XXVll-6_____________________________________________ZVONČEK
Dolenjski Jerici v spomin.
OJ,   ti  dolenjska   Jerica,                 Iz  ust  ti vro dovtipi slani,
fcafco jeziček  ti  regljal                   kot bili v knjigah bi nabrani,
Vesel sem, da si tu doma,             in kar se v občini zgodi,
kjer mene je zibala mati.              nikoli nič ne ubeži
¦ ¦              Prijetno  te je postušati,                 ušesom  tvojim: vse to zveS
ker  tebi vsaka pride prav              in  prepleteno  z lastno  šalo
in v družbi bi učenih glav             naprej  povedati umeš
'.  ¦          v zadrego menda ne prišla.           tako, da res zaslužiš hvalo.
¦..•¦.» ¦¦•_ •   ¦ ¦-_ . - '       " ¦                                                                           .    ¦    -                                  •   ' >       ¦"¦  -      ¦         ..                                     -         '/¦<.«-
"¦"                                                                 ¦                           ¦                                         '¦                                          '                                                                                                                                                          -.-'l                                                       '¦¦¦»-                                  i*'-^".'.*,-"''                         -":'-                                    :
ZVONČEK_____________________________________________________XXVU-6
Velika škoda,  ker ostati                     v ponosu svojem  odklonila,
med   temi  hribi  moraš   fi                   nazadnje pa se je ujela,
in ker ne more oče dati                    da btez priznanja in plačila
te v mestne Sole, kjer uči                  od jufra v noč le trdo dela
mladina znanosti se vseh.                    in ni nikoli več vesela.
Pisateljica bi postala                            Zato   le  pazi,   Jerica,
in morda kdaj pisati znala                 da  večjo srečo  uloviš,
prigodbe bi iz krajev teh                    če  od sfanu dekliškega
kot Jurčič, ki dijak Se mtad                kdaj  tudi ti se poslovišl
naš  stari  kozjaški  je  grad                 Pri  zimskem delu  tvoja   teta
s povestjo divno  bil pros/avi/             in oče tvoj sedita tu.
in   večni spomenik  postavil                 Glej,  taka bila sta, ko leta
tej skriti pokrajini z njo.                    mladosti srečila so ju.
Zares mi žal je, da tako                     Oba  je  skupna peč  domača
prebrisana glavica bo                          še  grela  in  domača   krača
brez haska tu se ohladila                    oslajala  je  ričet  njima.
in v trudu dela trdega                       Od takrat je pretekla že
ze vano k tlom se ti nagnila!              let dolga vrsta,  boj  in zima
Po  umu   ti podobna vsa                    živtjenja,   ki  od  dne  do  dne
je tudi tvoja  tefa  bila.                       ju  tare, sta ju oslabila
Knjig  mnogo  je  prečitala,      .            in  njuna lica posušita.
iz njih  se vsega je učila;                 - Naj tebi sreča bolj bo mila!
pisala pisma je lepč                            Med drevjem ta-le hiša bela
in brez napak, da  se vsakdo              nam vsem je skupni rodni dom,
njim  čudi,  ko jih  pregleduje.             in naša vas, prijazna Sela
Imela ženinov dokaj,                           pri šumberku  nad  Kozjakom v zakonskem jarmu zdaj vzdihuje,     pa gorskih pokrajin je cvet
feer dobre snubce je nekdaj                in  vredna, da  spozna /o  svetl
.     ¦                                                                                                            Fr.   Rojec