Me vošmo, de cesarski rod, Ki naše ljudstvo brani, Uterdi, blagoslovi Bog, Mogočniga ohrani!
Me vošmo, de Slovenijo Nam Večni z svoj ga raja 7i roso obilne milosti Oživlja in napaja.
Me vošmo, de mogočno naj Pravica gospodari5 De nihče v škodo bližnjiga Ne laže, ne kovari.
Me vošmo, de nikdar med nam' Duh vraž in zmot ne blazni: De sledni v svoj in druzih prid Se s pametjo sperjazni.
Me vošmo, de z ljubeznijo Naj brat se z bratam brati, De pravda in prepir bi šla Na merzel Grintovc spati.
Me vošmo, de po ravni pot' Slovenstvo se vzdiguje ; De, kar je res, spodobno, prav, Naj sledni razglasuje.
Me vošmo, de omikanost Kreposti v brambo bodi 5 De pamet, vera in modrost Mogočnih zbore vodi.
Me vošmo, de za rod in dom Bi mnogo Cojzov vstalo , 7a njim' bi Slovenji jaderno Se kviško pomagalo.
Me vošmo, de mcstnjan za trud Dobi koristi vsake j Kmet pa zastonj de noč in dan Ne dela prazne tlake.
Me vošmo, de strašan požar Bi sploh nam perzanesel, In de domu noben vihar Nikolj bi ne potresel.
Me vošmo, de nam letina Da mnogo žita, vina, De svoje otroke preživi Slovenska domovina.
Me vošme, de bi posihmal Kaj več denara bilo , Ce ne, na našim ljubim svet' Bo kislo se godilo. S
Me vošmo, de bi skerb otrok Po sreči se vezala, De b' domovina njih sadu Zastonj ne perčakvala.
Me vosmo , de bi za mladost Kaj šol obzclenelo, In v njih se za slovenšino Nekoljko poskerbelo.
Vošila Novic ob novim letu.
Wir wiinschen, dass der Burger/Ieiss Sich Eiderdunen bette, Und dass fiir seine Muh' und Schweiss, Der Landraann etwas hatte.
J. Schulz.
Me vošmo,   de bi le v blagost Šege se nagibale; De nikdar tuje bi roke Nam žepov ne tipale.
Me vošmo, de bi Pust preveč Ne vihal svojga repa, De v gerlo smerti mladi ljud Nespametno ne čepa.
Me vošmo,  de mravljinčikam Se znajde vračba kaka, Naj pesniki ne čakali Zastonj bi rumenjaka.
Me vošmo,   de  bi h koncu šle Vojske zavolj korrina, De ta očak nam ne zbeži Iz našiga komuna.
Me vošmo, de tud srečo,  dnar Vpelja železna cesta. Ne de V samo se hučkali Od mesta pa do mesta.
Me vošmo, de povsod neha Terpinčenje živali, De zlast' vozniki bi z žvino Usmiljeno ravnali.
Me vošmo, de bi pašnikov Vlastniki 'tli verjeti, De boljši je koscik pašnje — sam, Ko x mnogmi kos imeti.
Me vošmo, de obvarje Bog Goreče vse Slovene, De smertna kosa toljko jih, Ko lani, ne zadene.
Me vošmo, de po sto bi let Rodu ljubljenci ž'veli, In de bi v sivi starosti Na novo omladeli.
Me vošmo pisoljubam sploh, De vsak tako pisari, De z zdravim sercam smejo brat* Tud mladi — ne le stari.
Me vošmo, de se strasti vsak — Te kljukaste božiče  — Ogiblje, scer bo zgrešil pot Perljudnosti, resnice.
Me vošmo, de se naš namen Slovencam prav perljudi, De posihmal naš pravopis Nikomur se ne studi.
Me vošmo bravcam , de naprej Marljivo nas bi brali, Nevšečnim pa, de bi oni Nevšečni bit' nehali.
Me vošmo skupam še vošit', Al konca bilo nebi 5 Naj torej h krajcu sam perstav* Kar kdo še vosi sebi!
—n.