V E Č  P R E Ž I H A !
(Razgovor z urednikom Ferdom Kozakom)
M a r j a  B o r š n i k
»Tovariš urednik, saj gradivo za aprilsko številko Sodobnosti ob italijanski oknpaciji le ni do kraja propadlo. Po nakljnčjn sem našla svojo Studijo o Prežihu.«
:>Začudili se boste, da niti številka sama ni propadla! Prav te dni sem namreč ]>ovsem nepričakovano našel med papirji še en izAod te lomi jene četrte številke. Manjkajo samo tri strani proti koncu petita. Ta številka je med drugim vsebo\'ala tudi črtico Prežihovega A^oranea .Ajdovo strniščc' (pozneje objavljenti v Slovenskem zborniku za leto 1945), odlomek iz daljše zgodbe Cirila Kosmača .Arnac in Mlakar', nadaljevanje daljše študije Borisa Kidriča .Lik slovenske inteligence med Prešernom in Levstikom', odlomek iz štndijc tovariša Vojske .Obseg bančnih koncernov' v Sloveniji' in i^rav tako \ašo razpravo .Prežihovi prvenci v Domačem prijatelju".«
»Napravdla sem bilci čez to razpravo že križ in na svoj način-nsodno se mi je zdelo — vsaj doslej —. da je propadla podobno kakor zadnja knjiga izbranega dela Zofke Kvedrove, ki se je v istem času menda jirav tako že lomila v tiskarni.«
»Če se prav spominjam, ste to Prežihovo razpravcoi zajemali iz istega  vira.«
»Takrat sem se ukvarjala s študijem Zofke Kvedrove in sem prelistala vsega njenega Domačega prijatelja, da bi odkrila še kaj novega Prežiha. V Zofkini ostalini sva namreč s sonrednico Loro Kernčevo našli tri Prežihove neobjavdjene rokopise poleg nekega rokopisa njegovega brata Lojza. Pr\ e tri črtice v .se s podpisonr Lov ro K^dmr, zadnjo, podpisano Loiigin Mevža, pa z Zofkinim pripisom ,Kidiar Lojze v Kot-Ijab, Koroško'.«
»Da se je tudi Lojz poskušal s pisateljevanjem, ni i ni bilo znano. Ali je kaj prida?«
»Pogodil se je s psevdonimom: neroden kot vsi Longini in sentimentalen kot vse mevže. Tudi Voranc je v prvencih neroden, sentimentalen pa ni. Celo jDisav^o ima o:strejšo od uglajenejšega brata. Tudi se nikjer pri njem ne javlja pobožnost, ki sili v ospredje pri bratu, usmerjenem v^ duhovniški poklic. Je pač že od prve pisane besede naprej samorastnik, kar Lojz ni. Zanimiva pa je vsebina te črtice, ki je videti vsaj  do neke mere avTobiografska:  samomorilne misli mla-
63
dcga fanta, ki se čuti od vseh prezrtega in zasmehovanega, ker so ga starši prekleli in pognali čez prag. To v resničnem življenju po vsej verjetnosti nim.a opore in vsaj nadaljevanje zgotlbe, ko se izkaže, da je bila faniova obtožba materine nezvestobe upravičena in se umirajoča nezakonska mati sama ry]>toži krivde, je i)lod fantčizije, zanimivo pa bi bilo vedeti, koliko je odnos med nastopajočima bratoma, ki nosita imeni Lojz in Lorene, resničen, in koliko se je Lojz \ materinski Ijii-bezni v resnici utegnil čutiti zapostavljenega za Vorancem.
,Slovo jemljem, Ijidii brat.' govori brezdomi Lojz Lorencii. ,a ne moreni se ločiti, glej te njive, kjer sva svoj čas skupaj pasla, glej te gozde, kjer sva se skupaj šetala ter iskala ptičja gnezda, in tam pri onem potoku sva si delala mlinčke in lovila ribe. sedaj pa bi se naj kai' tako otresel teh spominov; ej, brat, to je težko, ti ne slutiš, kako hudo. Tam zgoraj na onem holmcu, kjer stoji tvoja domačija, mojo jo i)e smem imenovati, tam sem prvič zagledal zemeljsko' sonce, tam sem prvič izgovoril materino ime, jaz tako ljubeznivo, a ona me že tedaj ni marala in me vsakokrat nahrnlila in me potisnila proč od sebe, če sem se ji iiribližal in jo hotel pi-ijeti za roko, tam me je slednjič tudi preklela in me storila nesrečnega za vse življenje. ... Ti spoštuješ starše kot jaz, ali tebi se godi dobro, ti si prejel blagoslov božji. In sedaj se poslavljam, mislim, da grem naprej, toda zmiraj stojim na istem mestu, noge so mi kakor vklenjene.' Potem jmdaljnje: ,Le jedna oseba je bita žalostna, ko ga je videla odhajati, le jedno srce je bilo še za njega in trepetalo. Tam pri staji je stal brat Lorene in si brisal oei. oii edini je njega ijomiloval. ker ga je ljubil. Gledal je za odhajajočim ter po-malem začel tndi za njim stopati, kajti slutil je nekaj strašnega. . .'<
»Če ni vsa ta reč enkratno resnična, je pa za oba brata simbolična. Lojz je res odšel za zmerom, ker je bil vklenjen obstal na mestu, Voranc pa se je vklenil na dom, ker je neprestano rastel v svet.«
»Niste mogli bolje povedati. Brez tako tesne povezave z materjo* in domačo zemljo bi ne imeli Voranca. Dobili pa smo takšnega, kot se je umetniško razvil, šele potem, ko je prebrodil svet.«
»Sam mi je pravil, če bi ne bil v Parizu, bi nikoli ne bil ustvaril Samorastnikov.«
»Znamenito uredniško dejanje Sodobnosti je, da jih je skoraj v celoti prinesla. Ne bom pozabila, kaj mi je pomenil izid prve novele Boj na i50Žiravniku leta 1935. Največje umetniško razodetje za Cankarjem. Po samorastniški klenosii in zagrizenosti pa več ko Cankar. Nov svet, ustrezajoč novemu pogledu ua življenje. Takrat ,sem zapisala: ,. ..to  je  eden  temeljnih  kamnov,  na katerih  se  gradi  nova  dob;i   v
64
našem slovstvu. Ta doba nima z neoromantiko iu s kakršne koli vrste romantiko niž skupnega, os-^ obodila se je ,verc staršev', ne drobi se v skepsi. na|ioljijuje jo nova Aera, ki je tako' živa in močna, da za pesimizem ni nikjer a eč prostora. Zdravje in elementarna sila, ki bruhata iz novega doživljanja, oblikujeta tudi novo izraz, diametralno različen od Cankarjevega. Tak st^ aren, skop, jeklen izraz srečavamo samo pri Levstiku, tu pa tam pri Aškercu, in zadnje čase še pri kom, ki je povezan s kmetom in z zemljo. Kajti samo nekdo, ki se je od našega ljudstva oddaljil, more trditi, da je ]iaše klavrnosti kriv narodov značaj. Inteligent, ki neprestano diha zatohlo ozračje našega meščanstva (tu neko malenkost ]X)prav]jam], bo kmalu podvomil v nravstvene in tvorne sile našega organizma. K sreči so se naši največji ljudje rodili na kmetih in se zatekali k ljudstvu in k zemlji, kot da slutijo, kod bodo črpali moč za svojo tvornost.' (Sodobnost 1940, 231). — Takrat sem v svojem entuziazmu doživljala vse premo, ne protislovno. Marsikak problem skušam reševati danes previdneje in — globlje.«
»Takrat ste gledali, če se ne motim, na Prežiha s perspektive socialističnega realizma, čeprav ste ga vtaknili a- ta predalček šele po osvoboditvi (Pregled slovenskega slovst^a. 1948, 94).«
»Prav je, da govorite v preteklosti. Danes se mi zdi problem Pre-žihovega sloga \eliko bolj zai^leten. Res se zrcali v njegovem delu vera v socialistično ])rihodnost. ko bo zatirana samorastna setev oplodila vso zemljo in zavladala aia njej, vendar je ta vera nakazana le simbolično, ali, da se precizneje izrazim, kolikor je prikazana močneje v teoriji ko r podobah, ni dovolj umetniško prepričljiva. Rekli boste morda, da Prežih kot realist življenja ni mogel upodabljati drugače, kot ga je srečal v resničnosti. Jaz pa si upam trditi, da Prežih v svojem zrelem delu ni realist, vsaj večji ne kakor Tavčar, ki ga tako radi prištevamo k romajitikojn. Vsak od ()])eh nosi s\'oj svet. ki i^ostaja prepričljiva umetnina šele kot prepesnitev' njega samega. Zdaj se pa za oznako lega sloga ne bom prav z nikomer prerekala. Vsaka velika umetnina nastane šele ob križišču vnanjega sveta z notranjim, šele tam, kjer gre življenje skozi človeka, \zhod pravi temu realizem, zahod romantika, meni pa je v bistvu isto.«
»Primerjate Tavčarja s Prežihom v ideološkem pogledu? Kljub razkolu med obema?«
»Ta je manjši, kot bi človek mislil na pogled, čeprav ga ne zanikam. Kot politika sta si oba diametralno nasprotna, kot umetnika pa sta si precej blizu. Živita pač v različnem času, vsak ljubi svoj košček zemlje in se z enako ljubeznijo zateka k njej in, kar je treba
5   Naša sodobnost                                             65
posebej poudariti, s podobnim humorjem in s podobno veliko dobroto. Kolikor je ta zemlja različna in kolikor so ljudje na njej različni, je različen tudi njun izraz.«
»Torej mislite, da je umetnost pogojena samo po okolju?« »Še zdavnaj ne. Toda oba se v bistvu čutita kmeta in resnično živita samo kot kmeta. Kolikor sem Tavčarja poprej med Cankarjem in Prežihom preskočila, sera mu napravila krivico — po nastanku najboljšega spada časovno med oba in bi si ga po umetniški ceni Prežilui ne upala zapostavljati. Koliko je vsak od njiju odvisen od okolja? Pojdite v Poljane in v Kotlje in se vživite v različno melodiko go\ ornega ritma: koliko je poljanska počasnejša, mehkejša, bolj zategnjena. Metaforika je pri obeh drastična in predmetna, plod edinstvenih, duhovitih domislic. Kar se metaforičnega bogastva tiče, bi dala prednost Tavčarjevi domišljiji, saj temu prežema celo politične članke v tolikšni meri, da dela užitno najdolgočasnejšo temo, poživljajoč to pnšča^o zvodenelega liberalizma. Presenetljivejša, čeprav bolj skopa pa je Prežihova metaforika; ,ta dva junca bosta zdaj nasrala nič koliko pankrtov'; Voznik je ,zaskovikal skozi ustno luknjo'; ,kup se manjša, čeprav se zdi, da se je sam peklenšček podelal v kot'; Karničnikova Meta je ,izlegla pankrta'...«
»To je tisti A'^orančev naturalizem, ki dela njegov jezik tako sočen. <
»In človek bi ne verjel, kako je ta drastični naturalizem lasteit Hotuljcem. S kakšno aforistično kratkočo vam tak kmet pol v smehu, pol zares kar stresa svoje originalne naturalistično žgoče domislice. Kdor bo hotel študirati Prežihov slog, bo moral pogruntati sok in bar\ o zemlje in nemajhni delež njegove svojevrstne žene pri tem.
Je pa v Prežihu še nekaj, česar v njegovem okolju še nisem zasledila: ,Iz pošastnih senc Karavank se je dvignila grda prikazen z razkrečenimi, smrdljivimi čeljustmi' — to je več kot naturalizem, v tej simbolizaciji družbenih krivic se je naturalizem prekotalil v romantično grozotnost. V pošastno grozotnost se razraščajo uničujoči poži-ravniki, ki se z njimi do onemoglosti bori dihurska žvot, enake nadnaravne dimenzije dobiva mlatilnica. ki Carnoglave v desetih minutah zgnete, da jim popokajo mrene in sklepi, vodnjak, iz katerega po pet-indvajsetmetrskem kopanju — brez betonskega zavarovanja! — privre voda s tolikšno silo, da namah ugonobi gospodarja. Zlasti ta voda je naravnost legendarna. Prodor ji omogoči le vera v predsmrtno napoved očetovo. Do vrhunca stopnjevani heroizem pretrese na koncu v teh zgodbah uničujoča tragedija. Dramatični boj pa ne velja družbenemu redu, marveč prirodi in mehanični civilizaciji. Zlasti prva zgodba buči
66
kakor težak koral iz podzemeljskih elementov, nagi-madenih ^ stoinsto-letni tradiciji ljudskega trpljenja in odpora.«
»Prežih je v svoje delo zgnetel rapsodiko številnih ljudskih usod, ki mu jih je posredovala mati s svojim edinstvenim spominom za ljudi in za bolečine domačega kraja. Dvomim, da je ta romantična poteza svojstvena samo Prežihu. Sicer bi bilo pa za vas zanimivo videti, njegovo prvo novelo .Boj na požiravniku", preden je izšla v Sodobnosti. Dobil sem jo, ne da bi bil vedel od kod in od koga. Ko sem jo prebral, sem si bil na jasnem, da imam nenavadno močno napisano zgodbo v rokah. Motilo me je pa, da je bil zreli realizem te, s takšno mogočno šapo ustvarjene celote po nepotrebnem pretkan z romantično mitologijo. Po daljšem preudarku sem to mitologijo izločil in Žalik-žene z njo in še vse drugo. Pozneje, ko so bili med Prežihom in med menoj upostavljeni stiki, se je pokazalo, da je bil hud zaradi tega. Pa sva se kmalu sporazumela. Dal mi je prav in uii poslej sploh zaupal redakcijo svojih stvari.«
»Ni mi neznano, koliko ste se prav vi trudili za njegovo besedilo. Škoda, da se prav noben rokopis tega časa ni ohranil, da bi se dalo primerjati, kolikšen je vaš delež pri tem. Brez dvoma je znaten, saj bi se brez tega težko razumel ogromen preskok med Kuharjem prejšnjih desetletij, ko je bil še Crt, Wastl, Ženovc, Kuhar, in med Kuharjem tridesetih let, ko je javnost presenetil z veliko novo- izpovedjo Prežihov Voranc.«
»K temle vašim mislim bi tole pripomnil: Moj .delež', če temu tako pravite, je vendar le formalnega značaja. Pri prirejanju Vorančevih tekstov za tisk je šlo za slovnične zadeve, za pravopisne popravke, za besedni red, za preveč razvlečene dialoge in podobno. Seveda je bilo s tem precej dela in treba je bilo tudi dobro pretehtati, kaj lahko storim, kaj ne. Na ta način sem imel opravka z vsemi Prežihovinii novelami, ki so izšle v Sodobnosti, pa tudi s ,Požganico>', z ,Doberdobom', .Jamnico' in s precejšnjim delom njegovih tako imenovanih .potopisov'. Kot sem že prej omenil, sem bil pri tem delu, dokler je bil Prežih zunaj, navezan sam nase. Ko se je vrnil, sva se pa že skupaj pomenila, kolikor je bilo potrebno. Moram pa še pristaviti, da se je takrat z vso silo lotil študija slovnice in da je v tem pogledu v razmeroma zelo kratkem času neverjetno napredoval.«
»Dejstvo pa je, da kljub nekaterim pretresljivim črticam iz štiridesetih let tedaj njegova moč že občutljivo pada in da je bil prav v času Sodobnosti na višku. Nihče vam pri tem ne more kratiti zaslug.«
''*                                                               67
»Dejstvo pa je tndi to, da je bila, kljub vsem mogočim ,zaslugam', vsa ta moč njegova. Jaz sem ji. če se lahko tako reče, samo i)omagal do polne veljave.«
»Vaši podatki so mi zelo dragoceni. Prepričana sem, da veste o Prežihn še jnarsikaj. s čimer bi lahko dopolnili njegovo podobo. Naša dolžnost je, da poskrbimo, da se nič tehtnega ne razgubi. Saj ste sami priča, kako pisana beseda v zasebni lasti propada. Kako od dne do dne propada šele tista, ki ni napisana, ki vse bolj bledi samo v spominu! Da rešimo, kar se napisanega in spominskega gradiAa o Prežihn še rešiti da, pripravljamo Prežikoo zbornik, kamor nameravaino sprejeti vse, kar bo količkaj tehtnega. Poleg gradiva pa seveda tudi raznovrstne študije o Prežihn s celotno bibliografijo. Vneto zbiramo tudi slikovni material, pri čemer prednjačijo Korošci, ki z ravnateljem dr. Franom Sušnikom na čelu temeljito proučujejo Prežihovo pokrajino in modele.
K »odelooanju je vabljen prav vsak, ki bi vedel o Prežihu karkoli tehtnega dati (rokopise, pisma) ali povedati. Predvsem pci prosim za spomine in pisma vas, ki imate prav gotovo največ zaslug, da se naiu je Prežih ohranil takšen, kakršnega imamo.«
»Pa prijjišite te ,zasluge" rajši Kreftu, ki je v Parizu Prežiha pripravil k ponovnemu leposlovnemu pisanju.«
»Vem, da se je Kreft s Prežihom že na prelomu dvajsetih in tridesetih let ])ogajal za natis Doberdoba. Svoj čas je o njem tudi že nekaj pisal. Obljubil mi je, da bo po svojem spominu pobrskal, kolikor se bo le še dalo. Enako so mi obljubili prispevke tudi drugi kulturniki, ki sem po sreči nanje naletela, saj sitematično nisem utegnila še nikogar vabiti k sodelovanju. Sistematično se je dela lotil samo moj seminar na univerzi, ki si pač zadaja naloge, kakršnih mi stari ne bomo mogli več izvršiti. Kolikor to delo do izida zbornika še ne bo dozorelo, nas to ne bo motilo, saj bo do izida monografije, kakršno zasluži Prežih, potrebnega se precej napora.«
»Do kdaj pa bi bil dan rok za sodelavca pri tem vašem zborniku?«
»Tiste, ki bi nam lahko nudili novo gradivo zanj. prosim čimprej, da ga lahko v študijah do poletja še upošte\-amo. Jeseni gre vse a tisk.«
»Pa mi le niste še povedali, kako ste prišli do študije o Prežihu, ki ste mi jo bili svoj čas napisali.«
»Imam navado, da a sak svoj rokopis po ojiravljeni lomljeni korekturi koj zaženezn a koš. Zato sem po tej razpravci žalovala, kakor žalujemo za pokojniki, ki nam niso več dostopni: ne vidimo več pomanjkljivosti  na  njih.   Zadnjič  pa   brskam  med  starimi   zaprašenimi
68
kuvertami, kjer hranim zapiske iz orientalske literature. In kaj se zgodi! Na dan privlečeni rokopis z vašim žigom: Sodobnost 27.111. 1941! Kdaj sem že pozabila, da sem ga bila tja kamuflirala pred okupatorjem. Morda sem podobno skrila tudi kasnejše zapiske o Prežihu: svoje in-tervjuve z nijim. ko je zahajal k meni med okupacijo, in inter\jnve o njem, ki mi je z njimi postregel njegov pariški znanec pokojni Vito Kraigher. Pa kaj pomaga, spomin je ugasnil in skozi tisoče mojih papirjev se utegne morda preriti šele kak moj literarni pra\nuk. če bo dovolj  sestradan, da bo iskal kobilic po moji puščavi.«
»In kaj menite zdaj o icj svoji razpraAci?«
»Morda je trhla kot \ sak mrtvec, ki ga izkopljemo iz groba. Nekaj problemov, ki bi bili bistveni, ni dovolj obdelanih. Ker se pa v javnosti in skozi vse te začetniške Prežihove literarne značilnosti in težave doslej še nihče niti toliko ni prerinil, sem vam jo vendarle prinesla. Morda se ^ am bo zdela vredna natisa prav takšna, kakršno ste bili svoj čas določili za Sodobnost, morda boste sprejeli še Jiekaj dopolnil; da jo objavite, jDa vem, i^rvič. ker ste že preskusili svojo po-trpežlji^Ovst z njo. drugič, da še mojim slavističnim tovarišem vzbudite željo po dopolnjevanju, tretjič, da dokažete, kako smo se že svoj čas ti-udili za Prežihovo podobo, ko nam je šlo še toliko po zlu.
»Bi jo pa kiir scmle natisnili:«
PREŽIHOVI  PRVENCI  V  DOMAČEM  PRIJATELJU
;>L o v r o. Vi ste rokodelec, ^-eudar Vaši pisateljski poskiisi niso slabejSi, kakor mnogi drugih študirtmih ljudi. Za tisk seveda niso; saj veste, da je za vsako delo potrebna vaja, dolgotrajno nčenje, dar in železna vztrajnost... Uganke bom porabila.«
Ko je Zofka Kvedrova leta 1909 uvrščala to s\oje mnenje v decembrsko »uredniško listnico« Domačega prijatelja, očividno ni niti slutila, da je ta njen družinski listič že v avgusto\'i številki prinesel Vorančevega prvenca — črtico Petkov Cene — pod psevdonimom Ivan Wastl. Da je njen dopisnik Lovro identičen z Ivanom ^Vastlom in da mu je nevede sama dala — vsaj relativno — legitimacijo za literarno zrelost, je urednica izvedela nemara še istega leta. Kajti že v februarski številki Domačega prijatelja 1910 priobčuje omenjeno uganko (Tajin-stveni napis) s psevdonimom: Ivan Wastl, Kotje [!], v naslednji pa prinaša z istim imenom njeno značilno rešitev: »Koroškim Slo\enreni Ijreti pogin«.
69
Odslej svojih uredniških opazk ne naslavlja več na Lovra, marveč le še na Ivana VVastla. Neki njegov »člančič« se ji ne vidi »pisan dovolj trezno in stvarno« (uredn. list. maja 1910). njegov pijanec se ji zdi »zelo banalno očrtan« (tčim, 1. juniju 1910).
Kljub temu pa je Se isto leto objavila Vorančevo študijo pijanca, od 1909 do 1914 pa skupaj kar pet takih študij, ki so se ji zdele vredne objave prav tako kot njegove študije beračev in vagabundov. čeprav je v javnost pribila: »Beračev imam enkrat zadosti: tistih, ki so pametni in tistih, ki so bebasti; tistih, ki pozimi zmrzujejo, in tistih, ki ])oleti A- potok padejo. Kdor mi kaj pošlje, naj se varuje prevelike zaljubljenosti in pijače. Ljudje pri nas mislijo, da poezija brez peto-Solske ljubezni in brez vina kar obstati ne more.« (Ured. list. aprila leta 1913.)
V   toku šestih let \orančevega sodelovanja Domači prijatelj ni prinesel niti enega njegovega članka, pač pa sedemnajst črtic, s ka-terinri se uvršča — sprva pod omenjenim psevdonimov, od leta 1912 pa že pod pravim imenom Lovrenc oziroma Lovro Kuhar — med Zofkine redne sodelavce.*
Lističu ostaja zvest tudi še potem, ko ima že dostop ^ Ljubljanski Zvoai (od leta 1913), in utihne v njem šele z aprilom 1914, leto dni prefl njegovo ukiuit^ ijo. Ko je leta 1915 Domači prijatelj obmolknil, je ostal v uredniškem predalu kup še neobjavljenih rokopisov, med njimi tudi trije Voranče\ i. Medtem ko je Zofka rokopise manj jjoniembnih avtorjev povečini požgala (prini. Jutro 27. jun. 1926), je te ohranila, kar dokazuje, kako je Prežiha cenila.
V  času, ko ni dokazov, da bi se katerikoli od naših literatov kakorkoli pobrigal za nadarjenega samouka in mn pomagal gladiti naporno literarno pot. ga je Zofka predstavila tudi zagrebškemu občinstvu.
Dne 9. septembra 1912 je prinesel Agramer Tagblatt pod pisateljevim pravim imenom njen nemški prevod Vorančeve pomembne črtice Aus unserem Leben (Iz našega življenja. DP 1912, 236—240) s kratkim uvodom. Ttt Zofka poudarja, kakšno veselje da ima s svojim lističem; razširjen je med najpreprostejšimi sloji, s katerimi je v zaupnih stikih. Posrečilo se ji je v njem razviti celo vrsto talentov, med katerimi so najzanimivejši samouki. Tako je v tem listu izšlo prvo delce slovenske šivilje, ljubka mlekarica jo zalaga s pesmimi, knjigoveški vajenec in
* V svoji rokopisni avtobiografiji za Peen-klub trdi Prežih, da je sodeloval pri Domačem prijatelju tudi pod psevdonimom Zenovc in Ožgan, kar pa ne drži. Pač pa je tu objavil črtico Noč v koči Andreja Ožgana (DP 1910, str. 290—295), medtem ko je ipod psevdonimom L. Zenovc izhajala daljša njegova povest Med nami v Zarji 1912.
70
sin gorenjskega kmeta pa s črticami: »in mlad konjski hlapec s Koroške je skoraj majhen Gorki, čeprav ni nikoli nič drngega bral kakor knjige 'Mohorjeve družbe. Tega svojevrstnega človeka predstavljam danes čitateljstvu Agramer Tagblatta in. če se kdo zanj zanima ali more kaj zanj storiti, mu rada postrežem s točiiejširni podatki.«
leh podatkov v Zofkini ostalini žal ni bilo mogoče odkriti — ohranilo se ni v njej niti eno Vorančevo pismo — sicer pa so najbogatejši A pisateljevem delu samem, ki je veren dokument njegovega lastnega življenja pa tudi življenja ljudi, ki je bil ž njimi povezan.
y slovenskem tisku je bila že večkrat z različnih strani izražena želja, da bi radi izvedeli kaj \eč o življenju tega vsekakor izrednega moža. In prav ta skrivnostna osebna anonimnost nam daje svoboflo, govoriti o njem z znanstvenega, literarnozgodovinskega stališča, kot je to drugače možno le o klasikih preteklih generacij. Seveda pa dejstvo, da Prežih zlasti v črticah in novelah iz predvojne dobe povečini pri-])Oveduje \ prvi osebi, in io tako prepričevalno iu st\arno. da smo tudi ]-)T\ šibkejših uverjeni, da se je to v resnici zgodilo, še nikakor ne dokazuje, da ni to ali ono le plod njegove domišljije. Zato čaka njegovega biografa še precejšnje delo.
Svoje življenje iji okolje opisuje komaj devetnaj&tlelni začetnik tako plastično, da ga jiodoživljamo \ prostorninski drastiki. »Hlev. v katerem stanujem jaz, hlapec Tinč, sedemdesetletni gluhi starec, in ]ietnajst glav goveje živine, je nizka, dolga in neobokana luknja. Po sredi je dolgo jezero črne gnojnice, do kolena globoko, in da moremo hoditi od enega konca do drugega, sva nametala s Tinčnom nekaj hlodov počez in položila povrhu štiri deske. tako. da sežejo od ene do druge. In vsakokrat, kadar grem po tem mostu, nabašem polne coklje gnojnice in potem mi smrdijo noge, da me je sram biti med ljudmi.«
Urednica je bila natnren človek brez predsodkov, takšno neposredno izražanje ji je bilo nadvse všeč in pri Vorancu je našla zanj pripravna tla. Zanimivo bi bilo dognati, koliko je Zofka s kolektivno obravnavo vasi, kakršno ima n. pr. v Hrvatarjih (Izbrano delo III, str. 152—197), neposredna pobudnica Vorančevili oblikovanj vaškega kolektiva, a ker sta si bila oba tudi po značaju močno sorodna, bo vpliv tem težje ugotavljati. Vsekakor i)a- se je Voranc pri njej veliko učil in imučil. Predvsem upoštevanja vseh, tudi najneznatnejših ljudi, in prepričanja, da ima vsak pravico do lastnega življenja in do svojevrstnega svobodnega razvoja. Ta vserazumevajoči človeški odnos je pri Zofki tako globok, da ne zadeva zgolj ljudi, marveč vsa živa bitja, tudi živali. Poflobno je to pri Torancu. Nobena naturna reč mu ni grda.
71
živina stoji \ isoko \ gnoju, »kakor bi jjricHgalai. S takšno ])rimero noče zasmehovati žnpnika, le to bi rad poudaril, da mu gnoj iu živina ne pomenita nič manj kakor cerkev in pridigar.
»Smili se mi včasih živina, a moj Bog, ko sem pa sam na tistem, čeravno, da se prištc\ am med ljudi.« Iz takšnega doživetja je desetletje! kasneje siastal Jirs ii\ Bavh — simliol naturnih, samoniklih bitij, ki jih krutost človekove nuje po obstanku zmaliči v zdresiran mehanizem:
»,Jarem, jarem... Zdaj se začne trpljenje..."
,Mora biti. Le pojdimo ...'
.Kakor ljudje..."«  (Samorasiniki,  1940.  )5.)
Toda fant je mlad, zdrav, življenja \ esel in na svoj način tudi ^eren, zato le stvarno ugotavlja svoj in Aseh hlajjcev položaj, ga zaradi večje literarne učinkovitosti tu pa tam v svojem prežihovskem naturalizmu malo pretira, a ga brez Asakega sramu, nara\nost s ponosom zagovarja: »Življenje naše je revno, tvrdo je. a pošteno, biti mora naš stan, kralja bi ne bilo, ko bi ne bilo hlapca, in pošten, prislužen je naš kruh.« (Iz našega življenja, DP 1912, 236—240.)
Nehote se spomnimo kasnejših samorastniških zgodb Pot na klop iu Odpustki. V obeh je poveličan delavec-poštenjak, ki si ob smrti ni prihranil drugega kot čudovito poštenost in svojevrstnost čiste osebnosti.
Vorančev^o prekipevajoče življenje se že od početka sprošča v težkem delu, toda to delo mu je v užitek, pomenja mu najvišjo življenjsko A sebino. zato že v prvi ustvarjalni dobi sam poudarja, da nima namena govoriti >o mladem cvetju, o rožicah, ne o vsakovrstnem ptičjem petju, ampak o vigrednem delu na kmetih in tako naprej«. Mirno ga torej lahko prištevamo med prve, ki so pri nas pričeli oblikovati človeka pri delu, kar je naš dotedanji realizem še skoraj povsem zanemaril.
Toda čeijrav se zdi Aorancu oranje v pomladnem jutru »nekaj krasnega«, se mu v svežo navdušenost vendarle vtihotaplja razmišljanje: »Mislim, kako bi veliko bolj z veseljem delal, ko bi oral svojo zemljo, zase sejal, zase žel, sam shranjeval pridelke in skupiček. Delo za drugega človeka ne izda tako, človek ima pomisleke in postane skoro nevoščljiv. No, pa mora že tako biti. gospodar bo ukazoval hlapcu iu ne narobe, ali. kakor pravijo: Kdor je bogat, ima vsega zadosti, kdor je jaa ubog, pa nima nič. —« (Tz našega življenja, DP 1912. 168—172.)
Koliko se' je Prežih kasneje sprostil takšne tipične kmečko-patriarhalne miselnosti? Mar ni Boj na požiravniku apoteoza samo-raslosti, kakršna se more izobličiti samo iz skrajnega izčrpavanja samega sebe za obstanek na svobodni zemlji, to je. na neodvisnih, lastnih
72
tleli p Pri Dilmrjevi bajti je nastala legenda »o čarobnem, gosposkem življenju« dveh stricev, ki sta šla med rudarje v Mežico. Dihurjeva družina sama pa je rajši z Zcidnjim sokom svoje moči napajala lastni bedni košček zemlje, čeprav je bilo uradno ugotovljeno, da se osušiti njihova zemlja iie da in da je škoda slehernega dejiarja zanjo. Ali ne postaja spričo tega ves krvavi napor starih in mladih Dihurjev za lastno zemljo smešen?
Y teku več ko dveh desetletij, ki so minila med gorenjima zgodbama v Domačem ])rijatelju in v Sodobnosti, se je Prežih prikopal do revolucionarnega spoznanja, da ni jjotreba. da bi na ejii strani ukazovali gospodarji, ki imajo vsega dosti, na drugi pa garali hlapci, ki nimajo nič. Da pa se za jjremostitev obojih človek vzgoji samo v zvestobi do samega sebe. Pa zvestoba ga bo \zgajala \ najpravičnejši odnos do vseh ljudi. Dihurji hočejo biti ljudje, ne hlapci. Zato se tako krčevito drže svoje zemlje, ki jim daje svoj značaj. Zaključek zgodbe, ko tuja roka razdre osirotelo Dihnrjevo gnezdo in zapuščene Dihnrčke potakne po službah, občutimo kot težko tragedijo. Zakaj? Ves strahotni napor siromašne družine, da bi si na lastni zemlji ohranila notranjo neod\isnost. je bil zaman, te zemlje se je polastil bogtiti sosed, svoje-\ rstnost samoraslega rodu pa bo požrlo hlapčevanje tujemu gospodarju.
No, pa vse to razjeda šele Prežiha. ne Wastla, ne začetnega Vo-ranca, ki se široko zarezi ob pomisli, da sta milijonar in revež vsaj v tenr enaka, da ne moreta več jesti, kadar sta že sita. in gre sanjarit v hrib nad vasjo.
Tudi nad zimskim delom se ne pritožuje, čeprav je očividno še težje od i^oleinega: vstajanje ob treh. vožnja v najhujšem mrazu, ]ui-kladanje lesa v ])lanini. potem pa juivzdol po sanincu — užitek, če teče. gorje pa ob južnjem! Vozniki so razkričani zavoljo svoje surovosti, toda on. ki je sam pri-izkusil njihove težaTc, mora spregovoriti nekaj lK'sed \ njih obrambo: f^Hj tudi sam, kadar mu le preveč nagaja, ne more vselej krotiti jeze in se znaša nad živaljo; potem se pa kesa in ne more si kaj, da ne stopi h konju in ga potreplje po lepi grivi. »Žival pogleda s svojimi milimi očmi. povesi glavo in pozabi. Ko bi ljudje tako odpuščali kakor žival, bi ne bilo toliko jeze. izostalo bi veliko nbojcA. Y tem žival nadkriljujc človeka.«
In zaključek? Značilen za PrežihoAo prvo ustvarjalno fazo: »Trpimo A resnici, pa nas eden si ne more izbirati. Pa je vseeno prijetno naše življenje, posebno dokler je človek mlad.« (Mi vozniki, DP 1911, str. 115—115.)
Svoje življenje opisuje povečini v prvi osebi množine kot izraz vedrega težaškega fantovskega kolektiva, reportažno od zunaj. Novela
73
\ mraku, ki se je ohranila v Zofkini ostalini, pa že da slutiti tisto Pre-žihovo ustvarjalnost, ki je izraz njegove fantazije in elementarne strasti. Nekateri popravki v rokopisu dokazujejo, da to ni zgolj posnetek neke resnične zgodbe, sicer pa ta vnanja eventualna resničnost na stvari nič ne spremeni: prijem je tako močan in dogajanje toliko živo podano, da stvar zasluži objavo tudi v današnji reviji. (Prim. zadnjo številko Novih obzorij.)
'V njej se razžiga tista divja sla po mučenju, ki je tako značilna za kasnejše Prežihove samorastnike. Podobno, kot da tvi prevarani ljubimec duška svoji ogorčeni togoti s skoraj dosmrtnim pretepanjem nezvestega dekleta, pretepa kasneje stari Dihur sinova, ker sta kradla krompir, podobno ga je v mladosti pretepel oce, ker je pobegnil tujemu gospodarju, podobno pretepajo na graščini Hudabivško Meto, ker se noče in ne more odpovedati ljubezni gruntarskega Karničnika, še strahotne je so jo mučili, ko je z njim prvič zanosila. Podobno pretepe tudi stari Radman svojo ženo, ko zve za njeno razmerje z Voruhom. Le da se v tej noveli Ljubezen na odoru mlada žena silnega temperamenta in moči bori za pravico do Ijubezui z mladim fantom, varajoč starega, odživelega moža, medtem ko v noveli \ mraku mlado dekle vara svojega fanta s priletnim poročenim gospodarjem: »Petdesetleten! Toda ljubezen ne leži le v mladosti, ampak v zdravju in moči.«
Problem, moči zanim^a Prežiha že zelo zgodaj. Že v času, ki je ves prepojen s Cankarjevimi slabiči, z mladimi starci, išče Prežih v starcih mladost in moč.
V  Zofkini ostalini se je ohranil tudi Vorančev rokopis Iz našega življenja, kjer prikazuje med drugimi vaškimi tipi skopuha, ki se je iz bajtarja povzpel v veleposestnika, najbogatejšega daleč na okoli. »Mož je star, preko sedemdeset jih že ima in navidez mu je videti, da je že odslužen; a starec je še krepak, v tej suhi postavi se še skriva železna moč. Dedec dela in kremplja, kot bi ne mi.slil umreti, zjutraj je prvi na nogah, zvečer zadnji h kraju, pase sam, zmlati ponoči in vlači koše, da se jih mladi ne upajo. In tako bo živel človek in bo delal visoko starost in ob smrtni uri ne bo vedel, kaj je dobro na svetu. Ne bo vedel, da ima kruh razen skorje tudi sredico —«
V  tem času se torej Voranc še ne zaveda izkoriščanja človeka ix) človeku; očividno je še prepričan, da se da priti do velikega bogastva tudi s pridnostjo in z odrekanjem.
Nekaj tega prepričanja mu ostane še dve desetletji kasneje, ko se kot prepričan marksist že zdavnaj odkrito bori proti kapitalističnemu družbenemu redu. V čiiici Prvi spopad koj uvodoma postavlja
74
ugotovitev, da se do blagostanja morda dokoplješ z neprestanim trdim delom: »nekega dne lahko zamenjaš to freto z lepo dobičkanosno kmetijo, kjer boš nosil roke na hrbtu; če pa popustiš, če se napravljaš, kakor bi hodil lačen na gnojišče, potem boš zdrknil s frete in se znašel na cesti!...«  (Samorastniki, 1940, str. 154.)
Prežih je pač prepričan, da propada koroških kmetij ni kriv samo kapitalistični sistem, marveč tudi nravstvena nemoč ljudi. Karnice so propadle zaradi nečloveške kulaške morale, ki ni dopuščala možitve bajtarke z gruntarskim sinom. Novela Samorastniki vsebuje v prvotisu o tem tudi teoretično razpravljanje (Sodobnost. 1937, str. 508—510), ki ga je pa a\tor kasneje v knjigi morda predvsem iz umetniških razlogov črtal.
Samorastnost pač ni samo v svojevrstnosti samoniklih značajev, marveč hkrati tudi v etični sili, ki jo narekuje zvestoba do sebe in notranja aktivizacija. Trpljenje in pojiižanje ojačuje v odporu moč in tisto vero vase, ki omogoča pravičnejšo prihodnost celote. Tu je veličina Prežihove nepremagljive nove vere. kakršno izpoveduje tudi teoretično v Samorastnikih: »Sami ste se izlevili, brez goje, kot izgubljena samorastna setev v razgonu. Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi. Hudabivniki, zgrabiti z življenjem. Kjer stojite, poženite korenike. Ne dajte se teptati od dragih, ne prenašajte ponižno krivic, ali tudi vi ne prizadevajte nikomur, nobenemu bližnjemu kakih krivic. .. . Leto za letom je Meta vlivala otrokom vero vase in jih učila spoznavati in zaničevati krivico in greh; ta vera se je v njih utrjevala, nosili so jo s seboj ,po podjunskem produ, po gorskih koritih, ta vera se je zraščala s tuljenjem vetrov po slemenih, z bučanjem globač, s sanjami polj...« (Samorastniki, 1940, str. 215 s.)
Vsak človek ima svoj osrednji vzpon, kjer pridejo njegove najbolj zgoščene sile do izraza. Tak vzpon je pri Prežihu knjiga Samorastniki. Sile zanjo pa so se nabirale od prvih ustvarjalnih p'OČetko\- in se od-takale do zadnjih nezaključenih zaključkov. Zato je najti v njej zaključek poprejših zasnutkov in zarodek najobsežnejših kasnejših del — Požganice in Jamnice.
Od Levstika do Zofke Kvedrove in še naprej se javlja težnja po študijah vaških originalov in tipov, Prežihov nastop ni brez zveze s to linijo tradicionalnega hotenja, zaključuje pa jo v krog ob stikališču z Levstikom: na svoj način Prežih najmočneje izpolnjuje zahtevo po realizmu, kakršnega si je zastavil Levstik — upodobitev vnanjega in notranjega sveta, ne statično opisno, marveč v boju za izpopolnitev, rastoč iz etične samoniklosti.
75
Indi Prežili se nči odkri\ati to sanioniklost v svojejn Ijiulslvii žt' od literarnih prapočetkov in značilno je. da v ijoprej omenjenem roko-pisn Jz jiašega življenja tole ugotavlja: ». . . rajše prislnškavam mislim ljudske duše. kot čitam Kanta. Nietschejti in druge slavne filozofe in učenjake, katerih knjige nam končno povedo ravno isto samo da v dolgoveznejši obliki. Tu se rešujejo gospodarska vprašanja, ki ekonomom za zelenimi mizami belijo glave, čisto kratko in enostavno. Ljudsko mnenje o \ isoki politiki . . . se sliši v najznačilnejših primerah, istotako tudi razgovori o^ solncu. luni, o nebu in o zemlji.«
Njego\'o bivališče — hlev ni le zbirališče potepuhov in barab, juar-več tudi zatočišče bednih, umirajočih starčkoA, in prav ti mu dajo misliti. »Nekateri so vse svoje zdravo življenje delali in trpeli v tovarnah, rudokopih, hej. na starost je palica tvoja sestra. Drugi so bili hlapci kakor jaz, delali od zore do mraka in še ponoči, starost je ]5rišla, zahtevala počitka, haha. kje imaš denar-, kupi si počitek. Ubogi, bedni, stari hlapček moj! Vprašaj tiste gosjjodarje, ki si jim služil, kje je moja mladost, moje zdravje, moja juoč? .. . StraŠJio je poslušati povesti teh nesrečnežev, ko^ pripovedujejo, kako jih preganja usoda, kako za-prisegajo smrt svojim sovražnikom, tolčejo se ob čelo in iia prša, kolnejo postavo in pravico in vpijejo, da je človeka strah.« (Iz našega življenja, DP 1912, str. 238.)
Najprej je spoznal mladi Prežih vse te hlapce Jerneje lui lastne oči, navsezadnje pa je prebral še Cankarjevega Hlapca Jerneja. Zanimivo i>a je. da Cankai' nanj ni prav nič mogel vpli\ati s silo svojega izražanja — bil je ])ač človek iz ljudstva, ne pa eden tistih številnih tedanjih inteligentov. ki je nanje močneje učinkovčila literatura ko pa neposredno življenje. Tudi idejno ni podlegel, pač pa vsebinsko, lo pa tako očitno, da njegov hlapec Jernej (Poslednja pol. DP 1<)1(). str. 125 do 127) na pogled ni drugega ko parafraza Cauarjevega. loda že pri nekoliko natančnejšem primerjanju obeh oseb se da ngotoviti, da to oblikovno šibko delce namenoma poudarja šibkost, ali bolje, pohlev-nost hlapca, ki do smrti ne more iz svoje kože. Način, kako se poslavlja od mladega gosjiodarja, ki ga je jdo štiridesetih letih plodnega dela pri hiši vrgel čez prag, ter od njegove ošabne žene, je brez sledu ogorčenja — gola ponižnost ga je. celo oprošča se mu in izraža upanje, da ostaneta/ kljub temu prijatelja. Nikamor se ne minieri pritoževat se za krivico, ki je sploh ne uvidi, druge službe si išče. in ko jo končno po več Jie-uspelih poskusih le najde pri starem kmetu prijatelju, se ga ponoči poloti misel: »Nihče ga ne mara, vsak se brani starega hlajica v hišo-in tudi tukaj je samo, dokler bo stari  gosjjodar.« Pa tudi zdaj se ne
76
buni, tudi obesi se ne iz obupa ali ogorčenja: »Mrtvoud ga je rešil skrbi in trpljenja.«
Čeprav medlo podan, takšen je bil naš resnični hlapec — ne tak, kot pesnik hoče, da bi bil. V tistem času je bil namreč Voranc v glavnem le opisni realist, ki je verno podajal samo takšno življenje, kakršno je stvarno videl in izkusil.
Kasneje je lik izkoriščanega delavca poštenjaka v Svetuečem Gašperju (Pot na klop. Samorastniki 1940, 137—51) in Pavlu Zvapu (Odpustki, Sodobnost 1936, 331; Samorastniki 1940, 163—79) močno poglobil, iiaglašajoč pri njiju zlasti njuno samoniklost in tolikšno zaujianje vase. da jima tudi smrt ni prav čisto nič težka. Navidez je vsaj prva od obeh črtic le kos svojevrstnega naturnega življenja, pod mrko, robato naturalistično skorjo pa se skriva globoka 1'režihova etična prizadetost, ki je značilna za vse njegovo zrelo ustvarjanje.
Razlika v tem pogledu je zlasti vidna ob primerjanju pretepa v eni zadnjih črtic v Domačem prijatelju s kasnejšo zgodbo v Jirsu in Bavhu. Prvo pripoveduje stari Dvornik, drugo kmečki puntar Til Oplaz.
Stari Dvornik se ponaša, kakšni so bili domači fantje njega dni. Ob nekem žegnanju so se pretepali s knapi iz Leš, ki so prišli k njim »na korajžo«, s tolikšno trmo in besnostjo, da so bili v nekaj dneh trdega boja že vsemu drugemu bolj ko človeku podobni: »Obupnost, s katero smo se borili, nam je podvojila sile in razvila boje v pravcate vojske; glasile so se smrtne grožnje, slišalo se psovanje, stokanje, zveneli so udarci, padci, zobje so obupno škrlinkali, očesa so bulila, prša rinila, pljuča hropela, toda troha odjenljivosti se ni pojavila na nobeni strani. Postali smo živina.«
Pri tem pa se ndadi Prežih prav nič ne vpraša, čemu, kakšen smisel ima vse to tratenje bogatih sil za prazen nič, odgovarja le na ^'pra-šanje, ali je Dvornikovo pomilo\-anje njegove generacije opravičeno. Ne, odgovarja pisatelj, vzrok omalovaževanja je le grenka starčcvska zavest, da je stara generacija dejansko' že odživela. »Grenka mora biti slična zavest, ne želim si je.« (Iz našega življenja, DP 1914. 59—50.)
Kmečki fant Oplaz pa pripoveduje tovarišem v ječi, kako je postal ubijalec. Ob težki kmečki krizi je prišlo do spopada med rubežniki in prizadetimi vaščani. »Po steni je zakresalo železje, da je zasmrdelo po ognju, moje roke so mrcvarile po nekakih truplih, pa nisem vedel, ali je goveje ali človeško meso, samo grabil sem. pehal in davil. Nekdo je ječal na pomoč. Toda to me ni pomirilo, temveč zbesnilo...« (Samorastniki 1940. 81.)
77
Dve desetletji, ki sta pretekli med obema zgodbama, sta Prežilia naučili spoštovati žival. Leta 1936. ko prvič objavlja tragedijo o zvestih volih Jirsu in Bavhu, se avtor že jasno zaA eda, kakšnih nečloveških nasilij nad živaljo in uad ljudmi je sposoben človek, ve pa že tudi. da slepega besa proti tem zavestnim nasiljem ni mogoče imenovati poži-vinjenje. Žival ostane zvesta svoji lastni naturi, največje zlo pa izhaja iz človeka, kadar se svoji človeški naturi oddalji in jo poniža pod žival. Za to zlo je odgovoren sistem — »grda prikazen z razkrečenimi, smrdljivimi čeljustmi« — odgovoren pa tudi vsakdo, ki tak sistem podpira in dopušča.
Tudi v tridesetih letih se je Prežih zavedal, da takšna odgovornost ne zadeva nikogar, ki ni prišel do te zavesti, zato je začutil svoje poslanstvo v dolžnosti, da skozi svojo umetniško izpoved širi to zavest. Tako je prišlo, da njegova umetnost v tem času ni več opisno realistična, marveč vsebuje globoko drnžbenočlovečansko in nravstveno-človeško jedro.
Koroško ljudstvo je silno, žilavo, toda kolikor se ne izgara, se v mladosti izteši v fantovskih pretepih, v starosti v alkoholu. Hlapcev Jernejev, ki bi se zavedali krivic, se borili proti njim ali se celo z ognjem in krvjo žrtvovali za pravico, takih hlapcev mladi Prežih v mladosti ni srečal, pač pa je že takrat kaj jasno občutil razliko med bogatinom in revežem: Bogatina, ki vrže ponižnega reveža čez prag, da zmrzne za vasjo, ob smrti proslavljajo kot kremenit značaj (Ironija. DP 1910, 43—44), revež, ki se smrtno ponesreči pri tesarskem delu za grofovsko gospodo, pa ostane povsem brezpraven; njegova žena je prepuščena strasti pohotnega stiskača (V zimi, DP 1911, 178—82). »Vrag je vrag, gospoda je gospoda«, meni Bajnant, vodja tesarjev, ki so izkazali ponesrečenemu tovarišu poslednje časti.
V teh delavcih se že čuti duh tovarištva, tistega tovarištva, ki ga pisatelj med kmeti še dve desetletji kasneje pogreša (prim. Samorast-niki 1940. 82).
Kmečkemu odporu do gospode da duška v oblikovno sicer šibkem, a prežihovsko drastičnem delcu Dr. Brinec in usodne Puškinove gare (DP 1910. 252—54); tu si avtor v imenu svojega stanu privošči zadrego nadutega zdravniškega škrica. ki je proti volji prisiljen peljati se k prvi svoji bolnici na takšnem prozaičnem vozilu.
Veleposestniška grofovska gospoda, ki najteže pritiska njegovo ljudstvo k tlom, mu je še pretuja, da bi globlje spoznal njeno družbeno zlo. Zanimivo pa je, da že v prvi črtici, ki je z njo stopil v javnost, kolne grofa, da daje delo tujcu, medtem ko morajo sestradani domačini
78
za zaslužkom v tujino. V tej črtici Y tujino, ki se je z njo 17. marca in 24. aprila 1909 pod psevdonimom Črt pojavil v celovškem Miru, se izraža precej zreleje kakor v večini kasnejših prvencev v Domačem [>rijatelju. Tu spočetka vidi večje zlo v domačih kmečkih oderuhih, čeprav mu je razredna zavest kmečkega proletarca še dokaj neoblikovana. Že od početka pa mu spoznanje, da je koristen, družbi potreben delavec, krepi stanovski ponos, in prav ta ponos ga uči ostro ločiti hlapca od potepuha in lakaja.
>Krasno je biti prost, izbirati službe, potepati se po tem božjem svetu in srečavati vsake vrste ljudi.« (DP 1912, 236.) Tudi njemu ne da kri, da bi zdržal pri monotonem delu. Ljudski umetnik mu je ob smrti zapustil citre in zdaj se uči brenkati. »Naši ljudje se mi smejejo in pravijo, kako silno dolgočasno je moje igranje, gospodar mi je celo zapretil, da mi jih bo zdrobil. A^sled tega se učim samo zvečer v hlevu. Ijnč se ne zmeni za moje brenkanje. Mogoče se naučim in potem lii tudi jaz rajžal po svetu in pel na s\'atbah, jesihih stelarajah in ob drugih takih veselih prilikah.«  (Tam, 240.)
Dve leti poprej (jeseni 1910) jo je res ucvrl z doma, z namenom, da jo pobriše po svetu. Učil se je spoznavati še trše življenje tovarniškega delavca in brezposelnega proletarca, njegov pogled v družbene razlike se je poglabljal. Namesto v veselega godcci se je razvijal v resnega kronista ljudskih usod in razčlenjevalca njihovih značajev. Napeto je opazoval in poželjivo sledil izpovedim najbednejših. Pričenjal ga je zanimati gorkijevski tip potepuha, čigar barabstvo je tem očividnejše ob primerjavi z zvestobo hlapca, zakoreninjenega v delo i II domačo zemljo (Baraba, DP 1912, 159—45, sprejetO' med Povesti 1925). Takšnega vagabunda je izdelal v zanimivo psihološko študijo, ki se je z njo uveljavil v osrednji slovenski rev-iji (Tadej pl. Spobijan, LZ 1915. 192—99, 227--36, 301—11. sprejeto med Povesti 1925). Njegova prva >vajeniška« doba je bila s tem tako rekoč zaključena, vendar je svoji jjrvi in edini literarni mentorici ter njenemu glasilu ostal zvest še nasleiinji dve leti.
Y Zofkini ostaliui se je ohranil Se en Vorančev rokopis, fragment Med odmorom. Med opoldanskim odmorom pripoveduje tovariš skupini delavcev, kaj je vse doživljal kot lakaj razvajenega aristokratskega dečka. Y nobenega od prvencev ni avtor izlil takšne strastne mržnje do pomehkužene, pokvarjene gospode, kot v to izpoved lakaja, ki čuti fanatično željo »po izčiščenju, po zadoščenju brezmejnega ponižanja«. Poniževanje v lakajstvo smatra za najtežje oskrunjevanje človeškega dostojanstva, ki kriči i>o maščevanju: »...delal sem zločin, zločin, jaz
79
iejiee, zataje\ avsi \' si'])i človeka, in ubijal lastno dušo — podobo božjo. Kot angeljci bodo šli j)red nuMioj tisti, ki so z lastmi roko dejansko ubijali druge, beli in smehljajoči, a jaz. oskrunjevalec, ubijalec lastne duše, bom zaznamovan z neodpustljivini grehom.«
Ln se začenja psihološki problem samorastnosti. ki tvori most k Prežihovi klasični nst\arjalnosti tridesetih let.
Prcžiho\i prvenci \ Domačem ]irijate]ju ])a so pretežno Se reali-stičnoopisni odraz njego\ega preprostega vnajijega življenja. Razved-lilo. delo in okolje kmeta, vaškega delavca, potepuha, pijanca in berača. njiho\o modrovanje in čustvovanje je oblikovaTio bolj reportažno kot umetniško. Ti povečini v prvi osebi podani verni referati tu pa tam utrujajo zaradi razblinjanja \ ludjistvcno. izzvene\anja v prazno. Kljub mestoma začuda doganlji\ i karakteristiki, ki nebogljence po prežihovsko drastično ironizira in z njimi hkrati sočustvuje, večkrat manjka psihološka motiviranost in oblikovna dograjenost, kar je pač delež začetnika samouka. Izražanje kaže že marsikatero vrlino kasnejšega plastičnega, jedrnatega epika, ki mu jx> izbiri motivov, povezanosti s iircprostim človekom, nazornosti in klenosti izraza ni enakega med nami. Jezikovno pa so ti prvenci na čudno različni višini, kar gre jirecej tudi na račun urednice, katere jeziko\ni čut za slovenščino jo v hrvaškem okolju čedalje bolj plahnel. Skopa metaforika da le od daleč slutiti kasnejšega Prežiha.
Nekateri teh prvencev zgrabijo s s\oje\ rstuo snovjo (Iz našega življenja), nekateri pa že tudi z obdelavo, ki se deloma dviga iznad reportaže (Petkov Cene. Baraba, V mraku). Že iščejo elementarni ljudski strasti enakovrednega izraza. Pijančevanje, pohlep, razuzdanost, pretepanje, i^obijanje. ljubosumje rastejo v žive prizore. Ličinkovitost kontrasta že da slutiti umetnika, ki se jjogreza iz naturalizma v iracionalno grozotnost: »Njegov pijani, vekajoči glas se druži v čudno nesoglasje s smrtnimi vzdihi umirajoče žene in bnčanjem burje v naravi. Bebasta otroka si kličeta nerazumljive besede in se smejita. posnemajoč očeto\' jok in burjo.« Nejče »kriči od strahu, ker je saTU v črni, strašni noči. v sredi med mrtvimi, blaznimi in pijanimi. \ naravi tuli vihar, l>otresuje kočo, kakor bi jo hotel zrušiti nad glavami nesrečnežev . ..« (Noč v koči Andreja Ožgana. DP 1910, 290—95.) Tu že zmaguje moč barvite domišljije nad opisnostjo.
Dve leti pred objavo prvega Vorančevega delca je zapisal Josip Regali tole apodiktično ugotov itev o tedanji dobi in o »slovenski psihi« sploh: »V modernem gibanju se je prvič pokazala slovejiska umetniška
80
psiha tako jasno, da uioiTiiio konsfatirati njen značaj. Slovenska p s i Ji a j (> I i ]¦ i (¦ na in 1 i v s k i ni o ni e ii t: s t o p a ^' \' s r h p a ii o -K a li moderne a' ospredji'. ...Načelo laziiiaterijalizaclje pa ni zašlo kar .sinčajno jiiecl nas ter se ga slovenski umetniki niso oprijeli radi mode. Strinja se z ]jist\'oni slo\eiiske jisijie, v kateri se najlepše zrcalijo abstraktni momenti in ki ne Ijnbi snovi kot take in njene mirnt' objekti\iiosti.«  (Savremenik 1907. 449. 45).)
KoHko oznaka Hričnost za slo\enskega i^redvojnega umetnika drži in koliko l'rt'žilio\i pr\enci. zlasti pa -še njego\o kasnejše zrelo delo [lodjiirajo li'ii1nost teh besed slo\eiiskega nmetnostnega teoretika, bo moral biti jiredmet posebne štndije Prežilio\ega svetovnega nazora in .-i loga.
fb    Naša sodiiljiiost
81