ŠENTVIŠKI PEVSKI TABOR
Pokora je bilo delo, odveza pa zmeraj uspele prireditve
Ljudje so čedalje bolj zveda-vi in še posebej letos je bilo veliko takšnih, ki so hoteli iz-vedeti, kdo je pravzaprav oče in kdo mama šentviških pev-skih zborov. Dober ducat je ti-stih, ki so se starali skupaj s ta-borom in med njimi ne najdeš dva, ki bi bila glede tega roj-stva enakih misli. Jaz na pri-mer takole mislim; krivi so ameriška vlada. Slovenski ok-tet. trmasta Tone Kozlevčar in Janez Lesjak in najbrž še mar-sikdo, toda vseh res ne kaže vlačiti po zobeh, čeprav gre v tem primeru za nekaj izredno dobrega. In ker so se za svojo krivdo v 23 letih šentviških ta-borov že vsi večkrat spokorili (pokora je bilo delo, odveza pa uspele prireditve), razen ame-riške vlade, predlagatn: tudi Američane moram enkrat po-vabiti na šentviško spoved in pokoro!
Da ne bi kdo rekel, da »frise pokam«, naj zadevo na kratko razložim. V začetku petdesetih let je bil ustanovljen Slovenski oktet z namenom, da bo šel na turnejo po Ameriki. Tamkajš-nje oblasti jim niso dale dovo-ljenja za obisk in namesto v ZDA se je Slovenski oktet zapeljal z vlakom do Šentvida pri Stični. od postaje do šentvi-ške šole pa z lojtrnikom. Lah-ko bi torej rekli, da je bil prvi javni koncert Slovenskega ok-teta prav v Šentvidu pri Stični - v glavnem seveda po zaslugi Toneta Kozlevčarja, domačina in prvega pevca okteta. Ob dvajsetletnici so se oktetovci spomnili. kako je bilo leta 1951 in sklenili - jubilej bomo praz-novali v Šentvidu pri Stični. In so ga res, skupaj z domačimi zbori - moškim, ženskim, mla-dinskim in pionirskim. Zdaj pa stopi na sceno Janez Les-jak, tudi domačin in takrat predsednik občine SZDL. Re-kel je: »To je pa tako lepo, da moramo nadaljevati!«
Od leta 1970, ko je bil v Šen-tvidu pri Stični prvi tabor, ta-krat imenovan še kulturni te-den, pa do danes, je tabor pre-viharil različna obdobja, zazna-movana tudi z večkrat kot ne neupravičeno kritiko. Nekate-rim je šel hudo v nos, zakaj pa je kljub temu obstal, je dokaj riazorno povedal med drugimi "tudi Jože Smole-Božiček pred
18. taborom, ko je bil slavnost-ni govornik: »Šentviški tabor je izraz Ijudske kulture in last tisočev pevcev in ne vidim člo-veka, ki bi si upal reči - nehaj-te s tem!«
Kako prav je imel, se je še posebej pokazalo letos. V roje-vanju slovenske demokracije so akterji nove ureditve na Ijudsko kulturo pozabili bolj
kot kdorkoli prej. Šentviški or-ganizatorji so se malce potuh-nili in na občasnih srečanjih tuhtali, ali naj se stvari letos lotijo ali ne. Njihov lažni mir, ki se je kazal le navzven, je bil prekinjen marca, ko so zbori začeli priganjati, naj se organi-zator vendarle zmiga, saj je tretja junijska nedelja pred vrati! Kolesje je steklo in ker je bilo časa bolj malo, z večjo hi-trostjo kot običajno. Organiza-tor je bil primoran poiskati tu-di nekaj bližnjic, zato je letos malce bolj škripalo kot običaj-no, toda ustavilo se nil Morda
mi tega sploh ne bi bilo treba zapisati, saj tega lovljenja s ča-som večina sploh opazila ni
-  prav pa je, da se to javno pove zaradi tistih, ki drobovje tabora bolj poznajo.
Geslo letošryega Šentvida »Za samostojno Slovenijo« je na taboru s pesmijo podprlo 205 zborov s 5.500 pevci (pri-bližno toliko jih je bilo na dese-tem taboru, največ pa na 20., ko se je v Šentvidu zbralo 305 zborov z okoli devet tisoč pev-ci), ki so v peklenski vročini z petjem sporočili svetu, kdo so in kako mislijo. Šentviški tabor je spontana prireditev, pevci hodijo v Šentvid zaradi laptnega zadovoljstva in zelo jim je všeč, ko vidjjo, koliko jih pravzaprav je in na tem bož-jem svetu je samo še ena po-dobna prireditev, ki je večja od šentviške; v Tallinu, sovjetski pribaltiški republiki Kstoniji se vsako drugo leto zbere od 30 do 50 tisoč pevcev...
Predsedniku UO Tabora Marjan Kotar je med priprava-mi za letošjo prireditev večkrat omenil, kako se republiške in-stitucije za tabor nič ne brigajo
-  razen Zveze kulturnih orga-nizacij Slovenije in slovenske pevske zveze - in o kakšni de-narni pomoči nočejo nič sliša-ti. Ko pa je prišla z mošnjič-kom na pomoč novomeška za-varovalnica Tilia (kar v rim-ljanščini pomeni lipa) in ko je predsednik grosupeljske vlade Franci Ahlin obljubil pomoč pri zbiranju denarja (in jo po-tem tudi držal) in ko so »vkup stopili« še grosupe^ski obrtni-ki pod taktirko Lacija Ference-ka, in ko je seveda pritisnila na plin tudi finančna komisija Ta-bora, je bilo denarja vsaj za silo dovolj in Marjan Kotar si je iz-mislil novo geslo: pojemo za samostojno   Slovenijo   in   fi-nančno neodvisen tabor! Stan-ka Sadar, dolgoletni taborski finančni minister, pa je dodala: »Bug daj, de bi blu rejs taku!« S samostojno Slovenijo so že nastali križi in težave in takole bi rekli; če se bo slovenska sa-mostojnost obdržala kljub tan-kom jugoslovanske vojske in beograjskih balkanizmov, bo obstal tudi šentviški tabor, kaj-ti razloge, da »bug ne bi dal«, kar si Stanka želi, enostavno ne bo!            ILIJA BREGAR