SPOMIN NA PREDVOJNE MOSTE
Današnja krajevna skupnost Moste obsega le del občine Moste izpred 1. svetovne vojne, mednjoinponjej.Po l.svetovni vojni so prebivali ob zgornjem delu Zaloške ceste in v Vodmatu v glavnem delavci, nekaj majh-nih obrtnikov in branjevcev ter nekaj gostilničarjev. Živeli so v eno — ali dvostanovanjskih hiši-cah. Dolnji del Zaloške ceste je bil naseljen s kmečkim prebival-stvom. Na Predovičevem Selu, na Starem Selu okoli žrebčarne in podkovske šole ter ob želez-nici so v najemniških stanovanjih domala izključno stanovali od-služeni vojaki iz 1. svetovne vojne, ujetniki iz Sovjetske zveze in drugod, begunci, ki niso hoteli ; ostati pod Italijo, železničarji, ¦ delavci bivše Južne železnice, pa tudi tnnogi brezdomci in brezpo-selni, ki jim je vojna uničila vse. Ker dotedanje tovarne v Zeleni jami, tj. Kemična, Klej in Kolin-ska, vseh teh delavcev niso mogle zaposliti, je poceni delovna sila privabila industrialce, da so za-čeli graditi in že leta 1922 je zra-stel Saturnus, kmalu zatem pa še Hribarjeva Oljarna.
Podjetni župan Oražem je zgradil poleg Kemične tovarne malo elektrarno, zidal pa je tudi enodružinske hišice, ki jih je prodajal na kredit predvsem že-lezničarjem. Zgradil je okoli sto hišic in Ribniška ulica se imenuje zato, ker je bil župan po rodu iz Ribnice.
Prebivalstvo Most je bilo revo-lucionarno in je pri prvih voli-tvah dobila komunistična partija
večino glasov. Toda proletariat Most je od velikosrbske buržoa-zije in domačih politikantovže 1. 1920 dobil udarec. Ob veliki stavki železničarjev jih je 24. aprila pred občinsko me jo na Za-loški cesti pričakala žandarme-rija in padlo je 14 žrtev, med njimi tudi 9-letna Hočevarjeva deklica.
Zaradi brezobzirnega terorja nad delavci in zaradi brezposel-nosti po vsej državi je za nekaj časa upadel revolucionarni polet iz prvih povojnih let. Premnogi komunisti so morali zapustiti Moste, emigrirati ali pa so bili zaprti in obsojeni, nekateri tudi izgnani.
A čeprav je reakcija skušala mladino odtrgati od boljševiških staršev in starejših bratov, v tem ni uspela. Salezijanci so na Ko-deljevem sezidali moderno cer-kev, kino dvorano in športna igrišča, ki so bila domala edina v vsej okolici. Tam se je mladina nekaj časa zbirala, a je kmalu za-pustila salezijanski dom in se vključila v naprednejša gibanja. Tudi med NOV je bilo od tam malo belogardistev, čeprav se je
salezijanska    duhovščina    zelo trudila, da bi jih organizirala.
Sokolsko društvo je životarilo, ker ni imelo ne sredstev ne pro-storov, v katerih bi se članstvo sestajalo. Pod vplivom Ievega krila Sokola pa so se vkl jučevali v napredna gibanja. Povezovali so se v kulturno-prosvetno društvo Svoboda, ki ga je ustanovila ko-munistična partija. Bilo je zelo aktivno in je med drugim organi-ziralo tudi nogotnetni klub Svo-boda. Ta pa je delil usodo vseh društev Svobod, ki jih je 1. 1935 režim prepovedal.
Bil sem še zelo mlad, ko sem sodeloval pri demonstracijah ob 10. obletnici oktobrske revolu-cije 7. novembra 1928. Tedaj se je zbralo več sto delavcev za go-stilno   Pod   lipco.   last   Toneta
Trčka — sedaj je tam toplarna. Bil je teman večer, množica se je šepetaje pogovarjala, ko se je ¦ dvignil glas, pa še eden in mnogi. Sama gesla so bila — partijska gesla. Pozi\ ala so k demonstraci-jam za Sovjetsko zvezo in proti režimu. Kolona z rdečo zastavo na čelu je krenila po Zaloški cesti na Staro selo, po Predovičevi ulici, skoz Vodmat v Zeleno jamo, mimo Kolinske na Smar-tinsko cesto, pod železniško progo na Masarykovo cesto, pri železniški postaji pa smo hoteli na Miklošičevo cesto. Med potjo so se nam pridruževali novi de-monstrantje. Vso pot smo vzkli-kali gesla za oktobrsko revolu-cijo in Lenina ter psovke na ra-čun monarhije in buržoazije. Na Miklošičevi cesli nas je pričakal kordom policajev z orožjem v rokah. Čelo kolone se je spopri-jelo s policaji, ki so hoteli zajeti zastavo in zastavonošo. Demon-strantje tega niso dopustili. Mi, ki smo bili bolj zadaj, smo metali na policaje opeko in kamenje. Oboje smo pobirali na gradbišču Vzajemne zavarovalnice, ki so jo prav tedaj gradili. Po pozivu za
umik smo se razdelili in hoteli vsak po svoji poti proti priti do glavne pošte, kjer naj bi se de-monstracije nadaljcvale. Do tega pa ni prišlo, ker nas je policija razgnala. Naslednji dan so areti-rali štiri skojevce in jih obdolžili organiziranja demonstracij. To so bili: Rudi Rojc, delavec in pe-snik, zaposlen v Saturnusu; ta-krat je bil v slovenskem vodstvu Skoja. Padel je I. 1945 v NOV.
Viktor Kamnikar, član Skoja, delavec. Ubila ga je bela garda na Turjaku 5. maja leta 1945.
Anton Lulik, član Skoja, dijak. Leta 1937 ga je v jeseni-škem kamnolomu ubila skala, ki je padla na kamion, katerega je vozil.
Miha Erbežnik, član KP, edi-ni, ki je preživel vojno ter pred leti umrl v Ljubljani.
Sodeč po parolah, letakih in datumih je te demonstracije or-ganizirala partija.
Spominjam se samo Rudija Rojca, ki pa verjetno ni bil sa-moiniciativni           organizator
(morda bo ta zapis zdramil še ka-kega udeleženca).
Ta demonstracija je bila po nastopu na Zaloški cesti I. 1920 največja od velikih stavk in de-monstracij v letih 1935 in 1936, ki jih je organizirala partija. Poznejše demonstracije proti Živkoviču, Korošcu, priključitvi Avstrije k Nemčiji, ob čeških do-godkih, pa protidraginjske de-monstracije itd. so bile množič-nejše, saj je pod vodstvom par-tije že nastopala Ljudska fronta.
Z razvojem indu&trije je prihajalo v Moste vedno več kvalificiranih de-lavcevs proletarsko tradicijo. Priha-jali so komunisti Franc Leskošek, Tone Dolinšek in drugi, iz zaporov so prihajali tovariši, ki so btli obsojeni po zakonu o zaščiti države. Ponovno so po Mostah oživele partijske orga-nizacije in ni hilo ne podjctja niti ulice, kjer ne bi bili prisotni komuni-sti. Toda lakrat je bila občina Moste
že del Ljubljane in tudi akcije niso hile lokaine, p;i naj je šlo za mezdna gibanja, demonstracije ali manifestacije. Močno se je že čutila široka povezanost vscga prebivalslva in tudi Moščani so sodelovali v široki fronti Slovenije in Jugoslavije.
Tudi volitve dec. I. 19.^K so bile v znamenju ostrega boja opozicije proti režimu. Ljudska fronta, ki jo je organizirala m vodila komunKtična partija, je na volitvah nastopala s;i-mostojno in režim ni mocel prepre-čiti kandidature komunistii Franca Leskciška. Prepovedala mu je sicer zborovanje, vendar je kljub temu dobil na opozicijski listi naj-več glasov in to na javnih volitvah. To so bile zadnjc volitve prcd napadom tujih agresorjev na Jugoslavijo.
Potrdilev revolucionarne zavesti Moščanov med obema vojnama je bila množična udeležba v NOV.
VIKTOR STOPAR