Zdravko Mikuž^^^^^^^^^^^^^^^^^H
Štefko in Matko      ^
Otroška igrica v treh dejanjih.                         fl
Šesti prizor.                                      M
(Učenei pridejo Franceta obiskat.)                      9
Štefko: Dober dan, Franee!
Franee: Bog daj! Veseli me, da ste me prišli obiskat.
Prvi učenec: Ne veš, kako nam je bilo liudo, ko smo zvedeli, da si si zlomil nogo.
France: 0, zakaj nisem šel rajši z vanii v šolo, pa bi bil zdaj zdrav.
Drngi učenec: Matko je že prejel plačilo, ker te je zapeljal.                                                                                 J
France: Kakšno?                                                           ™
Prvi učenec: Ko te je pustil pri vašem vrtu na tleh, je tekel po vasi in je začel inetati kamenje v Kolarjeve^a psa. Pes se je utrgal, je skočil vanj in ga luido ogrizel. To je kričal!
Drugi učenec: Če bi ne bili prileteli domači, bi ga bil Sultan raztugal.
France: Ali Matko tudi leži?
Štefko: Kaj še! Naš oče pravijo, da kopriva ne po-zebe, in tudi njega ne. bo konec. Včeraj je že prišel v šolo, seveda obvezan.
France: Ali ga je gospod učitelj kaj kregal?
»^tefko: Seveda ga je! Okaral ga je, ker je tebe za-peljal, ker draži pse, in za kazen je bil po šoli zaprt.
France: Pa bi se le poboljšal!
Prvi ueenec: Težko, če se bo. Iz šole grede je že spet oponašal gospoda učitelja in je rekel, da bo njegov oče že navil uro gospodu učitelju.
Drugi uf-enec: Moji starši me pa doma §e kaznujejo, če seni v šoli kaznovan.
Vsi: 0 inene tudi!
France: Gospod učitelj nam vsem dobro hoče.
Štofko: Ko je slišal gospod učitelj, da sta lovila vidva z Matkoni ptičke, je nas naučil tako lepo peseinco, da nam je vsein ugajala.
68
Fraace: Ai^te jo že tudi peli?              ^^^^^^^
Prvi učenec: Tudi, tudi!                                            \
France: Štefko, povej mi jo, povej! Lepo te prosim!
Štefko: Stoji ueilna zidana ...
France: Ta je pa res lepa! Ali jo znate tudi zapeti?
Prvi učenec: Seveda jo znanio.
France: Da.jte, še zapojte mi jo!                                  '
Štefko: No, jo pa bonio. (Izpojo celo. V ozadju lahno. spremljanje na harmoniju. Med petjem pridejo na oder Franeetova mati, Lojzek in Milica.)
Mati: To je pa res lepa pesemca. Kdaj ste se jo pa naučili?
Štelko: Danes, mati.
Mati: Le dobro si zapomnite otroci zlasti zadnje be-sede: Kdor v gnezdu ptičice lovi, ta v srcu svojem pri-da ni.
Prri učenec: 0, mi bomo ptičkom pozimi potresali žita, ne pa, da bi jih lovili!
Mati: Le storite otroci tako in ljubite ptičiee, ki tako lepo pojo in nam koristijo s tem, da pobirajo po sadnem drevju škodljive gosenice in črve. (Mati odreže vsakemu dečku kos kruha.) Tu imate, otroci, vsak kos kruha, ker ste obiskali našega bolnega Franceta. Pa še kaj pridite!
Štefko: Hvala lepa, mati! Bomo že prišli. France, jaz ti bom prinesel par jabolk.
Prvi učenec: In jaz nekaj orehov!
Drugt učenec: In jaz ti bom prinesel krhljev. Ne veš, kako je dobra voda od kuhanih krhljev!
Mati: Pa tudi zdrava. V vsaki bolezni jo človek lahko brez skrbi uživa.
Štelko: Z Bogom, niati! Na zdravje, France! (Od-hajajo.)
Mati in France: Z Bc^om!
Zastor. — Prememba.
Sedmi prizor.
(Pred sobo trgovca Redoljuba sedi štefko.)
Štefko: Danes bomo   videli,   če so resnične   besede gospoda učitelja: Kakor si boš postlal, tako boš ležal! Matko (vstopi): Dober dan, pilež!
69
Štefko: Glej ga, sCTHHe^cazes^ias^isi. naučil nič olike.
Matko: Danes boš videl, da bo vzel stari grabež rajši moje niočne roke kakor tvojo učeno glavo.
Štefko: Morda bi bilo zate bolje, ko bi se bil umil in si osnažil obleko, kakor da govoriš tako sirovo.
Matko:'Neumnost! Kaj se bom umival in si snažil obleko, saj ni nedelja ali kak praznik. Ali bom v rokavi-cah in svetlem klobuku prenašal žaklje?
Štefko: Saj ne veš, 5e boš kar danes ostal v službi.
Osmi prizor.
Sluga (pride iz sobe): 0, to sta pa gotovo nova učenca! Kako se pišeta?
Štefko: Jaz sem Štefko Resnik iz Dolge vasi.            J
Sluga: In ti, fant? Kako se pišeš?                            1
Matko: Jaz se pa pišem s tinto na papir. (Štefko mu kaže, naj molči.)
Sluga: A tako, potem pa le čakaj, kdo te predstavi gospodarju, zakaj sirovin ne rabimo pri nas! (Štefku): Ti pa le pojdi z menoj! (Ga pelje do vrat.)
Matko: Grem tudi jaz!
Sluga: Ti počakaš tukaj, ali te pa vrženi skozi vrata!
Matko: Bom pa počakal. Kaj misliš, da ne znam?
Sluga: Meni se zdi, da boš ti še na marsikaj in marei-kje čakal. (Pelje Štefka iz čakalnice.)
Matko (si jezen grize nohte): Hlapec prevzetni, misli, da boni poklekal predenj. 0, saj ne bom, ne!
(Dalje.)
70