275
ILINDENSKA  VSTAJA  IN  LEPA  KNJIŽEVNOST
Ilinden 1903 z desetdnevno kruševsko republiko je bil enkraten junaški podvig v vrsti balkanskih protiturškili uporov, kratek po trajanju, a tako pomemben za Makedonce kot, recimo, pariška komuna za Evropo. Zaradi svoje izrednosti, zaradi junaštva in tragike je ta dogodek izzval vrsto leposlovnih odmevov. Problem je obravnaval Dimitar Mitrev v študiji Odsev ilindenske vstaje D umetni književnosti, ki jo je v priredbi Mihajlovskega izdala Državna založba Slovenije.
Mitrev je šel po časovnem zaporedju in označil leposlovne upodobitve ali odseve Ilindena, nastale neposredno po sami vstaji, kot lirske, kasnejše pa kot epske ali dramatske. Do take oznake je prišel na osnovi gradiva, ker je za svojo razpravo našel do 1903 predvsem pesmi, kasneje pa daljša epsiko-prozna ali dramatska dela.
Med prvimi, ki jih je po časovnem redu moral vzeti v pretres, je Aškerc in njegova pesem Macedonski vstaš  (Ljubljanski  Zvon  1904,  št.  1.).  Mitrev bi
v 3. številki prejšnjega letnika LZ lahko našel tudi Aškerčevo balado Nadežda Gareva — Macedonska drama in pa črticO' Nika Zupaniča Macedotiija v 4. št. istega letnika. Ob teli d\'eli delih bi se moral zamisiliti, če nista morda Aškerc in Zupanič z njima reagirala že na atentate v Solunu v začetku leta 1903, ki so bili nekaka predigra k ilindenski vstaji; atentati so kasneje zanimali tudi Antona Strašimirova in jih je z dokumentarno zvestobo obdelal v romanu Robi (Sužnji). D. Mitrev je sicer analiziral in označil Aškerčevo balado Macedonski vstaš, ni pa vedel, da je to' pravzaprav prepesnitev Gregorčičeve pesmi Hajdu-kooa oporoka (nastala leta 1870), ki jo je Aškerc prepesnil ravno pod vtisom Ilindena 1903. Tako bi se D. Mitrevu odmotala nit tovrstnih motivov od Aškercu do Gregorčiča in nazaj do samega Stritarja in njegove Raje, ki je nastala kot odmev bosenske in hercegovske protiturške vstaje leta 1875, nekoliko pa tudi pod vplivom Mažuraničevega epa Smrt Smail-age Čengijiča. Stritarjeva Raja predstavlja tako v slovenski književnosti začetek literarnih upodobitev proti-turških vstaj. Že iz samega tega gradiva, če bi ga poznal, še bolj pa iz omenjene Zupaničeve črtice bi D. Mitrev lahko spoznal, zakaj so ravno Slovenci tako zvesto jii tako sočasno spremljali' narodnostno gibanje balkanskih Slovanov in dajali v Stritarjevi i?aj( predvsem izraza užaljenemu humanizmu, medtem ko bi v Gregorčičevi, še bolj pa v Aškerčevi pesmi mogel zaslediti nacionalni in družbeni protest, porojen v skrbi za lastni narod in njegovo bodočnost. Ta skrb je bila cesto izražena v slovenski publicistiki, zato jo je tudi Zupanič poudaril v omenjeni črtici: »Ce ne pride Macedonija v jugoslovanske roke smo izgubljeni i mi Slovenci!« Ku bi D. Mitrev vse to sprevidel, bi se izognil precej hudi impaki, da Ilindena 1903 ne povezuje s predhodnimi vstajami proti Turkom tako v Bosni in Hercegovini kot v Srbiji. Avtorja je pač zavedlo dejstvo, da je Ilinden 1903 prvi odločni korak jia poti k makedonski narodni svoibodi, korak, ki je bil ponovljen na isti osnovi, a idejno domišljen in zato tudi uspešen v naroidnoosvobodilni vojni 1941—1945. Kot vstaja Jiesvobodnega balkanskega naroda pa je bil organski člen vstaj proti istemu tlačitelju in zato ne samo nacionalno, ampak tudi socialno zamišljen ij> izvedeii. Zato so Slovenci, ki sami prav tako nisO' bili niti nacionalno uiti socialno s \ obodni, mogli to dogajanje najbolj razumeti in v književnosti doživeto izraziti. Ne bo nas začudilo dejstvo, da so Ilinden 1905 od nemakedoncev v Jugoslaviji literarno upodobili edino Slovenci, če izvzamemo pesem Makedonijo! črnogorskega (!) pesnika Mila Jovičiča, hrvaška in srbska književnost pa sta bili gluhi za Ilinden, kar je za poslednjo v tem času razumljivo.
Avtor žal ne pozna podrobneje slovenske književnosti iii njene zgodovine, sicer ne bi šel mimo Masljevega Gospodina Franja, romana o bosenskih proti-turških (1875/76) in protiavstrijskih (1881/82) uporih. Mase'lj je neugnanega upornika proti turškim in avstrijskim tlačiteljem, Jovico Miloševiča, vpletel tudi v makedonski upor »... v začetku našega stoletja, kjer so podjarmljeui in ponižani ljudje lomili verige in okove in se dvignili s pr\obitno, nikdar prej zaslišano silo na zatiralce«. Prav Masljev Jovica Miloševič, ki je sodeloval poleg ostalih tudi v makedonskem uporu, bi s sv^oje strani pokazal D. Mitrevu, kako ni mogoče Ilindena ločevati od prejšnjih vstaj, kot ga tudi ni mogoče ločevati od narodnoosvobodilne borbe, kar pa je D. Mitrev sam pokazal ob analizi partizanskih pesniških upodobitev Ilindena.
Tudi Bolgari so Ilinden 1903 cesto leposlovno oblikovali, kot nam dokazuje Mitrev. Kakor v publicistiki o Ilindenu, tako so tudi v lepi književnosti o njem
276
pokazali svojo nacionalno nestrpnost in nepravičnost do Makedoncev. Študija ima že zaradi tega svojo vrednost, ker postavlja stvari na prava mesta, še večjo vrednost pa ima, ker z nove, leposlovne strani osvetljuje pomen llindena. Ni slučajno, da smo Slovenci dobili to študijo prevedeno (sicer slabo) na svoj jezik, kot ni slučajno odjeknil Ilinden 1905 v slovensko lepo književnost. Slovenci so vseskozi spremljali makedonski narodni razvoj, ker so v njem našli nekaj svojega, dajali so* mu priznanja in spodbud, kar med drugim lepo kaže tudi antologija makedonske proze in poezije, ki so jo po osvoboditvi od Jugoslo-^anov prav Slovenci prvi izdali.
J. R o t a r
277