umrlo na poseben način, in tako nihče več ne more ničesar pričati. 34 let tudi škofijstvo ni omenilo njegovega imena. Notranjost spominske kapele 1989 pa je bilo mogoče že svobodno govoriti o mučeništvu kaplana v Trošči. K nekdanjim pismenim zapiskom pa še danes ni mogtfčc priti. Ljudje pa so se ga začeli spominjati in ga častili. 13. decembra 1992 so postavili križ ob 35. letnici smrti ne daleč od kraja, kjer so ga našli in ga raztelesili na vratih, snetih z neke ute. (Že takrat je nekomu prišlo na misel, da bi bilo potrebno na tem mestu postaviti spominsko kapelo. I'o kapelo so tudi hitro s pomočjo velikodušnih darovalcev postavili na griču nad Monoštrom, približno na tistem kraju, kjer so napadli kaplana z Najsvetejšim). 9. dec. 1995 je krajevni škof g. Istvan Konkoly blagoslovil temeljni kamen. Rekel je: »Naj bo to svetišče za našo škofijo (duhovnike in vernike) romarski kraj. Tu sc znova in znova zahvaljujmo Bogu 39 za veliki dar: da nam je dal mučenika. Obljubimo, da bomo tudi mi sledili junaškemu zgledu in bomo vedno nasprotovali zlu... vedno bomo pripravljeni za vsako žrtev po Božji volji za Jezusovo stvar. Upamo, da se bo v kratkem času začel proces za proglasitev za blaženega Janoša Brennerja«. 25. avgusta 1993 pa je škof blagoslovil lepo spominsko kapelo. (Prevod članka, ki ga je za Stopinje napisal mučenčev brat Jožef Brenncr, gen. vikar v Sombotelu) Jozsef Brenner A papi hivatas vertanuja: Brenner Janos (1931 - 1957) A szombathelyi Brenner esaladban minden ket evben ujmiset unnepeltek. A esalad mindharom gyermeke a papi hivatast valasztotta, azokban az otvenes esztendokben, amikor meg a tamplomba sem mertek sokan bemenni, anelkiil, hogy elobb korul ne neztek volna. Mint legfiatalabbat - 1957-ben - szcnteltek pappa. Lcntibc kernltcm kaplannak. Par honapja voltam meg esak ott. December 15-e vasarnap volt. Hetton rcggel kaplantarsammal a keresztkutat tisztogattuk. Futva jott valaki a plebaniarol, azonnal menjek; siirgos tavirat erkezett. A taviratban edesapam rovid ertesitese: Gyere haza, Janos hirtelen meghalt. Mi tortent a makkegeszseges tcstverrcl, akit par napja meg iattam? - A postara siettem. Telefon meg alig volt. De nem is kellertt telefonalni, mert a postasok mar egymasnak leadtak a hirt: A rabakethelyi kaplant vasarnapra virradora beteghez hivtak es az Oltariszcntseggel a keblen ke sszu raso k ka 1 megoltek. Az ember elkeseredett kerdesei ilycnkor az: kik es miert? Ncgyvcn csztendo tavlatabol is nehez pontosan valaszt adni c kerdesckrc. A hatar kozeleben akkoriban hemzscgtek a titkos rendorok es besugok. Nem jo szcmmel neztek a plebanos es kaplan buzgo munkajat, kiilbnoscn a fiatalokkal valo foglalkozasat. Brenner Janost tobbszor mcgfcnyegettck, a piispokkel cl akartak hclyeztetni, majd az egyhazugyi megbizott ennyit mondott: maguk lassak. Ebben az idoben ezeket jegyezte naplojaba: »Te tudod azt, hogy boldogsagot itt az eletben nem keresek, hiszen mindenemet Beled helyeztcm. Tudom azt, hogy tieidet nem ktmčled a szenvedčstol. mert merhetetlen hasznuk van belole.« Hogyan tortent? Csak mozaik-kockakat tudunk osszcrakni, mert az Allamve-deimi Rendorseg mindent megtett az Allami Egyhazugyi Hivatallal egyutt, hogy minden nyomot elsikaljon. Ki ne tudodjek, hogy pontosan mcgtcrvezctt akcio kereteben egy fiata! agilis papot felreallitottak, azzal a ccllal, hogy a buzgo hiveket, a ptispokot es a papsagot mcgfeicmlitsek. Brenner Janos 26 eves volt ket eve pap, elso es Icgutolso hclycn. December 14-en Dr. Kozma Ferenc plebanos megegyczett kaplanjaval, hogy 6 megy ki a filiaba Farkasfara a karacsonyi gyontatast vegezni, ahol vasarnap elmondja a miset. tjfel koriil egy fiatalember cscngctctt a pebanian. Eloadta, hogy nagybatyja beteg, aki a zsidai varosrcszbcn laki k. Siirgos papi cllatasra lenne szuksege. A kaplan ismertc a fiatalembert, s azt, akit megnevezett, mint beteget. Beengette szobajaba, ahol az egy cigarettara gyujtott, amit idegessegeben egve 40 otthagyott a hamuratoban. Kimenlck a tcmpkmiba, ahol a kaplan karingct vctt fcl, magahoz vcttc az Oltariszcntscgct es a szcnt olajat cs elindukak a dombtctdn az crdok kozott. A fiu a gyilkosok kczci koze kiserte az aldozatot. Beteg nem volt. Az crdb vegen mar vartak a papot, mcgtamadtak. Amikor radobbent, hogy mit is akarnak, fiatalos crejcvcl a falu hazai fclc kezdett futni. Kabatja cs papi fclszcrclčsc azonban nagyban akadalyozta. Nem mcsszc az clso hazaktol ertek utol, foldre loktek, szemuvege leesett, kdriilvettck, majd amint a boncolasi jcgyzokonyv tanusitotta 32 kcsszurassal leteritettek. Ez a kuzdelein mar a hazakhoz kozel tortent, zajjai cs kiabalassal A kutyak vadultan ugattak. A verzo aldozatot a haz moge akartak huzni, de a nagy za j ra elbjott az asszony cs leanya. Mivcl kutyajuk is nagyon meg volt riadva idobc tcllctt mig a hazuk sarkaig mcreszkcdtck. Ott egy fekvo, meg horogve Ičlcgzo embert talaltak. Nagy nehezen ismertek esak ra kaplanjukra. Kozben a mcgzavart gyilkosok a szcmbenlčvo dom bo n cltuntck a sotctscgbcn. Az asszony leiket ve rt a fcrjcbc, aki kcrckparon be-ment Szentgotthardra, crtcsilcttc az orvost, a plebaniat es a rendbrscgcl. Ejjcl 1/2 3 fclc crkezctt az or vos, aki mar šegi te ni nem tudott, me rt a kaplan nyakan a legesdvet cs az iitocrct atvagtak. Mind a mai napig lalhato a karing, amelyct vere teljesen atitatott. A plebanos fciadta a szentkenetet. Eppen az elozč nap včgcztc el nala a haldoklo szokasos szcnt gyonasat. Az oltariszcntscgct leakasztotta a kaplan nyakarol, a szcnt olajokkal egyutt. Kesobb talaltak meg azt a fabetetes feszuletet, amit a bctcgellatashoz inagaval vitt. - A rendorseg esak rcggcl crkezctt meg, mert azon az jetszakan disznbtoros mulatsagot tartottak. A ket cscmcny egyidcjuscgc bizonyara nem is vclctlen, Egy nap mulva kezdodott meg a nyomozas, mikozben siirO havaseso eredt meg. A forgatokonyv mar el volt kcszitvc. A kaplan zscbebol kivettek kulesait, amit egy vizatfolyoba dobtak. A plebania falara vert kentek, mmtha a gyilkos bc akart volna oda menni. (An na k cllcncrc, hogy a kulesok nala voltak, megesak meg sem nyilotta az ajtot!). A szcmčlyigazolvanyt meg az nap mcgtalaltak a szombalhclyi vasut mcllett cldobva. Mini kideriilt ezt cgy rendortiszt vitle oda autoval. Tobb falu lakossagat is bcideztck ds mindenkit kutyaval szagoitattak meg. Fcnycgcttck cs mcgfclcmlitcttek. Mini mondtak cgy kalapa hclyszinen maradt. Vegrc clokcrult »a gyilkos«. - Beismertc, hogy ovc a kalap, cgyedtil 6 olte meg Brenner Janost. halalra iteltčk Az itčletet majdnem nevetve fogadta esaladja. Fcllcbczcsek. Budapeslen jovahagytak az itčletet, majd a legfelsobb birosag megsemmisitette a vadat, cs a gyanusitolt karlcrilest kapott. Most mar klicne evig nem volt gyilkos, mikor is rajoltek arra, hogy a kihivo volt a gyilkos, aki akkor a bbrtonben uit. A nyomozas brutalas es hoszszu volt. Inkabb az aldozatra kerestek terhelo dolgokal. Valaki azt mondta »lcfolylattak Brenner Janos szenteavatasat!« Akik mcgtalaltak a holttestet, azokal hetekig djjclcnte bcszallitottak a szobalhclyi Avora, hogy ne merjene k semmit sem szblni. A koros plebanos! tobbszoroscn sulyo$an megvertek. Meg minkel sajat tcslvereit cs probaltak mcgfclcmlitcni. December 18.-an cngcdelyt adtak a holttest eltemctcscre. A szombathelyi szalezi tcmplom kriptajaba a esaladi sirboltba temettek, Kovacs Sandor mcgycspu-spok szenteltc bc. Haromnegyed draval a szertartas iddponlja utan crkezctt esak meg a holttest, hogy senkinek alkalma ne lcgyen meg pillantani a kaplani. Mi tortent ezutan? Brenner Janos nevet cs az cscmcnyt megesak emlcgctm is veszelycs volt. Papokal a rendorsegen azzal fcnycgcltek, hogy maga is ugy jarhat, mmt a Brenner. Fe n y kepe it cikoboztak, a szeminarium falarol levetettek kepet a folyoson, ahol mmt az intezet novendekerc cmlckcztek. A fiu aki kihivla, (meg 41 ma is el) veres nadraggal es zoknival ment haza. Edesanyja crrol masok elott bcszelt a faluban, mire a kukorica kapalas kozben a mezon »egy eltevedt golyo« vegzett vele. Tbbb szereplo is meghalt kuldnos modon, igy scnkire semmit nem lehetett rabizonyitani. 34 ev alatt meg a plispokseg sem emlcgette nevet. 1989-ben szabadon lehetett mar beszelni a rabakethelyi kaplan vertanusagarol. Akkori iratokhoz ugyan most sem Ichct hozzaferni. A nep tisztelni es cmlegetni kezdte. 1992 december 13.-an 35.- ik halalevfordulojara egy keresztet allitottak fel nem messze attol a helytol ahol megtalaltak, es cgy pajta leemelt kapujan »boncoltak«. Ekkor mar megerlelodott a gondolat, hogy tiszteletere egy cmlekka-polnat kellene epiteni. Ez a kapolna nagylelku adakozasok kovetkeztcben hama-rosan meg is epuit a Szentgotthard feletti dombon, korulbelul azon a helyen, ahol a kaplant a vele meno Ur Jezussal mcgtamadtak. 1995 dec. 9.-cn Konkoly Istv an megyespuspok aldotta meg epitcndo kapolna alapkovet. »Ez a tcmplom -mondta - legyen egyhazmegyenk papjainak es hiveinek zarandokhclye. Ahol ujbol es ujbol mcgkoszonjiik istennek nagy ajandekat: hogy egy vertanut adott nekiink. S megfogadjuk, hogy az 6 hosi peldajat kovete mi is mindig ellene mondunk a gonosznak... keszek lesziink Isten kedveert Jezus iigyc erdekeben mindcn aldoza-tra. Remeljuk, hogy a kozeljovoben elindulhat Brenner Janos boldoggaavatasi eljarasa...« 1996 augusztus 25.-en a a piispok atya felszentelte a szep emlekkapolnat. Vilko Novak Prekmurje in trianonski mir v madžarski luči Ogrska pred 1914 je imela v svojih mejah več milijonov nemadžarskih narodnosti. Hrvaška je imela svoj posebni, z zgodovino »posvečeni« položaj, Slovaki, Srbi, Rusini (Ukrajinci), Romuni, Nemci, Slovenci - čeprav najmanjša skupnost - so si od časa do časa priborih pravico do javne uporabe svoje materinščine, sicer pa so bili podvrženi namerni in nenamerni madžarizaciji, ki je od konca prejšnjega stoletja postajala vse bolj očitna in nasilna. Misel o enem državnem narodu, ki mu pripadajo vsi državljani neglcdc na njihovo materinščino in naravne pravice, se je vse bolj uveljavljala. Taka je Ogrska skupaj z Avstrijo in Nemčijo stopila v prvo svetovno vojno, njeni državljani so se morali prisiljeni bojevati za njene cilje. In ko je po štirih letih trpljenja sledil poraz tudi Avstroogrske ter so se delno tudi na njunih bivših ozemljih osnovale nove narodne države, je Ogrska kot krivično obsojala vsako odcepitev njenih ozemelj, naseljenih s tujimi narodnostmi. Uresničila se je napoved našega pesnika Antona Aškerca pred Pctofijevim spomenikom v Budimpešti: Sam zgubi svobodo, kdor jo drugim jemlje! Mirovno pogodbo, ki jo je po temeljitem pretresu narodnostnega in gospodarskega položaja prizadetih pokrajin sprejela pariška mirovna konferenca in jo jc Madžarska podpisala v versajskem gradu Trianonu, so razglasili za diktat, ki so ga prisiljeni sprejeli. Vemo iz natančnih poročil izvedenca za Prekmurje na mirovni konferenci, dr. Matije Slaviča, kako malo je manjkalo, da bi današnje Prekmurje ostalo pri Madžarski in mi - Knjiga Tiborja Zsige: Muravidektol Trianonig (Lendava 1996) - od Murske krajine (=Prekmurja) do Trianona je bila napisana z namenom, da 1) prikaže »dokazljivo krivične določitve meje« med Slovenijo in Madžarsko, česar da v 42 preteklosti niso smeli obravnavati in 2) »Avtor knjige... prikazuje na osnovi verodostojnih dokumentov pripravljenost večine prebivalcev bojevati sc po določitvi novih meja za pravico do samoodločitve, pa čeprav z orožjem«, kar jc s poudarkom natisnjeno na zadnji, nenumerirani strani knjige kar v petih jezikih. Cc hočeš dokazati neko »krivico«, jo moraš dokazovati z resničnimi dejstvi. Niti z enim jasnim stavkom ni povedano v knjigi, zakaj - pač zavoljo svoje narodnostne pripadnosti slovenstvu, ki sc na Ogrskem ni moglo svobodno in naravno razvijati v stiku z ostalimi Slovenci - sc jc v današnjem Prekmurju začelo gibanje za odcepitev od Ogrske in za združitev z ostalimi Slovenci. Še več - pisce želi kar zakriti vse slovenstvo in trdi, da so v avstrijskih deželah ter na jugozahodu Ogrske živela »do konca prve svetovne vojske vendska ljudstva« (36); nastopa večkrat zloglasni za nas »Ve n d vid ek« (Prekmurje); trditev, da so sc tukajšnji prebivalci sami imenovali »vend« in šele v XX. stol, »szloven«. Kot pred njim že njegov vzornik in vir - Aleksander (Stindor) Mikola trdi, da so ogrski Slovenci imeli pred 1919 gospodarske in trgovske stike zgolj z Madžarsko - saj druge so Madžari onemogočali, vendar so stiki z Radgono in Ljutomerom bili pomembni. Še bolj prazno je, kar ve pisce o »skromnem, notranjem« kulturnem razvoju do 1919, kar začenja s staro žaljivo trditvijo, da »Njihov jezik, čeprav kaže mnogo sorodnosti z jezikom bližnjih Slovencev, Hrvatov, sc vendar v bistvenih vprašanjih (?) razlikuje od njega« - kot bi Madžarom dokazovali, da sc jezik »esangd« Madžarov in vseh drugih njihovih narečij razlikuje bistveno od - madžarščine. Madžarom in njihovim zagovornikom noče bili jasno, da ima slovenski jezik številna narečja in da jc knjižni jezik - kot tudi pri drugih evropskih narodih -kot vez med njimi in izrazilo slovstva, nekoliko drugačen. Pod primitivnostjo je, kar piše T. Zs. o prevajanju hrvaških in slovenskih cerkvenih knjig v prekmurščino (vendre), pri čemer kar prezre - ker pač govori o stvari, ki jc nič ne pozna -evangeličanske pisatelje s Slovanom Kuzmičem vred in njegov prevod Nouvega Zakona iz - grščine; 'Petplanov prevod psalmov - imenuje zgolj Mikloša Kuzmiča z bistvenimi napakami (škof Szily ni obiskal Prekmurja šele 1780, ko so pa že tedaj prišle na svetlo nekatere Kuzmičevc knjige!). Za njim ne pozna ničesar, pa bi mu koristilo poznavanje Jožefa Košiča ne le zavoljo uporabe Slomškove knjige Blaže ino Nežica v knjigi Zobrisani Sloveti..., marveč, marveč še bolj Starin železnih ino salaskih Slovenov z omembo Cirila in Metoda, kritiko Madžarov, ki je še močnejša v Zgodbah vogerskoga k ra lest va:«... po gorivzetji nczbrojcnih slovenskih rejcih med svoje so svoj sloki jezik obogatili, šteri je lih vu psiivanji premožen bio; od lejpih slovenskih žensk so lepše sine i čeri zadoubili.,,« - če sc že pisec baha, da so »... ob osvojitvi domovine Madžari za obrambo meja v jugozahodnih delih naselili iz prvotnih rodov (152), ki so - dodajmo - tu in drugod (v Orsčgu - Stražni pokrajini sev. od Hodoša) sprejeli našo leseno hišo, ki jo imajo v Hetesu in Goeseju, Orsčgu; številne šege in imena dni: szerda, esutortok, pentek, szombat ter nad 800 drugih besed za poljedcljstvo, živinorejo itn. - Prav tako ne ve za Imreja Agustiča, ki jc od 1878 v gajici Izdajal tedaj že polmesečnik Prijalel. Niti besede ni v »objektivni« knjigi o kulturnih stikih med prekmurskimi in ostalimi Slovenci od 18. stol, naprej; o vsem bogatem pisanju o njih v slovenskih kulturnih časopisih in zbornikih (B. Raič, A. Trstenjak i.dr.), pa tudi o objavah Stevana Kuharja v Časopisu za zgodovino m narodopisje in Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmih; o raziskovanju slovstva in jezika »ogrskih Slovencev« na slovenski strani. O prihajanju političnega (Slovenski gospodar, Straža, Domoljub) in verskega tiska (Bogoljub i dr.) iz Maribora m Ljubljane na Ogrsko, kar so pa 43 Madžari ovirali, seve pisec ne ve ničesar. Šele s priznanjem »nekaj sto« Mohorjanov in njih knjig »ki so vendar vplivale na prebujanje zavesti pripadnosti k južnoslovanskim ljudstvom« (40) spregovori o teh stikih in uvede z imeni »tistih nekaj katoliških duhovnikov pokrajine«, - ki so bili »širitelji mohorskih izdanj, predstavniki v njih vsebovanega slovanskega čutenja«; Ferenc lvandczy... Istvan (prav: Ivan) Baša, Jozsef (prav: Istvan) Kuhar beltinski in Jozscf Klek)..., ki je »najbolj vplival pred prvo svetovno vojsko na slovensko narodnostno gibanje in na vse, kar je sledilo svetovni vojski«. Ta imena (dosledno z napačnimi krstnimi imeni) sledijo že na naslednji strani (namesto Ivanocyja Klckl ml.) in potem še. Odslej čutimo pri vseh, ki so se zavzemali za kulturni in narodnostni napredek prekmurskih Slovencev, še bolj pa za njih osvoboditev, ponavljanje te oznake »slovansko čutenje« in podobno kot z madžarskega vidika obsojanja vredno. V obširni opombi o J. Klcklu ponavlja to oznako: »Samostojno prizadevanje slovanskih nazorov (za nas nejasno) je sprejel, bil njegov razširjcvalec.« Prvič zvemo: »Njegovi cerkveni nadrejeni so večkrat ugovarjali njegovi aktivni udeležbi v vseslovanskem (Panszlav-stalno strašilo v madž. političnem pisanju in govorjenju) gibanju, zato (?!) je 1910 odšel v pokoj, sklicujoč se na zdravstvene vzroke. -Nato je ves svoj čas in možnost postavil v službo slovanskega gibanja. Objavljal je list »Novine« in izdajal izdanja verske vsebine. Za ustvaritev denarne podlage slovanskega gibanja (!) je v Črensovcih ustanovil zadrugo (1924. V.N.). Po prvi svetovni vojski je bil odločilna oseba slovanskih prizadevanj. Ime! je pomembno vlogo v pripravi vojaške zasedbe Prekmurja, pri odcepitvi te pokrajine od madžarske države. Med drugo svetovno vojsko, po priklopitvi Prekmurja Madžarski, so madžarske oblasti sprožile proti njemu in njegovim tovarišem (Ivan Jerič, Mihael Kuhar...) proces zavoljo veleizdaje, zavoljo zločina proti časti madžarskega naroda in drugih. Toda glede na dolgo razdobje od dejanj - več kot dvajset let - so kazenski pregon ukinili«. Že v zadnjih stavkih odkrije pisec Zs. enega svojih virov iz časa zasedbe 1941-1945 kot »Klcklovi spisi, Slavičev članek Slovenska Krajina...« v Arhivu županije Vas v Sombotelu. Ne le, da ne navaja natančneje, za kateri Klcklov spis gre, ali za obtožnico proti njemu, ali njegov zagovor (Glavni dogodki...), ampak tudi v op. 14 prvič zelo površno navaja v prevodu (čigavem?) uporabljeno Slavičevo razpravo Narodnost m osvoboditev Prekmurja v zborniku Slovenska Krajina, Beltinci 1935, 40-82); pozneje tudi razpravo Prekmurske meje v diplomaciji (prav tam, 83-107). Ti viri so kajpada zelo pristranski, celo lažnivi, kakršna je obdolžitev Klekla, da sc je v novembru 1918 udeležil shoda v Ljutomeru in »nemirov« v Beltincih; šc bolj pa obdolžitev Ivana Jeriča in Mihaela Kuharja, da »sta se udeležila v novembru 1918 nemirov v Beltincih, oropanja grofov Zichyjcv« in zato pred pregonom pobegnila v Ljutomer. Dejansko sta preprečila nadaljnje ropanje. Fantastična je bila obdolžitev Jeriča, da je 1917, ko je bil ogrski vojak na soški fronti, od srbske vlade na Krfu prejel denar za delo za odcepitev Prekmurja od Ogrskega. Niti besede o tem, da je bil tudi župnik in dekan v Lendavi ter omogočal tamkajšnjim Madžarom uporabo njih jezika. Tudi ni res, da je bil dekan F. Strausz prisiljen zapustiti lendavsko župnijo »zaradi madžarskega čutenja« - saj je bil Madžar (66). V opombi o M. Slaviču navaja kot »njegovo najpomembnejše delo« - Sprememba oblasti v Mariboru, kar je napačen prevod naslova: Prevrat v mariborski oblasti (=področju, kot sc je tedaj imenovalo politično-upravna enota). Ne pozna pa njegovih resnično pomembnih razprav, ki jih pomanjkljivo uporablja. 44 Zaman bi pričakovali od pisca tudi, da bi Številne slovenske priimke pisal pravilno, kot tudi večkrat zamenjava Muravidek (Prekmurje) in Murakoz (Medmurje). V povzetku najdemo tedaj neobstoječo »Slovensko državo«. Podobno tudi v madžarskem besedilu (66). Ob zelo nadrobni obravnavi prizadevanja za avtonomijo Prekmurja, nesrečnem Jurišičevcm poskusu in legionarjev pa pisce ne govori o utemeljitvah, s katerimi so sc Slovenci in jugoslovanska delegacija zavzemali na mirovni konferenci za pridružitev prekmurskih Slovencev državi SHS. Namesto tega s tendenčnim naslovom poglavja: Brez Prekmurcev, toda v njihovem imenu (63) - prezre vsebino Slavičeve razprave in razglaša odcepitev prekmurskega ozemlja od Ogrske zgolj za interese antantnih sil in samovoljo francoskih politikov. »Pri tem sc niso ozirali na demokratično voljo prebivalcev lega območja...« (182) - pač pa so sc ozirali na naravno pravico pripadnosti jezikovni in narodnostni celoti, ki so jo izražali njihovi zastopniki, ker od vseh prebivalcev po stoletjih potujčevanja -posredno m neposredno - m moč pričakovati tolikšne politične zavesti in zrelosti, da bi mogli odločati v tako pomembnih vprašanjih. Druga značilnost knjige je, da skuša dokazati oborožene nastope prekmurskega prebivalstva v korist Madžarske. Povzetek zmedeno piše o vrstnem redu dogodkov: »Okupirani pokrajini Mcdžimurjc in Prekmurje so brezpogojno priključili k ustanavljajoči sc jugoslovanski državi« - In stavek dalje; »Na podlagi lega jc 12. avgusta 1919 sledila tudi okupacija Prekmurja.« Napad madžarske vojske na Jurišičevo posadko v Soboti 3. januarja 1919 - po »Pester Lloydu« je okoli 200 madžarskih vojakov napadlo Jugoslovane (M. Slavič, Slovenska Krajina 68), Zsiga pa to »bitko, ki bi jo lahko imenovali kar ljudska vstaja... so prebivalci Prekmurja, opirajoč sc skoraj izključno na lastne moči, izgnali oboroženo okupatorsko hrvaško vojsko.« Temu Jurišičevcmu nastopu, za katerim ni stala nobena oblast, posveča Zsiga kar dvoje poglavij: Začetek zasedbe (26-35), v katerem je največ govora o dogodkih v Medmurju in napačno trdi, da so na slovensko stran prišli čez Muro 25. decembra — in Soboška »bilka« (47-56), kjer navaja datum 24. december prehoda »srbsko-hrvaških čet« čez Muro. Dogodke, ki so sledili, opisuje v glavnem po Godi novi h spominih, ki jih objavlja Slavič (n. d. 6 1-69), čeprav Zs. (ega izrecno ne navaja. Po nenavedenem viru navaja, da je madžarsko vojaštvo 3. januarja zjutraj izstopilo iz vlaka »na severno od Sobote ležeči postaji Markushaza (Markišavci)«, ki je ni bilo - mišljeni so Puconci. S poudarkom navaja pisce, da jc madžarski vojaški enoti v boju s hrvaško posadko »veliko pomagalo krajevno prebivalstvo«; z nadrobnim opisom in kar celostranskim zemljevidom sklepa o mednarodnem vplivu soboške bitke, češ da je preprečila ustanovitev »slovanskega koridorja«, Tudi madžarska »Spomenica« mirovni konferenci poudarja, da jc »naša ( = soboška) mladina... napadla (o četo« (Slavič, n.d. 70). Drugi primer oboroženega nastopa proti jugoslovanski vojski obravnava Zs. v posebnem poglavju Lendavski »spopad« (81 sl.) s karto, ko jc 29. novembra 1919 iz Rcdicsa kakih petdeset obmejnih stražnikov napadlo vojaško posadko v Lendavi, Gaberju m Dolini. Pridružilo naj bi se jim tudi krajevno prebivalstvo, od katerega so nekateri padli, drugi pa bili zaprti kot »talci« in prišli z imeni v to knjigo, kt na celih straneh pripoveduje o njihovih težavah, medtem ko ničesar ne pove o ropanju madžarskih vojakov na Dolnji Bistrici, usmrtitvi narednika Sobana in - begu sedmih častnikov z Godino iz madžarskega zapora. Razumljivo je ravnanje krajevnih oblasti kol odgovor na tak nezakonit napad, zavzemanje J. Klekla m A. Korošca za izpustitev zaprtih pa jc naši strani v čast, kar niso madžarski strani napadi na obmejno stražo v Somorovcih, na orožnike v Puconcih 45 in Bodoncih leta 1920 z objavo imen zaprtih ob teh dogodkih. Prav tako ne povedo ničesar odločilnega o volji večine seznami zaprtih zavoljo demonstracij pred razmejitveno komisijo - kvečjemu nekatera imena izdajajo njihove organizatorje. Piščevo prizadevanje, da bi prikazal neupoštevanje mirovne konference, da bi madžarske vasi ostale v prejšnji državi, z vsemi podrobnostmi zakrije upravičenost slovenske večine do osvoboditve. To izvira tudi iz njegovega slabega poznavanja slovenskih dejstev ali njih zakrivanja. O vsem tem in drugih napakah ni moč tu več govoriti. Glavno je povedal članek v Vestniku (Sobota) od 31. julija 1997, št. do 18. septembra, št. 38. Franc Kuzmič Stanko Vraz in Prekmurje Med prve znane zapisovalce prekmurskih ljudskih pesmi sodi tudi Stanko Vraz, rojen leta 1810 v Cerovcu v Prlekiji, znan pa še kot pesnik, prevajalec, kritik, potopisec in zbiralec ljudskega izročila. Vraz je prišel verjetno v pozni jeseni leta 1838 v Prekmurje, kjer je zapisal nekaj prekmurskih ljudskih pesmi. Srečal se je s Štefanom Novakom, župnikom v Turnišču, ki je v svojem kraju zapisoval ljudske pesmi. Pozneje Karel Strekelj navaja v svoji izdaji Slovenskih narodnih pesmi med opombami Vrazove podatke o Novaku, kjer Vraz hvali Novaka kot dobrega poznavalca slovenščine, s čimer je slovel tudi med samimi rojaki, saj se je »resnično brigal za jezik in narodnost svoje domovine.« Vraz je menil, da je bil verjetno velik del Novakovih pesmi po njegovi smrti uničen. Menil je še, da je Novak pesmi spreminjal. Vraz pravi: »Ja sam se samo slabe njegove sbirke narodnih pesama prekmurskih Slovcnaca dokopao koja žalibog nije kritična.« Vraz tudi poroča, da mu je tri Novakove zapise ljudskih pesmi izročil beltinski kaplan Stevo Soldatič, »Ilir iz šopronjske stolice«. Ta mu je dal še nekaj lastnih zapisov, od katerih je Vraz enega objavil v Narodnih pesnih Ilirskih (št. 145, Štrukelj pa pod št. 349). Soldatič je dal Vrazu še tri pesmi Franca Novaka, dobil pa je še pesmi Josipa Varge. V predgovoru k zbirki je zapisal, da je po »zahodni Vogerski pcšice hode jih nekaj sam priebral, nekaj pa že nabranih od pismuučemh Slovencov za izdanje dobil.« V dolnjih krajih Prekmurja mu je pela pesmi Kata Duh iz Turnišča, na Goričkem pa Eva Rajzarka in Žuža Madjarova, obe - kot poudari Vraz - »luteranki«. Pesmi, nabrane v Prekmurju, je uvrstil v svojo zbirko Narodne pesni Ilirske pod naslovom Vogcrskc (str. 38-145), ki je izšla v Zagrebu 1839. Štrekeij je iz Vrazove zapuščine objavil Še dvanajst Vrazovih pesmi iz Prekmurja, ki jih Vraz ni uvrstil v Narodne pesni Ilirske. Med njimi je pesem Draga moja obcida. Sicer pa je Vraz zbiral še napeve ljudskih pesmi, zato je prosil znanec, da mu jih zapisujejo in pošiljajo. Med njimi je bil tudi kaplan Varga od Sv. Jurija. Hrvaški muzikolog Franjo Kuhač je slučajno našel del Vrazove zapuščine in tako je nekaj teh napevov vključil v svojo zbirko Južno-slovjenske narodne popievke. V Vrazovi slovenski literarni zapuščini je ohranjenih nekaj njegovih pesmi o Prekmurju. Zapuščino je med drugimi pregledal dr. Fran Ilešič in jo priobčil v Časopisu za zgodovino in narodopisje (1927, 1928, 1930, 1932). Na enem lističu brez naslova je bila s svinčnikom napisana pesem, bolje rečeno odlomki pesnitve o ljubezni mladega gospoda z beltinskega gradu. 46 Kaj tak loži v Relolinskem gradi, al to ptica kukavica? Ni! na Hujah večernem v hladi toži vdova gospodina. Pitate me, čemu stara plače, ki (?) m a vsega polne dvore, za jedinka solzrni lica mače zove ga al ne dozove. V Pogorji trak zadni sonca vgasne, gredo ženkinje ze žita, pojejo si pesmi miloglasne, od njih jedna bolj čudovita. Kaj pa, zlala mamka, to za dvica ki tak čudno lepo poje, to ti, sinko, peje gerličica z dobrave znad suhe veje. Sledi črta v znamenju odstavka, nato jc pesem prekinjena. Na zadnji strani so potem kitice, ki so nekako smiselno nadaljevanje. Relotin gre z mamico k počitki pesem še mu v postlo (?) slednje: z grozo od pet do glave skoz H tki glasi smicajoko (?) je čuje. Ah, s to grozo stoja (?) in iz serdčnosti zdrave de (?) serce, ko terstje se trosi, nit v ti grozi plašlivosti prave de oditi v serdzi ga mika. To se glase ptice gerličice ni pet v noči peva (?) Ji, mufi odkod so te čudovite pesmice, sam Čem vidit sam očem znali. Smiselno sledi nadaljevanje s kitico, oštevilčeno s 17 in potem dalje do 23. Potem je spet prekinjena in spel sledijo štiri kitice. Če iz ohranjenih odlomkov rekonstruiramo pesnitev, bi bila glavna vsebina nekako naslednja: Vdova beltinskega gospoda zaman kliče v žalosti svojega sina edinca. Vcčci je in v petje žanjic doni pesem device grlice. Petje in vzdihovanje beltinskega gospodiča zvabi, da gre pogledat, od kod to prihaja. Dekle je dolgo čakalo dragega. Naposled sta se našla in ves večer prebila v ljubezni. Mati je vsa vznemirjena, ker ne najde sina v postelji... Med Vrazovimi tiskanimi pesmimi (Dela, Razlike pjesme, 1866) j c pesem z naslovom Bje lot inči. V pesmi govori o zvoniku cerkve belotinske, ki sloji sredi vasi, na zeleni dobravi okrog gradu pojejo ptice. Ker jc večer, luna poljublja grad in dobravo, na gradu pa sta grajska gospa in njen edinec Radko, ki jc bled in zamišljen... Gospa Živa j c rodila devet sinov, a so vsi pomrli. Novega poroda ne bo, saj ji jc vešča starka iz vasi povedala, da vedo za zdravilo »Ijekaricc plavokosc vile« pri studencu v logu. V zapuščini je še pesnitev, sicer brez naslova Tn tudi začetek ji manjka. Pripoveduje, da jc prišla k ribniku vdova, na vodi je plavala košarica in v njej jc spal fantek. Vzela ga jc v naročje in se spomnila na svojega sina. Fantka jc vzela k sebi, ga vzredila in ko jc odrastcl, ga jc zaradi bledih lic imenovala Bclotinko. Ko jc dorasel do sablje, jc slovel kot zmagovalec in po njem sc jc njegov grad imenoval Belotinski, To sc je dogajalo v času Avarov. 47 Pride k ribniku, tam ležita herta, korpec med njima z rakitja spleten al na korpci je tenka niha p res te rta, in pod ruho spi otročič fleten. Lepe so ličca al so močno bleda, (tu je čez nekaj zapisano) zdigne ga s korpeca, dene v naročje, fant se zbudi, nasmeji se ji, jo pogleda kak jeni Dragotin let na otročjih. Skerbno čerstvega fanta zredi vdovica ljubav stavi v njega ko v sinka, fant je dorasel, skoz Medomila so lica z vala po licah ga je Belotinka. Ko že do sablje zraste, pa v boje hodi, kjer se kraj sati (?) prot tujci Slovenski, v miri pak znano njegovo serdce povsodi, grad le slovi zdaj za grad Belotinski. Kjer treba Ščita proti Javari, saka le vbogih pri njem dobi dari. V vsako srdce in usta se celoten prime daleč kak širok je kraj Slavinski ter celo gradu premine staro ime ter se po njem zove grad Belinski, ki ga le majo za grad Belotinski od tega hipa je grad Belotinski. Ko ga tak gleda, na misel ji pride sin jeni, berž na zenico ji vdari kaplja, vendar ko zre oko milo taj smeh ljubljeni, kmalu bolezni se v otroku vtaplja. Sedaj sc pojavi tudi vprašanje, zakaj se je Vraz tako rad oklepal Beltince? Dr. F. Ilešič misli, da zaradi prikupne etimologije tega imena. V rokopisni zapuščini jc ostala tudi pesem, Hoj Košič, sonet v dveh rokopisih, ki ga je objavil Anton Slodnjak, v Vrazovih slovenskih delih (Slovenska djela I, Zagreb 1952, 149). Hoj, Košič, Košič, zvraženi Vandala! Sla kečemečkih pašah te kobila -Slovenka ne v Slovenskem te rodila, al te noseč se v magarca vgledala. Pa kaka nora misel ti nastala v možganih gnilih, ki se kdaj splodila, kaj gnusno madjarino bi učila Slovenka sina, strup mu zizat dala? Zastonj ti trud ves. Se smeje ti čedni; bič jejo pa te sat ir ni biči, z rešetkam vodo grabiš in boš grabil. Na priklad ti posluhni in pogledni: Prej vranin krik da včili se slaviči, Slaven’c kak z madjarino bo se davil! Ta Vrazov srd izvira iz misli, da bi madžarska slovnica Imrcja Szalaya Kratki Navuk Vogrskega Jezika, katero je prevedel Jožef Košič, izšla pa leta 1833, pospeševala potujčevanje. Ne le, da je Košič omenjeno slovnico prevedel z namenom, da bi sc lahko Prekmurci in Madžari bolje sporazumevali, ampak je napisal še predgovor, ki je 48 Vraza zelo razjezil. Vraz jc o izidu te slovnice seznanil celo Matija Čopa v pismu z dne 24. decembra 1834 in 6. januarji! 1834 Rakovca. V pismu je navdušen nad prekmurščino, saj j c »po moji misli prav čerstvo in precej gladko«. Morda je še kaj Vrazovega glede Prekmurja, saj jc navezal tudi pisne stike, da bi mu pošiljali gradivo. Toda vse je preprečila prezgodnja smrt, umrl je bolehen, Star cnainštiridesct let in tako so ostali neuresničeni številni načrti. Vsekakor pa velja še enkrat poudariti, da jc bil Vraz prvi, ki jc zapisoval ljudsko izročilo med Prekmurci. Jožef Smej Slovenstvo Ivana Slepca (1872-1936) (Ob 80-let niči njegovih knjižnih izdaj) Ivan Slepec, eden izmed naj plodovit cjših pisateljev v vrsti Ivanocyjevcev, je leta 1917 izdal knjižico z naslovom Nekaj od sv. spovedi in sv. obhajila (30 strani) in leta 1918: Zgodovina kaloličanske matere - cerkve (posebni odtis iz Kaiendarja za leto 1918, str. 20-72).1 Obe knjižici sta natisnjeni v gajici. V gajici jc pisal Slepec svoje pridige žc od Jela 1896, sc pravi od svoje kaplanske službe naprej .* S svojimi članki jc sodeloval v Marijinem listu (ML), odkar jc ta začel izhajati. Že v prvi številki je objavil Božično zgodbo. Podpisal sc je s psevdonimom Sobočancc (ML 1-1904, 11-17), pozneje pa sc je podpisoval s svojim pravim imenom: Ivan Slepec. Posebno pomembni so njegovi spisi: Dvanajst nadaljevank, razmišljanj pod naslovom Človek (ML 2-1906. 10-14; 42-44; 86-89; 116-121; 144-149; 174-177; 208-212; 235-238; 276-279; 290-29«; 339-344; 362-369); Življenje i včenje našega Gospodna Jezuša Kristusa (ML 3-1907, 19-24; 45-48; 84-90; 113-118;144-152; 179-186;214-221;229-231;260-267;293-300), Daritev sv. meše (ML 4-1908, 41-44; 71-77; 100-103; 137-139; 168-172; 201-205; 23-237); Zgodovina sobočke cerkvi (ML 6-1910, 116-120; 141-146); Sobočka nova cerkev (ML 7-1911, 105-108; 293-323). Ko bi tudi to izšlo v posebni knjižici, bi Slovenci med Muro in Rabo imeli v rokah šest dragocenih Slcpčcvih knjižic. Slepčcva slovenščina (prekmurščina) nič ne zaostaja za jezikom Ivana Baše, Jožefa Klckla st. (odslej le Klekl) in ml., Jožefa Sakoviča itd. V nekem oziru jc še lepša, pristnjša, ni »papirnata«. Kar ima v srcu, to pove jezik in to tudi zapiše. Za ponazoritev njegovega jezika in sloga z lističa 10x15 cm, najdenega med njegovo zapuščino, navedem dobesedno njegovo razmišljanje (napisal ga jc v gajici, morda ok. 1. 1910); »Če bi Kristus še prišo na zemio, te ga že zidovje nebi vmorili, nego katholičanci. Zdaj že ne preganjajo židovje, ali krivoverci našo Maticcrkcv, nego njeni lastivni sinovje sekajo najboleznejše rane na njenom tejli. Vu opravlanji svojih verskih dužnostih so manjarni, posvetne igre zabave več valajo pri njih, kak sv. meša, či njim na plači kakši tepeš kaj laže to za več štimajo, kak rejč božo, štero ne poslušajo. Či bi njim na božo diko trbclo prinesti kakši dar, le muvijo, skopo se vkupvlečejo. Če bi trebclo svojo vero pomagati, podpirati, te pravijo, naj ide ta pop, oni pa z ncpriatclmi Matcrčccrkvi tulijo, za nje delajo, nje podpirajo, pa te za judaške pejneze aldomas (likof - op. J.S.) pijejo. Nigdar smo ne tak raztepeni bili mi katoličane!, kak zdaj. Včitc se od druge vere liidih stanovitnost, vkiipdržanje. Ah te pa ešče dale te špot nosili: katoličancc z vinom i pejnezmi razkosimo, mi mo pa dale ober njih kraliivali.« 49 Ta Slepcev zapis odseva njegov jekleni značaj, ki - kot pravi Klekl - pred nikomer ne popusti: »V govorjenju je hil pretrd, neobritega jezika, kot smo mu to večkrat rekli (...), a slabo ni mislil.«3 Za razumevanje Slepčcvega slovenstva navedemo na kratko najprej njegove življenjepisne podatke. V krstni knjigi soboške župnije zv. V. B., letnik 1872, zap. štev. 68, najdemo vpis: 14. junija 1872 je bil rojen Joannes bapt. Szlepecz, krščen naslednji dan 15. junija. Oče Joannes bapt, Szlepecz, mati Juliana Czigany, inquilini, kraj rojstva Murska Sobota, h.š. 49. Botri: Florianus Sohar, Josepha Sobar, nobiles. Krslitclj Josephus Bagary, capeilanus. Iz tega zapisa vidimo, da so bili starši Ivana Slepca »inquilini«, tj. najemniki ali goslači, kočarji. Botri pa so bili »nobiles«, nemešnjaki, svobodnjaki ah plemiči. Pri vpisu rojstva in krsta Slepčeve sestre Adelhajde (r. II. decembra 1876) pa najdemo, da je bila rojena v M. Soboti, h.š. 164. Poklic očeta »faber ferrarius«, se pravi, da je bil kovač. Ivan sc je rodil v hiši s številko 49, sestra pa v hiši s številko 164. Ali so medtem spremenili hišno številko, ali pa so se starši preselili iz ene hiše v drugo? Kot boter je pri Adclhajdi zapisan Pancratius Pollak, officialis comitatcnsis (županijski uradnik). Ta Pankracij (madž. Pongracz) je bil doma iz kraja Markišavei. Poročil se je z Ido Žinkovičevo iz Bakovec. Postal je soboški okrajni glavar in se naselil v M. Soboti, h.š. 88. 18. maja 1888 se mu je rodil sin Pongracz Hugo. Tu najdemo zapis, da sije oče leta 1899 z dovoljenjem notranjega ministrstva štev. 5138 priimek spremenil v »P6sfay«. Kot soboški okrajni glavar je bil P6sfay gonilna sila Madžarskega izobraževalnega društva v Prekmurju (Vcndvideki magyar kozmu-vclbdesi cgycsiilet, kratica; VMKE) in predsednik gradbenega odbora pri zidanju nove soboške cerkve. Slepca je s P6sfaycm vezalo neke vrste duhovno sorodstvo, ker je bil ta boter Slepčeve sestre. Po gimnaziji in bogoslovnih študijah je bil Slepec 13. julija 1896 posvečen v duhovnika. Vsa svoja duhovniška leta je preživel v Soboti, deset let kaplan, od 1906 pa župnik do smrti 29. junija 1936. Bil je dekan, generalni vikar (1919-1923), č. kanonik (1922) sombotelske škofije in od 30. julija 1930 č. konzistorialni svetovalce lavantinske škofije. V Soboti je pozidal novo župnišče, cerkev m gospodarsko poslopje. Velike zasluge je imel pri ustanovitvi dijaškega zavoda Martinišče, bolnišnice in pri hiši za dijakinje, Križova 4 v Soboti.4 Slcpčcvo slovenstvo: V soinbotclskem bogoslovnem semenišču je imel naročene slovenske knjige; kot kaplan je v soboško cerkev vpeljal slovenske cerkvene pesmi v knjižni slovenščini; na žvcglo je učil mladino lepe slovenske pesmi, skupaj z drugimi ivanocyjevci je veljat za panslavista/ Z veseljem ugotavlja, da se »po celoj slovenščini na Vogrskom« olepšavajo cerkve, da je Sobota »najvekše mesto naše okrogline«;6 svoj narod imenuje »slovenski narod«, Soboto pa »glavni varaš naše okrogline.« V pridigi ob posvetitvi zvonov leta 1925 poudarja, da ima zvon samo cn glas, ki ga je vanj položil ulivalcc. Naj zvon še tako tolčemo, on svojega glasu nc zataji. Z maternim mlekom smo tudi mi dobili cn glas, cn jezik. Kdo bi si ga upal zatajiti? Ce bi šli v tuje kraje, bi slišali lepše in močnejše glasove zvonov, vendar nam je najbolj ljubljen glas domačega zvona. Tako je tudi z maternim jezikom/ Slepcu očitajo predvsem dvoje; Da se je leta 1918 udeležil - sicer s težkim srcem - shoda, na katerem so nekateri sklenili, naj se Slovenska krajina nc odtrga od Madžarske;9 drugič, njegovo izjavo v časniku Muraszombat cs videke 30 (1914) 50 z dne 14. junija, str. 2: »Učili smo, učimo in bomo učili verouk madžarsko, pa četudi že od zibelke, kjer bodo za to dozorele okoliščine.« Ta Slcpčcva izjava je bila le odziv (nepremišljen, prenagljen) na Klcklovo trditev v istem časniku 14 dni prej, z dne 31. maja str. 2: »Če bi duhovščina na poziv V.M.K.E. madžarsko poučevala verouk, bi svojemu lastnemu ljudstvu primazala zaušnico v njegovi najsvetejši pravici in zaradi tega ne bi mogla več računati na njegovo zaupanje. Brez tega pa duhovno vodstvo ni mogoče.« V Novinah 1 (1914) IS, 2 piše Klekl: »Verouk v slovenskem jeziku je slovenskemu otroku za večno zveličanje tako potreben kot abeceda za branje.« Enako poudarja Klckl Slepcu v privatnem pismu dne 23. avgusta 1915, da ima v cerkvi poleg liturgičnega latinskega jezika in v šoli pri verouku svojo pravico in svoje mesto samo materinščina (slovenski jezik). Sicer pa Slepec sam na dekanijski konferenci v M. Soboti 28. avgusta 1899 brani Ivanocyja in izjavlja: »Da je naše dobro slovensko ljudstvo ostalo globoko verno, se moramo zahvaliti edino katchczi v slovenskem jeziku.« Glede prvega očitka Slepcu, ki leta 1918 ni bil za to, da bi se Slovenska krajina odtrgala od Madžarske, moramo imeti pred očmi zgodovinska dejstva. O Slomšku npr. nihče ne more reči, da ni bil velik Slovenec in vendar je zapisal: »Držimo sc naše Avstrije trdno in domoljubno (...). Jugoslovansko kraljestvo (...) so sanjarije ali pa hudobna lažnija...«1' Ivanu Baši ne moremo očitati, da ni bil skoz in skoz Slovenec, in vendar je zapisal: »Mi, vogrski Slovenci (...) sc v ljubeznosti do naše vogrske domovine od nikoga ne damo nazaj djati.«1 Glede Slcpčevc drže do jugoslovanskih državnih praznikov, da ne počasti rojstnega dneva kralja Aleksandra I., medtem ko na praznik sv. Štefana (2(1. avgusta) opravi svečano bogoslužje itd., moramo poudariti, da je to bilo v glavnem v času njegovega generalnega vikariatstva (1919-1923) kot odziv na nekorektno obnašanje jugoslovanskih uslužbencev. O tem piše Slepec škofu Karlinu takole: Presvetli Gospod Knezoškof, Ap. Vikar Prekmurja! Dopustite meni na Vaš visoko cenjeni intimni dopis ništernc besede v prejkmur-sčini priložiti, ar sem književne slovenščine ne zmožen. Poklon i srčen pozdrav naj bodejo moje prve reči, štore vdano k Vam zrečim. Bog vam daj blagoslov i modrost, da bi svoje nove ovčice prav dobro vodili i ravnali do poslejdnjega čila. Jas sem rad, da sem se po štirilejtnom težkim službovanji rejšo vikarstva, štero je na me gledoč samo delanje i zrok vnogoga pregnanstva bilo. Zdaj vendar henjajo na mene čemeri, ar sem ne več expositura magyarskoga škofa. Ka sc pa tiče tožbe pokrajinske vlade, na to samo tclko odgovorim, ka gda Gospod Knezoškof spoznajo vse slabe razmere, te do na moje dozdajšnje obnašanje tudi meli zagovorno rejč. Ali tečas dokeČ nemo mco srečo i priliko njim vse z živov rečjov dopovedati, njim mšterna dela eti vu pismi naznanim. Tri štiri lejta so na vsako mojo rejč pazili ■. njo nerazmivši spreobrnoli od sodnije do sodnije gonili. Osodjen sem bil pri glavarstvi za voki prekmurskega jezika, pri sodniji pa, ar sem to pravo šolsk. nadzorniki: »s takšim človekom nemam nikšega guča, ki naše kath. šole pobijava.« Prvo sam sc mogeo gorivzeti za vol o prekmurskega naroda, šteroga sin sem; za drugo sam sc pa mogeo gorivzeti, ar sem bio škofovski vikar. Trikrat so me goridali državnomi tožitelji za volo proti državnega obnašanja, i pravica jc tam ladala vu Maribori, tožbe so trikrat odklonjene bile. Na oneh dveh obsodbih sem pa gizdav m sebi vse več poštenja pripravo pri svojem narodi. 51 Imam nekaj svoje osebne tožbe, štcre sem ne meo dozdaj kama zročiti. Requirirano mi je bilo župnišče (že sem odslobodjen) moji Stanovniki: en učitelj mi je archiv vozlučao; gda se je pa finančni urad k meni prisclo, te mi je pa v prekleti bibliothcka na nikoj prišla. Moj deputat od patrona 6 klaftrov drv ne dobim od leta 1919, Sequestri etak sodijo: »imate pravo do drv, ali ne dobite.« Ali nesčem sc več pritožiti, mislim da to po mali mine i valovje obsedejo. Ali či bi presvetli Knezoškof to vidili, da je moje dekanstvo vladi ne dopadlivo in z tega bi kath. vera kakšno škodo mejla: ovo jas danes vu njuve roke položim dekansko čest, naj jo dajo onomi, koga za najvrednejšega štimajo. Jas bom veseli, či se rešim (e odgovornosti i dela pune čcsti, in bodem mcl več časa delati za Boga i obnov le nje mojoga odst Avle noga, maloga prekmurskega naroda. Ete list prosim za intimno. Gda Njim esčc nazvejstim, ka sem po velejnji dotičnim župnikom včasi n a ložo, naj njuv pastirski list na ogersko i nemško prestavlcno pred vernikami goriprečtcjo in se zahvalim na njuvom odkritin ravnim listi, ostanem v Murskoj Soboti dne 30. nov. 1923 Njuv udani sluga Szlepecz Janos župnik12 Sklepne misli. Slepčeva izjava glede poučevanja verouka v madžarščini še ni nujno pomadžarjevanjc (tudi lvanocy je nekaj časa poučeval verouk v madžarščini). Slepec je tako zapisal morda zaradi botra Pdsfaya. V pismu škofu Janosu Mi kesu obsoja pomadžarjevanjc,13 Svoje vernike je Slepce ohranil zveste slovenstvu. Ob posvečevanju soboške cerkve leta 1912 ni bilo slišati nobene madžarske besede niti v cerkvi niti zunaj nje. Vse molitve med obredi so bile poleg latinščine samo v slovenskem jeziku. Tudi razne globe, ki jih je moral plačevati, niso posledica protislovenskega delovanja, ampak izraz njegovega jeklenega značaja. O tem piše II. septembra 1924 Jože Plečnik bratu Andreju takole: »V Tišini sem bil na proščenju (8. septembra - op. J.S.). Tam sem se seznanil s Slepcem, dekanom soboškim (...). Obsojen je btl doslej od oblasti na okroglo 6900 din glob - razžaljcnjc uradov ctc. Neki višji šol. nadzornik z.b. ga sreča - položi roko na ramena ter ga ljubeznivo pozdravi in za stanje vpraša - Slepce sc mu razžaljen izvije in pravi: s človekom, ki govori proti verski šoli, jaz ne govorim.«15 O Slepcu piše Franc Sušnik; »Poleg cerkve, ki jo je sezidal, stolujc kanonik Szlepecz. Mogočen in impozanten mož, rojen Sobočan, ima nekaj genialnega na sebi; kakor meteor, ki pa je švignil ob belem dnevu Reprezentančen je in uživa brezprimerno spoštovanje celo pri članih drugih ver.«16 Lavantinski (mariborski) knezoškof dr. Andrej Karlin je 24. julija 1930 štev. 1584 Slepca imenoval za častnega konzistorialnega svetovalca: »Prečastiti gospod Ivan Szlepecz, Častni kanonik, župnik in dekan v Murski Soboti 1 V srcu Slovenske Krajine ste Vi, gospod kanonik, s priznano spretnostjo postavili novo župnijsko cerkev ter jo opremili s krasno opravo. V težavnih razmerah delujete že dolgo vrsto let za čast božjo in zveličanje Vaši skrbi izročenih duš. Zato Vas imenujem ob priliki svoje zlate svete maše za častnega kn. šk. lavantinskega konzistorialnega svetovalca.« Ge se je Slepec zaradi politike za nekaj časa ohladil do K le k la, sc mu je nazadnje le približal in celo pisal v Marijin list.17 Z Ivanom Bašem pa ga je zmeraj vezalo bratsko prijateljstvo. 52 Starejši župljani soboške cerkve1* in tudi avtor tega zapisa ga imajo v spominu kol velikega človeka, duhovnika in tudi Slovenca. Ob posvetitvi cerkve pri Sv. Juriju v Prekmurju J5. 9. 1929 Sedijo (od leve proti desni): Ivan Pasa, Jožef Carič, Lipovšek (okrajni glavar), dr. Andrej Karlin (škof), Ivan Slepec, dr. Franc Bratina, Josef Rosenberger (župnik od Sv. Ane, Avstrija) Stojijo (srednja vrsta): Andrej Berden, Jožef Krantz, Mihael Umek, dr. Albin Gregorc, Ivan Perša, Drago Oberžan. Franc Vogrinčič Stojijo: škofov uslužbenec, Miroslav Štruc, Jožef Raduha, Rudolf Bednarik, Jožef Gider, Vince Keresturi, škofov stMžnik Vid, Stefan Varga Opombi: 1 Prim. Ivan Škafar. Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1910, SAZU, Ljubljana 1978, 88, 90; Jivc Smej, Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga, Maribor 1975, 33(navajam: Pastoralna dejavnost). 2 Gajico uporablja, čeprav ne dosledno. Tako v pridigi z dne 8. decembra 1897 piše: »... betežna decza, odvrženih roditev odvržena decza (...) blaženoszt«. Prim. Jože Smej, Cerkev v Soboti (1071-1971), v; Stopinje 1972, 38 Navajam: Cerkev, 1 Jožef Klekl st., Naši pokojni preminočega leta, v: Kalcndar Sr^a Jezušovoga 1937, letnik XXXIV., 37. Navajam; Naši pokojni. J Prim. Naši pokojni, 35-37; Cerkev, 37-39, 5 Jožef Klekl, Izročitev »Novin« i »Mar. Lista« z »Kalcndarom Srca Jezušovoga« Kat. Tiskovnonri Društvi v Slovcnskoj Krajini, v: Kalcndar Srca Jezušovoga 1941, XXXVIII. letnik, str. 30-31. " Slepec. Zgodovina sobočke cčrkvi, v Ml 6 (1910) 116. Slepce, Predgovor cerkvenega zidanja, v: ML 7 (1911) 296. 8 Prim.Cerkev, 53. “ Naši pokojni. 37. Vinko Škafar in Jakob Emeršič, Slomškovo berilo, Mohorjeva 1991, 195. " Ivan Baša. Naša Velka Gospa, v: ML I (1905) 328. 12 Karlinov prezidiaini arhiv 1923, št. 5/23 pr. 53 ” Pastoralna dejavnost, 59. 14 Prav tam, 59. ” Navaja Peter Krečič v svojem delu Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini. M. Sobota 1997. korekturni odtis, str. 7. Prim tudi Jože Smej, Karlin in Prekmurje, v: Karlinov simpozij v Rimu, Mohorjeva družba Celje 1996, 221-226. 16 Franc Sušnik, Prekmurski profili, Maribor 1929, 21 17 Naši pokojni, 37. '* Prim. Jožef Smej, Murski Črnci in njihov jubilej, M Sobota 1997, 24. Vilko Novak Bogojina Peter Krečič: Plečnikova cerkev Gospodovega vnebohoda Odkar postaja arhitekt Jože Plečnik ne le evropsko, marveč tudi svetovno znan, slovi z njim - poleg praškega Gradu - tudi v prvi vrsti bogojanska cerkev, ki so jo po njegovih načrtih in po prizadevanju tedanjega tamkajšnjega župnika Ivana Baše zgradili v letih 1924 do 1927. To jc bilo tedaj veliko Dejanje v slovenski umetnosti in kulturi sploh. Ko je Plečnik 1920 prišel na ljubljansko univerzo, ni bilo v Sloveniji »niti kurnika, zgrajenega po njegovem načrtu«, piše hrvaški umetnostni publicist Kosta Strajnič v prvi monografiji o našem arhitektu. Pač -pri sv. Krištofu, na starem ljubljanskem pokopališču, je stal skromen nagrobnik njegovim staršem... Kakšen dogodek je to bil za vso Slovenijo, ki jo je prehitela skromna prekmurska Bogojina s skromnim, toda razumnim župnikom Ivanom Bašo, priča stavek, ki ga je napisal doslej neugotovljeni K-i (verjetno umetnostni zgodovinar Marijan Marolt) v članku »Tone Kralj v Strugah« (Križ na gori, glasilo katoliške slovenske mladine, urednik pesnik Anton Vodnik, letnik Ul, 1926/27, str. 97-98) v razmišljanju o položaju prezirane sodobne slovenske umetnosti: »... osmelil se je horjulski Nastran poklicati v svojo faro Plečnika (da mu je poslikal kapelico) in starejšega Kralja... - iz lastne iniciative so zidali ljubljanski frančiškani v Šiški (leto pozneje za Bogojino, V.N ) in Baša v Bogojini. Ne vem, komu v naši kulturni zgodovini bi primerjali te može, najrajši Bonomu (tržaškemu škofu, humanistu v 16. stoletju, V N.) ali Cojzu...« (podporniku slovenskih pisateljev v 18. stol., V.N.). Odtlej so se krajši in daljši spisi o Plečniku in tudi o bogojanski cerkvi hitro množili. Posebno je zaslužen za njeno spoznavanje dr, France Stele, ki jc že 1926 napisal razpravo Umetniško Prekmurje v časopisu Dom in svet. Naslednje leto je tam objavil lepo podobo stolpa bogojanske cerkve; 1935 pa jc v zborniku »Slovenska krajina« napisal pregledno razpravo Umetnost v Slovenski krajini ter v prilogi objavil sliko te cerkve in dva Plečnikova nagrobnika. V vseh knjigah o Plečniku po zadnji vojski je dostojno predstavljena tudi bogojanska cerkev. Poleg Plečnikovih učencev Grabrijana in Omahna sta največ pisala o njem v zadnjih letih umetnostna zgodovinarja Damjan Prelovšek in Peter Krečič. Italijanski arhitekt A. Ferlenga jc v ugledni mednarodni reviji za arhitekturo: Lotus international, Milano 1990, str. 90-103 (objavil razpravo: Bogojanska cerkev vzporedno v italijanščini (La chiesa di Bogojina) in angleščini: (The churcb of Bogojina). In Plečnika prihajajo leto za letom občudovat m raziskovat strokovnjaki ter ljubitelji lepote iz vse Evrope, z vsega sveta. Pomurska založba je z izdajo te reprezentativne, mogočno učinkujoče knjige nadomestila davno svojo zamudo. Ustregla je tisočem obiskovavccv, ki dan za 54 dnem obiskujejo prelepo sodobno, čeprav že sedemdesetletno cerkev, ki mogočno žari med prekmurskimi stoletnicami: gotskima cerkvama v Turnišču in Martjancih, skrita za goricami pa je enkratna sclanska rotunda, kapela okrogle oblike z zidnimi podobami, Krečičeva knjiga ni obsežna, ampak vzbuja že ob prvem pogledu na zunanjost z mogočnim belim stolpom radost in zanimanje. Ko jo odpremo, sc vrstijo pred nami celostranske slike bogojanske cerkve od juga, vzhoda in zahoda; manjše podobe, ki so zgodovinska dokazila o zidanju te enkratne, za stoletja zgrajene stavbe iz domače »boganjske« opeke, delo poštenih domačih zidarjev pod skrbno roko m nadzorstvom njihovega polirja, beltinskega Martina Horvata, pa tudi inženirja arhitekta, Plečnikovega prvega asistenta Franceta Tomažiča, ki je mesce in tedne bival pri župniku Baši ter nadzoroval zidanje. Tomažič jc dodobra spoznal ob vsakodnevnih večurnih razgovorih Ivana Bašo, ki ga jc v pismu župniku Gjuranu leta 1959 takole označil: »Bil je velik mož, izredne inteligence, velikih meril za navadno življenje, bil velik v presoji in dober kakor malokdo. Ostal mi je v najlepšem spominu in mnogokrat sc ustavljam ob njem in drugim povem, kako izreden jc človek lahko daleč od velikih središč.« Ko Tomažič pošilja okoli 20 Baševih pisem, v katerih natanko poroča o stanju zidave cerkve, piše: »Morda bo zanimalo koga, kako se je prizadeval za gradnjo zanimive cerkve v Bogojini«... Da, žal, dr. Krečič pri pisanju svoje knjige ni imel na voljo teh pisem in njihovih pomembnih podatkov o vseh težavah in vsem veselju, ki so ga doživljali Baša in njegovi pri tem velikanskem delu - gotovo bo o tem še pisal. Baša mu piše: Preljubi mi gospod arhitekt!« in enkrat nadaljuje: »Odpustite mi naslov, ne morem Vam pisati drugače. Veselim sc vsekdar, če si zmislim na Vas. Vaša trudapolna požrtvovalnost za našo stvar mi jc ganljiva in mi je tudi vzpodbudo v mojem delu« (nedatirano, za božič 1926). V Tomažiču je Baša čutil tudi navzočnost in zastopstvo profesorja Plečnika, o katerem skoro v vsakem pismu govori s takim spoštovanjem. Posebno v 21. pismu: »Slišal sem... da g. profesor misli enkrat priti. Njegovo navdušeno pismo sem prečita! ljudem iz prižnice. So ga bili veseli' Blagrujejo mojstra naše cerkve, sc zavedajo - nehote — da ni njej enake daleč na okrog. Posebno advent in sv. noč jih jc poučilo, da so bolj znali ceniti stebre pri razsvetljavi. Čutijo tudi tisti tihi mir, s kojiin vpliva na človeka cela notranjost. Pisma Ivana Baše Plečniku so v glavnem vsa objavljena (Znamenje 1977) in pričajo o njunem prisrčnem razmerju ter odkrivajo mojstra Plečnika s čisto posebne človeške in umetniške strani. Tudi dopisovanje Plečnika z inž. Antonom Suhadolcem, ki jc večkrat bil v Bogojini, mnogo povedo tudi o naslajanju načrtov za bogojansko cerkev in o njeni gradnji. Bogojanski rojak, škof Jože Smej, jc napisal kratek zgodovinski uvodni akord. Za uvodnim poglavjem piše dr. Krečič o predzgodovini Plečnikove cerkve v Bogojini, o njenem prvotnem romanskem in gotskem značaju, ki ju je veliki mojster obzirno ohranil. In hvaležni smo usodi, da niti župnik Horvat ni mogel podreti stare cerkve m dati sezidati nekaj poprečnega, kol so druge novejše prekmurske cerkve, in da sc isto ni posrečilo Baši pred prvo vojsko. Prav tako pa smo veseli, da je Plečnik takoj ob obisku Bogojine spoznal, da ne sine podreti »tega, kar so naši predniki dobro naredili«. Natančno zvemo, kako je mojster s težavo in bolečino izdelal dva načrta za novo cerkev - vse te risbe so objavljene na robovih knjige - in o njegovem prvem obisku v Bogojini, ko ga jc že prehitel njegov bral duhovnik-proiesor, ki mu je dajal v vsem življenju in tudi v tem primeru, potrebno vzpodbudo. Občudujemo lahko posnetek Plečnikovega pisma Baši in sc poglobimo v natančen opis gradnje cerkve od 1925 in v spremljajoče ga podobe. (Na str. 40 je pod sliko starega in ob njem nastajajočega novega stolpa 55 napačen podnapis: na njej ni arh. F. Tomažiča, ki je sliko posnel, marveč sta ob župniku Baši na desni polir M. Horvat, na levi pa veterinar Nace Baša, župnikov brat.) Posebno kratko poglavje je posvečeno opremljanju cerkve, daljše pa - z mnogimi barvnimi podobami - arhitekturi bogojanske cerkve, oznaki njene umetnosti. Predzadnje poglavje pa govori o »končanju, posvetitvi cerkve, zadnjih podrobnostih«. Kakor v prejšnjih poglavjih od začetka nastopa Bogojančar Fcrko Bajlec, poznejši advokat in politik, umrl 1991 v Argentini v starosti skoro devetdeset let, tako nastopa v tem poglavju kot nadaljevalec Baševega dela njegov drugi naslednik, župnik Jožef Gjuran. K sreči je Gjuran imel velik smisel za umetnost, bil sam dober risar in slikar, tako da je zavedel vse poznavalce Plečnikove umetnosti s spovednico, ki jo je sam načrtoval in so jo kazali v povečavi kot Plečnikovo delo še na zadnji veliki razstavi Plečnikovih del v Ljubljani 1983, dokler jih nisem opomnil na resnico. Gjuran je pa zagrešil dve napaki, ki naj bosta tu omenjeni, ker kvarita slike Plečnikove cerkve: prvič je stari kamniti križ pred župniščem obrnil proti prihajajočemu, tako da je na mnogih slikah pročelja cerkve videti, kot da stoji križ tik pred njo. Druga je njegova domislica - ena od mnogih -, da naj ima tudi Bogojina »zvon Želja« in ga je dal postaviti z lesenim ogrodjem ob stopnicah ob župnišču... Drugi primer je Franc Bajlec, kije bil doma nekaj hiš od cerkve, dve hiši od šole. Primer, kako majhna naključja povzročajo velike stvari - brez njega morda ne bi bilo bogojanske Plečnikove cerkve. Ne zagotovo, ker je župnik Baša imel naročen od 1920 Dom in svet, za katerega je 1923 Plečnik narisal platnice, prinesel je načrte za magdalensko cerkev v Mariboru in Baša je sleherni večer v postelji prebiral v njem to leto Bogovca Jerneja, razmišljal o njem kot luterancu in mi nekoč dejal: Kdor hoče Preglja razumeti, mora dobro poznati sveto pismo. Bašev brat Naci, ki je študiral veterino v Zagrebu, je prinesel od tam Strajničevo knjigo Josip Plečnik s podobami vseh dotedanjih arhitektovih del na Dunaju in v Pragi. Tudi to delo je Baša pregledoval. In tako bi bil mogel na te pobude priti do Plečnika ter ga povabiti v Bogojino. Toda usoda je hotela, da sc je mali Fcrko Bajlec kot otrok igral pred hišo z ilovico in oblikoval iz nje figure. Baša je nagovoril starše, da so ga poslali v salezijanski zavod v Veržeju, ki je bil onstran Mure, že v Avstriji in v njem najbližja slovenska gimnazija, kjer je končal prva dva razreda gimnazije, nato pa so ga poslali na škofijsko klasično gimnazijo v St. Vidu nad Ljubljano, kjer je študiral tu kot prvi Prekmurce, (maturiral pa je tu Ivan Jerič 1920) in kjer mu jc bil razrednik dr. Anton Breznik. Maturiral pa jc 1923 v Mariboru in začel študirati »za Plečnika«, kot so rekli bogojanski otroci. Toda ker mu tehnični predmeti niso ležali m zavoljo stroškov jc ta študij opustil ter nadaljeval na pravu. O prvem njegovem stiku s Plečnikom beremo v tej knjigi. Ostal jc stalna vez med njim in župnikom Bašo. Vse to omenjamo zavoljo zmote, ki jo širijo spisi o Plečniku, da so domači lončarji okrasili krožnike na stropu bogojanske cerkve. Lončarji so sc tega mojstrovega naročila ustrašili, znašel pa se je vedno spretni Bajlec in jim narisal krožnike ter okraske na njih, ki jih jc seve posnel po njihovi lončenini. Plečnik k sreči nikoli ni zvedel za to dobrohotno prevaro... Gjuranova izredna zasluga jc, da jc z vsem razumevanjem in z veliko vnemo nadaljeval opremljanje cerkve: postavili so oba oltarja, prižnico, uredili kor, Mcžan je poslikal križev pot, čeprav proti Plečnikovi volji, tako kot jc proti njegovi volji naredil podobo Vnebohoda za glavni oltar itn. Vzemi, glej in beri - bi mogli prirediti izrek sv. Avguština, pokaži knjigo še drugim, bodi Prekmurcu ali ne, Slovencu ali ne. Hvala dr. Krečiču in Pomurski 56 založbi, največja zahvala pa velja Jožetu Plečniku, Ivanu Baši in Jožetu Gjuranu, ki so pomagali ustvariti ta čudež lepote in slovenskega stavbarstva pod bogojan-skimi goricami! Jožef Smej Ob Čergičevem zapisu pentametra Illuminatorum characteristicon Stefan Kuhar, župnik pri Gradu, se je lotil obširnejše zgodovine svoje župnije, sc pravi župnije Marije vnebovzete v Gornji Lendavi, kakor smo nekoč pisali ta kraj. Pri pisanju zgodovine mu pomaga kanonik Ivan Pucko, upokojeni završki župnik, sedaj bivajoč v Slovenji vasi. Ko jc ta odprl Gračko poročno knjigo. Liber copulatorum 11 - ab anno 1778-1847, jc našel na celi strani napisan pentameter ILLUMINATORUM CHARACTER1ST1CON. Nato sledi v omenjeni knjigi nekaj praznih listov in šele potem najdemo vpise porok. Avtor pentametra ni podpisan. Pucko domneva, da bi bil to lahko gornjclcndav-ski župnik Franc Sukič, ki se jc rodil ok. leta 1744 v Trdkovi. Teologijo jc študiral v Gyoru. V duhovnika je bil posvečen 1774. Kot novomašnik jc ostal še eno leto v semenišču. Takoj naslednje leto 1775 je postal župnik v Gornji Lendavi. Tam je župnikova! do maja 1796, ko je prevzel župnijo Gornji Petrovci (Nedela) in jo oskrboval do svoje smrti 18. marca 1813. Toda pisava pentametra ni Sukičeva. O njem tudi ne vemo, da bi kdaj napisal kakšno pesem. Če primerjamo pisavo, v kateri jc zapisan omenjeni pentameter, s pisavo Simona Čergiča v poročni knjigi gračke župnije, vidimo, da je to popolnoma ista pisava. C) avtorju zapisa pentametra torej ni dvoma. Vprašanje pa je: Kdo je avtor pentametra samega? Iz okoliščin lahko zagotovo sklepamo, da je tudi to Čergič sam. Najprej bomo na kratko predstavili življenje in delo pesnika Simona Cergiča, nato pa pentameter v izvirnem jeziku in v prevodu. Simon Čergič sc jc rodil 26. oktobra 1765 v Horvatnadalji pri Kormendu. Iz krstne knjige kbrmendske župnije (letnik 1765, zvezek II., str. 299) zvemo, da mu je bil oče Janez, mati pa Helena, oba katoliške vere. Njegov priimek jc sicer v krstno knjigo vpisan kol Csorgits, vendar se je Simon dosledno podpisoval Cscrgics (izg. Čergič). Teologijo je študiral in končal v Požunu (Bratislavi). Tam ga je škof Jožef Piercr 24. avgusta 1790 posvetil v duhovnika. Najprej jc bil kaplan v Beltincih (1790-1791). Da je takoj po posvečenju prišel na popolnoma slovensko župnijo, kaže, da jc poleg rodne hrvaščine (Horvatn^dalja) in slovaščine (Požun, Bratislava) obvladal tudi slovenski jezik. To jc spoznal (udi takratni beltinski župnik Adam lvanocy (roj. 10. avgusta 1756 v Ivanovcih, umrl 27. februarja 1824 v Beltincih). Med Čcrgičcvim kaplano-vanjem v beltinski župniji je sklenilo poroko sto parov. Kaplan Čergič je opravil poročni obred pri 73 parih. Župnik je svojemu devet let mlajšemu kaplanu zelo zaupal, saj je sam opravil le tretjino porok. Po enoletnem ktiplanovanju jc Čergič poslal župnik v Dolencih (od avgusta 1792 do aprila 1796), nato v Gornji Lendavi (1796-1803) in končno v župniji s 57 hrvaškim prebivalstvom, v Tomordu pri Koszcgu, kjer je sorazmerno mlad (dopolnil je 41 let) umrl 6. decembra 1806. Čergič je začel pesniti že v času svojega filozofskega študija v malem semenišču in v času bogoslovnega študija v Požunu. V pesmi, ki jo je poslal 6. decembra 1793 Miklošu Kuzmiču za god, pravi: »S teboj (Muza) živim že sedem dolgih zim.« V svojih pesmih poudarja da mu jc Muza tolažnica, pomočnica, biser, zlato, skratka več kot ves Krezov zaklad. Nihče ni do tedaj tako lepo opisal naše kraje (Budinci, Peskovci, Križcvski breg, Bedenički breg, Ivanovski dol, Gornja Lendava itd.) kot ravno Čergič in nihče ni tako povzdignil kakega slovenskega pesnika konec 18. stoletja, kakor ravno Čergič Kuzmiča: »Pozdravljen, Mikloš, ti slava Slovenov, / slovenskega naroda sonce in žarek, lepota, / Muz Febusovth zaželena krasota / in Febusa samega prvi prijatelj.« Veliko vprašanje jc: Če ne bi bilo Čcrgiča, ali bi potem v taki obliki imeli Košiča (tudi pesnika!), Borovnjaka (prepesnil iz madžarščine marsikatero pesem v Pustaijevi Cerkveni pesmarici 1893), Ivanocyja, Jožefa Klckla st. (tudi pesnika - za njegovo »Kaj je MOra šepetala« bi lahko brez škode žrtvovali kakšno sodobno pesniško zbirko), Ivana Bašo, Jožefa Klckla ml., pesnika Miroslava-Jožefa Bašo? Bi mar mogli potem ti naši Ikari, ki niso pustili, da bi jim kdo lomil krila, s takim poletom skrbeti za materinščino, če se ne bi bila konec 18. stoletja oglasila srebrna fanfara Simona Čcrgiča in izpovedala, da se lahko Kuzmičev jezik primerja z jezikom 'Julija Ciccrona? Medtem ko so angleški, španski, francoski, nemški, portugalski, švedski, danski, poljski in madžarski pesniki (vse te narode omenja Kuzmič v svoji pesmi) uživali podporo zemljiških gospodov, je Kuzmiča spodbujala Čcrgičeva Muza, da je lahko v odgovoru Čergiču zapisal: »Pesnikujemo, Simon, še naprej vsi iz srca, / zakaj bi lezli gor na Pindos, bolje jc doma. / Apolon nima oblasti v Slovenski okroglini, / srečno, Gvardinec, zapoveduj ti v svoji domovini!« V oklepaju rečeno: Več o Čcrgičcvi pesniški ustvarjalnosti glej v ciklostilno razmnoženi knjižici (104 strani): Jože Smej, Simon Čergič, župnik in pesnik. Izdal in razmnožil Škofijski ordinariat v Mariboru, decembra 1982. “Žal, razmnoženine (600 izvodov) ni več mogoče dobiti, Čergič je bil izobražen, načitan, izveden ne samo v klasiki, ampak tudi v zgodovini. Zgodovinske osebnosti omenja predvsem v knjižici: »Verzi, ki objokujejo smrt visoko spoštovanega in prevzvišenega škofa Janosa Szilyja. Spesnil Simon Čergič, gornjclendavski župnik v Slovenski okroglini. Natis v Sombotelu 1799.« (Navedeno v prevodu. Pesem je tako v izvirniku kakor v prevodu, objavljena v omenjeni razmnoženini iz leta 1982). Čergič je 19. marca 1795 zaprosil za službo profesorja zgodovine v somhotelskem liceju. Prošnje pa ni vložil v predpisanem roku, zato je škof Szily priporočil drugega. Cc imamo vse to pred očmi, potem smemo brez zmote trditi, da prej omenjenega pentamera Čergič ni samo zapisal v matično knjigo, ampak da jc tudi njegov avtor. Pcntameter je prevedel Ivan Pucko. Njegov prevod jc v arhivu župnije Grad. Zaradi posebnosti distiha (zveza heksametra in pentametra) razlokc (močnega odmora), ki razdeli pcntameter v dve enaki polovici ter zaradi vrstice iz Horaca itd., se je avtor tega prispevka odločil, da znova prepesni pcntameter. Nič za to, če imamo dva prevoda! 1LLUMINATORUM CHARACTERISTICON, ZNAČILNOST PROSVET-LJENCEV ni samo literarna in moralna satira na račun prosvctljcnccv 18, stoletja, ampak sega tudi v naš čas in v naš slovenski prostor. Papež nas jc na pastoralnem obisku v Sloveniji, maja 1996, svaril pred liberalizmom in indiferentizmom, z 58 drugo besedo pred naturalističnim svetovnim nazorom, ki priznava le razum in naravo, zametuje pa nadnaravo; »Naše stoletje je močno izkusilo, kaj pomeni graditi na pesku ideologij, ki prezirajo Boga. In mar sc ni naše stoletje prav zaradi tega okopalo v krvi nedolžnih in mučencev? Tisti, ki gradijo svet brez Boga, ga lahko gradijo samo proti človeku, proti njegovemu pravemu uresničenju in sreči« (18. maja 1996 v Stožicah). »Ce človek sam sebe povzdiguje na absolutno raven, s svobodo brez postave, ga to izpostavlja vsem mogočim impulzom in ga zapira v uživaštvo in zagledanost vase« (19. maja 1996 v mariborski stolnici). Razsvetljenci (illuminati) ali prosvetljene! 18. stoletja sprva kritizirajo samo zaostalost v izobrazbi, nato pa preidejo k racionalizmu, ki je do razodete vere najprej brezbrižen, nato skeptičen, končno pa jo popolnoma zanika. Svoboda brez božje postave 1 Sicer pa ali ni vsaj nekaj te »službe na oko«, »ophthalmodoulia« (Kol 3,22) v vsakem izmed nas, da rajši delamo dobro takrat, kadar nas ljudje vidijo? Prav je, da se mladi ljudje, ki bodo - tako upamo - lahko kmalu študirali na škofijski klasični gimnaziji, seznanijo s tem ( ergičevim pentametrom v izvirniku in tudi s ponavljajočo se satirično bodico: »dummodo nemo sciat« (»samo da nihče nc zve«). Ccrgič je poznal Horacovo satiro, ker navaja iz nje vrstico: »Est modus in rebus, (sunt ccrti dcniquc fines)«, tj.: »Je mera v vseh rečeh, zato ima vse svoje meje.« 1LLUMINATORLM CHARACTERISTICON Ista clientclae sunt jura peron n ia nostrae Fingere, mentiri, dummodo nemo sciat. Ut benc ditcscas, cura; nihil attinct undc Fraudc sit, an furto? dummodo nemo sciat. Merile negativa jura per sacra, dcosque, Sccrctum abscondas, dummodo nemo sciat. Si tibi quis quam obstat, perimas, occasio si adsit Aut lingua, aut ferro, dummodo nemo sciat. Opprimc, qucm sursum, nolens cmergerc cernis Fac ge mat, ct jaccat, dummodo nemo sciat. Pracsenlcm lauda; sed el faeta notanter adora, Proscindc absentem, dummodo nemo sciat. Lcgcs sint aliis scriptac, te nulla ligabit, Quam forte ad speciem dummodo nemo sciat. Si duo litigio ccrtant, veneveris utrumquc, Utrumque emungas, dummodo nemo sciat. Decipies melius sub imaginc tcctus amid, Est modus in rebus, dummodo nemo sciat. In publico castus, mitis, pius, atquc modestus; Liber es in tenebris, dummodo nemo sciat. Ut servent fictum me n dači a faeta colorem Omnia fac dubie, dummodo nemo sciat. Rclligio ul vestis sit quam induis, cxuis ut vis, Mentcm nulla liget, dummodo nemo sciat. Si Dcus est, bonus est, si non est, nec metucndus. Ouod libel hoc liceat, dummodo nemo sciat. 59 ZNAČILNOST PROSVETLJENCEV To stranke je naše trajna pravica: hlini se, laži, le glej, da nihče ne zve. Nagrabi bogastva si, ne maraj prav nič, če prišlo je s prevaro in krajo, le da nihče ne zve. Krivo prisegaj pri Svetem, bogovih, resnico zakrivaj, le da nihče ne zve. Če kdo nasprotuje ti in prilika se ti ponudi, pobij ga z jezikom, orožjem, le da nihče ne zve. Če vidiš, da dviga se kdo, k tlom ga pritisni, naj v prahu leži in ječi, le da nihče ne zve. Navzočega hvali, njegova dejanja veli Čaj, na moč pa očrni odsotnega, le da nihče ne zve. Zakon je pisan za druge, tebe ne veže nobeden, morda le kakšen na videz, le da nihče ne zve. Če dva se prepirata kje, obema daj prav, nato pa prevaraj oba, le da nihče ne zve. Delaj prijatelja se, da lažje koga premotiš, je sicer mera v rečeh, le da nihče ne zve. V javnosti zdržen, krotak, pobožen in zmeren, na skrivnem pa prost si vezi, le da nihče ne zve. Da tvoje prevare lep videz ohranijo, potuhnjeno delaj vse, le da nihče ne zve. Vernost naj bo ti obleka, obleci jo, sleci po volji, ne obvezuje te vera nobena, le da nihče ne zve. Če Bog je, je dober; če ni ga, sc tudi bati ga ni. Kar mika te, dovoljeno je, le da nihče ne zve. Vilko Novak Doktor Stanko in sestra Danica Ne bojte se, ne bom vam pripovedoval plitve zgodbe o zdravniku in medicinski sestri, marveč hočem povedati resnično in zanimivo zgodbo iz naših dni, predvsem o premalo ali sploh nič znanem doktorju Stanku, ki ni bil zdravnik, ampak pravnik. In kako sem prišel na misel o tej zgodbi? Včeraj sem poklical po telefonu sestro Danico, našo imenitno medicinsko sestro na eni izmed klinik, ki kljub desetletnemu bivanju - v Alžiriji govori prelepo domače dolinsko narečje, kakor sta ga govorila njena strica, katerih starejši je bil prijatelj in sodelavec bratonskega Stcvana Kuharja pri zbiranju ljudskih pesmi. Pri telefonu sc je oglasila hčerka, dijakinja in dejala: Mama je na vrtu... Začudil sem sc, saj stanujeta v bloku na robu mesta in rekel: To je pa lepo, da imata tudi vrt - Darja pa je rekla: Na Igu! - Kje? -Na Igu! To jc tista znamenita vas pod Krimom, dve uri pcšhoje do Ljubljane, ki smo jih kot dijaki pred sedmimi desetletji prehodili, ko še niso vozili avtobusi. Danes jc to kratka vožnja z avtom in v hipu sem videl v duhu, kako je sestra Danica, navezana na domačo zemljo, zvedela za krpo zemlje tam pod Krimom; jo vzela v najem in si uredila na njej vrt. 'lam sc razgibljc zdaj spomladi iti še 60 jeseni po naporni službi, nadiha sc čistega zraka in pridela nekaj zelenjave zase in za hčerko, kar ji pa ni glavno. Glavno ji jc in njeni hčerki tudi, ki gre prav tako na njun vrt, kadar utegne, da sta z delom lesno povezani z zemljo, ki jo obdelujeta, prekopljeta, posejeta, zasadita, oplcvcta; sc veselita rasti in zorenju zelenjave vseh vrst... mislita in čutita ob tem, kako so tam v domači dolinski vesnici delali še težje na zemlji njeni starši, njeni dede ki pa mameč, vsi daljni predniki... kako so ljubili to zemljo, kako so sc čutili eno z njo, dihali so z njo, kakor zdaj dihala z njo Danica in njena hči Darja... In v hipu sem se živo spomnil drugega vrtnarja in njegovega vrta, o katerem sem pred kratkim bral prav lepo knjižico pisatelja Toneta Partljiča: Starec za plotom... Naslov zveni na prvi pogled kar malo zaničljivo; toda ko se zaveš, o kom govori in zlasti, čc si ga poznal osebno ter dobro njegove pesmi, drame in povesti, te pritegne in veš, da bo knjižica govorila samo lepo o-doktorju Stanku Majcnu, upokojenem podbanu Slovenije od 1935 do 1941. In jo začneš brati radovedno in hlastno in je ne odložiš pred koncem, iz spoštovanja, iz ljubezni... Isti čas sem sc kot nekdanji profesor slovenščine spomnil, da smo imeli v eni od odličnih čitank za nižje razrede gimnazije berilo: Gospod podban na kmetih - prevod Daudctjcvega odlomka: Le sousprefect au champs. Profesorji smo sc nasmihali duhoviti ponašitvi francoskega podprefekta z našim podbanom in smo se seve spomnili na tedanjega podbana Stanka Majcna. Ta jc žc pred prvo vojsko začel objavljati najmodernejše pesmi in črtice v Domu in svetu, mariborski Straži in drugod; po vojni pa jc po objavi nekaj pomembnih pesmi in dram - utihnil kar za sedemnajst let. la duhoviti pesnik in pisatelj dušcslovnih črtic (r 1888 v Mariboru), enakovrednih tedanjim Cankarjevim, nekatere pa sojih kar prekosile - jc bil tudi odličen pravnik, zato so ga postavili na vodilna mesta v tedanjih bclgrajskih ministrstvih, kjer je napisal tudi knjige z razlago upravne zakonodaje, veljavne za vso tedanjo Jugoslavijo. V tedanji Grafenauerjev! Slovenski čitanki za osmo gimnazijo smo imeli na koncu knjige dve ali tri Majcnove pesmi. In prav po maturi 1928 sem tega pesnika prvič srečal kot šefa kabineta ministra dr. Antona Korošca. Ob desetletnici preboja solunske fronte so priredili v Beogradu velike slavnosti in teh se je udeležilo tudi prekmursko odposlanstvo pod vodstvom poslancev Jožefa Klckla in Ivana Jeriča. Poleg F. Bajleca, Ig. Baše in J. Scvra sem bil kot najmlajši v njem tudi jaz. Spominjam sc, da smo prišli pozno popoldne v ministrstvo, kjer nas jc šef dr. Majcen sprejel z besedami: Zc vas pričakuje - namreč dr. Korošec. To smo občutili kol opomin, da smo zamudili naročeno uro, zato sc jc g. Klekl s smehom opravičeval, češ »v Belgradu ni lahko vaščanom hitro potovati...« Dr. Korošce jc bil tedaj najuglednejši jugoslovanski, ne le slovenski politik, zalo smo mladi gledali v njem tistega moža, ki jc v dunajskem parlamentu prebral majsko deklaracijo; tistega, ki j c zadnjemu avslirjskemu cesarju in ogrskemu kralju dejal: prepozno... Bledo se spominjam, da je dr. Korošec v glavnem le poslušal, saj je tako vse vedel in poznal, kar sta mu Klekl in Jerič govorila. Najbolj mi jc pa ostalo v spominu, kako je ob slovesu odprl miznico, iz katere je vzel ovojnico m jo izročil Klcklu: To si po bratovsko razdelite! In s tistim »bratskim« deležem sem sc čez nekaj dni vpisal na ljubljansko univerzo in živel še nekaj mescev v prvem semestru študija... Zdaj sem se s tem spominom nekoliko oddaljil od vrtnarja dr. Majcna. V vojnih letih jc Stanko Majcen napisal zelo zanimive in izvirne novele, zbrane v knjigi Bogar Mcho. Po vojski ga sicer niso zaprli - o, čudo! - pač pa upokojili m pregnali iz stanovanja, tako da sc jc zatekel v domačo hišo pod Piramido v Mariboru, v 61 kateri je živela njegova sestra. Žena učiteljica ni bila kaka posebna gospodinja, sin jima je padel neznano kje, tako da se je pesnik obrnil ves k zemlji, k majhnemu vrtu za hišo. Po svojih kmečkih prednikih pri Mariji Snežni v Slovenskih goricah, mu je bila prirojena ne le ljubezen do zemlje in dela na njej, marveč tudi ročna spretnost in sposobnost dela na vrtu, z zelenjavo, s sadnim drevjem. (Ko sem ga v šestdesetih letih kratko obiskal, sem ga našel s predpasnikom pred štedilnikom, rekoč: Jaz kuham, moja žena potuje nekje po Italiji...). Ko je videl, da mu zraste več zelenjave, kot jc moreta z ženo porabiti, je nekega jutra, ko je žena še spala, zložil nekaj lepe solate in druge izbrane zelenjave v torbo ter tiho odšel na živilski trg ob Dravi... Tam se je pridružil neki branjevki, ki je imela svojo stojnico in začel ponujati svojo zelenjavo, katere kakovost so kupovalke takoj opazile. Naučil sc je tudi pogajati, popuščati nastavljeno ceno... In tako je delal dan za dnem, dokler mu ni prišlo na misel, da bi lahko odpeljal več zelenjave na trg z vozičkom. Nekatere ženske so ga spoznale in mu govorile: Ampak g. doktor, to ja ni za vas delo.. Psst- jim je odvrnil, - ampak priboljšek k moji pokojnini... Pozneje je vozila njegov delež na trg soseda, ki si je pa znala prisvojiti nekaj drobiža od izkupička, toda on je molčal. Medtem jc pisal nove pesmi in jih po zvezi pošiljal v Argentino, kjer so jih objavili v knjigi, pod drugim imenom kajpak. Doma so ga skušah zamolčati, dokler se ni ojunačila slovstvena zgodovinarka in še za njegovega življenja pripravila dve knjigi njegovih spisov z razpravo o njem. V zadnjih letih so bili objavljeni v zbirki zbrano delo slovenskih pisateljev štirje zvezki, ki vsebujejo tudi Majcnova še nenatisnjena dela. Šele zdaj raste pred nami v svoji pravi veličini pesnik in pisatelj Stanko Majcen, In zakaj pišem toliko o njem? Ne le zato, da bi ga spoznal tudi kdo od naših dijakov in izobražencev, ker ga šola še vedno premalo približuje - marveč tudi zato, ker je napisal nekaj lepega in zanimivega o nas, o naši prekmurščini, kakor ni napisal noben prekmurski pisatelj. V njegovi knjigi: Bogar Meho, Zgodbe in legende (1944) je tudi zgodba: Verena (95-13(1). »Prišli so od onstran Mure... Verena je ponosno dekle s prekmurske ravni, krščena pod krono sv. Štefana, in njena izreka je med vsemi Jcrcbičcvimi naj pristnejša, najzvestejša. Pozna tri a-jc, pet o-jev in sedem e-jev, najmičnejši je tisti v besedi, ogan.« Kakor bi sc razmaknil nebesni obok in dal prostora zemlji, ravni ko miza, razpeti iz neskončnosti v neskončnost... nebo in ravnina: in sredi med njima Verena s svojimi samoglasniki. Ne moremo se ločiti od njih: eden je kakor žamet, globok, topel, mehak in odpuščajoč vsem vse, drugi jc visok in oster, ozek in piker kakor posmeh; vse mu je manj vredno, kar je okrog njega. Tretji se ti prilizne prav do ust, je pa sladak ko paprika, živ kakor ta sad in neprizanesljiv; vžge te, če nc paziš. ( etrti zajoče in v plemenitem joku obrede vse okoli in okoli, kakor bi nekoga iskal, kakor bi klical iz davnine, gluhe in neme in mrtve, celo vojsko, ki spi in se noče predramiti...« (str. 120). Pisatelj namiguje na vojsko Kralja Matjaža. Bil sem zelo presenečen, ko sem predlanskim to na prelepem Jezerskem ponovno prebral, kot bi bil prvič bral in sc nc morem spomniti, da sem te vrste že bral kmalu nekoč po vojski. Od kod Majcnu tako natančno poznavanje prekmurskih samoglasnikov? Gotovo ni sam raziskal, da je Verena res govorila sedem različnih e-jev, Čeprav je slišal, da jih jc govorila res več, saj je bil pesnik z dobrim posluhom za jezik in glasove še posebej. Spomnil pa sem se takoj, da je moral pesnik o tem nekje brati. Kje? Gotovo jc bil naročen na zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba. V njej jc 1936 izšel kot deveti zvezek moj Izbor prekmurske književnosti in tam jc mogel brati na 5. 62 strani med glasovnimi značilnostmi prekmurskega narečja o petih različnih e-jih. Spomnil sem sc tudi, da jc utegnil pogledati v Frana Ramovša Dialekte (1935), kjer na str. 183-185 res najdemo pet različno naglašenih m izgovarjanih e-jev ter v dveh primerih izgovor nepoudarjenega e kot kratki i (človik, zvirfna) in izgovor kot 6 za ustničnimi soglasniki (volki, dvoma) namesto e, enako pa tudi v končnici deležnika, mou, štou iz men, šteu. To bi bilo torej sedem različnih e-jev. Najdemo pa tudi na str. 186 zapisano obliko ogan, tako učeno kot pri Majcnu - to je pa Ramovš prepisal iz Avgusta Pavla madžarskega Glasoslovja cankovskega narečja (1909), kot tudi vse druge oblike, v katerih jc Pavel označeval široki e kot a, saj je Ramovš zanj, vzel iz drugih virov, pisal c z repkom spodaj od desne na levo. Stanko Majcen je še enkrat zapisal ime Prekmurje v nekem kratkem zapisu v zvezi, ki je ni moč razrešiti, da je nekdo »zdaj izvedel, kje jc Prekmurje«, toda kdo? Skladatelj Slavonski ali kdo drug? V tem piše urednik njegovega Zbranega dela v Četrti knjigi. Stanislav Zver Pesem gorčičnega zrna (ob 75-lctnici škofa dr. Jožefa Smcja) Dogaja sc mi kakor ncbogljcncu otroku ob ponujeni polni košari dobrot. Ene od drugih so bolj mikavne, dopadljive. Otroške oči žarijo, obličje blesti, le dlani so premajhne za vse. Pred menoj sta le dve možnosti; obrniti se proč in pozabiti na vse ponujeno, ali pa v slabotne dlani besede odbrali, si prisvojiti vsaj kako skromnost, čutim; za več nisem sposoben. Pred menoj jc namreč v mislih zvrhana posoda vrednot, ki jih ponuja, pa nc na ogled, ampak v dar, 75-lctno življenje rojaka dr. Jožefa Smcja. Kaj vzeti iz posode tega bivanja, da nam je morda manj poznano, da ni med nami? Duhovništvo, pisateljevanje, pesništvo, znanstveno raziskovanje korenin naše sedanjosti, odkrivanje sledov očetov naše Krajine: Kuzmiča, lvanocyja, Klekla, Baše..., in še bi sc lahko vpraševal, kaj nam jc manj poznano: njegovo prevajanje, uradovanje na škofiji, to je dušnopastirsko delo visokega cerkvenega dostojanstvenika...? Za vse to vemo in čutimo, kakor slutimo tudi za vso to paleto škofovih del in prizadevanj ugotovitev pesnika: »To ni pesem, to je ena sama ljubezen,« do Boga in njegove podobe človeka, in (o takšnega kot je. Zato si bom z otroško predrznostjo, in še prej z otroško dlanjo besede, dovolil seči v to ponujcnost, tja kjer slutim, da je dno vseh teh vrednot in skušal najti gorčično zrno, ki se razrašča v razvejano drevo, v katerem gnezdijo vse prej omenjene ptice in pojejo pesem ljubezni Bogu in ljudem. Pri tem mi jc pomagalo naključje (?), vaše »ravnanje«, g. škof. Pravzaprav zelo redko prihajate domov na obisk k svojcem. Vendar pa vedno obiščete domačo cerkev in šele potem svoj rodni dom. Ob nekem obisku pred leti sem Vas tako našel klečečega pred obhajilno mizo. Zatopljeni ste bili v globoko molitev. Iz globine stare cerkve sem Vam skušal slediti v molitvi, pa se je ta spremenila v opazovanje, v šolo molitve. Sklenjene roke so Vam rahlo počivale na obhajilni mizi, obličje pa jc bilo negibno usmerjeno v napis nad tabernakljem: MOJ MIR. Dolgo ste tako klečali, dolga jc bila molitev v posodi tišine Plečnikovega svetišča. Nc vem česa vse ste sc dotaknili v molitvi, za kaj vse prosili, živo pa sem čutil, da jc 63 lepota našega svetišča in vseh svetišč sveta v primeri s svetiščem srca nič. Zaslutil sem, da v svetišču srca lahko plamti med tem, ko se umiri in se mu nikamor ne mudi, na tisoč svetilk, ki so vse prižgane od večne luči, da svetijo vsem, s katerimi se človek srečuje, da jim osvetljuje korake in stopinje k Resnici in Dobroti, k Miru in Lepoti. Še več, začutil sem šepet vesti: »Glej, nadpastirja! Tudi tebi naj se nikamor ne mudi. Ustavi se, ko svet hiti, ko ljudje nimajo časa za največje, za najvišje stvari, da jim boš znal vračati vero v Luč in nadčasnost; da boš znal usmerjati k Reki, ki umiva; da boš zmogel voditi ljudi k Ognju, ki greje do očiščenja in vstajenja iz pepela. Zato si izposojuj tišino, da boš v njej našel srca svetišče zase in za druge.« G. škof, takrat ste mi šepetali božjo bližino v živo, saj so sc mi tisti trenutki zdeli kot veličastna podoknica TIŠINI, ki v veličastnem loku zaobjema s stvariteljsko, odrešenjsko in posvečevalno pesmijo vsa svetovja, svet, domovino, vsako hišo, vsako življenje, in glasno govori v svetišču srca. Zato, ko ob vaši obletnici vsaj narahlo zase odstiram vaše delo, vaša prizadevanja, vaše življenje, vse bolj zorim v prepričanje, da vsa zvrhanost dobrega, ki nam ga nudite, kipi iz pesmi - temu svetu in času - tako nepoznanega gorčičnega zrna; zrna molitve, oziroma tihega druženja z Bogom. Še dolgo naj vam to pesem da Stvarnik peti med nami. Jože Hozjan Kapele in druga verska znamenja v župniji Beltinci Urejenost kapel in drugih verskih znamenj v vasi in župniji je tudi zunanji odsev vernosti vasi in župnije. Tako smo si tudi v naši župniji v zadnjih enajstih letih dali nalogo, da vse kapele in druga verska znamenja obnovimo in jih sproti dobro vzdržujemo. Za obnovo je ostala samo še kapela v Bratoncih, ki pa jo zdaj za njeno stoletnico obnavljamo in celo povečujemo. KAPELA MARIJE POMOČNICE V BRATONCIH - Je najstarejša kapela v župniji. Zgrajena je bila leta 1898. Zgradil jo jc mojster Tivadar Radkol iz Murske Sobote. KAPELA KARMELSKE MATERE BOŽJE V IŽAKOVCI H - Kakor braton-sko, je tudi to zgradil mojster Tivadar Radkol leta 1906. Popolnoma smo jo obnovili v sodelovanju s Krajevno skupnostjo leta 1991. ROUSOVA KAPELA V BELTINCIH - Zidana je bila 1907. leta. Posvečena je lurški Materi božji. Tudi to je zgradil mojster Radkol. Obnovili smo jo leta 1990. Poslikal jo je naš rojak ljudski slikar Martin Mertiik iz Beltince. KAPELA SRC A JEZUSOVEGA V G ANČANIH - Jc prva kapela v Prekmurju posvečena Srcu Jezusovemu. Zgrajena je bila leta 1908. KAPELA MARIJE SNEŽNE NA MELINCIH - Zgrajena je bila v letih 1912-1913. Blagoslovil jo je Strauss, dekan v Lendavi. Kapela jc bila leta 1981 povečana po načrtih dipl. ing. Majde Ncfima iz Kamnika. Zunanjost smo obnovili leta 1996. KAPELA SVETEGA APOSTOLA PETRA IN PAVLA V LIPOVCIH Postavljena je bila leta 1922. Leta 1983 je bila prenovljena notranjost kapele, dobila pa jc tudi novi oltar. 64 Rousova kapela v Heliincih V sodelovanju s Krajevno skupnostjo smo zunanjost prenovili leta 1994 in 1995. Zunanjost je poslikal prav tako Martin Mertiik KAPELICA SVETEGA ANIONA PADOVANSKEGA V PARKU V BELTINCIH - Postavili so jo grofje Zichyji. Notranost in zunanjost smo obnovili v letu 1994 in 1995. KAPELICA OB GLAVNI CESTI V LIPOVCIH - Postavili so jo Mihael in Martin Mesarič ter Mihael Perko leta 1876. Ko so gradili novo magistralno cesto, so prvotno kapelo podrli, v letih 1993 in 1994 pa smo sezidali nadomestno kapelico na njivi ob cesti. Poslikal jo je Martin Mertiik. , KRIŽI IN DRUGA VERSKA ZNAMENJA BRATONC1 BOŽJA MISEL - Sedeči Kristus, znamenje ob cesti v Dokležovje. Postavljeno jc bilo leta 1724. Pred nekaj leti smo ga ponovno obnovili. KOLBLOV KRIŽ - Postavljen leta 1910. Obnovljen 1997. MARIČEV KRIŽ - TOKAROV KRIŽ - leta 1949 ga je postavil Krauthaker Franc. ZORKOV KRIŽ - pri kapeli. Postaviti ga je dal Leopold Zorko leta 1997. 65 BELTINCI ZNAMENJE SV. TEODORJA - stoji na cerkvenem trgu. Znamenje so dali postaviti grofje Zichyji leta 1890. Pripeljali so ga iz Benetk, kjer so grofje večkrat bivali. Stari leseni kip je zaradi vremenskih sprememb razpadel, zato smo v škofijski restavratorski delavnici v Mariboru dali napraviti nov kip leta 1988. »BELI KRIŽ« ob cesti na Melince. Postavljen leta 1903. Vsako leto je ob njem maša ob prošnjih procesijah. ŠOLSKI KRIZ ob cesti v Odrance. Postavljen leta 1862. KRIŽ OB CESTI V LIPO - Postavil ga jc Andrej Petrka leta 1855. BAL1GAČOV KRIŽ ob glavni cesti. Postavljen okrog leta 1910. MARIJINO ZNAMENJE ob glavni cesti - Postavljeno leta 1907. Obnovljeno 1994. ganCani TUROPOLSK1 KRIŽ - ob cesti v Bogojino. Postavljen leta 1938. LITROPOV KRIŽ - ob cesti v Ivance. Postavljen leta 1919. PIVAROV KRIŽ - Postavljen leta 1927. KOUSOV KRIŽ - na polju proti Lipovcem. Postavljen 1926. ŽALIGOV-JOUŽEFICINOV KRIŽ - Ob cesti v Lipovce. Postavil ga je Štefan Žalig leta 1933. SECIJEV KRIŽ IŽAKOVCI KRIŽ PRI REŽONJOVIH ŠTAGEROV-KRAPCOV KRIŽ - Postavil ga je Ivan Maučec. KRAPCOV KRIŽ - ob cesti v Dokležovjc. RACOV KRIŽ - ob cesti v Melince. Postavljen leta 1938. 66 LIPOVCI KRIŽ PRI ŠOLI MESARIČEV-BAKANOV KRIŽ. Postavil ga je Ivan Mesarič leta 1920. BASOV KRIŽ - Postavil ga je Ivan Forjan leta 1920. REBRCOV KRIŽ - Postavljen leta 1922. Obnovljen pred nekaj leti. KRIŽ NA KRIŽIŠČU OB GLAVNI CESTI - sedanji je postavljen leta 1964. FORJANOV KRIŽ - Leta 1991 ga je dal postaviti Martin Forjan. MELINCI BOŽJA MISEL - Znamenje ob cesti v Ižakovce. Postavljeno leta 1902. SVETI FORJAN - znamenje na Marošovem Postavila ga je družina Maršič leta 1912. KRIŽ OB CESTI K MURI - Postavi! ga je Franc Štaus leta 1934. SMODIŠEV KRIŽ - Postavil ga je Štefan Smodiš leta 1935. Naj bodo kapele in verska znamenja še v tretje tisočletje izraz globoke vere našega naroda in naj še v tretjem tisočletju dvigajo našega duha k Bogu in k Mariji. Franc Tement Postoj in se ozri...! (Nekaj spominov na ptujsko gimnazijo) Še živi maturanti šolskega letnika 1946/47 smo letos, 7. junija 1997, doživeli slast zlatega jubileja višjega tečajnega izpita, ki smo ga polagali na ptujski gimnaziji med L in H. junijem 1947. Želim zapisati nekaj krajših spominov na to srednjo šolo z namenom, da jih podoživiš tudi ti, spoštovani čitatclj. Da boš napisanemu lažje sledil, bom navrgel važnejše kronološke podatke o nastanku ptujske »učilne zidane«, o njenem postopnem razvoju, o njenih bojih za obstanek, pa tudi o njenem neslavnem koncu. Ptujska gimnazija med letoma 1X69 in 1918 Ta del sestavka se nanaša na starejše obdobje njene zgodovine. 7. marca 1864 so predstavniki občine sklenili, da naj Pluj dobi gimnazijo. Peticijo mesta Ptuja je štajerskemu deželnemu zboru predal poslance kmečkih občin ptujskega volilnega okraja Mihael Herman. Isti poslance je dve leti pozneje ponovno načel vprašanje gimnazije na Ptuju. 3(1. septembra 1868 je štajerski deželni zbor potrdil sklep, da sc na Ptuju ustanovi deželna realna nižja gimnazija. Cesarski dekret je bil izdan 8. julija 1869, 16. julija pa še odredba deželnega šolskega sveta. Pouk sc je pričel 5. oktobra 1869 v razredu takratne Meščanske šole, na današnjem Glavnem trgu 11. Konec istega leta sc je šola preselila v prostore na današnjem Vrazovem trgu, kjer je ostala do leta 1871. Oktobra istega leta sc je šola preselila v staro zgradbo, ki jo je občina kupila za ta namen v Gosposki ulici. Kasneje, ko je bila šola razširjena v popolno gimnazijo, so zgradbo dogradili. Slavnostna otvoritev nove gimnazijske zgradbe in nemškega dijaškega doma je bila 18. septembra 1900. Gimnazija je delovala kot nižja realna gimnazija od ustanovitve, do leta 1878. 15. oktobra 1878 je štajerski deželni zbor sklenil, da ptujsko realko spremeni v gimnazijo. Ministrstvo za uk in bogočastje je sklep sprejelo. 67 Ptujska gimnazija med teli 1900-1979 Nižja gimnazija kmalu ni več zadoščala potrebam šolstva ptujskega okoliša. Zato je mestni svet zahteval v štajerskem deželnem zboru, da se nižja gimnazija dopolni in spremeni v popolno višjo gimnazijo. Pogajanja so bila dolgotrajna in šele, ko je financiranje prešlo na državo, je deželni zbor odobril razširitev ptujske gimnazije v popolno osemletno višjo šolo. Ministrstvo je sklep potrdilo in s šolskim letom 1898/99 so odprli peti razred deželne gimnazije cesarja Franca Jožefa na Ptuju. Gimnazija je delovala s tem imenom vse do konca avstroogrske monarhije, ko jc bil 11. decembra 1918, po odloku narodne vlade v Ljubljani dne 28. novembra 1^18, odstavljen zadnji nemški ravnatelj dr. Karl Schobinger ter za novega imenovan profesor bivše pomorske akademije Franjo Vajda. Učni jezik na ptujski gimnaziji je bil vse do leta 1918 nemški. Dijakom so zagrozili s kaznijo, če bodo na hodniku govorili slovensko. Dne 4. septembra 1882 j c ptujsko javnost presenetila vest, da j c profesor Jožef Zitck premeščen na nižjo gimnazijo v Lcobcn pod pretvezo, da jc slovenski agitator. Nemški kronist jc zapisal v ptujskem časopisu: »Slovenci se ubadajo z mislijo, da bi na ptujski gimnaziji vpeljali slovenščino kot učni jezik. V tem smislu deluje predvsem podeželska duhovščina«. Nemška politična društva in stranke so sc mnogo trudile, da spodnještajersko prebivalstvo čimprej ponemčijo. Temni oblaki nad ptujsko gimnazijo Ministrski svet v Beogradu je 17. septembra 1927 odločil, da poleg soboške gimnazije doleti postopna redukcija tudi gimnazijo na Ptuju. Ptujski občinski možje so pod vzeli vse, da svojo gimnazijo rešijo preteče okrnitve. 19. septembra 1927 so Beogradu poslali znano Spomenico, ki je odgovorne opozarjala med drugim: »Popolna realna gimnazija pomeni za nas, tu ob državni in jezikovni incjl, veliko okrepitev državne in nacionalne ideje!« Obisk dr. Antona Korošca leta 68 1929 na Ptuju jc pomagal reševati ptujsko gimnazijo. Sklenjeno jc bilo, da gimnazije, ki imajo nad 350 dijakov, ostanejo neokrnjene. Število ptujskih dijakov so znatno okrepili sinovi in hčere primorskih beguncev, pa tudi soboški dijaki, ki so sc zatekli na ptujsko gimnazijo. Pa še nekaj je reševalo ptujsko gimnazijo. Mestni očetje so ptujsko gimnazijo preimenovali v »Državno realno gimnazijo kraljeviča Andreja«. Menda jc ta trik godil kralju Aleksandru. Dejstvo jc, da se reforma ptujske gimnazije ni dotaknila. Širši pomen ptujske gimnazije Kar lepo število dijakov soboške gimnazije je našlo zatočišče na ptujski gimnaziji. Naštejmo jih nekaj; Teodor Bedrnjak, Lojze Kozar, Alojz Gabor, Janez Rajner, Ludvik Lajnšček, Franc Pintarič, Janez Erjavec itn. Vsi našteti so uspešno opravili višji tečajni izpit in večina njih je izbrala duhovniški poklic. Kot dobri krščanski mladeniči so prinesli na ptujsko gimnazijo moralno in narodnostno osvežitev. Ptujska gimnazija ni imela velikega pomena samo na področju izobraževanja, ampak je bila pomembna kulturna institucija, saj jc dejavnost njenih profesorjev in dijakov pomembno prispevala h kulturnemu utripu ne samo mesta Ptuja, ampak tudi v vseslovenskem merilu. To posebno velja za literarno, likovno in gledališko področje. Naj navedem nekatera imena, znana in priznana širom naše domovine in tudi zunaj njenih meja, To šolo na Ptuju jc obiskoval poznejši slovenski narodni voditelj dr. Anton Korošec. V tej srednji šoli ob Dravi jc poskusil prve pisateljske m pesniške korake poznejši pisatelj »mladim in manj mladim srcem« - Franc Ksaver Meško. Ptujsko nižjo realno gimnazijo je obiskoval svetovno znani in priznani literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog Matija Murko. Na ptujski gimnaziji jc uspešno prestal zrelostni izpit Lojze Kozar, pozneje doma in čez meje priznani in množično brani slovenski pisatelj enkratno lepih povesti. Kmalu po prvi svetovni vojni je maturiral na ptujski gimnaziji Stanko Cajnkar, ki jc leta pozneje zaslovel s svojo »Noetovo barko«, posvečeno srednješolski mladcži. V težkem povojnem času jc skoraj enajst let krmaril in tudi reševal znanstveno barko - Teološko fakulteto. Naštel sem samo nekaj imen, ki so vsaj deloma vzklila na rodovitnem vrtu ptujske gimnazije. Dejansko jc njih število vsaj trimestno! Postal sem dijak ptujske gimnazije Po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu sem sc kot dijak vključil v ptujsko gimnazijo jeseni 1939, prav na začetku druge svetovne vojne, ko je Hitler, družno z baljuško J.V. Stalinom brezobzirno pomendral Poljsko. Obdajala nas je zla slutnja, da podobna usoda utegne doleteti tudi Jugoslavijo. Zla slutnja nas ni varala! Ravnatelj tedanje ptujske »Realne gimnazije kraljeviča Andreja« jc bil profesor slovenščine in latinščine Fran Alič. Med bolj znane svoje profesorje lahko štejem dr. Stanka Cajnkarja, Antona Ingoliča, akad, slikarja Franceta Miheliča, Toneta Šifrerja itd. V tistih časih smo začenjali šolski pouk z molitvijo »Začni, prosimo, Gospod«, sklepali smo ga z molitvico »Zahvalimo te. Gospod...« Ob nedeljah jc bil obvezen obisk nedeljske maše. Pred božičnimi prazniki in pred veliko nočjo sta bila predpisana spoved in obhajilo. Jugoslovanska vlada je 25. 3. 1941 pristopila k trojnemu paktu fašističnih sil. Po vsej državi so izbruhnile silovite demonstracije, (udi na ptujskem gimnazijskem 69 dvorišču. Tedanja vlada jc morala odstopiti. Dne 6. aprila 1941 sc jc tudi takratna Jugoslavija znašla v vrtincu druge svetovne vojne. Pouk na vseh šolah jc bil žc teden prej prekinjen na vseh šolah. Hitler in »Spodnja Štajerska« Na štajerskem koncu se še danes boleče zdrznemo ob besedi »Untcrsteicrmark« (Spodnja Štajerska). Z njo so nacisti označevali ozemlje slovenske Štajerske. V okupacijskem režimu so temu ozemlju namenili poseben položaj in ga v upravno-poiitičnem smislu nameravali čim prej priključiti rajhu. To ji je namenil sam Hitler ob svojem obisku v Mariboru: »Macht mirdieses Land wieder deutsch !« (Naredite mi to deželo zopet nemško). To pa je pomenilo narodno smrt te pokrajine. Podobne namene so imeli Nemci z Gorenjsko. To jc pomenilo surovo in hitro »očiščenje« dežele slovenskega življa z vsemi metodami, popolno prepovedjo javne rabe slovenskega jezika, z nasilno germanizacijo, ki naj bi »popravila«, kar sta Slovencem rešila Anton Martin Slomšek leta 1859 in general Maister leta 1918. Ptujska gimnazija prevzela vlogo potujčevanja Pod nemški udar jc prišla tudi ptujska gimnazija, ki sojo okupatorji preimenovali v »Wolfram v. Eschenbach - Schule, Oberschulc fur Jungen«. Wolfram v. Eschenbach jc bil nemški srednjeveški vitez in pesnik, avtor najpomembnejšega srednjeveškega epa Parsifal. Znatno število slovenskih dijakov je nadaljevalo šolanje na tem zavodu, na katerem je bil učni jezik izključno nemški. Pisec tega sestavka sem postal dijak tretjega razreda. Poleg nemščine in drugih splošnih predmetov sta bila od vsega začetka v učnem programu latinščina in angleščina. Verouka v nemških šolah ni bilo. Nemci niso poznali obveznosti nedeljske maše. Molitev pred in po pouku bi bila zanje prazno tratenje časa. Ko so se Nemci oklenili »božanskega« Hitlerja, jc bila Božja pomoč za mnoge prazna iluzija. Kam jih je vse to pripeljalo, nam pove nc tako daljna zgodivina druge svetovne vojne in čas po njej. - Ves čas okupacije je bil direktor dr. Ferdinand Shaider. Nemci niso upoštevali mednarodnih konvencij Leta 1944 so se naglo praznili višji razredi srednjih šol, tudi ptujske gimnazije. Skoraj vsi dijaki so bili protipravno prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Tudi jaz sem se konec aprila 1944 znašel na nemških vojaških vežbališčih. Moj prvi »Ekscrzierplatz« je bil v Ingolstadtu ob Donavi, kjer je stala že takrat in stoji še danes znana avtomobilska tovarna »Auto-Union«. Tu sem imel srečo v nesreči. Zaradi obolelosti me nemška vojaška komanda ni poslala na fronto, ampak v delovno pomoč raznim vojaškim pisarnam. Nekaj mesecev sem »služil svoj vsakdanji vojaški kruh« tudi v okrožni komandi v Rosenheimu na Bavarskem. Tudi nemška vojska jc poznala nekake »politične ure«, vendar se ne spomnim, da bi jih izrabljali za napade zoper vero in Cerkev. Ko sem bil ob nedeljah prost vojaških dolžnosti, sem se skoraj redno udeležil nedeljske maše, pa me zato nihče nikoli ni klical na zagovor. Tudi ni bilo v tem pogledu vohljanja za vojaki. Nemški komandi je bilo zelo vseeno, ali je šel vojak v prostem času v cerkev ali v gostilno. Nikakor pa ni bilo tako v neki drugi vojski, ko sem čez nekaj let kot duhovnik bil na dosluženju vojaškega roka. Tiste politične ure si pač niso zaslužile imena šolske ali kakršnekoli vzgojnopoučne ure. Če bi vojaki resnično sprejemati vso tisto »predavano navlako«, potem danes skoraj ne bi bilo več vernega Slovenca! In kako nevarno je bilo, ko so »cinkarji« s svetohlinskimi vprašanji skušali spraviti 70 v »keho« zlasti nekoga, o katerem so bili »trdno prepričani«, da še ni dokončno »raskrstil« s problemi vere. Tudi tej vojski bi očital, da ni upoštevala mednarodnih konvencij. Proti koncu vojne sta bila zaledje m frontna Črta eno samo bojno polje. Zadnje leto vojne so bita nemška mesta ponoči in podnevi cilj hudih zračnih napadov s strani zahodnih zaveznikov. Vsi smo bili v stalni smrtni nevarnosti. Živo se spominjam, kako smo se v težkih situacijah zatekali k molitvi, ne samo jaz! Pa si boš mislil, dragi čitatclj, da molitev in vojska ne gresta skupaj. Jaz pa ti iz lastne izkušnje povem, da je prav molitev marsikaterega vojaka rešila celo smrti, morda tudi mene. Domov sem sc vrnil fizično m psihično do kraja izčrpan, a vrnil sem se živ. In to je bilo takrat najvažnejše. Naša gimnazija nain ponovno odpira svoja vrata Poleti 1945 so se ponovno odprla vrata ptujske gimnazije. Žal pa vsi njeni nekdanji dijaki niso ponovno prestopili njenega praga. Številne dijake je vzel neusmiljeni metež druge svetovne vojne. Čez šesti razred sem opravil razredni izpit, sedmi in osmi razred pa sem redno obiskoval. V sedmem razredu verouka nismo imeli, pač pa nekaj mesecev v osmem. Med osmošolec je prihajal takratni proštov kaplan Karel Jeler, poznejši doktor moralne teologije in večletni župnik v Brežicah. Tako imenovani napredni dijaki so katehetu povzročali Številne težave. Gospod sc je trudil, da vzpostavi dialog, vendar mu ni uspel. Direktive za obstrukcijo verouka seveda niso prihajale s strani šole, ampak od ptujskega komiteja. Katehet Jeler je prenehal hoditi k nam. Poslej na gimnaziji vse do danes ni bilo verouka. Ali bo sploh kdaj ponovno vpeljan? Junija 1947 smo opravljali maturo. Ta naša velika matura jc bila prvi redni višji tečajni izpit po vojni. Pred maturitetno komisijo se nas jc zvrstilo 25 kandidatk in kandidatov, osemnajst uspešno, ostali so poskusili še enkrat. Naslednje mesece smo sc vsi vpisali na razne fakultete in visoke šole, jaz sem se odločil za študij teologije. Zaradi mojega odhoda v bogoslovje jc ptujska politična oblast grajala vodstvo šole. Očitala ji je nebudnost nad dijaki, ki da bežijo v nazadnjaške poklice. Pred začetkom jesenskega semestra me je na domu v Pobrežju pri Ptuju obiskal prestavnik ptujske udbe in me skušal odvrniti od nameravanega koraka, ki da nima nikake bodočnosti. Moža sem pozneje srečal kot zasliševalca bogoslovcev na Karlovški cesti. Petdeset let pozneje Ob praznovanju 50. obletnice naše mature smo ugotovili, da jc ta generacija dala osem inženirjev raznih profilov, štiri profesorje, tri zdravnike, dva veterinarja, enega teologa in enega pravnika. Nekaj mesecev jc družno z nami obiskoval osmi razred tudi Igor Sentjurc. Emigriral jc v Nemčijo in tam napisal dvajset romanov, ki so večinoma prevedeni v mnoge tuje jezike. Lani decembra se jc pridružil osmim sošolcem v večnosti. Slavja 50-letnicc mature se nas je udeležilo 13 sošolk m sošolcev. Naša prva postaja tega dne jc bila nekdanja učilnica osmega razreda. Po obisku šolskega centra, kjer je do leta 1981 domovala tudi ptujska gimnazija, nas jc sprejel ptujski župan in poslanec v Državnem zboru dr. Miroslav Luci. Ravnatelj ptujskega šolskega centra nas jc obvestil, da sc ptujska občina z vso resnostjo pripravlja na izgradnjo nove, samostojne gimnazije. Pokazal nam je parcelo, na kateri bodo letošnjo jesen začeli z gradnjo nove gimnazije in njeno maketo. Župan Luci je 71 Ob 50. letnici mature (1947-1997) izrazil zadovoljstvo, da bo Ptuj imel zopet svojo gimnazijo, v kateri bo imela domovinsko pravico tudi latinščina. S tem pa bo popravljena krivica, ki jo je doživela gimnazija leta 1981. Z uvedbo usmerjenega šolstva je bila namreč »pokopana« gimnazija nekdanjega tipa. To pa je bila velika kulturna škoda. -Zadnji ravnatelj ptujske gimnazije je bil Rudolf Ceh. Epilog Cas po drugi svetovni vojni je pomenil počasno odmiranje srednješolske gimnazije in prehod k reformiranemu šolstvu. Naslonitev na močnega vzhodnega zaščitnika in pokrovitelja je kaj kmalu rodila zle sadove: najprej v šolskem letu 1947/48 redukcijo srednješolskega izobraževanja z osem na sedem let in sicer tako, da je bilo izobraževanje na nižji srednji šoli skrčeno od štirih na tri leta. Po premoru nekaj let kasneje je bil na vrsti že naslednji »rcorganizacijski«, ali natančneje povedano rušilni ukrep, uperjen zoper gimnazije, s katerim so leta 1958 nižje srednje šole ukinili oziroma združili z osnovno šolo v tako imenovano osemletko in gimnazijo okrnili v štiriletno srednjo šolo. Tedanja oblastvena »elita« je bila neprijazno razpoložena zoper gimnazijo tudi zato, češ da gimnazija vzgaja za elitizem. Komunistična oblast jc hotela biti edina elita v družbi; za vzporedne elite ob njej ni bilo mesta. Odprava gimnazije in uvedba usmerjenega šolstva sta dajali prednost izenačevanju, egalitizmu. To pa je pomenilo skorajšnji konec gimnazije. Gimnazija se jc morala popolnoma umakniti leta 1981. S tem je nastal v srednjem šolstvu velik manko. Lahko je nekaj rušiti, težje je graditi! Naslovi ptujske gimnazije med leti 1869 in 1981 1869-1879 - Steiermarkisches Real - Untergymnasium, 1879-1898 - Steiermarkisches - Landesrcalgymnasium, 72 1898-1918 - Kaiser Franz Josef - Landcsgymnasium 1918-1930- Državna realna gimnazija, 1930-1941 - Državna realna gimnazija kraljeviča Andreja, 1941-1945 - Wolfram ven Eschcnbach Schule - Obcrschule fur Jungen, 1945-1966 — Državna gimnazija, 1966 - 1981 - Gimnazija Dušana Kvedra. Lojze Kozar ml. Zvoniki Ko so Izraelci šli iz Egipta, je Mojzes pod goro Sinaj postavil šotor, imenovani shodni šotor. V tem šotoru so opravljali daritve, tam je bila skrinja zaveze, skrinja, v kateri so bile table z Božjimi zapovedmi. Ta šotor je bil Božja hiša, bil je znamenje, da je Bog med njimi. Ko so po štiridesetih letih prišli v deželo, ki jim jo je obljubil Bog, so si tam začeli postavljati hiše. Zidali so jih s kamna. Božja hiša pa je še zmeraj bila navaden šotor iz platna pa kož. Ljudje pa so želeli, naj bo tudi Božja hiša lepa. Izraelski kralj Salomon je zato v Jeruzalemu dal zgraditi veliko s vel išče, imenovano tempelj. To je bilo prvo izraelsko zidano svetišče. Tempelj je bil samo eden, samo v Jeruzalemu. Tisti, ki so bili daleč, so morali potovati več dni, da so lahko prišli v tempelj in tam opraviti daritve. Več templjev niso smeli zidali, ker je bilo tako Božje naročilo. Ljudje pa so si postavljali majhna svetišča, imenovana molilnice ali shodnice. Tam ni bilo skrinje zaveze, to ni bila prava Božja hiša, tam niso opravljali daritev. Tam so samo molili in brali sveto pismo. Tudi Jezus je spoštoval tempelj v Jeruzalemu, večkrat je bil lam, molil je tam in učil ljudi. Ravno tako pa je spoštoval shodnice, mala judovska svetišča. Hotel je, naj imajo ljudje čimveč prilik, da sc spomnijo na Boga in ga častijo. Želje ljudi so tudi danes podobne: v svoji sredi želijo imeti Božje svetišče, neko znamenje, da je Bog z njimi. V velikih mestih: v Rimu, na Dunaju, v Parizu imajo lepe, velike cerkve. V manjših krajih so tudi cerkve manjše in ponavadi bolj skromno opremljene. Vsak kraj pa si ne more postaviti cerkve. Zato so v mnogih krajih zgradili kapele. če ni bilo mogoče zgraditi niti kapele so postavili vsaj kakšno znamenje: postavili so križ, kakšen Marijin kip ali pa zvonik. Že zdavnaj so ljudje gledali na to, da naj imajo v vasi vsaj zvon. Na našem pastoralnem področju, v Prekmurju in v Prlekiji, stoji 36 župnijskih cerkva, poleg teh še precej podružničnih. V večini vasi, kjer ni cerkve, pa stoji kapela. Kapele so v glavnem novejše, zgrajene v tem ali v prejšnjem stoletju. Poleg teh svetišč je še veliko raznih znamenj, križev, kipov. Posebnost v naših krajih pa so zvoniki. Zvonik, kakor že ime pove, je zgradba, v kateri je obešen zvon, eden ali več. V preteklosti je bilo v naših krajih še več zvonikov, potem pa so jih marsikje nadomestili s kapelo (Martinjc), ali pa odstranili (Bodonci, katoliško pokopališče). Danes srečujemo različne zvonike: nekateri so leseni (Ratkovci, Dolič, Selo, Genterovci, Kamovci, Pince...), drugi železni (Panovci, Dankovci) ali zidani (Dolga vas, Mostje, Banuta, Trimlini, Scbcborci, Bokrači, Budinci, Žihcrci...) ali tudi kombinirani, delno zidani, delno leseni (Šalovci, Boreča), novejši, predvsem na pokopališčih, pa iz betona. V novejšem času postavljajo zvonike izključno na 73 pokopališčih, kjer zvonijo ob pogrebih. Včasih pa so jih postavljali sredi vasi, na hribu in zvon se je oglašal ob urah kakor drugje v cerkvah ali kapelah. Leseni zvonik v Ratkovcih Na desnem bregu Mure je samostojnih zvonikov zelo malo, nekaj jih jc v apaški župniji in morda še kje kakšen. V Prekmurju pa jih je veliko. V lendavski dekaniji predvsem na področju lendavske in dobrovniške župnije. Novejši zvoniki na pokopališčih pa so tudi na področju beltinske in črensovske župnije. V soboški dekaniji je največ zvonikov po Goričkem. Ponekod so zvoniku prizidali lopo, da izgleda kot kapela (Vaneča, Lucova...). Posebnost je tudi zvonik v Trdkovi, ker ima na vrhu postavljeno gasilsko sireno. V versko mešanih krajih so zvoniki tudi znamenje medsebojne povezanosti, saj zvon vabi k molitvi katoličane in evangeličane, oboje tudi spremlja k večnemu počitku. Zvonik stoji seveda zaradi zvona. Ponavadi visi v zvoniku le en zvon, redko kje dva. Večinoma so to manjši zvonovi. Ob zvonu in zvoniku so seveda pomembni tudi zvonarji ali zvonarice. Danes jih, na žalost, vse bolj nadomešča tehnika, električno zvonjenje. Zvonarji so seveda tudi pri kapelah in cerkvah. V prvih krščanskih stoletjih je bilo zvonjenje izključna pravica opatov in drugih klerikov, ki so za to sveto opravilo morali obleči celo bogoslužno oblačilo, korok. Zvonjenje je bilo sveta služba, čcščenje Boga. Pravi zvonar tudi danes med zvonjenjem moli. Prav je, da ohranjamo tudi ta znamenja naše vere. Dragoceni so predvsem leseni zvoniki, pa tisti zidani in poslikani. Zvoniki tudi sooblikujejo podobo pokrajine. Brez njih bi bila naša pokrajina okrnjena, manj lepa, manj naša. Zvonik je lahko tudi razpoznavno znamenje za neko vas, saj skoraj ni dveh popolnoma enakih zvonikov. V Andovcih je njihov zvonik našel osrednje mesto celo v vaškem grbu. Slike zvonikov v letošnjih Stopinjah naj nam približajo to naše bogastvo. Naj nas vse vzpodbudijo k ohranjanju te dediščine, pa tudi k ustvarjanju lepih novih zvonikov. Predvsem pa naj odprejo naša ušesa za sporočilo zvonov. 74 Martin Maroša Dve pomembni obletnici v Veržeju Prva jc 130. letnica rojstva dr. FRANA KOVAČIČA, učenjaka, patriota in svetniškega duhovnika. Njega se jc Veržej spomnil s posebno proslavo. Druga je 85. letnica prihoda salezijancev v Veržej in blagoslovitev novozgrajenega zavoda Marijanišča, ki jo jc slovesno opravil mariborski knezoškof Napotnik ob udeležbi mnogih duhovnikov in množice ljudstva 27. 1(1. 1912. V spomin na ta dogodek so sc 29. 10. 1997 v Marijanišču zbrali še živeči salezijanci, ki so tu študirali, in skupnosti iz Pomurja in Maribora, v skupni molitvi za prihodnost zavoda. Oba dogodka sta med seboj tesno povezana. Dr. Fran Kovačič je bil namreč naj večji pobudnik, da so salezijanci prišli v Veržej. Ko se jc svetniški Anton Puščenjak s svojimi sestrami odločil, da vse svoje premoženje daruje za ustanovitev zavoda za vzgojo mladine, ga je dr. Kovačič navdušil za salezijance. Sam je prevzel in storil vse potrebne korake, da so salezijanci ponudbo sprejeli. Navzlic veliki zaposlenosti v Mariboru jc v domačem Veržeju navdušil ljudi, organizitai odbore za gradnjo zavoda, dobil načrte, dovoljenja, mojstre in delavce ter z odbori vodil vsa dela. Sam jc večkrat šel od hiše do hiše, prepričeval ljudi in jih prosil za pomoč. Brez njega salezijanci verjetno nikoli ne bi prišli v Veržej. Ko jc knezoškof Napotnik z veliko udeležbo ljudstva in duhovnikov blagoslovil zavod, jc javno čestital in sc zahvalil dr. Kovačiču. Rekel je v govoru: »Na zelo častnem mestu bodi zaslužena pohvala in zahvala povedana častitemu dr. Francu Kovačiču, ki so neizmerno veliko pripomogli, da jc prišlo do današnje pomenljive slovesnosti...« Zaradi te velike zasluge ga jc tedaj pred vsemi imenoval »za svojega posebnega svetovalca«. Ta veliki Vcržcnec in Slovenec, čigar doprsni kip imamo pred župniščem, njegovo ploščo pa pri vhodu v župnišče, jc v veliki meri zaslužen, da sta Maribor z vso Štajersko in Prekmurje do sedanje meje, bila priključena po prvi svetovni vojni k matični Sloveniji. Med leti 1895-97 je študiral v Rimu. V vatikanski knjižnici ni našel nič o svoji slovenski Štajerski. Zato jc ob vrnitvi v Maribor ustanovil Zgodovinsko društvo in pozneje Časopis za zgodovino in narodopisje, za spoznavanje slovenske zgodovine. Na ustanovnem zboru je izjavil, da štajerskemu Slovencu preostaja le dvoje: ali čakati z obupno, pasivno resignacijo na narodno smrt ali pa krepko živeti in napredovati tudi na kulturnem, zlasti na zgodovinskem polju.. Skupaj s Slavičem se je po vojni boril za slovensko mejo, spodbijal z znanstvenimi spisi madžarske in avstrijske zahteve, bi! član skupaj s Slavičem v podsckciji za ureditev državne meje, končno pa še član razmejitvene skupine, in z veliko odločnostjo branil slovenske interese v Prekmurju. Priznali moramo, da je ta velik Slovence v domovini do sedaj bil skoraj nepoznan in odrinjen. Lahko bi rekli, da je bil Kovačič pravi ustanovitelj tega zavoda, zaslužnega za Pomurje in za celo Slovenijo, saj sc je v njem gojil med vojno, še bolj pa po njej poleg krščanskega duha tudi slovenski narodni duh. Puščenjakov prvi namen je bil ustanoviti kmetijsko šolo, ki bi vzgajala dobre, krščanske kmete. Prva svetovna vojna jc to preprečila. Salezijanci v začetku niso imeli kmetijskih strokovnjakov. Zato so iz Italije premestili v Veržej malo semenišče nemških m madžarskih fantov, ki so želeli postati duhovniki. Med njimi sta bila le dva Slovenca in med vzgojitelji tudi le dva slovenska salezijanca. V 75 Marijanišče v Veržeju danes naslednjih letih so Slovenci hitro narasli, takoj po vojni pa so Nemci in Madžari odšli. Slovencem so sc tedaj pridružili tudi Hrvati, slovenski jezik pa jc končno postal učni jezik. Danes lahko ugotavljamo, koliko dobrega jc zavod storil. Iz njega so izšli zavedni Slovenci, ki so se pozneje proslavili v svojih poklicih kot profesorji, inženirji, arhitekti, zdravniki, vzgojitelji, politiki... pa tudi duhovniki in misijonarji. Spomnimo sc le na mons. Kcreca, ki je tu študiral, postal salezijanec in zdaj počiva na verženskem pokopališču. V zavodu se jc krepila slovenska zavest, ljubezen do Boga in do domovine in slovenstva, odgovornost in poštenost, kar je edina prava podlaga za napredek domovine. Ko sc jc začela druga svetovna vojna, so zavod zaplenili sovražniki in ga uporabili za svoje namene. Salezijance so nagnali. Po vojni so sc nekateri salezijanci vrnili in našli Marijanišče izropano, opustošeno. V nekaj mesecih so ga uredili in upali, da bodo kmalu začeli zopet s svojim vzgojnim delom. Pa jih je nagnala, kot zločinec, nova ljudska oblast. Od leta 1948 do 1988 j c v Marij anišču gostoval Vzgojni zavod za mladino v posebnih okoliščinah. Naslednje leto so se preselili v novozgrajeno poslopje v bližini Zavod so zopet izropali. Po dolgih pogajanjih od leta 1990 naprej, sc jc le zasvitala možnost, da ga nova oblast vrne salezijancem. Medtem jc izbruhnila vojna na Hrvaškem in v Bosni in na prošnjo vlade so v Marijanišču nastanili begunce, ki so ostali do konca julija 1997. 15. 09. 1997 so predstavniki vlade končno uradno izročili zavod salezijancem, že prej pa tudi večino posestva. Kaj sedaj ?... se sprašujejo ljudje. Načrtov je več, težav pa tudi veliko. Potrebna jc pomoč vseh dobrih ljudi, da sc izbere pravi načrt, ki bo res koristil Pomurju 76 in Sloveniji. Imenovan je že ravnatelj zavoda, ki se zelo trudi, da bi našel pravo pot, potrebna dovoljenja in tudi potrebno pomoč. Pomurci so v glavnem pomagali pri gradnji zavoda. Zbudite se tudi zdaj in spremljajte s simpatijo prizadevanja salezijancev, ki hočejo, kar je najboljše. Potrebna je še prav posebno molitev vseh kristjanov in prijateljev, da izberemo tisto pot, ki je v Božjih načrtih pravilna. Anton Fakin Srebrni jubilej tečajev priprave na zakon Sociološka raziskovanja nekega nemškega instituta za družino so pokazala, da večji del nesrečnih zakonov in s tem ponesrečenih družin izhaja odtod, ker sc zakonci niso pripravili in dozoreli - predvsem duhovno - za zakon in skupno življenje (Večer, okt. 1971). Vsakdanje življenje, psihologija, sociologija in druge družbene vede vedno bolj dokazujejo, kakšne neprecenljive vrednosti (pri delu, zdravju, dobrem počutju, v družbi, na zabavi in še drugje) je za človeka srečno družinsko življenje. Sreča v zakonu in družini pa nc pride sama po sebi, ampak je to naloga obeh zakoncev oziroma cele družine. To nalogo pa bosta mož in žena težko uresničila, če sc za njo nc bosta pripravila; kakor se je treba pripraviti za vsak poklic. Pomembnosti priprave na zakon sc mora zavedati tako svetna kot verska družba. Pripravo na zakon je priporočal že papež Pij XI. pred 60 leti. Isto priporočilo je ponovil njegov naslednik Pij XII, Janez XXIII. je leta 1960 vzpodbujal svoje sodelavce k pripravi na zakon. Papež Pavel VI. ni mogel skriti zadovoljstva, ko je videl množične pobude za pripravo mladih na zakon. Močno priporoča pripravo na zakon drugi vatikanski koncil v odloku Cerkev v sedanjem svetu. Tudi sedanji papež Janez Pavel II velikokrat govori o družinski pastorali in pripravi na zakon. Tudi Cerkev na Slovenskem in - seveda - duhovniki in pastoralni delavci ter drugi na našem področju poznamo probleme naših družin, posebno mladih. Zato smo se nekateri duhovniki in drugi sodelavci sestali pri področnem referentu Karlu Bedernjaku (sedaj doktorju), kaplanu pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Dogovoriti smo se, da pripravimo tečaje o pripravi na zakon po župnijah. Tako so 13. 12. 1971 trije dekani našega področja že lahko poslali vsem župnijam seznam predavanj m imena predavateljev za ta tečaj. Naj navedem naslove predavanj in v oklepaju predavatelje: I. Spolnost kot telesni element (dr. Sporn, dr. Camplin). 2. Človekova spolnost se odraža tudi v njegovi duševnosti (dr. Magdič) 3. Pota do zakona (Pergar, Kuhar). 4. Zakon kot socialno in sociološko vprašanje (Puncer, Fakin). 5. Pogled na zakon v luči razodetja (Bcdcrnjak). 6. Vzgoja v zakonu (Horvat, Marija Sraka). 7. Moralna vprašanja v zakonu (Bcdcrnjak). 8. Vera v zakonu, praktični napotki (Škraban, Kozar). Tako je bilo do leta 1976. Takrat pa so državne oblasti začele »kampanjo«, naj bi zdravniki ne predavali na teh tečajih. Tako smo predavanja - število in snov - malo spremenili; pridružila pa sta se zakonca Maroša iz Melince, kot pričevalca. V poznejših letih so sc predavatelji menjavali, posebno kaplani; vendar vedno so bili iz našega področja. 77 Seznam predavanj in predavateljev v letu 1996/97: 1. Pota do zakona (Hozjan, Grabar). 2. Psihološko (Marija Sraka, sedaj dr.). 3. »Vezi« zakona (Kozar mL, Stefan Vinkovič). 4. Dogmatično (Veleberi, Kranjec). 5. Moralno (Kuhar, Zrim, Joško Vinkovič). 6. Duhovno življenje v družini (Gumilar, Fakin). V eni sezoni ima ta tečaj na našem področju, ki šteje 36 župnij, od 10 do 14 župnij; nekatere ga imajo vsako leto, nekatere vsako drugo ali tretje leto. Tečaj ima značaj bližnje priprave na zakon. Na tečaj vabimo fante in dekleta od 18. leta starosti in zapišem naj, da so zelo dobro obiskani. V župnijah, kjer imajo tečaj vsako leto, prihajajo na tečaj že zaročenci. V takem primeru predavatelj prvega predavanja snov primerno prilagodi v razmišljanje za zaročence. Predavatelji na teh tečajih se zavedamo, da ne moremo v nekaj urah mladih ljudi »naučiti«, kako naj živijo v zakonu; poskušamo pa jih opozoriti, naj razmišljajo o svoji bodočnosti in se o problematiki družinskega življenja veliko pogovarjajo; med seboj, v veroučnih skupinah, pa tudi z odraslimi oziroma poročenimi Predlagamo jim tudi, naj berejo primerno literaturo s področja zakonskega in družinskega življenja. Tečaje priprave na zakon v lendavski občini je lepo osvetlil Ladislav Jakah, študent pravne fakultete mariborske univerze. Septembra leta 1996 je v Mariboru obranil diplomsko nalogo: Zakonsko svetovanje v Občini Lendava. V njej govori tudi o predzakonskem svetovanju v letih 1880 do 1937; predvsem pa o predzakonskem svetovanju v letih 1980 do 1987, ko jc to svetovanje na občinski ravni prenehalo. V diplomi pa govori tudi o tečajih priprave na zakon v Cerkvi rimskokatoliške veroizpovedi v Občini Lendava. V razpravi lepo opiše posamezne teme in predstavi predavatelje; žal pa jc izpustil peto predavanje, to je moralno in njihove izvajalce, kot so: Štefan Kuhar. Andrej Zrim in Joško Vinkovič, vsi diplomirani teologi in duhovniki. Omenim naj še, da imamo za naše področje tudi stalni tečaj za zaročence in sc ga udeležijo tisti, ki niso obiskovali tečaja priprave na zakon v župniji. Ta stalni tečaj obsega štiri teme in poteka vsako 1. in 2. nedeljo v mesecu in to v učilnici v Murski Soboti z začetkom ob 15. uri. Imamo pa tudi razgovore za zakonce po župnijah. In kako naprej? Obstoj družine same v sebi ni v krizi; neke vrste družina bo vedno obstajala. V krizi pa je krščanska družina, katere delo je zaslužno zakoncem in drugim članom tudi za nebesa. V krizi je torej red in zakonitost, ki ju jc Bog položil v naravo človeka. Ta red pa je med drugim tudi v tem, da sc družina niti ne izgubi v mnoštvu drugih ljudi, niti nc zapre vase, kot da je sama sebi zadostna. To so ugotavljali delegati na Škofijskem zboru mariborske škofije leta 1995. Zato naj se ustanavljajo zakonske skupnosti; priporočajo naj se zakonski vikendi v Domu duhovnosti v Kančevcih; roditeljski sestanki naj prehajajo v katchczo za zakonce; pripravljajo naj se birmanske skupine; pastoralni obiski družin in še drugo. Veliko opravil za duhovnika in pastoralne delavce. Sami nc bodo zmogli vsega. Pomagajo lahko zakonci sami in družine. Vabimo vas k sodelovanju. 78 Tomislav Šantak Nova cerkev v Gaberju Ker je bila stara kapelica v zelo slabem stanju, smo sc krajani Gaberja konec leta 1994 odločili, da bomo zgradili večji in prostornejši bogoslužni prostor. Najprej smo si seveda morali pridobiti vsa potrebna soglasja h gradnji in meritve tal, ki so pomembne za nadaljevanje postopka. Zelo hitro smo dobili gradbeno dovoljenje in nato začeli iskati najboljšega in najcenejšega projektanta. Pot nas je zanesla k arhitektu Jožetu KOVAČU v Ljubljano. On je projektiral tudi podr. cerkev v Petišovcih. Preden smo zaceli z deli, smo v Gaberju ustanovili gradbeni odbor, ki šteje 17 članov, tako slovenske kot madžarske narodnosti. Povedati moramo, da sc člani GO sestajamo skoraj vsak mesec, če je potrebno, pa tudi večkrat. Sožitje med obema narodoma je v lem primeru dalo velik pečat, saj smo s skupnimi močmi dosegli to, kar sedaj vidite. Brez vere, zaupanja in ljubezni bi kapelica samevala še naprej v svoji stari podobi. Ker pa je v Gaberju mnogo dobrih in poštenih ljudi, katerim ni žal od svoje pogače odrezati še kak košček za to gradnjo, je gradnja zelo hitro napredovala. Za izvedbo zidarskih del smo se dogovorili z g. Francem ŠUMENJAKOM z Hotize. Še pred gradnjo pa smo imeli več prostovoljnih akcij, tako, da smo podiranje kapele, odvoz gradbenega materiala m izkop temeljev opravili v lastni režiji. Ta dela so potekala v mescu juliju 1995, nato pa so v avgustu delavci zid. mojstra ŠUMENJAKA začeli z zidavo. 15. avgusta 1995 popoldne smo imeli že posvetitev temeljnega kamna. Posvetil ga jc g. pomožni škof’ Jožef Smej, Gradnja je potekala po načrtih Gradbeno podjetje POMGRAD iz Lipovec jc izvedlo zelo zahtevno betonsko konstrukcijo. Za pokrivanje in izvedbo strešne konstrukcije pa smo sc dogovorili z mojstrom Rudolfom POREDOŠEM iz Beltince. V mescu oktobru 1995 so delavci Pomgrada končali z deli in v začetku novembra 1995 so Poredošev! delavci začeli s pokrivanjem. Slabo vreme je vsem prekrižalo načrte in zato se jc vsa gradnja zavlekla v naslednje leto. V letu 1996 jc bila pomlad precej deževna in cerkev je ostala dolgo časa nepokrita. Vendar je tudi na ta dela posijalo sonce in v mescu juliju 1996 jc bilo pokrivanje končano. Za kleparska dela jc bil izbran g. Ivan GRAJ iz G. Bistrice, ki je zelo vestno in spretno opravil svoje delo. Električarska dela smo zaupali g. Dragutinu TRATNJEKU iz Lendave, ki jc naredil vso električno inštalacijo, meritve in priklopil lestence. Svojih del ni zaračunal. Gradbena dela na zvoniku so v mesecu juniju 1996 opravili delavci zidarskega mojstra Franca ŠUMENJAKA z Hotize. Pobarval pa ga jc brezplačno naš sovaščan g. BALAŽEK, ki jc prav tako skupaj s svojim delavcem pobarval notranjost in zunanjost cerkve. Z g. Antonom HORVATOM iz Črcnsovec smo sc pogodili za izvedbo oken in vrat. Do proščenja, to je do 21. 07. 1996, so bila okna narejena in smo krajani sami s pomočjo zid. mojstra Ignaca PRENDLA vgradili okna in zabetonirali stopnišče. Zasteklitev oken pa so opravili delavci g. Štefana VUČKA, steklarja iz Žižkov. Notranje omete jc v mesecu novembru 1996 opravil zid. mojster RADUHA iz Odrancc. Ker jc prehitro prišel zimski čas, smo z deli začeli v mesecu aprilu 1997. V mesecu aprilu jc g. Ignac PRENDL z nekaterimi zidarji in krajani, ki so prostovoljno prišli pomagat, ometal zunanjost kapele. G. Ignac PRENDL jc opravil veliko prostovoljnega dela. Kcramičar g. Franc ANTOL1N je prostovoljno opravil keramičarska dela in prispeval tudi ploščice, ki krasijo kapelo. Nato so potekala pleskarska dela, poslikanje stropa, pleskanje notranjosti cerkve in barvanje fasade. Kot smo že omenili, je ta dela 79 opravil g. BALAŽEK s svojim delavcem. 2. julija 1997 je bil montiran lestenec. Ograjo na koru je izdelal g. Franc PAL iz Gaberja, ki bo naredil tudi klopi. Les za klopi pa so prispevali krajani iz Gaberja. Člani GO so darovana drevesa podrli in s pomočjo Stefana BIRO iz Gornjega Lakoša pripeljali v Gabcrje. Pozneje smo les odpeljali na žago v Malo Polano h g. VUKU, ki za razrez lesa ni računal, ampak je ta znesek prispeval za hitrejšo gradnjo. Akademski slikar g. HAUKO je s svojo spretnostjo ustvaril prečudoviti leseni mozaik Karmelske Matere Božje, ki krasi prezbiterij cerkve. Prav tako nam je s svojimi izkušnjami pomagal pri barvanju stropa, pri namestitvi luči in ostalih del. Zvon, ki bo s svojim petjem vabil krajane k molitvi, je montiral g. ŠUKLAR iz Murske Sobote. Okolico so uredili nekateri krajani Gaberja. Cvetličarna MATKO iz Kapce pa je prostovoljno prispevala in posadila okrasna drevesa. Veliko vaščanov, med njimi samostojni podjetnik g. Jože ANTOLIN, g. GONC, g. Tihi HORVAT, g. Tibi SARJAŠ so prevoze, navoze gramoza, peska in zemlje prostovoljno prispevali k gradnji. Dobri Bog jim naj za njihovo dobroto poplača v sreči, zdravju in notranjem zadovoljstvu. Prav tako so požrtvovalno delali in pomagali pri gradnji vsi člani gradbenega odbora ter Člani župnijskega in pastoralnega sveta Gaberje ter nekateri krajani Gaberja. Tehnični pregled objekta je bil 09. 07. 1997. Posvetitev kapelice pa na dan proščenja, 20. 07. 1997, ko je med slovesno sveto mašo ob 10.30 g. škof Jožef Smej posvetil novo podružnično cerkev. Pohvaliti moramo vse izvajalce pri kapeli, posebno pa še nekatere krajane Gaberja, ki so s svojimi prispevki prispevali ogromno dobrega, da so dela potekala kar se da hitro. Tako je potekala gradnja podružnične cerkve v Gaberju. Nova cerkev v Gaberju 80 In finančno stanje te gradnje. V prvi vrsti moramo poudariti, da so gradnjo v veliki meri financirali krajam iz Gaberja. Do današnjega dne je za gradnjo prispevalo 175 družin iz Gaberja, 15 družin iz Gornjega in Dolnjega Lakoša, 22 družin iz Kapce in 25 iz Kota, nekaj družin iz Lendave, Dolge vasi in iz ostalih krajev, 26 družin iz tujine, to so naši rojaki, ki so nekoč živeli v Gaberju. Svoj prispevek je darovalo tudi nekaj podjetij, kot so Nafta Lendava, ki je prispevala 85.(MM) SIT, Komunala Lendava 50.(KM) SIT, Zavarovalnica iz M. Sobote 450.000 SIT. Zasluge pri zbiranju prispevkov za gradnjo imata tudi g. župnik Jožef BERNA D in kaplan g. Tomislav SANTA K, ki sta nam stala ob strani tudi takrat, ko smo z.ašli v težave. Glede financiranja nam je pomagalo tudi prejšnje in sedanje vodstvo KS Gaberje. Če pogledamo finančno sliko prihodkov lahko ugotovimo, da smo s prostovoljnimi prispevki krajanov zbrali 8,159.825,00 Si l Od nekaterih podjetij, naših rojakov po svetu ter nabiranje pri sv. maši lani za proščenjc pa jc bilo zbrano 883.030,90 SIT. Župnijski urad Lendava je plačal stroške gradnje betonske konstrukcije in gradbene dokumentacije v vrednosti 3,060.81X1,00 SIT, ter za izdelavo lestenca, oltarja, ambona, sedilij za mašnika in ministrante okoli 2,000.000,00 SIT. Pestijo nas še nekateri neporavnani računi, katerih znesek presega 4,000.000,00 SIT. Vsem darovalcem se še enkrat prisrčno zahvaljujemo v imenu celotnega gradbenega odbora in vseh krajanov Gaberja. Naš moto glede darov jc bil; »DAR, KI GA DAŠ IZ SRCA, Tl BO BOGATO POPLAČAN!« Naša velika želja je, da si bomo krajani še naprej med seboj pomagali v dobrem in slabem ter ohranili in oznanjali vero do konca naših dni Franc Tement Rev. Jože Innocent Hren, O.P., zlatomašnik (1947-1997) Letošnjim slovenskim duhovni kotn-jubi-lantom smemo prišteti tudi dominikanskega redovnika p. Jožeta Inocenca Hrena, O P., ki živi in deluje v redovni skupnosti v kraju River Forest, lil., in je naše gore list, čeprav j c bil rojen v Združenih državah Amerike. Njegovi starši Ivan in Veronika roj. Dcnša izhajajo iz župnije Črcnsovci: oče Ivan s Srednje Bistrice, mati Veronika pa iz Trnja, pred prvo svetovno‘voj no sta sc kot fant in dekle odpravila čez veliki ocean in pristala v mestu težke industrije in številnih nebotičnikov, v Chicagu. Tam sta sc spoznala in kmalu poročila. Njun zakon je Bog blagoslovil s petimi otroki, tremi fanti m dvema dekletoma. Čeprav je Hrenova družina pripadala hrvaški župniji Svete Trojice, ki jo je 45 let vzorno vodil 81 hrvaški duhovnik p. John Innocent Bojanič, O.P., rojen na Hvaru, so dali Hrenovi svojega prvenca Jožeta krstiti v slovenski župniji Sv. Štefan v Chicagu. Sin Jože se je rodil 28. 2. 1920. Jubilant Jože Hren v svojem pismu ponovno naglasa, da ima za njegov duhovniški poklic največ zaslug župnik pri Sveti Trojici, p. Bojanič. V Hebronu, Indiana, kamor se je Hrenova družina zatekla v začetku tridesetih let zaradi moreče gospodarske krize, je mladi Jože končal osnovno in srednjo Šolo. Jože je bil zelo pobožen in nadarjen dijak. Zgodaj se je odločil, da bo vse svoje življenje posvetil Bogu in svojemu bližnjemu. Vstop’1 je v red dominikancev, ki so vodili dušno pastirstvo tudi v njegovi župniji. Redovno vodstvo je poslalo fanta v kolidž na Rhode Islandu, blizu New Yorka. Po uspešno končanem kolidžu je leta 1940 stopil v noviciat v bogoslovni hiši v River Forestu, kjer je dobil redovno ime Innocent (Inocenc). Filozofijo in teologijo je končal z odliko in 5. junija 1947 ga je posvetil v duhovnika chicaški škof William O’Brian. Novo mašo je pel 22. junija 1947 v hrvaški župnijski cerkvi Svete Trojice. Župnik Bojanič je pred Jožetovo novo mašo zapisal v krajevnem listu med drugim: »Posebna Čast je ta nova maša prekmurskim Slovencem, ker je novomašnik Prekmurec, v duhovnika pa posvečen v Ameriki. Kličemo in prosimo vse župljane, da se tega izrednega slavja udeleže polnoštevilno, da tako skupno molimo za našega novomašnika in prejmemo njegov novomašni blagoslov.« P. Jože Hren je Že nekajkrat obiskal domovino svojih staršev. Nekajkrat so bili doma tudi njegovi starši in drugi sorodniki. Mnogokrat je maševal v črensovski cerkvi, tako da v naši župniji ni nepoznan. Čeprav jubilant ni željan kakršnihkoli pohval, pa naj bo kljub temu povedano, da je bil profesor latinščine celih 49 let na redovni šoli Fenwik High School v River Forestu, 111. Ta šola ima pravnomočje javnosti in je daleč naokrog tako cenjena, da skoraj nobeno leto ne morejo sprejeti vseh prijavljenih študentov. Gospod zlatomašnik navaja v svojem pismu tudi nekaj statističnih podatkov o dominikanskem redu. Ta red ima v Ameriki dve univerzi. Njihov red v ZDA je razdeljen v štiri velike province: St. Joseph na vzhodni obali, Presveto Ime na zahodni obali, Sv. Martin na jugu in Sv. Albert Veliki na srednjem zahodu, kamor spada tudi njihov zavod v River Forestu. Dominikanci oskrbujejo v Ameriki številne župnije. Njihovi sobratje žanjejo lepe uspehe v misijonih, posebej v Nigeriji in Boliviji. Pater Jože omenja tudi svoje zdravstveno stanje: počuti se zdravega, le oči mu nekoliko nagajajo. Gospod zlatomašnik, naša farna skupnost vam tudi prek STOPINJ želi obilo Božjega blagoslova in trdnega zdravja, da letošnja zlata maša ne bo vaš zadnji duhovniški jubilej. Prepričan sem, da boste tudi letošnje STOPINJE z veseljem prebrali. 82 Sever PESMI MOLITEV Kot tiha misel, uteha božja, kr pokrižajoč odpušča preit, pelikan, ki do krvi se kljuva v daritev, me boža, mati, tvoja topla dlan. Ti veš, ker zreš -podobo zemlje rušo moje duše iz svetlobe Veletoka, iz naročja, ki rodilo je svetove -kaj v srca breznu klije K MATERI in vžge pečal skeleče bolečine, ko omagujem, ko nočem po Poti Domov. Takrat, tnali, ko volk časa v korak mi grize, ko postajam snov, da tulil bi za pasjo jato, ne odmakni roke, pusti jo ležati nad lokom, ki pne sc nad mojega življenja tokom. OB NJIVI Morje klasja pred menoj na njivi, kot mogočen klic k celoti, kol zbor, ki poje odo, hvalnico Očetu s ponižnostjo priklona glave. In misel sanja s smehljajem ob šepetu v žitu: ni otroka, ki ne bi stegnil rok k očetu Ko cvet pl a vice v vetru prikimava, da hčerka božja je narava, takrat pogled v radost zaplaka, da narod smo, k’ klije, raste iz - na njivi -skritega zaklada. NIKOLI DOVOLJ Prasvif, nikoli dovolj, ni mi tvojih darov. Nenehno, v krču rojstva dneva, v ugodju pod perutjo topline večera, povija misel nove želje. Ne, nikoli, Hit neizrazna, Ril neminljiva, nikoli zadosti ni mi Tvojih daril, zalo: kol Adam v zlu, na dnu, v uteho, v rešenje potrebujem in že jam Tvojo krt. 83 Jože Gerič Pesmi NIČ VEČ TAKO KOT JE BILO SO TRENUTKI Nič več tako kot je bilo, iztiril se je časa tek, narobe svet, narobe še ljudje. Vsak dan vse bolj je krut in brezobziren, vska dan vse bolj od znotraj spraznjen. Neki tuji svet zarezal se je i’ dušo utrujene dežele, zabave in užitka mik kot skriti črv v sadu sladkem gloda. Nič več tako kot je bilo, vse manj je duše in srca, vse manj prijaznih dni. Ugaša luč spoznanja, zamira glas vesti, človek hudo betežen postaja. Iz niča in praznine korenin vse bolj v puščavo trnje in osat poganja. So trenutki svinčeno težki, ki jim ne veš imena ne pomena, in še manj izvira. So trenutki nezaželeni, je bolečina skrita v duši. Samo drhtiš in jočeš. So trenutki kristalno čisti, ki jih boža mesečina, je radost življenja v šelestenju trav. So trenutki, ko pestuješ tišino v žejni duši, so trenutki, ko za kratek hip bremena odložiš in času vzameš krik. IZPOVED Ko pridem k Tebi pred oltar, moj Bog in moj Gospod, se svoje krhkosti zavem, da vse preveč iz zemlje sem k zemlji vklenjen. Priznam, da me napak in grehov breme vleče k tlom, da prazne so roke in srce razdvojeno, da marsikdaj že strast je zdrsnila Čez rob. A Ti si vzel me v svojo službo, veš, da v bojih, ki iz dneva v noč divjajo tudi mnogi so porazi. Veš, da nisem vreden biti Tvoj služabnik, vendar iz srca Te prosim, še naprej z menoj ostani. 84 ZA VASJO Z.a vasjo v naši ravnici molčijo sanjave jelše, za njimi vse nižje se spuščajo sive megle, razmočena polja potihnejo k počitku. Čas jeseni počasi leze skozi mrzle večere, čas jeseni drhti naj lepše pesmi tišine. Mrak z mehko dlanjo boža ihteče trave in spel je tako domače za vasjo v naši ravnici. Vladimir Kos V OKVIRU VSAKDANJOSTI Poglej, kako lahno se dim tovarne k svodu vije ločno dan za dnem in tovornjaki stare pivovarne v križišču ropotajo svoj poem. Poglej še gor do oken: vrv s perilom se mirno ziblje v vetra zibelki. Se hrup glasov, kot da se vanj razlilo morje je, pljuska v valčkih do noči. Trdno napele strune tle od vlakov in svod utripa od razprtih kril letal na belih pernicah oblakov. Pod njim sveti zemlja se od žil. Na breg potoka, ki hiti iz mesta, Vsa k da n j ost sede z molkom se igrat. Se z znaki avtov zaposlena cesta je ne spozna, odete v bilk pomlad. DVOJE SRC Kot svinec srce mi je težko ob zori, ko roka nevidna odpira nebo. A zarja pustila smehljaje je v borih -morda se več ponje vrnila ne bo. Že ptički se vračajo s svoda med veje, po ptičje pojoč o daljavah sinjih. Spel dvigajo v svod se, skrivnosten, brez meje. Skoz svinec na srcu prodira spomin. V Gospodovem Srcu - mar ni vse vesolje ? Utripa, se giblje, od Njega živi ! V neskončni modrosti ljubezni iz volje, v Ljubezni! V svetlobi za naše oči. Srce si ustvarila Božja Beseda je s cehr Marijinih, zemskih prvin. Odtlej se - ki Bog je - smehljaje zaveda, da vekomaj Čisto Marijin je Sin. Skoz svinec na srcu prodira svetloba. Njegova svetloba in v njej je pomlad, in nekaj kot zora vrnitve iz Groba, in nekaj kot most, ki cveti čez prepad. 85 Terezija Luk O BOLEČINA, KAKO SLADKA SI Hvala, Gospod, za tiho trpljenje, za nasmeh, ko srce poka, za skriti kelih, ki je tako blizu in za odpuščeni greh po kesanju in priznanju. Gospod, hvala ti, ker me tako vzgajaš, ker me hočeš osvoboditi, ohraniti zase, ter me tako počasi trgaš iz mojih sebičnih globin, samo zalo, da ostanem zvesta tebi in ne padem v svojo samozadostnost. O bolečina, kako sladka si v svoji omami, ko z božjim nožem režeš košček za koščkom, minuto za minuto in nikoli ne rečeš: »Dosti je!« O bolečina, kako sladka si, ker mi vlivaš moč, saj si zrasla iz velikonočnega jutra. Stanislav Koštric JESENI Vrbe, sklonjene nad kalnim tolmunom kot večne! Prod, ki ga je reka nanesla kot bežni utrinek. Jesensko sonce temni nad pogibelim neznancem kot pozabljeni utrinek. Joža Šabjan JESEN V vetru trepetajo topolovi rumeni listi, škrlatno rdeči trs in bele krizanteme. Diši po dimu, posušeni ajdi m pečenih kostanjih. Stara jablana je prazna. Zgnil je še poslednji sadež na plazeči se robidi v o veli živi meji. Le zapozneli osamljeni klopotec se tu in lam oglaša in škripanje stiskalnice. OČe se nad sode sklanja, z ljubeznijo pospravlja, Gospod, tvoj dar. Diši mošt. Diši lepota domače zemlje. Diši daritev življenja. 86 SOLZE Skozi razprte dlani, po prstih in licih, čez stisnjene ustnice drsijo drobne svetle kaplje. Padajo v utrujeno naročje, na suho listje, o ve le trave, na pajčevino in na blato po praznih kolovozih. Sume čez sladke jagode grozda, med suho ajdo, na tople, kadeče se zorane brazde. Pod rumene zrele buče in na svilenordeče liste krizantem. Drsijo po prstih in se stapljajo z jagodami rožnega venca. V-.' Daniel Balažck MISERERE V meni iskri svobodna se duša, tolažbo LUČI doseči poskuša. Zaman. Se daleč, še daleč je dan. Suženj sem greha, jarma strasti, sad drevesa spoznanja Adamovih dni. V meni poganja tisoč strupenih kali, vnaprej se bojim njih bujne rasli. PTIČ NA STRTI SEM VEJI: DEUS, MISERERE MEH Ničeva vsa je humanost, človečnost, ki rada pozablja, da bistvo je večnost. Prazna je njena bežna uteha, ne more rešiti me greha. Pustili smo Jezusa nemo kraj ceste, ko prosil je: »Vsi, ki mimo tu greste, predme stopite, da vsemi poveste!« Nemiren nocoj sem krenil na pot, obstal sem skesan, pred tabo, Gospod. In čul sem tvoj glas: »Ožgan si od sanj, utrujen od svojih brzeplodnih iskanj. Odnehaj, sicer te vedno bo manj.« Slab sem, Gospod, telo mi je težje ko hrast, vse preveč ima nad mano oblast. Medla v meni je luč. Da ne ugasne njen sij, vse više in više njen stenj ti privij, naj zate gori, saj tvoja sem last! DROBNA MOLITEV L Saj ni tako težko reči HVALA, hvala, da sem in da diham in da slišim, kako brenčijo čebele in kako utriplje moja domača gruda, da vidim, kako lep je cvet, ko vzklije. Hvala, da lahko rečem HVALA, tudi namesto njih, ki tega nočejo. * II. Ni potrebno peti dolgih, veličastnih od Njemu, saj stvarstvo njegovo ga hvali povsod. V tvojo slavo, Gospod, ptiček ti poje, vsa narava te slavi. V tvojo slavo, Gospod, pero naj se moje, u himni ponižni iskri! 87 Pavel Berden MOJA URA Moja ura še ni prišla, to bo ura trpljenja, to bo ura trpkega zorenja za lepši svet in zmago srca. Moja ura je že prišla, name se je zgrnilo trpljenje, v pest je ujeto moje življenje, pritisnjen sem kruto ob tla. Moja ura še ni prišla, ura moje sprostitve, ura osvoboditve, ura, ki bo odprla mi vrata. Jakob Šešerko BELO PRIČAKOVANJE Sever je trgal zadnje drevesne liste, se poigraval z njimi, jih dolagal k bratom na zemlji. Zelje je že bilo obglavljeno. Repa, zadnji dar leta je bila zakopana v postelji zemlje. Snopi koruznice so se tiščali pod slamnatim kapom. Nacepana drva so bila zložena v mozaik. Krokarji so sejali sneg. Starce je mrazil drget. Otroci so zakoprneli po tistem, česar so se babice bale -belega groba. IGRA NARAVE Lastovice bliskoviti let širne dalje s tramom v hlevu zveže, ko še bel metulj pijan zalet komaj zvrtoglavi v cvetje sveže. Ko na tramu lastovičji rod že ostri si krila zaživela, strmo padel je metulj na prod, kruta ujma v smrt ga je zajela. Avgust Pave) ŽALOST SE POTEPA Z MANO Čudno! Okrog mene vse kot je bilo: zemlja in stvari, ljudje, nebo, tisoč vsakdani ih skrbi, slepi suženj omrtvelega duha, sanjska videnja noči, prebliski lažni skrivajočih se luči. In vendar! Nekakšna rjava megla plazi, širi se pod soncem. Zaduši vsak topel spodbudni sončni žarek; vsaka stvar in vsak obraz v njej pobledi, vsak hraber boj v njej oslabi. V življenju mojem se nekaj je zdrobilo, nekaj izgubilo, in s praznimi očmi v raztrešČene črepinje buljim. Razočaranja, ljudje so mi preluknjali srce. In zdaj s predanostjo utrujen gledam, kako kaplja po kapljah moja rdeča kri. Vsaka kaplja drobec je zavržene radosti, do solz zrela moška bolečina. Morda bi srce preneslo grobi madež, toda jaz ne najdem več v uho šivanke, in ne najdem zanj primerne krpe. Se nekaj kapljic in bo konec, izpraznjen bo navrtan kelih sreče, potem pa morda vendarle bo mir. ~ Dotlej pa, Čeprav se večkrat Zgrudim na kul v arijski s krvjo o rose ni poti -vlečem z zgrčenimi kitami svoj križ. (Iz zbirke Vak vblgy blen igy zsolozmazok, prevedel Lojze Kozar) 88 ZAČARANO GORSKO JEZERO Drobni spomini tiho kapljajo. Sodobni dnevi na brezsončnih mejah v utripajočih kot las drobnih žilah kapljajo p začarano gorsko jezero. In na vilinski gladini zaspanega jezera se ob mlaju na srebrnih nitih zibljejo utopljene pokrajine in obrazi. In kot ubogi Janko živi še dalje v pravljični deželi, tako padam v slasti samomora v mesečni prepad stičišča jarkov časa. Čofotam in čofotam v penah svilenih, poživljajočih. Doraščajoč in pomlajen plazim se nazaj na trhli breg, na rob večernega sedaj. (Iz zbirke Vak vdlgy olen igy zsolozmazok, prevedel Lojze Kozar) Lojze Kozar Vilček Po moževi smrti sc jc Giza kar dobro znašla. Odleglo ji jc, da ni več slišala moževega hropenja in ni bilo treba vsaj nekajkrat na dan pogledati v kamro, kjer jc ležal vedno s potnimi kapljicami na obrazu in je duh po gnilobi bolj in bolj prodiral iz vlažnih sten ozkega prostora, da jo jc motil celo pri kuhanju in sc ji je zdelo, da tudi jed, ki jo kuha, ima nekaj okusa po umiranju. Oddahnila si je, ko so ga odnesli iz hiše in poslej sc jc čutila sproščeno, saj jc sosedje in znanci niso več vpraševali kot doslej ob vsakem srečanju: Kako pa kaj Janoš? Mu jc bolje ? Ko pa so leta tekla, ga jc vse bolj imela pred očmi in sicer takega, kakor je ležal na smrtni postelji po župnikovem odhodu: mirnega, zadovoljnega, zročega nekam daleč, kamor mu ne s pogledom ne z mislijo ni mogla slediti. Vedno bolj je čutila, da jo je njegova smrt proti volji nekoliko spremenila. Njegovo umiranje jo jc nekje globoko v duši presunilo, čeprav jc obenem dobro čutila, da jc bil njen krčeviti, histerični jok ponarejen. Vendar je verjela, da so jo solze nekako očistile in se jc zdela sama sebi boljša kot jc bila v resnici, kajti na zunaj sc ni spremenila prav nič. Še vedno je bila nagla in pripravljena k izbruhu jeze, k zmerjanju in žaljivkam. Najpogosteje jo jc razdražil njen Vilček. Z desetini letom sc je močno potegnil kvišku, postajal pa jc z rastjo tudi vedno bolj trmast. Giza jc bila neprestano nad njim in ga jc poučevala od jutra do večera, da seje njenih naukov tako preobjedel, da se j c samo široko režal, naj mu j c govorila karkoli. Mali pa j c tudi opazila, da ima Vilček pri sebi stvari, ki jih ni mogel dobiti na pošten način. Kakorkoli jc zatrjeval, da mu jc stvar vrstnik samo posodil, jc mati vztrajala, da mora stvar dati nazaj. In je dal. Kakor jc znal skrivaj in neopaženo vzeti, tako jc znal iste stvari skrivaj tudi vračati. 89 Nekega dne je prinesel domov žepno uro z debelo srebrno verižico... Skril jo je v kamri pod razno navlako. Z nepremagljivo silo ga je gnalo večkrat na dan, da jo je šel gledat, navijat in poslušat, kako tiktaka. Pri tem ga je zalotila mati. »Vilček, za Božjo voljo! Kje si to vzet?« Deček je naglo skril uro za hrbet. »Nikjer je nisem vzel. Posodili so mi jo.« »Lažeš. Ure nihče ne posoja. Povej, kje si jo vzel? Prej ne pojdeš iz tega prostora.« Vilček mame še ni videl take. Zaprl je usta in se je nehal režati, kar je doslej vedno delal, ko ga je mati kregala. Naglo je planil mimo nje k izhodu na vroče sonce. »Ne beži, Vilček, ker bom šla za teboj, če bo treba, tudi na konec sveta.« Stekla je za dečkom, toda že po dvesto metrih je bila vsa upehana in onemogla. Deček jo je počakal, da se mu je približala na dosego roke, potem je zopet stekel dalje, se za nekaj minut usedel v travo, potem pa zopet tekel. Hlinil je, da si je zvil nogo v gležnju, jadikoval in skakal po eni nogi, ko pa je mati prišla do njega, se ji je zarežal v obraz in kot zajec stekel naprej. Tako je pogon trajal nekaj ur, dokler se Vilček te nore igre ni naveličal, pribežal domov in se vrgel na kup slame na skednju. Mati je vsa izčrpana in onemogla prišla za njim, pokleknila k njemu, ga milovala in jokaje govorila: »Zakaj mi to delaš, sinek? Zakaj mi to delaš? Kako se bom mogla srečati s sosedi, če se to zve! Popraviti moraš, kar si zagrešil. Kje si jo vzel?« »Pri Kasitinih. Pri gornjih.« »Toda zakaj to delaš? Saj veš, da je to greh, razen tega ure nikoli ne bi mogel nositi. Vsi bi takoj vedeli, da ni tvoja.« »Tako lepo tiktaka, mama. Kar zvoni, igra in poje, če jo stisnem k ušesu. Saj jo bom dal nazaj.« »Da, nazaj jo boš dal. In obljubi, da več nikoli kaj takega ne storiš.« »Ne vem. Saj ne kradem, mama. Že ko vzamem, vem, da bom dal nazaj. Toda moram vzeti. Ne morem se premagati.« Proti večeru ga je prisilila, da sta šla h Kasitinim. Mati jc poklicala gospodarja iz hiše in mu razložila, kaj se je zgodilo. »Lepo je, da si priznal in dal nazaj, Vilček. Tako je prav. Drugič pa pazi, da kaj takega ne narediš več. Lahko bi ti prišlo v navado, potem boš pa revež.« »Pazil bom,« je rekel Vilček, kakor da gre za čisto vsakdanjo stvar. Toda žc naslednji teden jc imel Vilček v žepu orglice. Skrival se je za visoko mejo in zelo rahlo pihal vanje, da ga ne bi nihče slišal, vendar jc mati tudi to odkrila in znova sta morala na težko pot. Na težko pot za mater, ki je Vilčka izgovarjala in ga opravičevala, ko bi se najraje udrla v zemljo vpričo privošljivosti ženske, ki jo je opazovala brez najmanjšega sočutja. Vilček pa sc jc naslanjal na podboje vrat in se režal, kakor da sc njega vse to nič ne tiče. Zato mu je mati domov grede prisolila nekaj krepkih zaušnic, da jo je najprej začudeno pogledal, potem sc pa spustil v beg, mati pa za njim. Lov je zopet trajal v pozen mrak, dokler se Vilček ni vsega naveličal. Ljudje so ju opazovali od daleč in sc nasmihali: »Giza je pa zares nora. Kaj teka za njim, ko ve, da tega nepridiprava nc more dohiteti. Doma naj ga počaka. Glad in tema ga bosta žc prignala domov.« Taki vedno pogostejši pogoni so Gizi jemali moč in voljo do življenja. Vilček pa jc vse pogosteje tudi jemal vse, kar mu je prišlo pod prste in se je na vse opomine, rotenje in mile prošnje samo bebasto režal, kakor da sploh nc razume, da gre zanj. Poleg te nesreče je Gizo doletela tudi ta, da se ji jc ubila krava, ki 90 jc padla v plitev jarek in si zlomila tilnik. Meso jc sicer prodala, toda po tako nizki ceni, da zanj m mogla kupiti malega teleta, ki bi kravo po nekaj letih nadomestilo. Ni čudno, da jc Giza obupala. Zaprla se jc vase in na Vilčkova vprašanja sploh m odgovarjala. Nekega soparnega dne ji je Vilček rekel, da gre v gozd nabirat gobe. Mati ga je dolgo gledala z odsotnim pogledom in kakor z neko prikrito mržnjo, da je Vilčka pretreslo. S stisnjenimi zobmi, da sc ustnice niso niti premikale, je nekako izdavila, ko jc srepo gledala vanj: »Le kako si sc mogel tako spriditi, sin? Ne bi rada dočakala, kaj vse te še doleti. Toda v tebi tiči zlo. Menda vsa hudobija stoterih rodov nazaj, dudi moja hudobija, tudi moja. Nič se ne izgovarjam. Le pojdi v gozd, pa išči do večera, da bom malo sama. Nekaj moram temeljito razmisliti.« Vilček ni šel v gozd. Šel jc samo okrog hiše in se vrnil v parmo. Gdtod je imel pred očmi dvorišče in hišni prag. Dolgo je bilo vse tiho. Včasih sc mu je zdelo, da sliši zadržano ihtenje, vendar ni bil prepričan, da sliši zares. Vilček j c sedel, včasih malo zadremal, pa bil znova buden in sam ni vedel, kaj čaka. Potem jc slišal, da sc je v sohi nekaj zganilo. Vrata v sobo so se odprla in mati je stopila na prag. Bila jc čisto spremenjena. Lica jc imela nabuhla kakor od zadržanih solz, brada ji jc močno trepetala kakor vedno ob močnem razburjenju, rute ni imela na glavi, ki jo jc sicer nosila od jutra do večera, Malo jc omahovala, potem pa odločno stopila v klet. Nekaj časa je m bilo na spregled, ko pa jc prišla, je v roki imela vrv zavezano v zanko. Šele ko je mati stopi la k lestvici, ki jc bila na gumnu prislonjena k steni in je stopila na prvi klin, sc jc dečku nenadoma posvetilo, kaj mati namerava. Hotel jc zakričati, pa ni mogel, ker je imel grlo stisnjeno od ostre bolečin, hotel je steči k materi, pa ga noge niso držale, padel je z glavo naprej, grgral, se davil in penil, otepal je z rokami stisnjenimi v pest s tako močjo, da so sc mu nohti zarili v meso in je ob njih začela meziti kri. Mati je prisluhnila in spoznala, da ni sama, da jc nekdo navzoč. Spustila jc vrv m stekla v parmo, kjer sc je v strašnih krčih zvijal njen sin. Skušala ga je pomiriti, toda krči so mu skoraj zlomili hrbet, pustila ga jc in slekla k sosedu. Ta je prišel s starejšim sinom in sta komaj obvladala Vilčka. Dala sta mu kos lesa počez v usta, da si ne bi razgrizel jezika, z veliko težavo sta mu odprla dlani m jih močno držala, da so krči polagoma popustili in jc Vilčku odleglo. Bil pa jc na smrt utrujen, nesli so ga v sobo in položili na posteljo, kjer jc takoj zaspal. Ko jc odhajal, je sosed na gumnu opazil vrv z zanko in je takoj razumel. Rekel je Gizi: »Soseda, ne bodi nora! Ali ni dovolj pri hiši ena nesreča?« »Kaj ti veš, kaj je hudo na svetu. Nisi v moji koži in ne moreš razumeti « »To je res. Vendar vem, da tega reveža ne smeš pustiti samega. Sc mu jc to že večkrat zgodilo?« »Še nikoli.« a »Morda pa jc kaj opazil, zato li pravim, pazi nase in ne delaj, česar ne bi bilo mogoče popraviti.« Po lem dogodku sc je Vilček spremenil. Včasih ga je rahla božjast še napadla, toda napadi so bili vedno slabotnejši. Ni bil božjasten, le hud živčni zlom jc doživel. Spremenil sc jc tudi v obnašanju. Poslal jc starejši, celo nekoliko preveč star za svoja leta. Ni se več režal materinim opominom, sicer ga je pa mali zdaj tudi redko kdaj opominjala. Ni imela vzroka za to, kajti Vilček jc prenehal krasti, kakor da ga jc božjastni napad tega ozdravil. Če je v njem kdaj še vzkipelo rahlo poželenje, da bi to ali oni vzel, si je samo predstavijal mater, kako z zanko v 91 rokah vsa spremenjena stopa na prvi klin in strast je popustila. Postal jc tudi vljudnejši do sosedov in bolj pripravljen priskočiti na pomoč, kjerkoli bi bilo potrebno. Leta so tekla in vse tisto, kar so mu nekoč očitali, je bilo odrinjeno v nejasno preteklost, kakor da se je zgodilo nekje drugje in nekomu drugemu. Vilček je postal veselje svoje matere, ki se ga je vedno bolj oklepala in je v podzavestnem strahu mislila na čas, ko bo Vilček odrasel in si bo iskal dekle. Že misel, da bi njen sin imel nekoga drugega rajši kakor njo, jc mater navdala z neznosno bolečino. Zato je skušala sina bolj in bolj navezovati nase. Toda čim bolj si je za to prizadevala, tem bolj jc dosegla nasprotno. Vilček je začel zvečer bolj in bolj izostajati od doma. Družil se je s fanti svoje starosti, ki so včasih prepevali, včasih tudi rogovilili po vasi pozno v noč. V tej druščini se je navadil tudi kaditi in mati mu je rada prinašala cigarete, samo da bi fant ostajal doma. Toda doma ni kadil, v družbi pa je cigarete razdajal, kakor da jih nabira v gozdu zastonj. Kakor vsak fant njegovih let, imel jih je osemnajst, se je tudi on oziral po dekletih in v oči mu je padla Vancarna Lina. Linčka so ji rekli. Bila je lepo bistro dekle in lepega vedenja. Bila pa je revna in k hiši, kamorkoli že se bo poročila, ne bo prinesla premoženja. Nekoliko bolj sta se zbližala, ko sta skupaj z drugimi grabila listje. Sedem osem ljudi v eni vrsti je grabljalo borovo igličje po hribu navzdol, dva moška pa sta nagrabljano sproti v locnih odnašala na kup ob poti, kjer je bilo mogoče z vprego iti mimo. Vilček je grabljal ob Linčki in je delal s tako ihto, da je grabljal tudi polovico Linčkinega pasu. »Če boš tako hitel do večera, se pa danes res ne bom pretegnila,« mu je rekla čez ramo. »Saj prav zato, da se ne pretegneš.« »Potem si pa tudi večerje ne bom zaslužila.« »Jo bom pa namesto tebe jaz pospravil.« »A, zato se tako ženeš.« »Seveda, samo zato,« je rekel s takim poudarkom, da ga je morala prav razumeti. Po večerji je nekoliko postal na dvorišču, da je Linčka prišla iz hiše in sc napotila domov. Nista imela iste smeri, toda Vilček je sklenil, da jo bo spremil. »Večer je tako lep, da bom šel po daljši poti. Te lahko spremim?« »Ni me strah, toda če hočeš, zakaj bi ti branila.« »Tudi dan je bil danes zelo lep.« »Sonce je zares lepo sijalo. In meni skoraj delati ni bilo treba.« »Prav zato je bil dan tako lep in ne le zaradi sonca.« Linčka je dobro vedela, kaj je fantu in zakaj se vrača po ovinku in godilo ji je, da se nekdo zanima zanjo, čeprav je bil to samo Vilček, kradljivec, s katerim sta skupaj v šolo hodila in zaradi katerega je imela tolikokrat solze v očeh, ko je bil kaznovan, ker je zdaj temu zdaj drugemu kaj vzel. Nikoli ga ni obsojala, samo neumno se ji je zdelo, zakaj jemlje, saj potem tako vse da nazaj. Menda sc ji jc prav zaradi te svoje nebogljene neumnosti smilil. Naslednjega dne je Linčkina mati opazila rahio svetlobo v LinČkinih očeh in jo je vprašala: »Kdo te je pa sinoči spremil do našega doma? Slišala sem, da si se z nekom pogovarjala.« »Vilček je šel malo okrog po vasi. Ves dan smo skupaj delali.« »V letih si, Linčka, ko moraš posebno paziti nase. Kmalu pride čas, ko boš izbirala; da se takrat ne zaletiš. Ne misli, da imam kaj proti Vilčku, toda njegova 92 mali bi ti življenje spremenila v pekel. Glede tega se je vsaka mati v vasi boji.« »Toda, mama, saj o tem sploh nisva govorila. Rekla si, da bom izbirala: misliš, da bom sploh kdaj lahko izbirala?« »Zalo, ker nismo bogati? Morda pa je še kdo na svetu, ki na druge stvari več da, kot na bogastvo.« »Ne verjamem. Sicer jc pa za to še čas. Bom pa ostala pri vas, saj mi tu ničesar ne manjka.« »Prav imaš. Tudi bogataš ne more več pojesti kot do polnega želodca, mi pa tudi ne stradamo. Kar imamo, pa morda pojemo z večjim tekom kakor bogataš najizbranejše jedi. Po težkem delu pa gotovo bolj trdno spimo, kakor drugi na svilenih blazinah.« Vilčck pa nič ni več tako mirno spal kakor nekoč. Misli so mu neprestano obletavale Linčko. Obenem ga jc mučila skrb, kaj bo rekla mati, ko ji bo povedal, da bi se rad oženil, saj pri hiši nujno potrebujeta pomoč. Gotovo bo rekla, da ona pomoči nikakor ne potrebuje. Kako sc bo to končalo? Toda materi ni bilo treba ničesar reči, sama je videla, kaj sc Vilčku mota po glavi in mu jc rekla: »Vilčck, resno ti povem, naj ti kake traparije ne hodijo po glavi. S poroko ne računaj, dokler ne boš polnoleten, do tedaj pa je še več kot dobro leto. Tak kot si zdaj, bi sc lahko zaletel v prvo, ki bi sc ti dobrikala. Zato bodi pameten in čakaj,« Zdaj ji bom povedal, jc sklenil Vilčck, pa ga jc mati prehitela. »Slišim, da sc nekaj motaš okrog LinČkc. To si pa kar iz glave izbij. Ne maram je, ker ni za našo hišo. Kaj pa bi mi z njo pridobili, te vprašam? Še poročno obleko bi ji morali kupiti mi, ker sama tega ne zmore. Zato bodi pameten in čakaj. Dobila ti bom dekle, ki bo k nam tudi nekaj prinesla.« VilČka je materino govorjenje hudo prizadelo, vendar ni ugovarjal. Vzel jc kapo in zagrenjen odšel. Toda odslej je še z večjim hrepenenjem mishl na Linčko in kljub materini prepovedi je večkrat zavil na njen dom, kadarkoli sc mu jc posrečilo najti še tako malo verjeten razlog za obisk. Toda moral jo jc videti, sicer bi ga razneslo. V pustnem času je bila v sosednji vasi veselica, rekli so ji bal. Linčka nikakor ne bi mogla sama na veselico, čc jc ne bi že mesec dni prej ves iz sebe povabil Vilčck. Linčkina mati najprej ni hotela dovoliti, končno pa jc popustila želji mladih dveh z nepreklicno časovno omejitvijo do enajstih pred polnočjo. Vilčck se jc svctcšnjc oblekel in komaj čakal, da pride večer. Preden pa jc odšel, je moral izbojevati še hudo bitko z materjo za denar. »Za liter vina ti bom dala, več pa ne potrebuješ. Sicer sc ti pa še zares ne mudi. Cim dalje boš tam, več zapraviš.« »Za liter, pravite. Saj ga ne bom pil po slamici. Kje pa so muzikanti? Moram biti zaics zadnji tudi na veselici?« »Naj bo. Dam ti še za muzikante in za sc en liter vina. Toda iti moraš sam. Če nameravaš vzeti s seboj kako frkljo, potem ostani rajši doma, kajti vse bom zvedela. Nikar me ne skušaj prevarati.« Vilčck jc mater pomiril ludi s tem, da ni krenil v smeri Linčkinc hiše, ampak naravnost proti gostilni. Zato pa jc naredil velik ovinek k Linčki, ki jo je našel sicer preprosto, toda tako lepo opravljeno, da sta ga ponos in neka milina kar raznašala. Velika preprosta gostilniška soba jc bila že polna, ko sta vstopila in vse mize so bile zasedene. Našla sta nekaj prostora za vrati in tam sta stoje pila svoj liter iz istega kozarca. V drugem kotu so bili trije godci: eden jč igral na gosli, drugi 93 na klarinet, tretjemu pa so roke z veliko spretnostjo in naglico plesale po cimbalih, ki so cingljale, zvonile, temno donele v stoterih zvokih obenem in v to zvenenje je klarinet risal nekakšne poskočne kroge, ki jih je violina vaškega goslarja povezovala v bolj ali manj pregledno štreno. Ta bučeča godba je bila kakor morje, ki valovi v določenem ritmu, nad njim pa sc oglašajo ostri vzkliki, šaljive pripombe, smeh in krohot ter topotanje okovanih čevljev plesalcev, ki so sc sukali med mizami, saj se zavrteti niso mogli, samo zadevali so drug ob drugega, včasih nalašč kar tako iz objestnosti. Zrak je bil vroč in zadušljiv, da je petrolejka komaj brlela in ji je plamen od časa do časa nekoliko razplamtel krčmar, ki je na polovico cilindrove odprtine položil drobno deščico, da je cilinder bolj vlekel in dovajal več kisika, ki ga jc manjkalo tudi ljudem, da so se začeli potiti. Odpili so vrata, da se je mraz razlil po sobi in dvignil gost tobakov dim do stropa in je luč zopet redno zagorela, potem so vrata zaprli in vse se jc začelo znova. Krčmar je nosil liter za litrom, vsako uro nekoliko bolj krščenega, zlasti gostom, o katerih jc vedel, da se na vino ne spoznajo. Nekoliko krščeno sta pila tudi Linčka in Vilček, pa se je Linčka branila piti, češ da je premočno in ne sme biti vinjena. Vilček je moral liter držati kar v rokah, saj ga ni imel kam postaviti. Vsaj eno roko bi imel prosto, toda ko je Linčka izpila, mu jc kozarec dala v drugo roko in tako ni mogel Linčke niti prijeti za roko, kaj šele jo objeti. So ju pa zato drugi stiskali drugega k drugemu, da jima je bilo dovolj lepo. Vilček je bil zaradi tesne Linčkinc bližine čisto iz sebe. Kar naprej je Linčki nekaj pripovedoval na uho, pa ga kljub temu ni razumela in neprestano vpraševala: Kaj si rekel? Kaj praviš? Vilček pa tistega, kar je čutil, kar ga je vsega navdajalo, ni znal povedati, saj jc bilo zares ncizrazljivo, nekaj, za kar na vsem svetu ni razumljivih besed. Bil jc od miline ves blažen, da bi najraje jokal in želel si je, da bi ta sreča trajala večno. Toda ura jc bila pozna in Linčka je silila domov. »Mami sem obljubila in moram iti. Ti ostani, če hočeš.« »Samo še pol ure ostaniva, potem bova pa šla,« jo je preprosil. Ko sta stopila v oster zimski mraz, so sc vse sanje razblinile. Hrušč in godba je hrumela samo še v spominu, pod njunimi Čevlji pa jc škripal sneg z nekakšnim jokavim prizvokom. Snežna gaz je bila ozka, vendar Vilček m hotel, da bi hodila drug za drugim, ampak je Linčko tesno stisnil k sebi in jo primoral, da jc hodila po gazi, sam pa je hodil po celem snegu vse do Linčkinega doma. Doma sc mu jc Linčka naglo iztrgala, potem pa počakala samo toliko, da jo jc Vilček poljubil na lice, ga naglo odrinila čez prag in zaprla hišna vrata. Vilček je še malo postal pred hišo, kakor da bi hotel še nekaj važnega Linčki povedati, pa ni vedel, kaj naj bi to pravzaprav bilo, potem pa jc, kakor da j c prišel k sebi, stopil proti domu. Doma so bila hišna vrata zaprta. Poizkusil je še enkrat, saj vrat nikoli nista zapirala, dokler je bil kateri izmed njiju zdoma. Mati je zamerila, si jc mislil Vilček, ker sem nekoliko pozneje prišel domov. Ni pa vedel, da jc zamera veliko hujša. Ko je odšel na veselico, je mati nekaj tuhtala, potem pa si jc hitro vrgla debelo volneno ruto okoli ramen in šla za njim. Ko jc videla, da jc zavil proti Linčkinim, jo je preplavil divji bes in huda bolečina. »Niti povedal mi ni. Kar po svoje ravna. Prav tja je moral zaviti, kakor da me nalašč draži s tisto beraško punčaro.« Niti oči ni zatisnila ves dolgi večer in slišala jc biti vsako uro. Neštetokrat sc ji jc zdelo, da sin prihaja in si otresa čevlje pred pragom, pa jo jc domišljija vselej prevarala. Okrog polnoči pa ga jc vendar dočakala. Natanko jc slišala, kako je 94 pritisnil na kljuko, toda ni vstala in šla odpret. Čakala je, da jo bo sin prosil, moledoval, naj mu odpre. Vilček pa jc samo šc enkrat rahlo poropotal po vratih in nekaj časa čakal, potem pa rekel: »Jaz sem, mati, odprite!« Materi je srce bilo, da jc kar butalo v prsih, toda ni šla odpret. Trma jc premagala njeno pamet in njeno olcdcnclo srce. Naj le stoji na mrazu in premisli, s kom je bil nocoj! je klubovala vsaki pametni misli, ki sc ji je zbudila. Toda Vilček ni dolgo stal na mrazu. Stopil j c na gumno in po lestvi zlezel na seno. Oblečen kakor je bil, sc jc zakopal v seno. Stresal pa ga je tak mraz, kakor da leži v ledeni vodi. Počasi sc jc umiril, malo bedel, malo sanjaril do jutra. V poispanju je slišal, da je mati odprla hišna vrata in z gorečo petrolejko stopila v hlev. Ko ga ni našla, je med jokom odšla nazaj v hišo: »Vem, kam j c šel. Dobro vem. Zdaj spi pri teh babah. Le zakaj ga nisem pustila v hišo, ko meje klical?« Vilček je prišel s svojega ležišča nekoliko omotičen. Koke in noge j c imel premrle, da se jc komaj gibal. Obleke se je držalo sterje, da ga jc mati čudno gledala. »Za Božjo voljo, kje si pa bil? Kaj nisi bil...?« »Na senu sem bil, ker me niste pustili v hišo,« »Jaz pa sem mislila...« »Vem. kaj ste mislili. Kljub temu mc nc bi smeli nagnati v mraz, saj nisem pes, ampak vaš sin!« »Če sc le nisi prehladi! v tem mrazu. Skuhala ti bom čaj, da vročega spiješ.« »L.e skuhajte, mati. Pa velik lonec. Zdi sc mi, da mi nikoli več nc bo toplo.« Popoldne j c Vilček moral v posteljo. Ni in ni sc mogel ogreti, vsa postelja sc jc tresla z njim. Potem pa jc nastopila vročina in ko mu jo jc sosed naslednji dan zmeril, jc termometer pokazal nekaj nad štirideset stopinj vročine. Mati jc poslala po zdravnika, toda ta j c imel gripo in j c sporočil, da pride čez dva dni, čc mu bo bolje, sicer pa naj pokličejo drugega zdravnika. Mati je nosila skupaj zdravilna zelišča in kuhala sinu čaje in mu jih vsiljevala, ta pa jc vedno bolj slabel in sosedje so mater nagovorili, da je poslala po duhovnika. Potem se je zdelo, da j c fantu malo boljše, ker se je nekako umiril, toda umiril se je od prevelike slabosti in izčrpanosti in natanko osmi dan po veselici je ob petih zjutraj umrl. Linčka je hudo jokala, ko so mu zvonili in mu je hotela po vsej sili splesti vence iz smrekovih vejic, pa ji je mati zabranila: »Nc nori, otrok! Saj nista bila niti zaročena, niti nista šc prav redno hodila skupaj. To, da te jc peljal na veselico, šc nič nc pomeni. Ohrani zase, kar te boli in počasi pozabi. Čas bo izbrisal tudi tvojo bolečino. Tudi ni treba vsem vedeti, da te je Vilček rad videl. Čakaj na koga drugega.« »Nikogar nočem, mama. Če ni njega, nočem nikogar drugega.« »Pomiri se, Linčka. Mlada si in življenje jc dolgo.« Po smrti so se vsi spomnili, da jc Vilček na veselici stal za vrati, kjer jc bil prepih in jc bilo ledeno mrzlo. Za materino trmo ni vedel nihcc, ona pa tudi ni nikomur povedala, zato je še bolj trpela in je bila vsa nora od bridkosti. Vendar j c glede pogreba vse sama uredila in imela vse tako na skrbi, kakor da gre za nekega drugega Človeka in nc za lastnega sina. Kakor da sta v njej dva človeka: eden vsakdanji, stvaren, obrnjen navzven, drugi do kraja obupan od samoobtožbe: Nihče drugi ni kriv kakor jaz. Trkal jc, slišala sem in mu nisem odprla; klical me jc, pa ga nisem hotela slišati. Zdaj nc bo več trkal, ker so mu členki zmrznili, nc bo več klical, ker so mu usta za vekomaj onemela. In jaz, njegova nesrečna mati sem vse preslišala zaradi svoje nore trme. O jaz nesrečna ženska! Zakaj mc ni 95 mati zadavila, ko sem se rodila, da prinašam zlo vsakemu, s katerim se srečam, in največje zlo tistemu, ki ga imam najrajši. Le zakaj me Bog trpi na tem svetu!« Po Vilčkovem pogrebu Giza nekaj časa ni nič jedla pa tudi delala ni nič. Hodila je sem in tja, kakor da vedno nekaj išče ali nekoga čaka. Seveda ni vedela, kaj išče in koga čaka, saj je bila v duhu odsotna, kakor da ni na tem svetu. Živino so ji v tem času oskrbovali sosedje, vendar ima vsaka stvar svojo mero in po enem tednu so rekli obupani Gizi; »Giza, zdaj se pa spametuj in vzemi stvari v roke. Skrbi za živino ali pa jo prodaj. Saj razumeš, da dvojnega dela tudi mi ne moremo opravljati. Danes ti živino še nakrmimo in napojimo, jutri pa delaj sama. Če jih boš pustila lačne in žejne, jih bomo mi prodali, čeprav ti bo pozneje žal. Loti se dela. Nič drugega te ne more rešiti žalosti. Misliš, da ne vemo, kako težko ti je. Toda tudi kadar je težko, je treba živeti, dokler nas Bog ne odpokliče na drugi svet.« »Hvala, sosedje. Hvala za pomoč. Saj bom delala. Zopet bom delala.« In sc je pred vsemi razjokala tako bridko, da so še moški imeli solze v očeh. (Odlomek nadaljevanja Takšnega praga) Štefan Trajbatič Kako smo na soboški gimnaziji predajali ključ Bilo je leta 1952. Najhujše povojno obdobje je bilo takrat sicer že mimo, vendar so bili v primerjavi z današnjimi razmerami časi še zmeraj težki. Čeprav sc jc začel zahodni svet v začetku petdesetih let Titovi Jugoslaviji počasi odpirati, jc Stalin takrat še vedno živci in jugoslovanska država se je še nadalje otepala s hudimi gospodarskimi težavami in materialno revščino. Nič bolje ni bilo na duhovnem področju, kjer je po vsiljivi propagandi hrupnega režima, razrednih in drugih sovražnikov Še kar mrgolelo in jc bila stalna budnost, kakor so takrat govorili, Še naprej opravičilo za marsikatero nečedno opravilo družbenih varuhov tistega časa. »Blagodejnost« takega pritiska je bilo zlasti močno čutiti v šolskih ustanovah. Posebno pod lupo so bili učitelji in profesorji, ki naj bi bili »pravoverni« razlagalci novega reda, pa čeprav so še skoraj vsi izšli iz onega prejšnjega. Gorje, če bi pri katerem izmed njih odkrili kako sled verskega prepričanja! Ostali sta mu le dve možnosti: ali to prepričanje zatre ah vsaj zakrije, ali pa se iz prosvetne dejavnosti umakne. V tej zvezi sta mi iz soboške gimnazije, ki sem jo takrat obiskoval, ostala v spominu zlasti dva primera; Oba takratna učitelja petja sta bila tudi velika ljubitelja orgelske glasbe, zato ni bilo nič čudnega, Če ju jc soboški župnik pregovoril, da sta vsaj tu in tam sedla za orgelski manual in pregnala grobno tišino, ki jc prevladovala v itak hladni soboški katoliški cerkvi. (Župnija je bila takrat brez rednega organista, ker sc prejšnji ni vrnil iz vojne.) Gorje, ko so na komiteju zvedeli za oba »grešnika«! Ne vem kako so pritiskali nanju, vendar so bile posledice kmalu vidne: enega sploh ni bilo več za orgle, drugi pa si jc upal na kor le šc ob zelo redkih prilikah. Druga zgodba se nanaša na profesorico slovenščine, za katero se je šušljalo, da jc prišla iz enega izmed takrat razgnanih samostanov. Ženska sc ni dala povsem ukloniti in je še nadalje hodila ob nedeljah k maši, pa čeprav ob šestih zjutraj. 96 Nagajali so ji na vsemogoče načine, čeprav smo jo dijaki imcii radi, ker je bila dobra učiteljica materinega jezika. Prav ob primeru te profesorice je moj razred prestal preizkušnjo, zaradi katere sem bil kasneje zmerom ponosen, ko sem se spomnil, da sem bil eden izmed članov tega razreda. Ker profesorici niso mogli drugače do živega, jo je njen profesorski kolega (ki pa je bil sicer podaljšana roka oblasti v profesorski zbornici) obtožil, da v svoj pouk vpleta tudi verske sestavine in da zato kvarno vpliva na našo vzgojo. Šlo je seveda za tendenciozno izmišljotino, za katero smo vsi v razredu vedeli, da ni v njej trohice resnice. Nesrečno profesorico so hoteli obsoditi pred celim razredom, zato so nekega dne prihrumeli v razred omenjeni profesor, ravnatelj in nekdo iz okrajnega komiteja ter skušali izsiliti od nas soglasje za svoje obtožbe. Stanje je bilo napeto in izid negotov, saj smo bili dijaki zelo različnih značajev in nazorov ter pod vplivom zelo raznolikega okolja. Ko so neljubi gostje izgrmeli svojo obtožnico in ko se nam jc zdela po krivem obtožena profesorica še manjša in še bolj sključena kot sicer, se jc dvignil Pišta, eden izmed nas, ki mu človek prej nikoli ne bi prisodil česa takega, sc oprijel z rokami za kolke in z neverjetno korajžo izustil, da to, o čemer govorijo tisti za katedrom, kratkomalo ni res. V klopeh smo bili za hipec presenečeni, nato pa jc nekdo zaploskal in v tenutku se jc razleglo po vsem razredu glasno pritrjevanje, ki smo se mu z eno samo izjemo vsi pridružili. Tožnike je po tem dogodku hitro odneslo iz razreda, nam pa jc z našo skrušeno profesorico ostalo toplo pri srcu kot le redkokdaj. V takem okolju smo sc leta dvainpetdeset pripravljali na svoj zrelostni izpit. Osmi razred je takrat edini domoval na terasi novega gimnazijskega poslopja in je bil že zaradi tega nekaj posebnega. Mi še posebej, ker smo jo v tistih sivih časih kar prevečkrat kaj zagodli. Ena izmed takih pogruntavščin jc bil tudi predlog nekoga izmed nas, da bi ob zaključku šolskega leta po nekdanjih starih običajih simbolično predali šolski, osmošolski ključ svojim naslednikom iz sedmega razreda. Ta običaj so drugod po Sloveniji takrat že spet oživljali, do Sobote pa kaj takega še ni prišlo. Zamisel sc nam je zdela imenitna, in na določeni dan sc je po sicer prašnih mestnih ulicah (asfalta takrat v Soboti še ni bilo) vil čuden sprevod, na Čelu katerega jc korakal bobnar - bil jc to Šiftarjev Drago - in podobno, kot je bilo takrat še po vaseh, mimoidoče opozarjal, da se na cesti nekaj dogaja. Bobnarju jc sledil pravi pravcati koleselj, vanj jc bil vprežen suhljat osel, edini, ki ga je takrat premogla Sobota (bil jc vrtnarjev, ki so mu vsi rekli »Bulgar«). Pohlevna žival j c potrpežljivo ubogala vajeti nevajenega kočij aža, ki ga je spretno odigral žal že pokojni PoredoŠov Pišta. Žarišče vsega je bila zadnja klop na koleslju: na njej so se drenjale tri sedeče moške postave, oblečene v črno; srednja z visokim cilindrom, spremljevalca s polcilindroma na glavah. Pod okroglimi uradniškimi očali tistega na sredini sc je dalo spoznati mojo sloko postavo, na levi mi je de Ud družbo žal že tudi pokojni Stanko Paldauf, na desni pa jc komaj krotil svoj živahni temperament Mirko Zver. Sam sem bil odet v pravi pravcati frak, ki mi ga je posodil takratni soboški evangeličanski župnik g. Hari, v naročju pa sem držal na posebni blazini kakega pol metra dolg lesen ključ. Kolegi so nam sledili v troredu in kar ubrano prepevali v latinščini znano dijaško Študentovsko pesem: »Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus...« Presenečeni ljudje po pločnikih niso vedeli, kam naj nas dajo. »Babcisti peljejo dete h krstu,« je pomodroval nekdo, ».loj, pa dijački spejviejo« jc ušlo babici, verjetno nekje z Ravenskega. 97 Pot nas je končno pripeljala do gimnazijskega poslopja, kjer je bilo že vse na oknih. Kasneje pa, ko smo vkorakali v poslopje in se po širokem stopnišču napotili proti vrhu k učilnici osmega razreda, se jc vsa dijaška mladež natrla k stopniščnim ograjam in radovedno strmela navzgor. Slavljenci smo se ustavili ob najvišji ograji, vštric z našim razredom, odkoder je v medstopniščno globino visela velika, iz zimzelena spletena osmica. Ključ sem začasno izročil enemu izmed obeh spremljevalcev, nato pa prav počasi razgrnil starinski papir in začel modro brati slavnostni govor, ki mi ga je kolegica Ida predhodno »prevedla« v starinsko Kuzmičevo prekmurščino. »Globoko poštiivana fkiipzbrana apočina« je donelo po stopniščnt spirali, natlačeni z brezštevilnimi radovednimi pogledi. »V montrepunom Žitki smo priroumali do lestvice, na šteroj nega dale k lij nov«, sem nadaljeval. »Ništernin od nas, šteri so bole paklavi bilij, se je pošamerilo i tak do ešče ednok nastanek na ton zadnjon klijni drokuvati. Vij pa, šteri ste kotrige ove drujge polovice, ste se fčakali tiste vore, gda slovou gemlete od te stoukrat prekunjene, pa palik stoukrat povalgjene šoule. Dosta ste čuli, dosta ste sc fčilij, angleški pa rusoski ste gučali, od sakšoga najmenšoga črva pa do divgega oroslanuša ste tau vzeli, za brege i dole, pa velkc varaše ste angemali. Od francuske reberijc ste sc tudi fčilij, za dosta slavni vladarof ste zvedili, pravili so van kak je svejt nastano, pa fčijli so vas, k a more sigdar tisti gvinati, šteri se za svoje nagijbe bojuje. Računali ste, kclko intereša dobi j te, če v banko telko pa telko pejnez denete, kclko žita zraste na ednom plugi zemle, kak se kraj da držij, pa kak sc cota stepe...« in tako naprej sc je vleklo v tem stilu, dokler končno nisem zaključil nekako takole: »Zaj ste čuli ništerne tanače, šteri so van potrejbni, ar mijslimo, da te ete bar nikelko poštuvali, zato van zavupamo edno velko stvar: prejk van damo gnes te velki čaren kluičštrtoga Štoka. Gor ga sprijmi tij vozrendeluvani poslanec sedmoga klasa, ar jc tvoj klas na tebe preveč velko dužnost vbzrcndeluvao...« Odposlanec sedmega razreda se j c pohlevno približal »posvečenemu« četrtemu nadstropju in ob huronskem ploskanju svojih sošolcev končno prišel do spoštljivega črnega ključa. Obred se j c zaključil še z eno simboliko. Povsem na koncu so mi izročili velike krojaške škarje, s katerimi sem prerezal vrvico, na kateri jc bila obešena zimzelena osmica. Ta je potem v počasnem, slovesnem prostem padu urezala navpičnico proti dnu in se razbila na trdih tleh pritličja. Redkokatero oko nas tam v četrtem nadstropju je ostalo ob tem simboličnem zaključku suho. Tudi velika večina profesorskega zbora jc sprejela naš nastop z razumevanjem in zadovoljstvom. Žal vsi niso bili enakega mnenja. Ocena političnih dušebrižnikov tistega časa, pa čeprav marsičesa, kar smo tistega dne počeli, niso razumeli, jc bila lahko le ena: negativna. Da za prireditev nismo imeli dovoljenja, da obujamo preživete običaje, da prepevamo reakcionarne pesmi in še kaj temu podobnega smo slišali na svoj račun. Posledice so bile hude. Predaja ključa je bila le pika na i po vseh peripetijah, ki smo jih čuvajem politične pravovernosti povzročali že med letom. Precej sošolcev so izključili iz mladinske organizacije, kar na videz ni bilo nič posebnega, dejansko pa je pomenilo veliko. V tej organizaciji so namreč za vsakega dijaka ob odhodu iz gimnazije napisali karakteristiko, neke vrste zaupno politično oceno, brez katere se v Ljubljani nisi mogel vpisati na visoko šolo. Tudi takrat so bili v naši prestolnici bolj papeški kot papež, saj sc jc izkazalo, da je omenjeni kruti 98 pogoj takrat velja! le še v Ljubljani, da pa zloveščih karakteristik niso več zahtevali na univerzah v drugih republiških središčih takratne zvezne države, iz mladinske organizacije izključene kolegice in kolegi, so se namesto na ljubljansko, vpisali na zagrebško, nekateri pa celo na sarajevsko univerzo. Ko sc nas je letos od še dvajset živečih (šest jih jc žal žc pokojnih) sedemnajst zbralo v prijetnem okolju Grajskega hrama v Soboti in se živo spominjalo mature in drugih dogodkov pred 45 leti, smo z zadovoljstvom ugotavljali, da pripadnost skupnemu gnezdu, ki smo si ga takrat spletli, še ni popustila. In pri vsem tem, smo si bili edini, nismo bili nobeni prckucuhi, nobena organizirana opozicija, za kar so nas takrat nekateri imeli, ampak le zdravo razmišljajoči mladi ljudje, ki smo si tudi v občutljivih okoliščinah tistega časa upali reči bobu bob. Lojze Kozar ml, Veseli obisk Cifrovi so dobili obisk. Bil je napovedan in otroci so že nestrpno pričakovali, kdaj pride teta Marija pa še neke druge tete in strici. Že ves dopoldan so se vneto pripravljali. Mama Metka jc spekla okusno pecivo, ga lepo okrasila s smetano in koščki jagod. Pri tem opravilu so ji pomagali tudi otroci: enajstletni Tadej jc prinašal iz shrambe razne potrebščine, devetletni Marko je držal skledo in pomagal z vprašanji, prvošolka Janja je sodelovala predvsem z nasveti, ki jih jc delila Marku in Tadeju, štiriletna 'l ina pa je sodelovala predvsem tako, da jc pokušala zdaj jagode, zdaj smetano, pa tudi moko ali kar j c pač prišlo do njenih rok. Zaradi tega sodelovanja je mama med pripravo peciva morala kar trikrat miriti starejše tri, ki so sc poskusili v pretepu, dvakrat je morala umivati l ino in ji enkrat preobleči majico. Tako je bila peka peciva zelo zabavno delo. Seveda mama ni bila tega mnenja in jc tik pred koncem raznih opravil že hotela otroke poslati k sosedovim, kjer so ravno takrat dobili mlade mucke. S tem predlogom pa ni uspela, ker je Tadej mucke že davno videl, ko mucke še sploh niso videle, Marko za mucke nikoli ni bil navdušen, to j c za ženske, j c zmeraj govoril, za moške so psi. Janja bi šla, če bi kdo šel z njo, Tina pa jc napovedala, da bo danes ostala pri jagodah, saj bodo mucke že tako počakale, jagode pa verjetno ne. Končno je bilo za sprejem gostov vse pripravljeno, miza pogrnjena, pecivo na hladnem v hladilniku, ostanek jagod pa tudi na varnem. Ko so sc gostje pripeljali, so bili vsi otroci zelo resni in dostojanstveni, kajti tudi oni so pomagali pri pripravi, in to ni kar tako, če pomagaš peči pecivo za tako pomembne goste, kakor je teta Marija in v^ ostale tete in strici. Zato je treba paziti na njihov odziv, kako bodo sprejeli njihov trud, kako bodo hvalili pecivo, pa tudi kakšne obraze bodo imeli pri tem. Da ničesar pomembnega ne bi zamudila, jc bila seveda Tina prva za mizo. »No, l ina, še dobro nisi pozdravila tete Marije in si že za mizo,« jo je pokarala mama in jo prije la za roko, da bi naredila prostor za goste. A 'l ina jc bila trdno odločena, da ostane tam in boj bi sc končal z jokom, če nc takoj, pa po odhodu gostov. Pa jc teta Marija Tini prihranila solze. »Bom pa jaz prisedla k Tini. Tako, m id ve bo ve skupaj. Mi boš kaj lepega povedala.« 99 Tudi ostale tete in strici so posedli za mizo, fanta sta se držala bolj v ozadju, mama je prinesla kozarce, oče pa vino in sok za otroke, Ker jc bil popoldan vrač in soparen, so najprej napolnili kozarce in jih tudi kmalu izpraznili. Tudi 'lina svojega. Le vsebina kozarca ni prišla na pravo mesto. Kozarec, ta nepridiprav, se je Tini nekako izmuznil iz rok in dober ribezov sok se je razlil po mizi, po klopi in po tleh, V hipu so bili vsi na nogah. Tete in strici so sc sicer smejali, toda Tina je gledala izpod oblakov. Kar trije: mama, Marko in Tadej so skočili po cunje in v tej zmedi je bil Marko najbolj uspešen. Prinesel je cunjo, sc splazil pod mizo in brisal po tleh, nato je še mama našla cunjo Jn pobrisala mizo in klop. Ob tem je seveda opravljala svojo materinsko dolžnost, Tino jc karala in opominjala. »Saj sem ti rekla, da ne sili k mizi. Takoj pridi sem, da te obrišem.« Seveda je mama videla, da l ina sploh ni mokra, a to je bila lepa priložnost, da otroka brez solz spravi na varen kraj. Medtem je Tina že pozabila na svojo nalogo in vstala izza mize in pustila mami, da jo jc »brisala«. Tadej jc videl, kako je mama zaposlena, zato jc stopil k hladilniku po pecivo. Bilo je zloženo na lepem steklenem krožniku. Kako prijetno ga je bilo pogledati, kar užival je ob pogledu na bele kupčke smetane, ki so jih krasili rdeči koščki jagod. Ko jc zapiral vrata hladilnika, ni uspel z eno roko obdržati krožnika v povsem vodoravnem položaju. Samo malo ga jc nagnil, vsaj zdelo sc mu je tako, pa je že polovica peciva ležala na tleh. »Zdaj pa še to!« je zapela mama, pustila Tino, naj sc sama briše, pograbila krožnik z ostanki peciva, ga malo poravnala in položila na mizo. Tadej je ves prepaden pobiral koščke peciva in jih polagal na mizico ob hladilniku. Večina smetane je seveda ostala na tleh. »Vsepovsod moram biti zraven,« je tožila mama. »Tadej, boljše bi bilo, da mi ne bi pomagal. Le zakaj nič nc paziš!« »Saj so tla čista in otroci bodo pecivo pojedli, le drugo smetano bo treba dodati,« je tolažila teta Marija. Za ostale tete in strice je bilo to kar zabavno. Najprej Tina, sedaj šc Tadej. Kakor da bi jim uprizorili prijetno predstavo. Seveda niso vedeli, s koliko truda je vseh pet pripravljalo to pecivo. »Otroci so pač otroci, nc moremo jim zameriti. Saj je ostalo šc veliko peciva. To je pa bilo res zabavno,« Tako so modrovali tete in strici. Glavni sodelavci pri pripravi peciva so spoznali, da bo bolje, če se umaknejo, saj ta svet ni narejen po njihovi meri. Drug za drugim so se izgubili v sosednjo sobo, kjer so bile Tinine punčke in šc na stotine zanimivih stvari za otroke: od televizije do računalnika. Odrasli pa so ostali za mizo, sc pogovarjali, smejali, vmes pa tudi pili in poskušali pecivo, ki jc ostalo na krožniku. Gostov je bilo kar precej, miza pa bolj majhna, zato je bilo vse na tesnem. Krožnik ob krožniku, vmes pa šc kozarci in steklenice. Oče Ludvik jc tetam in stricem pridno nalival, čeprav so se tete branile dobrega vina. Pile so ga pa vseeno rade. Mama Metka jc ljubila red, tudi na mizi. Zato je odnesla prazno steklenico slatine in prinesla novo. Ko jo je postavljala na mizo, jc mimogrede zadela ob poln kozarec, ki mu pa ta dotik ni bil preveč všeč, zato sc jc kar prevrnil. Vino pa jc komaj čakalo na to priložnost. Takoj se j c razlilo po mizi in z roba curljalo na tla. »No, zdaj boš pa ti začela,« sc j c zarežal oče. Tete in strici pa so že imeli solze smeha v očeh. Predstava sc torej nadaljuje. Je pa pri tej hiši zares veselo in zabavno. Mati je hitro našla novo, suho cunjo in začela brisati mizo. Ostali so dvigovali krožnike, steklenice, kozarce, da je svoje delo lažje opravljala. Za vso opravo je bilo premalo rok, in sredi luže jc ostal šc krožnik peciva. Mama ga je 100 hitro pograbila in dvignila in pecivo se je škodoželjno odpeljalo po gladkem krožniku in pristalo v sredini luže. »Bravo, bravo,« so vzklikale tete in strici. »To jc pa res enkratno! Zdaj bomo imeli vinsko pecivo. To je posebna specialiteta.« Končno jc bilo vse na svojem mestu, gostje so si obrisali od smeha solzne oči, tudi gospodinja se j c sprijaznila z zabavnimi dogodki. »Danes imam pač take roke!« »Ja, kakor Tina in Tadej!« jc pristavil oče in vsi so se veselo zasmejali. Še dobro, da jih otroci niso slišali in niso videli mamine predstave, sicer bi bil mamin trud, da jih nauči lepega obnašanja pri mizi, predvsem vpričo gostov, odtlej povsem brez uspeha. Tone Ciglar 40 let potem... »Slovenska krajina, mili moj dom, pozabo te nikdar, nikdi ne bom.« Srčen To jc lahko kadarkoli in kjerkoli. Če pa pogledamo fotografijo (foto 1), prepoznavamo portal Klcklovcga doma - Naš dom - v Črensovcih; na fotografiji pa so dijaki in dijakinje 4. razreda nižje gimnazije ob sklepu šolanja v Črensovcih junija 1957. Tako torej: 40 let in 40 dijakov in dijakinj, ki so takrat zaključili neko obdobje in danes kot zreli možje in žene zrejo na svoje življenje. Po 40. letih spet fotografija (foto 2) na prav istem mestu. Napis v ozadju opozarja, čemu je zgradba sedaj namenjena. Takrat večina izmed nas ni vedela - tega nam v šoli nihče ni povedal -, da jc Naš dom Klekl namenil zlasti mladini. 101 Ob blagoslovitvi doma 22. junija 1930 je bilo rečeno; »Tu naj sc oplemeniti vse« (Kalendar Srca Jezušovoga 1931). Kaj lepšega, kot da se plemeniti mladina. Poseben naglas je hotel opozoriti na poslanstvo doma za mlade. Na pročelje doma so simbolično postavili koš s čebelami. Sporočilo je bito zgovorno: »Včelc naj bi včile mladino, včelc naj bi nasledil vala mladina; dela naj marljivo, živi naj skupno ispravia naj sladek med srčnih vrlin v tom domi za sebe i za svoje. To je namen Našega doma« (prav tam). Košnica 4. razreda v šol. letu 1956/57 je bila polna; zarod je dozorel, da poleti novemu življenju naproti. Ob tokratnem srečanju (28. junija l‘>97) smo spoštljivo počastili spomin na Klekla, vzgojitelja prekmurskega ljudstva, nc samo z ogledom njegovega spomenika pred njegovim domom, ampak smo mu namenili tudi uro srečanja. Življenje, dom, doma, brezdomci. . Morda je prav dejstvo, da smo sc šolali v Našem domu, v nas prebudilo željo, da sc radi vračamo in da sc ohranjamo, da nc moremo in nočemo bili brezdomci. Življenje nas je sicer zvabilo v širni svet: v Prekmurju je ostala le četrtina vseh, precej drugod po Sloveniji, pa vse do Nemčije, Avstralije, Argentine in ZDA. Z vračanjem sc tudi ohranjamo. Otroci treh naših sošolcev v ZDA govorijo tako lepo po domače, kot bi rasli v Crcnsovcih ali na Bistrici. Kaj vse sc jc v zadnjih desetletjih spremenilo! Komaj da se še spominjamo sveta, v katerem smo živeli petdesetih let. Naši otroci sc nam smejijo in kar nc morejo verjeti, saj se zdi, kot bi pripovedovali pravljice. Sedaj živimo v svetu, ki smo si ga sami ustvarili. Prav to pa jc človek: zmožen je stvarem gospodovati m nc pustiti, da sc ga polastijo stvari. Nc moremo sicer sami spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe. Morda smo preveč nemočni pred sovraštvom med narodi, vendar s svojim sosedom lahko živimo v miru. Ni samo na nas, da obvarujemo Zemljo pred onesnaženjem, lahko pa poskrbimo za snažno okolje okrog domače 102 hiše. Nemogoče jc, da bi vsi ostali na rodnem koščku zemlje, moramo pa jo vsi spoštovati, ljubiti in ohranjati. Gibanje števila ljudi v svetu in v Sloveniji ni v naši oblasti, na nas pa je, da ohranimo življenje v naših domovih. Morda res nimamo časa za marsikaj, vendar, kdo nam Jemlje nedeljo, da ne bi bilo časa za Boga, za prijateljstvo, za dobro knjigo! Ce bi vsaka vas (ali vsaj župnija) premogla toliko za kulturo in duhovni napredek človeka, kot jc Klekl namenil z Našim domom, potem bi Prekmurje sledilo svojim velikim voditeljem, morda jc tudi to posebna naloga vseh nas, ki smo svojega duha bogatili v njegovem domu?! In tudi vseh, ki sedaj v njem ustvarjajo podobo našega kraja. Menim, da je tako. Temu bi morali nameniti dogovore in razvojne načrte pokrajine. Kombajni so tiste junijske dni želi ječmen. Pšenična polja so pozlatila pokrajino. Žetev bo napolnila kašče, naše mize bodo bogato obložene. Tako kot je bila slavnostna miza ob praznovanju naše obletnice. Pogledam v Družino, da bi uzrl sadove neke druge žetve - duhovno žetev naše pokrajine, ki je izražena v duhovnih poklicih - novomašnikih za leto 1997. Berem domače kraje novomašnikov; zaman iščem katerega tostran Mure. Za letos popolna suša. Kmetje dobijo vsaj delno povrnjeno škodo, če pridelek uniči neurje. Kdo in komu naj povrne škodo izpada duhovnih poklicev? Kdo in zakaj jo jc povzročil?! Prekmurje, žitnica duhovnih poklicev v Sloveniji! S tem smo sc ponašali. Morda so sedaj presahnili pri nas duhovni viri. Menda z odtekanjem čiste podtalnice ne usihajo tudi živi duhovni viri! Ali pa jc življenje - vse živo Božje stvarstvo - nekje tam zadaj usodno med seboj povezano! Svojčas jc moč Kleklovega duha bila velika. Recimo, leta 1940 jc ena sama župnija - Beltinci, premogla deset novomašnikov, toliko kot v teh letih vsa škofija ali še več. Pred 40 leti so kljub vsemu v Klekiovem Domu zoreli duhovni poklici. Pa o tem takrat v šoli nihče ni smel niti spregovoriti. Propagando so bleščeče naredili za podoficirsko šolo, kamor končno ni šel nihče, v semenišče pa smo smuknili (sicer na Hrvaško, ker za take takrat v Sloveniji ni bilo prostora) kar štirje fantje iz našega razreda in eno dekle k redovnicam. Tako sc jc v tistih Časih dogajalo vsako leto. Prosim, naj v tem ne vidi nihče nikakršnega neprimernega in nepotrebnega ločevanja: duhovni poklici in drugi. Prav v naši skupini doživljamo, kako sc vsi dopolnjujemo in da vsak, ki svoj poklic živi pošteno in zavzeto, prispeva k dozorevanju sveta in je znamenje upanja strpnejše prihodnosti. Pravim samo zaradi (ega: zakaj pa bi naj iz čudovitega orkestra poklicev izpadli prav duhovni? Jc brez njih mogoče zaigrati zahtevno partituro življenja? Naša skupina sc veseli vseh - vseh poklicev. Veseli smo pestrosti, ki nas vse bogati in človeči. Kdaj bomo cenili človeka po tem, kaj jc, in ne po tem, koliko ima in kateri poklic opravlja - živi ? I Večina izmed nas jc začela obiskovati šolo leta 1949. Jaz in še nekateri v stari madžarski šoli z učiteljico Elizabeto Golež. Stropi učilnice so bili podprti s podporniki, da sc niso zrušili na nas. Kdo bi si mislil, da bo šolska tablica, ki smo jo uporabljali namesto zvezkov, pripeljala isto generacijo do uporabe računalnikov. Pa je! Do konca 4. razreda nižje gimnazije sem vsega zamenjal kar sedem »šol«, med katerimi so bili trije zadružni domovi, znotraj teh stavb pa še kar nekaj učilnic. Končali pa smo v Našem domu, ki nam ga jc postavil Klekl, v stavbi, ki je bila dostojna za šolanje duha mladih ljudi. V času osnovnega šolanja nismo bili samo cicibani in pionirji, ki bi gradili domovino s tistim »naprej«, ki smo hodili pogozdovat, mahat z zastavicami, si podajat štafetne palice, ne. Naš duh jc kljub vsemu bil svoboden tudi takrat, kajti samo v svobodi se lahko v polnosti in ustvarjalno izrazi. Mnogi so nam pri tem pomagali. Prisrčna zahvala vsem, ki 103 nas niso poskušali vkleniti v ideologijo časa, marveč so nam kazali pota svobodnih odločitev. Ti so se ohranili v našem spominu kot najlepši umetniki. Šola niso bile le stavbe, te so se lahko podirale, pa smo kljub temu gradili čudovite stvari: temelje svoji človečnosti, ki bo sledila iskri lastnega svobodnega duha. K temu so prispevali učitelji - vzgojitelji, profesorji. Podobe vseh so prav žive pred mojimi očmi. Kaka pestrost značajev. Gledano s perspektive oddaljenosti 40 in več let so se kot pomembne ohranile le dobre stvari. Rane, ki so nam jih prizadejali nekateri redki, so zaceljene in so sedaj le dokaz, da smo v življenje šli skozi težave in boje in jih tudi premagali. Kako naj bi se sicer kovalo hladno železo! Nekateri udarci življenja so boleli, prispevali pa so svoj delež k umetnini našega življenja. Šolanja pa nismo sklenili le z enim učiteljem, bili smo takrat pač gimnazijci, ampak z več profesorji, posebej izročeni razredničarki. V spominu sc nam jc ohranila, kot bi bila naša mati, čeprav je bila od nas starejša le nekaj let. Če bi skušal povzeti z nekaj besedami, potem bi lahko rekel (naj mi oprosti, da povem le tale utrinek!): čutili smo, da sc zavzema za nas, da se na moč trudi, da nam pripravi lepa doživetja, in to vsem brez izjeme. Iznašla jc način, da smo ob koncu šolanja - prosim, leta 1957, in to v Prekmurju - lahko vsi šli na enotedenski izlet (Ljubljana, Reka), ne da bi bilo treba komu kaj plačati, nekaj denarja smo ob vrnitvi celo še dobili. Vse smo si zaslužili med šolskim letom z igro, v katero nas je razredničarka vse iznajdljivo vključila. Najlepše je bilo prav to, da nam ni bilo preprosto podarjeno (kar mlade razvaja), marveč omogočeno, da s tem, ko kaj storimo za druge (gledališke predstave), največ naredimo zase. Ni nam v roko dala ribe, marveč nas jih je naučila loviti (po kitajskem pregovoru). Tudi ona je po štirih desetletjih svoj pogled kratko strnila takole: »Bili ste! Resničnost mojega bivanja ste bili. Navzoči v razigranem srcu mladosti ste mi nosili upanje v dar. Bili ste! Tihi spremljevalci življenja ste bili. Leta so hitro ob željah minila, le upanje izgubilo je čar. Sedaj ste blizu, skoraj ob meni ste sedaj. Navzoči v zahtevnem srcu zrelosti, prinašate mi radost v dar. Vaša razredničarka Borka.« Pa naj bomo radost v srcu zrelosti. Torej, hvala! Postala si del nas in mi del tebe. To je lepota šolskih dni, ko sc učenci in učitelji ne srečujejo le v abstraktnem svetu pojmov, besed, števil in podatkov, ampak so drug drugemu najprej dragoceni kot ljudje. Kako lepa in velika naloga šole! Vsak vzgojitelj, ki uspe, da mladini da del samega sebe, je resničen umetnik. Slavimo dirigente, ki obvladujejo orkester zrelih ljudi - umetnikov. Vzgojitelji stojijo skromno ob strani, pa so vendar dolga leta uspešno »dirigirali« razredu — naš je v zadnjem letu štel 42 - mladih ljudi, včasih skoraj neukročenih v čudoviti mladostni razigranosti. Naša razredničarka jc uspela, saj še vedno igramo kot celota, vsaj vsakih nekaj let, ko spet hočemo preprosto postati razred in imeti razredničarko in profesorje, da bi se drug drugega veselili in vsega, kar smo dosegli. Gimnazija v Crensovcih je bila »šola za življenje«, zato nam jc veliko dala. Gotovo, da se tega v tej obliki nismo zavedali takrat, spoznavamo pa sedaj, da nismo šli praznih rok v življenje. Kar po vrsti smo prepričani, da je prijateljstvo tista dediščina, ki smo jo prejeli: »Poleg znanja prijateljstvo, ki se nadaljuje.« 104 Ali: »Odnos do ljudi in dovolj znanja za študij naprej.« Prav tako »znanje, spoštovanje, prijateljstvo«, »duhovno okno v svet«, »prvi resen pogled na svet in življenje«, »poznanstva, prijateljstvo, trdno vero in vse, kar sem v življenju delal in počel«, »bili smo ptički istega gnezda in pevci iste pomladi«. Ali še nekdo: »Izobrazbo in vzgojo.« Pogled skozi Klcklovo okno jc lahko objel čare domače krajine; videla pa so sc še lepša in bolj skrivnostna duhovna obzorja, ki so nas (z)vabila. Iz teh spoznanj sedaj lahko delimo drobtinice modrih nasvetov mladim, ki so danes v šolskih klopeh. Razmere za izobrazbo imajo neprimerno boljše, da ne rečemo, da so v primerjavi s takratnimi kar idealne. Za vzgojo pa so siej ko prej isti: človek človeku človek! To ustvarja, prinaša vzgojo. Tu ni nikakršne moči in (pri)silc, deluje docela samo poštenost in iskrenost tistega, kar kdo je. V vzgoji ni nobenih bližnjic, še manj trikov, prav tako nobenih poceni rešitev. Kakor pravi pregovor, da konja lahko s silo privedemo do korita, prisiliti ga, da bi pil, pa ni mogoče. Mladih ni mogoče niti prisiliti, da bi sc učili; nasilnega dostopa do otrokovih možganov ni, kaj šele do srca. Če j c težka in problematična izobrazba, jc še toliko bolj vzgoja; ne polnimo namreč samo mladih glav z znanjem, ampak njihovo življenje z vrednotami. Trideset let po mali maturi smo sc srečali prvič (leta 1987); sedaj smo se že četrtič, vedno v domačem kraju. Srečanja so zelo pestra, razgibana, prijateljska m vesela, vedno povezana tudi s kulturo in duhovnostjo. V praznovanje vključimo celovitega človeka v vseh treh dimenzijah: telesni, duševni in duhovni. Tako nas ta srečanja bogatijo, zato ni prostora za nobeno alkoholno ali drugo omamo. Naše srečanje je še najbolj podobno številni družini, ki sc po nekaj letih zbere k družinskemu praznovanju: po domače, prekmursko. Ena naših učiteljic, Marija, je to dobro začutila, zato je lahko izpovedala: »Srečanja te generacije sošolcev in sošolk odlikuje posebno močna čustvena povezanost, globoka prijateljska naklonjenost sošolcev in sošolk, topla prekmurska srčna dobrota in Lista zvestoba koreninam, ki nas vedno znova pripelje domov, v rodno vas, na nekoč blatne kolnike, med dobre sosede, na to ravnico, ki je za nas najlepši košček slovenske zemlje. To dobroto, to srčnost in to toplo navzočnost nosimo še naprej v srcu, posredujmo jo svojim potomcem, pokažimo jo tudi tistim, ki ne poznajo naše prekmurske duše. Naj jo začutijo, naj jo sprejmejo.« Koliko je vredno naše življenje? Tudi to smo premišljevali ob lem srečanju posebej občuteno na pokopališču. Ne moremo več reči, da smo še živi vsi takratni učenci 4. razreda in tudi vsi profesorji, ki so nas učili pred 40. leti. Ena sošolka je kot žena in mati omahnila; zbil jo je nekdo, ki ni obvladal svojega življenja, zato je uničil njeno. Marjetki smo prinesli marjetke na grob na črensovskem pokopališču. Življenje je vendar dar, dragocenost in lepota. Jc bogastvo m tudi večnost. Kaj se dogaja v človeku, ki se odloči, da pokonča življenje, kot je Kajn pokončal Abelovo? In pri tem ne moremo govorci: Ta nori svet! Kaj je to svet? Samo ljudje smo takšni ali drugačni. Gotovo sc ne rodimo zato, da nas kot muhe zmažejo po ccsli. Res, da je življenje tveganje - to je vedno bilo in tudi bo toda to ne pomeni, da mora biti norenje in nespamet. Eno je darovati svoje življenje za druge iz plemenitih idealov m ciljev, drugo pa je izgubiti življenje zaradi nespameti, sebičnosti in podivjanosti. Kako glasne so tihe gomile umrlih; le škoda, da jih mimoidoči ne slišijo, nimajo namreč časa, da bi sc zaustavili, mnogim se strašno mudi umret ali uničit življenje drugega, nedolžnega. Z občutki prizadetosti doumevamo Gregorčičevo hrepenenje po krajih njegove ljubezni, krajih, v katere ga je vabilo srce. Naše štorklje - štrki, ti posebni poslanci 105 Življenja in Sonca, vsako pomlad »obnovijo« zvestobo in sc vrnejo v svoja rodna gnezda. Tak je zakon življenja: kdor ga spoštuje, se ohranja in si odstira prihodnost. Kako naj živimo prihodnost, če si porežemo korenine preteklosti? Kako naj bi bili srečni na svetu, če ne bi bili nikjer doma? Res, nekje moraš biti doma, moraš (po Minattiju). »Mi smo kot štorklje, ki sc radi vračamo v svoja gnezda« (film Let mrtve ptice). Kako lepo in osrečujoče jc, da je ta dom moje - naše Prekmurje! »Slovenska krajina, mili moj dom, pozabo te nikdar, nikdi ne bom.« Dr. Danica Godina Bolezen 13. oktobra 1992 je bila nedelja. Vreme ta dan ni bilo lepo. Po maši sem poklicala starše. Do tega dne sem mislila, da poznam vse tone maminega glasu, sedanjega pa nisem šc slišala. »Ateka so danes odpeljali v bolnišnico«. Poteka zadnje noči se danes natanko nc spominjam. Kosilo v krogu znancev je bito blagoslovljeno s solzami. Nisem imela poguma, da bi sedla za volan. Poklicala sem bolnišnico in povedali so mi, da jc očetu po zdravilih bolje in da ga bodo poklicali k telefonu. Res mu je glas zvenel, kot da je najhujše mimo, motilo pa me je, da mi je naročil, naj mama proda vse, kar jo bremeni, posebno živino. Ni bila očetova navada vreči puško takoj v koruzo... kot jc rad rekel. Z naročilom za mamo jc dal čutiti, da nc upa na vrnitev zdravja, volja jc bila strta in ta strtost ni bila trenutnega značaja. Skrb za mamo je imela v njegovem življenju nc samo prvo, ampak edinstveno mesto. Srečala sem v življenju mnogo ljudi različnih narodnosti, mnogo družin in zakonskih parov, ki veljajo za uspele, ampak zveza mojega očeta z mamo je bila drugačna. O ljubezni nista skoraj nikoli govorila, ta se je spletala iz misli in dejanj, če je kdaj padla o tem kaka beseda, jc prišla iz očetovih ust. Ko govorim o neki posebnosti maminega glasu, ki jc povezana s strahom za očeta, se mi zdi, da ima ta odtenek enako vrednost, katere edina pomanjkljivost je bila, da je ni znala zliti v besedo. To jc morda oče včasih pogrešal - zdi sc mi, da je nosil to v sebi kot školjka, katere biser raste iz bolečine. Nisem bila mirna in znanci, ki so sedeli ob meni, so to začutili. Čeprav sc jc nagibala ura že k srednjemu popoldnevu, smo se podali na pot. »Malo mi jc hudo, ker ni mogoče dobiti nikjer namiznega grozdja, oče si ga gotovo želi« sem glasno mislila med potjo. Ko smo v poznem večeru pozvonili v portirnici bolnišnice in prestopili prag napol zatemljene sobe, se je zgodilo tisto, česar sem se bala: »Si morda prinesla grozdje?« Vse bi dala, da tega ne bi slišala in to jc oče opazil in me skušal potegniti iz zadrege: »Saj je lahko domače, če greste k mami, mi ga doma natrgajte«. Bila je že trda noč, ko smo otipavali grozdje na rozgah domače trte. Kmalu smo ga lahko tudi predali bolniku in mu zaželeli lahko noč. Za nami se je le slišalo: »Ne bo lahka.« Od tega dne so sc moje pogoste poti domov šc pomnožile. Vsak petek popoldne s prvo postajo v bolnišnici, s prenočitvami doma, in obratnim potekom v nedeljo, kolikor nisem ostajala doma več dni. Ko se je po dobrem mesecu očetovo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da so nam zdravniki začeli jemati upanje v ozdravljenje, (prenesli so ga v klinični center na Golnik) so bili moji konci tednov še samo na kolesih. Čas vožnje je imel seveda svojo vrednost in svoj najvrednejši cilj, lajšati trpljenje enostavno s tem, da si zraven. Kaj pa je vzrok za to nenasitno željo, da hočeš biti navzoč, da napravič vse, vse kar se da?! 106 Tc dolge poti so sc začele spreminjati v odvijanje filma z začetkom nekje v tisti moji starosti, ko sem spoznavala, da zato, da je meni lepo in dobro, mora nekdo trdo garati. Glavni v tem filmu je bil moj oče. Rad je imel otroke. Vsak večer, ko je zgaran sedel k mizi in jc mama pripravljala večerjo, mi jc bil on naslajši naslonjač. Sama ne vem. kdaj sem s tem začela, morda j c bilo to kar nadaljevanje pestovanja. Ne vem pa tudi, kdaj in zakaj sem s tem prenehala. Mama pravi, da je prišel nekoč zelo utrujen iz 18 km oddaljenega vinograda, seveda s kolesom. Škropil jc vinsko trlo. Ko je vstopil, sem pri mizi že čuvala vogal, za katerim jc bilo njegovo mesto. Začela sem mu plezati na kolena. Pobožal me je po laseh in nekako nejevoljno rekel »deca«. Mama pravi, da se ji zdi, da je bilo to zadnjikrat, '['udi oče sc natanko ne spominja, čeprav je rekel, da je zmeraj z grenkobo mislil na to ločitev, posebej še, če bi bil res to vzrok. Globoko jc čutil. V prvih šolskih letih so mi delali zobje velike preglavice. Čez dan jc bilo kar dobro, zvečer pa so začeli boleti, posebno, če sem jedla kaj sladkega. Bil je dan izleta in oče me je kot mnogi drugi starši pripeljal do železniške postaje s kolesom. Rekel mi je: »Ne jej bombonov, ker tc bo zvečer spet bolel zob«. Pozabila sem na to še preden sc jc poslovil in ko sem zvečer v postelji začela spet z glasnim jokom motili nočni mir, me jc pošteno skregal, z mamo sva šli »na bolniško« kar v drugo sobo in skušali spodriniti sladkor v luknji zoba z limoninim sokom. Pomagalo jc. Drugi dan pa jc vaški kovač napravil mojim nočnim sprehodom konce, saj je s kovaškimi kleščami izvlekel malo nadlogo iz mojih ust. Tudi ta noč jc očeta celo življenje skelela, saj mi jc pred nedavnim rekel, da sc jc sedaj sam jokal zalo, ker meni takrat ni pustil jokati. Oče jc znal enkratno pripovedovati svoje doživljaje iz vojnega časa, ponavljati vloge, ki jih jc igral na vaških odrih in teh ni bilo malo. Vaška prosveta je bila v njegovi mladosti bolj plodovita. Nenavadno hitro si jc zapomnil pregovore in če so mu bili všeč, se jc po njih tudi ravnal. Mnoge sem si zapomnila tudi jaz in zmeraj sklepam iz različnih življenjskih stanj nazaj na njih srčiko. Včasih bi bila obratna smer pametnejša. Nekoč jc v lendavskih hribih v neki hiši prebral napis: Ta hiša meni sliši, pa vendar moja ni in kdor za mano pride, tudi on jo zapusti; Ta tretjega bodo nesli mrliča ven iz nje, prijatelj, vprašam tc: Čigava hiša jc? Nešteti obiskovalci našega doma so slišali ta rek iz njegovih ust. Ne vem, zakaj tega nismo napisali na hišo, kot si je zmeraj želel, morda zato, ker je bilo to pri nas tako samoumevno v življenju, da je bil napis odveč. Most kot prebivališče jc oče izključil, bil mu jc samo zelo spoštovani prehod. Ko je zjutraj zapuščal posteljo, je rad rekel s povzdignjenim glasom: »Z Bogom začni vsako delo, pa bo lep uspeh imelo«. Naša hiša ima res lepo lego na robu vasi ob nekdanjem Murinem rokavu. Jc prava kmečka domačija, čeprav se mi ne zdi tipična za Prekmurje, kljub temu da so ji dali ocenjevalci la pečat. Kot rečeno jc še lepša njena lega. Ker so bili očetovi predniki lovci, sc je tudi v njegovih žilah pretakala lovska kri. Zajci in fazani na polju niso bili varni pred njim, zadel jih je tudi s kamnom. Če mu je brat posodil puško, je bila sračja kraja piščancev iz sadovnjaka kaznovana s smrtjo. Srako jc zadel kar v letu. Živa smrečja ograja, (danes jo nadomeščajo ciprese) ki jc obrobljala sadovnjake, jc bila pozimi zelo primerna za polaganje pasti. Neštetokrat .sem lahko opazovala, kako jc z gumna skozi reže vrat gledal v sadovnjak pod plotove, če so pasti že 107 polne. Paziti je seveda tudi moral, da fazani niso krilili s perutmi ali kričali, če jim jc past prijela občutljivi del trupa. Ta tatvina namreč ni smela biti očitna. Pa tudi smilile so se mu živali, dokler niso bile na krožniku. Iz sadovnjaka do gospodarskega poslopja jih je pritihotapil pod debelim zimskim plaščem, potem pa sem smela nesti pokazat v kuhinjo trofejo jaz. Čeprav je oče te »okusne« tatvine skrival, jc včasih le našel pot k lovskemu pazniku, da si je razbremenil dušo: »Naci, henjaj malu, (= malo postoj) rad bi se ti izpovedal«. »Stric, če se mi hočete vi izpovedati, potem morava biti tri dni skupaj«, je zamahnil z roko paznik in smeje nadaljeval svojo pot. Ncodpuščcne grehe je oče pozabil brez slabe vesti, saj so nam fazani in zajci napravili na polju vedno veliko škode. Ta ista vrata, katerih reže je uporabljal za ogledovanje svojih pasti, so nama z mamo dobro služila kot daljnogled na zasnežena polja za hišo še posebno takrat, ko je oče peljal na sejem prašičke na saneh ali na vozu s konjem. Pot čez njive je bila zelo primerna, posebno, če se blago ni prodalo, potem tudi nihče v vasi o tem ničesar ni vedel. Vsak po svoje skriva svoje težave. Že od daleč sva z mamo spoznali, kakšen je bil sejem. Pokriti voz jc naznanjal, da se blago vrača, čc pa je pokrov stal pokonci, se je konj že z drugačnim korakom bližal in oče je navadno prepeval. Bili so takrat le drugi časi in denar ni ležal nikjer na tleh. Nekoč, ko se je vrnil s pokritim pokrovom, to je bilo seveda redko, in razpregal konja, sem hitela k njemu in vprašala »atek, kaj danes nisi govorit?«...« Za očeta je namreč veljalo, da zna tako govoriti, da proda blago tudi, čc zvezde sejmu niso naklonjene. Teh mojih bccd se je zmeraj rad spominjal in jih ponavljal. Zmeraj bolj mi je težko umljivo, kako je mogla revščina napolniti človeka s tako lepimi, bogatimi spomini; razkošju in izobilju danes pa to nc uspe - za tem ostaja praznina. Že sem nekje omenila, da je imet rad otroke, posebno deklice. Ker življenje ni bilo rožnato, je za sladkarije otrokom ostajalo le malo denarja. Božični čas jc bil gotovo tudi zato še lepši in skrivnostnejši. Čc jc bilo v življenju kdaj sladko, je bilo takrat. Ob postavljanju jaslic, »obred« jc bila očetova častna služba, je bilo mogoče razviti kak svetleči zavitek iz svilenega papirja, še preden jc visel na smrečici. Ko me je mama nekoč poslala v trgovino po kvas in sol (stvari, ki so bile poleg sladkorja skoraj edine, ki smo jih na kmetih kupovali) in mi stisnila v pest kovanec, mi je rekla, da če kaj ostane, smem kupiti bombone. Ostala jc namreč zmeraj komaj kakšna para. Stari trgovec jc imel na pultu stekleni lonec s tako velikim grlom, da je lahko šel v njega za bomboni kar s celo roko, posebno, čc je bil lonec napol prazen. Skozi steklo so se smehljali sladki biseri. Navadno smo otroci zmeraj začeli nakup z besedami »če kaj ostane...« in potem naštevali materina naročila. Ta dan pa mi je trgovec rekel neusmiljeno »nc ostane nič« in žc stregel drugemu kupcu. Biseri iz steklenega piskra so se preselili v moje oči in stekla setn na cesto in potem počasi domov. Ker sem nosila v cm roki kvas, v drugi pa sol, solz z brisanjem nisem mogla skriti in kot nalašč sem žc pri dvoriščnih vratih srečala očeta. Otroške solze jc težko gledal nc glede na vzrok Mami sem zaupala svojo nesrečo in ker jc pripoved slišal, ji je pozneje, ko je mislil, da me ni v bližini, rekel: »Bedak, Tkalec, en bombon pa ni celi svet, pa bi meni to drugič obračunal«. Celo popoldne j c prebavljal ta dogodek. Naslednji dan jc šel v vinograd v Lendavo in prišel že zgodaj mimo moje postelje. »Danes ti bom pa jaz prinesel bombone, pridna bodi!« 108 Ko sc jc zvečer spet /mučen vračal, sem ga že čakala sredi vasi pri »dedekovih« (= pri starem očetu, na domu moje mame) ob plotu na cesti in zdi sc mi, da jc bil njegov obraz srečnejši od mojega, ko jc potegnil iz žepa malo vrečko v obliki palčkovc kapice. V njej so bili mali srebrnorožni »retaši«. Tako je oče popravil trgovčev greh nad otrokom. Dal me jc na kolo in peljala sva se mimo Tkalčeve trgovine kot zmagovalca z bomboni iz mesta, nc pa iz male vaške trgovine. Gotovo bi podobne spomine na mojega očeta znali pripovedovati tudi drugi vaški otroci, ki so ga že čakali ob cesti, ko sc je peljal s svojo ogromno kobilo »šargo« na njive, posebno fantki, ki bi radi jezdili. Ker so bila kolena in vsekakor »sedalo« navadno odprto okno v svet, je oče večkrat pripovedoval, kako so sc mu fantki kljub veselju smilili, ker konjski pot na človeški koži peče. Sedeli so seveda na goli ritki. Tako mehko bistvo jc skrivala ta zame neznansko velika posoda - oče. Cilka Dimcc-Žcrdin Da nam bo lažje So dnevi, ko se skrajno nerazpoloženi zbudimo, ko nam nič nc gre od rok. Že nepravilen korak otroka, neprimerna beseda moža jc dovolj, da vzkipimo, celo neutemeljno zakričimo. Za ustvarjalno delo nimamo pravega razloga. Življenje sc nam zdi brez prihodnosti. Pravega vzroka za tako stanje na najdemo. Jc mar krivo vreme za našo slabo voljo, ali pa smo preprosto vstali z levo nogo? Zdravilo za to brezvoljnost je lahko misel na druge ljudi, ki dejansko živijo v nenehni stiski, katerih življenje je eno samo odrekanje in žrtvovanje, pa znajo kljub vsemu ohraniti vedrino in moč, ki jo izžarevajo na vsakem koraku. Poznam tako družino, ki me ob vsakem srečanju ohrabri, vznemiri do najglobljega bistva. Ob njej razmišljam o vrednotah človeškega življenja. Spoznala sem jih pred sedemnajstimi leti, ko sem vodila letovanja na morju, ki so bila namenjena družinam s težko duševno in telesno prizadetimi otroki. Prišla sta s svojima dvema sinovoma. Dejana, starega devet let jc držala za roko mati, Marka, starega sedem let, pa oče. Nobeden otrok ni govoril, ni bil osebno čist, ni bil sposoben sam jesti. Oba sta bila težko duševno prizadeta, a bila sta njuna edina sinova. V svoji poklicni praksi sem srečala mnogo staršev z dvema prizadetima otrokoma, nikoli pa nisem srečala podobnega primera, kot sem ga imela tokrat pred seboj. Od jutra do noči, od noči do jutra sta bila starša neprestano z otrokoma, saj eden ni mogel niti za hip obvladati oba. V tenutku nepozornosti staršev, sla sc brezciljno zapodila kamorkoli, tudi na cesto, tudi pod avto, ali v morje. Poznala sta le očeta in mamo, nc da bi ju znala poklicati. Silno rada pa sta imela glasbo. Ob zvoku harmonike sta se vrtela v krogu, ali skakala po taktu, vriskala od veselja z neartikuliranimi glasovi. V spalnici, ali ob popoldanskem počitku sta sc umirjala ob nežnih melodijah iz kasetofona, ki ga jc imel oče vedno s seboj. Kolikokrat se spomnim na jutra ob starogradskih melodijah in slišim skakanje Dejana in Marka, ki sta ob njih brezmejno uživala. Ko danes poslušam melodije iz Umaga, ki je bil pojem našega druženja, jih vidim pred seboj mlade, tople, razumevajoče, voham prijeten vonj kave, ki jo je mati zame in za Miro ob pol osmih ljubeče postavila na nočno omarico. 109 Najbolj me je presenečalo to, da sta bila starša izredno vedra človeka. Prav s to vedrino in dobro voljo sta si pridobila nešteto prijateljev. Bila sta središče vsake družbe ob naših večernih zabavah. Znala sta sc od srca nasmejati, znala sta z otrokoma plesati, znala sta prisluhniti težavam družin, ki so tudi imeli duševno prizadetega otroka. »Tu sta, rada ju imava, življenja brez njiju si ne moreva zamišljati«, sta često dejala in ljubeče gledala svoja dva sinova. Od takrat naprej smo se enajst let vsako leto srečevali na letovanju v Umagu. Ta letovanja je organizirala Zveza društev za pomoč duševno prizadetim osebam Slovenije. Danes sc imenuje Sožitje. Dejan in Marko sta rasla in z njuno rastjo so se večali tudi problemi družine. Njuno duševno stanje je ostalo več ali manj nespremenjeno. Še vedno sta bila otroka, ki sta potrebovala stalno roko matere in očeta. Le pri hranjenju jc bilo lažje, saj sta z leti pod nadzorstvom staršev sama jedla. Vsako leto smo na morju nadvse prisrčno praznovali Markov rojstni dan. Skupina staršev in otrok je običajno štela okrog petdeset ljudi. Ko smo postavili pred njega torto in svečke, je bil zbegan. Čestitk in pesmi ob rojstnem dnevu ni doumel. Mati pa je imela ob teh priložnostih solze v očeh. Nikoli ne bom pozabila besed staršev, ki sta mi rekla: »Cilka, mi živimo za teh osem dni na morju v skupini s sebi enakimi ljudmi«. Pa ni samo la družina živela za teh osem dni na morju. (Pred dnevi sem brala o težavah, ki jih čutijo invalidi, zaradi razporejanja sredstev iz državne loterije. Tudi ta letovanja in seminarji za družine z druševno prizadetimi otroki so g| finansirala iz sredstev državne loterije. Sožitje ali zveza društev za pomoč duševno prizadetim si za organizacijo tovrstnih dejavnosti zasluži najvišje državno odlikovanje.) Ko sta bila otroka stara 22 in 20 let, se jc oče predčasno upokojil zaradi sladkorne bolezni in visokega krvnega pritiska. Štirinajst dni po upokojitvi ga je zadela kap. Nekaj dni ni niti žene poznal, govoril ni, leva stran telesa jc ostala hroma. Zdaj jc imela mati tri otroke. Kuhala jim jc, jih hranila, prala zanje, jih čistila. Zase ni imela niti minute časa. Pa vendar je ohranila vero v izboljšanje, ohranila jc optimizem in moč premagovati še tako velike težave. Mož jc počasi okreval, spregovoril tu in tam kakšno besedo in bil prisoten, vendar nemočen karkoli storili. Obiskala sem jih v njihovem 43 m2 velikem stanovanju, ki so ga odkupili. Vse se je bleščalo od čistoče. Otroka sta bila negovana in lepo telesno razvita, vendar še vedno otroka. To bosta tudi ostala do smrti. Ob takem obisku pride streznitev in porodi sc vprašanje: »Kaj sem pa jaz sposoben storiti za svoje zdrave, pametne otroke?« Kolikokrat bi potrebovali roko očeta in matere, pa jc ni bilo ob pravem trenutku! Kolikokrat so sc nam bremena vzgoje zdela pretežka? Kolikokrat smo omagali zaradi normalnih razvojnih težav svojih otrok? Največkrat zaradi lastnih problemov nismo bili sposobni prisluhnili njihovim mladostnim težavam. Potem sc pa čudimo, če sc niso razvijali tako, kot bi mi starši želeli. Da nc govorimo o alkoholizmu, mamilih, kriminalu! Neštetokrat se mi je zgodilo, da so sc ob srečanju s takimi družinami izničili vsi moji problemi. Od svojih prijateljev sem odšla boljša, duhovno bogatejša. Sicer sem pa hotela povedati predvsem to, koliko težja bremena morajo nositi starši, ki imajo kakorkoli razvojno motene otroke. Seveda ob tem pomoč družbe in humanitarnih organizacij ni zanemarljiva. Pred dvema letoma jc Dejanu in Marku umrl najboljši oče na svetu in ženi naj dražji mož... 110 S. Milena Zadravec Libanon, moja druga domovina Rada imam to deželo... Ker so mi pri srcu ljudje, predvsem mladi, s katerimi živim in delam v Kahhale pri Bcjruthu. Ker sem prijateljica družine, iz katere jc izšel in se vanjo rad vrača apostolski nuncij v Sloveniji, moji ljubljeni deželi, nadškof mons. Edmond Farhat. Ker poznam izvrstnega, čudovitega škofa, uglednega v očeh vseh Libanoncev Bcchara Raaya, prizadevnega delavca za mir v Libanonu. Ker ga ima rada libanonska mladina. Ker tudi v pridigah in konferencah ne varčuje z ostrimi protesti zoper tiste, ki netijo nemir. Škof Bcchara (v slovenščini to pomeni »oznanjevanje«) jc na Jugu predstavljal okrožnico papeža Janeza Pavla II. pripadnikom različnih veroizpovedi. Iz vrst islamske verske skupnosti so prišli razveseljivi glasovi; razumeli so škofovo razlago v smislu, da jim daje vso oblast, ko je govoril o sožitju, drugič so spet govorili, da bi ga izvolili za predsednika republike. Pravijo, da je sklenjeno premirje. Ko sem telefonirala na škofijo v.Si done, sem zvedela, da jc mesto bombardirano. Izid: sedem mrtvih. Strašno sc okrog nas kuha. Govorijo o miru, podpisujejo premirja, med sabo pa sc sovražijo in koljejo. Razvcscljivejše jc dejstvo, da jc več kot 3(KX) naše mladine odšlo v Pariz na srečanje z mladimi, predstavnikov 130 narodov, s papežem Janezom Pavlom II. Naši mladi Libanonci in Libanonke so odpotovali v Pariz iz hvaležnosti za papežev obisk. Ko so prispeli na letališče, ki jc v rokah Sirijcev, se jc zelo zapletlo. Hoteli so jim preprečiti vzlet iz Bejruta, češ naj gredo na letališče v Damask. Toda patriarh Nasrallah Sfcir jc odločno protestiral in zahteval, da morajo odleteti iz Papež Janez Pave! 11 in patriarh Nasrallah Sfeir lil Bejruta, hkrati pa je še dodal, da jc vendar že skrajni čas, da Sirijci odidejo iz Libanona. Njihov odgovor jc bil: šc 24 ur so mladino zadrževali na letališču, v Sidonu in Tiru pa so patriarha pozdravili z bombami. Rada imam Libanon. Ker tu vodi Cerkev pomembna osebnost - patriarh Peter Nasrallah Sfeir. Pred obiskom papeža Janeza Pavla II. sem ga obiskala na njegovem domu. Z mano jc bila tudi italijanska novinarka Miclo Fagiolo d’Attiha. Spominjam se tistega lepega jutra. Cesta naju je ob prebujajočih sc jutranjih sončnih žarkih vodila na Bkerki, sedež patriarha Sfcira. Cesta je bila polna mladine, ki je romala k Mariji Harissa. Mnogi so od daleč peš romali iz vseh pokrajin, vzpenjali so se proti belemu kipu Marije, ki veličastno kraljuje z visokega stolpa nad morsko obalo Junich. Množice mladih in odraslih so šli k beli Gospe - obuti in tudi bosi, po vročem asfaltu -da bi pri njej sklenili njen mesce - maj. Libanonci, muslimani in kristjani, izredno častijo Božjo Mater Marijo. Konce maja so molili in peli, zasebno in skupno, predvsem zato, da bi Marija spremljala s svojim varstvom papeža Janeza Pavla II. ob njegovem obisku v Libanonu. Sc nekaj dni je bilo do papeževega obiska. Delavci in betonski stroji so zavzeto delali pred patriarhovim dvorcem. Patriarh Sfeir je sprejemal veleposlanike in cerkvene dostojanstvenike; ene je sprejemal, z drugimi sc jc poslavljal. Kdo se ne bi veselil, patriarh Sfeir pa še posebej, obetavne prihodnosti, ko bodo libanonski kristjani in muslimani združeni molili ter sc med seboj spravili. Težki ekonomski krizi pa ni videti konca, povečujejo jo priseljenci iz Sirije, Egipta in drugih dežel. Papež jc s svojo okrožnico pozval vse k medsebojnemu spoštovanju in odpuščanju, toda pravičnost in spoštovanje osnovnih človeških pravic še vedno tuje zveni v Libanonu, Ni tako lahko pozabiti strahotnih pobojev po raznih Vojaki za papeževo varnost 112 naseljih, v hribovitem predelu dežele, v Choufu; v okolici Bejruta in v dolini Bekaa je še vedno močan pritisk šiitov. Izraelci še vedno ne zapuščajo Južnega Libanona, nasilja med enimi in drugimi se še nadaljujejo. Muslimani se dobro zavedajo sicer, da Libanona ni brez kristjanov; brez njih bi po njih segli Sirija ali pa Jordanija ali pa katera druga dežela. Sožitje je edina formula za preživetje Libanona. Papež Janez Pavel II. je prizadevanje za to opredelil kot »poslanstvo svobode, zgled pluralizma za Vzhod in Zahod; nujno je, da zaživi demokracija sloge, ki vsem skupnostim, velikim in majhnim, omogoča svobodo izražanja ter medsebojnega spoštovanja«. Množica ob papeževem obisku Libanona V Libanonu živi 18 različnih skupnosti. Tu so se naselile v upanju, da bodo zaživele svobodneje kot v drugih islamskih deželah, v katerih je islam starodavna veroizpoved. Libanonska vlada to različnost sprejema in spoštuje. Število muslimanov se povečuje, Število kristjanov se manjša. Dandanašnji Libanon ni svoboden, v njem ni prave demokracije. Na območju Libanona je 35.0(X) sirijskih vojakov, Izrael je zasedel 15 odstotkov Juga, več kot poT milijona Palestincev živi na libanonskem ozemlju z namenom, da bi se tu za stalno ukoreninili. Nisem mogla v Slovenijo, ko je papež Janez Pavel II. obiskal moje drage rojake, zato sem ga še toliko bolj doživljala med svojimi Libanonci. Nepozabni dogodki. Libanoncem je bilo sitno pri srcu, ko je papež trmasto vztrajal, da bi Libanon za vsako ceno obiskal. Opoldne sc je na bejrutskem letališču pojavila bela postava papeža Janeza Pavla II. Poljubil je libanonsko zemljo, dobrodošlico mu je izrekel predsednik Elias Hrawi, papež pa je v svojem prvem pozdravnem nagovoru povabil vse verske skupnosti k sodelovanju pri gradnji miroljubne države, k pogovorom in spoštovanju vseh - za mirno sožitje. 113 Nikoli v svoji zgodovini Libanon ni bil tako enoten kot ob pripravi na papežev obisk in v dnevih njegovega bivanja med Libanonci. Pred predsedniško palačo v Bejrutu so v veliki množici bili tudi moji šolarji - v belih čeladah. Veselje, vzklikanje, valovanje zastavic, radost vseh. Papež se je srečal z libanonsko mladino na vrhu hriba Harissa - ob baziliki Božje Matere, pred obličjem 15.(X)() mladih. Vzkliki v francoščini, arabščini, angleščini, italijanščini — We love you, John Paul II. »Vi ste priče moje hvaležnosti in ljubezni do vseh. Pred Vami bom podpisal okrožnico, ki sem jo napisal za Libanon z naslovom 'Novo upanje za Libanon’«. Podpisal jo je, zatem pa jo izročil patriarhu Sfejru. »Vi, mladi, ste zaklad prihodnosti. Vi morate dati prvi zgled pravičnosti in miru. Vsi pogledi so usmerjeni k vam tako, kot se vsi ozirajo na goro Harissa.« Po končanem srečanju so mnogi dolgo v noč bedeli pri Božji Materi Mariji, zatem pa so se podali na pot v smeri Bejruta k pristanišču, kjer jc bil že pripravljen prostor za osrednje srečanje s papežem - pri mašni daritvi. Bejrutske ceste so preplavile množice kristjanov in muslimanov. Kristjanom jc to veličastno srečanje dajalo novega poguma in ponosa. Na zbirnem prostoru ob odru z oltarjem so bili zbrani vsi ministri, veliko voditeljev pravoslavnih Cerkva, veliko gostov iz sosednjih dežel. Bile so prave Binkošti. Kdo ne bi verjel, da bo nov ogenj ljubezni zagorel v srcih vseh Libanoncev. Dan po papeževem odhodu je bil viharen in soparen. Veter in sirijski vojaki so pridno cefrali vatikanske zastave ter posterje s slikami papeža Janeza Pavla 11., uničevali so vse okrasne trakove, ob prazniku »asure« so se vrstili grozljivi prizori mladih šiitov, z okrvavljenimi glavami, z zaprtimi pestmi so grozili. Na skrajni levi sestra Milena Zadravec 114 Ko jc vse to bilo za mano, sem sc spomnila svoje domovine: Jutri bo Cerkev v Sloveniji praznovala prvo obletnico papeževega obiska. Tesno sem sklepala roke in molila, da bi sadovi obiska bili resničen mir ter medsebojno spoštovanje vseh. Naj v obeh deželah zaživita Mir in Resnica. Molila sem tudi za novega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franceta Rodeta. Čeprav ga osebno ne poznam, molim zanj, da bi s služenjem slovenskemu narodu priklical nanj božji blagoslov. Lojze Kozar ml. Zvonik v grbu Karel Holce, mlad župan v Andovcih v Porabju, me je, seveda po prejšnjem dogovoru z domačim, števanovskim župnikom, povabil na blagoslovitev vaškega grba in praporja. Tako sem sc v soboto, 6. avgusta, skupaj z Jožetom Zadravcem, urednikom Družine, udeležil te slovesnosti. Ker v Andovcih ni cerkve, pa tudi ne kapele, jc bila sveta maša zunaj na prostem pri zvoniku. Maša jc potekala v slovenskem jeziku, delno tudi v narečju, eno berilo, evangelij in tri prošnje pa jc domači župnik Štefan Toth prebral tudi v madžarščini. Pevci pod vodstvom števanovskega organista Rovcinoga Jencka (Jend Orcovcc) so ubrano prepevali slovenske in madžarske pesmi. Ob domačih gasilcih so sc slovesnosti udeležili tudi gasilci iz Dolenec, Budincc in Nemčavec. Kakšno vlogo ima zvonik v Andovcih? Andovci so mala vas, ki spada v števanovsko župnijo. V vasi ni kapele, imajo pa lep, lesen zvonik. Postavili so ga že v prejšnjem stoletju, da jih je zvon spominjal na Boga in vabil k molitvi. Ta zvonik je v Andovcih osrednje Božje znamenje. Sv. maša na prostem v Andovcih 115 Lansko leto so si vaški grb in prapor oskrbeli na Gorenjem Seniku. Verjetno je to vzpodbudilo župana Andovec, da jc hotel povzdigniti tudi svojo vas. Ker v starih listinah ni nobenega zapisa, da bi Andovci kdaj imeli svoj grb, jc bilo potrebno najti motiv za novi grb. Posrečeno so izbrali vaški zvonik in ob njem dva bora. Kaj je bolj značilno za Andovec kakor njihov zvonik? Zato ima v grbu osrednje mesto. Andovce pa obdajajo borovi gozdovi, ki se vse bolj zažirajo v vas samo. Bora v grbu spominjata na lepo pokrajino, na zeleno morje gozdov, v katerem se potaplja vas, kakor se je nekoč v Črni mlaki potopila prvotna vas s cerkvijo vred, kakor pravi stara zgodba. Ob koncu svete maše sva s števanovskim župnikom blagoslovila nov grb m prapor, in sicer v slovenskem m madžarskem jeziku. Sledil je nagovor župana, nato pa so navzoče pozdravih še drugi govorniki. Sredi županovega nagovora jc električni motor zamajal zvon, bilo jc ravno opoldne. Nekaj trenutkov sta sc dajala: župan in zvon. Pa j c bil zvon glasnejši in je župan moral prenehati s svojim govorom in počakati, da je odzvonilo in je nato nadaljeval. Tudi to jc bila potrditev, da ima res zvon z zvonikom osrednje mesto v Andovcih. Med zvonjenjem pa so me spreletavale misli o pomenu zvonjenja. Vedel sem, komu zvoni, da zvoni nam, ki smo sedeli ali stali v senci. Vedel sem, da zvoni sedemdesetim prebivalcem Andovec, da zvoni Slovencem v Porabju. Le razbrati nisem mogel povsem jasno, kako zvoni. Ali zvoni k pogrebu ali pa je to velikonočno zvonjenje? Razlogov jc dovolj za eno in za drugo. Razlogi za pogrebno pesem so naslednji: Leta 1846 jc v Andovcih živelo 312 ljudi in vsi so bili katoličani. Tudi v naslednjih letih se je število gibalo okoli 300, leta 1909 je v Andovcih živelo kar 440 ljudi. Blagoslovitev grba in prapora 116 nato pa se jc število zelo zmanjšalo in leta 1914 so našteli le 287 prebivalcev, med drugo svetovno vojno, leta 1943 še nekoliko manj, le 259. Danes skoraj nc moremo verjeti, da jih jc le 70. Kakšna kuga jc razredčila prebivalec Andovcc? Ta kuga je izseljevanje. V glavnem prisilno. Madžarska oblast je po 2. svetovni vojni tudi iz Andovcc izselila veliko ljudi, ker ležijo Andovci tik ob meji in se je oblast bala, da bodo Slovenci prodali Slavom njihov orszag, njihovo državo. Kdor jc ostal, je zaradi načrtnega zanemarjanja teh obmejnih slovenskih vasi tako težko živel, da je bil prisiljen oditi. Tako so ostali v glavnem le starejši ljudje. Zato zvon poje predvsem žalostinke ob pogrebih. Predsednika Slovenije in Madžarske sta 24. avgusta odprla dva meddržavna mejna prehoda. Vsak pameten človek bi rekel, da bo eden v korist Slovencev v Porabju, eden pa v korist Madžarom v Prekmurju. Toda kljub obljubam najvišjih državnih predstavnikov sc to ni zgodilo. Porabski Slovenci obljubljenega prehoda na Verici ali v Andovcih, kjerkoli že, niso dobili. Tako ostaja razmerje ena proti štiri v korist prekmurskih Madžarov ali celo ena proti pet, čc jc tudi prehod na Kobilju v korist Madžarov. Ali ni naš državni predsednik 24. avgusta, skupaj z našimi najvišjimi državnimi predstavniki pozvonil k pogrebu Slovencev v Porabju? Neki nedeljski popoldan sem se napotil v Monošter. Hotel sem stopiti tudi na pokopališče. Malo pred pokopališčem pa so moj avto, s slovensko registrsko tablico, ustavili trije vojaki. Vojaki, nc policisti. Čisto ta pravi, z avtomatskim orožjem v rokah. Kam grem, bi radi vedeli. Z odgovorom niso bili preveč zadovoljni, zahtevali so še potni list in ga dolgo časa pregledovali. Končno mi jc vojak vrnil potni list in sem smel odpeljati naprej, kakšnih dvajset metrov do pokopališča. Vem, ta cesta jc slepa, kakor kaže tudi prometni znak. Cesta pelje nekam mimo pokopališča proti avstrijski meji. A vojaki so me zaustavili že pred pokopališčem. Koga čuvajo vojaki? Koga lovijo? Mislil sem, da so sc tudi na Madžarskem vojaki umaknili v vojašnice. Na vaškem dnevu na Gorenjem Seniku so vojaki prikazovali razne spretnosti, kako opravljajo svoje naloge, kako kontrolirajo promet, preiskujejo potnike in njihove avtomobile. Mislil sem, da je to le igra, sedaj pa sem spoznal, da so vojaki še na ulicah in cestah, kakor nekoč, ko so vladali še Rusi. V meni sc jc prebudil tisti stari občutek nelagodja, ko veš, da si nadzorovan, da sledijo tvojim korakom. Na monoštrskem pokopališču sc nisem dolgo zadrževal. Predvsem zaradi neljubega sprejema. Pa tudi zaradi žalosti, ki objema kraj večnega počitka. Na spomenikih nisem našel niti ene same slovenske besede, čeprav tam počivajo tudi Grebe n ari, Bajzcki, Zavci, Bcdiči, Čerpnjaki, Kozarji, Čuki, Kučani, Kovačiči, Duhi in mnogi drugi s slovenskimi priimki. Vojaki, teh ljudi ni treba več čuvati, ti so žc mrtvi, zato sc umaknite za pokopališče, na mejo, čc žc morate čuvati svoj orszag! Mrtvi niso samo Slovenci na pokopališču, marveč tudi mnogi, ki šc dihajo svež in čist porabski zrak. Da, vojaki, spomnite sc, kako ste jih ubijali. Seveda po naročilu predpostavljenih, do najvišjih vrhov v državi. Ubijali ste jih vsa ta desetletja z izseljevanjem, s porokami, z zaprto mejo, z nadlegovanjem obiskovalcev. Zato porabski zvon poje mrtvaško pesem. Sc bi sc našli razlogi, zakaj porabski zvonovi pojejo žalostinke. A vendar sc med to mrtvaško zvonjenje razlegajo tudi veseli glasovi, velikonočna pesem novega življenja. Naj omenim samo nekaj vstajcnjskih udarcev porabskih zvonov. Pevski zbor Avgust Pavel jc ubrano prepeval pri svetih mašah na Gorenjem Seniku, na Dolenjem Seniku in v Monoštru, poleg rednih nastopov seveda. 117 Pravzaprav v vseh krajih so se dogajale razne prireditve: Vaški dnevi na Gorenjem in Dolenjem Seniku, Porabski dnevi in prvo državno srečanje Slovencev na Madžarskem v Monoštru, blagoslovitev grba in praporja v Andovcih, razstava papirnatih cvetlic v monoštrskem muzeju, blagoslovitev obnovljene kapele v Slovenski vesi... Iz vrst porabskih Slovencev je izšla prva doktorica znanosti. Katarina Hiniok-Munda je obranila doktorsko disertacijo z naslovom Vloga in pomen ljudske kulture in načina življenja pri opredeljevanju in ohranjanju narodne identitete porabskih Slovencev. V Monoštru nastaja slovenski kulturno-informacijski center, v okviru katerega bodo porabski Slovenci dobili tudi svojo radijsko postajo. Za ohranitev slovenstva se mnogi porabski Slovenci zelo trudijo, tako na šolskem, kulturnem, političnem in cerkvenem področju. Uspeh seveda še ni sorazmeren vloženemu trudu. Jc pa to prizadevanje zagotovilo nove rasti. Kakšno zvonjenje bo prevladovalo v prihodnje, je odvisno od mnogih dejavnikov. Zato naj bo zvonik v andovskem grbu klic vsem: staršem, učiteljem, duhovnikom, kulturnikom, politikom, gospodarstvenikom, vsakemu človeku, naj s svojim zavzetim delom, s svojo predanostjo pravici in poštenosti, s svojo ljubeznijo do slovenstva storijo vse, da bodo zvonovi po porabskih krajih vse glasneje oznanjali velikonočno pesem novega življenja. Franc Puncer Moja župnija Nastop Vse blagoslove tebi, moja župnija Svetega Petra. Takrat, leta 1945 te pa nisem blagoslavljal. O ne. Tako nesrečno j c bilo moje srce, sam sebi sem se smilil. Kakor zaljubljenec, ki ga jc ljuba nagnala. To so bili čudni časi. Zgodilo se je, da sem se prej vrnil na »moje« župnije iz taborišča kakor pristojni župniki iz izgnanstva. Tako sem sc spet z veseljem lotil pastirovanja, ki mi ga je prekinila aretacija leta 1942. Takrat so marsikje župljani pozabili na svojega dušnega pastirja, ki je nekje štiri leta hrepenel, da jih spet vidi. Enostavno so hoteli obdržati te, ki so jih do vrnitve nadomeščali. Mojemu sošolcu Srečku na primer sc jc tudi tako zgodilo. Mene jc okrajni odbor OF celo »nastavil« za župnika pri Sv. Juriju ob Taboru. »Dekret« še hranim kakor tudi osnutka dveh dopisov, ki sem jih takoj poslal na škofijo z nujno prošnjo, da tnc v najkrajšem času premesti. (Ne vem, če madeži na starem papirju niso od solz, ki so ob pisanju privrele iz oči.) Ti pa, pravični Bog, si me že zmlada poučil, da bo v tvoji službi sicer veselo pa tudi bridkosti bo na pretek. Pastirsko pismo jugoslovanskih škofov sem s prižnice prebral še pri Sv. Juriju ob Taboru. Ob njem sem prepaden spoznal, da preslana vojna ni bila strahotna samo kot vojna, ampak v Jugoslaviji in Sloveniji bolj kot revolucija. Naslednjo nedeljo sem zložil svoje stvari v kovček in torbo - vse drugo moje »imetje« jc šlo z okupatorjem - in sc z vlakom odpravil na novo službeno mesto v Gornjo Radgono. Tam me je na postaji čakal mlad fant Trdinov Vlado, ki je v meni spričo kovčka in torbe takoj spoznal kaplana, in nrc peljal na svoj dom v 118 bližini, kjer me je pričakoval provizor Ivan Zelko. »Bog blagoslovi tvoj prihod in tvoje delo«, mi je voščil, ko sva stopila prek praga v župnišču. Drugo jutro sem prvič vstopil v cerkev sv. Petra in pozdravil Gospoda Jezusa v tabernaklju. Maševali smo trije eden za drugim: prvi dr. Oto Gliebe, ki je -kakor mi je že zvečer povedal provizor - med vojno, sicer duhovnik graške škofije, oskrboval župnijo. Za njim je opravil sveto mašo provizor, kot zadnji še jaz. Čudno se mi je zdelo, da jc pri vseh treh mašah nekdo igral na orgle in prepeval. Pomagala mu je neka sopranistka. Po zajtrku sem se šel prijavit partizanski oblasti, ki jc tisti čas stolovala v Zorzinijevem gradiču. Potrkam in vstopim. Za mizo sedi uniformiran fant, ki vstane, odloži službeno pokrivalo in me pozdravi: »Hvaljen Jezus«. Po stisku roke sem ugotovil, da me jc iskreno pozdravil. Take vere pa pri oblastnikih, odkoder sem prišel, nisem našel. Pozneje so mi povedali, da je bil to Rolečev Hanzek. Ves plašen sem v nedeljo zakoračil po stopnicah na prižnico, Ta pridiga bo kar precej odločila, kako bodo ljudje govorili o novem kaplanu. Povedal sem, kar sem sc v soboto na pamet naučil in ko sem se vračal vzdolž stopnic, sem čutil, da jih nisem navdušil. V študentovskih letih smo večkrat v medsebojnih obračunavanjih culi o »domišljavih Savinjčanih«. Morda si ti ljudje sedajle tudi mislijo: kaj boš ti domišljavi Savinjčan. Ko sem odhajal iz cerkve, so mc ljudje od daleč zvedavo ogledovali, približal sc mi ni nihče. Opazil pa sem gručo vernikov, ki so se živahno pogovarjali z duhovnikom graške škofije, ki je med vojno oskrboval župnijo. Moj Bog, saj nikogar tu šc nc poznam. Župnijski upravitelj Zelko je resen gospod, oba se zavedava, da sc morava šele vživljati drug v drugega. Popoldne sem brezciljno stopal v vzpetino proti zahodu nad trgom. Menda so le posledice življenja v taborišču krive, da sem tako otožen, da ni poguma v srcu, da sc ne znam hitro vživljati v nove razmere. Tam nekje v daljavi je Savinjska dolina. Legel sem v cvetočo otavo. Trava in rožice, ve ste kakor tam. Solze so kar same zalile oči. Dušno pastirstvo med vojno Po nekaj dneh smo bili vsi trije mašniki po jutranjih mašah v zakristiji. Prišla jc šolarka (Potočnikova Nežika jc bila) in šc njena prijateljica. Nič se nista zmenili za provizorja, šc manj za mene, ampak takoj krenili h Gliebeju rekoč: »Gospod, moja teta jc zelo bolna, prinesite ji sveto obhajilo.« Takrat pa provizor: »Gospod kaplan, ti boš nesel sveto obhajilo « Ubogal sem, dogodek v zakristiji pa me je zelo prizadel. Deklici sta mc gnali v Police kar čez drn in strn, zraven pa prizadevno žebrali rožni venec. 1'udi sam sem se pridružil njuni molitvi, misli pa so mi vedno znova uhajale v zakristijo: zakaj nc sme dr, Gliebe obiskati tc bolnice? Kmalu sem ugotovil, kako težko nalogo jc sprejel provizor: pridobiti ljudi, da bodo sprejeli slovenskega duhovnika. Najbrž so*poklicali tudi mene, da mu k temu pomagam. Oba sva kaj hitro uvidela, da bova uspela le, če bova sekovskega duhovnika sprejela kot sobrata z dobroto in krščansko ljubeznijo. Dr. Oto Gliebe jc bil eden od trinajstih, »ki so dobili za svoje redno mesto v domači škofiji dopust in so bili stalno nastavljeni na določeno faro v lavantinski-ma-riborski škofiji. Vodja Heimatsbunda Stcindi jim jc nročil, da se morajo posluževati samo nemščine. Le če ljudstvo samo moli ali poje v domačem jeziku, naj mu tega nc branijo. Poklicali smo vas zato, da nam pomagate napraviti Spodnjo Štajersko nemško. Če ne boste sodelovali, boste tudi vi morali iti. »Tudi v graškem škofijskem listu jc bilo v pozivu na duhovščino, naj se javi za službo v lavantinski IH škofiji, posebej zapisano: »Znanje slovenskega jezika ni potrebno.« (prim. Rybar v Zborniku ob 750-letnici mariborske škofije str. 62). Škoda, da po vojni ni kdo zbral podatkov, kako so se graški dušni pastirji obnašali na slovenskih župnijah. Rybar v omenjenem zapisu končuje: »Glede nemških duhovnikov v lavantinski škofiji je treba pripomniti, da po večini niso bili nikaki ponemčevalni priganjači, nekateri so ostali s svojimi nekdanjimi slovenskimi farani še po vojni v stikih, kakor npr. dr. Leo Pietsch, ki je med vojno deloval kot obmejni duhovnik v Stopercah, pozneje je kot graški pomožni škof obdržal stike s to župnijo.« (Pisec sem ga v »vročih« časih z avtom peljal v Stoperce, kjer se je množica faranov zbrala v cerkvi, da ga pozdravi.) Gliebe gotovo ni bil v Gornji Radgoni ponemčevalni priganjač. S prijaznim negospodujočim nastopom je osvojil večino župljanov in jim nudil redno božjo službo, zakramente in zakramentale. Tuj jezik v tistem času, ko so se svete maše in zakramenti že tako vršili v latinščini, ni bil huda ovira za versko življenje. Pobožna čustva ob skrivnostnih obredih so v veliki meri nadomeščala razumevanje obrednih besedil. Gliebe se je skrivoma učil slovenskega jezika, mi je pozneje povedal mežnar, ki je v njegovi spovednici med drugimi verskimi knjigami že nekaj mesecev pred koncem vojne opazil tudi učbenik slovenskega jezika. Tisto nedeljo v medvladju, preden so partizani zavzeli Gornjo Radgono, je slovensko pridigal in tudi oznanilo za tisto nedeljo je zapisano v slovenščini. Trije radgonski dušebrižniki smo se kmalu bolj ujeli, ljudje so nas vabili na domove, Gliebeja iz srčne navezanosti, naju dva pa z njim zaradi olike. V tistem času je v tem delu Slovenije razsajala prašičja kuga, ki je splošno revščino v povojni prehrani še poslabšala, trenutno pa smo zaradi prisilnega zakola pojedli obilo mesa mladih prašičkov. Bowierjeva ranina letnik 1945 je v svoji razkošni sladkosti tudi že zavrela. Lahko si mislite, kako je mlad kaplan s to in ono dobroto »nadomeščal« pomanjkanje v taborišču Dachau. Graški duhovniki, ki so delovali v Sloveniji, so se že davno vrnili na svoja delovna mesta, Gliebe pa se ni mogel odločiti. »Tak srce poli«, mi jc večkrat zaupal v polomljeni slovenščini. Vedel pa je, da se tudi njemu čas izteka. Dobri prijatelji so mu s konjsko vprego pripravili prevoz imetja, tudi vina, ki mu ga je vrgla zbirca, a na meji so voznika zavrnili. Tudi sam ni odšel. Za božično polnočnico je še s Šolarji pripravil »žive jaslice« s slovenskimi božičnimi pesmimi. Ko pa smo se januarja naslednjega leta v snežni noči vsi trije vračali od obiska v Policah, ga je pred župnijskimi vrati čakal partizan z naročilom, naj sc takoj pripravi na odhod z vlakom, s katerim so selili Apačancc v sovjetski del Avstrije. Pomagal sem mu nesti kovček in pletenko vina na postajo. Pozneje smo zvedeli, da je v Gradcu srečno ušel z vlaka in ostal v angleški coni. Po zbirci Dandanes bi me k zbirci ne pripravili za »noben gnar.« Tisti čas, ko sem nastopil službo v Gornji Radgoni, je bilo to početje povsem običajno. Ob mojem prihodu so zrnsko in vinsko zbirco za tisto leto že opravili: prvi teden dr. Gliebe in provizor, naslednji teden pa mežnar in organist. Vendar je provizor na drugo nedeljo po mojem prihodu oznanil: ta teden pride po zrnski zbirci šc novi kaplan. Čeprav me je bilo tega pohoda strah, nisem nič nasprotoval, saj sem bil zelo reven. V vojnem času sem zgubil še tisto, kar sem kot študent imel. Zelo rad bi si kupil eno obleko in nekaj kosov perila. 120 Tako sva šla s pomočnikom Lojzom Mišja. Dober človek ta Lojz in izkušen, saj jc spremljal tudi vse štiri »predhodnike«. Dobro je vedel, pri katerem kmetu pšenico sploh pridelujejo, kje bova pustila vrečo, ko se bo v njej že nekaj nabralo in nadaljevala z novo. Bog mu povrni v svetih nebesih, kako nesebično je nudil to pomoč in mi v treh dneh razkazal in razložil to našo lepo župnijo, njena naselja in njene prebivalce, dobre ljudi. Skrbno sem si gredoč zapisoval imena naselij in družin, katere sva obiskala. Že takrat pa sem ugotovil, da bom imel precej težav preden sc bom znašel in razgledal po obsežni župniji, ker je cerkev čisto na robu župnije, Ivanjševci na primer pa oddaljeni skoro 10 km. Nisem opazil, da bi bili ljudje nejevoljni, ko sem prišel že kot peti berač iz župnišča in ko jih je za pridelke izčrpavala tudi »obvezna oddaja« skupnosti. K prijaznemu sprejemu je verjetno pripomogla tudi radovednost, kakšen jc novi kaplan. V Radgoni (takrat še ni bila mesto) nisva imela kaj iskati, saj v njej ni nobenega kmeta. Nasprotno pa sva v Meleh obiskala skoro vse hiše, saj so po večini vsi kmetje. Podobno v Šratovcih. Kratko sem v obeh naseljih pomolil v njihovih vaških kapelah in občudoval prebivalec, ki svojo vaško cerkvico tako skrbno ohranjajo. Gotovo se tudi Bogu priporočijo, ko mimo nje odhajajo na svoja rodovitna polja. Nekateri imajo nekaj posesti tudi onkraj Mure v Avstriji. Tja so preko Mure odhajali z »barnom« in tudi pridelke so pripeljali domov z istim prevozom. V obhodu po zbirci sem hitro ugotovil, da so Črcšnjevci poleg Radgone naj večje naselje v župniji. V tako imenovani Črešnjevski vasi s strnjenimi kmečkimi domovi sem obiskal Santlovo kapelo in spoznal cerkvenega ključarja Franca Šantla. Zavedal sc jc važnosti svoje službe v upravi župnije in me je v marsičem poučil. Drugi čreŠnjevski domovi so raztreseni po gričih proti zahodu, njihovo središče bi lahko bila lepa Irglova kapela. Tam je domoval Jakob Zemljič, ki je s svojim mogočnim glasom lahko nadomestil vse base v cerkvenem mešanem zboru. Še par kmečkih družin sva obrala, ostali Crcšnjcvčani pa so bili še viničarji. V kobači so pitali kakega prašička, nekateri pa so imeli tudi kravico. V Oreh ovci h-sc m spoznal drugega ključarja, spoštovanje vzbujajočega brkatega Jožefa H a m le rja. V poznejših letih sta mi bila oba rade volje v pomoč. Sin Savinjske doline, kako sem bil očaran takrat prvič, pozneje pa neštetokrat, ko sem prehodil te griče in globeli v Policah, Zbigovcih, Herccgovščaku, Noričkcm, Ivanjšcvskcm, Stavešinskcm, Orchovskcm, Piitvičkem vrhu, v Rodmoš-cih, Lastomercih. Ti preprosti domovi takrat še po večini viničarskih družin, na oknih cvetlice, pred hišo te z laježem pozdravi psiček, v veži pa navadno babica, mladi so po večini na delu v vinogradih, lu in tam na najlepšem delu brega kraljuje mogočna »gospočka hiša« s prešo in vinsko kletjo bivših lastnikov. Pa ti visoki slovenjcgoriški križi, sveta znamenja z Jezusom in Božjo Materjo pod njim. Mimo njih hodijo verni ljudje, pozdravijo križanega Odrešenika in njegovo in našo Mater, kadar jim srce poje v sreči in zadovoljstvu, k njima vzdihujejo, kadar j c hudo. Obojega je mnogo v življenju teh skromnih preizkušenih božjih otrok. S ta veš inski in ivanjševski kmetje so imeli ob času zbircc še dodaten obisk. Po večini obiskujejo nedeljsko mašo, otroci pa tudi šolo in verouk pri Negovi, zalo se negovski gospod oglasi tudi pri njih. Ko sva z Lojzom koračila po Spodnji Ščavnici, sem začuden zagledal pobite šipe na precej velikem poslopju. »Kaj jc pa to«, sem vprašal. »lo j< šola, ob koncu vojne so partizani tod streljali«, j c odgovoril Lojz. »Menda so včasih tudi po nepotrebnem kaj streljali«, tako nekako sem rekel. Preveč glasno. Ob poslopju sem opazil dve človeški bitji. Pozneje, ko sem »smel« eden ali dva semestra učiti 121 verouk na grajski meščanski šoli, mi je ravnatelj Jože Košar, moj nekdanji profesor grščine na klasični gimnaziji v Mariboru zaupal: »Črno piko ste dobili, ker ste na Ščavnici mimo šole hodeč nekaj rekli.« Zrnsko zbirco sva tretji dan zaključila v Podgradu in Lomanoših. Osvaldovo hišo so le še omare držale pokonci, zato skoro nisem mogel verjeti, da sta me gospodar in gospodinja vkljub ugovarjanju tako izdatno obdarila s pšenico, mastjo, pa še krompir sta mi ponudila in rad sem ga vzel. Provizor ga je bil vesel. V župnišču smo imeli sicer dovolj dobrega kruha iz provizorjeve zbirce, druge hrane pa skoraj nobene, Osvaldova pa sta v tistih prvih povojnih časih, ko jc v domovini primanjkovalo gradbenega materiala in denarja, menda prva v fari z izrednimi žrtvami svoji številni družini zgradila novo hišo. Po tihem sem upal, da bo provizor v nedeljo oznanil: »ta teden bo prišel kaplan po vinski zbirci.« Pa se ni zgodilo. Zbirca mošta pride v poštev samo v času, ko se grozdje stiska. Takrat se »nič ne pozna«, če iz kadi zajameš vedro in ga ne vliješ v sod. Na Ptujski cesti pa so »agrarni interesenti« imeli že nekako skupnost. Vrli Štraklov Franček je svoje družabnike nagovoril rekoč: »Namesto, da bi plačali zavarovalnino, dajmo kaplanu mali sodček mošta, naj moli, da nas Bog obvaruje hudega vremena«. Ne bi si upal pod takimi pogoji skleniti pogodbe, pa so me presenetili in postal sem vendarle lastnik petdesetih litrov vinskega mošta. Naslednje leto 1946 zbirca ni bila več dovoljena. Tale mi jc pa zelo prav prišla. Jeseni se jc pri meni oglasila Logarjeva Mica. Pet sester je stradalo in trpelo tri leta v taborišču Auschwitz, sedaj štiri preostale stradajo v Logarski dolini m grdo jih preganjajo. S solzami v očeh je sprejela dve vreči pšenice in dve vreči bobovcev iz župnijskega sadovnjaka. Takrat sem bil že župnik v tej prelepi župniji. Kako jc do tega prišlo, pa morda prihodnjič. Jože Zadravec Od vsega naj lepša je pesem mladosti Med Slovenskim dnevom v Bcdfordu v Angliji, v nedeljo, 25. maja, smo si podarili slovensko besedo - prekmursko, prleško, porabsko, gorenjsko, dolenjsko, primorsko. Bila jc kot pesem z naših hribov in dolin, iz cerkva in domov. Razgrnili smo si spomine... Vselej nas ostane nekaj tam, kjer smo se rodili. Pražnjc smo se zbrali v cerkvi Kristusa Kralja k evharističnemu bogoslužju, ki ga jc ob somašnikih Janezu Puclju iz Oberhausna ter Stanislavu Cikaneku iz Londona vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko. V prijateljsko pomašno kramljanje smo si zatem priklicali Slovenijo, deželo našo od Porabja do Primorske. »Doma sem iz Trdkovc pri Martinju. Ob vznožju Srebrnega brega jc naša domačija. Na tromeji na Goričkem.« Viljem Grebcnar ni mogel slutiti, da sva si rojaka. Prisrčno se je nasmejal, potem pa je stekla beseda prijaznejše kot bi zapihala blagodejna sapica z goričkih gozdov. »Krstili so me v cerkvi sv. Janeza Krstnika na Gorenjem Seniku, tam kjer je dolga leta župnikoval Janoš Kuhar. Bog mu daj vse dobro. Od leta 1948 sem v Angliji, sedaj v mestu Olthamu. Takoj ob prihodu sem se poročil. Vzel sem domačinko, s katero sem sc poznal od malih nog. Nekoč nas je v tem mestu bilo 122 več Prekmurcev - in drugih Slovencev. Zdaj pa nas je iz leta v leto manj. Ne vem, če bi nas bilo vseh skupaj kakšnih dvajset. Občasno gremo domov. Čim starejši postajam, bolj me žene v domače kraje - med rojake v Porabju in na Goričkem.« To mi je zatrdil, da ni več kaj misliti na vrnitev domov, v deželo starih spominov. Ob srečanju z rojaki včasih zaživijo stan spomini na gore n jeseniškega župnika Kuharja. »Ali pa na Tonija Novaka iz Kroga, s katerim sem delil težo mariborskih zaporov, ali pa na madžarske oblastnike, ki so med vojno zahtevali od porabskih rojakov nemogoče stvari, na vojna nasilja.« Nekoč je moral dobiti osebni pisni dokument, ki ga je lahko uredil samo župnik Januš. Matičarja takrat ni bilo, Viljem je moral k župniku. »Prišel sem iz nemškega ujetništva. Nisem vedel, kako imajo gorcnjcscniški gospod plebanoš urejene uradne ure. Potrkal sem. Nejevoljno me je sprejel, češ kaj neki počnem sedaj pri njem. Bil jc sam, imel jc preveč dela. Delal je vse za boglonaj. Prav, če ne morete, pač ne morete. Bom pač prišel drugič. Toda na vratih nič nc piše, kdaj sprejema, kdaj nc. Odšel sem brez pisnega osebnega dokumenta. Nemci so namreč od madžarskih oblasti zahtevali, da sc tudi v Porabju preveri za štiri generacije nazaj, če ni morebiti judovskega rodu. Prešlo je potem nekaj časa, ko tega ni bilo več treba imeti.« Blizu Mačkovec je naselje Poznanovci. Od lam jc drugi Goričanec, Karel Cor, Grebenarov najbliz.ji prijatelj in rojak. »V družini nas jc bilo enajst otrok. Živa sva le še dva: doma jc 72-lctni brat Avgust, jaz pa jih štejem 74. Ustalil sem sc v Belfordu, kjer jc ena izmed 15-tisočcv Karel Cor, Anton Trstenjak, Viljem Grebenur 123 Italijanov in Italijank postala moja žena. Mesto šteje okrog 100.000 ljudi, med njimi je le kakšnih 50 Slovencev, oz. 15 družin. Saj grem vsake dve leti domov, kdaj pa tudi v Neapelj, kjer je doma moja žena. Zdaj ne mislim več na vrnitev. Dan mojega življenja se že močno nagiba k večeru. Kadar bo Bog hotel, me bo vzel k sebi.« Franc Lapanja, prijazen, nasmejan Primorec, je pred 49. leti šel z doma, se v Angliji udomačil, ostal samski. Stopil je v zasluženi pokoj, vselej pa je ostal zvest katoliški misiji s središčem v Slovenskem domu v Londonu. »Iz Šebrelj me je pot vodila v Gorico, od tam pa v Anglijo. Dolgo je že, kar sem zdoma, toda tukaj se počutim dobro. Vsako leto obiščem Slovenijo -predvsem brata Janeza, duhovnika v Kozani v Goriških Brdih. Prvič smo imeli Slovenski dan pred 36. leti. Za te dneve so včasih prišli med nas tudi škofje iz domovine: Jožef Pogačnik, Stanislav Lenič, Metod Pirih. Imeli smo odlične duhovnike - od mons. Ignacija Kunstlja, dr. Franca Berganta do sedanjega Stanislava Cikaneka; tudi Ludvik Rot, ki se je potem oddaljil od Cerkve, je domala v vseh rojakih ostal v lepem spominu.« Slovenska katoliška misija na Otoku se je začela v letu 1948. Prvi je slovenske begunce obiskoval dr. Alojzij Kuhar, brat pisatelja Prežihovega Voranca. Bil je minister v begunski vladi, hkrati edini slovenski duhovnik v Britaniji, ki je uspešno tkal zveze z angleškimi politiki ter visokimi cerkvenimi dostojanstveniki - v dobro Slovencev, Poleti 1949 jc priredil v Londonu prvi Slovenski shod s službo božjo v katoliški cerkvi na Španskem trgu; zbrali so se Slovenci z vseh krajev britanskega otočja ter se predstavili Angležem s svojimi pesmimi in narodnimi nošami. Ko je priklical k sebi še Ignacija Kunstlja, se je začelo načrtno dušno pastirstvo med Slovenci na prostranem britanskem otočju. V prvih letih je bilo okrog IO(M) naših rojakov, še pred nekaj leti je duhovnik Cikanck dušnopastirsko obiskoval 400 domov naših rojakov, raztresenih po Slovenski dom v Londonu Angliji, Walesu in na Škotskem, na vsakoletnih slovenskih dnevih pa sc jc zbralo do 300 Slovencev. Sedaj ugotavlja Cikanck, da se število naših rojakov močno zmanjšuje, v veliki večini so to ostareli ljudje, med njimi pa tudi povsem onemogli ljudje. Za nekatere je pravi praznik, kadar jih obišče slovenski duhovnik ter mašuje v njihovem kraju. Poleg Londona in okolice duhovnik oskrbuje še osem drugih postojank; dve v Walcsu, šest v Angliji. To so velike razdalje (od 300 do 450 km). Čisto slovenskih družin jc malo, veliko pa je tudi samskih, ovdovelih, ali drugače osamljenih ljudi. Mladi pa so se vselej vključevali v angleško okolje. Pri Sv. Juriju ob Ščavnici jc vasica GrabonoŠ, od tam jc Anton Trstenjak, v daljno rahlem sorodstvu z znamenitim rojakom istega imena, žena Angela pa jc doma iz Hrastja-Mote. Tudi na letošnjem, kakor na mnogih drugih Slovenskih 124 dnevih je bila mojster mnogih tort, s katerimi so se lahko zbrani rojaki posladkali. Hčerka Sonja končuje univerzitetni študij, Toni, starejši sin, ga je končal že pred leti. »V letu 1958 sem odšel od tam, torej bo kmalu žc 40 let od tega, domotožja pa še vedno nisem povsem zatrl. Šestkrat smo Šh domov z avtom, dvakrat pa z letalom. Tako lepo nas vselej sprejmejo. Lahko sc nekoliko pobaham: Iz ženinega rojstnega kraja jc prvi slovenski kardinal Jakob Missia. iz mojega pa dva ministra. Korošec in Kocbek.« Hčerka Sonja je prihodnost Trstenjakovih v Angliji - ali pa tudi ne. Saj bi po končani univerzi najraje odšla v kraje ob Muri - v domovino svojih staršev. Domala vsako leto gre tja in tako zelo sc jc navezala na dobre ljudi ter lepe kraje. »Kadarkoli pridemo na dopust v Slovenijo - k Sv. Juriju ob Ščavnici ali v Hrastje Moto - mi je silno všeč, da se komaj ločim od ljudi in čudovite pokrajine. Tam so prijazni ljudje, gostoljubni, čudoviti, kakor jc pravljično lepa in čudovita sama dežela ob Muri. Oče ima nenehno domotožje po svojem rojstnem kraju. Zdi sc, da sem po njem to tudi sama podedovala. Tudi pred Angleži hvalim to prečudovito deželo - oni pa sploh nc vedo, kje se nahaja Slovenija. Kako srečno sc počutim v cerkvi, ko pojemo slovenske cerkvene pesmi. Angleški verniki kaj podobnega nc znajo narediti v svojih cerkvah.« Sonja bo kmalu končala visoko šolo . za notranjo opremo na Univerzi v Lon- Sonja Iratenjak donu. Nc ve šc natančno, kam bo lahko potem posredovala svojo izobrazbo. Nič preveč je ne skrbi. Bo že kako, pravi, vselej sc je šc kako izteklo. Od koderkoli že izhajajo v Sloveniji, v Angliji so Slovenci - rojaki. »Pred sedemnajstimi leti sem prišla v Anglijo, moj mož Peter Petrovič, doma iz Beline v Bosni, pa pred 42 leti. Naključje jc hotelo, da sem sc z njim spoznala v slovenskih hribih, kamor si je želel po nasvetu p. Radogosta Grafenauerja, nekdanjega belinskega župnika’; ko jc bil Peter Sc doma, mu jc ministriral. Ko sva sc spoznala, jc bil on že diplomiran fizik, gimnazijski profesor, jaz s prvo stopnjo na oddelku za francoščino in nemščino Filozofske fakultete v Ljubljani, delavka pri Metalki in v Kranju, vselej pri zunanji trgovini.« Marjanka, sestra Kolje Slolcarja, župnika v Gorjah pri Bledu, ter Klemena, misijonarja na Madagaskarju, s sinovoma Lukom in Markom v daljnem Bradfordu na severu. Do Bedforda jc bilo treba z avtom prevoziti 360 km. Ne, ne on ne otroci nočejo biti Angleži. Slovenka bo ostala - in tudi otroci to žele biti. »V Slovenijo pridemo, pa nam kdo navržc: No, so pa spet naši Angleži prišli domov. Zame, za moja otroka Marka in Luka je to prava žalitev’ To ju tem bolj 125 Bradford, 25. maja 1997 Alenka Lovrenčič, London Slovenski koledniki v Bradfordu 126 zaboli, ker vedno resneje načrtujeta, da sc bosta nekega dne vrnila v Slovenijo za vedno. Vsako leto gremo domov, otroka bi rada še večkrat na leto. Domovina pa tudi pride k nam, kadar koli nam poštar prinese Družino, Ognjišče, Mavrico, Misijonska obzorja, Našo luč - to je kot nasmeh naših gora. Od začetka do konca - vse preberemo.« Vilči, Vilči... je bilo vselej ljubkovalno izrečeno, ko se jc Vojcslavova Marica obrnila na Vilka Savriča, ki ga je v letu 1948 usoda odvedla na obalo Otoka, od tam pa v London, kjer je še sedaj desna roka vsakokratnega dušnega pastirja v Slovenskem domu. Pridejo trenutki, ko njegov spomin navrže znana imena duhovnikov in škofov, ki so sc mudila v Slovenskem domu: škofe Rožmana, Pogačnika, Šuštarja, Leniča, Piriha, Perka ter duhovnike dr. Alojzija Kuharja, mons. Ignacija Kunstlja, dr. Franca Berganta iz Buenos Airesa. Ludvika Rota in sedanjega - Stanislava Cikaneka. Slovenski dan 'M7 v Bclfordu, ob čudoviti pridigi beograjskega nadškofa dr. Franceta Perka v cerkvi Kristusa Kralja (Christ The King Catholic Church), je bil eden najlepših doslej. »Komur jc draga božja beseda, jc moral biti navdušen,« se jc bolj sam s seboj kot z drugimi pogovarjal Vilči. »No, pa jc tudi ambasador Matevž Šinkovec prišel, kakor sicer nismo bili gotovi, da sc bo res zgodilo. Da ne rečem, kako so sc potem ljudje razživeli še v bližnji dvorani. Bilo je petja, glasbe, hrupnega prijateljskega srečevanja, pozdravnih nagovorov. Robert Stopar - vodja znanega slovenskega ansambla »Stoparji« - jc raztegoval svojo harmoniko, da so mu potne srage obleko Stanislav Cikanek, duhovnik med našimi rojaki v Angliji Beograjski nadškof dr. Franc Perko govori naši in v Angliji 127 lepile na kožo in se je od njega kadilo kot s parnega kotla. Koledniki iz Kamnika - basist Rok Lap, baritonist Janez Majcenovič in citrar Tomaž Plahutnik - so že v cerkvi ob koncu maše zapeli, da je nekaterim zastal dih; njihovo petje je gotovo prenekateremu priklicalo solzo v oči. Znani so koledniki tako doma kot po svetu, kjerkoli se zbirajo naši rojaki. Bojda so prehodili že vse celine, število njihovih nastopov pa je blizu tisoč. Njihova zvezda vodnica je slovenska pesem, ki jim odpira vrata v domove Slovencev doma in po svetu. Stare ljudske pesmi s posvetno in nabožno vsebino, kolednice, pa tudi ponarodele in umetne pesmi v programskem šopku so poslušalci vedno z naklonjenostjo sprejeli.« Na Univerzi York je Alenka Lawrence (Lavrenčič) diplomirala na fakulteti za zgodovino, podiplomski študij iz vzgojeslovja pa na Univerzi v Cambridgeu. Svoj Časnikarski poklic je začela pri londonski muslimanski reviji, zatem pa pri katoliškem tedniku, končno se je ustalila pri BBC. Kot pisateljica je zaslovela z več intervjuji (prim. Mati Terezija), ki so izšli v knjižni obliki. Prava uspešnica -v angleškem in italijanskem jeziku - je bila obsežna knjiga »Kje je Bog v vsem tem?« (katoliška založba sv. Pavla, 1991). V njej lord Leonard Cheshire, soudeležene pri atomskem napadu na Nagasaki, odgovarja na njena vprašanja. Lord Cheshire, spreobrnjenec po vojni, je našel smisel svojega življenja v karitativnem delovanju; ustanovil je fundacijo »Leonard Cheshire«, ustanovo, ki skrbi za paraplegike. Na svetu - v 49 državah - ima ta fundacija 267 hiš. Vedno manj nas je. Prijatelji odhajajo - obrabljeni, izčrpani, odsanjani. Tudi ob vsakoletnem Slovenskem dnevu nas je vedno manj. Starejši umirajo ali pa se selijo v domove počitka, tam pa se sonce življenja, hrepenenja, ljubezni in zemeljske sreče vedno bolj nagiba k večeru. Toda večeri imajo svoje skrivnosti, kakor jih ima tudi življenje: ko se zavije v svoj nepreklicni molk, se razpre v nova duhovna obzorja, nesluteno osrečujoča. Štrkov Jožek S črvivega prečnjeka edne stare skrinje 1. Skrivni liišti veškoga ministranta pa kak z vesnice Varaš gorpostaviti Nej se šče ftunila gomila na grobi dedekovon, draga sestra na tihinskon, mi nikši nemei ži pa rivle klajbas v rouke. Eli najprle ti zafalin za tvoje fsefele trošte, s Šterimi si štela najti vracvo za mojo pa našo hižno žalost. Po par mesecaj lejko poven, ka pri našen kmečkon deli niti nega časa za skuze pa žaluvanje. Samo mamca so malo bole tužni, gda samij ostanejo v maloj iži. Prosila si me, naj ti bole našelci znapišen dol od čudne šege našega ministranteka, štero d ži AnČika ednok naprejprinesla. Znaš Ana takša po dičinje odslužena »meša« je nej kajšte. Ve njemi oča brani to delati, eli ga troštajo samij g. dikan, ka reko dičak nej zmožen kakšeea noreadelanja eli grejšnoga ošpotavanja. Naj ga praj na meri nahava pa ne bantiijeva. Dečkec to praj kak sakši »malo bole resen ministrant, jelibar, posnejmle nas duhovnike.« Nej je pa tudi takše nature, ka bi se s ten štimao pred nami eli kon drugin. Ravno naopak: či vara, ka ga što gleda, zravna henja s svojov mešov. Zato ga lejko samo odeleč lukamo, tak skrmž, 128 pa bogvari ka bi štcri v smej prašno. Je pa žmetno smej zadržati, gda si obleče dedekovo bejlo robačo z debeloga platna, okoli šinjeka pa vrže zimsko brsačo za štolo. Za kelij zeme z gredenca tejsto cifrasto čašo s krštala, samo za gospodo krstrani djano. Na kraj dene debelo knigo s traclinon, štero je oča prištelao od Družbe sv. Mohora (on je najmre njeni dosmrtni član). Prej k mamčinij očalij najprle odmoli mešnikove rende po dijački (latinski), tak bole z globokin glason, na nje pa odgovarja z višišin ministrantski n. Nemreš si misliti, kak je špajsno’ moremo se poskriti, dvak nas oblada smej. Skoro se pa nej mogoče zadržati od smeha, gda se obrne k »vbrnomi liidstvi« pa zospejvle Dominus vobiskum, eli gda pozvoni; z zvuncon, k lačan prvezanin. San je pa resen pri svoj en »mešnon opravili«, nigdar ujemi ne vujde smej.Tak ka nouš mislila, ka on tou kakšo komedijo špila, nikak nej. Najina mati, či tak ka ga majo priliko odeleč poluknoti, si radi zdejnejo: Le-le, ve ti ži cejli mali popič, samo pušpek šče falijo, ka ga požegnajo! Naš g, dikan ga jako štimajo, se radi šengarijo žnjin. On jij zove gospod Jeli bar (gda smo samij), zato ka to rejč pogosci niicajo. »Prečiščavle« kakpa samo sansebe, da nešče meti vornoga lustva v »cerkvi«. Eli gda je čas za zadnji blagoslov, te seadno poškropi' vornike, kak da bi notri bilij, z mokrov gobicov, štero je lekaj s škoule prevlčjkco. Moreš sama priti, sestra draga, ka boš vse to v idil a. Viipan se vadlati, ka se nouš mogla prehraniti smeha! Do čakatura boš skakala! Samo ti rada napelaš na vekše, v to formo, ve pa denok prišelajta dičaki adnoga brateča, ka de njemi manjiištrivao. Poznan jes tebe, ka ti to ne vujde. Da ti pa tak poven, naš Stefan je »štrke« ži davenvejk stirao z loura, kak ti je naš škoiaš ži znapisau. Ži odtistijmau, kak baratje odijo knan, je povrgeu velko ižo pa se preselo v stalo na biante. K svojoj mari. Znaš ka nikelko moškov v fari ži ma to čudno navado. Njiivc ženke frfnjajo, ka jc pravi kuma ten seiitvan nezgriintano pobožen sosidni plivanuš. On lekaj tretjerednikon ccjlc okrogline v sveton zameknjenji etak tanačuje: »Možacjc pravoga krščanskega duha, kij ne kanite več spouvati novoga zaroda, sc skotnite raj kama v štiblec eli v senjek na biante, tanodnet te leži naganjali štrke z loura pa je moli na pazki, či do nosili kakše žcrčče bate s pasterskij ognjišč,« Par možakov jc posltinolo to modro rejč premodroga voditcla nase krajine, edni pa bormeš ničes nikaj. Šče norca sc delajo s toga, li sestra opftaj denok tan pri vašij bole vučenij nunaj, eli jc tc zgled redno notrivpclam v regule nase sv. matere cckrvc, eli vala znabiti samo prinas, v slovensko, okroglim, štero tudi Štrki za svojo držijo, jo veselo sprclctavlcjo pa si gnejzda redijo na našij segtetij iouraj. Ve či boš znala obdržati za sebe (bog te vari to rastrositi!), ti sce voovadtn, ka se naši ravnitcljc tildi sigdar nc glijajo v svojcn sveckon zrendeluvanji. Mi S. zaviipau. ka sta naš g. dikan pa plivanuš sosidne fare preči nasknž prišla zavolo te velke zidave, od štore san ti ži pisala. Naš dikanTanijo sakojački zozidati včlko dvorano (halo) pa oder za liidskc igre. To bi naj btiu po njiivon načrtuvanji glavni prostor v Farnon domi, šteromi ščejo lekaj dati ime varaski Dom kulture. Eli kak je viditi, nodc šlo polcjci, majo velke boje pa dosta protivmkov Nouš vorvala, šče dosta Varašancov je proti, ka de reko to preveč dosta koštalo, haska de pa praj malo, zatogavolo, ka so po njiivon Tornišče premala ves za tak velko zidino. Kak jc naš glas prneso, so tudi sosidni plivanuš potegnoli z Varašanci rekoč, ka »sc igro vorskoga navdčhncnja lejko odšpilajo v praznoj staroj cerkvi, kak so zi odšpilali »Slehernika« (od toga ti znapisala naša Ancika). V Donu pa naj raj zozidajo kvatčjrc za poštare po vučitcle. Eli so sc naš dikan nej dali dolpotrejti: 129 »Vište, dragi farani, ravno zato moramo zozidati dvorano za igre, da po ednoj strani krejspravimo moške z oštarij (kak do po oštarjaši kunduli!), po driigoj strani pa da pritegnemo nevervane vučitele, ki se cerkve ogtblcjo pa davtejo liidcn slab zgled. Jes jc pa ščen pripelati v cerkev prek prej laza domače slovenske kulture. No pa ka de vuk sit pa koza cejla, njin dan zozidati stanovanja na obadva kraja Doma. Za voditelja ludskij iger pa man ži zbranoga mladoga kaplana z Goričkoga, darovitoga Vreditela driištvenij predstav pa iger.« Tak viš so protivnieje pogoreli i zdaj sc več kopajo jarki za fundamente. Gospod dikan z drugimi delavci vred lejčejo s teligami, nakladajo pa raskladajo, ka sc jij raci gledati! Na zadnjoj seji so z žerečimi licami napovedali odbornikon pa ccmcštron: »Lehko van dan svojo moško rejč, da z novozozidanin Domon kulture s kramarske vesnicc torjanske pa nazaj Varaš gorpostavimo, kak je nigda biiu, jclibar, vrli naš zvonar?!« »Tak je. Bog daj toj rejči hasek, nan pa moč, ka našemi kraji varaškomi povrnemo čest, kak jo je moo nigda svejta!« so skočili vujška Vrtelck i pritrucali cejlo družbo k trinckanji. Oni najmrc viipajo na novi mali zaslužek od pobotanja kart, vouža zvonarska pa naj prepustijo ministranton, naj sc reko ii ujčkajo nanjij po miloj vouli. Tak do raj odili manjuštrivat, cilou zviinski (kak naši gomilski). Ana, či prideš domou na Svetkovo premici jo, si pravi čas spravi pravice vd, vsi kumaj čakamo, ka prideš! Tak, zdaj ti dojde čteti, ka te nodo pa oči j bolele. Zbogon stani pa na nas ne pozabi. 2. Vekši lušti maloga školaša pa kak njemi je prehraniti 7 zadnjin pismom si me, draga sestra, rejsan spravila v dobro voldu, čiravno je bilou preči dugo; šče sestre kloštrske so sc čiidivale mojemi glasnomi smehi. Kaj takšega je v našoj Zivatar (Vihcrnoj) vulici rejdko čuti. Zafalin ti na tvojen navdušenja punon pismi. Eli kak jc na ton svejti vse preminoče, tudi meni nej bilou dano dugo vživati veselje. Par dnij po tvojen je prišlo J-ovo pismo, štero mi vse raduvanje s tvojega pisma nej samo stavilo, liki naopak obrnolo. Vc nouš vorvala, pa si ga gviišno tildi nej prečtejla: tvoj dičak mi piše od preči vekšij luštov, kak si mi jij ti dolznapisala. Vekšij pa bole lagojij. Obcr pisma je z velkimi slovami nadrukau: RADOSTI PA TEŽKČČE RANE MLADOSTI. Na krači povejdano: pisari mi od svoje pajdašijc. Od Mctčccovij dečkccov, kak rad vujdavlc knjin vojs, gda vij odidete na njive pa mamca zadrcmlcjo cli njemi privoščijo (znabiti s tebov vred) malo podrka. Nadele sc mi toži, kelko loding majo njegovi vrstmcjc, on pa nej, samo par špilekov, takšij bole za dikličke, ka njemi sestri napravita (kakše babikc). Skoro jočič mi piše, kak je san sameren, gda sestri odideta na senžati cli na njive. Ncmrc razmiti, zakoj nesmi iti vojs k svojin vrstnfkon. Vc bi sc tebi tudi srce presunolo, či bi čtejla kak blagruje dičak družine z več dice, cilou oboje sosidove, kelko priličnij loding njin zdrakslajo vo Joškov dedek, ka sc lejko furt po miloj vouli špilajo. Znaš sestra, milo mi jc bilou čteti od te dičakovc samočc, kak ži v več njčgovij pismaj. Po istini ti poven, ka mc stisnolo v grli, gda san kcojdjala tvoje pisanje, kak imoviti vertovje preganjate »štrke«, ka van ne bi novoga zaroda pri nesla v ižo. Znamo ka je to takša prckosnica, eli sc razmi njeni pomejn. Rejsan žalostno, graje vrejdno. Naše sestre, štcrc majo na skrbi odgojo dice, njin zavupane, tak pravijo, ka či se deca ne družijo s svojimi vrstniki, lejko zastanejo v svojen razvitki, šče hiiše je pa, či se kcojprekclijo k preči starejšoj mladini; ta je najmre lejko pokvari. 130 Toga se bojte tudi prt Jožcki: druge citre si kiipo samozatou, ka bi lej ko s starcjšin sosidon fkupcr igrala - Janci z ramunikami, on s citrami. Pa nej kakši dičinji fftata, liki kak piše mali bcčiir - šlagcrc na veškoj veselici. To si premislita viiva s svakon: kak deleč vama jc ži sinek zagazo. Zato pa očo jako hidou ma (ti ga pofči, ka jc tou volki grej!), ka so ujemi tiste viignjcnc Hohncr-citre nazaj k buntaši odnesli, pa »ravno zdaj, gda san se nafčo kontrati na nje«, kak mi piše (nc ven, k a je tou). Muzika je dKkeci oči vesno preveč k srci prirasla, se bojin, ka ga prpeta v pogubno društvo, Viiva sc moreta šče bole bojati i njemi to ostro prehraniti! Njegova mlada dušica bi sc mogla spreletavati samo v radosti takse forme, kak si mi ti z navdušenjon dolsptsala. V pajdašiji slarcjšij dečkov pa dikeo lejko dičaki fsetek' božnijc tresnejo v mlado kcnjico, Svoje dejte moreta obvarvati od toga, nc računajta s len, ka to opravi angeo variivač namesto vaj! V škouli gomilskoj je tildi čudno zrendano, ka se več razredov fkupcr fčij pa spila, noj vsaki pozosek. To je na škodo deci, pomejšanoj vsepoprejk. Jc vučiteljc ne vejo pral razločiti?! Doma pa tudi trbej paziti pa šibo kredi meti. Na nji vaj cli na senžataj šče kamata, ka jc ravnica, liki najbolc morete pazko meti nad dicov pri goricaj. Vij kij delate, odplajsatc dol po brejgi, mali j odzgora pa nc vidite. San vse žmala, gda san čtejla, kakši špilaraj si napravijo dcca na trati pa na podstinji. Tan klcnckajo, tak ka eden drugoga pod Iftkc primejo pa sc naprej pošikavlejo. Nicdnomi od vas starejšij pa nc dime v glavbu, k a jc vaš dičak san med dekličkami. Zato so mi pa vse vlasovje vujška šli, ve (i prepišen tc (ao sinckovoga pisma (tebi ga gviišno nej dao prečtčti). To ka jc med škramplami, j c od slove do slove njegovo pisanje: »Ej, tetica, da bi vij znali, kak sc inij znamo špilali, gda smo samij! Lovimo se slcjpe miši, rastvccc obračamo, sc prckopicavlcmo, mak pšemo, pa šče vse kaj drugo, Eli najbolc vživlcmo pri klcnckanji. S sestranami san ži navajeni loga špila, najbolc san pa rad, gda jc na vrsli Vikina Martika. Znate, gda si podsiiknc svojo dindrlin jankUr do pojasa, pa jo z Micov primeva pod adno nogdu, te letimo kak da bi meli motor med nogami! Ona sc sama najbolc popašči, gda naj drži j okoli šinjeka. Tace ma od sunca tak zagorčjnc, kak da bi je z bokson zbiksao. Pa vse diši j od nje po ta k sij žajfaj, kak jc bošnjaki odi jo oda vat na svojij kištaj. Od nje te tildi miiva malo zadišiva^ Tak nan j c lajn, ka nej Mirina. Samo gda oča pri krešejo gor, nan ne privoščijo več nedužne dičinjc radosti, liki nas rasti rajo pa nas v kakše delo vprežejo.« Na, ka praviš, luba sestra, so tou rejsan nedužni spili. Jc tou za takšega dičaka valdu? Šče za velke dečke bi nespodobno bdbu, grej proti tistoj božoj zapovidi, štera nan velij: nc praznuj (6.)! Cilou pa nega guča od nedožnosti, ge se razpiše od liste »prefajne« pesmi Martikinc, kak nikša Marijana nej prišla na randevu, pa jo njeni šoc prej k pounouči čaka. Me ži s vadi, znaš, k a mi ži tel kok ral faio to vrajdensko vižo, sc mi nej račilo prepisa vati. Itak san nej razmila scejla tc horvacke pesmi, štero so Slovenci tak nespametno vzlubih. Slcdkar san opitala sestro Bogomilo z Medžimurja, ka j c randevu. Gda mi j c raztuma ila, san v ■ lila, prava grdosti ja! Gda san n joj ovadila, što tou vižo spcjvlc pa komi, sc prekrižala erkoč, ka je ta pesen samo za kakše klantošc pa pokvarjence, šteri vnoči dekle vozovejo i zapclavlejo. Zdaj sc pitan, ka ma mlajše za stariše, ka njoj pistijo cli jo fčijo spejvati pregrejšne pesmi? To jc živi zgled, kak starejši kva ijo mlajše, K torni kcojdeni šče grej sni zgled s špilanja, kak sc ta razgoldtcna kundrašica občjša na adnoga dcčkcca! 131 Viš, Veruna, ka vama v goricaj gorraste? Nej samo modrina, lipovina, dišeči gutelar pa sladki mezeš. liki adna oduina golazen, divje razraščeni slak, šteri vama kak lakotni pozoj zaplejče naj mlajšo mladiko, dokeč vama je sčista vo nc poccca pa zadiši j. Zdaj lej ko končimar sprevidita, ka z vaj noga odvejtka grata, či te košavi slak zravna vo ne strejbita! Či de šlo tak nadele, sestra draga, ti nou dičak več dugo meše sliižo doma na komcni, vdri mi! Tej med škramplami prcpijsani njegovi lušti so očivesno dosta vckši od tejstij skritij, štori van doma veselje delajo. Samo si mali školaš znan misli, ka s ten tudi menč v dobro voldu spravi. Sirotek ne vej, ka san jes z večnimi obliibami slovbu dala sveckomi veselji. Jes vidin v ton činenji adno zdiiho, štera shaja z varašov prti vašin mernin, poniznin gorican, zdiiho hiidoube, štera se koti od skazi ivca rogatoga, kij se jc v svoj en napuji krejftrgno od Bougi vda ni j angelski j šeregov pa se pun gizde proti postavo svojem i Stvariteli erkoč: Ne bon ti služo! Zdaj pa zapelavle ži najmlajši rod, dokeč ga sčista ne skvari. Zato san nej mejla smilenja z J-ovin pismon, liki san ga rastrgala na falačke, skakala ponjen, te ga pa vrgla v najbole razgorejno peč. Mogla san pregnati žnjega hiidoga duha. Tou mi znan vsi potrdite. Tebe pa opomejnan, sestra, po krščanskoj dužnosti, či de vama dičak duže drkaos tov dindrlin-drlačicov, se tepcu žnjov pa jo česau, te bole fčinita, či gorice odata, ka jiva za sigdar razločita. Čiravno se odpovejta glavnomi dohodki pa nedelskomi vinotoči. Ve pa svojega dičaka znan odgajata za tou, ka tildi jes želen pa vsa rodbina, ka bi naslejdo ednok Svetkovoga gospoda, šteroga slavje se nam bliža, pa druge gomilske gospodove: Kelcnčoviva dva, Mctčccovoga pa Hednjakovoga, jeli ka tak?! Samo šče to: sineka raj doma puščajta, ne pustita ga gorican, naj ga pazijo mamca cli sestri, zadosta sta velkivi. Či de pa li po vesi vujdavau, ga naj oča trdo prime, ga priveže pa njemi lače zmejri. Čilj, Veruna, či dobra rejč pa šiba nduta valali, ve pa dičaka počita kcoj kstarin baban, štcrc odijo kvan tisto najgo pit Šmarnično: gviišno vlačijo po zobaj cejlo ves pa ogrizavlcjo lildij, čiglij ma sakša samo eden zoub eli šklepeče ži z golimi lalukami; po njiivon špotanji dicak ži vpamet zemc, kakši je babji svejt. - Drgoč mi naj kaj napišeta vajini bole vrli vi čerej, sta mi ži dugo nej. Me zanimle, kak pazita na svojega bračeka. Vsen vorna s. Sholastika Lojze Kozar Pogreb Matere Terezije Mislim, da naši čitatelji o Materi Tereziji dovolj vedo in vsaj na splošno poznajo njeno življenje in njeno človekoljubno delo. Rad bi samo opisal svoj vtis, ki sem ga imel ob njenem pogrebu. Že nekaj časa me je namreč mučilo čudno malodušje, ko sem premišljeval o sodobnem svetu, kjer sem videl toliko znamenj nazadovanja kulture, poštenosti, morale; razrvanost v medsebojnih odnosih narodov, slojev, poedincev in zlasti nazadovanje vernosti, kolikor se na zunaj kaže in jo predstavljajo statistike. Ni me motila toliko grešnost sama, kajti človeški rod jc grešen od svojih prvih začetkov, zgrozil sem se pa ob dejstvu, da skuša sodobni svet polagoma vrednote prevrednotiti in kar jc veljalo nekoč za grešno in obsodbe vredno, danes nekatere države in oblastniki uzakonijo kot nekaj normalnega in moralnega (er človeški naravi primernega. Pri tem mislim predvsem na splav, evtanazijo in na poroke istospolnih partnerjev. 132 Splav jc umor. Vendar ga nekatere države s svojimi zakoni ščitijo in umor odobravajo. Neposredno ga nc priporočajo, posredno pa s svojimi zakoni tako ravnajo, da splav pospešujejo, ker ne nudijo materam v stiski dovolj pomoči. Matere, ki niso matere v pravem smislu pa kričijo, da so one lastnice svojega telesa in lahko z njim ravnajo po svoji volji. Po Božji zapovedi pa niso absolutni lastniki svojega telesa, kaj šele telesa otroka, ki je sicer popolnoma odvisen od matere, ni pa njen del, ampak samostojno bitje od spočetja dalje. Ko sc zgražamo nad tem, da jc v preteklih vojnah padlo 17(1 milijonov ljudi, nas mora pretresti n c vem kolikokrat večje število pred rojstvom ubitih. Evtanazija - pravijo, da jc treba uzakoniti samo zaželjcno ctvanazijo, dovoliti smrtno injekcijo samo tistim, ki si tega res želijo. Kaj lahko pa sc zgodi, da postane smrtna injekcija priznan pripomoček za odstranitev nczažljcnih ljudi, recimo po domovih za duševno bolne, po ječah in sploh za ljudi, za katere morajo skrbeti drugi, ker samo zase nc morejo. To pomeni popolno pomanjkanje človekoljubi j a. Po svetu se širi uzakonitev zakonov istospolnih partnerjev; zakoni moškega z moškim in ženske z žensko. Nekateri lake zakone zahtevajo zaradi človečnosti, češ, saj niso sami krivi, če imajo nagnjenje do istega spola, to jim je prirojeno. Takih ljudi nc obsojamo zaradi takih nagnjenj, odgovorimo pa jim tole; Tudi mi nismo krivi, da imamo nagnjenje k sovraštvu, k ubijanju, laži, krivičnosti, toda kot ljudje moramo svoja slaba nagnjenja premagovati, sicer grešimo, delamo zlo. Spomnimo sc Sodome, ki je bila uničena prav zaradi takih nenaravnih grehov. Poleg teh treh pregreh je šc toliko drugega: nasilje, krivice, zatiranja, umori, tatvine, krivično bogatenje že dovolj bogatih m odiranje revnih. Človek sc v resnici zgrozi, ko o tem razmišlja in pride do sklepa, da ta svet ni vreden, da ga Bog vzdržuje. Pa j c umrla Mati Terezija, preprosta redovnica albanskega rodu. Vse življenje jc žrtvovala za siromake, za umirajoče od vseh zapuščene, ki so umirali na ulicah ali na smetiščih brez sleherne človeške pomoči. Ko so mnogi hodili brezbrižno mimo njih, nc da bi se kdo sklonil m jim pomagal, ko so sc borili s smrtjo, je prišla Mati Terezija in pobrala drhtečo nago ali v umazane cape odeto gmoto suhih kosti prevlečenih s kožo in jo, kakor da jc našla zaklad, nesla v hišo, kjer jc to zapuščeno in zavremo človeško bitje umila in negovala, kakor da neguje lastnega otroka. Ni vpraševala kdo je to, kakšne vere jc in ali jo sploh ima nc ali jc sam kriv svoje bede ali so ga vanjo pahnili drugi, nič takega, ampak bil jc ČLOVEK in to jc bilo Materi Tereziji dovolj, da ga jc sprejela kot brata ali sestro, saj ni samo učila, ampak predvsem živela evangelij. Ko jc umirajoči z že ugašajočimi očmi gledal v njen obraz in videl 133 na njem sijaj dobrote in ljubezni, jc morda samo še v podzavesti zaslutil, kako lepo je biti v Božjih rokah. V ljubezni do trpečega človeka je Mati Terezija to storila enkrat, potem desetkrat, nato stokrat, potem pa nič več ni štela kolikokrat, Gospod pa ji jc vpisal v knjigo življenja. Leta so tekla in Mater Terezijo so moči počasi zapuščale, ni je pa zapustila njena vnema za pomoč trpečemu človeku. Njen nekdaj dekliško lepi obraz so razoralc globoke gube, niso pa mogle obrazu vzeti notranje lepote in duhovnosti. In ob smrti Matere Terezije se jc svet zganil. Dežava Indija, vsa čast ji, jc sklenila, da tej preprosti sestri redovnici iz Skopja in Albanki po narodnosti priredi kraljevski pogreb. Njenega pogreba so sc udeležili predsedniki držav in zastopniki raznih dežel. Več kot 40 krasnih vencev so ji položile k njenemu mrtvaškemu odru kraljice raznih držav, žene predsednikov, zastopniki raznih ustanov, vsi so se pokojne dotaknili z velikim spoštovanjem. S svojo udeležbo pri pogrebu so ji izkazali globoko spoštovanje in priznanje za njeno delo predstavniki krščanskih verstev, muslimanske in judovske vere, prav tako pa tudi predstavniki raznih verstev Indije. Da so se odličniki priklanjali preprostemu človeku, sc jc nekoč dogajalo samo v pravljicah. Ob Materi Tereziji je to postala resničnost. Ko sem vse to gledal, sc mi jc posvetilo: Res je svet grešen in slab, j c pa tudi svet in lep, ko ima take ljudi kot je bila Mati Terezija. Ob njeni smrti je grešen človeški rod začutil, kaj so pravc vrednote in jc s svojo prisotnostjo in častmi, ki jih jc pokazal pokojni, jasno oznanjal, da je pomoč bednim in zapuščenim velika vrednota, da je vrednota živeti za bližnjega in sc za drugega nesebično žrtvovati. Ob vsem tem sem spoznal, da nimam pravice do malodušja, saj se pod grešno skorjo človeštva skriva praslutnja človeškega srca, kaj je prav in kaj napak in sc je to ob pogrebu Matere Terezije jasno pokazalo in prišlo na površje. Zato ves sijaj in blišč ter pozornost odličnikov ob pogrebu ni kakšen spektakel, ampak predvsem izraz radosti in hvaležnosti Bogu, da nam tudi v sedanjem veku pošilja svetnike kot zgled za posnemanje. Cilka Žcrdin-Dimcc Doktor Anton Trstenjak v spominu svojih vaščanov »Naš gospod«, so vaščani Rodmošc s ponosom govorili o dr. Trstenjaku, svojem slavnem rojaku. Njegova rojstna vasica sc razprostira ob cesti, dolgi nekaj nad dva kilometra. V času njegove mladosti jc imela vas 20 hišnih Številk, zdaj jih jc morda 25. Nekaj starih hiš so podrli, nekaj je na novo prizidanih, vendar niso stalno naseljene. Zato število prebivalcev ne presega številke 100. Osebno poznam Rodmošcc od leta 1978, ko smo kupili staro razpadlo kmečko hišo in jo adaptirali. Ob neki priliki mi je dr. Trstenjak dejal, da je pri naši sedanji hiši bilo vedno zelo veliko rož in da so mu domača dekleta večkrat poklonila kakšen svet, ko sc je kot študent vračal v rodno vas. Rodmošci so bili revna vasica, z izredno slabo ozko cesto, večinoma brez vode in elektrike. Večina vaščanov je nosila vodo iz grabc tudi do 300 m daleč. Le malo katera hiša je imela skopan vodnjak na domačem dvorišču. V času Trstenjakovih otroških let so bili v vasi le trije večji kmetje, vsi drugi so bili želari, kot so imenovali male kmetije. Nekaj pa je bilo tudi viničarjev, ki so po vojni odkupili hiše, v katerih so stanovali in zraven tudi nekaj zemlje. Sicer 134 pa hodth vaščani delat v vinograde, katerih lastnik Klajnošck je stanovat v Gradcu. V Rodmošcih na hišni številki 1 jc bil njegov oskrbnik Tili z ženo in otroki. On je nadzoroval in vodil delo v vinogradih. Ljudje so mi pripovedovali, da so bili za to delo zelo slabo plačani, da so živeli le ob suhi hrani, vendar pa so hodili delat, čeprav brez zavarovanja, brez evidentirane delovne dobe, ker je to bil edini denar, ki so ga v tem kraju lahko prislužili. Nekateri vaščani z želarskih vrst pa so hodili delat k večjim kmetom. To delo jc bilo plačeno v naturalijah z zrnjem, krompirjem m drugimi pridelki. Na tak način jc hodila delat tudi mati dr. Trstenjaka. Bila je doma iz Ivanjševskcga vrha. K Trstenjakovim v Rodmošcc se je priženila. I rstenjakov oče je bil izučen tesar in je s tem delom prinesel kak dinar k hiši. Osem otrok sc jc rodilo v tem zakonu, a trije so v otroških letih umrli. Zdaj še živi v Negovi le najmlajša Trczika. Po pripovedovanju gospe Terezije Jančar, ki j c bita od Trstenjaka eno leto mlajša, letos jc praznovala 90 let, jc bil Trstenjakov Tunek zelo tih in miren otrok v osnovni šoli. Skupaj sta jo obiskovala v Negovi, kjer so bili v listih letih le štirje razredi. Po znanju jc odstopal od drugih otrok. Snov je zelo hitro lazumcl in jo tudi znal povedati. Ni se pa udeleževal otroških iger, fantovskih prešernosti pretepov. Stal jc ob strani in opazoval svoje sošolce in sošolke. Bil je nekaj posebnega, zaverovan vase, v svoj svet, nekoliko vzvišen nad drugimi šolarji. Doma je vedno ždel s knjigo v kakšnem kotu. Delo na polju in domačiji ga ni veselilo. Ko mu je oče rekel; »Tunek, kakšen kmet boš ti, če nočeš delati,« mu je mladi Tunek odgovoril: »Oča, jaz ne bom nikoli kmet«. Vaščani so mi povedali, da jc že kot otrok sedel na kmečki peči in pridigal. Leta kasneje so njegove govorne sposobnosti osvajale množice ljudi. Bil jc karizmatična osebnost že v zgodnjih otroških letih. Ko je končno padla odločitev, da bo šel v mariborsko gimnazijo, čeprav denarja pri hiši ni bilo, ga je reševala velika starševska ljubezen. Oče mu j c tedensko, ali štirinajstdnevno nosil v Maribor hrano v naturalijah. Seveda je bilo potebno 35 kilometrov dolgo pol do Maribora prepešačiti tja in nazaj, saj avtobusov ni bilo niti avtov, še kolesa ne pri hiši. Za vse napore pa so bili starši poplačani ob spoznanju, da bo njihov sin duhovnik. Z njimi je slavita cela vas, radgonska in negovska fara. Po pripovedovanju vaščana Alojza Mišja sem slavje ob novi maši podrobno opisala. Vabljeni so bili vsi vaščani in mnogi gostje, sorodniki in prijatelji. Bilo je nad 200 prisotnih. Živila, ki so jih darovali farani, je s konji vozil k hiši kmet Irgolič. Boter Kralj iz Rodmošc mu je poklonil za prcmicijo bika. Pripeljali so živega, vsega okrašenega. Nekateri so darovali prašiče, kure, m stotine piščancev. Pri hiši sta delala dva mesarja in šest kuharic ter več pomočnic. Dekleta so krasila veliko uto, ki so jo lesarji naredili prav za to priložnost Uta še danes stoji. Oča Mišja mi je povedal, da jc bil nek Vučak iz Ivanjševskcga vrha zadolžen za streljanje z možnarji. Pokalo jc noč in dan. »Plch muzika« jc prišla iz Lešan. Ko je mati blagoslovila sina novomašnika na hišnem pragu, so šli vsi v radgonsko cerkev peš, le očeta, mater in novomašnika jc peljal kmet Irgolič s konji na kmečkem vozu. Trstenjakovi so od Gornje Radgone oddaljeni približno 6,5 km. Slavili so tri dni. O lem pomembnem dogodku priča kar nekaj fotografij, ki jih imajo vaščani Rodmošc. Sicer pa od prisotnih na Trstenjakovi prcmiciji živijo le še trije. Z vsemi sem sc pogovarjala. Ko sem enega od (eh, Mihaela Jaušovca, našega soseda vprašala, če ima kakšno fotografijo od svoje stare hiše, mi je vneto pritrdil in prinesel sliko v akvarelu v 135 okvirju. Narisal jo je Trstenjakov Tunek star 21 let. V knjižici Petra Likarja sem zasledila, da je dr. Trstenjak, takrat star 74 let dejal: »Če bi bil 20 let mlajši in Če bi imel kaj časa, bi se spet lotil slikanja. V mladih letih je veliko risal vse počitnice, večinoma s svinčnikom in ogljem. Portretiral je ljudi, v akvarelu upodabljal pokrajine in tihožitja. Za oljne barve ni imel denarja. Kdo ve, če se ne bi pri kateri hiši še našla kakšna njegova slika! Marsikaj bo Še potrebno odkriti. On o svojih otroških letih ni rad govoril. Dr. Trstenjak je rad potoval. Že od osnovne šole dalje je želel oditi v svet s komerkoli. Sanjal je o tem velikem svetu, kot smo o njem sanjali vsi otroci malih, revnih ljudi. Njemu se je ta davna želja v življenju uresničila. Šele v samostojni državi Sloveniji smo vaščani Rodmošc predvsem zaradi njegovega imena dobili asfaltno cesto. Baje si je vedno želel, da bi se kdaj do svojega doma pripeljal po lepi cesti. Nadvse je bil srečen med svojimi vaščani, prijatelji in mnogimi gosti ob otvoritvi ceste, ki jo je sam blagoslovil. Ob tej priliki je bila odkrita tudi spominska plošča na njegovi rojstni hiši. Čez dve leti so Rodmošci dobili vaški vodovod, kabelsko televizijo in del vasi tudi telefon. Dr. Trstenjak je že bil bolan in star, da bi lahko to z vsem veseljem doživljal. Kmalu bo obletnica njegove smrti. Globoko sem jo doživela tisti večer, ko so se vsi vaščani zbrali v njegovi sobici v domači hiši in molili za svojega gospoda. Morda na nobeni komemoraciji v Sloveniji, ki jih ni bilo malo, ni bilo toliko pristne žalosti in zbranosti kot v tej skromni sobici ob cvetju in svečah, ki so jih ljudje prinesli v njegov spomin. Tu smo se vsi z izbranimi besedami poslovili od njega, ki je ime te male vasice ponesel v širni svet. Z njim smo tudi mi preprosti ljudje postali duhovno bogatejši. Meni osebno pa je še danes žal, da njegove žare niso peljali še poslednjič skozi njegovo rojstno vas do Gornje Radgone. Vem, da bi si tudi on to želel. Še eno vprašanje bi postavila vsem, ki se z zapuščino dr. Trstenjaka ukvarjajo: Kdaj bo urejena spominska soba v njegovi rojstni hiši? Veliko ljudi, ki pridejo v Rodmošce, si jo želi ogledati. Pa nimajo kaj videti. Mali slovenski narod nima veliko genijev. Pa bi tem, ki jih imamo, morali posvetiti dostojno pozornost. Med temi je brez dvoma tudi naš spoštovani vaščan dr. Anton Trstenjak. Vilko Novak V spomin Matiji Maučecu Dne 6. januarja 1977 je v Ptuju umrl v enaindevetdesetem letu upokojeni profesor zgodovine in zemljepisa na tamkajšnji gimnaziji Matija Maučec. Njegov pomen je bil zavoljo njegovih spisov širši, zato se ga hvaležno spominjamo tudi v Stopinjah. Narodil se je 24. februarja 1906 v Lipovcih v beltinski župniji. Prvi razred gimnazije je dokončal še v Koszegu 1918, v drugi razred pa se je vpisal 1920 v Soboti. Tu je dokončal šest razredov, zadnja dva z maturo pa na tedanji II. državni (danes poljanski) gimnaziji v Ljubljani. Bil je naš sošolec in smo že na začetku 6. razreda morali za dva mesca v Ljubljano, ker so zavoljo premajhnega števila učencev zaprli zadnja dva razreda. Po maturi se je Matija odločil za študij zgodovine (prof. Milko Kos in N. Radojčič) in zemljepisa (prof Anton Melik, tedaj Še asistent Sv. Ilešič), ki ga je dokončal 1932. Profesor Melik mu je dal za 136 Matija Maučec seminarsko nalogo opis prekmurske hiše, iz katere jc objavil poglavje z naslovom: Podstenj in priklet (prav bi bilo: predklet - preklit) v prekmurski hiši v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje 35, 1939 (na pobudo prof. Franja Baša). Drugo nalogo: Prenaseljenost in sezonsko izseljevanje v Prekmurju pa mu jc Melik objavil v Geografskem vestniku 1933, 107-117. Oba spisa sla bila prva na tem področju raziskovanja prekmurskega življenja. Službo gimnazijskega profesorja je nastopil po vojaščini in službi prefekta v dijaškem domu šele 1939 na klasični gimnaziji v Mariboru. Bil v nemškem in ruskem ujetništvu, med madžarsko zasedbo pa j c dobil službo na učiteljišču v Čakovcu. Po vojni je poslal profesor v Ormožu in 1950 v Ptuju, kjer je bil do upokojitve ob soimenjaku Jožetu Maučecu iz Bogojine, profesorju za ista predmeta. V tem času je obhodil mnoge prekmurske vasi in jih opisal glede na zemljepisne in zgodovinske značilnosti v Krajevnem leksikonu Republike Slovenije (IV. del, 1978). V ptujskih letih je napisal tudi svoje najobsežnejše delo o prekmurski hiši, njenih sestavinah in značilnostih: Kmečka hiša in njena funkcija v Prekmurju v zborniku Etnografija Pomurja I, v Soboti 1967, str. 9-42. Ta Maučecev spis ima temeljni pomen za poznavanje prekmurske hiše in njeno nadaljnjo raziskovanje. Za tistimi prvimi poskusi, povedati kaj o njenih značilnostih, ki jih je že 1824 začel v madžarščini Jožef Košič (in so ta njegov spis po krivici dolgo prisojali njegovemu prevajalcu v nemščino, Slovaku Janu Čaploviču) nadaljevali pa F. Gonczi in drugi, jc Malija Maučec - ustrezno novemu antropo-geografskemu in etnološkemu (narodopisnemu) gledanju - prvi sestavno, z natančnim opazovanjem, opisal zunanjost in notranjo razdelitev prekmurske stare hiše, njene bivalne in gospodarske prostore ter zgradbe. Že samo s tem delom si jc pridobil ugledno mesto v zgodovini slovenske znanosti in le obžalovati moramo, da pokojni prijatelj in sošolec Matija ni iz lastne pobude delal več v tej smeri ter ni napisal več razprav bodisi o ljudskem stavbarstvu, o ljudskem gospodarstvu ali drugih vprašanjih našega ljudskega življenja. Značilno zanj jc bilo, da je pisal na vabilo ali kako drugo zunanjo pobudo, kot da bi nc bil zaupal svojim zmožnostim. Še nekega velikega dejanja našega pokojnega prijatelja nc smemo pozabiti. Zelo jc spoštoval vse, kar jc bilo natisnjenega (stare knjige) ali v rokopisih ohranjenega v prekmurščini ter o Prekmurju. Tako jc med svojimi potovanji s pokojnim slikarjem, njegovim rojakom Karlom J&obom, v Markišavcih pri Soboti našel rokopis cerkvene pesmarice, nastal leta 1632 v med murskem Nedclišču, kar je v njem (udi zapisano, Ta dragoceni rokopis jc dolgo hranil in ga rad posojal podpisanemu za njegovo raziskovanje naših najstarejših rokopisnih pesmaric, ki segajo kar v 16. stoletje. V zadnjih letih ga jc na moje prigovarjanje prodal Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ter mi pisal, da sc veseli, da ho tako ta rokopis na voljo vsem, ki bodo raziskovali našo kulturno preteklost. Sedaj jc Matijevo ime na veliko kulturno dejanje ovekovečeno v knjigi Marijanska pesmarica (uredil in spremna besedila napisal V. Novak, Ljubljana, 1997). lu jc podpisani v posebnem poglavju: »Zveza z Ncdcliško pesmarico« (str. 37-39) 137 kratko označil ta rokopis (iz katerega je ena stran v knjigi objavljena v podobi) in ga primerjal z Marijansko pesmarico, ki jc nastala v sosedni vasi. Rokopis jc pomemben kot doslej najstarejša datirana kajkavska pesmarica tudi za hrvatsko slovstveno zgodovino, ki se kljub opominom doslej ni zmenila zanj. Naj bo pokojnemu prijatelju tudi na tem mestu izrečena posebna zahvala in priznanje za rešitev te pomembne pesmarice! Anton Horvat T Ivanu Korenu v spomin Letos poteče 30 let od smrti dobrega in vnetega doklezovskega dušnega pastirja Ivana Korena. Naj na kratko orišem njegovo življenjsko pot. Ivan Koren je bil rojen 31. marca 1909 v Renkovcih, župnija Turnišče. Osnovno šolo je obiskoval doma, potem so ga kot nadarjenega dečka poslali v gimnazijo v Soboto, kjer je maturiral. Vpisal sc je v bogoslovje v Mariboru in jc bil v mašnika posvečen 8. 7. 1934. Njegovo prvo kaplansko mesto jc bilo pri Mali Nedelji, od tam se jc preselil v Lendavo, kjer se je priučil madžarskega jezika, nekaj pa ga jc že znal iz osnovne šole. Nato jc bil kaplan v Dobrovniku z delokrogom na Kobilju, kjer je kmalu postal župnijski upravitelj. Po madžarski zasedbi naše pokrajine leta 1941 jc moral zapustiti Kobilje in jc bil nameščen za kaplana v Olad blizu Sombotela, od tam pa kmalu v Kald nedaleč od Sarvara. V Oladu je imel zelo slabo, vlažno in Nagrobni spomenik t Ivana Korena tesno stanovanje brez vsakega razgleda, v Kaldu je bilo lepše. Zc med vojno sc je vrnil v Prekmurje in sicer na ustanovljeno župnijo v Do-klcžovje. O tem piše Koren v Kroniki: »Četudi jc Dokležovjc pred drugo svetovno vojno spadalo v Beltince, so se v verskem in prosvetnem oziru popolnoma naslonili na Veržej - na župnijo in Marijanišče.« Z okupacijo so sc Dokležanci morali popolnoma vrniti v svojo župnijo Beltinci, saj je Mura postala meja med Madžarsko in Avstrijo. Ker jc Dokležovjc le precej daleč od Beltince, je beltinski župnik Vadovič v Sombotclu dosegel, da je bila ob nedeljah in praznikih v Doklcžovju redna Božja služba in som-botclski škof Jožef Grosz jc s l. septembrom 1942 ustanovil samostojno duhov-nijo v Dokležovju in za prvega ckspozita imenoval Ivana Korena, ki je bil takrat kaplan v Kaldu. Ccz dve leti pa je dokležovska ekspozitura postala samostojna župnija in sicer 8. 11. 1944. Ustanovil jo je novi 138 somboteljski škof Aleksander Kovacs in ckspozita Ivana Korena imenoval za prvega rednega župnika novo ustanovljene župnije. Župnik Ivan Koren je bil sicer majhne postave, toda bil je velik po srcu in zelo priljubljen med verniki in vsemt sobrati duhovniki. Bil je vedno dobre volje in nasmejan. Zunanja slovesnost umeščenja jc bila 19. novembra 1944. Umestil ga je dokležovski rojak in dekan lendavske dekanije Ivan Jerič. Zelo lepo jc skrbel za versko življenje v župniji, imel pa je tudi veliko težav kakor skoraj vsi dušni pastirji v tistih brutalnih komunističnih časih. Za časti okupacije j c bila uporaba knjižne slovenščine v cerkvi prepovedana, toda Ivan Koren prepovedi ni upoštevat in jc ohranil ter še dopolnil lepo skupno molitev vernikov. Kakor sploh za duhovnike in Cerkev po osvoboditvi leta 1945, je tudi za Ivana Korena nastopil čas preganjanja in zapora. Vsi duhovniki v Prekmurju so 18. 11. 1946 dobili od Notranjega odseka navodilo, naj vložijo prošnjo na Narodno vlado LR Slovenije za dovoljenje, da smejo opravljali duhovniško službo. Čeprav jc Ivan Koren tako prošnjo vložil že v juliju 1945 in jc brez odgovora doslej duhovniško službo redno opravljal, j c na poziv prošnjo znova vložil. Nanjo pa je proti koncu februarja dobil negativen odgovor, zato jc 27. februarjem prenehal javno maševati. Proti taki rešitvi sc jc pritožil. Namesto odgovora je bil 15, 7. 1947 aretiran in odveden v mariborske zapore, od tam pa v Ljubljano, Iz zapora je bil izpuščen 18. oktobra 1947, Kljub izpustitvi pa mu še vedno niso dali dovoljenja za izvrševanje duhovniške službe v Doklcžovju. Župnik Koren ni nikoli niti najboljšim prijateljem povedal, česa so ga dolžili in kako so z njim postopali, vse je ohranil zase. Redno duhovniško službo jc Ivan Koren začel znova opravljati šele na podlagi dovoljenj - pristanka, ki ga jc prejel 6. 3. 1948. Kmalu potem jc postal dekanov namestnik in dekan lendavske dekanije in jc to službo opravljal do svoje nenadne smrti, ko ga jc v nedeljo na praznik Kristusa Kralja na prižnici zadela srčna kap. Omahnil jc nazaj, padci in bil takoj mrtev. Njegova smrt jc zelo prizadela vse vernike, prav tako pa tudi sobrate duhovnike. Pogrebni obred je opravil dekan Ivan Jerič ob prisotnosti 47 duhovnikov in velike množice ljudstva iz Doklcžovja in drugih krajev. Pokojni je versko življenje v Doklcžovju dvignil do viška, uredil cerkev in župnišče, zato jc prav, da sc ga verniki in vsi, ki smo ga poznali, spomnimo, ko obhajamo trideseto obletnico njegove smrti. Dobri Bog naj mu bo plačnik za vse, kar jc storil za našo župnijo. Lojze Kozar ml. Pismo gospoda Jožefa Ob 50-letnici smrti Jožefa Klckla Dolgo sem molčal, sedaj pa bi vam rad nekaj povedal, moji dragi rojaki, Slovenci ob Muri. Po petdesetih letih bivanja na nebu večnosti sem postal oblak, ki so ga Božji žarki povsem prežarili. Zato jc moj pogled na moj zemeljski čas in na vaš sedanji čas nekoliko drugačen od vašega pogleda. Vaš duh se šele ozira proti nebu, jaz že uživam nebeški razgled, čeprav moje telo šc počiva na soboškem pokopališču. Res, tako jc, kakor sem veroval in učil, a šc neizmerno lepše m nedopovedljivo. 139 Res sem dolga leta molčal, ker sem moral molčati, ker so mi tisti, ki imajo moč, zaprli usta. Zapirali so usta tudi drugim, a vendar so nekateri govorili o meni, zadnja leta je takih vse več. Da ne bom krivičen; Tudi v letih po moji smrti so nekateri govorili in pisali o meni, vendar je njihova beseda bila laž in zavajanje. Sedaj pa, seveda drugi, iščejo in odkrivajo resnico o meni in mojem delu. Presenetilo me je, da ste pripravili celo znanstveni simpozij v Rimu in je moje ime omenil sam papež Janez Pavel II. V Črcnsovcih pripravljate kulturne dneve, poimenovane po meni. Vese! sem vsega tega, ne zaradi sebe, ker sem tukaj deležen popolnega veselja, Vesel sem zaradi vas, moji rojaki, da z odkrivanjem mojega življenja in dela, odkrivate pot za nove čase in rodove. Čeprav sem bil zmeraj resen človek, pa mi sedaj vseeno gre na smeh, ko sc zazrem v svojo podobo pred Našim domom v Črcnsovcih. Čc na spomeniku ne bi bilo zapisano moje ime, sploh ne bi vedel, da sem tisto jaz. Seveda, kipar me nikoli ni videl. Sicer pa kaj je telesna podoba? Važnejša jc duhovna in to odkrivajte. Naj povem, da sem v prvi vrsti bil duhovnik. Hotel sem delati za zveličanje duš. Zato sem veliko časa preklečal pred tabernakljem, sc pogovarjal s svojim Bogom. Zato je bila sveta maša moje najpomembnejše opravilo. Vse, kar sem delal, je izviralo iz mojega apostolskega poslanstva. Biti duhovnik je res sveta služba, jc služba Bogu, hkrati pa služenje ljudem. Blagor ljudem, ki imajo v svoji sredi dobrega duhovnika. Zato sem kar zaskrbljen, ko gledam našo duhovno žitnico, ko gledam opustela polja, ko le tu in tam poganja kak klas duhovniškega poklica. Kaj se je zgodilo s to našo žitnico, da jc zemlja skoraj prenehala roditi ? Kakšne so postale družine, da več ne dajejo duhovnikov? Še bolj boleče jc glede redovnic. Ah sploh veste, kdaj sc jc kakšno dekle odločilo za službo Bogu in vstopilo v samostan? Gotovo je krivo tudi to, da so po 2. svetovni vojni redovnice morale zapustiti naše kraje, pregnali so jih iz bolnišnic, iz vrtcev, iz šol, iz kulturnih dvoran. Zadnjih nekaj let spet lahko vidite redovnico v redovni obleki, celo v Soboti. Kako želim, da bi trpljenje redovnic v prejšnjih desetletjih in njihovo sedanje požrtvovalno delo, obrodilo sadove! Kako želim, da bi dekleta, ki jih Bog kliče, spoznala lepoto redovniškega poklica! Toda ali tudi vi to želite, dragi starši, verniki, duhovniki? In kaj storite za to? Vem, nekateri molite vsak dan desetko rožnega venca za nove duhovne poklice, ker ste člani Molitvene zveze za duhovne poklice. Pa tudi drugi in ob drugih priložnostih molite v ta namen. Gotovo Bog ne bo spregledal vaših molitev m žrtev. A morda bi bilo potrebno storiti šc kaj. Če jc vaš vpliv na mlade ljudi šc tako dober, so premnogi slabi vplivi močnejši. Zato bi bilo potrebno odstraniti slabe vplive, zavarovati mlade ljudi pred vsem, kar jih peha v pogubo. Tudi v mojem času so bili razni kvarni vplivi in sem sc proti njim boril z vso močjo, a danes jc tega mnogo preveč. Mamila, glasna, razbijaška glasba, nasilje in spolnost v revijah in na televiziji. Vse slabo jc tako rekoč na dosegu roke. Vesel sem vsega lepega, dobrega, vzpodbudnega, kar sc dogaja po krajih ob Muri. Vesel sem tistih, ki nadaljujete inojc začeto delo, za katerega sem toliko žrtvoval. Izrekam priznanje mohlkam in molilccm, članom rož živega rožnega venca. Vi ste tisti, ki spreminjate svet, na dobro seveda. V kolikor svet napreduje v smeri večje dobrote in popolnosti, jc to v veliki meri vaša zasluga. Kajti Bog vidi vaše molitve in veste, da veliko premore goreča molitev pravičnega. Želel bi le, da bi v vaših župnijah zacvetelo še več takih rož. Šc danes hvalim Boga, da sem mogel širiti Božjo slavo in vzgajati ljudi tudi z verskim tiskom. Tiskana beseda je po zaslugi sodelavcev, ki so pisali in raznašali 140 verski tisk, prihajala do mnogih ljudi, jih vzgajala in oblikovala. Če bi danes živel med vami, bi seveda to delo nadaljeval, še bolj vneto kakor takrat. Kajti za dober tisk je danes še bolj potrebno delati, ker jc danes še mnogo več nasprotnega, praznega, slabega. Koliko denarja zmečete za časopise in revije, ki prinašajo le zgodbe za čebljanje ušes, ki prikazujejo popačen, izmišljen svet! Zato bi danes še bolj vneto delal za dober tisk, obenem pa bi vas vzpodbudil, da iščete nove možnosti oznanjevanja in vzgoje. Ste mislili kaj na radio in na televizijo? Kaj bi sc dalo storiti na tem področju v pokrajini ob Muri? Ukvarjal sem se tudi s politiko. Zaradi tega sc nisem niti malo okoristil, le mnogo gorja sem prestal. Prava politika jc skrb za ljudstvo, nesebična in poštena skrb za ljudi. Vidim, da vam danes primanjkujejo ljudje, ki bi sc na tak način ukvarjali s politiko. Morda za vzgojo takih politikov premalo storite, morda zanje premalo molite. Morda takih nc poiščete in nc izvolite. Kakor veste, sem se veliko udejstvoval tudi na socialnem področju, hotel sem pomagati ljudem v stiski, malim, izkoriščanim. Takih ljudi je tudi danes veliko. Krivice doživljajo kmetje in delavci, mnoge družine se komaj preživljajo, mnogi stari ljudje so osamljeni in zapuščeni, mnogi mladi se lovijo v mreže raznih omam. Vem, po mnogih župnijah imate ustanovljeno Karitas, a ta lahko le blaži rane, nc more pa jih ozdraviti. Ozdravi jih lahko le tisti, ki ima v družbi moč, ki razpolaga z državnim denarjem, ki ima v rokah medije: tisk, radio in televizijo. In tako smo spet pri politiki. Vidite, zato sem sc spustil v politiko, ker jc to edina pot za spreminjanje razmer na boljše. še marsikaj bi vam lahko povedal iz te moje oddaljenosti, ki mi omogoča boljši pregled, pa naj bo dovolj. Želim vam, dragi rojaki ob Muri, da bi zbrali dovolj poguma in moči za odgovorno in pošteno življenje. Da bi na duhovnem področju čimprej zacelili hude posledice ideološke toče, da bi zajemali iz izvirov življenja in bi vaši deželi vrnili nekdanjo rodovitnost. Spremlja vas moja priprošnja pri Bogu, zato zaupajte v Gospoda in storite, kar jc v vaši moči. Martin Maroša Ignac Ozmec, misijonar na Kubi Pred petimi leti, 3. 9. 1992, je ta naš veliki misijonar odšel k Bogu. »Slavite velike može«, nam pravi Sv. pismo. Zato jc vredno, da se spomnimo tega velikega Slovenca, ki jc zares storil velika in slavna dela v Dominikanskem glavnem mestu Santo Domingo. Rodil se je na Melincih, v skromni prekmurski vasici, ki je v tem stoletju dala Cerkvi 26 duhovnih poklicev; 13 duhovnikov, Ti redovnic in dva salezijanska sobrata pomočnika. Dan rojstva in krsta je bil 29. 1. 1911. — Oče Ivan, vaški župan in mati Barbara, rojena Duh, sta bila globoko verna. Ignac je bil njun 13 (trinajsti) otrok. Kakšen zgled za današnje matere, ki ne marajo otrok!... Če ga ne bi bila sprejela, koliko dobrega sc na svetu nc bi storilo! Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi. Tam ga jc odkril veliki misijonar duhovnih poklicev Jožef Radoha, ki jc prišel v Melince »na proščenjc« pridigat v čast Mariji Snežni 1924. leta. Trinajstletni Nad. lep dečko, ga je pritegnil in navdušil zaradi svoje naravne dobrote. Zaslutil je v njem »dobro blago za Gospoda.« Tiste dni je ravno iskal poklice za misijonske salezijanske zavode v 141 Ignac Ozmec Italiji. Starši in Nacek so takoj bili za to. In žc naslednje leto 1925 je s šestimi slovenskimi dečki odrajžal v Foglizzo blizu Torina in tam začel gimnazijo. Za njim jc v naslednjih treh letih prišlo šc kakih 65 slovenskih dečkov, od katerih jc več kot polovica dosegla duhovniški poklic. Nekateri so postali res misijonarji in so odšli sejat seme Božje besede od japonske, srednje in Južne Amerike, tja do Ognjene zemlje. G. Ozmec jc leta 1929, skupaj z drugimi šestimi Slovenci, prejel redovno obleko iz rok blaženega Filipa Rinaldi-ja. Ni pa mogel takoj v misijone. Moral je odslužiti vojaščino. Zato j c ostal v Sloveniji, študiral naprej in šele 1934. leta odšel, ne v Čile, kamor jc bil prej dodeljen, marveč na Kubo. Bogoslovje jc končal v El Salvadorju in tam bil posvečen v duhovnika 21. 9. 1940. Na Kubi jc delal kot vzgojitelj in ravnatelj v salezijanskem semenišču. Leta 1950 jc bil dodeljen v glavno mesto Dominikanske republike Santo Domingo. Tu je razvil svoje organizatorske sposobnosti. Najprej v predmestju Galindo, kjer je ustanovil župnijo, zgradil cerkev in vsa potrebna poslopja, organiziral župnijsko skupnost, dosegel njen razcvet in tudi to, da jc vlada temu predmestju uradno priznala ime »predmestje Marije Pomočnice«, zaščitnicc farne cerkve. Nato jo je predal drugim sobratom, ki nadaljujejo njegovo delo. Njega jc čakalo isto delo v še revnejšem predmestju na nasprotnem koncu dvamilijonskega mesta z značilnim priimkom »BARRO SUC1O«, kar pomeni »UMAZANI LONČEK«. Nekdaj je bila namreč tam velika gramozna jama za mestne odpadke. Naj večji reveži so sc počasi naselili okrog jame in od odpadkov tudi živeli. Tako je nastalo predmestje. Pozneje so jamo zasuli, reveži pa so ostali. Vlada jc zemljišče ponudila za novo župnijo salezijancem. Ti so delo začeli, pa ni šlo. Iskali so »človeka«... in ga našli v Ozmecu. Tudi tu jc začel graditi: najprej veliko dvorano za cerkev. Bival pa je v koči, ki je bila tudi »začetna cerkvica«. Pozneje so sc pridružile druge stavbe: lepo poslopje za šolo, ki jo je zaupal salezijankam in jo šc vedno vodijo, potem precej veliko kliniko - kamor so začeli prihajati zdravniki in oskrbovali bolnike - župnišče in druge potrebne stavbe. Za mladino jc tudi zgradil velik stadion, kjer sc šc danes zbirajo. Za vse to delo jc dosegel pomoč v ZDA in v Nemčiji, posebno mednarodna Karitas mu jc zelo pomagala s hrano, obleko in z gradbenim materialom. Dal je življenje številnim organizacijam, pritegnil in vzgojil laike, da so postali apostoli. Tako jc župnija postala pravo krščansko občestvo. Tudi tukaj je dosegel od vlade, da so predmestje prekrstili v »PREDMESTJE KRISTUSA KRALJA«, to jc ime župnije. Preskušenj in trpljenja ni manjkalo. Delo je bilo obupno, težave včasih nepremostljive, nerazumevanje dostikrat zelo boleče. Zaradi neke pridige sc je moral zagovarjati pred diktatorjem Trujillom. Grozila sta mu ječa in izgon. Toda molitve župljanov in vpliv prijateljev so ga rešili. 142 Med leti 1966-72 so ga, na veliko žalost župljanov, premestili na najvažnejšo postojanko, ki jo imajo salezijanci v mestu, za ravnatelja in župnika. Tudi tu jc ogromno delal. Napori so načeli njegovo orjaško telo. Noge so mu začele otekati in grozila je amputacija. V ZDA sc mu je po mučnem zdravljenju zdravje le izboljšalo. Vendar je moral na invalidski voziček, pozneje na bergle, ki jih jc kmalu odvrgel. Župnija Kristusa Kralja ga je zahtevala nazaj, ko je komaj dovolj okreval. Sc prej jc prišel za nekaj časa v domovino, kjer sc mu je zdravje znatno izboljšalo. Ko sc jc vrnil v svojo župnijo, je spoznal, da jc prejšnja cerkev premajhna. Leta 1983 mi je pisal. »Lani smo končno blagoslovili novo, lepo cerkev in tudi novo župnišče. Cerkev j c zgrajena na nekdanjem odlagališču za odpadke. Morali smo kopati sedem metrov globoko, da smo prišli do trdne podlage. Cerkev in župnišče plavata na veliki plošči armiranega betona...« Na dan posvctivc jc bil tako izmučen, da so ga morali prinesti v cerkev. Še isti dan so ga, napol mrtvega, odpeljali v bolnišnico. Vrnil sc jc po dolgem zdravljenju. Vendar j c moral službo župnika prepustiti sobratu. Sam j c ostal kot svetovalec, duhovni pomočnik, ves dan na bolniškem vozičku. Vdan v Božjo voljo jc začel svoj najlepši apostolat: TRPLJENJE IN MOLITEV. Ob šestih jc vsako jutro že bil v cerkvi na vozičku, zmolil s farani rožni vence in maševal. Nato so ga prepeljali na dvorišče pod vse leto cvetoče akacije (tam jc večna pomlad). Tu je molil, kaj pisal in bral, posebno pa sprejemal številne obiskovalce, jim svetoval in jih bodril. Ljudje so ga oboževali kot najdražjega očeta in svetnika. Zdrav ne bi nikoli mogel storiti toliko dobrega, kol jc to storil zdaj. To jc sam priznal. Leta 1990 je imel ZLATO MAŠO. Trije Slovenci smo ob tej priložnosti bili ob njem, dva iz domovine, eden iz Kanade, (česar je bil zelo vesel). Ogromno ljudi seje strnilo okrog njega. Nepopisna znamenja ljubezni in spoštovanja. Zupan mesta ga je slovesno proglasil za častnega meščana, odlikovanja je prejel tudi od papeža in od škofije. Govorniki so ga poveličevali, on pa, vedno skromen in ponižen, sc jc za vse zahvaljeval Bogu in Mariji Pomočnici (dve njegovi življenjski Iju bežni). Zdravstveno stanje se je v naslednjih letih stalno slabšalo. Zopet je moral v bolnišnico in končno privoliti v amputacijo nog. I udi to ni pomagalo. Ko je pa zaslutil, da ni pomoči, jc le eno prosil, da bi umrl doma, v skupnosti. In tu ga jc, ob ljubeznivi negi sobratov, v noči 3. septembra 1992 obiskal angel Gospodov, da ga odpelje domov. ......... Pogreb jc bil slavljenje pravičnika. Po maši zadušnici, ki jo jc daroval škof s številnimi duhovniki in po lepih poslovilnih govorih, je ogromna množica ljudstva, navzlic obilnemu dežju pospremila na oddaljeno pokopališče svojega očeta in dobrotnika, med jokom m peljem. Ko je bil zadnjič v domovini, so ga domači hoteli zadržati doma. Pa jim je rekel: »lo je slovo. Jaz grem nazaj... Iclo spada tja, kjer se je izčrpalo...« Zdaj res počiva tam in čaka na vstajenje. Ljudje ga obsipavajo s cvetjem. NJEGOV SPOMIN ŽIVI, NJEGOVI ZGLEDI PA NAM KAŽEJO POJ' DAROVANJSKE ŽRTVE, KI JE BILA VSE ŽIVLJENJE NJEGOVA ZNAČILNOST... Bog nam daj še takih svetniških duhovnikov. On gotovo v nebesih ne počiva, marveč prosi za nas m za svojo domovino, ki jo jc vedno ljubil in ji ostal zvest. 143 Martin Maroša Dr. Aleksander Horvat, učenjak-duhovnik SDB Dr. Aleksander Horvat Ime in življenje tega velikega Slovenca je v domovini znano le v ožjem krogu sorodnikov in sobratov salezijancev. Njegovo življenje jc ugasnilo 17. 2. 1997. v Valparaiso, naj večjem pristanišču Čila in Južne Amerike na Tihem oceanu. Še meseca avgusta lani je zadnjič obiskal domovino in v šali rekel: »Pred smrtjo sem sc prišel poslovit od domovine in sorodnikov...« Bil je res žc precej bolan, vendar še vedno aktiven znanstvenik in profesor na Katoliški univerzi v mestu Valparaiso, na kateri je žc 40 let predaval temeljne znanosti in posebno biologijo, v kateri jc slovel kot strokovnjak. Prišel je v Čile mlad, ljubil jc to deželo, ni pa hotel sprejeti ponujenega čilenskega državljanstva in sc odpovedati svoji slovenski narodnosti. Ljubezen do Čila in do Slovenije jc strnit v eno veliko ljubezen do Boga in do bližnjega, ki jo jc globoko doživljal v dnevnem darovanju samega sebe. Zato so ga učenjaki m drugi zelo spoštovali, posebno študentje, za katere je napisal več učbenikov. V kratkem opisu ni mogoče predstaviti njegovega dela in osebnosti. Na kratko le nekaj o njem, kot učenjaku in duhovniku. Rodil se je v našem lepem Prekmurju v vasi Pečarovci 11. 3. 1915. Oče Mihael in mati Julija, rojena Suppi, sta bila dobra katoličana in sta ga lepo vzgojila. V osnovni šoli je bil priden učenec in je želel študirati za duhovnika. Zvedel jc za g. Jožefa Radoha in se mu predstavil. Ta ga je leta 1928 odpeljal v Italijo. V misijonskem zavodu v Bagnolo se je odlikovat v vedenju in v učenju in 1932. leta je prejel redovniško obleko in so ga poslali v Čile. Tam je končal študij filozofije in bogoslovja z odličnim uspehom ter bil posvečen v duhovnika 29. novembra 1942. UČENJAK se je že razodel v njem, ko jc bil v višjih razredih gimnazije. Zelo so ga privlačevale temeljne znanosti, posebno biologija, ki mu jc razodevala skrivnost Boga, kot je sam rekel. Na izpitih je prejel posebno omembo iz biologije z najvišjimi ocenami. To ga je spodbudilo, da je študirat naprej. Dali so ga v naš najboljši licej v Santiago. Tam je kmalu zaslovel kot izvrsten profesor biologije. Zvedela je zanj univerza v Valparaiso in leta 1957 so ga povabiti, da bi na univerzi organiziral in vodil katedro biologije. To jc z odliko storil, da so ga vsi občudovali. V 40. letih jc vzgojil odlične učenjake, zbrat krog sebe elito biologov, ki so začeli preučevati iz biološkega vidika vzroke rakastih bolezni. Prišli so do presenetljivih ugotovitev, za katere so zvedeli tudi v ZDA. Zato sta ga UNESCO in Rockefellerjeva ustanova povabili s štipendijo na izpopolnjevanje v ZDA, kar jc z veseljem sprejel. 144 Obširno je bilo njegovo znanstveno delo. Poleg tega je napisal učbenike o biologiji za osmošolce in srednje šole, ki jih je ministrstvo za šolo potrdilo in priporočilo vsem šolam, tudi učbenik o zgodovini glasbe, veliko znanstvenih člankov in razprav. Imel je mnogo predavanj, konferenc, srečanj, intervjujev. Predstavljal je univerzo in Čile na mnogih mednarodnih simpozijih. Ni čudno, da so ga akademije temeljnih znanosti in biologije v Čilu in drugod hotele za svojega člana in mu delile priznanja. Tudi mesto Valparafso in sama čilenska vlada sta mu podelila priznanja. Postal je častni »meščan« Valparaisa. Na univerzi je vseskozi poučeval splošno biologijo in molekularno genetiko, virologijo, sistematsko fiziologijjo in evolucijo. Podelili so mu v zahvalo častni doktorat. Govornik je tedaj med drugim povedal; »Govoriti o enem izmed ustanoviteljev biološko-ke-mijskega zavoda naše univerze ni težko. Še lažje je poudariti, da je taisti bil pobudnik oblikovanja fakultete temeljnih in matematičnih znanosti na naši univerzi. Težko pa je govoriti o nekem Slovencu, ki jc dospel v Čile 1932. leta in je bil sposoben uskladiti svoje nemire učenjaka in raziskovalca s poklicem duhovnika. Ta človek je g. Aleksander Horvat...« G. ALEKSANDER - DUHOVNIK. - Ob njegovi zlati maši 1992. leta so sc časopisi razpisali o njem. Neki časnikar je zapisal: »G. Aleksander je iz svojega življenja naredil čudovito sintezo med znanostjo in vero. Svoje delo, kot pedagog, raziskovalec in univerzitetni profesor je vedno organizira! tako, da je njegovo duhovništvo prišlo do popolnega izraza...« Sam jc rad ponavljal, da si znanost in vera ne nasprotujeta, marveč se dopolnjujeta. Pripomnil pa je, da so to različna področja, ki pa imajo mnogo skupnih točk in so vabljena k dialogu... Težava jc v tem, da teologi premalo poznajo biologijo in eksaktne znanosti, znanstvenikom pa so področja teologije skorja popolnoma neznana... Pot je vsekakor odprta. Moramo poglobiti perspektivo upanja za polno obogatitev bodočega človeka na obeh nivojih... Ob prejemu doktorata jc v zahvalnem govoru tudi povedal: »Ustvarjeni človek ne izhaja iz kaosa brez posredovanja nekega razumnega Boga: tudi ni produkt neke slepo potrebe ali slučaj, kot misli Mono niti ne produkt posredovanja nekega Platonovega demiurga... Ustvarjeni človek izhaja direktno iz božjega namena in volje, iz njegove podobe in sličnosti. Zato tudi, obdarovan s svobodo, ki ima svoje korenine v stvarjenju še pred nujnostjo človeka, njegova svoboda ni nekaj deloma iztrganega bogovom, marveč POLNO BOŽJE DARILO, ki ga sprejme ob svojem rojstvu. Človek jc ustvarjen svoboden in ne kot kakšna tovarniška napaka, nerazumljiva in ničeva, kot zatrjuje Rostandt...« Ta odlomek nam kaže, kako je g. Aleksander preko znanstvene kulture vabil ljudi, da bi sc približali Bogu in v Njem gledali izvor in stalno oporo vsega stvarstva, vštevši človeško bitje. • Bil je res znanstvenik, ki jc vodil ljudi k Bogu. To mu vsi priznajo. Biologija ga j c privlačevala, ker sc v njej na poseben način razodeva božja vsemogočnost, vsevednost in ljubezen. S svojo izredno strokovnostjo jc to prepričanje posredoval svojim učencem, bodočim znanstvenikom. Ob svojem ogromnem delu g. Aleksander ni pozabil nikoli, da jc redovnik salezijanec, učit« Ij in prijatelj mladih in revnih ljudi. Več let je bil duhovni voditelj in profesor tudi filozofije mladih rodov pri salezijancih in pri HMP. Za revne in trpeče jc rad skrbel kot kurat v bolnišnici železničarjev. Ob nedeljah jc petnajst let hodil pomagat na župnijo dobrega Pastirja. Od tam j c navadno šel še maševat vsako hedeljo v predmestno cerkvico, da se je srečal z najrevnejšimi. Vsako jutro 145 je maševal pri redovnicah, ki krbijo za revne deklice. Od tam je hitel na univerzo, kjer se je res razživel. Pri vsem tem je ostal vedno skromen, ponižen, pripravljen pomagati vsakomur. Svoje delo je gradil na veri, upanju in ljubezni do Boga in do bližnjega. Njegovi veliki pobožnosti sta bili Evharistični Jezus in Marija Pomočnica. O njem so zapisali: - »S svojim zgledom delavnosti, skromnosti, ponižnosti nas je g. Aleksander povabil k harmoniji, k soglasju med ljubeznijo do nebeškega Očeta in med nemiri znanosti naših učenih mož. Kdor ga pozna dalj časa ati je bil njegov učenec, se je iz njegovega načina dela naužil, kako se mora braniti pred nečimrnostjo, ki se včasih drži nekaterih znanstvenikov. G . Aleksander nam kaže, da so poti znanosti tudi božje poti in, da se po teh poteh lahko posveti vsak, v znanstvenem delu in v dnevnem akademskem dialogu... Ob podelitvi doktorata je govornik zaključil takole: - Pomebmnost g. Horvata na POKRAJINSKEM, NARODNEM IN MEDNARODNEM NIVOJU... - njegova profesionalna in osebna presežnost na naši unvierzi, - njegovo neutrudljivo izpopolnjevanje, - njegove brezštevilne publikacije, - njegovo vzgojno in znanstveno delovanje. - in njegove izredne kreposti, kot so evangeljska ponižnost, krotkost in mirnost,... SO GA NAREDILI ZASLUŽNEGA ZA VELIKO ČAST DOKTORJA HONO-RIS CAUSA. NJEGOVA DELA IN ON OSEBNO PRESEGAJO NAŠ PROSTOR IN NAŠ ČAS POTNIKOV...« »Vsa Čast domovini SLOVENIJI, ki nam je poslala tega velikega ČLOVEKA IN UČENJAKA...« Pogreb je bil zelo slovesen. Številna salezijanska družina se je pridružila univerzitetnim profesorjem in Študentom v žalovanju in molitvi. Poleg drugih govornikov je v imenu domovine spregovoril tudi slovenski misijonar Anton Gril, ki že od leta 1047 dela v Čilu. Med drugim je rekel: -»Dragi brat in prijatelj Aleksander: valovi mirne Drave in deroče Mure so ti zapeli porodniško pesem v tvoji lepi domovini Sloveniji... Zdaj žalujejo. Žaluje tudi ta tvoja druga domovina, Čile, kateri si posvetil svoje življenje in vse svoje sposobnosti. Ona ti hvaležna odpira svoje naročje, da si v njem odpočiješ. Večno valovanje Tihega oceana naj ti nenehno prepeva uspavanko in ti šepeče: - »POČIVAJ V BOŽJEM NAROČJU... IN ČAKAJ NA PRESREČNI DAN VSTAJENJA!« V slovo mu je zapel slovensko pesem, ki je milozvočno odmevala in prisotne globoko ganila. 146 Jože Zadravec FOTOKRONIKA ('erkev v Sloveniji je na belo nedeljo. 6. aprila. dobila novega metropolita, Ljubljana pa novega nadškofa dr. branca Rodeta To je bilo na 9W. dan pred letom 2(XX>. (davni posvečevalec je bil dotedanji nadškof in metrojmht dr Alojzij Šuštar, soposvečevulca pa sta bila nadškofu dr Alojzij Ambrožič iz Torontu ter dr brane Terko iz Heogruda. Listino papežu Janeza Pavlu H o Škofovskem imenovanju je prebral apostolski nuncij nadškof Edmond barhal Poleg dveh kardinalov, veliko nadškofov m škofov se je posvečenju udeležilo tudi nad 260 duhovnikov iz vseh treh slovenskih škofij. Pri Mariji Pomagaj na lirezjah je na praznik Marijinega vnebovzetja ajmsnilski mmt ij m Ljubljani motiš, bdmond burhat m imenu jtapežu Janeza Pavla H. izročil ljubljanskemu nadškofu dr. Platnu Rodetu polij - p znamenje metropolita i- Cerkvi na Slovenskem. Navezo bratske vzajemnosti z tipni sla s Pozdravnimi brzojavkami potrdila škofa Kramberger in Pirih v imenu vseh zbranih sveto m ptujskogor-skih romarjev ter vsega duhovniškega zbora svojih škofij. 147 Na petrovo '97 je bil v mariborski stolnici nadvse pomenljiv dan: 160 duhovnikov na čelu Škofov dr. Franca Krambergerja in dr. Jožefa Smejo je položilo roke na 17 novo posvečenih mašnikov. To leto je 34 mladih Slovencev prejelo zakrament majniškega posvečenja. k" nedeljo. 22. junija, je apostolski numuj nadškof Edntond Farhat r Mariboru blagoslovi! novo škofijsko središče Adreanum. Najprej je bilo slovesno somaševanje v stolnici sv, Janeza Krstnika. Velikega ktdturnega dogodka so se udeležili tudi predstavniki ljubljanske, koprske, graške in celovške škofije, predstavniki univerz v Mariboru in Ljubljani ter predstavniki raznih ministrstev. 148 Od 23. do 29. junija je bila v mestnem parku Gradcu drugo evropsko ekumensko zborovanje, ki je v prestolnico avstrijske Štajerske pripeljalo več kat 10.000 ljudi in skoraj 150 krščanskih Cerkva z vseh koncev stare celine Naslovna tema ekumenskega druženja je bila; Sprava - Bozp dar m izvir novega Življenja. Na štirih katoliških gimnazijah je /. septembra začelo šolsko leto 1997/98 z uvodno mašo 1104 dijakinj in dijakov (Ljubljana-Šentvid N KG, 655, Maribor S KG 137 /štirje oddelki prvega razreda!. Koper-Vi-pava, KG, lit). Gimnazija /ehmlie 202). V Jegličevem dijaškem domu i' Ljubljani biva 270 fantov in deklet, v Domu Janeza Boška v Zellmljah pa 140 fantov in deklet. 149 k treh katoliških klasičnih gimnazijah ( Ljubijana-.Šenfvid, Želimlje, Vipava), /c julija y letu 1907 maturiralo 180 dijakov. Maturantski plesi so razkrili živahnost in pestrost kulturnih programov. Združeni pevski zbori gimnazijcev iz Šentvida so pripravili ob skiepu šolskega leta tudi koncert v Slovenski Filharmoniji: 200-glavi zbor dijakinj in dijakov je izvedel zahtevne skladbe domačih in tujih avtorjev. Pred praznikom Marije vnebovzete, 13. avgusta, se je iz Slovenije napotilo v Pariz okrog 1000 mladih Slovencev, Štirinajst dni so preživeli v molitvi, pesmi, medsebojnem spoznavanju i' družbi mladih 130 narodov sveta. Svet mladih je v Parizu obiskal papež. Janez Pavel II. Pod Eiflovim stolpom se je papeževe uvodne maše udeležilo 300.000 mladih, dan zatem pa kar 500.000 mladih; s papežem je somaševalo 400 škofov. 150 Na Tomaževi proslavi v marc u 1997. je 27študentov teološke fakultete (14 iz ljubljanske, 13 iz mariborske Škofije), prejelo diplome a končanem teološkem študiju. Dekan prof Janez Juham sr /e me.! drugim zahvalil nadškofu dr. Alojziju Šuštarju, ki se je v tistih dneh ob predaji svoje službe umikal s položaja velikega kanclerja Teološke fakultete Na obletnico papeževega obiska Slovenije so se vse tri slovenske škofije na čelu s svojimi škofi in duhovniki zbrali pri osrednjih romarskih svetiščih na Brezjah (slika), na Ptujski gori in na Sveti gori. 151 Pred 400 leti so na slovenskih tleh pristali jezuiti. Visoki jubilej so slovenski jezuiti praznovali v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani v torek, 21 januarja. Zbor 40 somaieval cev so vodili apostolski nuncij nadškof Edmond Farhat, nadškof dr. Alojzij Šuštar, pomožni Škof mons. Joief Kvas ter predstojnik slovenskih jezuitov p Lojze Cvikl. V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je na zahvalno nedei/o, 3. nov. '96, imel zlato-mafno slavje nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Slavja se je udelelila množica vernikov na čelu z 200 duhovniki in mnogimi škofi sestrskih Cerkva iz Slovenije in sosednjih dežel. Zlatomašni pridigar je bil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Bil je 16 let nadškof in drugi metropolit v Ljubljani. 152 »Od Slomšku do Šuštarja* je bil naslov razstave, ki jo je v univerzitetni knjižnici v Mariboru sredi decembra !Wb v Čast metropolitu, lastnemu doktorju Univerze v Mariboru dr. Alojziju Šuštarju odprl rektor prof. dr. Ludvik Toplak. Slavnostni govornik ob podelitvi lastnega doktorata nadškofu Šuštarju je bil predsednik SAZU dr France Mernik. nedeljo 20 julija so bili v Odrancih tradicionalni ekumenski pogovori, kt jih je vodil prof. dr. Stanko Janežil. Udeležili so se jih predstavniki razlitnih Cerkva v 1‘rekmurju. pripadniki Rimsko katoliške, Evangeličanske, Minkoštite in AdventistiCne Cerkve. 153 V Domu glasbe v Celovcu je bil v nedeljo, 7. marca, srebrni jubilej (25 let) tradicionalne pevske revije Koroška poje. Ime. ki je na teh pevskih revijah bilo največkrat omenjeno - še posebej ob tem jubileju - je dr Franc Cigan, naš rojak iz Crensovec. Na teh revijah je nastopilo 55 koroških prosvetnih zborov ter 25 gostujočih iz Slovenije in zamejstva; na vsakem nastopu je bilo vsaj nekaj zborovskih pesmi, čigar avtor je bil dr. Cigan. V Nazarjah in na Mirenskem gradu je v prvem tednu februarja bil 27. Katehetski teden, ki se ga je udeležilo ISO duhovnikov ter pastoralnih delavcev vseh treh slovenskih škofij. Osrednje vprašanje, ki so ga obravnavali, je bila birma, priprava nanjo, sprejemanje in vrednotenje, zavzeto in vztrajnejše vključevanje v krščanska občestva po birmi, delo z birmanci včeraj in danes, razmerje mladih do Cerkve, zakramentov, družine in medijev. 154 Preit župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja v Tolminu je koprski škof mons. Metod Pirih 20. oktobru 1996 blagoslovil doprsni kip božjega služabnika Amona Martina Slomška kot spomin na papežev obisk Slovenije. Na večer 29. avgusta je skupina slovenskih 25 romarjev pod vodstvom ljubljanskega pomožnega škofa mota. Alojzu Urana spremljala polet fatimske milostne podobe Matere Rožje - z Dunaja na brniško letališče. Ta milostni kip že 50 let roma med vernimi vsega sveta, da bi ob njem podoživeli sporočila Marijinega prikazovanju trem pastirčkom od 13. maja do 13. oktobra 1917 v Fatimi. 155 V Kančevcih /e mariborski pom. škof dr, Jožef Smej v nedeljskem popoldnevu, 24. avgusta, vodi! bogoslužje ob 1600. letnici smrti sv. Mariina, 260. letnici rojstva Miktoša Kuzmiča in 140. letnici rojstva dr. Franca lvanocyja - prekmurskega Mojzesa in Slomška. Ce teh dveh znamenitih prekmurskih Slovencev ne bi bilo, ne bi v istem lasu, kot je bila spominsko slavje v Kančevcih - v sosednjih Prosenjakovcih in na Kobilju odpirati meje, kvečjemu kje na oni strani Mure (je v svojem nagovoru poudari! škof Smej). V avgustu 1997 so se na Kredarici pod vrhom Triglava vrstila praznovanja ob 100. obletnici Aljaževe kapele Lurške Rož je Matere. V torek, 12. avgustu, ko je minilo !f)0 let, kar je dovški župnik Jakob Aljaž blagoslovil kapelo Lurške Marije na Kredarici (2515 m). Jubilejno bogoslužje je pri triglavski Božji Materi vodil apostolski nuncij nadškof mons. Edmond Farhat. V sredo. 20. avgusta, se je povzpel do triglavskega svetišča ljubljanski nadškof m metropolit dr. Franc Rode. Z njim je somaševalo 30 duhovnikov planincev. Sodeč po vpisni knjigi somaševalcev je do takrat v letu 1997 pri Mariji Snežni maševalo 115 duhovnikov. 156 V parku Einžgarjevega doma na Opčinah pri Trstu so bili 32. .(Indijski dnevi imenovani DRAGA '97. To tradicionalno svobodno tribuno, ki se je navadno udeležijo zastopniki Slovencev iz vsega sveta, od vsega začetka prireja tržaško Društvo slovenskih izobražencev. V četrtek. 4. septembra, se je v istem parku začela DRAGA MLADIH, 7. Studijski dnevi po vrsti, ki jih je pripravilo m vodilo akademsko katoliško združenje študentov iz Maribora skupaj z drugimi podobnimi društvi mladih iz Slovenije in njenega zamejstva. Rdeča nit razmišljanja mladih je bila vsebovana v naslovu »Naslednja postaja Evropa«. Akademski slikar Zdenko Huzjan, doma iz Lendave, je v evropskem mesecu kulture v slovenski metropoli p Ljubljani razstavljal svoja umetniška dela r Galeriji Družina. Doslej jc naš rojak sodeloval pn 17 skupinskih razstavah, prejel pa jc doslej tudi 23 nagrad ter priznaj -1' Sloveniji, na Gradiščanskem, na Madžarskem, v Črni gori, na Hrvaškem, v Rosni in Hercegovini, na Poljskem. V letu 1987 je prejel nagrado Prešernovega sklada. 157 Tržaškega pisatelja Alojza Rebula je januarja 1997 papež Janez Pavel II. imenoval za čluna Akademije likovnih m književnih mojstrov. »Akademija zaslužnih pri Panteonu ima med svojimi Hani vrhunske umetnike sveta. Rebula je prvi Slovenec, ki je v lej najstarejši ustanovi na svetu postal redni član v vrsti pesnikov - pisateljev Za Viktorijo Vozlič na Raz križ ju je bil julij 1997 nadvse razveseljiv mesec. Sest njenih vnukov je prejelo zakrament svete birme. Srečna se je udeležila velikega slavja skupaj s svojim sinom duhovnikom Stefanom, kt župnikuje na Koprivniku v Bohinju, ona pa mu vsa leta modro gospodinji, krasi župnijsko cerkev ter obdeluje vrt. 158 Kulturno društvo Simon Gregorčič pri Veliki Nedelji je letos p septembru že petič uprizorilo Sketovo igro Miklova Zala. Igrali so jo na prostem in je privabila okrog ! 1.000 gledalcev. Sodelovalo pa je pri igri 120 Velikonedeljčanov, ki so vsak svojo vlogo odlično odigrali, zalo so poželi tudi zelo veliko priznanja in zaslužene pohvale. Naša rojakinja sestra Marija Sreš, misijonarka i’ Indiji na vsakoletnem srečanju misijonarjev in misijonark y Tolminu. 159 Stična in Cerkno pri Idriji sta bdi dve postaji srečanj slovenskih misijonarjev, ki so bili r lem 1997 na kratkem dopustu. V Cerknem se je srečal z misijonarji koprski Škof mons. Metod Pirih. V Stični se je zbralo 11 misijonarjev f vseh iz Slovenije jih je 100) in 3(1 domačih sodelavcev in ljubiteljev slovenske misijonske dejavnosti. 160 18. avgusta 1934 je v Ženavlju na Goričkem pristal balon, s katerim sta iz Belgije priletela znanstvenika Cosyns in Van der Elst. tZapis o tem glej v Kalendarju Srca Jezusovoga 1935 in Stopinjah 1990 ) 16 avgusta 1997 so na mestu pristanka odkrili spominsko obeležje. »Kakor sonce istočasno obseva cedre in vsako majhno rožico, kakor da je edina na svetu, prav tako se naš Gospod podrobno zanima za vsako dušo, kot da ji ni enake!« Sv. Terezija iz Lisieuxa 161 Knjige naših ljudi in o nas KOŠIČEV TEDEN IX. KS Bogojina in Filovci, 22.-31. avgust 1997. Str. 72. Pametna in uspešna je bila zamisel, spominjati se vsako leto pomembnih rojakov in njihovega dela, ki ga sodobniki več ne poznajo. Bogojina ima srečo, da jc rojstni kraj najpomembnejšega pisatelja v 19. stoletju, Jožefa Košiča. O njem je sicer priredil Košičev sklad v Budimpešti več sestankov in izdal nekaj zbornikov, ki pa Bogojančarjem žal niso dostopni. Zato bi bilo koristno, ko prirediteljem že zmanjkuje imen in gradiva za nadaljevanje teh koristnih prireditev, da bi se v prihodnje še spominjali Košičevega dela, če so že ponovili prireditev o Plečniku in se spominjajo tudi manj pomembnih rojakov. Tako bi mogli posebej obravnavati Košičeve zgodovinske spise in v zvezi s tem tudi pregled prekmurske zgodovine. Povedati bi morali, kaj pišejo v zadnjih letih o tem njihovem rojaku in do kakih dognanj so prišli itn. Podobno bi sc mogli vračati tudi k raziskovanju in prikazovanju dela drugih svojih rojakov, saj je mladih raziskovalcev vse več in zborniki o predavanjih na Košičevih tednih so vse večji in tehtnejši. Letos je poleg vsega drugega bila na sporedu tudi predstavitev knjige dr. Petra Krečiča o Plečnikovi bogojanski cerkvi. Žal v tu obravnavani brošuri ni članka ne o tej knjigi ne o njeni vsebini. To jc velik dogodek. In naj ob tem zapišem, da je italijanski arhitekt Albertto Ferlenga napisal posebno razpravo o Plečnikovi cerkvi v Bogojini v italijanščini: La chicsa di Bogojina (La maniera di Plečnik J in angleščini: The church of Bogojina (In the manner of Plečnik) z mnogimi slikami ter tlorisi in jo objavil v mednarodni reviji arhitektov LOTUS INTERNATIONAL 65, str. 90-103. Če je niso prevedli za letošnji zbornik, naj to storijo kleti. Take spise bi morala hraniti knjižnica soboškega muzeja. Toda bibliografija o bogojanski cerkvi ne pozna niti vseh slovenskih spisov, npr. Fr. Bajlcca v Kalendarju srca Jezušovoga za 1927; B.B. v Novi poti 1958 je podpisani, ki jc objavil tudi najdaljši spis o tem predmetu: Sedem desetletij s Plečnikom Mohorjev koledar za 1991 in še kaj. Knjižica prinaša članke različne vrednosti, od ljubiteljskega doživljanja in modrovanja (tu bi bil potreben dober lektor ali urednik, ki bi dal knjižico tudi enotno jezikovno podobo, brez zvenečih tujk itn.) do poskusov mlajših strokovnjakov, ki nam obetajo novo gledanje in nova dognanja. Žal ne poznajo vsi tega, kar jc bilo doslej zapisanega o predmetu in sklepajo nestvarna dognanja o Plečnikovi »domačijskosti«, ki je zares obstajala, toda bilo je že jasno povedano, da so okraske na lončenih krožnikih na stropu bogojanske cerkve lončarji, prestrašeni od Plečnikovega naročila, lc-te narisali po risbah Franca Bajlcca, ki je študiral leto dni pri prof. Plečniku in je posredno njegova zasluga, da je župnika Bašo opomnil nanj, Plečnika pa pregovoril, da se je lotil načrtov za bogojansko cerkev. Tako je brezpredmetno govorjenje o »figuralni in rastlinski ornamentiki«. Ne drži tudi, da bi bili uvedli »kukujco«, pripomoček za barvanje posode »pod vplivom tečajev madžarskih obrtnih šol... v 30. letih 20. stoletja«, marveč je mnogo starejša. Kar najbolj moti v knjižici, je prisiljena, nepravilna raba pridevnika »bogojinski« namesto bogojanski, ki je edino pravilna, kar sem uredniku že davno povedal. K sreči uporabljajo mlajši pisci pravilno obliko in tako jamčijo za njeno življenje. V nekem stavku sta zapisani kar obe obliki! V. Novak 162 Soboška knjižnica in Sodelovanje ob meji Ob 50-lctnici svojega obstoja jc soboška Pokrajinska in študijska knjižnica konec lanskega leta izdala dve jubilejni publikaciji. Predstavlja sc z broširano izdajo Soboška knjižnica 1946-1996, ki jc njeno ogledalo od nastanka do današnjih dni, kakor sc jc razvijala skozi pet desetletij. Od skromnih začetkov društvenih knjižnic sc jc prvotna Študijska knjižnica razvila v pravo javno kulturno ustanovo konec 1955, z začetkom delovanja 1956. Imela jc več organizacijskih oblik in nazivov, kot tudi več lokacij, dokler ni slednjič postala samostojni kulturni zavod pod enotnim nazivom Pokrajinska in študijska knjižnica v Murski Soboti. Sledi njen opis in obseg danes, z mnoštvom nalog v vsej njeni strokovni razvejanosti, domoznanski in razstavni dejavnosti, s pregledom najpomembnejših razstav od 1956 do 1995. Strnjeno informacijo o knjižnici uglednega obsega nadaljujejo sestavki o njenem mednarodnem sodelovanju, o medbibliotečni izposoji, strokovnih ekskurzijah knjižničarjev in njihovi publicistični ter založniški dejavnosti. Koncizno sestavljeno brošuro - večina sestavkov jc spod peresa prof. Jožeta Vugrinca, ravnatelja soboške PiŠK - zaključujeta članka o knjižnih raritetah in dragocenostih ter o nadaljnjih ciljih in perspektivah: potujoča knjižnica (bibliobus), videoteka s filmoteko, računalniška tehnologija, nadgrajevanje obstoječe knjižnične mreže po prekmurskem zaledju m kvalitetnejše svetovalno delo v splošnoizobraževalnih knjižnicah. Druga, pomembnejša in obširnejša jubilejna publikacija jc sad dveh knjižnic, dvojezični zbornik z naslovom Sodelovanje ob meji. Izšel jc ob že navedeni obletnici in ob 35-lctnici dejavnega sodelovanja med soboško Pokrajinsko in študijsko knjižnico in madžarsko županijsko knjižnico Danici Bcrzscnyi iz Sombo-tcla. Jubilejni zbornik, ki ga sestavljajo prispevki madžarskih in slovenskih avtorjev (z večino slednjih), ima dva sklopa obravnavanih tem. V prvega, ki jc bolj reprezentančnega značaja, sodita poglavji o Knjižnicah in narodnih manjšinah ter Položaj narodnih manjšin v Porabju in Prekmurju. V drugi sklop pa spadajo referati s področja konkretnega dela in življenja na dvojezičnem obmejnem področju, tako poglavje o sodelovanju na področju likovne umetnosti, založništva in glasbe, kot tudi sestavek o šolstvu, jeziku in etnografiji. Avtorji uvodnih poglavij so bivši in sedanji ravnatelji obeh knjižnic, ki sta zbornik izdali. Govorijo o začetkih medsebojnega sodelovanja (Nikica Brumen) in njihovem nadaljnjem razvoju (Jože Vugrinec). Med avtorji sestavkov, ki govore načelno o narodnih manjšinah, je tudi dr. Anton Vratuša; v svojem prispevku sc loteva kočljivih vprašanj, tako govori o pogojevanju manjšinskih pravic z meddržavnimi odnosi m političnimi koncesijami kot nevarnosti za dialog med narodno manjšino in večinskim narodom, nadalje o posebno perečem vprašanju recipročnosti. V tej zvezi sc zavzema za politiko odprtih meja, dobrega sosedstva ter svobodnega pretoka ljudi, dobrin in kulturnih vrednot. V njegovem članku najdemo informacijo o tem, kako si jc Slovenska Akademija znanosti in umetnosti zadala nalogo raziskati slovenske narodne manjšine v sosednjih državah in na osnovi teh raziskav izdala štiri zbornike. Vratuša posebej razpravlja o pravnem položaju narodnih manjšin V procesu terenskih raziskav so bile ugotovljene velike razlike med položajem slovenske manjšine v Porabju v okviru pravic, ki jih le-ta uživa, in možnostmi, ki jih ima madžarska manjšina v Republiki Sloveniji. Pisec se zavzema za zmanjšanje teh razlik po podpisu meddržavnega sporazuma oziroma ob uveljavljanju nove demokratične zakonodaje. V ta namen sc zavzema za preseganje vsake oblike dominacije in diskriminacije. 163 O dejavnem sosedstvu s Porabjem, njegovih številnih povezovalnih elementih govori tudi članek dr. Vaneka Šiftarja, in dveh madžarskih avtorjev, Andrasa Bertalan Szekelya in Sandora Varge. Ravnatelj soboške Galerije Franc Obal se predstavlja s člankom o Sodelovanju med Mursko Soboto in Szombathelyjem na likovno-galcrijskcm področju, s preglednim seznamom razstav, Jože Vild pa je prispeval članek o zgodovini sodelovanja Pomurske založbe in madžarske založbe Europa. Novinar in TV komentator Ernest Ružič je podal sliko obojestranskega povezovanja prek elektronskih medijev. V tem razdelku jc najobsežnejši sestavek spod peresa glasbenega pedagoga Ladislava Voroša, ki prerašča v pravcato razpravo; v njej jc nanizal 30-letno zgodovino nastopanja madžarske glasbe na mednarodnem glasbenem festivalu v Radencih. Njegov kronološki pregled nc vsebuje le bogate vsebine slehernega festivala, temveč tudi nadroben odziv tenkoslušnega glasbenega kritika. Tako posebej prisluhne ritmu in modalnosti skladb madžarskih glasbenih velikanov - Bartoka, Kodalyja in Ligetyja. Ob tem avtor izčrpno oriše najrazličnejše glasbene tokove in smeri zadnjega pol stoletja, kakor so se pojavljale v 33-lctncm obdobju tega festivala. Na 140 koncertih jc predstavilo sodobno glasbo prek 500 solistov in komornih skupin iz domala vseh evropskih kulturnih centrov. Predstavljenih je bilo čez 600 skladateljev, izvedenih skoraj 1000 glasbenih del. V festival komorne glasbe so bili vključeni tudi glasbeni simpoziji znanstvenega značaja. Najstvarncjši in problemsko najtehtnejši del zbornika je zadnji, kajti v njem danes v Porabju delujoči pedagoški in znanstveni delavci prikažejo najbolj realno, često sila klavrno sliko narodnostnega življenja slovenske manjšine iz svoje vsakdanje prakse. Tako npr. Valerija Pcrger naslika porazno stanje slovenskih vrtcev v Porabju, ugotavlja pomanjkanje narodne zavesti pri slovenskih družinah kot osnovnega pogoja za ohranitev narodne identitete. Albina Nečak-Liik statistično dokazuje, da slovenski starši s svojimi otroki večinoma govorijo po madžarsko in kako najmlajše generacije nc obvladajo več niti svojega narečja. Od dejavnikov institucionalne, t.j. uradne podpore manjšinskemu jeziku v Porabju - društveno delo, publicistična in medijska dejavnost, vloga organizacije Zveze Slovencev na Madžarskem, ki naj bi predstavljali premik na bolje pri ohranjanju slovenske narodnosti, je premalo poudarjena pozitivna vloga časnika Porabje, kakor tudi odmevnost madžarske TV oddaje iz Sombotela Slovenski utrinki. Oba jubilejna zbornika sta verna slika kulturnega poslanstva soboške knjižnice v prvem polstoletju njenega obstoja in njen vsestranski dokument. Jože Ftičar Kralič pa lejpa Vida ČZD Kmečki glas je 1996 v svoji zbirki Glasovi izdal knjigo porabskega zbiralca ljudskih pravljic Karla Krajcara z naslovom Kralič pa lejpa Vida. Lično opremljena knjiga nam odkriva narečno besedno umetnost Slovencev v zamejstvu, tokrat porabskih. Pravljice in povedke v pristni ljudski govorici utegnejo biti še posebej zanimive iz krajev, kjer slovenska beseda žal čedalje bolj zamira oziroma odstopa mesto jeziku večinskega naroda. Porabske pravljice izkazujejo izolirano življenje tega dela slovenskega nacionalnega telesa, ki temelji na patriarhalnem kmečkem žitju. Zapisovalec objavljenih 164 besedil Karel Krajcar v uvodu nazorno opiše, kako je odkril to tvarino ljudskega duhovnega sveta in jo začel strastno zapisovati, da jo reši pred pozabo. Kot pravi sam, so pravljice in povedke v njegovi knjigi prvič zapisane v obliki, v kakršni so nastale, so torej prvo zapisano ustno izročilo iz Porabja. Predstavljajo duha tega dela zame jske Slovenije, mišljenje in čustvovanje malega človeka. Zbrane pravljice nc pričajo le o bogati domišljiji naših prednikov, temveč hkrati o bogastvu porabskega narečja. Lc-to skriva mnoštvo lepih arhaičnih izrazov, ki izpričujejo samobitnost Porabja. To kaže žc naslovna pravljica, ki nima sicer nič skupnega z osrednjeslovensko Lepo Vido. Dokaj obsežna knjiga (skoraj 3(X) strani) prinaša na koncu še slovarček narečnih besed, kazalo zgodb s podatki o pripovedovalcih in zapisovalcih. Krajši strokovni zapis o porabskem narečju jc spod peresa dialcktologinjc dr. Zinke Zorko. Kakor druge izdaje te zbirke jc tudi to, 13. po vrsti, pospremila na pot sodelavke Inštituta za narodopisje SAZU dr. Marija Stanonik. Ilustracije jc prispevala Marija Kozar-Mukič, knjigi pa jc priložena še zgoščenka z izvirno glasbo teh krajev in živo narečno govorico tamkajšnjih domačinov. Vzporedni prevod v knjižno slovenščino (Jože Ternar) bo knjigo približal širšemu slovenskemu občinstvu. J. Ftičar Ljudje ob Muri V Soboti je izšel večjezični zbornik z gornjim naslovom; izdala sta ga soboški Pokrajinski muzej in Gocseji Muzcuin iz Zalaegcrszcga na Madžarskem, vsebuje pa predavanja z mednarodne znanstvene konference leta 1995 v Lendavi. 25 avtorjev iz Slovenije, Hrvaške, Madžarske in Avstrije objavlja svoja znanstvena dognanja o jezikovnih, kulturnih, verskih in zgodovinskih temah v obmurski pokrajini. Branko Kcrman razpravlja o staroslovanskih najdbah iz Prekmurja, Irena Savel o kulturnih vplivih v prazgodovini, Janez Balažič o pozno gotskem stenskem slikarstvu na področju zahodne Panonije, Franc Kuzmič odkriva konfesionalno podobo obmurske pokrajine, Metka Fujs pa v svojem prispevku oriše, kako sc jc oblikovala narodna identiteta pri prekmurskih Slovencih. Zgodovinsko tematiko prinaša tudi referat Dušana Nečaka o političnem dogajanju v teh krajih po I. 1918. Avgust Lešnik pa skuša razvozlati informbirojevski spor 1. 1948. Zgodovinsko obarvano je tudi predavanje, ki nam razgrinja »liberalizem« v jugoslovanski in madžarski komunistični partiji; njegov avtor jc Božo Repe. Od slovenskih sodelavcev jc tu še znanstveni prispevek Albine Ncčak-Luk o jezikovnih razmerjih med Muro in Rabo. Od avtorjev iz sosednjih držav utegnejo zbuditi širši interes naslednje teme: referat Vladi mi ra Sokola o severozahodni Hrvaški v zgodnjem srednjem veku, Jozscta Ncmctha Avgust Pavel, sin in znanstvenik dveh narodov, Bencc Lajosa Vpliv literarnega jezika na narodno zavest manjšin, Imrcja Halasza Šola in šolanje v krajih ob Muri v 2. polovici 19. stoletja, Laszla"G6ncza Madžari v Prekmurju in oblikovanje njihove narodne zavesti po 192(1, Izmenjava obmurskih izkušenj na začetku 19. stoletja Istvana Szabolcs Kiralva, potem tehtna razprava Karla Spreitzhofcrja iz Gradca Etnični procesi na Štajerskem v srednjem veku, in njegovega rojaka Diclherja Kramerja Novi aspekti k zgodovini zgodnjih štajerskih naselitev. Od avstrijskih referentov je v zborniku šc predavanje Othmarja Pickla o turških vojnah na Štajerskem in njihovih posledicah, kot tudi razprava Petra Gcrnota Obcrslcincrja Etnični aspekti plemstva in meščanstva na štajerskem med 1700-1850. 165 Arheološki izsledki obravnavanih razprav so ponazorjeni s pestrim izborom skic in risb ter fotoposnetkov. Večina objav ima na koncu poleg povzetka navedeno tudi literaturo virov, iz katerih je avtor črpal gradivo za svoj prispevek. Zbornik velikega formata sta uredila Janez Balažič (M. Sobota) in Laszlo Vandor (Zalacgerszcg). J. Ftičar Marija Kozar - Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem V Monoštru (Szent Gotthard) in Sombotelu je lani izšla zanimiva knjiga z gornjim naslovom, ki v obliki slovarja predstavlja narodopisne značilnosti tega našega zamejskega področja. Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem zajema obdobje novejšega časa (v glavnem po drugi vojni in deloma prvi polovici 2(1. stoletja), kolikor še živi v spominu informatorjev iz Porabja. Gradivo zanj j c zbrala porabska etnologinja Marija Kozar, ki jc s tem delom - nekakšno enciklopedijo v malem - zaokrožila svoje dolgoletno raziskovalno delo tega področja in poleg dveh knjig v 80-ih letih o Slovenskem Porabju izdala še vrsto razprav tako v slovenskih kot v madžarskih znanstvenih glasilih. Kot že prejšnji dve knjigi (Slovensko Porabje, 1984 in Gornji Senik, 1988), je tudi ta dvojezična, v slovenščini in madžarščini in jc izšla kot sestavni del dolgoročnega delovnega načrta slovenskih etnologov z naslovom Način življenja Slovencev v 20. stoletju. V obliki posameznih alfabetsko sestavljenih gesel - slovar jih vsebuje nekaj čez 300 - so strokovno obdelani predmeti m pojavi snovne in duhovne kulture Slovencev v Porabju zadnjega pol stoletja. Gradivo jc razporejeno v več vsebinskih skupin, ki se nanašajo pretežno na materialno in duhovno življenje kmečkega življa. Avtorica je vzela za osnovo knjižnoslovenska gesla, jim dodala narečne vzporednice, vsebinske razlage in po madžarskem prevodu slehernega gesla dodala šc vire obravnavanega predmeta ali pojava. Poleg navedenega zajema slovar še najznačilnejše porabske šege m običaje, in kratek oris desetih slovenskih vasi ob Rabi Predmete osnovne kulture pobližc predstavljajo skice in risbe, ki jih jc svoji besedni razlagi dodala avtorica sama. Morda jc omejen obseg knjige kriv za nekatere vsebinske nedorečenosti ali mestoma posplošene trditve (npr. način bedenja moških ob mrliču). Na več mestih jc raziskovalka postavila ostro časovno ločnico za določeno kulturo, do kdaj so jo pridelovali, gojili kak običaj ali nosili del obleke, glede na to, da jc ponekod še danes. Tu in tam jc netočno transkribirana ponazorilna razlaga v narečju (npr. ouprali namesto ouprli). Kak še danes živ ljudski izraz bi nemara zaslužil posebno geslo (npr. botrina, kupinarji, polažiČje, gostiivanjc); sploh bi bilo delo bogatejše, ko bi posamezni ljudski običaji imeli samostojna gesla, tako pa so zajeti v sklop širših poimenovanj (npr. jurjevo, janošovo). Pri ljudskih pesmih na Porabskem pogrešam razlago, zakaj so bolj podobne pesmim v Prlekiji, kakor sosednjim prekmurskim. Pri ljudskih plesih nista omenjena na širšem panonskem področju razširjena plesa, kakor sta »sotiš« in »čardaš«. Ob geslu »medsebojna pomoč« se mi zdi trditev, da so si na vasi ljudje pomagali, ker so bili k temu prisiljeni, malo pristranska, saj odmišlja nravno plat lega humanega pojava na kmetih. Zanj je prav tako tvegano trditi, da jc bil v navadi le do 90-ih let našega stoletja. Za doma izdelano opeko jc znano, da so jo žgali ne le med dvema vojnama, ampak že prej in šc deloma po drugi vojni. Narečna 166 oznaka zanjo je prcjkone napačna (ciigeu namesto pravilne - cigeu). Pri pirhih ni nobene omembe slovenskih ljudskih motivov, ali vsaj, če so v Porabju privzeti izključno madžarski. Izostali so tudi ljudski običaji v zvezi s pirhi. Sicer nazorno obdelano »pletarstvo« upošteva le ženska pletarska dela, moških ne omenja. Ob geslu »Porabje« je Slovenska krajina prevedena v »Vendviddk«, kar je znanstveno zgodovinsko nevzdržno, namesto pravilnega »Rabamenti Szlovenvidek«. O marofu (»pristavi«) kot skladišču kmetijskih pridelkov ni niti besedice, pri »prosu« je izpuščeno zelo razširjeno phanje na domači pripravi, t.i. stopi (v Prekmurju). Vsebinsko preskopo je tudi geslo »romanje«. Pri »sadjarstvu« se je avtorici zapisala zveza Pomladanska Marija, namesto Marijinega oznanjenja (25. marec), verjetno po madžarski predlogi (Gyumblcsolto Boldogasszony). Da bi zunaj Slovenije živelo še milijon Slovencev, jc pretirana trditev. Znana prekmursko-porabska delikatesa »retaši« so obdelani pod geslom »štruklji«, ustreznejše mesto bi imeli pod geslom »gibanica«, ko bi to sploh obstajalo. Pri geslu »Toti« bi moralo biti navedeno, da gre za madžarsko psovko za Slovence in Slovane sploh. Pri »trgovini« manjka narečni izraz. »Studence« (vodnjake) so imeli pri vsaki hiši že med obema vojnama, prvotno lesene oseke, pozneje zidane. Ne glede na omenjene nadrobnosti, ki se vsakomu raziskovalcu utegnejo predstaviti malo drugače, pa lahko rečemo, da je naj novejša narodopisna Študija Marije Kozar verodostojno prikazala, v kolikšni meri je v Slovenskem Porabju ohranjena prvotna kultura, na drugi strani pa je vzporedno s tem očrtala demografski in gospodarski razvoj tega dela zamejske Slovenije. Pomen novoizišle knjige jc toliko večji, ker so v krogu slovenskih etnologov prav sedaj v teku priprave za Slovar etnologije Slovencev. Avtorica pričujoče knjige je to nalogo že dostojno opravila. Knjigo sta uredila dr. Slavko Krcmenšek in dr. imre Grafik, na koncu pa prinaša še slovarček narečnih izrazov in splošno literaturo uporabljenih virov. J. Ftičar Jožef Smej - Murski Črnci iti njihov jubilej, Murska Sobota 1997, str. 105. Ob stoletnem jubileju kapele v Murskih Črncih (1897-1997) jc avtor napisal knjigo z gornjim naslovom. V uvodu pravi, da Murski Črnci niso najbolj nepomemben kraj v Prekmurju. V nekem oziru so med prvimi. Na »Črnskem križu« je stavek iz evangelija (Jn 3,16) zapisan leta 1869 v prekmurščini in v gajici: Prvi pisni dokument, da je prekmurščina zapisana v slovenskem črkopisu ! Napis na pročelju kapele leta 1897 jc tudi v prekmurščini m gajici, sc pravi v času, nasilne madžarizacijc, ko so tudi imena krajev pomadžarili. V knjigi jc podana zgodovina kraja od najstarejših časov, nato pod turškimi vpadi, zemljiškimi gospodi in v okviru soboške župnije in šole. Zgodovino naj novejšega časa je avtorju dal na razpolago domačin Franc Gomboc. Knjigo krasijo barvne in črnobclc fotografije in faksimili zgodovinskih dokumentov. Oprema:"Viljem Pangerl, tisk: Tiskarna Klar Murska Sobota, izdajatelj in založnik: Pripravljalni odbor Murski Črnci. Marijanska pesmarica - uredil in spremna besedila napisal Vilko Novak. Založba: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, strani 398. Pred nami jc odlično delo - Kritična izdaja rokopisne Martjanskc pesmarice s temeljitim uvodom in razlago profesorja dr. Vilka Novaka, ki se jc stvari posvetil z vso natančnostjo in s svojim obširnim znanjem. 167 Knjiga ima dva glavna dela. Prvi del obsega uvod Vilka Novaka v 16. poglavjih, v drugem delu pa so pesmi MP I in njihov razpored najdemo pod 2. točko uvoda in tega ne bomo več omenjali. Vpričo tolikega bogatega gradiva, ki je zbrano v uvodu, se bomo posameznih točk samo bežno dotaknili. PREKMURSKA MARTJANSKA PESMARICA I. V slovstveni zgodovini in publicistiki - V tem poglavju Novak navaja slovenske, hrvaške in madžarske strokovnjake, ki so se ukvarjali s prekmurskimi rokopisnimi pesmaricami in njihova dela. 2. Sestava in vsebina MP I - Pesmarica sestoji iz petih delov: Adventne in božične pesmi, Postne in velikonočne pesmi, Binkoštne pesmi, Razne (nabožne in posvetne) pesmi, Pesem o Sigetu gradu in nekaj drugih. 3. Pesniška oblika besedil v MP I - To kratko poglavje govori o načinu pisanja verzov v MP 1. 4. Verski, jezikovni in kulturni okvir MP I - MP 1 je nastala v verski in jezikovni povezavi s sosednjimi narodi in se je vsebinsko naslanjala na madžarsko luteransko skupnost, jezikovno pa se je povezovala s hrvaško obliko kajkavščine, saj je Prekmurje nekoč spadalo pod zagrebško škofijo. Zato ni čudno, da so si MP včasih prilaščali Hrvati kot svojo hrvaško pesmarico. 5. Martjanci v času nastanka MP I - V tem poglavju Novak navaja prvc zapise imena Martjanci iz leta 1365 in druge zapise, opiše starodavno cerkev in njeno okolico. Navaja pripadnost cerkve in župnije luteranstvu v letih 1592 do 1672, to je čas Martjanske pesmarice 1. Leta 1710 pa naj bi neki Legen uničil starejšo letnico z imenom lastnika in nekoliko popravil pesmarico in črtal nekatere evangeličanske bodice, da je bila pesmarica uporabna tudi za katoličane. V tem času so bili Martjanci močno upravno, gospodarsko in versko središče in jim je v začetku 17. stol, pripadalo 18 vasi. 6. Opis rokopisa - Rokopis M P I meri 8 x 13 cm in je sestavljen iz 5 delov, kot je omenjeno pod točko 2. Pisan j c od več različnih rok in v različnem času. Nekaj strani pesmarice manjka in so jih deloma nadomestili iz drugih rokopisnih pesmaric. Nekaj strani je nečitljivih, 7. Starost MP I - Mnenja o času nastanka MP I so zelo različna in sc doslej z nobenim načinom preslikav niti z ultrardcčimi žarki ni posrečilo ugotoviti, kateri datum se skriva pod prečrtano in na novo zapisano letnico z Legcnovo roko. Nekateri so mnenja, da jc nastala nekaj v 16. in deloma v 17. stoletju. 8. Luteranski značaj MP 1 - Večina liturgičnih pesmi je zajeta iz nekoč skupnega katoliškega zaklada. Čeprav je mogoče, da so bili posamezni deli prevedeni in prepisani od katoliških avtorjev, so po letih prišla vanjo tudi izrazito protestantska besedila Trubarja in Dalmatina in 17 nemških luteranskih pesmi. Izrazite luteranske pripombe je nekdo črtal, to je znamenje, da sojo uporabljali tudi katoličani. 9. Viri martjanske pesmarice I - Besedila, kt so tesno povezana z značajem praznika ali cerkvene dobe, so vzeta iz latinščine neposredno ali iz že ustaljenih prevodov, predvsem najbližjih to je madžarskih ali nemških. To velja predvsemn za besedila, ki so nastala v predrcformacijskem času. Večino tega so verjetno prevedli v območju Zagreba, na kajkavskem jezikovnem ozemlju, kar potrjuje raba slovničnih oblik, ki so bile tedaj običajne, pozneje pa so postale nerazumljive in so jih nadomestili z bolj znanimi. Gotovo je večina liturgičnih pesmi v prvih treh delih pesmarice katoliških in so jo uporabljali katoličani, kar dokazujejo istodobne kajkavske in tudi prekmurske pesmarice, ki so prevzele besedilo iz MP I. 168 10. Zapisovalci, prepisovalci in prevajalci MP I - Kljub nekaterim namigom so zapisovalci in prepisovalci večinoma neznani. 11. in 12. poglavje razpravlja o sorodnosti MP I s hrvaškimi pesmaricami: s Pavlinsko m Drnjansko pesmarico in o zvezi z Ncdeliško pesmarico. 13. Grafija in jezik martjanske pesmarice I - To poglavje obsega 15 strani, na katerih Novak podrobno navaja tudi različno pisavo določenih glasov v raznih dobah, iz katerih se more sklepati tudi na starost zapisanega besedila. Naj navedemo samo en primer: fonem č so zapisovali v raznih dobah z različnimi grafemi: cs, c, csh, ch. Glede jezika pa navedimo iz dolge razprave prvi stavek: »Povedano je bilo že ponovno, da je jezik MP I in njenih najstarejših prepisov dvojen, neenoten. Ker so kajkavski pisatelji delno že v rokopisih pisali naddialck-talno obliko kajkavskega narečja, kvečjemu s posebnostmi nekega govora, saj se tudi v kajkavščini glasovi po pokrajinah zelo razlikujejo med seboj, je ta njihova knjižna oblika mnogo bližja prekmurskim govorom in so tudi zato v Prekmurju laže sprejeli ta jezik za svoj knjižni jezik. Vendar pa so od začetka vnašali v svoje rokopise svoje značilne oblike, različne od kajkavskih ter tako nehote ustvarjali nov tip knjižnega jezika, ki jc sčasoma prešel tudi v tiskano besedo prekmurskih pisateljev, ki sc je vse bolj oddaljevala od prvotno kajkavsko-prekmurske oblike in postajala naddialektalni prekmurski knjižni jezik,« Podrobno govori o sklanjatvi samostalnikov, o pridevnikih, zaimkih itd. Splošno pa ugotavlja, da je jezik v posameznih delih pesmarice različen. 14. Tradicija prekmurskih rokopisnih pesmaric - Rokopisnih pesmaric jc ohranjenih okoli 10(1 in so sc iz Martjancc s prepisovanjem širile predvsem na Goričko vse do Dolenec in Gorenjega Senika. Čeprav je bila M P t protestantskega porekla, so katoliški organisti prepisovali tudi T rubarjevc in Dalmatinove pesmi, ne da bi vedeli, čigave so. V 15. in zadnjem poglavju svoje razprave piše Novak o poti, ki jo jc prehodila M P I od svoje prvotne rokopisne do svoje tiskane podobe. Lojze Kozar Lojze Kozar - Njene postaje, Družina, Ljubljana 1996 Knjiga Njene postaje nas vabi na sprehod. Lahko sc z učiteljico Jožico sprehodimo od Ljubljane do Pcrtoče pa dalje v Prosenjakovce in v Trdkovo, da sc končno z njo podamo nazaj proti Ljubljani. To jc obenem sprehod skozi čas, ki nas je vse usodno zaznamoval, čas po drugi svetovni vojni, ko so oblastniki hoteli prevzgojiti ljudi, da več ne bi mislili na Boga. Na tem sprehodu spoznavamo različne ljudi. Prva jc seveda učiteljica Jožica, ki so jo poslali iz Ljubljane v zakotno Prekmurje na prevzgojo, ker jc preveč »letala v cerkev«. Na tem sprehodu srečujemo šc druge ljudi. Srečujemo Karčija, vaškega mogotca, ki sc jc od revnega hlapčiča povzpel Jo službe nekakšnega tajnika v krajevni skupnosti in ga zato »raznaša od našopirjenosti.« Ker sc boji za svojo namišljeno veljavo, »sc žene z vso močjo v smer, ki jo jc začrtala partija,« a sc sploh nc zaveda, kakšen revček jc, lutka v rokah oblastnikov. Srečujemo učitelje, ki hodijo po začrtani poti, nekateri iz prepričanja, drugi zaradi ljubega miru. Srečujemo dobre ljudi, ki vzljubijo učiteljico, ki z njo delijo ne le skromno stanovanjc kakor Nuši neni, temveč tudi njeno bolečino. Srečujemo otroke, ki so imeli dobro učiteljico tako radi, da so sc hodili k njej na stanovanje poslavljat, ko so zvedeli, da mora tik pred koncem šolskega leta oditi. »Tulili so, 169 objokani in smrkavi od solz sojo objemali, poljubljali, se obešali nanjo, ji ponujali svoja drobna darila za spomin.« Srečujemo celo vrsto ljudi, dobrih in manj dobrih, slabih menda sploh ni, saj »imamo vsi v sebi luč«, le da v tem ali onem »samo bolj brli kakor sveti.« Povojni čas je čudno zmaličil ljudi. Le redki so kljubovali besnečim viharjem. Jožic jc bilo malo. A so bile. Kajti zmeraj se najde kakšna dobra duša, na vsaki postaji zagori kakšna luč in zmeraj več jih je, dokler se trpeče srce popolnoma ne potopi v to svetlobo, ki umirja in osrečuje. Tudi Jožico je oblila ta svetloba, zato j c otrokom kljub svoji težki bolezni, ki ji je pila zadnje ure življenja, z nasmehom rekla; »Gotovo bomo skupaj v nebesih, saj smo vsi tja namenjeni.« Lik Jožice, ki kljub zasliševanjem in kaznim hodi k maši, ki pešači več ur, da prejme sveto obhajilo, ki je dobra do vseh, tudi do Karčija, do Rože in ostalih, ki ji grenijo življenje, lik Jožice je tako lep, tako čist, tako popoln, da se marsikomu vzbudi misel: Saj to ni resnica, taki ljudje niso živeli med nami, takih učiteljic ni. Toda tisti, ki so resnično Jožico poznali, mnogi sc je še živo spominjajo, pravijo: »Bila je še boljša, kakor jo opisuje knjiga. V resnici je bila svetniška duša.« Z Njenimi postajami se Kozar ni le ozrl v preteklost iz katere rastemo, temveč odkriva vprašanja, ki človeka večno vznemirjajo. Ta vprašanja lahko strnemo v Karčijeve besede ob Jožičinem odhodu: »Sc glede vere in vse te stare navlake jaz motim, ali pa se moti Jožica?« Kdor knjigo prebere, bo vedel, da se učiteljica Jožica ni motila. ml Ohranite nedotaknjeno obličje tc čudovite dežele, ki vam jo je Bog zaupal; nedopuslite, da bi zamrlo plemenito državljansko in duhovno izročilo, ki je zaznamovalo zgodovino vašega ljudstva! Pogumno in vztrajno stopajte dalje po poti napredka, s seboj pa vedno nosite vrednote svoje bogate kulturne dediščine. Janez Pavel II. ob odhodu iz Slovenije 170 Važnejši dogodki župnij pomurskega pastoralnega področja APAČE - Preteklo pastoralno leto jc bilo za župnijo Apače duhovno zelo bogato. Najpomembnejši dogodek v župniji je bil sv. misijon, ki sta ga od 16. do 23. marca vodila patra Maks Klanjšek in Mirko Veršič. Dnevi misijona so vabili slednjega izmed 3800 ljudi iz 22 vasi apaške župnije. Vsa gospodinjstva - okrog 1100 jih jc - so sprejela lično izdelana vabila s sporedom srečanj. »Ne bojte sc Kristusa, nc bojte sc Cerkve« jc bilo vodilo misijona. Vse dni smo sc duhovno bogatili ob njunih nagovorih in srečanjih po stanovih. Otroci so se vsak dan srečevali s p. Mirkom, ki jim jc znal kljub njihovi razposajenosti približati božjo ljubezen. Ostarele in bolne sta patra obiskala na domu in jim dajala upanje m tolažbo v njihovem trpljenju. Kot vlažna zemlja v apaški kotlini, ki sprejema seme, da bi ob svojem času obrodilo, so v teh dneh bila srca mnogih faranov. Bog daj, da bo obrodilo bogate sadove! Dva večera sc je misijon nadaljeval v kulturnem domu, kjer so bili gostje, prvi večer družina Feguš iz Maribora, ki jc zgovorno pričala, da Bog blagoslavlja zaupanje in predanost njegovi Previdnosti. Redovnica Irena Grandošek je pričala s svojo življenjsko zgodbo, da jc delo in skrb za druge nadvse osrečujoče. Minoritski novinec Branko Likar pa jc doživeto govoril o misijonu v Zambiji. Drugi večer je spregovoril dr. Tone Kunstelj s svojo strokovno in krščansko besedo o zdravi družini in srečnih otrocih v njej. Misijon se jc zaključil z lepo slovesnostjo, ko jc škof dr. Franc Kramberger ob somaševanju obeh misijonarjev in več duhovnikov blagoslovil delo misijona. Ob sklepu misijona v Apačah 171 Blagoslov Pfeiferjevega križa v Nosovi Drugi izreden blagoslov za župnijo jc bita sv, birma. Kar 127 mladih, ki so sc na prejem zakramenta pripravljali skozi vse leto in z dcvetdnevnico, jc prejelo dar Sv, Duha. Škof dr. Franc Kramberger sc jc z njimi, njihovimi starši in botri posebej srečal in bil zelo zadovoljen z njihovo pripravo. Na sam dan birme, 7. junija, jih jc v nagovoru opozarjal, naj se s tem dnem nc zaključi njihova povezava s Cerkvijo, Marijo pa jc posebej prosil, če sc kateri od njih v življenju le oddalji od Cerkve, naj ga Nebeška Mati varno pripelje nazaj v njeno varstvo. V maju smo imeli še slovesno prvo obhajilo za 54 otrok. Obe slovesnosti birma in obhajilo sta bili prvič predvajani preko kabelske TV in ljudje so z velikim zanimanjem prisluhnili izbranim nagovorom. V tem letu smo poromali na Ptujsko goro, nato na Sv. gore ob Sotli in v Olimljc. V skrbi za sveta znamenja smo obnovili križ v Nasovi in v Grabah. Preuredilo se je zvonjenje in stolpna ura na elektronsko vodenje. Obnovila sc je zakristija - nova tla, pohištvo in razsvetljava. V župniji delujeta dva pevska zbora in godba na pihala, ki nam bogatijo bogoslužje z lepim petjem, ob večjih slovesnostih pa zaigra še godba. Zbor pod vodstvom Janeza Urbaniča jc pripravil na sveti večer koncert božičnih pesmi. Sodelovali so še na srečanju cerkvenih pevskih zborov v Beltincih. Zadnjo lepo slovesnost smo imeli 15. avg. ob prazniku Marije Vncbovzctc, ki je naša farna zavetnica. Veliko ljudi od blizu in daleč je prišlo častit Brezmadežno in se ji priporočit. Somaševanje jc vodil duhovnik Friderik Gumilar. Vse našteto in še marsikaj nas je med seboj povezovalo in bogatilo v Kristusu. 172 BAKOVCI Zakrament svete birme je tisti zakrament, ki jemlje največ moči duhovnikom ob dvoletni pripravi. Biti bi moral zakrament krščanske zrelosti in odločitve za Boga, je pa velikokrat zakrament s katerim se vsaj za nekaj let konča verska praksa za marsikaterega birmanca. Šolsko leto 1996/97 je tudi v bakovski župniji bilo v znamenju priprave na 4. birmo v župniji. Kateheze za starše in botre vsako drugo nedeljo v mesecu so bile dobro obiskane. Vsi birmanci so opravili duhovne vaje ob pripravi na birmo. Tudi srečanje z gospodom škofom Smejem z birmanci, starši in botri je ustvarilo pravo bmkoštno razpoloženje. Birma v Bukovcih Ob lepem vremenu 25. maja se je zbralo veliko ljudi. Birma je bila zunaj pred cerkvijo. Gospod škof dr. Jože Smej je s svojo preprosto in prisrčno besedo pritegnil vse, da so do konca vztrajali in lepo sodelovali. Kaj pa po birmi? Tisti, ki so birmo resno vzeli, bodo gotovo z milostjo svetega Duha sodelovali in se vključili v farno občestvo kot zreli kristjani. Drugih pomembnejših dogodkov kronika naš£ župnije v tem letu ne beleži, čeprav se v župniji, če jc Živa, vedno nekaj dogaja. Morda bo priprava na jubilejno leto 2000 prinesla novih spodbud in več navdušenja v novo bakovsko župnijo. Martin Poredoš P.S. Podpisani sem v avgustu 1997. obiskal rojake v Kanadi; v Winnipegu in Torontu. 17. avgusta so slovenski rojaki obhajali farno proščenje - Marijino Vnebovzetje na prekmurski farmi blizu Toronta. Slovesnost je vodil slovenski rojak nadškof Toronta dr. Alojzij Ambrožič. Z g. nadškofom sva somaševala g. Ivan Plazar 173 Kapelica na prekmurski farmi blizu Toronta lazarist in podpisani. Zbralo sc je okrog 60(1 Prekmurcev in drugih slovenskih rojakov. Pri maši jc bil navzoč slovenski veleposlanik g. Majcen s soprogo. Po maši jc bila poslovilna slovesnost za veleposlanika in kulturni program. BELTINCI - Poleg rednega pastoralnega dela, ki jc bilo v Kroniki že večkrat predstavjeno, so v pastoralnem letu 1996/97 iztopali naslednji dogodki: Tabor krščanskih demokratov - Dne 20. oktobra 1996 so imeli v parku pri cerkvi svoj letni tabor Krščanski demokrati. Ker so to povečini verni ljudje, so zaprosili, da smo imeli sveto mašo tudi za udeleženec tabora, in sicer na dvorišču pred cerkvijo. Pri sveti maši so bili navzoči tudi štirje ministri v vladi. Tabora, ki je odlično uspel, pa sc je udeležilo okrog 16000 ljudi. Toliko ljudi v enem dnevu že dolgo časa ni bilo v Beltincih. Izpopolnitev kapelskih odborov po vaseh - Kapelski odbori po naših vaseh opravljajo veliko nalogo v naši župniji. Skrbijo za lepoto vaških kapel in verskih znamenj. Skrbijo, da versko življenje v določeni vasi dobro poteka. Tako skrbijo tudi, da verouk poteka v toplih in urejenih kapelah. Skrbijo, da dobro potekajo tudi proščenja in druge prireditve. Prav tako skrbijo za bolnike po vaseh, da so oskrbovani z zakramenti. Ker so pa bili člani kapelskih odborov predvsem starejši ljudje, smo kapelske odbore po vaseh spopolnili z novimi mlajšimi člani. Tako bo pastoralno delo po vaseh še boljše potekalo. Nove orgle v župnijski cerkvi - Več kot dvajset let so v župnijski cerkvi igrale večje elektronske orgle. Ker pa je cerkev pozimi ogrevana, smo imeli v tam času zaradi spremembe temperature z ogrlami velike težave. Končno so tudi popolnoma odpovedale kljub popravilu. 174 Nove orgle v Reltincih Tako smo sc odločili da bomo nabavili nove mehanske orgle. Izdelal jih jc orglarski mojster Anton Škrab) iz Rogaške Slatine. Orgle imajo 28 registrov. Scstavljalec dispozicije in strokovni svetovalec nam je bil proi. dr. Stefan Ferenčak voditelj orglarske šole v Mariboru, sicer pa naš rojak iz Odranec. Glede na njihovo dispozicijo tj. število, izbor in razporeditev registrov, so nove orgle uporabne ne le za spremljanje ljudskega petja (močnejši m prodornejši registri), ampak tudi za spremljanje zahtevnejše cerkvene zborovske literature Škof. dr. Franc Kramberger je orgle blagoslovil 175 (vrsta tihih registrov in žaluzije), kakor tudi za izvajanje velikih orgelskih mojstrovin različnih stilov in mojstrovin od začetka do danes. Orgle so mehanske, kar pomeni, da je tipka z letvicami (8x1,3 mm) in osnimi prenosniki povezana z ventilom tonske sapnice na poteg, kar omogoča čisto in virtuozno orgelsko igro tudi zelo hitrih pasaž. Orglavec ima občutek tesne povezave s piščaljo in z ustvarjanjem zvoka. Orgle so stale 28 milijonov SIT. Večina denarja so prispevali dobri verniki in dobri ljudje, ki živijo v naši župniji. 5 milijonoiv SIT pa je prispevala tudi nova beltinska občina. Nove orgle je na nedeljo Kristusa Kralja in na nedeljo cerkvenega petja dne 24. novembra 1996 blagoslovi mariborski škof ordinarij dr. Franc Kramberger. Tudi v tretjem tisočletju, ki je pred nami, naj nove orgle »bogatijo bogoslužje Cerkve in k Bogu dvigajo duha« kot pravi 2. vatikanski cerkveni zbor. Župnijska romanja: Bolniki so romali na Brezje na vseslovensko romanje bolnikov in invalidov. Pevci so romali v Novo Štifto in Ribnico na Dolenjskem. Župnija pa je najprej romala s tremi avtobusi v Zagorje pri Pilštanju, v Brestanico, v Videm ob Savi in k Sv. Jožefu v Celju, potem pa je romala še s tremi avtobusi na Sveto goro pri Novi gorici, na Mirenski grad in v Dornberg. Jože Hozjan BOGOJINA - »Ena sama beseda je, ki vsebuje lepoto vseh vekov, ki je bolj zagonetna kot človeška duša... Bog, Bog, Bog!« (F. Bevk) In v slavo in čast Bogu smo se v minulem pastoralnem letu v župniji trudili živeti in delati, tako v snovnem kot duhovnem pogledu. Advent je bil spet zaznamovan s Tednom naših družin, ki je župniji prenesel pestro duhovno ponudbo (družinsko češčenje Najsvetejšega, obisk tajnika Slovenske Karitas g. Imreta Jerebica, pripravo jaslic...). Božičnica, ki jo je pripravila mladina, je izzvenela pred Novorojenca kot prošnja za poglobljeno duhovno življenje naših družin. Kot že nekaj let nazaj smo tudi letos počastili slovenski kulturni praznik s posebno prireditvijo in mašo, ki je bila darovana za vse kulturne delavce v župniji. Ob tej priliki je o vrednotah duha lepo spregovoril g. Jože Gutman, učitelj iz Filovec. V februarju smo imeli tudi predzakonski tečaj, ki se ga je udeležilo lepo število fantov in deklet (42). V aprilu smo s prvoobhajanci (21) in njihovimi starši bili na enodnevni duhovni obnovi v Kančevcih. Teden dni pozneje so jim sledili: člani ŽPS, gospodarskega sveta, člani Žup. Karitas in ključarji ter pevci. Tudi 18 osmošolcev je svojo zvestobo Kristusu utrjevalo pred izpovedjo vere z duhovno obnovo. Julija je skupina dvajsetih mladih poromala v Lurd. Doživetje in odmevnost romanja so približali tudi vsej župniji v posebej pripravljenem bogoslužju. Ob sklepu počitnic so člani mladinskega pevskega zbora romali skupaj z ministranti, med katerimi je že skoraj polovica srednješolcev, na Koroško (Prevalje, Črna). Seveda so mladi romali tudi v Stično. Župnijsko romanje pa smo letos usmerili v Kočevje in na Kočevski Rog. Po maši v Kočevju smo se ob breznu pod Krenom v molku in molitvi spomnili vseh povojnih žrtev revolucije. Nato smo obiskali še Novo Štifto na Dolenjskem ter stolno in frančiškansko cerkev v Ljubljani. Župnijska Karitas je vse leto »vabila« župnijsko skupnost k delom ljubezni do bližnjega: z obiski bolnikov, s srečanjem za bolne in ostarele, s pomočjo potrebnim (šolarjem) itd. Vse priznanje in zahvala vsem članom Karitas tudi za vse drobne 176 Bogojanski prvoobhajanci stvari, ki prihajajo iz njihovih rok po zamisli g. Bariče Gašpar. IX. Košičev teden smo posvetili 125-letnici rojstva in 30-letnici smrti velikega dobrotnika naše župnije arhitekta Jožeta Plečnika, ki je zasnoval načrte za našo župnijsko cerkev. V desetih dneh se jc zvrstilo nemalo lepih duhovno in kulturno bogatih prireditev; koncert dekliškega noneta Talita, nastop ljudskih pevk iz Filovec in Ivance, razstava likovne kolonije LIKOSA na temo Verska znamenja v župniji, predavanje rojaka misijonarja Janeza Puhana o življenju na Madagaskarju, blagoslovitev obnovljenega križa v Strehovcih, 50-letnica LD Bogojina, mala lončarska delavnica v Filovcih... Teden kulture pa smo sklenili z akademijo v spomin J. Plečniku in mašo, ki jo je daroval misijonar J. Puhan. Pri maši so peli združeni zbori iz Bogojine, Beltince, G. Bistrice, Martjanec in Odranec. Posebno odmevna pa j c bila v okviru Košičevcga tedna predstavitev monografije (knjige) dr. Petra Krečiča o naši cerkvi. Knjigo, ki nosi naslov »Bogojina« in podnaslov »Plečnikova cerkev Gospodovega vnebohoda« je izdala Pomurska založba. Knjiga je dragocen dokument - v sliki in besedi ljubezni, žuljev in vere naših prednikov, ki so pred 70 leti pozidali cerkev, ki postaja kot štorklje simbol dežele na levem bregu Mure, in o kateri je mojster Plečnik sam zapisal: »Videl sem mnogo lepih stvari - pa pred nobeno me ni bilo bogoj inske cerkve sram!« Zunanja dela: Obnovljenih je bilo nekaj verskih znamenj. Posebno lep je obnovljen križ na južni strani Strehovec - hvala vaščanom. Pripravljamo pa se na elektrifikacijo zvonov v farni cerkvi. V uvodu prej omenjene knjige je rojak škof dr. Jožef Smej zapisal: »Prst bogojanskega zvonika ne kaže nase. Kaže proti nebu. Tam je končna lepota, ki je do sedaj naše oko še ni videlo...« 177 Srečni mladi »lurški* romarji Naj nas tudi vse dobro storjeno v župniji v minulem pastoralnem letu usmerja, vodi in vabi tja. CANKOVA - Na obisk je prišel ugleden izobraženec in po lepi krščanski navadi je šel med drugim tudi v župnijsko cerkev. Zelo se je čudil nad stavbo, češ, da arhitektonsko ni nič posebnega. In mislili smo si: Saj se nismo nikoli hvalili z arhitekturo naše župnijske cerkve; ali jo naj zaradi preprostega stila poderemo. Ima pa vendarle gotovo znamenitosti, v njej lepo molimo in razmišljamo o Bogu; dobro se počutimo v njej, posebno pri sveti daritvi; ima tabernakelj z Najsvetejšim; mi smo ponosni na našo cerkev. - V letu 1996 - 1997 smo obhajali KMl-letnico smrti sv. Terezije Deteta Jezusa in na novo odkrivali bogastvo in lepoto preprostosti. Tako preprosto je bilo duhovno in versko življenje v preteklem letu v naši župniji. Nismo imeli posebno odmevnih verskih slovesnosti; vendar je tudi to leto bilo posvečeno Bogu in poglabljali smo zavest božjega otroštva in bratstva s Kristusom, kot našim Velikim Bratom in Odrešenikom. Tu naj omenimo samo dve blagoslovitvi mrliških vežic: Prva je bila 8. septembra 1996 v Zenkovcih. Vaščani Zenkovcc so na pokopališču zgradili izredno lepo mrliško vežico, ki sta jo blagoslovila gospod Jošar iz Bodonec in gospod Fakin iz Cankove ob lepem petju cerkvenih zborov iz obeh župnij. Govorniki pa so poudarili pomen vežice in se zahvalili vsem dobrotnikom. Svoje je prispeval tudi moški pevski zbor iz Bcltinec. 13. julija 1997 pa je bila druga blagoslovitev mrliške vežice ob pokopališču v Puževcih. Tudi tu so sc vaščani zelo potrudili. Slovesnost smo združiti z ekumenskim bogoslužjem, ki ga imamo ob prazniku svete Marjete vsako leto verniki iz puconske in cankovske župnije. Puconski gospod Balažič in 178 tankovski gospod Fakin ter pevci iz obeh župnij nam pripravijo lepo bogoslužje; domačini pa prijeten razgovor in obilen prigrizek pod košato stoletno lipo. V preteklem letu so bili v naši župniji na pastoralni praksi trije bogoslovci: v septembru 1996 jc bi! gospod Davorin Vreča iz Gornje Radgone (dva tedna); 19. in 20. aprila 1997 pa sta bila na pastoralnem vikendu Ivan Turinck iz 1. letnika in Damjan Kejžar iz 5. letnika. Bogoslovca Ivan in Damjan sta pomagala pripraviti vernike in dopis na škofijo o prefaranju petih hiš iz zaselka Polanci-Skakovci. Ena hiša ni naseljena; druge pa so z naslednjimi družinami: Flisar, Horvat, Hochegcr in Kuzma - Bertalanič. In z Odlokom Škofijskega ordinariata v Mariboru so se 1. junija 1997 izločile iz župnije Cankova hiše zaselka Polanci - Skakovci št. 2-6, sedaj Krajna št. 70 - 74 (trenutno 14 ljudi) in so se priključile župniji Tišina. Odlok jc utemeljen s tem, da ti verniki iščejo vse pastoralne usluge na Tišini. Tam se šolajo njihovi otroci in so civilno upravno pridruženi vasi Krajna v tišinski župniji. Ali veste, kje je veliki nakupovalni center »Deteljica«? Mi smo ga odkrili v bližini Tržiča, kamor smo romali v mesecu juliju. Pred dvema letoma so bili romarji iz Tržiča v Prekmurju in tudi na Cankovi. Iz naše župnije so verniki v Tržiču in povabili so nas, naj pridemo tudi mi k njim v Tržič. Tam jc zelo lepa cerkev posvečena Gospodovemu oznanjenju z lepimi slikami. Bili smo izredno lepo sprejeti in pogoščeni, za kar sc jim lepo zahvaljujemo, posebno gospodu župniku in dekanu Francu Mačku in njegovi mami. Lepo so nas sprejeli v restavraciji Raj, saj jc tam »glavni« iz naših krajev. Popoldne pa smo še obiskali Marijo - Kraljico miru na Kureščku. Pred krasnim Marijinim kipom smo molili za mir v srcu, v družinah, v župniji, v domovini in na svetu. S hriba smo občudovali lepo slovensko pokrajino; mladi pa so bili navdušeni nad križevim potom No, mladi so še posebej romali tudi v Stično. Veselje ob prvem sv. obhajilu 179 16. avgusta 1997 smo odprli in blagoslovili umetniško galerijo s starinami in slikami nekaterih umetnikov iz Murske Sobote v Branspergcrjcvi hiši v Korovcih. V tej vasi smo blagoslovili tudi igrišče za mali nogomet in Gozdno učno pot iz Korovec proti Gerlincam. Za vse te lepe stvari in nove pridobitve ima veliko zaslug gospod Jožef Toplak iz Murske Sobote. V naši župniji so ustanovili na novo tudi turistična društva, katerih člani skrbijo za lepo urejene vasi in kraje. Turistično društvo imajo v Beznovcih, na Cankovi in v Korovcih. Žene, pa tudi drugi, smo ponosni in veseli lepih rož v vrtovih m pred hišo, pa tudi na balkonih in oknih. Zaključimo s prošnjo svete Terezije Deteta Jezusa: Gospod Jezus, prosim te le za mir in za ljubezen. Ponosni na lepe rože ČRENSOVC1 - Izgradnja novega črensovskega župnišča napreduje. Velika dvorana bo kmalu povsem nared. V tej dvorani je bila letos prvikrat pogostitev prvoobhajancev in njihovih sorodnikov ter koncert mlade kitaristke Žalikove iz Žižkov, ki je prav letos diplomirala na srednji glasbeni šoli v Mariboru. Od 9. do 15. februarja jc bil v Crensovcih predzakonski tečaj. Predavali so dr. Marija Sraka, Edvard Vajda, Ivan Kranjec, Jože Vinkovič, Lojze Kozar mL, in Anton Fakin. Rojaki-Prekmurci, bivajoči v mestu Toronto in njegovi okolici, so zbrali za novo župnišče v Črensovcih desettisoč kanadskih dolarjev. Vsem, ki so zbirali in darovali, se črensovska župnijska skupnost prisrčno zahvaljuje in moli za vse dobrotnike, seveda tudi za domače! Veroizpoved osmošolcev je bila letos 27. aprila, med veliko mašo. Skoraj vsi osmošolci so predhodno opravili duhovne vaje v KanČevcih. Vodila sta jih p. Miha Sekolovnik in domači kaplan Ivan Krajnc. Tudi letos smo imeli vrsto zlatoporočnih jubilejev: Jožef in Rozalija Sobočan z Gor. Bistrice 146, Štefan in Katarina Kustec z Gor. Bistrice 170, Jožef in Rozalija Kustcc iz Črensovec, ul. Prekm. č. 118, Ignac in Ana Jakšič s Sred. Bistrice 10 in Janez in Marija Kovač iz Trnja 20. Vsem želimo mnogo Božjega blagoslova ’ Bistriške vaške skupnosti so tudi letos priredile BISTRIŠKE MLINARSKE DNEVE 1997. Osrednja prireditev jc bila sveta maša na prostem, nedaleč od 180 Poslušalci v dvorani Marije Pom. v Torontu nekoliko narasle reke Mure. Svete daritve se je udeležilo številno občinstvo. Vse je potekalo v najlcpšcin miru in hvalevredni zbranosti. Tudi folkloristični del bistriške prireditve je bil svojevrstna zahvala Bogu za vse prejete dobrote, še posebej za pšenico - eno najžlahtnejših poljščin prekmurske ravnice. Zadnja julijska nedelja je bila za Bistričane MALA ZAHVALNA NEDELJA. Teden dni pred sklenitvijo obsežne turneje po Sloveniji, je obiskal slovenski mladinski plesni ansambel »Rožmarin« tudi znano in kulturno naravnano vas Žižki Osemnajst mladih plesalcev in dvaindvajset spremljevalcev sta uspešno Pistriški mlinarski dnevi - sv. maša na prostem 181 Vučkov mlin na Muri vodila učiteljica Rozina in njen soprog Franc Rogan, organist in pevovodja v slovenski cerkvi sv. Vladimir v Montrealu. V Žižkih jih je pričakala množica domačinov in obiskovalcev iz sosednjih vasi. Mladi ansambel je predvajal številne gorenjske plese v vzorno urejenih narodnih nošah. S svojo mladostno privlačnostjo in odličnim obvladanjem repertoarja so pri številnih gledalcih poželi valove navdušenega ploskanja. Za nameček so zapeli še nekaj narodnih pesmi. Nastop mladega plesnega ansambla bo med našimi številnimi gledalci ostal v nepozabnem spominu. Mislim pa, da so tudi mladi slovenski umetniki ponesli v Kanado naj lepše vtise. Na križišču cest, nedaleč od mostu na Muri, so vaščani Srednje Bistrice leta 1909 postavili znamenje - križ iz razmeroma krhkega kamna. Posledica jc bila naglo propadanje znamenja. Svoj delež so prispevale šc nepoštene in dobička željne roke (tatovi!), ki so s križa pobrale vse kamnite plastike. Letos so se vaščani odločili, da na mesto prejšnjega postavijo marmornat križ. Zasluge imajo kulturno razgibani ljudje, vaščani Srednje Bistrice. Križ jc izdelal domači kamnosek Štefan Vučko, sredstva so pa zbrali domačini. V nedeljo, 10. avgusta, jc bila pri kapeli Marije Pomočnice na Srednji Bistrici sv. maše za vse dobrotnike, nakar sc jc razvila veličastna procesija v smeri novega križa, ki ga jc blagoslovil domači kaplan I. Krajnc. Pevci iz Srednje in Gornje Bistrice so oboje slavje (pri kapeli in pri križu) lepo popestrili. Dragi popotnik, ki boš šel mimo tega novega križa, počasti s kratko molitvico Odrešenika, ki ga križ predstavlja! 182 DOBROVNIK: - Verski utrip dvojezične župnije oblikujemo pri nedeljskih svetih mašah v župnijski cerkvi in na dveh podružnicah. Naša želja je, da bi se čimveč naših vernikov pridružilo župnijskemu občestvu pri obhajanju svetih skrivnosti in da bi se tudi verniki na podružnicah zavedali, da pripadajo domači župniji. V župnijski cerkvi so nastopali cerkveni pevski zbori in posamezniki, tako pri maši kot tudi na samostojnih koncertih. Na misijonsko nedeljo so nastopili pri maši cerkveni pevci iz Riegersburga iz Avstrije, pri izpovedi vere naših osmošolcev mladinski pevski zbor ISKRICE iz Murske Sobote, na božičnem koncertu mešani pevski zbor iz Lendave, pred dvojezično polnočnico, ki jo je prenašal madžarski radio iz Lendave, so nastopili mladi pevci in recitatorji iz dvojezične osnovne šole iz Genterovec. Problematiko madžarskega življa v Romuniji je v pesmi in besedi podala gledališka igralka Kiiyen Uka. Na nedeljo duhovnih poklicev sta svojo pot duhovnega poklica predstavila naša gosta bogoslovca: Davorin Vreča iz Gornje Radgone in Dejan iz Strehovec. Zaželeli smo jima poguma in vztrajnosti na poti do Gospodovega oltarja. Spremjali ju bomo v molitvi. V Marijinem mesecu maju smo se poslovili od dveh delavnih in zvestih sodelavcev. Mežnar Franc Šantak je dolga leta skrbel za našo cerkev in zvesto služil Gospodu. Dolgoletna cerkvena pevka Marija Ivanič iz Strehovec je prav tako s srcem služila Bogu in Cerkvi, še posebej, ko je za našo župnijo pripravljala hostije za sveto mašo. Za njuno zvesto službo naj ju Gospod nagradi z večnim plačilom. Službo mežnarja je prevzel Jože Horvat iz Dobrovnika. Župnijsko proščenje sv. Jakoba st. sta vodila Franc Halas s Kobilja in Harangozo Vilmos iz Szerdahelya Novi križ v Dobrovnižkih goricah Novo znamenje sv. Janeza Nepomuka v Dobrovniku 1X3 na Madžarskem. Popoldansko srečanje bolnikov in ostarelih sta vodila Tomislav Šantak iz Lendave in Marton Istvan iz Vasarosmiske na Madžarskem. Dve družini iz Dobrovnika sta darovali luči za osvetlitev stranskih oltarjev, oltarja Lurške Matere Božje ter preprogo za cerkev. Prepleskali smo tudi cerkvena vrata in okna v zakristiji, na župnišču namestili nova vhodna vrata in talno oblogo. Vinogradniki iz Turnišča so že prejšnje leto skupaj z našimi domačimi v Dobrovniških goricah postavili znamenje sv. križa, ki sta ga blagoslovila turniški in domači župnik. Zaradi posodobitve ceste v Dobrovniku, smo prestavili spomenik sv. Janeza Nepomuka na drugo stran ceste pri vpadnici v Dobrovnik iz strchovske smeri. Znamenje je bila na novo pozidano, kip sv. Janeza Nepomuka so strokovno obnovili na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Spomenik je ob prisotnosti domačih vernikov blagoslovil naš župnik. Na podružnični kapeli v Radmožancih sta obhajala zlato poroko Franc m Matilda Čeke. Bogu smo se zahvalili za njun zlati jubilej. Domačini so elektrificirali zvonove. Za Florjanovo proščenje v Žitkovcih so domači verniki elektrificirali zvonove in prepleskali kapelo. Ob tej priliki smo se zahvalili dosedanjemu zvonarju Francu Bačiju za 38-letno zvonjenje v kapeli. Naš župnik je blagoslovil gasilski avto. Župnik Marton Istvan je opravil proščenje v Genterovcih, kjer jc po maši blagoslovil križev pot, ki ga jc sam daroval tej podružnični kapeli. Skupaj z domačim župnikom sta še blagoslovila obnovljen pokopališki križ, novo mrliško vežico v Genterovcih. Verniki iz Genterovec so elektrificirali zvonove in lepo uredili pokopališče. Na novi mrliški vežici je spominska plošča trem domačinom, padlim v drugi svetovni vojni. Blagoslovitev mrliške vežice v Genterovcih 184 GORNJA RADGONA - Tako kot v življenju človeka sc tudi v župniji prepletajo lepi in žalostni trenutki. Komaj sc jc začelo pastoralno leto 1996/97, nas jc zadnjo nedeljo v septembru presenetila žalostna vest, da jc umrl naš rojak in dobrotnik prof. dr. Anton Trstenjak. Rad jc zahajal med nas petrovske farane, rad sc j c vračal v svoje Rodmošcc. Želel jc, da bi, ko ga bo Gospod poklical, njegovo truplo počivalo na radgonskem pokopališču. Veliko število duhovnikov, predstavnikov državnih in izobraževalnih institucij, veliko vernikov se jc v petek, 4. oktobra, šc zadnjič poklonilo prof. dr. Anotnu Trstenjaku v župnijski cerkvi sv. Petra in ga pospremilo k večnemu počitku. Nam, ki smo živeli z njim, bo gotovo ostal v spominu kakšen njegov stavek, njegova misel ali beseda, ki jih je v svojih številnih knjigah, predavanjih in na srečanjih znal tako preprosto, a vedno globoko in smiselno podajati. Njegov zvon bo šc dolgo pozvanjal v našem zvoniku, njegov velikodušni prispevek za izgradnjo večnamenskega objekta jc dar poznejšim rodovom, katere bo »Trstenjakov dom« sprejemal v svoje okrilje še desetletja. »Umrješ, da živiš« je zapisal v eni svojih knjig. Da, spoštovani gospod profesor! Vi boste šc dolgo živeli v srcih slovenskega naroda, živeli boste v svetu, kjer so Vas cenili kol duhovnika, psihologa in antropologa. Umrli ste, da živite pri svojem Gospodu v nebesih in naj Vam poplača vsa plemenita dejanja, katerih v Vašem zemeljskem življenju ni bilo malo. V miru počivajte! Vcroučcnci so radi prihajali k verouku v nove učilnice in sc učili krščanskega nauka. Starši so sc večkrat srečevali s kateheti na srečanjih, sestankih, predavanjih in v Kančcvcih, kjer so bodoči birmanci s starši in kateheti v prijetnem okolju sproščeno preživeli dan. V adventnem času jc dr. Vinko Potočnik svoje predavanje na temo »Anton Trstenjak - človek za naš čas« namenil liku človeka in osebnosti, kot jc bil pokojni dr. Trstenjak. Slovo v domačem svetišču 185 V postnem času so starši in veroučenci prisluhnili še razmišljanju in razpravi Imreta Jerebica, ki je govoril o stiski naših otrok. V decembru je naše najmanjše obiskal Miklavž, otroci so ves adventni čas pridno sodelovali v akciji Otroci za otroke. Mladi naše župnije so se ob sobotah dobivali na srečanjih v Trstenjakovem domu, udeležili so se molitvenih srečanj v Ljutomeru, Radencih, na Tišini, v Beltincih in 5. aprila pripravili dekanijsko molitveno srečanje v naši cerkvi, odšli na duhovne vaje k sv. Križu nad Belimi vodami, skavti - ŠKORCI so izrekli slovesno obljubo na Ponikvi. Udeležili so se tudi evropskega ekumenskega srečanja mladih na mostu reke Mure med Gor. Radgono in Bad Radkersburgom, ki je bilo v petek, 27. junija. V septembru so se že tradicionalno udeležili srečanja mladih v Stični. Več kot sto jih je bilo. Ministranti in bralke so imeli vaje ob sobotah, ministranti so se udeležili tudi dekanijskega srečanja v Ljutomeru. Člani ŽPS so imeli v preteklem letu pet sej, se udeležili dekanijskega študijskega srečanja v Ljutomeru, molitvenega srečanja ŽPS pomurskega pastoralnega področja, ki je bilo v naši cerkvi in sprejeli na krajši obisk člane ŽPS iz Gabersdorfa v Avstriji. Pevci mešanega zbora so vsak teden redno vadili, se udeležili revije pevskih zborov pomurskega pastoralnega področja v Beltincih, sodelovali pri slovesnostih v naši župniji in nedeljskih bogoslužjih. Bolne in ostarele so duhovniki po domovih obiskali v adventnem in v postnem času, na binkošti pa so se zbrali v cerkvi pri sveti daritvi. Šestinsedemdeset otrok je na binkoštno nedeljo prejelo prvo sveto obhajilo. Velikonočne in telovske procesije se je udeležilo lepo Število vernikov. V nedeljo, 08. 06., ko je v naši župniji celodnevno češčenje, so se verniki zbirali ves dan in z molitvijo in petjem počastili Najsvetejše. Tišinski in radgonski romarji v Medžugorju 186 Zakonci jubilanti V mesecu aprilu smo dokončali fasado na Trstenjakovem domu in začeli urejati okolico. Pred Petrovim smo v cerkvi obnovili in na novo tapecirali sedeže. Zato smo imeli posebno nabirko v cerkvi. Romali smo k Mariji v Medžugorje in na Ptujsko goro. Ob povratku s Ptujske gore smo sc ustavili še v Celju in v Mariboru, kjer smo si ogledali novo cerkev na Pobrežju. V planine sc nas jc odpravilo preko petdeset. Iz Kamniške Bistrice smo šli peš na Veliko planino, od tam pa nadaljevali pot do Korošice, Ojstrice in se preko Kamniškega sedla vračali. Lepo je bilo. Na župnijsko žcgnanjc smo sc posebej pripravljali v tridnevnici, ki jo je vodil p. Franc Cerar. V teh dneh smo imeli več srečanj, in sicer sorodniki novomašnika, mladina in zakonci jubilanti. To srečanje so v naši župniji letos prvič pripravili in pismeno povabili okrog dvesto parov. Srečanja se jc udeležilo nekaj nad petdeset zakonskih parov. Vsa srečanja jc vodil p. Cerar. Na Petrovo pri večerni maši smo slovesno sprejeli našega novomašnika. Po sedemindvajsetih letih nam je Gospod dal novomašnika g. Vilija Kaučiča iz Stavešinskega vrha. Slovesnost nove maše je bila v nedeljo, 06. 07., ob 10. uri, ko sc jc kljub deževnemu jutru zbralo veliko število vernikov, ki so se skupaj z novoinašnikom veselili in Bogu zahvalili za mjlost, da je dosegel cilj in postal delavec v božjem vinogradu. V nedeljo, 13. julija, pa jc bila v naši cerkvi ponovitev nove maše g. Alojza Kačičnika iz župnije Dramlje. Gospod Lojze je preteklo leto v naši župniji opravljal diakonatsko službo m bil s I. avgustom nastavljen za kaplana. Želimo, da bi sc dobro počutil med nami. Zaradi bolezni župnika g. Petka smo začasno z 20. avgustom dobili v soupravljanje župnijo Negova. Ob zaključku tega poročila nas jc presenetila vest, da jc odšel v večno domovino naš rojak - duhovnik - Alojzij Kovačič. Bil jc dolgoletni župnik pri sv. Tomažu 187 Novomašnik z domačimi pri Ormožu. Tam smo se od njega poslovili na prvi petek v septembru. To jc že tretji duhovnik, rojak v zadnjih treh letih, ki sc jc preselil v večnost. Naj počiva v miru in prosi za nove duhovniške poklice v naši župniji. GRAD - V župniji sc dogajajo včasih bolj, včasih pa manj pomembni dogodki, ki krasijo mozaik duhovnega življenja. Že 12 let (od leta 1986) so v župniji zadnjo soboto v avgustu, izjemoma prvo soboto v septembru srečanja za dekleta -liturgične sodelavke iz soboške dekanije. Srečanja vodijo sestre Sv. Križa iz Male Loke. V letu 1996 se je udeležilo tega srečanja 28 deklet, v letu 1997 pa 30, v vseh teh letih se je iz dekanije zvrstilo 348 liturgičnih sodelavk različne starosti. V preteklosti so na teh srečanjih obravnavale različne teme, npr. pogum, sreča, življenje... Kot priprava na jubiljcno leto 2000 je bila tema zadnjega srečanja (31. avgusta 1997): »Sv. Frančišek nam odkriva Gospoda«. Srečanje sc jc začelo s pesmijo in molitvijo, nato pa jc s. Helena ob diapozitivih predstavila tega asiškega svetnika. V delu po skupinah so sc dekleta pogovorjala o svojem življenju, o odnosu do drugih ljudi, kakor tudi o svojem odnosu do Jezusa. Ni manjkalo pesmi in iger, ki so vse še bolj povezale med seboj. V božji naravi, ki jc na hribu nad župniščem še posebno lepa, so sc po dve m dve ustavile ob velikih in majhnih čudežih ljubečega Stvarnika. Svoja doživetja so strnila v molitve, ki so jih pri sv. maši zaupale vsem. Spletlo se je tudi skrivno prijateljstvo, ki bo vse udeleženke tega srečanja povezovalo skozi šolsko leto, saj so si obljubile medsebojno pomoč in oporo v molitvi. Odšle so domov, vendar jih spremlja misel: »Bodi luč; bodi upanje; bodi ljubezen!« 188 Udeleženke srečanja Na Slomškovo nedeljo (29. septembra 1996) smo sc pri sv. maši Bogu zahvalili za častitljivi jubilej, za sto let življenja faranke Neže Horvat, roj. Frumen iz Kruplivnika 38. V skromni preprosti kmečki hiši jc bila rojena 22. septembra 1896 v Motovilcih. Živela je vsakodnevno življenje vernega kmečkega dekleta, žene in matere. 11. februarja 1925 se j c poročila z Alojze m Horvat (roj. 7. oktobra 1895) in se preselila v možev dom v Kruplivnik. V zakonu se jima je rodilo pet otrok, od katerih sta dva zelo zgodaj umrla. Ostali trije pa so dorasli in si ustvarili svoje družine. Po 47 letih zakonskega in družinskega življenja je 8. junija 1972 postala vdova. Poleg trdega dela na gorički zemlji je skrbela in vzgajala najprej svoje tri otroke, potem jc imela pri sebi rejenko, nato vnukinji in vnuka. Tudi pravnuke je rada popazila in zanje našla lepo besedo. Vse jc imela in ima še sedaj rada, saj je skušala vsem nuditi varnost, iskrenost, ljubezen, poštenost. Zmeraj je bila skromna, pa vendar bogata, ker jc vzgajala s svojim zgledom, trdim delom in voljo do življenja. Vedno jc bila pripravljena pomagati vsakemu v težavah. Ko so ji življenjske moči šc dopuščale, jc vsako nedeljo in praznik bila redno pri sveti maši v župnijski cerkvi Marije Vnebovzgte. Z velikim veseljem je pletla vence in krasila župnijsko cerkev s svojimi rožami. Zaupala je v moč molitve. Govorila je: »Kdor sc boji Gospoda, tega ne zadene nič hudega, četudi pride skušnjava, ga On zopet reši«. Tukaj moramo iskati odgovor na vprašanje, ki ga sedaj postavlja: »Kaj sem dobrega Bogu storila, da me tako dolgo pusti živeti?« V dneh, ko jc obhajala svoj stoti rojstni dan, je bila deležna pozornosti in spoštovanja vaščanov in širše javnosti, še posebno pa svojih naj bližjih. Ob tem jubileju sc jc v spremstvu svojih najbližjih tudi sama udeležila sv. maše, ki se je darovala Bogu in Materi Božji v zahvalo. Skupaj z njo in njenimi najožjimi se je tudi župnijska skupnost zahvalila Bogu za dar njenega dolgega življenja, ki je 189 Neža Horvat redkim podarjen. Prosili smo božjega blagoslova in Marijinega varstva za njeno in našo življenjsko pot. Ob »moibi« (28. oktobra 19%) je nudil duhovno pomoč voditelj duhovnega centra v Kančevcih p. Miha Sekolovnik OFMCap. Ob godu apostola Andreja je od leta 1991 vsako leto (sedaj že šesto po vrsti) tudi sv. maša v kapeli v grajskem poslopju. Ta dan jc obenem tudi »Andrejevo senjc« pri Gradu. V soboto, 7. decembra 1996, so mladi pripravili v dvorani KOD Grad miklavžcvanjc. Miklavžev obisk je bil popestren z igro »Oh ti darovi«. Sveti večer nas je s pesmijo in prizorom, ki so ga pripravili vcroučenci (Tončka Curk: Jezuščkov božični večer) uvedel v praznovanje božičnih skrivnosti. Tudi pevci (odrasli, dekliški in otroški) so se udeležili (2. januarja 1997) božičnega koncerta in srečanja pevskih zborov v Pcčarovcih. V veroučnem šolskem letu 1996/97 je po odhodu sester Sv. križa iz župnije pomagal pri katchezi g. Andrej Štcsl, od Grada 188/C, študent V. letnika teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani - enota Maribor. Tudi sestre so v tem veroučnem šolskem letu šc nudile pomoč enkrat mesečno pri vodenju pevskih vaj in pri šolskih mašah, ki so bile vsako prvo nedeljo v mesecu. Kakor povsod, je tudi v naši župniji vse manj prvoobhajancev in tudi na splošno manj vcroučencev. Na binkoštno nedeljo (18. maja 1997) jc bilo 16 prvoobhajancev, to je do sedaj najmanjše število. Cc primerjamo, da jc v župniji zadnjih 10 let bilo povprečno 29 prvoobhajancev, jc v letu 1997 število prvoobhajancev za 44,8% manjše od povprečja. Izpoved vere osmošolcev jc bila na prvo nedeljo v juniju (1. junija 1997). Pri slovesnosti jc sodelovalo 26 osmošolcev, ki so vsa leta obiskovali verouk. Pri spomladanskem štetju leta 1996 jc nedeljski obisk maše bil 40,1% in pri jesenskem 190 Osmošolci pri Gradu Prvoobhajanci pri Gradu 191 štetju pa je bilo 33,9%; pri spomladanskem štetju leta 1997 znaša 38,3% nedeljnikov glede na obveznike. V nedeljo 15, septemba 1996 je bil v Radovcih blagoslovljen »Balažinov križ«. Na praznik Svete Trojice (25. maja 1997) je bila sv. maša pri vaško gasilskem domu Grad in je bila ob tej priložnosti blagoslovljena nova gasilska zastava. Tudi v Kruplivniku je bilo ekumensko bogoslužje (8. junija 1997) ob blagoslovitvi gasilske zastave pri novo zgrajenem vaško gasilskem domu, ki je na mestu, kjer je bila nekdaj osnovna šola. V Motovilcih je bilo ekumensko bogoslužje (7. septembra 1997) ob blagoslovitvi mrliške vežice in pokopališču. Vsakoletno župnijsko žegnanje - Vel’ka meša - privabi mnogo obiskovalcev tako na »senje«, kakor tudi okoliške romarje h grački Mariji. S tridnevnico smo se v župniji pripravljali na praznovanje. Nedeljo pred praznikom smo imeli v župniji »vel’ko« spoved, ko je pet spovednikov delilo zakrament sprave. Na predvečer samega praznika pa je bil že med nami prodekan in župnik v M. Soboti, g. Martin Horvat, ki je vodil slovesnost tudi na sam praznik. Na predvečer Marijinega Vnebovzetja je po večerni sv. maši nastopil v dvorani KLJD Grad mladinski pevski zbor od Sv. Benedikta v Slovenskih Goricah s spevoigro »Marija, začetek našega veselja«. Na sam praznik pa smo pri vseh mašah obnovili posvetitev Mariji. »Po Mariji k Jezusu«, je znan izrek. Že od vsega začetka, odkar so naši predniki postavili to svetišče pri Gradu, kot je zapisal vizitator leta 1698 »v čast Božjo in slavo Vnebovzete angelske Kraljice«, je tudi tukaj mesto, da preverimo svojo duhovno razsežnost, ki je razpeta med preteklostjo in prihodnostjo. Po Mariji naj se dviga naša duhovna razsežnost k Bogu. Jubilejno leto 2000, na katerega se pripravljamo, nas nagovarja, naj se srečamo z Jezusom v globini svojega srca. Ta stik z Jezusom in po njem z nebeškim Očetom pa je mogoč le v globoki in živi osebni veri. HOTIZA - Ko se ob koncu leta oziroma na versko življenje, se v majhni župniji velikokrat znajdemo pred veliko težavo, saj se ni zgodilo nič velikega, pomembnega ali omembe vrednega. Kljub temu lahko ugotovimo, da je versko dogajanje živahno in raznovrstno. Poleg običajnih opravil, ki so še posebej raznovrstna pred božičem in veliko nočjo, poskušamo z novimi pobožnostmi in drugimi verskimi dejanji poživiti vero, ki pri mnogih župljanih postaja le še navada, ki več ne seže do srca. Omeniti moramo akcijo, ki jo je izpeljal ključar in zidarski mojster g. Franc šumenjak. Obiskal je upokojence in zbral denar za novi digitalni harmonij. Odzvalo se je devetnajst upokojencev, ki so darovali 220.000 sit, kolikor je tudi stal digitalni harmonij. Na njega vsako nedeljo pri obeh svetih mašah igra učenka glasbene šole in gimnazijka Sonja Gjerkeš in tako s cerkvenimi pevci polepša bogoslužje. V oktobru pa smo še posodobili že močno izrabljeno ozvočenje v hotiški cerkvi. To delo je izvrstno in poceni opravil serviser Rafael Grah iz černelavec pri Murski Soboti. Z veroučnim letom smo začeli tudi s pripravo na zakrament svete birme, ki ga bo na koncu veroučnega leta prejelo 47 naših učencev, petega, šestega, sedmega in osmega razreda. Poleg običajnih srečanj pri verouku, se birmanci pripravljajo v posebnih skupinah. V pevski skupini, v karitativni in biblični skupini. Ob koncu pa bo še duhovno srečanje v Domu duhovnosti v Kančevcih. 192 Pri pripravi na sprejem svete birme po svoje sodelujejo še starši in birmanski botri. Na majhni župniji sc že vrsto let ponavlja ista težava. Težko jc pridobiti sodelavce, ki bi bili pripravljeni pomagati pri organizaciji in izpeljavi različnih pastoralnih nalog. Začetno navdušenje hitro splahni in katehet, dušni pastir ostane sam. Že nekaj let se na srečanjih Župnijskega pastoralnega sveta pogovarjamo in načrtujemo ogrevanje v cerkvi. Mogoče sc bo to dalo uresničiti že kmalu, ker se gradi skozi vas plinovod in sc bomo lahko priljučili nanj. Spet bo potrebna vzajemnost vseh župijanov, ker bo precejšen izdatek. Na naši župniji smo nekako obsojeni na neprestano dogovarjanje in počasno uresničevanje tistega, kar jc potrebno za boljšo pastoralno, versko vzgojo in ustvarjanje pogojev za rast duhovnega v vsakem župljanu. Zato jc za malo župnijo že usodno, ko sc v desetih mesecih rodi le eden otrok, kot sc jc to zgodilo sedaj. Za zadnji dve leti lahko govorimo o demografsko kritičnem trenutku. Vse manj sc mlade družine odločajo za drugega ali celo tretjega otroka. Materialističen pogled in vedenje sc je zelo zagrizlo v življenje našega kristjana. Dokler bo kristjan vztrajal v svoji sebičnosti in bo gledal samo nase, se bo pri nas oglašal le še navček, zvon smrti, a manj zvon veselja, ko se rodi na svet otrok, sad človeške in božje ljubezni. Truditi sc moramo vsi, da razbijemo te ozke poglede in ravnanja v svojem duhovnem življenju. 193 KANCEVCI - V lanskoletnih Stopinjah smo poročilo o naši župniji končali z ugotovitvijo, da so »arheološka izkopavanja v cerkvi popolnoma razdejala njeno notranjščino ter povzročila mnoge in težke probleme, še zlasti finančne. In kaj naj rečemo? Kljub vsemu končajmo s starozaveznim pesnikom: Kdor v Gospoda zaupa, ne bo osramočen nikoli.« Tako smo zapisali takrat. Kaj pa lahko zapišemo sedaj, po preteku enega leta? Notranjščina cerkve je še vedno takšna kot jc bila: neuporabna za Božjo službo. Še sreča, da se lahko zbiramo k slavljenju Boga v zasilno urejenih prostorih Doma duhovnosti. Uspeh pa smo, ker je žc bilo zastavljeno, popolnoma obnoviti zunanjščino cerkve: skoraj povsem nov omet na celotni fasadi cerkve in zvonika, nova bakrena streha na zvoniku, novi bakreni žlebovi in obrobe, nov strop v zakristiji in prekritje le-te z novo strešno opeko. Seveda smo še vedno tudi v »novih«, oziroma leto dni starih dolgovih. Mimo vseh načrtovanj so se našli mnogi dobrotniki. Eni so podarili cerkvi električno stolpno uro in elektrifikacijo zvonov. Drugi so prispevali denar za nove freske na fasadi prezbiterija (vsak dobrotnik za eno fresko)... Ali ni to nerazumno razsipavanje denarja za obrobne zadeve? Nekdo morda tako misli. Površno gledano verjetno ima celo prav, Mi pa smo prepričani, da so te reči velik Božji dar mali kančevski župniji, njenim faranom in prijateljem ter župniku. Tem jc namreč to nekakšno znamenje, da nas Bog ima rad. Krepi našo vero in zaupanje, da bomo z Božjo pomočjo in s pomočjo dobrih ljudi obnovili tudi cerkveno notranjščino. In še: Po enem letu preizkušenj smo šc bolj prepričani v svetopisemsko resnico: »Kdor v Boga zaupa, ne bo osramočen nikoli!« to pa jc vsekakor velik dar! Obnovitvena dela smo imeli tudi na podružnicah: na domanjševski in prosenja-kovski kapeli. Na domanjševski je občina Šalovci-Hodoš prekrila cerkveno streho in pri tem zamenjala dotrajane tramove, špirovce in strešno opeko. Denarna sredstva je prejela od Republike. V Prosenjakovcih pa so sami tamkajšnji verniki elektrificirali zvonjenje in osvetlili cerkev (obenem z evangeličansko cerkvijo). Blagoslovitev električne ure in zvonjenja 194 Januarja jc župnik doživel dva srčna infatkta in bil na operaciji treh by-passov. Štiri mesece jc bil odsoten iz župnije. Celotno breme župnije in Doma duhovnosti jc padlo na ramena p. Miha Sekolovnika, voditelja doma!!! Dne 6. junija 1997 - na praznik Srca Jezusovega — smo na bedeničkem katoliškem pokopališču položili v družinski grob našo župljanko FRANČIŠKO KOD1LA, mater Ivana in Franca Kodila, od katerih jc slednji župnik v Veliki Polani in hkrati dekan lendavske dekanije. Mati Frančiška jc povsod spremljala svojega sina duhovnika: bila jc resnično duhovniška mati. »Kakor sta bila nekdaj Jezus in Marija skupaj pri odrešitvenem delu, tako sta skupaj začela in nadaljevala duhovniško-apostolsko-pastoralno delovanje duhovnik Franc in njegova mati Frančiška. Seveda vsak na svoj specifičen način. Mati jc sinu gospodinjila, zanj molila in skupaj z njim molila za svoje drage in za župljane, delila z njim dobro in hudo, mu bila neizrekljivo velika opora v življenju in delovanju.« (Bedcnički župnik ob grobu). Mati jc umrla 4. junija v Veliki Polani. Pogrebno mašo v Veliki Polani in pogreb pri Bedcniku jc vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. 24. avgusta 1997 smo obhajali: a) 140-lctnico rojstva dr, Franca Ivanocyja, rojenega v Ivanovcih, župnika na Tišini, »Slovenskega Mojzesa«, »Prekmurskega Slomška«, »Prekmurskega Kreka«, »Najodličnejšega izmed ogrskih Slovencev«; b) 260-letnico rojstva Mikloša Kuzmiča, rojenega v Dolnjih Slavečih, bedeničkega župnika, »začetnika prekmurske katoliške književnosti«; c) 1600-letnico smrti sv. Martina, po rodu iz Sabarije v Panoniji (današnji Sombotcl na Madžarskem), pozneje škofa v Toursu v Franciji. Slovesno somaševanje ob 15. uri - ob udeležbi 30-tih duhovnikov - jc vodil mariborski pomožni škof dr, Jožef Smej. Kljub istočasnemu odprtju mejnega prehoda v Prosenjakovcih, sc jc slovesnega praznovanja pri Bedcniki udeležilo nepričakovano veliko število ljudi iz nekaterih župnij Prekmurja in Prlekije. Pred mašo smo blagoslovili štiri nove freske v nišah na zunanji steni župnijske cerkve, dar štirih dobrotnikov in delo ljubljanskega akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja. Blagoslovili smo tudi spominsko ploščo Ivanocy-jev, »duhovnikov lepega spomina in dobrega imena, ki so izhajali iz iste družine in nosili isti priimek« (dr. Franc Ivanocy), ki smo jo naslednji dan vzidali v fasado župnijske cerkve. 140 letnica rojstva dr. Franca ivanocyja 195 KAPELA - kraj, župnija in župnijsko življenje »Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti...« Te vznesene besede so privrele iz srca našemu Ivanu Cankarju, ko je občudoval lepote naše slovenske zemlje. Vsaka pokrajina dežele na sončni strani Alp ima svoje izstopajoče točke. Tako tudi pretežno ravninska panonska nižina. V ta predel naše pisane dežele spadajo tudi kraji na levi in desni strani reke Mure. To sta Prlekija in Prekmurje. Mnogo izletnikov, turistov, iskalcev zdravja, romarjev, prihaja občudovat te obmurske predele. Toda vsakemu, ki se povzpne na vrh hribčka, ki se imenuje Kapela, zastane dih. Pogled mu zaplava na obronke hribov Slovenskih goric, na jug proti hrvaški meji in biseru ljutomerskega okrožja - jeruzalemski visokoravni, ki jc okrašena s čudovitimi vinogradi. Proti severu sc pogled sprehodi po sosednji Avstriji. Oko se mu spočije na zelenih ravnicah dolinskega Prekmurja in po vzpetinah Goričkega. Ob vseh naseljih, vasicah in osamljenih hišah lahko v lepem vremenu naštejemo kar 41 cerkva in 5 zvonikov. Kdo bi se ob vsem tem upal trditi, da ni lep delček naše čudovite Slovenije. Kot krona na glavi lepotice, kraljuje na vrhu Kapelskega hriba (314 m jc visok) farna cerkev istoimenske župnije. Ko se iz katere koli strani bližamo temu kraju, nas že od daleč pozdravlja značilna oblika kapelskega svetišča, ki je posvečeno sv. Mariji Magdaleni. Kako je nastala ta župnija ne vemo nič gotovega, ker je leta 1805 pogorelo župnišče in z njim vsi protokoli, listine, matične knjige in zapisi. Toliko pa je gotovo, da je prej spadala k mestni župniji sv. Janeza Krstnika v Radkcrsburgu in je postala samostojna leta 1763. Od svoje ustanovitve je večkrat menjala svoje meje, nazadnje leta 1977, ko se je od nje oddelil večji del in postal samostojna župnija Radenci. Cerkev na Kapeli 196 Župnijsko življenje teče mirno naprej. Veseli bi bili, če bi več naših faranov redno izpolnjevalo svoje verske dolžnosti. Sodelujoče vedno z veseljem sprejemamo, dobrodošli so pa v našem farnem občestvu govoto vsi, ki spadajo pod Kapelski zvon, kakor tudi vsak, ki ga pot pripelje v te naše kraje. Prvoobhajanci na Kapeli Veroučna šola jc kar živa, saj večina učencev, ki obiskujejo našo osnovno šolo, prihaja tudi k verouku. V novem šolskem letu sc bomo morali šc bolj potruditi, da bi tudi vsaj večina prihajala ob nedeljah k sveti maši. Saj vsi vemo, da jc del verske vzgoje verouk, velik del pa molitev, nedeljska maša in prejemanje svetih zakramentov seveda ob aktivnem sodelovanju njihovih staršev. Nekaj nad 200 učencev sc zvrsti vsak teden pri verouku. 25 (iz 2. razreda) jih jc v mesecu juniju pristopilo k prvemu svetemu obhajilu. V tem šolskem letu sc jih bo pa 61 (iz 7. in 8. razreda) pripravljalo na prejem sv. birme. Leto svete birme v župniji je čas posebnih binkošti za celotno farno občestvo. Naj Sveti Duh hrabri vse zveste farane, da bi v tej zvestobi vztrajali. Tiste pa, ki stojijo bolj ob strani, pa navdihne, da bodo hrabro stopili v vrsto dejavnih graditeljev župnijskega božjega kraljestva v naši vinorodni župniji. Razmerje med krsti in pogrebi je bilo v letu 1996 kar ohrabrujoče, saj je kazalec krepko kazal na številčno rast. Toda v tem letu 1997 pa jc pokazatelj bolj negativen Župnija Kapela nima podružnih cerkva. Ima nekaj kapel in kapelic. Ene so že lepo obnovljene, druge so v obnovi. Gotovo sc bodo obnovi pridružile tudi tiste kapelice in verska znamenja, ki še kličejo po olepšavi. Vero v presveto Trojico smo na njen praznik tudi letos poglabljali pri lepem verskem znamenju, ki krasi središčno križišče na Janževem vrhu nad Kapelo. Fotografija nam to zgovorno pokaže. 197 Tako vaščane zbere isto duhovno navdušenje v poletnih nedeljskih popoldnevih pri vaških kapelah, kapelicah in znamenjih, da z daritvijo svete maše, s pesmijo in molitvijo dajo čast Bogu, Mariji, svetnikom (sv. Florjanu na Moti, sv. Janezu Ncpomuku v Hrastju...) ter se kot bratje in sestre istega Očeta in matere Marije srečajo med seboj. Saj to mora biti tudi vodilo vsakega župnijskega občestva: »Ljubi Gospoda Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, svojega bližnjega pa kakor sam sebe« (evangelij). Kdor sc želi odpočiti: - poleti v lepi zeleni naravi, med vinogradi, - na jesen ob poslušanju klopotcev in s poživljajočo vinsko kapljico, - pozimi pa nadihati svežega zraka, ki ga na tem vrhu nc manjka, naj sc potrudi in pride na ta hrib. Duhovno pomirjen in telesno svež sc bo vrnil nazaj med skrbi vsakdanjega življenja. Kapelica na Janševem vrhu KOBILJE - Razen praznikov je gotovo najpomembnejši dogodek v naši župniji bila 20. obletnica gostovanja našega otroškega zbora v Beogradu, od 1. V. do 3. V. 1977. Za dvajsetletnico smo sc zbrali člani takratnega otroškega zbora in sedanjega mešanega zbora. Tako je nastal zbor, ki je štel okrog 50 pevcev. Tak zbor bi bil v ponos vsaki župniji. Nekdanji Člani so se zbrali od blizu m daleč. Ne mislimo o sebi več kot pa j c res. Ponosni pa smo na nekaj sto ur pevskih vaj, da jc nastal otroški zbor in del tega j c sedaj mešani zbor. Po končani maši smo sc zbrali k zakuski v gasilskem domu in v prijetnem razpoloženju obujali spomine na leta, ki so bila najbogatejša v našem glasbenem delovanju. Takrat smo sc že srečevali z imeni: Mozart, Tomc, Premrl, Vodopivec, Beethoven, Orlič in šc katerim. 198 Dvajsetletnica pevskega zbora Od zadnjih STOPINJ moram omeniti gospodarske podvige. Žc drugič smo, tokrat s popolnoma novo kritino, v 30 letih mojega bivanja na Kobilju uredili ostrešje na cerkvi in bakrene žlebove Prvič od pozidave smo enako uredili tudi ostrešje in žlebove na župnišču. Naš zvonar Gusti si je zaradi let želel električno zvonjenje. Tudi to sc jc zgodilo, oboje seveda ob podpori večine Kobiljančarov. Čeprav odsoten bom prepustil prekrivanje gospodarskega poslopja vodenju naših zavzetih članov gospodarskega župnijskega odbora. Sc zanesem nanje! Nc bi bilo prav, da nc bi omenil odprtja meddržavnega mejnega prehoda med Madžarsko m Slovenijo, prehoda Kobilje-Nemcsncp. Teden dni za tem smo imeli vsakoletno proščenjc pri kapeli na hribu svetega Martina. Občinski očetje so vprašali, čc bi lahko rože, ki so delale veselje predsednikoma dveh držav, naredile veselje, čeprav malo ovenele, tudi Kraljici miru. Predsednika delčka tega sveta sta sc tako poklonila tudi Kraljici miru. , V našo kapelo prihaja vedno več gostov, vsako nedeljo in še vmes. 3. avgusta smo poromali v rojstni kraj našega farnega patrona sv. Martina, v Sombotcl. Zelo prijazno smo bili sprejeti in tako smo vrnili obisk rojakom svetega Martina, ki so nas obiskali v mesecu maju. Naš organist Janez jc težko bolan. Bogu hvala, da ga lahko nadomešča Danilo iz osmega razreda osnovne šole na Kobilju, ki pa uspešno končuje nižjo glasbeno šolo v Soboti in ima »šansc« da bo tudi lahko prihodnje leto sprejet na srednjo glasbeno šolo v Mariboru, kjer je žc začel pripravniški »tečaj«. Misliti bomo morali šc vsaj na enega novega »orglavca«. Upajmo, da bo po sreči. 199 Maša ob obletnici pevskega zbora Izdam pa že tudi načrt, da bomo 1998 proslavili rojstni dan p. Berdena pod naslovom »p. Berden Študent«. Govornik bo ravnatelj študijske knjižnice g. prof. Jože Vugrinec. Že zdaj vas vabimo - PRIDITE K NAM! KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - Leto, ki sc poslavlja, nam bo ostalo v spominu kot gradbeno leto. Že pred koncem januarja smo se lotili obnove zunanjosti župnišča, ki je bilo najslabše v celi dekaniji. Po navodilih Spomeniškega varstva smo nekaj stvari dodali, nekaj pa odstranili. Ker gre za poslopje, staro čez tristo let, smo okna okrasili z obrobami in polkni. Delo je opravil novopečeni zidarski mojster Stanko Slavič. Poleg skupnega objekta, župnišča, so sc vaščani kar šestih vasi odločili za popravilo kapel. Šlo je za pravo »kapclomanijo«. Petnajstega junija smo se v Iljaševcih že veselili opravljenega dela. Na pobudo in ob finančni pomoči Terezije Saboti so vaščani pod vodstvom Vlada Skuhala vzorno uredili zunanjost in notranjost kapele. Glavna skrb pa je veljala elektrifikaciji zvona. To in tudi v drugih kapelah je opravil mojster Marjan Mulec iz Veržeja. Že naslednjo nedeljo smo bili priče podobnega dogodka v Bučcčovcih. Od temeljev do strehe je vse novo ali obnovljeno. Poslikava in novi oltar dajeta šc poseben čar lepo urejeni zgradbi. Slovesnost v kapeli se je enako kot v Iljaševcih nadaljevala še dolgo v noč v gasilskem domu v družbi dobrotnikov in izvajalcev del. V začetku julija smo se skupaj z našim misijonarjem Jožkom Šomnom zbrali v Stari Novi vasi, kjer smo se z domačimi ob Rožmanovem križu zahvalili prednikom za postavitev, Čiričevim in sorodnikom pa za obnovo. Mesec september pa je bil že tradicionalno poln dogodkov. Prvo nedeljo sc je od nas poslovil misijonar iz Konga Jožko Šomcn. Njegov trimesečni dopust sc jc zaključil žalostno, saj mu je umrla mama Elizabeta. 200 Obnovljeno župnišče v Križevcih pri Lj. Naslednjo nedeljo, zcgnjanjsko, smo sc veselili prehojene poti biscromašnika Jakoba Žalarj a. Ob njem sc je zbrala množica sorodnikov in salezijanskih sobratov. Kip dr. Matije Slavica 201 Tretja nedelja je bila spet v znamenju gradbeništva. V Kristancih smo blagoslovili lepo obnovljeno kapelo. Zadnja nedelja pa nas je zbrala od blizu in daleč. Pred župniščem je pomožni Škof Smej blagoslovil doprsni kip našega rojaka dr. Matija Slaviča, zaslužnega za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji leta 1919. Kapela v Šalincih, novogradnja, pa skupaj z gajševsko prehaja v novo leto z željo, da ne bi ostalo samo pri skrbi za zgradbe temveč predvsem za tisto, na kar nas sleherna kapela spominja. Da pa nismo samo gradili, nam priča tudi šestinštirideset prvoobhajanccv, dvainpetdeset osmošolcev in stodeset ptujskogorskih romarjev. KUZMA - V osnovni celici Cerkve - župniji sc dogajajo stvari, ki so vredne spomina in tudi potrebne, da se zapišejo in tako ohranijo za bodoče rodove. Za duhovno poglobitev v veri je bila v župniji misijonska obnova od 28. novembra do 1. decembra. Voditelja sta bila misijonarja p. dr. Gabrijel Recek iz Ljubljane in p. Miha Sekolovnik iz Doma duhovnosti Benedikt. Molitev ob misijonu, v katero bi naj vsak vernik položil svoje srce: Bog Oče, vemo, da smo včasih neodgovorni. Toda v teh trenutkih Te želimo slišati, Čutiti, spoznati. Blagoslovi našo pripravljenost. Sprejmi nas takšne, kakršni smo. Skozi meglo vsakdanjosti naj v naše duše zasije Tvoj obraz ljubezni in resnice. Vodilo misijonske obnove je bilo: Bog, bodi milostljiv meni, ubogemu grešniku! (Lk 14,11). Kljub naši grešnosti pa tudi vzpodbuda: Bog me ni pozabil, tudi če sem jaz pozabil Nanj. Misijonska obnova je imela pred seboj dva posebna dogodka. Med duhovno obnovo v soboto ob pol štirih je bil slovesen začetek priprave na sveto - jubilejno leto 2000. Istočasno pa smo začeli enoletno pripravo na slovesnost sv. birme, ki je bila 31. maja. Vsa župnija se je pripravljala na ta veliki dan. Najprej birmanci, ki so skupaj z nekaterimi starš: opravili prve petke in šmarnice. Malo pred sv. birmo so imeli skupaj s starši enodnevno duhovno obnovo v Domu duhovnosti Benedikt, ki jo je vodil p. Miha. Vseh udeležencev nas je bilo 104. Razen nekaj opravičeno odsotnih so bili navzoči vsi starši. Vsi pa smo bili ob duhovni poglobitvi zelo srečni, saj se je poznalo, da je Sv. Duh ogrel marsikatero mlačnost. Birmovalcc je bil g. prelat Franc Zdolšek - škofov pooblaščence. Štiri dni pred birmo jc bilo še srečanje birmovalca z birmanci, starši in botri ter kanonična vizitacija. Po mnenju birmovalca župnija čuti s Cerkvijo in si prizadeva za krščanske vrednote. Štirinajst prvoobhajancev je prvič stopilo h Gospodovi mizi in se v polnosti udeležilo sv. daritve. Trije več kot lani. Vseh 10 osmošolcev pa je uspešno končalo osnovnošolski verouk. Z otroško in mladostniško vero so vsi skupaj obnovili skupaj s svojimi starši in botri krstno obljubo. Bog daj, da bi jih ta praznik spremljal celo življenje. Drugi dogodki z nič manjšo težo, ki so prevzeli Človeško dušo in srce, so bili naslednji: Že od osamosvojitve dalje smo krajani župnije Kuzma zadihali lažje, saj nas več ne spremljajo na vsakem koraku vojaki s puško. Svobodno se gibamo ob meji, ko se med seboj obiskujemo in gobarji nabirajo gobe. V spomin na to »svobodo« sc vsako leto zberemo na tromeji na srečanju treh sosednjih občin: Sv. Martin iz Avstrije, Gornji Senik iz Madžarske in občine Kuzma iz Slovenije. Na proslavi, ki so jo pripravile vse tri občine, so bili navzoči lokalni voditelji z župani in župniki župnij. Prvič ob tej priliki je bilo na proslavi tudi bogoslužje 202 Srečanje ireh dežel božje besede. Slovesen nagovor je imel župnik iz župnije sv. Martina iz Avstrije, župnik iz Kuzme pa bogoslužje božje besede. Pred bogoslužjem jc navzoče nagovoril z besedami: »Bratje in sestre! Danes obhajamo Slomškovo nedeljo. Spominjamo se Slomška in molimo, da bi ga Bog povišal na čast oltarja, ko bi ga lahko častili in prosili. Bil jc klen mož, duhovnik, škof in narodni buditelj, ki je tako neizmerno ljubil svoj slovenski narod, obenem pa spoštoval in cenil ljudi drugih narodnosti. Naj nam bo danes zgled, ko smo zbrani na tem svetem mestu — kraju treh dežel, da poglobimo svoje spoštovanje in ljubezen med seboj.« Potem jc kraj in ljudi blagoslovil z blagoslovljeno vodo. Posebno mesto v župniji imajo tudi gasilci, zato sc župljani in krajam vedno veselijo njihovih slovesnosti. Tako je bilo pri blagoslovitvi gasilskega vozila z vgrajeno brizgalno v Trdkovi 12. oktobra 1996. Pri slovesnosti so sodelovali prijatelji gasilci iz Celovca, drugih gasilskih društev in godba na pihala. Slovesnost so popestrili šc padalci iz Rakičana, ki so slovesno prinesli slovensko zastavo. Prav tako je bilo slovesno na proslavi in blagoslovitvi prapora gasilskega društva Kuzma, 3. avgusta 1997. Ob navzočnosti gasilskih predstavnikov in društev pri proslavi sla prapor blagoslovila g. Vili Kerčmar iz Gornjih Petrovče in domači župnik. Oh tej slovesnosti jc bila izrečena tudi misel, naj plemenito delo gasilcev kaže na njihov ponos in človekovo dostojanstvo. Malokomu jc dano, da lahko tako čil in šc dokaj zdrav obhaja svojo zlato poroko, kol so to doživeli zlatoporočcnci: Jožef in Marija Grah iz Kuzme, 29. 12. 1996, ter Evgen in Rozalija Bundcrla na velikonočni ponedeljek, 31. 3. 1997. Srečni skupaj s svojimi najdražjimi - vse jc bila ena sama velika zahvala Bogu vseh navzočih za la jubilej, zlatoporočcnci pa so obnovili svojo medsebojno ljubezen: Danes te ljubim bolj kot včeraj, jutri tc bom ljubil bolj kot danes. Čestitamo! 203 Blagoslovitev mrliške vežice v Doliču Krajani vasi Dolič so povečali in olepšali svojo mrliško vežico in znamenje križa na pokopališču. Tako se ostanki mrtvega telesa lahko mirno odpočijejo od svojega zemeljskega življenja. Od mrtvega telesa, ki ima ime in priimek, pa se lahko poslovijo in molijo za njegov večni mir svojci, prijatelji, znanci. Mrliška vežica jc bila izročena svojemu namenu na dan blagoslovitve, t.j. 6. julija 1997. Blagoslov je opravil g. Martin Voroš od Sv. Jurija, ker jc bil domači župnik odsoten zaradi bolezni. Prav je, da se spomnimo tudi dveh neprijetnih stvari, ki so sc dogodile v župniji. V noči od 11. na 12, november jc skoraj istočasno zagorelo na dveh mestih: pri družini Viljema Celeča iz Kuzme in pii družini Navotnik - Klement iz Doliča. Kaj je pripeljalo požigalca do tega dejanja, se nc ve. Strah in pa škoda sta napravila rano ne samo pri nesrečnih družinah, ampak v vseh ljudeh našega kraja. In drugo, kar pa se jc zgodilo v noči na 17. avgust: v kapeli Dolič jc bil poškodovan kip rožnovenske Matere Božje. Ali ga jc poškodovala kakšna »bogaboječa« oseba, ali pa vremensko neurje. Vendar pa kip stoji v kapelici že 25 let. Tudi letos so našo župnijsko Cerkev - Perkov spomenik obiskali romarji. Med njimi pa tudi, 21. septembra 1996, profesorji, uslužbenci in študentje fakultete za naravoslovje in tehnologijo iz Ljubljane. Naša župnija pa je poromala na Brezje na dan duhovnih poklicev, 13. septembra 1997, kjer smo skupaj pri maši z nadškofom in metropolitom prosili za duhovne poklice. V letošnjem letu jc bila zamenjana dotrajana električna napeljava in cerkev jc dobila dodatno razsvetljavo. Delo je opravilo podjetje IMP vod vodstvom Romana Klementa. Tudi jc bilo narejeno novo ozvočenje, ker staro ni več služilo namenu. Na tem mestu sc s hvaležnostjo spominjamo tudi naših bratov in sester, ki so odšli v večnost. Posebno tistih, ki jih jc Bog poklical v rosnih letih. Ostanimo z njimi duhovno povezani tudi prek groba. 204 LENDAVA - Novo šolsko leto 1996/97 smo začeli z zanosom in smo v začetku septembra 1996 poromali z enim avtobusom v Rim in s tem simbolično vrnili obisk sv. očetu. Prav tako smo se v mesecu septembru udeležili z dvema avtobusoma svete maše ob 1000 letnici benediktinskega samostana Pannonhalma, ki jo jc daroval papež Janez Pavel 11. v industrijskem parku v Gyoru. Vsakoletnega mladinskega dne v Stični smo sc udeležili z enim avtobusom. Zadnja nedelja v mesecu septembru jc Slomškova in nas vsako leto nagovarja, da se udeležimo slovesnosti. V preteklem letu smo z enim avtobusom poromali na slovesnost ob Slomškovi nedelji. Meseca oktober in november sla v naši župniji v znamenju pospravljanja pridelkov; posebej' omenjam trgatev. Hvaležni smo Bogu za vse dobrine, še posebej za vinsko kapljico izpod obronkov Svete Trojice. Mesec december jc v veliko veselje naših naj mlajših, saj jih vsako leto razveseljuje prihod Miklavža, ki jih obdarja z dobrotami. Tudi nas je obiskal. V adventni akciji »Otroci za otroke« velikodušno sodelujejo vsi naši šolarji in prispevajo kamenčke dobrote za potešitev lačnih otrok po svetu. Božičnica je globoko doživetje za vse nas, saj jo prirejajo z vso odgovornostjo naši veroukarji tako pri madžarski kot pri slovenski polnočnici. V mesecu verskega liska smo se na nedeljo Svetega pisma spomnili novega Standardnega prevoda SP. V la namen je dva tedna bila v veliki dvorani župnijskega doma odprta razstava o SP, ki jo jc pripravilo Svetopisemsko društvo, izvedel pa jo jc po svoji zamisli akademski slikar g. Lojze Čemažar. Odprtja razstave s sveto mašo se je udeležil kol Jožef Smej. Škof izroča znamenja časli g. Bernadu Zadnji (eden v januarju in prvi teden v februarju so kandidati za birmo opravili duhovne vaje v Kančevcih pod vodstvom p. Miha. Prvo sredo v mesecu februarju so bili pri nas zbrani dekanijski duhovniki na čelu z g. škofom Francem Krambergerjem. Lepo število vernikov jc sodelovalo pri mašni daritvi v župnijski cerkvi. Posebno presenečenje pa je bilo branje odloka škofijskega ordinariata, v katerem ordinarij imenuje za častnega kon-zistorialnega svetovalca mariborske škofije lendavskega župnika g. Jozsefa Ber-nada in mu s tem podeljuje znamenje časti rdeč pas. Izročitev insignij je na praznik Gospodovega oznanjenja opravil g. škof Jožef Smej (glej sliko). Čestitamo ! » V mesecu aprilu smo z enim avtobusom poromali v Lurd in k sv. Antonu v Padovo. Mesec maj je naj lepši in najbolj razgiban mesec v letu. Najprej je bila slovesnost prvega svetega obhajila (18.5.), čez slab teden pa slovesnost .). Slednjo je opravil Že naslednji dan na svete birme (24. 5 škof Jožef Smej. 205 Trojiško nedeljo, (25. 5.), je škof Jožef Smej blagoslovil popolnoma obnovljeno cerkvico Svete Trojice v lendavskih goricah. Po zamisli arhitekta g. Franceta Kvaternika blesti sedaj v vsej svoji lepoti kot bela golobica sredi goric. Naš rojak p, Anton Žerdin iz frančiškanskega reda, ki misijonar! v državi Peru sredi pragozda, nas je med svojim dopustom obiskal in pomagal v mesecu maju pri pastoralnem delu. V mesecu juniju smo zaključili veroučno leto s slovesnostjo izpovedi vere naših osmošolcev. Ob priliki Vseslovenskega romanja bolnikov na Brezje smo se udeležili tudi iz naše župnije z enim avtobusom. Domov grede smo prepevali litanije na Rakovniku. Na Rakovnik smo se podali tudi z otroškim pevskim zborom »Sonček« in z ministranti. Kot zahvala za sodelovanje pri bogoslužju smo v veselem vzdušju preživeli skupaj en dan pri rakovniški Mariji. Mesec julij jc bil za vso župnijo zelo pomemben. 20. julija je škof Jožef Smej posveti! novo podružnično cerkev Škapulirskc Matere Božje po zamisli g. Jožeta Kovača, Notranjost pa blesti po zamisli akademskega slikarja g. Štefana Hauka. V zadnjih petih letih je to žc druga podružnična cerkev župniji, ki smo jo popolnoma na novo zgradili. Radi romamo tudi na znana božja pota. Na župnijsko romanje smo sc podali na Sveto goro pri Gorici, litanije pa prepevali v božjepotni cerkvi v Logu pri Vipavi. S tem smo sc žc duhovno pripravljali na največji Marijin praznik - veliko mašo, na kateri vedno več naših faranov dejavno sodeluje šc posebej pri madžarski maši. In že je zopet pred nami novo šolsko leto. LJUTOMER - Zopet se je ponudila prilika, da zapišemo v naše STOPINJE, kaj sc dogaja po naših župnijah. Radi prebiramo o našem življenju, saj jc to naša podoba, ki živimo v svetu ob Muri. To jc pristna podoba življenja. Tega sc veselimo in za to smo hvaležni Bogu in ljudem. Radi se spominjamo tudi naših prednikov. Obudili smo spomin na našega rojaka Leopolda Volkmcrja ob njegovi 180-lctnici smrti. Bil jc kaplan pri Sv, Urbanu pri Ptuju. Bil je narodni buditelj, pesnik, pisatelj, skladatelj, vzgojitelj in utemeljitelj srednješolskega centra na Ptuju. Bogata osebnost, ki se jc vtisnila v življenje vernikov pri Sv. Urbanu. V počasititev njegovega dela in življenja so vzidali spominsko ploščo na župnišču pri Sv. Urbanu, Tudi rojaki v Ljutomeru smo sc ga s hvaležnostjo spomnili. Posebno veseli smo, da smo tudi v župniji Ljutomer dobili izrednega delivca svetega obhajila; to jc Simon Slana, gimnazijec, doma iz Babinec. Veseli nas, da so ga verniki lepo sprejeli in tudi sam doživlja srečo ob deljenju Božjega Kruha vernikom. To naj bo vzpodbuda mladim vernikom, da bi sc radi vključevali v življenje župnije. Lepo slovesnost smo imeli v župniji, ko sta naša rojaka g. Martin Pušenjak, župnik in prodekan v Ljubnem ob Savinji, in g. Jože Vengust dekan in župnik na Planini pri Sevnici ter župnik v Jurkloštru, obhajala srebrni jubilej svojega mašništva. Hvaležni smo jima, da sta se odločila in imela tudi v domači župniji slovesnost ob 40-lctnem jubileju mašništva g. Martina Paniča. Ko smo se zahvaljevali za njihovo poslanstvo in duhovniško daritev, smo hkrati prosili za nove duhovne in duhovniške poklice. 2(16 Poskrbeli smo tudi za člane župnijskih svetov ljutomerske dekanije in zanje pripravili ŠTUDIJSKO SREČANJE. Tako želimo vzgajati naše sodelvcc, da bi nam bili v še večjo oporo in blagoslov po naših župnijah. Hvala vsem, ki sle sc ga udeležili. To leto smo se poslovili od našega dobrega kaplana g. Eredija Mlinariča. Tri leta je bil med nami, poln življenja in vedrine - radi smo ga imeli! Čeprav bi radi, da bi še ostal, vemo, da to ni mogoče, zalo mu ob tej priložnosti od srca želimo, da bi bil dober župnik in dušni pastir vernikom v župniji Ribnica na Pohorju. K nam je prišel novomašnik g. Slavko Haložan. Doma je s Ptuja. Začetek jc zelo obetaven in menim, da bomo lahko kmalu upravičeno rekli, da »še takšnega nismo imeli « Želimo mu, da bi se lepo vživel v našo župnijo in s svojimi talenti, ki mu jih jc Bog podaril, bogatil in plemenitil naše in svoje življenje ter tako pridobil šc nove. Delo pred župniščem V župniji smo se zopet lotili obnovitvenega del«. Obnoviti smo morali stopnišče pred župniščem, ki je že močno dotrajalo. Prvotno smo nameravali na novo postaviti le stopnice, potem smo sc s »sosedi« dogovorili, saj jc to del Miklošičevega trga, da bi vrnili v provotno stanje celotni kompleks pred župniščem. Hvaležni smo za to idejo m tudi za izdatno pomoč pri načrtovanju m izvedbi. Veliko jc vredno sodelovanje, šc posebej ko dobiva naše mesto lepši videz in postajajo naši trgi bolj urejeni. Sicer življenje v župniji odmira. Veliko več jc žalosti in joka ob krsti, kakor veselega otroškega smeha ob zibelki. Vzljubimo življenje. Zdravo življenje naših družin naj prinese v ta svet več odrešenjske radosti. 207 MARTJANCI - Pastoralno teto 1996/97 smo začeli v veliki negotovosti: Kako bo z gradnjo novih veroučnih prostorov v Martjancih? Že v lanskih Stopinjah smo zapisali, da se jc zataknilo pri odločbi o kumunalncm prispevku, V duhu pregovora: »Kdor vztraja do konca ..,« smo s prizadevanji nadaljevali. Na sejo ŽPS in ccrkv, ključarjev, dne 24, sept, 1996, smo povabili župana občine Moravske Toplice in predstavnike KS Martjanci. Žc na tem sestanku se je zasvetlikala iskrica upanja, da bo do gradnje vendarle prišlo. Vsa zadeva je končno stekla 28. II. 1996 na seji občinskega sveta občine Moravske Toplice. Svetniki so na tej seji, na kateri jim je vso problematiko v zvezi z gradnjo razložil marijanski župnik, sprejel sklep: Komunalni prispevek za novogradnjo v višini 3.016.661,94 SIT sc zaradi škode na župnijskem dvorišču ob gradnji kanalizacije zmanjša za polovico, druga polovica pa sc odpiše in se v tej višini evidentira prispevek občine pri gradnji veroučnih prostorov v Martjancih. Po nekaj dneh smo dobili novo odločbo z gornjo vsebino in tako nam je bila odprta pot do pridobitve gradbenega dovoljenja, saj smo vsa ostala soglasja imeli že več mesecev. Ponudbe za gradbena dela smo zbrali že v mesecu maju 1996, Gradbeni odbor se je odločil za najugodnejšo ponudbo; Gradbeništvo Milan Pintarič iz Spodnje Ščavnice pri Gornji Radgoni. Gradbišče Doma svetega Martina v Martjancih Z deli smo začeli konec aprila 1997. Ker smo z deli začeli v Martinovem letu (1600-letnica svetnikove smrti), smo novogradnjo poimenovali po njem: Dom Svetega Martina. 2. maja 1997 jc gospod škof dr. Jožef Smej ob prisotnosti dveh dekanov in drugih dekanijskih duhovnikov blagoslovil temeljni kamen in gradbišče. Lepo vreme nam je omogočilo, da smo ves obred in sveto mašo imeli ob gradbišču. 208 Med množico vernikov je bil tudi župan občine Moravske Toplice, ki jc v svojem nagovoru zaželel začeti gradnji čim prejšnjo dograditev in obljubil tudi občinsko pomoč. Prisotni so bili tudi: projektant dipl. ing. arh. Štefan Baler iz Ljutomera, državni svetnik gospod dr. Jože Magdič, delavci gradbenega podjetja in predstavnik KS Martjanci. V mesecu juliju jc stavba dobila streho. Upamo, da zidov nc bo treba predolgo »sušiti« in bomo lahko z deli čim prej nadaljevali. Blagoslovitev temeljnega kamna Ob tej priliki bi sc rad zahvalil vsem, ki so naš Dom Svetega Martina sprejeli in njegovo gradnjo s svojimi prispevki velikodušno omogočili. Posebno zahvalo izrekam svetnikom občine Moravske Toplice, ki so s svojim sklepom omogočili gradnjo. Upam, da sc bomo v prihodnjem letu lahko zahvalili tudi občini za konkretno pomoč, ki nam jo jc ob blagoslovitvi temeljnega kamna obljubil župan. Martinovo leto. V letu 1997 obhajamo 1600-lctnico smrti svetega Martina, zavetnika naše župnije. V jubilejnem letu smo 31. maja gostili romarje iz njegove rojstne župnije Szombathcly na Madžarskem, 2. avgusta pa smo sc v Szombathcly odpravili mi z dvema avtobusoma. V njegovi rojstni župniji smo imeli sveto mašo in sc mu zahvalili za varstvo našega župnijskega občestva. Obiskali smo tudi stolnico in nazaj grede romarsko cerkev v Jaku in Monošter, na Gornjem Seniku pa smo romanje zaključili z večernicami. Na romanje smo sc podali še enkrat: 6. septembra. Glavni cilj romanja je bila Marijina cerkev v Puščavi na Pohorju, Po sveti maši smo pot nadaljevali po dravski dolini in obiskali Radlje, Slomškovo Vuzenico, Slovenj Gradec in Vitanje, kjer smo z večernicami v cerkvi Matere božje na Hribcrci zaključili romanje. Obe romanji sta bili gotovo za vse udeležence duhovna in kulturna obogatitev, V veroučni dnevnik je bilo v minulem šolskem letu vpisanih 116 učencev. Nekaj naših otrok pa verouk obiskuje v sosednjih župnijah. 17 otrok iz drugega razreda 209 Dom svetega Mariina i' juliju 1997 je 8, junija prejelo prvo sveto obhajilo, 11 pa se jih jc l. junija z izpovedjo vere poslovilo od osnovnošolskega verouka. Na ta slovesni trenutek so sc dan prej skupaj s starši pripravili v Duhovnem centru v Kančevcih. Ob prazniku sv. Martina, našega župnijskega zavetnika smo želeli imeti v svoji sredi p. Miha Sekolovnika, ki jc pred nekaj meseci prevzel vodstvo Duhovnega centra v Kančevcih, pa mu je bolezen preprečila. Zato smo breme proščenja in celodnevnega češčenja naložili na ramena p. Karlu. Naj mu dobri Bog bogato poplača vso duhovno setev v naši župniji. V soboto 25. januarja, smo imeli v naši župnijski cerkvi ekumensko bogoslužje skupaj z brati evangeličani. V pridigi jc gospod Gustav Škalič, evangeličanski duhovnik iz Moravskih Toplic vzpodbujal vse prisotne k medsebojni ljubezni in sodelovanju v duhu Jezusove velikoduhovniške molitve. Do ekumenskega sodelovanja je prišlo še dvakrat; 27. julija sva evangeličanski duhovnik Evgen Balažič in marijanski župnik blagoslovila specialno gasilsko vozilo, ki ga je nabavilo PGD iz Sebcborcc; 6. septembra 1997 pa sta p. Miha Sekolovnik iz Kančevec in gospod Gustav Škalič iz Moravskih Toplic blagoslovila komunalne pridobitve v vasi Martjanci: cesto, pločnike in kanalizacijo. Tudi smrt je reden spremljevalec življenja vsake župnije. Na žalost celo bolj, kakor rojstva in krsti. Posebej boleča jc bila leta 1996 smrt v treh primerih, ko smo se poslavljali od treh mladih fantov. Vzroki smrti so bili; mamila, bolezen -rak in prometna nesreča. Ob pogrebih v naši župniji jc že več kot leto dni tudi redno oznanilo: Namesto vencev in cvetja so za gradnjo Doma sv. Martina darovali... Seveda tudi rož, 210 Marijanski prvoobhajanci vencev in sveč nc manjka, gotovo pa z darovi v dober namen lahko sebi in pokojnemu naredimo več dobrega. Ob pogrebu nekdanje župnijske gospodinje v Martjancih + Magde Gybrck, od katere smo se poslovili 5. maja 1997, jc bila za gradnjo Doma sv. Martina darovana rekordna vsota: 231.700,- SIT. Naj bo vsem darovalcem tudi v Stopinjah izrečena iskrena zahvala, vsem ostalim pa vzpodbuda k posnemanju. MURSKA SOBOTA - Prav jc, da tudi v Stopinje zapišemo, da je župnija, za časa župnikovanja gospoda Franca Režonja, dobila v denacionalizacijskem postopku vrnjeno stavbo (bivši pljučni oddelek), ki smo jo leta 1996 začeli dozidavati in obnavljati. Ko bo stavba obnovljena, bo v njej zavod z različnimi dejavnostmi: otroški vrtce (sedaj ga sestre imajo v svoji Klarovi hiši), prostori za župnijsko Karitas in Karitas svetovalnico (ta že deluje v veroučni učilnici, vsak petek od 16.-18. ure, tel.: 23-952), knjižnica, prostori za mladino, kapelica za molitvena in meditativna srečanja, knjigarna, dvorana za predavanja in še nekaj manjših prostorov. Načrte nam je izdelalo podjetje SFPING d.o.o. iz Murske Sobote. Projektant je gospa Tanja Borovšak. Nadzor pri gradnji pa opravlja SEPING d.o.o. Doslej smo dozidali k stavbi dva prizidka, z vzhodne in severne strani. Sedaj pa nas čakajo obnovitvena dela v sami zgradbi. Upamo, da bo stavba v jeseni 1998 pripravljena za otroški vrtec. Hvala vsem, ki pomagate gradili župnijski zavod s svojimi darovi. Verjetno čutite, da zavori gradimo predvsem za mlade, zato upamo, da boste gradnjo podpirali z darovi še naprej. Hvala! 211 In sedaj na kratko o otroškem vrtcu Lavra. Hčere Marije Pomočnice so po Božji previdnosti ter preroških napovedih odprle redovno skupnost v Murski Soboti 22. avgusta 1991. To je bila za vse zgodovinski in za mnoge nepričakovan dogodek. Marija Pomočnica svoje hčere čaka prav tukaj in od tod deli svoj blagoslov vsem, posebno mladim, ki iščejo smisel svojega življenja. Gospod škof dr. Franc Krambergerje zaprosil vodstvo Družbe HMP v Ljubljani za sestre, ki naj bi prišle v Mursko Soboto in ga. Marija Žitnik - Klar jc darovala svojo hišo in samo sebe. V enem letu so se stvari uredile in tri sestre so prišle in začele s pastoralnim delovanjem v župniji. Tedanji g. župnik Franc Režonja jc z veseljem sprejel sestre in jim pomagal pri premagovanju začetnih težav. Sestre so poučevale verouk in vodile liturgično animacijo v župniji. Pastoralno delo se je iz leta v leto širilo in trenutno sestre poleg poučevanja verouka v sodelovanju s sedanjim g. župnikom Martinom Horvatom vodijo otroški pevski zbor, sobotni in počitniški oratorij, skupino mladih animatorjev, bralcev beril... Leto dni po prihodu v Mursko Soboto so sestre začele s pastoralo varstva predšolskih otrok, ki jc postajala vedno bolj obetajoča. Povpraševanja jc bilo vedno več, prostora v hiši pa malo. Prav v tem času jc prišlo do denacionalizacije. Župnija Murska Sobota je v času župnikovanja g. Franca Režonja leta 1995 dobila nazaj nekdanji pljučni oddelek murskosoboške bolnišnice. Pojavilo seje vprašanje: V kakšne namene naj ta zgradba služi v prihodnje? Gospod škof dr. Franc Kramberger je sklical posvetovanje. Prisotni so bili: dekan g. Martin Poredoš, župniki iz dekanije in sestre HMP. Želja vseh jc bila, naj zgradba služi za pastoralo mladih ter naj se prostori pripravijo za vzgojo otrok v vrtcu. Vodstvo HMP jc po tehtnem premisleku to ponudbo sprejelo. Na osnovi zakona o Žavodih je župnijski urad dne 23. novembra 1995 sprejel akt o ustanovitvi Zavoda Murska Sobota z imenom Zavod LAVRA župnijski vrtec s sedežem v Murski Soboti, Jusa Kramarja 2. Redovne sestre HMP in otroški vrtec v Soboti 212 Ustanovitelj zavoda jc župnijski urad, Gregorčičeva 2. S tem aktom so bili podani vsi potrebni pogoji za vpis v sodni register in s tem vpisom je bila odprta možnost za registracijo v plačilni promet. Istočasno smo urejevali vse ostalo, kar je bilo potrebno za vpis v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja. Odločbo o vpisu v razvid smo prejeli 5. avgusta 1997. Tako jc sedaj župnijski vrtce LAVRA po programu in strukturi enakovreden javnim otroškim vrtcem v republiki Sloveniji. Program vrtca je namenjen vzgoji in varstvu predšolskih otrok od enega leta do vstopa v šolo. Vodilo vsega vzgojnega delovanja je preventivni sistem, ki sprejema vsakega posameznika in mu z ljubeznijo ter potrpežljivostjo pomaga k celostni rasti. Vzornik je svetovno priznan vzgojitelj in utemeljitelj preventivnega vzgojnega sistema Janez Bosco. Vzgojni stil se opira na njegove pozitivne izkušnje in si za izhodišče vzgojnega dela postavlja temeljno usmeritev: »Ni dovolj, da imamo otroka radi, on mora ljubezen (udi čutiti.« Zato hočejo otroku zagotoviti nc samo varstvo, ampak tudi čustveno toplo okolje v družinskem vzdušju, kjer sc bo čutil sprejetega. Zaupanje, prijateljstvo in pogovor naj bodo temelj medsebojnih odnosov otrok - starši - vzgojitelj. Starostno kombinirane skupine omogočajo otrokom, da živijo z brati in sestrami v skupini z bogatimi socialnimi odnosi, ki sama po sebi vzbuja medsebojno pomoč in spoštovanje drugačnega od sebe. Starejšim razvijajo čut odgovornosti in nežne obzirnosti, mlajši pa imajo ob njih več spodbud za osebni razvoj. Na željo staršev in v tesnem sodelovanju z njimi nudijo otrokom krščansko usmerjeno vzdušje, ki so ga deležni tudi doma. Tako jim omogočijo skladno vzgojo za splošne Človeške vrednote. Kdor sestre osebno pozna, se jc že lahko pripričal, da so vrata njihove skupnosti, ki vsak dan sprejemajo otroški živžav, odprta za vsakogar. Tako jih sedaj lahko obiščete (udi vi, ki doslej morda še niste slišali za nje ali pa jih želite od bliže spoznali. Dobrodošli! Naše župnijsko življenje jc pestro, zato sc vedno nekaj dogaja. Tako smo imeli v letošnjem letu 164 prvoobhajanccv in 168 birmancev. Naš organizator romanja Jože Golob je organiziral romanja v Mariazcll, h Gospe Sveti, na Svete Višarje in Pleterje. Romali smo (udi v Lurd. Bilo nas je 92 romarjev (16 od teh jc bilo iz beltinske, tišinske, lendavske, gornjepetrovske župnije). Višek našega romanja jc bila maša v Marijini votlini in zahvalna maša v cerkvi ob Gardskem jezeru. Agencija ARItours nam je z vodičema (Janja in Aljaž) vse lepo organizirala. Bilo jc bogato duhovno romanje, ki ga človek lahko samo enkrat doživi. V začel ku julija, dober teden, ko smo prišli* z romanja pa sc j c skupina 27 mladih s kaplanom podala na 14 dnevno potovanje po Evropi. Obiskali so Pariz, Le Mont de Sainl Michcl, Lurd, Andoro, Barcelono in šc druge kraje ob poti domov. Nc samo, da so videli mnoge kraje, sc srečali z ljudmi, ampak sc učili skupnega bivanja, ko je vsak odgovoren za vsakogar. Hrano so si vseskozi pripravljali sami (udi prespali so večkrat v šotorih. Pravi popotniki in romarji. Konec avgusta pa so mladi z avtobusom agencije Klas (nekaj jih jc bilo tudi iz drugih župnij v Prekmurju) romali z dr Marijo Sraka v Rim, Tako so ob apostolih Petru in Pavlu doživljali korenine svojega verovanja in si jih utrjevali ob sedanjem papežu Janezu Pavlu II. Vrnili so sc navdušeni nad vsem, kar so doživeli in videli. 213 Romarji v Lurd Julija meseca smo v Murskih Črncih obhajali UMHctnico kapele. Na to obletnico so se verniki (katoličani in evangeličani) dobro pripravili. Tridncvnico sta vodila škof dr Jožef Smej in p. Karel Gržan. K duhovnim nagovorom so sc zbirali ljudje iz Črnec, Gradišča, Kroga in Stahovcc. Med tridncvnico (v soboto) sta škof dr. Jožef Smej in evangeličanski duhovnik mag. Leon Novak blagoslovila mrliško vežico. Po blagoslovitvi pa jc gospod škof v vaško gasilskem domu predstavil svojo knjigo z naslovom MURSKI ČRNCI IN NJIHOV JUBILEJ. V uvodu je takole zapisal: »Takšen je naslov pričujoče knjige. Nc bomo rekli 'knjižice', marveč 'knjige', kajti podatki, s trudom zbrani v tej knjižni izdaji, to opravičujejo.« V nedeljo, 13. julija, smo obhajali obletnico kapele. Škof jc obnovljeno kapelico najprej blagoslovil, nato pa jc bila sv. maša. Med mašo sta spregovorila škof dr. Smej in Evgen Balažič, konsenior evangeličanske Cerkve v Sloveniji. Pred mašo pa so vse navzoče pozdravili gospa Marija Ribaš, predsednica vaškega odbora, župan občine Cankova - Tišina, gospod Alojz Flegar in domači župnik Martin Horvat. Bil je zares praznik vreden 100. obletnice kapele Marije vnebovzete z geslom praznovanja: BOUGI NA DIKO! BLAŽE-NOJ DEVICI MARIJI NA POŠTENJE! Zahvala za lepo obnovljeno kapelo in dobro organizacijo gre celotnemu vaškemu odboru Murski Črnci, posebej še Mariji Ribaš, Aniti Vuica, Francu Gombocu in Stanku Forjanu. »Ljubi, ne čakaj!« - recital sester HMP (hčere Marije pomočnice) V te besede, vzete iz pesmi Ko čutiš to, ki je preplavila tudi mlade, zbrane ob papežu v Postojni, smo sestre HMP strnile sporočilo recitala, ki smo ga pripravile za mlade. Predstavile smo ga tudi mladim iz Murske Sobote in okoliških župnij. Sestre salezijanke darujemo Bogu svoje življenje tako, da med mladimi postajamo znamenje in izraz Njegove prehitevajoče ljubezni. To Božje sporočilo 214 Praznovanje 100 letnice v Murskih Črncih ljubezni želimo posredovati prav vsakemu mlademu človeku. Na enem svojih srečanj smo sc mlade sestre spraševale, kako bi lahko prišle v stik tudi s tistimi mladimi, do katerih sicer ne sežemo. Tudi njih bi rade nagovorile v njihovem najglobljem bistvu, vzpodbudile njihova razmišljanja o globokih človeških vrednotah, usmerile njihov pogled kvišku... ter jim pokazale kako lepo je biti redovnica. »Ljubite to, kar imajo radi mladi in mladi bodo vzljubili to, kar je všeč vam,« je dejal don Boško svojim salezijancem. Današnji mladi imajo radi glasbo, pesem, ples, simbolično govorico... Prav zato smo sc sestre odločile, da ne bomo predavale, ampak svoje sporočilo posredovale preko utrinkov povezanih v celoto s petjem, plesom, simboli in glasbo. Sestre smo mlade nagovorile z besedami papeža Janeza Pavla II. mladim v Postojni: »Dragi prijatelji, ko vas oblegajo skušnjave, da bi se zaprli vase, ker vas življenje zasipa s skrbmi ali vas včasih celo straši, se spomnite, da vstali Jezus trka na vrata vašega srca in čaka, da mu odprete. Če ga sprejmete, reče vsakemu: »Mir s teboj!« Sprejmite ga! Odprite mu! Ne bojte se!« Sestre salezijanke smo se približale mladim v nekaterih župnijah na Gorenjskem, Dolenjskem, Štajerskem in v Prekmurju. Po recitalu smo bile vedno pripravljene na pogovore in najbolj smo bile vesele, kadar so se prisotni odzvali in izrazili! svoja mnenja ter zastavljali razna vprašanja. V Murski Soboti smo predstavile recital v prostorni župnijski cerkvi. Tako jc bil skupni pogovor otežkočen, zato pa smo se srečale z njimi posamično. Sicer pa sestre Hčere Marije Pomočnice vsak dan srečujemo mnogo mladih družin in vrata naše hiše v Murski Soboti so vedno odprta za vsakogar. Lahko se o tem pripričate tudi vi... s. Marija Imperl HMP 215 Mlade sestre HM P Mojca, Ivica, Irena ODRANCI - Minulo leto je bilo predvsem v znamenju orgel, dogajalo pa se ie tudi marsikaj drugega. 25 fantov in deklet je v januarju obiskovalo tečaj priprave za zakon. Osmošolci so 19. aprila v Kančcvcih s p. Primožem razmišljali o svoji prihodnosti, 11. maja pa so pred župnijskim občestvom slovesno izpovedali, da Pred Slomškovim spomenikom v Mariboru 216 bo ta prihodnost krščanska. V Kančcvcih so 6. aprila duhovno zoreli tudi starši prvoobhajancev. Materam smo sc zahvalili 23. marca na prireditvi, ki so jo skupaj pripravili Župnijska Karitas, šola in vrtec. Duhovno obogatitev za župnijo sta prinesla dva obiska. V aprilu sta bila tri dni med nami dva bogoslovca Tadej Legnar in Tomislav Roškarič, dva septembrska tedna pa jcbil na pastoralni praksi bogoslovec 5. letnika Janez Vagneriz Maribora. Njihova pričevanja naj bodo vzpodbuda tistim, ki jih Gospod kliče. V nedeljo, 20. julija so v naši župniji potekali letošnji ekumenski pogovori. Popoldanski program so uvedle pevke skupine Dobri pastir iz Crensovcc. O ekumenskem srečanju v Gradcu je spregovorila dr. Ivanka Tadina. O spravi in edinosti med Cerkvami pa so govorili: dr. Vinko Škafar (katoliška Cerkev), Vladimira Mesarič (evangeličanska), Srečko Krajnc (binkoštna) in Melita Jakšič (adventistična). Srečanje smo sklenili v cerkvi z bogoslužjem Božje besede. Tretji oratorij v Odrancih, z naslovom Biser planin, je trajal od 22. do 27. julija. Vodile so ga s. Marta, s. Marija in s. Cilka. Pomagale sta jim Zalka in Tanja. Vsak dan je prihajalo nad sto otrok, ki so prepevali, molili, sc igrali, izdelovali razne predmete. V četrtek smo sc z enim avtobusom odpeljali na Slomškov grob m v Vuzenico ter tako spoznavali dragocen slovenski biser, škofa Slomška. Ob sklepu oratorija, 27 julija, smo obhajali tudi 25-lctnico redovnih zaobljub s. Marte Zadravec. V nedeljo, 21. septembra, je TV Slovenija prenašala sv. mašo iz naše cerkve. Odmevi so bili ugodni Osrednji dogodek minulega leta je bila blagoslovitev novih orgel. 11. aprila so delavci Škofijske Orglarske delavnice iz Hoč z dvema tovornjakoma pripeljali nove orgle, seveda razstavljene. V treh dneh so jih sestavili, nato j c električar Blagoslovitev orgel 217 uredil napeljavo. Naslednji teden sta z delom začela oglaševalca, ki sta vsako od 1473 piščali morala večkrat vzeti v roke, da je končno zapela pravi ton. Po dobrem mesecu dni so orgle zapele v vsej polnosti. Ob tem smo morali urediti še dodatna dela. Trofazni tok do orgelske omare je napeljal domačin Franc Kavaš. Namestil jc tudi kable od igralnika do orgel. Pri tem mu je pomagal tudi Martin Zver, ki je izdelal železne objemke. Okna za orglami je z vezano ploščo zakril mizar Štefan Antolin, betonski okenski okvir pa je pobarval pleskar Tomaž Sonc. Vsi domači mojstri so skrbno opravili svoje delo. Nove orgle jc 1. junija blagoslovil škof dr. Franc Kramberger. Med mašo je pel domači mešani pevski zbor pod vodstvom msgr. Lojzeta Kozarja. Eno pesem je zapel tudi dekliški zbor Harfa. Petje jc na novih orglah spremljal dr. Stefan Ferenčak. Po maši je dr. Ferenčak z besedo poredstavil nove orgle, dr. Johann Trummer iz Gradca pa z igranjem. Isti je 7. junija izvedel tudi prvi orgelski koncert v naši cerkvi. Dve skladbi je zaigral tudi njegov učenec Matej Podstenšek iz Slovenj Gradca. Dispozicijo za nove orgle je naredil dr. Štefan Ferenčak, ki ima tudi sicer velik delež prt novih orglah. Orgle imajo 23 registrov, oz. 23 vrst piščali. Stale so 18,500.000 SIT. Prisrčna hvala vsem darovalcem, predvsem dobrim odranskim vernikom, ki so v dobrih dveh letih zbrali glavnino te vsote. Ob priliki blagoslovitve orgel jc župnija izdala knjižico Pesem stoterih piščali, v kateri so v sliki in besedi predstavljene orgle in odranska župnija. Škof dr. Franc Kramberger je isti dan pred mašo blagoslovil tudi nekdanji pokopališki križ, ki stoji sedaj, lepo obnovljen, na prostoru pred cerkvijo. Na obnovljenem pokopališču stoji sedaj novi križ, ki je bil blagoslovljen skupaj z novo mrliško vežico na velikonočni ponedeljek. PEČAROVCI - V naši župniji so se važnejši dogodki zgodili že takoj na začetku leta. Dne 2. januarja smo v naši cerkvi imeli koncert božičnih pesmi. Nastopili so sledeči pevski zbori: Iz župnije Grad so nastopili kar trije: mešani, dekliški in otroški. Potem mešani zbor iz Dolenec in iz Markovec ter iz Martinja, od tod tudi kvartet, in seveda tudi domači sebeščanski zbor pod vodstvom organistke ge. Mirjane Huber, ki je poleg božične pesmi zapel tudi starodavno in staroletno pesem, ki jo pojejo na Silvestrovo: »O kristjani, kak vesela je ta noč zdaj tu za nas, staro leto slovo jemlje, novo pride gnes do nas...«. Vse zbore je z veznim besedilom povezovala in napovedovala naša bralka beril ga. Olga Gumilar iz Pečarovec. Na koncu pa smo vsi iz srca zapeli najlepšo božično, Sveta noč.. Na družabno skupno pogostitev smo se vsi odpeljali na Horvatov breg na kmečki turizem lončarja Zelka, kjer se je slišala šc kakšna ne dirigirana pesem. Naše proščenje »mrzla proška« jc bila v resnici mrzla in drevje jc bilo pravljično odeto v lepo ivje. Glavno mašo je vodil gospod župnik mag. Peter Ivančič iz Radence, popoldansko ekumensko pa domači župnik Friderik Gumilar. Na svečnico sta obhajala zlato poroko Alojz in Ana Bagari iz Pečarovec. Alojzu se je domači župnik še posebej zahvalil za dolgoletno sodelovanje pri cerkvenem petju. Domači pevci pa so občuteno prepevali, šc najbolj pa ziatoporočno pesem. Bilo je veliko ljudi, ki so prišli iz hvaležnosti in pa seveda tudi zaradi praznika. 16. februarja pa sta obhajala svoj zlati jubilej Peter in Valentina Fujs iz Pečarovec. Tudi njima se je župnik šc posebej zahvalil za zvestobo Cerkvi in za dar, ki sta 218 Cerkveni pevski zbor v Pečarovcih ZlatoporoČenca Alojz in Ana Bagari 219 Zlaioporočenca Peter in Valentina Fujs ga darovala za domačo cerkev tj. za stensko sliko na zunanjščini, kjer je upodobljen škof Anton Martin Slomšek. Župnik jima je v spomin podaril veliko uokvirjeno kopijo (c slike in tega sta bila še najbolj vesela v upanju, da bo Slomšek kmalu proglašen za blaženega. Drugo farno proščenje smo obhajali 13. aprila. To naj bi bila »topla proška« pa nas je presenetil sneg, veter m hlad. Ljudi jc bilo precej, slovesnost pa je vodil pater Lavrcncij Anžel frančiškan in župnik iz Maribora. Prvo sveto obhajilo in izpoved vere za osmošolec smo letos imeli že 8. junija. To je bilo že neko znamenje, da župnik omaguje in boleha. Zato sem poslal g. škofu ordinariju prošnjo naj me razreži službe župnika, ker pač iz zdravstvenih razlogov več ne zmorem tega bremena. Tako sem bil s I. avgustom razrešen in sva sc skupaj z gospodinjo sorodnico Marijo Čurman preselila na moj dom na Dolnje Slaveče. Farani so mi naredili lepo zahvalno slovo za vsa moja leta bivanja pri svetem Sebeščanu, kjer sem služboval od 5. aprila 1975. V dar so mi poklonili lepo sliko cerkve. Cerkveni pevci pa so prepevali meni najljubšc pesmi, ker so pač vedeli, da sem prijatelj petja. Med mašo setn imel zadnji krst. Krstil sem malega Sebastjana Časarja iz Prosečke vasi. Tudi to mi bo lep spomin, ko sem sc poslavljal od župnije. Službo sem predal nasledniku gospodu Andreju Lampretu, ki jc prišel od svete Jedrti nad Laškim, po rodu pa je iz župnije Šmartno pri Slovenj Gradcu. Kakor sem zapisal v župnijsko kroniko, tako zapišem tukaj; Novemu župniku želim veliko Božjega blagoslova in duhovnih uspehov pri dušnem pastirstvu. Vsi dogodki, ki sem jih opisal so predstavljeni tudi na pričujočih fotografijah, ki nam bodo ostale v trajen spomin. 220 Prvo obhajilo in izpoved vere PERTOČA - Pripadnost Cerkvi sc kaže (udi v tem, da ima vsaka vas svojo kapelo. Tudi Izraelci so imeli nekoč vaške molilnice, sinagoge. Jezus jc redno ob sobotah zahajal v shodnico. Najpogosteje seveda v domačo, v Nazaretu. Svojo -vaško kapelo jc letos dobila vas Krašči. Vendar nc gre za navadno kapelo. Novi mrliški vežici jc dodan prostor, ki bo služil kot kapela. Vaščani Kraše so si že dolgo želeli, da bi imeli kapelo. Toda vas nima pravega vaškega središča, kjer bi takšna kapela bila osrednja vaška zgradba in bi povezovala krajane. Umetno jezero na Ledavi jc raztreseno vas še dodatno razdelilo. Ob gradnji nove mrliške vežice pa sc jc ponudila priložnost, da bi pokrit prostor pred vežico služil tudi v bogoslužne namene. Gradbeni odbor pod vodstvom prizadevnega Zdenka Bcloše-viča jc v dobrem letu dni dokončal gradnjo. Bogoslužni prostor krasita dve nabožni podobi. Na prvi jc upodobljena sv. Ana, ki je tudi zavetnica kapele. V Kraščih je predvsem med starejšimi ženskami to ime pogosto. 'Jako so kraške Ane darovale za podobo svoje zavetnice. Na drugi strani pa jc slika angela varuha, dar Zdenka Bcloševiča. Oboje je naslikal 'linč Mertiik iz Beltince. Kapela z vežico je bila blagoslovljena 21. septembra. Vsa tri pokopališča v župniji so ob kapelah oziroma pri cerkvi. Od vsakega mrliča sc poslovimo takorckoč dvakrat: v mrliški vežici in v kapeli oziroma cerkvi pri pogrebni maši. Pri krstu, torej v cerkvi postanemo Člani Cerkve, naj sc tam tudi sklene naša zemeljska pot življenja. Mrtvim, še bolj pa seveda živim odslej zvonovi v župnijski cerkvi zvonijo na električni pogon. Imamo tri zvonove. Med seboj so lepo uglašeni, sinhronizirani in zvonijo v točno določenem ritmu, zaporedju. Lahko sp vklopijo ročno ali pa daljinsko. Župnijska cerkev jc na hribu, zato se glas zvonov razlega daleč naokrog. 221 Njegovemu vabilu k nedeljski in praznični maši sc v naši župniji odzovemo v velikem številu. Tudi v letu 1997 jc bilo tako. Pri maši sodelujemo s petjem, ki ga na orglah spremljajo učenci dr. Štefana Ferenčaka, ki poučuje glasbo. Številnim križem ob cestah in križpotjih se jc pridružil šc »papežev« križ. V spomin na papežev obisk v Sloveniji smo hoteli postaviti križ na ledavskem mostu. Takšen križ na mostu bi po mnenju prometnih strokovnjakov ogrožal varnost na cesti. Naša prošnja jc bila torej zavrnjena. Po zapletenih birokratskih poteh smo dobili dovoljenje za postavitev križa ob mostu. Križ je naredil Anton Osko s Pcrtočc. Četudi jc križ ob mostu, pa naj vseeno povezuje verne in neverne, katoličane in drugoverce, dobre in hudobne... Življenjske križe pa laže prenašamo z Božjo pomočjo, ki si jo izprosimo z molitvijo in petjem. Za to drugo pa nam prav pride nova pesmarica, ki jo uporabljamo v cerkvi, veroučni učilnici in tudi doma. Saj, kdor poje, dvakrat moli! Na god Rožnovcnskc Matere Božje je končal svojo življenjsko pot naš najstarejši faran Jurij Gomboc iz Gerlincc. Le pet mesecev mu je manjkalo do sto let. Visoka starost je Božji dar in sad lastnega zdravega načina življenja. Tudi za našega stoletnika velja isto. Bil jc mož globoke vere. Šc v visoki starosti jc prihajal k maši. Dobesedno prihajal. Do cerkve jc imel uro peš hoje. Tudi s kolesom sc jc rad vozil. Natančnost, odgovornost, red, delo in molitev so bili temelji njegovega stoletnega življenja. Njemu in ostalim umrlim v letu 1997 želimo in zanje molimo, da bi dosegli srečno večnost. PETROVCI - NEDELA - V soboto, 4. januarja 1997, ob 10.30 sem v Markovcih maševal za diamantna zakonca Elcmcra in Marijo. V nedeljo, 9. februarja, na seji ŽPS soglasen sklep: župnijsko spalnico v župnišču jc potrebno zopet urediti tako, da bo lahko služila svojemu namenu, če bo moral kak duhovnik priti v župnijo na pomoč. Na seji ŽPS v nedeljo, 9. marca, smo ugotovili, da jc sklep z dne 9. februarja uresničen. V petek, 25. aprila jc tudi 5 delavcev iz Martinja pomagalo saditi mlade jablane pri Duhovnem centru v Kančevcih. V petek, I. maja ob I6h sem tudi jaz somaševal z dr. Jožefom Smejem in drugimi sobrati ob blagoslovitvi temeljnega kamna za Dom sv. Martina v Martjancih. Naše majniško branje je bilo knjiga s. Elizabete Hermine Brelih: Devica Marija in Mala Terezija. Na binkoštno nedeljo, 18. maja ob I5h, ob romarski cerkvi sv. Ane v Boreči je bilo srečanje cerkvenih pevskih zborov iz: Dolenci, Markovci, Martinjc (mešani zbor in moški kvartet), Boreča; od Grada mešani in dekliški zbor; Bakovci; iz Martjanec mešani in moški zbor; Pečarovci; z G. Senika zbor »Avgust Pavel«. -Vseh pevcev jc bilo okrog 160. Nastope posameznih zborov jc odlično povezoval pesnik Srečko Kalamar iz Martinja. Voditelji zborov so dobili kot darilce lončene zvončke. Sončno vreme in južina po nastopu jc šc bolj razvezala jezike v prijetno razpoloženje. Državna Slovenska manjšinska samouprava in Zveza Slovencev na Madžarskem sta organizirali 1. državno srečanje Slovencev na Madžarskem v soboto, 24. maja ob 15h. V monoštrski cerkvi jc vodil somaševanje škof dr. Jožef Smej in v govor vpletel zmago nad Turki, kar jc ovekovečeno na sliki nad korom mogočne cistercijanske cerkve in v knjigi Lojzeta Kozarja Liccnciat Janez. Program jc posrečeno povezoval župnik Štefan Tot. - V nedeljo, 25. maja, popoldne j c sledil kulturni program na odru na prostem in ples. 222 V ti Voditelji pevskih zborov pri Sv. Ani v Boreči Za proščcnje sv. Trojstva, 25. maja, je slovesno mašo pri Nčdeli daroval vodja Duhovnega centra p. Miha Sckolovnik. V nedeljo, 1. junija ob 1611 je v Slovenski vesi v Porabju bila blagoslovitev prenovljene kapele sv. Florijana. Sombotclski škof dr. Konkoly Istvan z dekanom iz Monoštra in župnikom Štefanom Totom jc opravil slovesnost, šc 4 madžarski duhovniki in martinski smo bili navzoči kot statisti. Mešani pevski zbori so peli večinoma madžarske pesmi, nekaj slovenskih in latinskih; tudi prošnje vernikov so bile deloma slovenske. Posebno mašo v cerkvi sv. Ane jc v soboto, 21. junija, ob 1 Ih naročila družina Ficko Štefana iz Boreče ob udeležbi številnega sorodstva širom Slovenije. Po maši je bila pogostitev na domu imenovane družine. Starši prvoobhajancev so lepo uredili in okrasili ne samo župnijsko cerkev, ampak tudi okolico. Slovesnost jc bila v nedeljo apostolov Petra in Pavla, 29. junija, izjemoma ob lOh. Izreden dogodek jc bil v nedeljo, 13. julija: po slovenski maši na G. Seniku je sledila sv. maša in sicer v celoti v slovenščini tudi na D. Seniku. Somašcvala sva z župnikom Bence Sandorom, ki sem se mu v začetku maše prisrčno zahvalil, da jc tako mašo dovolil. Pa tudi župnik Bence se je ob koncu zahvalil vsem, ki smo sodelovali in je pohvalil lepo slovensko petje. Zal mi jc, da nismo čitali eno berilo v nemščini, ker sedaj v tej vasi že deluje nemški ženski pevski 13-članski zborček. Po maši sem vsem navzočim razdelil podobice lurške in škapulirske MB. Cerkev je bila nabito polna. Časopis Porabje jc o dogodku objavil uvodni članek 31. 1.97. V soboto, 16. avgusta, ob I4h jc bilo v Ženavljah odkritje »spominskega znamenja« na pristanek balona z Belgijcema Cosyns in Van der Elst leta 1934. V lepem sončnem popoldnevu sc je gotovo zbralo več ljudi kakor tistega davnega leta. Posebne barvne razglednice so delili zastonj, le znamke jc bilo treba plačati pri provizoričnem poštnem uradu ob cesti, kjer jc v križišču spominsko znamenje. Tudi pecivo so delili zastonj, le pijačo smo plačali. Srečolov je bil odličen, saj je 223 Prvoobhajanci s starši vsaka srečka prinesla dobitek. Fijakar Viktor iz Šulincc jc nasmejan prevažal radovedneže po veseličnem prostoru. - Pogrešal sem, da nobeden izmed govornikov ni omenil živahne reportaže s fotografijami v Kalcndaru Srca Jezusovega 1935. Tudi na državni praznik sv. Štefana kralja, 20. avgusta, je bila na G. Seniku ob iOh slovenska maša s primerno pridigo. Tudi nedclski župljani z župnikom vred smo se udeležili 260-letniee rojstva Mikloša Kuzmiča in 140-letnicc rojstva dr. Franca lvanocyja v Kančevcih pri Sv. Benediktu, 24. avgusta, ob 15h. O tem bo pa gotovo izčrpno poročal Duhovni center. RADENCI - V naši župniji, sv. bratov Cirila in Metoda v Radencih, smo imeli ob farnem žegnanju še prav posebno slovesnost. Mariborski škof g. Franc Kramberger jc namreč blagoslovil nove zvonove in dokončana dela pri dograditvi zvonika ob obnovi zunanjščine cerkve. V povišanem zvoniku sta s svojo mogočno pesmijo zadonela dva nova zvonova (1650 kg in 350 kg), zamenjan pa jc bil tudi reklamiran eden od obstoječih zvonov. Zvonove je izdelala livarna iz Žalca, elektrifikacijo zvonov in bilje ure pa jc izdelal priznani podjetnik iz M. Sobote. Sama cerkev je s temi deli dobila obliko, ki se lepo vklaplja v okolico. Čeprav leži v nižini, jc sedaj daleč vidna in opazna, nenazadnje tudi zaradi zanimive steklene strehe zvonika in osvetljenosti Ic-tc iz notranjosti. Dela je po načrtih arhitekta g. Blaža Slapšaka izvedlo Lendavsko podjetje Gradbenik, nadzor pa je vršil g. Stanko Klemenčič iz Črešnjevec pri G. Radgoni. Za vse to so v veliki meri prispevati farani, botri, domače podjetje, farani iz pobratene župnije 224 Stuttgart-Rohr (njihovi predstavniki so se tudi udeležili slovesnosti), svoj delež pa sta primaknili Radenska in občina. Veliko »gradbeno« stvaritev so nam pripravili tudi mladi in nekoliko manj mladi »arhitekti« ob božiču. Z združenimi močmi so izdelali veličastne jaslice, ki jih je prišlo občudovat tudi veliko gostov našega zdraviliškega kraja. Obljubili so tudi, da se bodo prihodnje leto še bolj potrudili. Adventni in božični čas je bil lepo doživet tudi zato, ker je v adventu potoval po domovih kip Marije, domov pa smo si lahko odnesli tudi betlehemsko luč, ki so jo v cerkev prinesli skavti. Zelo dejavna je tudi župnijska karitas. Pred božičem so obiskali varovance v domu ostarelih v Rakičanu in jih simbolno obdarili, v marcu pa so pripravili srečanje bolnih in ostarelih iz domače župnije in jih pogostili. Vključili smo se tudi v karitasovo akcijo - streha nad glavo, za pomoč ljudem v Bosni in Hercegovini, ki imajo uničene domove. Imeli smo tudi tri dobrodelne prireditve za karitas. Ob božiču so nastopili mladi pevci pevskega zbora domače osnovne šole, mladi glasbeniki iz glasbene šole v G. Radgoni gledališka skupina KUD Bubla pa je izkupiček ene predstave veseloigre Trije vaški svetniki namenila za karitas. Tudi mladi so v okviru Salezijanskega mladinskega centra koristno izrabljali svoj prosti čas. Športniki so vestno trenirali, se udeleževali raznih športnih srečanj in turnirjev in dosegli tudi lepe uspehe. To veroučno leto smo pripravili tudi enkrat mesečno prave »igre brez meja«, kjer so tekmovali razredi med seboj za prehodni pokal. Delo mladih pa ni bilo osredotočeno le na igro, saj so se udeleževali duhovnih vikendov in tudi raznih srečanj, kot je srečanje mladih v Stični. V današnjih kriznih časih za mladino, si lahko le želimo, da bi jih bilo čimveč vključenih v take koristne skupine. V veliko pomoč pri delu mladinskega centra jc bil Anton Pajžlar - Tunč, ki je pri nas opravljal nadomestno civilno služenje vojaškega roka. Pri verouku so duhovnikoma pomagali tudi kateheti - laiki, in voditelji birmanskih skupin. Veroučno leto smo začeli s skupnim srečanjem vseh veroučen-cev, na katerem je predaval g. Ivan Kranjc, kaplan iz Črensovec. To leto smo imeli nekaj časa ob nedeljah pred večerno sv. mašo takoimenovani »Nedeljski katekizem«, kjer smo ob molitvi in besedilih iz Katekizma katoliške Cerkve poglabljali svojo vero. Drugo oktobrsko nedeljo je bila med nami s. Marija Sreš, misijonarka iz Indije. Nagovorila nas je med sv. mašami, popoldne pa nam je med misijonarskim programom pričarala delček Indije prek diapozitivov. V dvorani pred cerkvijo smo si občasno ogledali tudi nekaj filmov iz zgodovine katoliške Cerkve. Tako smo videli film o škofu Slomšku, film z božično vsebino in film z naslovom »Po Jezusovih sledovih«. Kar nekaj nedeljskih maš so nam s svojim petjem in glasbo obogatile, ali podaljšale ob koncu s koncertom razne skupine. Tako smo gostili župnijski mešani zbor od sv. Jurija ob Ščavnici, mešani pevski /bor iz Cerknice, pevsko društvo Lira iz Kamnika, dekliški nonet Aeda iz Cerknice, študentsko vokalno skupino Lira iz Maribora in mešani pevski zbor Radenske. Prav lepe trenutke smo doživeli tudi ob orgelskem koncertu g. Huberta Berganta, ob koncertu iz niza 34. festivala komorne glasbe XX. stoletja m ob koncertu, ki nam ga je pripravila naša mlada organistka Felicita Heric skupaj s študentkami glasbene akademije. 225 SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI - Če bi vrednotili in ocenjevali življenje župnije zgolj po tem, kar sc je gradilo, adaptiralo in popravljalo, bi gotovo ravnali napak. Vzporedno z zunanjimi deli sc mora graditi tudi duhovna stavba župnije. Duhovniku tudi zunanja dela morajo pomagati pri pastoralnem delu, pri graditvi duhovne zgradbe župnije. Obnovitvena dela pa mu lahko v veliki meri pomagajo, da naveže tudi osebne stike z verniki, ko jih prosi za to ali ono uslugo. Še bolj kakor obnovitvena dela nas je v prejšnjem pastoralnem letu zaposlil verouk. Poučujeva ga dva kateheta. Ko sc oziramo nazaj, vidimo bogato setev v srca naših mladih kristjanov in upamo tudi na bogato žetev. Tako smo v prejšnjem veroučnem letu najprej veroučence navduševali za veroučno revijo Mavrica. Lahko rečem, da smo imeli sorazmerno še dosti naročnikov, čeprav ne toliko, kolikor bi si želeli. Nekaj veroučencev je sodelovalo tudi s svojimi prispevki, ki so bili objavljeni in nagrajeni, kar je gotovo velika spodbuda za naprej. V adventnem času je bila naloga veroučencev, da skupaj s starši, starimi starši in brati ter sestrami izdelajo križe. Izdelovali so jih iz lesa, testa, gline, papirja, iz kovine, nekateri pa so jih tudi narisali. Marsikateri veroučcnec je prinesel v veroučne prostore pravo umetniško mojstrovino. V adventu smo se vključili v Misijonsko akcijo in zbirali denar za otroke v misijonih in za naše misijonarje. Akcija jc zelo uspela, sodelovali so vsi veroučenci in nabrali so kar 1 K).(MM) SIT. Ves ta denar smo nakazali v Ljubljano v misijonsko pisarno. V tem času smo otroke 4. razreda navduševali za dopisovanje s slovenskimi misijonarji po svetu. Polovica otrok je pisala misijonarjem v daljne dežele: v Kongo, na Madagaskar, v Indijo, na Japonsko, v Albanijo, v Brazilijo... Spletle so sc prave prijateljske vezi in mnogi si še naprej dopisujejo. Otroci tako z večjim veseljem spremljajo delo in življenje misijonarjev in obenem spoznavajo tuje dežele m narode. Februarja smo v vseh razredih opravili pepcljenjc, ki je znamenje začetka posta. To smo storili zato, ker otroci več sploh ne vedo, kaj je to pepcljenjc, pa tudi zato, da bi se v srcih otrok s tem simboličnim obredom zbudila priprava na velikonočni čas. Obred pepelenja jim jc bil tuj, večina ga jc tudi prvič videla, vendar so ga spremljali z velikim zanimanjem in pri njem tudi sodelovali ter se še dolgo časa pogovarjali o tem spokornem bogoslužju. V času februarskih počitnic so se ministranti udeležili duhovnih vaj v domu duhovnosti Sv. Benedikt v Kančcvcih m se vrnili polni lepih doživetij. V adventnem in postnem času pa sc jc 15 ministrantov iz naše župnije udeležilo duhovne obnove v Ljutomeru. Ministranti sc tudi vsak mesec srečujejo v veroučni učilnici na tako imenovanih ministrantskih srečanjih. V mesecu marcu pa smo se odločili za pastoralne obiske v vseh družinah prvoobhajancev in le-tch jc 41. V družinah so zelo lepo sprejeli kateheta. Ti obiski so bili posebno lepa doživetja in srečanja, ki so gotovo ostala zapisana v srcih vseh. Tudi v prihodnjih veroučnih letih bomo nadaljevali s to pastoralno prakso. V prejšnjem pastoralnem letu smo z veroučenci vsak mesec pripravili sveto mašo, pri kateri so sodelovali s petjem, uvodi in prošnjami. Potrebno je, da žc otroci sodelujejo pri oblikovanju sv. maše in tako v sebi vzgajajo čutenje in odgovornost za nedeljske slovesnosti v domači župnijski cerkvi. Trikrat pa smo v tem letu imeli sestanek s starši veroučencev. Dve srečanji sta pripravila kateheta, v aprilu pa je staršem vseh razredov spregovorila dr. Marija Sraka. Odziv staršev na predavanje je bil zelo dober in mnogi so izrazili željo po nadaljnih podobnih srečanjih. V mesecu maju, v Marijinem mesecu pa je obiskovalo dokaj redno 250 veroučencev šmarnice, ki so bile v župnijski cerkvi in še pri 12 kapelicah in križih po vsej župniji. Otroci radi sodelujejo pri šmarnični 226 Prvoobhajand pri Sv. Juriju ob Ščavnici pobožnosti z branjem litanij, molitvijo in prepevanju šmarničnih pesmi. Dušni pastir pa pride enkrat v mesecu maju k vsaki kapelici ali križu maševal za vse žive in pokojne vaščane in za vse udeležence šmarnične pobožnosti, čemur seveda sledijo tudi agajve. Tudi mladinsko pastoralo nismo zanemarjali. Mladi kristjani iz naše župnije so sc (od 1. okt. - 3. maja) vsako soboto zbirali v veroučni dvorani. Obravnavali smo leme, ki najbolj žulijo mladega človeka. Precej časa smo namenili molitvi. Iz leta v leto ugotavljamo, da mladi potrebujejo molitev in radi molijo, vendar na njim lasten način. Vsak mesec smo pripravljali mladinsko mašo, ob prvih sobotah v mesecu pa se redno udeleževali molitvenih ur po župnijah naše dekanije. Pred božičem so mladi v župnijski cerkvi postavljali jaslice, spomladi pa smo kolesarili k Bukovniškemu jezeru. Z lepimi doživetji smo sc zvečer vračali domov. V juliju pa smo se udeležili duhovnih vaj na Trsteniku. Voditelj duhovnih vaj jc bil domači župnik, pomagal pa mu je bogoslovec 2. letnika, Robert Brest. V lepem sončnem vremenu so se mladi, skupaj z bogoslovcem, povzpeli na Storžič. Obnovitvena dela Pred štirimi leti smo tcmljito obnovili spodnji del župnišča. Ker pa je vseskozi tudi gornji del župnišča »klical po obnovi«, smo se letos meseca februarja odločili za temeljit poseg v nadstropju župnišča. Najprej smo po vseh sobah položili temeljno betonsko ploščo in talno izolacijo. Z vseh zidov smo odstranili star m vlažen omet in ga nadomestili z novim. Po vseh prostorih smo napeljali novo električno napeljavo, telefone m domofone. Sledil je nov vodovod, m nova centralna kurjava. Razpadajoče in razpokane strope smo precej znižali m jih nadomestili z mavčnimi ploščami s toplotno izolacijo. Prav tako smo posodobili bivalne prostore s sanitarijami. Ko so se ometi temeljito izsušili, je prišlo na vrsto polaganje keramičnih ploščic, toplotne talne izolacije in lesenih podov. Namestili smo tudi nova vrata. Ko sc jc vse dobro posušilo, smo prepleskali sobe, očistili in na novo pobarvali okna. Na koncu smo šc zmontirali nova svetila 227 in opremili sobe. S prostovoljnim delom in denarno pomočjo naših dobrih župljanov in seveda z Božjo pomočjo, smo prepotrebno obnovo končali. Sedaj je temeljito obnovljeno celotno župnišče. Vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri obnovi župnišča: iskreni Bog plačaj! V župniji imamo samo eno podružnično cerkev. To je cerkev Svetega Duha na Stari Gori. Zelo jo je že načel zob časa. Potrebna jc temeljite obnove. Je ena izmed najlepših evropskih baročnih cerkva. Na koru so tudi druge najstarejše Orgle na Slovenskem, ki pa so v zelo slabem stanju. Cerkev jc zares velike umetniške vrednosti. Tega se zavedajo: župnija, občina Sv. Jurij ob Ščavnici in seveda tudi ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Menim, da bomo s skupnimi močmi tudi ta sakralni biser Slovenskih Goric obnovili. Že letos smo samo s pomočjo občine Sv. Jurij ob Ščavnici in ministrstva za kulturo odstranili staro in dotrajano kritino, streho cerkve na novo polatali ter jo pokrili z bobrovcem, po navodilih zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora. Pomembne župnijske slovesnosti - 27. aprila je bilo v naši župniji župnijsko žegnanjc, ki jc privabilo iz bližnje in daljne okolice veliko ljudi. Slavnostni pridigar je bil naš rojak iz Dragotinec, naslovni škof dr. Vekoslav Grmič. V srca svojih rojakov je sejal seme božje besede o pričevanju, dobroti in krščanski ljubezni. 18. maja, praznik Sv. Duha - binkošti. Veliko žegnanje pri podružnični cerkvi Sv. Duha na Stari Gori. Slavnostno mašo je vodil naš domačin, sedaj župnik pri Sv. Rupertu v Slov. Goricah, g. Anton Fras. Z jasno besedo nas jc opogumljal, naj smo vedno odprti delovanju Sv. Duha, ki dela vse novo in daje človeku moč za življenje po evangeliju. Izpoved vere osmošolcev 228 Mladina na duhovnih vajah na Trssemktt 25. maja, popoldne pa smo imeli župnijsko srečanje bolnikov, ostarelih in invalidov. Najprej smo molili rožni venec. Sledila je sv. maša, med katero so prejeli tudi bolniško maziljenje. Po maši pa je bila pogostitev. Potolaženi in duhovno okrepljeni so se vračali domov, morda z zavestjo, da jih župnija ne pozablja, da niso sami, ampak jc z njimi dobri Bog. Veroučenci iz drugega razreda pa so se zagotovo letos najbolj veselili I. junija, nedelje prvega svetega obhajila. 41 prvoobhajancev jc po dobri pripravi prvič v življenju pristopilo k svetemu obhajilu. Z iskreno otroško vero so v svoja srca sprejeli Jezusa in z njim sklenili prijateljstvo. Pri maši so sodelovali prvoobhajanci in njihovi starši. Slovesnost pa je povzdignil otroško-m ladinski zbor. Naslednjo nedeljo, S junija, pa so imeli slovesnost naši osmošolci. Pred Bogom in župnijskim občestvom so slovesno izpovedali vero in hkrati izrazili pripravljenost, da šc naprej poglabljajo svojo vero v mladinski veroučni skupini. Isto nedeljo popoldan pa so praznovali verniki iz vasi Grabanoš. Z veliko vnemo so sc pred tem dnem lotili obnove vaške kapele. S prostovoljnim delom in z denarno pomočjo se je skoraj vsak zapisal v obnovo tega vaškega svetišča. Slovesno mašo in blagoslov kapele jc opravil prodekan naše dekanije, g. Anton Hribernik, župnik na Kapeli. Teden dni kasneje, 15. junija, pa so slovesno blagoslovili temeljito obnovljeno kapelo vaščam Bolehnečic. Popoldan jih j c obiskal škof ordinarij dr. Franc Kramberger in med mašo kapelo blagoslovil. Veliko žrtev, naporov, denarja, dela in ljubezni jc bilo vloženo v obnovo tc kapele. Naj jim bo v ponos, mimoidočim pa v znamenje, da v tej vasi živijo dobri, delovni in verni ljudje. 229 SVETI JURIJ V PREKMURJU - V primerjavi z nekaj leti nazaj je preteklo pastoralno in veroučno leto v župniji Svetega Jurija v Prekmurju potekalo precej mirno. Saj ni bilo kakega večjega in pomembnega dogodka. Tako kot že nekaj let nazaj smo pripravili miklavžcvanjc. Mnogo bolj odmevno in pri ljudeh dobro sprejeto pa je bilo ekumensko bogoslužje v naši župnijski cerkvi v času molitvene osmine za edinost kristjanov. Po pozni sv. maši so sc nam pridružili verniki evangeličanske vere skupaj s svojim duhovnikom Gezo Erniša. Naslednje ekumensko bogoslužje naj bi bilo v evangeličanski cerkvi. Praznik prvega svetega obhajila smo imeli prvo nedeljo v maju. 27 prvoobhajan-ccv jc pristopilo k prvemu sv. obhajilu. Na praznik so se dobro pripravili in lepo sodelovali. 21 osmošolcev pa jc ob koncu veroučnega leta izpovedalo vero. Na izpoved so sc pripravljali na enodnevni duhovni obnovi v Kančevcih. Dobra polovica teh še obiskuje nedeljsko mašo. Praznovali so tudi gasilci po župniji. V maju jc bil blagoslov novega gasilskega doma na Dolnjih Slavečih. Ob tej priložnosti jc našo župnijsko cerkev obiskal predsednik Državnega zbora RS gospod Janez Podobnik V Serdici so praznovali 70-lctnico PGD. V Kramarovcih pa 60-lctnico. Na Gornjih Slavečih je bila blagoslovljena nova avtocistcrna. Povsod so bili navzoči predstavniki vseh verskih skupnosti živečih na ozemlju naše župnije. Skupaj so opravili blagoslovitve, molitve in zaželeli vse dobro gasilcem. Pri Svetem Juriju jc bila blagoslovljena prva mrliška vežica v župniji. Deset pa jih šc gradijo. Prvoobhajanci pri Sv. Juriju v Prekm. 230 C. Podobnik na obisku Novi oltar, ambon in lestenec Veliko vidnejša pa so obnovitvena dela v notranjosti župnijske cerkve, ki je bila vkljub bogati poslikavi obokanega stropa in sorazmerni opremljenosti šc vedno neizpolnjen cerkveni prostor. Predložena zasnova obnovitvenih del obsega ureditev prezbiterija, namestitev pokoncilskega oltarja, ambona, sedilij. vzgraditev klopi ob stenah in stenske obloge, ureditev krstilnika. Marijinega oltarja in oltarja sv. Križa, rcnoviranjc gotskega prezbiterija, zamenjavo in razširitev clcktro instalacije, namestitev novih in zamenjavo starih svetil. Do sedaj smo uredili clcktro instalacijo in namestili nova svetila, položen jc novi tlak v'prezbiteriju in postavljen novi oltar in ambon. Načrte za obnovo notranjosti cerkve je naredil gospod dipl. ing. arh. Jože Kovač iz Ljubljane, sicer pa prekmurski rojak. Od sredstev pa jc odvisno kako bodo dela potekala naprej. Ob začetku veroučnega leta pa smo začeli s pripravo na sv. birmo, ki nas čaka drugo leto. 231 Gumilarjeva kapela na Kukojci Na Kukojco je bila v tem času narejena asfaltna cesta, ki so si jo krajani že dolgo želeli in so zanjo tudi radi priložili svoj delež. Veseli te uresničitve so sc v nedeljo, 24. 8. 1997, popoldne zbrali na začetku odcepa za Kukojco. Medse so povabili svojega župana g, Ludvika Kočarja in občinske svetnike ter svojega rojaka, ki se je 1. avgusta redno naselil na svojem domu ob Miklošu Kuzmiču, Friderika Gumilarja, ki je novo cesto tudi blagoslovil in zaželel vsem uporabnikom srečno in varno vožnjo. Nato pa smo sc peljali do konca asfaltne ceste in sc ob vrnitvi ustavili pri kapeli posvečeni povišanju svetega Križa, na kateri smo pred 10 leti odkrili spominsko ploščo Miklošu Kuzmiču in pri kateri je nastala pričujoča fotografija za spomin na dogodek. Potem pa smo sc zbrali v gasilskem domu ob dobri postrežbi in prijateljskem kramljanju in pesmi, razveseljeval nas jc še naš rojak Franci Sabo s svojo harmoniko. TIŠINA - V vasi Krajna smo 13. oktobra popoldne ob dveh odkrili Klcklovo spominsko ploščo na rojstni hiši, sedaj na hiši Stefancc - Debelak. Klckl Jožef starejši je bil rojen 13. 10. 1874 na Krajni, umrl je 30. 5. 1948 v Murski Soboti in je tam pokopan. Za odkritje plošče se jc največ trudil Franc Horvat, kmet s Tišine. Ploščo jc blagoslovil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, ki jc za to priliko napisat snopič VELIKAN S KRAJNE (ob stoletnici nove maše - Maribor 1996). 232 Člani ŽPS Smo sc udeležili molitvenega srečanja v Gornji Radgoni 2/. 10. V župnijski cerkvi smo molili za mir in domovino. - Na Slomškovo nedeljo smo romali v Maribor z enim avtobusom. Molitveno srečanje pomurske mladine je bilo na Tišini v župnijski cerkvi 2. novembra popoldne ob treh. Mladi so cerkev skoraj napolnili in zbrano molili. Za celodnevno češčenje 4. novembra je pomagal g. pater Miha iz Kančevec. Birmanke 6., 7 in 8, razreda so bile na duhovnih vajah v Kančevcih 4. novembra, birmanci pa 8. novembra. Miklavževanje otrok smo imeli 7, decembra v dvorani gasilskega doma v Tropovcih popoldne ob treh. Od decembra 1996 je tudi naša cerkev ponoči razsvetljena. Tečaj o pripravi na zakon smo začeli 26. januarja ob treh popoldne. Trajal je 3 nedelje zapored od treh do petih. Tečaja sc jc udeleževalo 25 mladih. Gregorijanske maše za rajnega Franca Gaborja iz Pctanjec je opravljal upokojeni župnik Alojzij Gabor v februarju 1996. Darovala je družina Tkalec iz Petanjcc. Sv. Gregor Veliki pripoveduje: V samostanu pri sv. Andreju na hribu Čeliju je umrl menih Just. Gregor jc da! zanj brati mašo trideset dni po vrsti. Ko sc jc opravila trideseta maša, seje rajni prikazal svojemu bratu Kopiozu in mu naznanil, da je rešen iz vic. Šmarnice smo imeli zjutraj in zvečer v župnijski cerkvi. Vsak večer pa tudi po kapelah. Slovesnost Izpoved vere je bila na binkošti, prvo sv. obhajilo pa na praznik sv. Trojice. Pred proščenjem Srca Jezusovega v Gcdcrovcih jc bila kapela poslikana in sohe za plot pobarvane ter nova žica na plot nategnjena. Junija 15. smo imeli sv. birmo. Birma je bila med sv. mašo, binnoval je pomožni škof dr. Jožef Smej. Vseh birmancev jc bilo 155. S škofovskim odlokom štev. 278/27. 5. 1997 se iz.ločijo iz župnije Cankova hiše zaselka Polanci - Skakovci št. 2-6, sedaj 70, 71, 72, 73, 74 (14 ljudi) m se priključijo župniji Tišina. Odlok začne veljali Brat Bernard Rajbar v Stični 233 Brat Bernard Rajbar med svojimi 1. 6. 1997, v nedeljo, ko sc oznani v obeh župnijah. V cerkvi smo dali narediti 14. julija novo ozvočenje. Ozvočenje je naredil Jože POLER - Lormanje 22. Naredil je novi, močnejši ojačevalec in dva nova zvočnika, ki ju postavimo ob večjih slovesnostih zunaj cerkve. Romali smo na Svete gore, k Sveti Emi, Sv. Roku, in v Loče. Od 7.-8. avgusta v Medugorje, 23. avgusta v Mokronog, Žužemberk, k trem Faram v Rosalnici, Rimske toplice in Črešnjevec pri Slov. Bistrici. 14. septembra pa v Stično. Za proščenje osmega septembra smo imeli v dneh 6., 7. in 8. duhovno obnovo. Vodil jo je p. Franc Šetar D. J. Vabil nas je k hoji za Kristusom in čeŠČenju Marije, Matere Božje. Bernard Rajbar, rojen 24. 6. 1969 v M. Soboti, doma iz Petanjec, jc brat v samostanu Stična od leta 1990. Po prvih zaobljubah je 14. septembra naredil večne zaobljube, to jc, v redu hoče ostati do smrti. Po večni zaobljubi posvečen jc uveden v »službo Gospodu in v blagor ljudi«. Bogu posvečena oseba predstavlja »Kristusovo neločljivo zvezo z nevesto Kristusovo«. Dragi br. Bernard, tišinski farani smo Ti hvaležni in Ti čestitamo, ter molimo zate, da boš službo kot redovnik vedno zvesto vršil. Tebe pa prosimo, spominjaj se svoje rojstne župnije in prosi za nove duhovne poklice. V letu 1997 so med drugimi umrli: Števanec Alojz, odličen mizarski mojster, ki jc naredil vsa nova vrata na naši cerkvi, Berden Terezija, Ružič Anton in Rogač Janez, dva najstarejša pevca cerkvenega zbora, 96 let stara Debelak Marija, Kuzma Marija in Šoštarcc Jožef. Naj počivajo pri Bogu in prosijo za nas, ki še romamo k Bogu. 234 TURNIŠČE - Novo pastoralno-katchctsko leto smo začeli na prvo nedeljo v mesecu septembru s srečanjem za vse starše šolarjev in predšolskih otrok, ki je potekalo po vseh vaseh. Dobri dve tretjini staršev sc tega srečanja udeležuje. Staršem predstavimo cilje verouka: versko znanje in rast v veri, predstavimo vse katekizme in skupno uredimo načrt srečanj. V minulem katehetskem letu sta zaradi odsotnosti g. kaplana pri katchczi pomagala prof. Nežka Cigut in g. Marko Balažič - naš dolgoletni pastoralni sodelavec. 7 5 mladih je poromalo na tradicionalno vseslovensko srečanje mladih v Stično. Na kvatrno nedeljo smo s tremi avtobusi poromali k sv. Trojici, popoldne pa še obiskali župnije treh nekdanjih turniških kaplanov: g. Karla Pavliča, g. Marijana Fesla in g. Pucka. Na malo mašo smo blagoslovili križ v Dobrovniških goricah -pobudo za postavitev križa jc dal naš župljan Jože Pal. Na Slomškovo nedeljo smo z enim avtobusom poromali v Maribor na skupno slavje in molitev za beatifikacijo božjega služabnika A. M. Slomška. V soboto, 28. septembra, pa jc mešani pevski zbor pod vodstvom organista Mateja Pucka nastopal na Festivalu cerkvene glasbe v Cerkljah na Gorenjskem, kar je lepo priznanje za zbor in organista. V mesecu oktobru smo se tudi šolarji zbirali ob večerih k oktobrski pobožnosti - molitvi rožnega venca in se tako učili moliti. Vsak prvi petek večina naših šolarjev prejme svete zakramente (sv. spoved in sv. obhajilo). Na dvotedenski pastoralni praksi je bil bogoslovec Dušan Todorovič iz Poljčan. Zadnjo nedeljo v mesecu oktobru je p. dr. Vinko Škafar nagovoril starše šolarjev iz nižjih razredov s temo »Oče in mama, tvoj poklic je ljubezen« in vse župljane z razmišljanjem o misijonu in pripravi nanj. Vse pastoralno leto smo pri vsaki sveti maši molili tudi posebno molitev za uspeh misijona, ki smo jo v obliki razglednice, z glavnim oltarjem na naslovnici, razdelili vsem družinam. Zadnjo nedeljo v oktobru smo sc z ŽPS udeležili molitvenega srečanja v Gornji Radgoni. Na isto nedeljo smo pri nedeljskih mašah prešteli 2217 vernikov, od tega 626 moških. 1117 žensk in 466 otrok. Obisk nedeljskih maš jc hvala Bogu še zelo visok. K temu nekoliko pripomore tudi redni predšolski verouk po nedeljskih mašah, saj tako mladi starši prihajajo skupaj z otroki k nedeljski maši. Na prvo soboto v mesecu novembru smo sc z mladino udeležili molitvenega srečanja mladih na Tišini. Drugo nedeljo v novembru smo skupaj z lendavskimi duhovniki blagoslovili novo postavljen križ, ki je blizu župnijskega vinograda. Pobudo zanj je dal naš faran Štefan Denša iz Nedclice. Vseslovenskega romanja v Rim se jc udeležilo tudi nekaj naših vernikov. Tretjo nedeljo v novembru smo imeli pri nas tradicionalno molitveno srečanje molivcev za duhovne poklice in rož rožnega venca. Srečanje so vodili bogoslovci z voditeljem Centra za duhovniške poklice g. dr. Stanislavom Slatinekom. Na praznik Kristusa Kralja smo blagoslovili mogočni križ, ki kraljuje sredi širnih turniških polj. Križ jc sofinancirala Občina in Krajevna skupnost Turnišče, delo pa so zastonj opravili Mizarsto Lebar in g. Franc Lutar. Isto nedeljo je predsednica Župnijske karitas g. Danica Kocct povabila k sodelovanju ob tednu Karitas, ki j c to leto namenjen za naše Pomursko območje. Župnijska karitas je pripravila tudi 350 adventnih venčkov, namenjenih posebej mlajšim družinam. Na prvo adventno nedeljo so pripravili bogato prireditev v takrat pretesni dvorani Kulturnega doma z naslovom Otroci v stiski. 235 V mesecu novembru smo obnovili fasado kapele v Gomilicah. Vse stroške je poravnal g. Raj Martin iz Gomilic. Bog plačaj! Na praznik Brezmadežne smo blagoslovili Marijine podobe - kipe, jih ponesli na domove. Tako »nosijo Marijo« in se ves advent in še naprej v januarju ter februarju zbirajo k molitvi za družine in uspeh misijona. Otroci, ki so prihajali k adventnim popoldanskim mašam so se vključili v adventno - trikraljevsko akcijo Otroci za otroke in s koledovanjem zbrali 166.000 SIT za misijone. Za Miklavža (2. adventna nedelja) je sv. Miklavž obdaril 150 malih in predšolskih otrok. Lepo božično igro jc spisal in pripravil semeniščnik Andrej skupaj z mladimi in ministranti. V januarju smo z mladimi pripravili mesečno molitveno srečanje pomurske mladine. Prvo nedeljo v novem letu nas jc nagovoril dr. Rudi Koncilija na temo; Ali Bog mene nagovarja v Svetem pismu. Vsakoletnega tečaja priprave na zakon sc je v mesecu januarju in februarju udeležilo 38 fantov in deklet. Novoletni obračun jc pokazal, da jc v prejšnjem letu 52 umrlih, 59 krščenih, poročili smo jih 24, obhajil = 97000. Vse kaže, da sicer radi hodimo k maši, prejemamo zakrament sprave in evharistije, pada pa zanimanje za verski tisk, ki pomaga oblikovati cerkveno mišljenje in čut s Cerkvijo. Pred misijonom smo izdali posebno župnijsko glasilo, posvečeno razmišljanju ob misijonu. Člani ŽPS so vsem družinam ponesli misijonski program in vabilo. Gotovo največji dogodek pastoralnega leta ali tudi desetletja je bil misijon v župniji od 15. do 23. marca. Ob tej priložnosti smo dah narediti novo spovednico in pripravili lepe sveče z našo Marijo Vnebovzeto. Tudi novo »nebo in lampaše« smo v času misijona blagosloviti. Misijon so vodili p. dr. Vinko Škafar, dr. Rudi Koncilija in p. Miha Sekolovnik, ki so nagovorili vsakega izmed nas. Vsak dan smo misijon začeli z molitvijo hvalnic in uro češčenja pred Najsvetejšim. Vsak večer smo sklepali z molitvijo: mladine, biblične meditacije in molitvijo večernic. Prvo obhajilo v Turnišču 236 Zakrament sprave je prejelo čez 3200 ljudi, obhajil čez 13000. Po pripovedovanju spovednikov je večina vernikov opravila življenjsko spoved. Za vse velike milosti sv. misijona hvala Bogu in misijonarjem Bog plačaj. Ves mesec maj smo se zbirali ob Mariji tudi po vseh kapelah, ne le v župnijski cerkvi. Na binkošti jc 66 naših prvoobhajanccv doživelo skupaj s starši in botri srečanje s Kristusom v evharistiji. Prvo nedeljo v juniju je 68 osmošolcev izpovedalo vero v Kristusa in obljubilo zvestobo njemu in Cerkvi. Izpoved vere v Turnišču Na slovesni praznik apostolov Petra in Pavla je g. župnik obhajal slovesno zahvalo ob srebrnomašnem jubileju. Sam je spregovoril o duhovništvu in poti do duhovništva. Mladina je pod vodstvom semeniščnika Andreja pripravila lepo akademijo, pevci pa so z lepim petjem zaznamovali dan slavja. Vsem Bog plačaj I 1(1. avgusta je bila ponovitev maše g. Sandija Korena, ki je po rodu starih staršev doma od Lipc in iz Renkovec. Ob tej priložnosti smo blagoslovili dva obnovljena križa in dve kapelici. Pri obnovi so sodelovali lastniki (Bojnec in Ferenčak) ter Krajevna skupnost Lipa, za kar ima zasluge predsednik Štefan Zadravec. Prvo nedeljo v avgustu je župnijska Karitas pripravila srečanje za vse starejše župljanc z bratsko agape. Duhovno pripravo na veliko mašo sta vodila p. dr. Vinko škafar iz Maribora in p. Primož Kovač iz Ljubljane. Posebna zahvala gre vsem dekanijskim duhovnikom za vsa srečanja, vsem peš romarjem (Črensovci, Beltinci, Bogojina, Odranci) za žrtev in bedenje. Bilo je nadvse ganljivo. 237 Takoj v nedeljo po veliki maši smo imeli še eno dekanijsko srečanje za bolnike, ki jih je pri maši nagovoril domači župnik, letošnji jubilant Lojze Ratnik. Sprejeli smo tudi veliko skupin romarjev (ca 1000), pa tudi sami smo romali tako v župnijskem merilu, kot v drugih skupinah. Bog daj, da bi nekoč vsi srečno priromali na cilj! VELIKA POLANA - V prvem letu priprave na 2000 jubilej našega odrešenja -v letu Jezusa Kristusa so se v župniji Presvetega Srca Jezusovega zvrstili naslednji dogodki trajnega pomena: Nov pokopališki križ v Mali Polani Rojaka Ignac in Marija Skalič iz Kanade, oba rojena v Mali Polani, sta sklenila, da prevzameta finančno breme za novi pokopališki križ v Mali Polani. Vaščani so to ponudbo hvaležno sprejeli in uresničili, ker je stari križ dotrajal. Delo so zaupali domačemu mojstru kamnoseku iz sosednje Brezovice, ki jc delo dobro opravil in križ v jeseni leta 1996 postavil. V nedeljo, 1. novembra 1996, na praznik vseh svetih je bil križ blagoslovljen. Ob njem pa je bila opravljena sv. maša, prvič na tem pokopališču ob udeležbi in lepem sodelovanju velike množice ljudi. Dobrotnikoma, mojstru in vaščanom iskrena hvala. Križ - sveto znamenje naše vere pa nam govori, da sc vidimo nad zvezdami. V letu Jezusa Kristusa 1997 iz potrebe in ljubezni do božjega Srca, ki v polanski cerkvi žc kraljuje več kot 79 let smo sc na pobudo domačega župnika odločili, da obnovimo notranjost župnijske cerkve. Najprej smo zbirali sredstva in mojstre. Ker se je to dobro začelo smo pristopili k obnovi. V marcu jc pleskarski mojster Janez Skraban s svojimi delavci prepleskal ladjo v cerkvi. Ker so sc sredstva lepo zbirala, smo se odločili, da sc ponovno poslika prezbiterij, tako kot je bil v letih 1928-1975. Zahtevno delo smo zaupali akademskemu slikarju Stojanu Graufu iz Maribora. Potrebno jc bilo odstraniti ves stari belež in pripraviti dobro podlago za poslikavo. Priprava in slikanje jc trajalo več kot 5 mesecev. Hvala Bogu, slikarju, dobrotnikom in vsem, ki so delo spremljali, tudi Zavodu za naravno in kulturno dediščino iz Maribora, ki je vsa dela v cerkvi strokovno spremljal. Tako je polanska cerkev in tudi širša okolica obogatena z umetniškimi slikami: sv. Petra in sv. Pavla, škofa Slomška, prvega umeščenega župnika v Veliki Polani Daniela Halasa, ki je umrl mučeniške smrti in drugimi znamenji naše vere. Ob tem se je obnovila starodavna slika sv. Donata iz nekdanje prvotne kapele v V. Polani. Tudi nekaj novih klopi, posebno še za otroke in mladino je bilo narejeno in oblazinjeno. V prihodnosti nas čaka fasada cerkve in elektrifikacija zvonov... Vsem, ki so prispevali, delali, iskren Bog plačaj. 238 Po lanski prvoobhajan ci ž Frančišku Kodila Na Brezmadežno, dan celodnevnega čcščcnja, 8. decembra 1996, je bilo sprejetih v ministrantske vrste 8 novih ministrantov, V letu 1996 smo imeli 17 pogrebov, 13 porok in le 13 krstov. 11. maja 1997 je prejelo prvo sv. obhajilo 16 otrok. Svojo vero pred župnijskim občestvom pred zaključkom osnovne šole in verouka jc izpovedalo v nedeljo, 1. junija, 17 osmošolcev. Proščenjc Srca Jezusovega jc vodil dr. p. Vinko Škafar, profesor-ka-pucin iz Maribora. Obenem je bil velika opora polanskemu župniku, ki jc prav na sam praznik Srca Jezusovega, 6. junija 1997 pokopal svojo mater in gospodinjo Frančiško Kodila, roj. Horvat v starosti 84 let. Pogreb in sv. mašo je vodil g. pomožni škof dr. Jožef Smej iz Maribora ob udeležbi lepega števila duhovnikov, čeprav je bil tudi prvi petek in velike množice ljudi tako v Veliki Polani, kakor pri Sv. Benediktu, kjer pokojni duhovniška mati med svojimi dragimi čaka dan vstajenja. Za Donatovo proščenjc stri prišla g. p. Štefan Balažič, kapucinski provincial in p. Don at Kranj«c, župnik v Kančev-cih, oba polanska rojaka. Slednji je tudi blagoslovil obnovljeno sliko sv. Donata pri slovesni maši. V Jezusovem letu 1997 smo večkrat kam poromali iz polanske župnije. Naj 239 Polanski romarji na šmarjetni gori pri Kranju omenim samo tri: v začetku julija s pevci na Dunaj. V sredo, 30. julija z dvema avtobusoma v zahvalo in priprošnjo k Mariji Pomagaj na Brezje. Ustavili smo se še na Šmarjetni gori pri Kranju in Kureščku. V nedeljo, 24. avgusta, popoldne smo se udeležili tudi z dvema avtobusoma slavja na bedeničkem bregu v Kančevcih na Goričkem. VERŽEJ - Leto je bilo polno doživetij, ki so razgibala župnijo in okolico. Višek je bilo vsekakor diakonsko posvečenje in nova maša verženskega domačina Srečka Frasa. Miklavževanje, božična idila, Don Boskov in Marijin praznik, šmarnice in velikonočni prazniki, prva obhajila in še kaj, vse je poživljalo našo mlačno vero in jo krepilo. Romali smo v Rim in zaslužili, da je papež v svojem govoru omenil tudi Veržej. Nepozabno doživetje. Ptujska gora in obisk grobov naših mučencev v Kočevskem rogu sta nas globoko pretresla. Župnijski svet, Karitas, Kolpingova družina so lepo delovali. Niso manjkala duhovna srečanja, vikendi, za starejše in za mlajše, če so le hoteli. Tudi skavti so prišli na vrsto, posebno pa veroučenci. S pobrateno župnijo Erlangen smo si izmenjali obiske. Gospod Jože Cimerman nas je iz Nemčije obiskal s svojimi župljani. Tako tudi salezijanski misijonar g. Ludvik Zabret, ki nas je v nedeljo v pridigah navduševal za misijonsko delo. Novo župnijsko poslopje je, s spodbudo nove maše, skoraj dovršeno in ga bomo slovesno blagoslovili v oktobru. Res še manjka veliko notranje opreme in nam ostane precej dolga. Upamo v dobrotnike in se prisrčno zahvaljujemo vsem, ki so nam do sedaj ali še bodo v prihodnje velikodušno pomagali. Bog jim plačaj za njihovo dobroto. 240 Kaj pa uspeh teh prizadevanj?.,. Za mnoge izvrstna utrditev vere. Nekateri pa, kot povsod, stojijo ob strani in vzvišeno kaj pokritizirajo... Škoda zanje in za župnijsko skupnost, za katero delamo. G. Srečko Fras Novomašna slovesnost jc bila vsekakor višek župnijskih dogajanj in je presegla vsa pričakovanja. Ni čuda, saj jc sam novomašnik priznal, »da je njegov poklic čudežen«... Lesni inženir, strokovnjak v svoji stroki, je več let delal v Ljutomeru. Zvedeli so zanj in ga poklicali na industrijsko šolo v Maribor, odtod v Ljubljano in Kočevje. Povsod so ga spoštovali in cenili zaradi strokovnosti, odgovornosti, zavzetosti in značajnosti. Svojega verskega prepričanja ni skrival pred nikomer, izzival pa tudi ni... Praktična, darovanjska vera je navdihovala njegovo življenje in vsa njegova dejanja. V 48. letu starosti jc dozorel njegov duhovniški poklic, ki je vseboval njegovo življenjsko hrepenenje in stremljenje: »Darovati se čimbolj v službi bližnjemu!« Prepričan, da to lahko stori najbolje kot duhovnik, sc je predstavil g. škofu, ki ga je ljubeznivo sprejel in mu pomagal. Letos smo 16. marca doživeli, prvič v zgodovini Veržeja, d;f je sam g. škof prišel podelit diakonsko posvečenje bodočemu novomašniku. Bilo jc zelo slovesno, krasna priprava na novomašniško posvečenje. To je bilo v Mariboru, 29. junija, novomašna slovesnost »Primicija«, pa 20. julija- Za to priložnost so se združili vsi dobromisleči Vcržcnci in jo v skupnem naporu zelo lepo pripravili. Že 23 let nismo imeli novomašnika. Po smrti g. A. Hanžcliča živijo le trije: Jože Cimerman, Anton Rozmarič in Branko Ogrizek. Župnijski pastoralni svet, z župnikom na čelu, je vodil pripravo. Sestavili so potrebne odbore. Vse je bilo izvrstno organizirano in šc lepše izvršeno. Mojstri so postavili krasen oder in oltar na glavnem trgu pred novo stavbo za sveto mašo, 241 Del množice med mašo drugi lepe mlaje in slavoloke, prostovoljke so spletle vence, gospodinje gore peciva s katerim smo po slovesni maši pogostili vse prisotne vernike. Ozvočenje in razsvetljavo so električarji mojstrsko napeljali, šc redarji so sc temeljito pripravili... P. Leopold Grčarje prevzel duhovno pripravo in slovesno pridigo, bogoslovec Matej Jakopič iz Maribora pa jc bil ccrcmonier in jc ves teden marljivo delal, vodil, pripravljal mladino, ministrante in vse, kar jc bilo potrebno. Napočil jc dan poln sonca. Pred določeno uro se jc glavni trg napolnil z Vcrženci in romarji iz Pomurja ter delegati iz Maribora, Ljubljane in drugod. Niso manjkali nekdanji učenci novomašnika. Trg, poln klopi in sedežev, okrašen, ozvočen, razsvetljen, posebno pa natrpan s spoštljivimi verniki sc je zdel pod streho veličastnih lip veličastna katedrala. Pripeljali so novomašnika in njegovo srečno mamo v lepo okrašeni kočiji, ki sla jo vlekla dva iskriva vranca. »Novomašnik, bod pozdravljen«, jc zapel zbor. Pozdravi, cvetje, ganotje... Lep venec duhovnikov je obkrožil novomašnika. Stopili so na oder, obkrožili oltar. Pred mašo jc novomašnika pozdravil g. župnik, predstavniki župnije, bogoslovja, mladina in otroci terše predstavnik iz Erlangcna. Med mašo, čudovito sodelovanje vernikov, petje zborov in ansamblov, čustvena pridiga. Najbolj ganljivo je bilo petje tc velike množice m množična delitev sv. obhajila. Res ganljivo in nepozabno doživetje. Po maši je bila pogostitev v lepi šolski dvorani za 350 povabljenih. Zopet petje, govori, godba, plesanje tradicionalne »čindarc«. Veliko veselja in pravo družinsko vzdušje. Proti večeru še v cerkvi litanije, zahvalna pesem m blagoslov z Najsvetejšim. Naslednji dan so sc zbrali ožji sodelavci m napolnili cerkev. Zanje jc g. novomašnik daroval sv. mašo. Zahvalili smo se Bogu za vsa lepa doživetja, prosili za nove duhovne poklice in za vztrajnost m svetost poklicanih. 242 No vomašn a slo m esn osi lo poročilo zaključimo s spominom na naše letošnje pokojne. V začetku leta sta odšla v večnost Janez Slana in Marija Ferjanič, dobro pripravljena. Za njima pa je Bog poklieal našega dolgoletnega ntežnarja in vsestranskega mojstra, ki je župniji in skupnosti veliko dobrega storil, vedno pripravljen pomagati. To je bi! g. Herman Obran. Sanjal jc, da bi njegov »kiošler«, kjer sc jc učil, zopet zaživel, tudi godba na pihala, v kateri je igral. Res dober človek, kakor jih jc malo na svetu. Za njim so odšle Martina Farkaš, Antonija Štcrman in Frančiška Bundcrl, dobre kristjanke. Pridružila sc jim jc končno s. Angela Matjašec, frančiškanka Brezmadežne, ki ima za Veržej velike zasluge. Po vojni so te sestre bile razpršene na vse strani in so vse izgubile. Pozneje so le kupile v Veržeju skromno hišico. S. Angela sc je prva vselila in ostala v njej do smrti. Mnogim revnim in bolnim jc pomagala in v cerkvi dolga leta krasila oltarje. Zadnja leta jc mirno prenašala bolečine in jih darovala Križanemu, vedno nasmejana in dobre volje. Bila jc polna ljubezni do Boga in do bližnjega. Njej in vsem drugim želimo srečno večnost prt Bogu. DOLENCI: - Nekaj dogodkov, ki so zaznamovali utrip verskega življenja in dogajanja naše župnije. Zadnjo nedeljo v minulem letu, na nedeljo sv. Družine, jc bila v naši župniji izjemna slovesnost. Namreč dokončana in za blagoslov so bila pripravljena dela restavracije in pozlatit ve glavnega oltarja in kipov na njem in ob njem. To zahtevno delo jc bilo zaupano škofijski restavratorski delavnici v Mariboru, ki jc delo dokončala do božičnih praznikov. Za kritje stroškov dela so farani prispevali en 243 del, velik delež pa smo dobili po posredovanju g. škofa Smcja od dobrotnikov iz Nemčije, za kar sem jim iz srca hvaležen. Na zadnjo nedeljo v lanskem letu jc bil med nami g. škof Smej. Med mašo, ob somaševanju g. dekana in domačega župnika je blagoslovil obnovljeni in olepšani oltar s kipi. Ubrano petje in veliko število ljudi jc še bolj povzdignilo slovesnost v zadovoljstvo vseh. V letošnjem pastoralnem letu so bili zelo aktivni in zavzeti naši cerkveni pevci. Udeležili so se treh nastopov, oziroma srečanj. Prvi jc bil takoj po novem letu, 2. januarja v Pečarovcih, katerega sc udeležujejo obmejne goričke župnije. Druga udeležba je bila v Beltincih na meddekanijski ravni na peto velikonočno nedeljo. In na binkoštno nedeljo na tradicionalnem nastopu pri cerkvi sv. Ane v Boreči. Zavedati se moramo, da z lepim petjem častimo Boga. Prvo obhajilo v Dolencih Lepo in doživeto je bilo praznovanje prvega svetega obhajila za 8 prvoobhajan-cev na binkoštno nedeljo. Zaključka osnovnošolskega verouka za osmošolec ni bilo, ker ni bilo kandidatov. Vse slovenskega romanja mladih v Stično, se jc iz naše župnije udeležilo 16 mladih, ki so sc pridružili soboški mladini. Na predzadnjo nedeljo v mesecu septembru je bila slovesna otvoritev in blagoslovitev asfaltiranega cestnega odseka skozi »Končarc«, od dolenske cerkve do križišča pri Bundivmh. Bogat kulturni program, ki so ga izvedli dolenski šolarji, cerkveni pevski zbor, folklorna skupina iz Salovcc in blagoslov, ki ga jc opravil domači župnik, jc obogatil in polepšal nedeljsko opoldne. 244 MARKOVCI: Za vsako župnijo, šc bolj pa za župnika, jc nekaj zelo prijetnega poročali o dosežkih, tako v duhovnem kot v materialnem pogledu, seveda, kot spodbuda za nadalnjc delo. Pa poglejmo! Naši cerkveni pevci so se po marljivih in zavzetih pripravah udeležili pevskih nastopov tako 2. januarja v Pcčarovcih, kot na binkoštno nedeljo pri sv. Ani v Boreči, zavedajoč se, da kdor lepo poje dvakrat moli. Gojiti zvestobo, prijateljstvo in ljubezen je nekaj, kar dela človeka velikega, vrednega svojega imena v naših in božjih očeh. In prav to sta v soboto 4. januarja praznovala Elemer in Marija Gašpar iz Markovec. Pred 65 leti sta si v markovski Ob diainaiUni poroki cerkvi obljubila ljubezen in zvestobo. Jubilanta sta užila veliko lepih, pa tudi grenkih trenutkov. Življenje je bilo trdo, okusila sta pomanjkanje, vendar sta vse zmogla s pridnimi rokami, trdim delom, poštenostjo in z medsebojnim zaupanjem. Pomoč sta iskala v veri v Boga, obiskovanju nedeljske maše, prejemanju zakramentov. Da sta mu Bog, Cerkev veliko pomenila, je razvidno tudi iz tega, da je Elemer dolga desetletja bil »ccmešter«, za kar se mu je ob tej priliki zdajšnji župnik iz srca zahvalil. Slovesno zahvalno mašo jc vodil in pri njej nagovoril jubilanta starosta, župnik od Nedcle g. Ivan Čampi in. Župnik Vili Hribernik je ob koncu maše diamantno poročencema zaželel, da bi bila zdrava m da bi še dolgo živela zgledno zakonsko življenje - take zglede namreč potrebuje vsa župnija, še posebej v današanjem času, ko krščanskih vrednot mnogi ne cenijo več. 'Pri tedne pozneje, to je 25. januarja pa se jc k zlati poroki zbrala tudi številčna družina, sorodniki in znanci, zlatoporočcncev Jakič Stefana in Marije iz Markovec. V cerkvi pred oltarjem sta obnovila obljube zvestobe in pravega krščanskega življenja, kjer sta pred 50 leti prvič izrekla eden drugemu svoj »da«. V 50 letih skupnega življenja sla veliko prestala, da sta vzgojila številno družino. 245 Prvoobhajanci v Markovcih Danes, na jesen življenja, sta srečna, ko ju obiskujejo hvaležni otroci z družinami. Naj jima Bog ohranja zdravje za nadaljnc skupno življenje. Na nedeljo sv. Trojice, 25. maja smo imeli slovesnost prvega svetega obhajila. Štirje fantje so sc zavzeto pripravljali na ta dan, in upam, tudi globoko doživeli prvo srečanje z Jezusom. Od obnovitvenih del velja omeniti pleskanje notranjščine cerkve, še posebej zato, ker je to bila zunanja priprava na birmo. Delo jc opravil, na zadovoljstvo vseh, g. Janez Škraban iz M. Sobote. Tudi luster jc bil očiščen in pozlačen. Pastoralno leto 1996/97 je bilo v znamenju bližnje priprave na sv. birmo. Da bi res sv. birma dosegla svoj namen utrjevanja vere v birmancih, smo se podali med ostalim tudi na enodnevne duhovne vaje k Sv. Benediktu v Kančcvce. V zadovoljstvo vseh jc ta poglobitev potekala pod vodstvom p. Miha Sekolovnika. Med devetdnevnico jc bilo tudi srečanje z birmovalcem, škofom dr. Francem Krambergerjem, ki je potekalo v prisrčnem vzdušju. Slovesnost sv. birme je bila v nedeljo 22. junija. Potrditev je sprejelo 22 birmancev in birmank. Mladi so bili tudi letos povabljeni, da bi poromali v Stično na srečanje vse slovenske mladine, pa se ni našel in odzval nobeden. 246 H im junci p Markovcih Osmošolci so z izpovedjo vere, bilo jih je osem, pred vsem župnijskim občestvom obljubili; koliko sc bodo tc obljube tudi držali jc drugo vprašanje, da osemletno obiskovanje verouka jemljejo kot izhodišče svoje ustvarjalnosti v veri in v povezanosti s Kristusom po Cerkvi. Bog naj jih spremlja na njihovi življenjski poti. RAZKRITJE - Leto 1997 je za nami. V naši župniji jc bilo veliko storjenega v duhovnem in materialnem pogledu. V preteklem letu smo popolnoma obnovili in blagoslovili notranjost župnišča in sedaj jc na vrsti cerkev. Ker smo načrtovali veliko in zahtevno delo, smo za tri tedne bogoslužje prenesli v župnijsko učilnico. Načrte za vsa dela nam jc naredil arhitekt iz Ljubljane gospod France Kvaternik. Človek, ki ima dolgoletne izkušnje z obnovami starih zgradb. Iz cerkve smo odnesli slike, kipe in vse druge občutljive predmete. Delavci podjetja Eling iz Apač so popolnoma zamenjali električno napeljavo v vsej cerkvi in v zvoniku. Prezbiterij, ki jc velik 130 nr smo dvignili za dve stopnici in vanj vložili 25 m3 materiala. Kasneje smo cel prezbiterij tudi tlakovali z italijanskim granitom. V notranjosti cerkve so bile stene žc dve leti brez ometa. Ker je bila stavba vlažna smo stene sušili. Tako smo letos naredili omete in delno prepleskali. • Kakor vsako leto smo tudi letos praznovali proščenjc na Čast svetemu Janezu Ncpomuku. Vodil ga jc ravnatelj Malega semenišča iz Vipave gospod Vinko Lapajne. Romarjev iz Prekmurja ni bilo veliko, vsekakor pa j c bil to velik dogodek za našo župnijo. Po maši jc ravnatelj blagoslovil dve barvni okni. Na enem oknu jc predstavljen častitljivi služabnik Anton Mariin Slomšek, na drugem pa slovenski misijonar in škof Friderik Baraga. Obe okni sta dar dobrotnikov in sicer so prvo darovali sinovi Matije m Katarine Žabot, drugo je poklonila Anica Stojko iz Ajdovščine. Načrt za okna je naredila Mateja Kvaternik Zupan iz Ljubljane. Izvedbo oken smo zaupali Anici Stojko iz Ajdovščine. 247 Obnovitvena dela v cerkvi Slomškovo okno 248 Kakor že večkrat omenjeno je naša cerkev velika ali celo prevelika za našo župnijo in ima 12 oken, kol je bilo apostolov. Z veseljem pa moramo povedati, da smo dobili že skoraj za vsa okna dobrotnike. V mesecu septembru smo prav tako blagoslovili dve okni katere je poklonila Silva Pesti iz Amerike. Zavedamo se, da to ni majhen dar in zato smo sc ji skušali čim lepše zahvaliti. Drugo proščenjc ali shod na čast svetemu Janezu Krstniku jc bilo na zadnjo nedeljo v mesecu juniju. Bilo jc res zelo veliko ljudi, posebej iz Prekmurja. Slovesnost je vodil domačin, kaplan v Donji Stubici, gospod Konrad Žižek. Dan prej v soboto zvečer pa smo se prvič zbrali pri »Ivanovem izviru« blizu cerkve. Opravili smo sveto mašo in sc Bogu zahvalili za dar svete vere. Ivanov izvir j c začetek naše vere, naše cerkve, našega kulturnega iti verskega življenja. Pred skoraj tristo leti so prihajali k nam romarji iz Prekmurja, Mcdžimurja in iz Štajerske. Umili so si obraz v upanju da ozdravijo in prinašali so darove, da so lahko na lem mestu zgradili tako veliko cerkev. Na podlagi Ivanovega izvira pa jc postal znan tudi ta kraj. Hirma mi Razkrižju Letos smo imeli pri nas sveto birmo. Birmanci so sc pripravljali celo leto. Z njimi pa tudi starši, botri, birmski animatorji in celo župnijsko občestvo. Birmanske skupine smo letos prvič uvedli. Bili smo začetniki, vsekakor pa jc bilo storjenega veliko dobrega za rast m ohranitev vere v mladih ljudeh. Slovesnost jc vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Sveto birmo pa jc prejelo 42 birmancev. Tako je zopet zaznamovanih nekaj novih kristjanov. 249 Kazalo Stran Franc Puncer: Naše Stopinje ............................................... 3 Koledarski del ....................................................... 4-27 Franc Kramberger: Drugo ekumensko zborovanje v Gradcu .....................28 Jožef Smej: Bomo kristjani v tretjem tisočletju še zmeraj ločeni? .........29 Jožef Smej: Duhovna priprava na jubilejno leto 20IM) ......................31 Vid Dolinec: Rasla je z menoj..............................................33 Jozsef Brcnncr: Brenner Janos ........................................... 36 Jozsef Brenner: A papi hivatas vertanuja ..................................40 Vilko Novak: Prekmurje in trianonski mir v madžarski luči .................42 Franc Kuzmič: Stanko Vraz in Prekmurje ....................................46 Jožef Smej: Slovenstvo Ivana Slepca .......................................49 Vilko Novak; Bogojina ................................................. 54 Jožef Smej: Ob Cergičevem zapisu pentametra ...............................57 Vilko Novak: Doktor Stanko in sestra Danica ............................. 60 Stanislav Zver: Pesem gorčičnega zrna .....................................63 Jože Hozjan: Kapele in druga verska znamenja v župniji Beltinci ...........64 Franc Tement: Postoj in se ozri.......................................... 67 Lojze Kozar ml.: Zvoniki ..................................................73 Martin MaroŠa: Dve pomembni obletnici v Veržeju ...........................75 Anton Fakin; Srebrni jubilej tečajev priprave na zakon ....................77 Tomislav Šantak: Nova cerkev v Gaberju ....................................79 Franc Tement: Rev. Jože Innoccnt Hren O P................................ 81 Sever: Pesmi - Molitev k materi, Ob njivi, Nikoli dovolj ..................83 Jože Gerič: Pesmi - Nič več ni tako kot je bilo. So trenutki, Izpoved, Za vasjo ................................................................ 84 Vladimir Kos; Pesmi - V okviru vsakdanjosti, Dvoje src .................. 85 Terezija Luk: O bolečina, kako sladka si ..................................86 Stanislav Koštric: Jeseni .............................................. 86 Joža Sabjan: Pesmi - Jesen, Solze .........................................86 250 Danici Balažck: Misererc, Drobna molitev ............................... 87 Pavel Berden: Moja ura še ni prišla .................................. 88 Jakob Šešerko: Pesmi — Belo pričakovanje, Igra narave .................. 88 Avgust Pavel: Pesmi - Žalost sc potepa z mano, Začarano gorsko jezero ... 88 Lojze Kozar: Vilček .................................................. 89 Štefan Trajbarič: Kako smo na soboški gimnaziji predali ključ .......... 96 Lojze Kozar ml.: Veseli obisk ...........................................99 Ione Ciglar: 41) let potem .......................................... 101 dr. Danica Godina: Bolezen .......................................... 106 Cilka Dimcc-Žcrdin: Da nam bo lažje .................................. 109 S. Milena Zadravec: Libanon, moja druga domovina....................... lil Lojze Kozar ml.: Zvonik v grbu ........................................ 115 Franc Puncer: Moja župnija ............................................ 118 Jože Zadravec: Od vsega najlepša je pesem mladosti .................... 122 Štrkov Jožek: S črvivega prečnjeka edne stare škrinjc ................. 128 Lojze Kozar: Pogreb Matere Terezije ................................... 132 Cilka Žerdin-Dimec: Dr. Anton Trstenjak v spominu svojih vaščanov ..... 134 Vilko Novak: V spomin Matiji Maučecu .................................. 136 Anton Horvat: t Ivanu Korenu v spomin ................................. 138 Lojze Kozar ml.: Pismo gospoda Jožefa ................................ 139 Martin Maroša: Ignac Ozmec, misijonar ............................... 141 Martin Maroša: Dr. Aleksander Horvat .................................. 144 Jože Zadravec: Fotoktonika ...................................... 147-161 Knjige naših ljudi in o nas: - Košičev teden (V. Novak), Soboška knjižnica (Jože Ftičar), Kraljič in lejpa Vida (J. Ftičar), L judje ob Muri (J. Ftičar), Etnološki slovar (J. Ftičar), Murski Črnci in njihov jubilej, Marijanska pesmarica (Lojze Kozar), Njene postaje (Lojze Kozar ml.) ................................. 162-170 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja .......... 171-250 251 POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE Župnijskih uradov POMURJA — Tel, štev Apače Bakovci - M. Sobota Beltinci 9231 42-239 Bogojina 9222 47-050 Cankova 9261 40-015 Cczanjevci -Ljutomer 9240 80-100 Oren sovci 9232 70-073 Dobrovnik 9223 79-01K Doklcžovjc-Beltinci 9231 43-406 Dolenci - Šalovci 9204 59-077 Gornja Radgona 9250 61-236 Grad 9264 53-01(1 1 lotiza - Lendava 9220 76-(X)l Kančevci - Križevci 9206 54-138 Kapela - Radenci 9252 65-305 Kobilje - Dobrovnik 9223 79-439 Križevci pri Ljutomeru 9242 87-406 Kuzma 9263 55-023 Lendava 9220 75-096 Ljutomer 9240 81-065 Mala Nedelja 9243 86-020 Markovci - Šalovci 9204 52-095 Martjanci 9221 48-394 Murska Sobota 9U(X) 32 121 Odranci 9233 70-181 Pečarovci - Mačkovci 9202 51-057 Pertoča - Roga Sovci 9262 57-028 Petrovci (Martinje) 9203 56-288 Radenci 9252 65-207 Razknžje - Ljutomer 9240 89-012 Sv. Jurij ob Ščavnici 9244 68-(Pl Sv. Jurij v Prekmurju Rogašovci 9262 57-017 Tišina 9251 46-704 1 urnišče 9224 72-015 Velika Polana 9225 70-083 Veržej 9241 88-346 Evanneličanskt župnije Bodonci Domanjševci - Križevci v Prekmurju Gornji Slaveči - Kuzma I lodoš Križevci v Prekmurju Murska Sobota Moravske Toplice \trovci ’uconei 9265 9206 9263 9205 9206 9000 9226 9203 9201 49-006 55-037 59-038 54-003 22-304 48-234 56-039 45-581 POKRAJINSKA IH STUDIJSKA KNIIŽNIGJ MURSKA SOBOTA, p. o. ZAPISKI POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA Župnija Poštna št. Tel. štev. (069) Apače 9253 69-063 Bakovci - M. Sobota 9(X)0 43-032 Beltinci 923) 42-239 Bogojina 9222 47-050 Cankova 9261 40-015 Cezanjevci - Ljutomer 9240 80-100 Crensovci 9232 70-073 Dobrovnik 9223 79-018 Dokležovje- Beltinci 9231 43-406 Dolenci - Salovci 9204 59-077 Gornja Radgona 9250 61-236 Grad 9264 53-010 Hotiza - Lendava 9220 76-001 Kančevci - Križevci 9206 • 54-138 Kapela - Radenci 9252 65-305 Kobilje - Dobrovnik 9223 79-439 Križevci pri Ljutomeru 9242 87-406 Kuzma 9263 55-023 Lendava 9220 75-096 Ljutomer 9240 81-065 Mala Nedelja 9243 86-020 Markovci - Salovci 9204 52-095 Martjanci 9221 48-394 Murska Sobota 9000 32-121 Odranci 9233 70-181 Pečarovci - Mačkovci 9202 51-057 Pertoča - Roga sovci 9262 57-028 Petrovci (Martinje) 9203 56-288 Radenci 9252 65-207 Razkrižje - Ljutomer 9240 89-012 Sv. Jurij ob Ščavnici 9244 68-021 Sv. Jurij v Prekmurju Rogašovci 9262 57-017 Tišina 9251 46-704 Turnišče 9224 72-015 Velika Polana 9225 70-083 Veržej 9241 88-346 Evangelkanske župnije Bodonci Dontanjševci Križevci v Prekmurju Gornji Slaveči - Kuzma 1 lodoš Križevci v Prekmurju Murska Sobota Moravske Toplice Petrovci Puconci 9265 9206 9263 9205 9206 9000 9226 9203 9201 49-006 55-037 59-038 54-003 22-304 48-234 56-039 45-581 POKRAJINSKA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA MURSKA SOBOTA, p. o. ŠTUDIJSKI ODDELEK Grajska 2