Poštnina plačana v 'gotovini.
ŽIVLJENJE Џ SVET
Štev. 26.	Ljubljana, dne 28. junija 1929	Leto IIL
Prof. dr. C. Wegener
Dežela „onkraj zemeljske ofile"
Dolga stoletja, počenši z dobo veli« kih odkritij je zapadni svet z neumor» no gorečnostjo iskal veliko »Južno ce» lino«, čarobno in skrivnostno deželo,
sama fizikalna nujnost ravnotežja obeh zemeljskih polkrogel? Res so bili io Portugalci prebrodili neizmerna morj* med Rtičem Dobre Nade in Moluki,
Pokrajina na Novi Zelandiji
ki je morala po njihovem trdnem pre» pričanju ležati nekje na Evropi in Azi» ji nasprotni polovici zemeljske oble. Zakaj ljubi Bog je vendar ustvaril ?emljo zato, da bo bivališče ljudem, in zato bi bilo popolnoma naravno, da bi moralo biti na južni poiobli naj» manj toliko kopnega kakor na severni, ali mar ne?. In ali ne zahteva tega že
ladje Ferdinanda Magellana pa še mno» go večje razdalje med Južno Ameriko in Filipini — a nihče ni videl te deže« le. Morala je tedaj biti južneje njiho» vih morskih potov. Z vedno novimi upi so pluli drzni pomorščaki v onih vo» dah in kadarkoli so zagledali iznad gla» dine dvigajočo se obal, jih je vselej znova obšla nada, ki pa je le prenaglo
spet skopnela: južnega kontinenta ni bilo nikjer. Dokler ni naposled James Cook na svoji plovbi okoli sveta v bližini južnega tečajnika (1772—1774) zavrnil fantoma v ledene ploščadi oko» Ii južnega tečaja, ki so za ljudi vse prej ko vabljive. Kar so bili v teh mor» jih odkrili kopnega, se je pozneje vse izkazalo za otočje, raztreseno daleč na okoli. Le ena kopnina je bila nekoliko večja, prostranejša od ostalih, ki ve» }ja odtlej tradicijonalno za »kontinent« in ki se je je prijelo ime toli iskane »Južne dežele« — »Terra Australie« — Avstralij a. Pa tudi ta del sveta je bil tako majhen, da so bili vsi oni, ki so sanjali o bajni južni deželi, nemalo razočarani. Tem bolj, ker se je kmalu pokazalo, da je nova celina domala sama puščava.
Tako se je moralo človeštvo vendar» le sprijazniti z mislijo, da sta na naši premičnici kopnina in morje zelo ne» enakomerno porazdeljena in da je vo» de neprimerno več od kopnega. V at» lantih nam rišejo razen severne in juž» ne polute polkroglo kopnega, to je ti» sto zemeljsko polovico, na kateri je razmeroma največ kopnine, in vodno poloblo, na kateri prevladuje morje. Toda celo na prvi je vode mnogo več kakor kopnega; na drugi pa se kopni» na nasproti morju uprav izgubi. Sredi kopne polute leži zapadna Evropa, te» daj zgodovinsko najpomembnejši in kulturno najbolj razviti predeli člove» štva. Sredi vodne poloble pa je nepre» gledna vodna pustinja, daleč v stran od svetovnega morskega prometa.
Toda nekje okoli matematičnega te» čaja te vodne polute leži vendar ne» koliko večje otočje: Nova Zelandija, vse na okrog obdana od nepregledne morske gladine — do najbližje celine, Avstralije, ni nič manj kot od Ljublja» ne do Ljeningrada — ki pa po veli» kosti skoro ne zaostaja za Italijo. To otočje je antipod zapadne Evrope, »dežela onkraj zemeljske oble«.
Nova Zelandija je dežela, katere po» sebnosti se zelo skladajo z nenavad» nostjo njene lege. Ime je dobila po ni» zozemski provinci Zeeland; zakaj pr» vi jo je odkril Holandec Abel Tasman leta 1642. Pobliže jo je seveda spoznal sele Anglež Cook; to je bilo sto tri» deset let pozneje, ko je potoval okoli sveta. Tasman se je hotel izkrcati na zapadni obali, a so ga divji Maori spre» jeli tako neprijazno, da se pomorščaki zloglasni deželi dolgo niso upali blizu.
Nova Zelandija je postala del britske» ga imperija in eden izmed njegovih dominijonov. Ne samo po velikosti, tudi po obliki prečudno nalikuje la» škemu »škornju«. Tako je, kakor da bi bil to drugi škorenj para, ki je bii priplaval do sem in se pri tem nekoli» ko poškodoval: zgornji del se je bil odrgal od spodnjega. Novo Zelandijo deli Cookov preliv v severni in južni otok. Da, kdor ima nekoliko domišlji» je, bo ceio videl v otoku Stewartu (na jugu južnega otoka) ušesce štebale, ki se je odtrgalo od škornja.
Nova Zelandija je najbrže ostanek mnogo večje celine, ki se je pogreznila v globine Velikega oceana. Pri tem po» grezanju so se morali dogajati mogoč» ni procesi, ki so zrahljali zemeljsko skorjo; v njih utegne biti tudi razlaga za to, da je Nova Zelandija ena izmed največjih prirodnih znamenitosti na svetu. Na sev.ernem otoku so namreč velike gejzirske pokrajine, ki se raz» nrostirajo v notranjosti otoka okoli jezera in kraja Rotorue, okoli ognjeni» ka Taravere in velikega jezera Taupa. V teh krajih je vse polno vročih vrel» cev, jezer in potokov ter blatnih mla» kuž. Iz lukenj in špranj v tleh se dvi» gajo v zrak beli oblaki pare, deloma iznad vode, deloma izpod nje. V doli« ni Orakeikoraka tekoča reka Vaikato ima na obeh pobočjih na stotine ir, stotine takih oblakov. V okolišu maor» ske vasi Vakarevareve ima potnik vtis, kakor da so pod tlemi same votline in kakor da stopa po tankem, nevarnem stropu nad brezdaniimi prepadi. Iz strupeno=žolto in zeleno obrobljenih lukeni v tleh in iz razpokane zemelj» ske skorie se dvigajo žveplene pare; če zasadiš v tla palico in jo spet izde» reš, zakipi iz zemlje vrela kaluža. Sto» pati moraš zelo oprezno, ker se druga» če utegneš pogrezniti v tekočo gmoto, kar bi bilo zelo u-odno. Vse na okoli v skalovju so raztreseni ribniaki in mlakuže nainenavadnejših oblik in v njih je voda. hladna, mlačna, topla, vroča, vrela leskečoča se v vseh mož» nih barvah: višnjevo, zeleno, rdečka» sto itd. Prebivalci Vakarevareve rabi» jo že od nekdaj to vodo, ki jo ie pri» roda sama segrela, za najrazličnejše namene. Ob kraiu neke skale sem videl nekako poldrugi meter široko ia» nojv kateri ie bila tako vroča voda da so Maori tjakaj metali zaklane nra< šiče, Ha so jim na ta način oskubli šee» tine. Drugi vroči ribniki jim služijo za
Kap et art James Cook (po bakrorezu iz 18. stol.)
to, da v njih kuhajo. Jedila polože v mošnjičke, ki jih pritrde na dolge pa» lice ter drže v vodi. V južni zimi — jaz sem bil tam v juliju — se zavaru» jejo pred nevšečnim jim mrazom brez vsakršne kurjave na ta način, da pre» žde večji del dneva nalik žabam do vratu v mlačnih ribnjakih.
Mnogi teh vročih vrelcev imajo obli» ko gejzirjev, to je vrelcev, ki delujejo od časa do časa kot vodometi: v kraj» ših ali daljših presledkih plane iznad mirne ali kvečjemu nalahno valujoče vodne gladine curek pare in vroče vo< de. Tak gejzir si sam napravi iz used» lin apnene in kremenove sige, ki se iz» loča iz njegove z rudninami nasičene vode, oblast, belkasto leskečoč se sto« žec z basénom na vrhu. Te kakor sneg bele usedline zoblikujejo včasi prese» netljivo krasne tvorbe v obliki teras, ki jih od zgoraj zaliva vroča voda. Najlepša izmed vseh je baje bila »Be»-la terasa« ob znožju gore Taravere, vzhodno Rotorue, ki je bila na glasu pravcatega svetovnega čuda. Tam se je po pobočjih gore razprostirala od vi/ soko ležečega baséna proti znožju ne> pretrgana vrsta kakor mleko belih sv gastih teras z neštetimi velikimi in majhnimi polkrožnimi rupami. Od zgo» raj je curljala vroča višnjevkasta mi»
Havajski otočani umore Cooka (po bakrorezu, iz tiste dobe)
neralna voda čez robove basčnov od stopnice do stopnice in jih oblivala. Domačini so se kaj radi kopali v njej. Na žalost je bila gora Taravera ognje» nik, ki je leta 1886 razdejal vso to kra» soto.
[Vsem tem novozelandskim krajinam podeljuje še poseben čar bujno rastlin» stvo. У oceanskem podnebju uspeva
Poglavar samoanskega plemena
na novozelandskem otočju prekrasen gozd. Gozd, ki kaže po nekod v skla» du z eksotičnostjo dežele čudne, pra» stare oblike. Tako na primer igrajo po» membno vlogo orjaške praproti: one ustvarjajo tu pa tam vegetacijske sli» ke, kakršne si predstavljamo pokraji» ne tercijarne dobe. Neka vrsta lilije, nazvana »novozelandski lan«, daje do» inačinom izredno trden vlaknat mate» rijal.
Tudi živalstvo si je znalo ohraniti se stare oblike. Tako ima Nova Zelan» dija še poslednjega zastopnika zavri» jev; več čevljev dolgo žival, ki živi
skupno z nekaterimi pticami v votli» nah, ki si jih sama izgrebe. Ko je mla. da, ima na čelu še tretje oko — organ, ki se je baje kot -udiment ohranil tu» di v češariki človeških možganov. Nad vse čuden je krivokljuni, z drobnim lasem podobnim perjem pokriti kivi. ki je brez peruti in živi plašno v temi samotnih gozdov; vrsta noja, majhen kot kokoš, toda v najbližjem sorodstvu z velikanskim ptičem moo, ki je uteg» nil še pred nekaj generacijami živeti na novi Zelandiji, zakaj domačini ga poznajo iz svojih pripovedk, kosti ter jajčne lupine tri do štiri metre viso» kega ptiča, ki jih dobiš na mnogih krajih, pa takisto svedočijo, da še ne more biti dolgo tega, kar je izumrl. Maori so ga bili iztrebili z brezobzir» nim lovom, ko so se bili pred nekaj stoletji priselili semkaj s severovzho» da; bil je namreč edini večji ptič na otokih, ki ga je bilo vredno loviti za» radi mesa.
Maori sami so močno in nadarjeno pleme velike polinezijske narodnostne rodbine, ki je bila. na drznih morskih plovbah poselila večji del otočja Juž» nega morja. Po svoji vnanjosti, jeziku in kulturi so v bližnjem sorodstvu s Samoanci. I ti i oni ne poznajo pisave in zato vemo kaj malo o njihovi zgo» dovini. Znano nam je le toliko, da je ta zgodovina polna divjih plemenskih bojev, pri katerih je zadnja desetletja ljudožrstvo igralo veliko vlogo. Pleme» na so šla v medsebojni boj samo zato. da so nagrabila ujetnikov, ki so jih zmagovalci potem pojedli. Skoro se zdi, da je mesa vajene Maore pripra« vilo do kanibalstva pomanjkanje div» jačine. Pozneje, ko so Evropci pripe» ljali s seboj prašiče in druge domače živali, so Maori skoro povsod iz last» nega nagiba opustili ljudožrstvo.
Danes, po dolgih in ogorčenih bo» jih, v katerih so se morali ukloniti Ev» ropcem, so Maori enakopraven del no» vozelandskega prebivalstva. Petdeset tisoč jih je še, nasproti 1 in četrt mi» Iijona celotnega prebivalstva. Nekaj časa je celo kazalo, da jih bo pogubo* nosna evropska civilizacija, z drugo besedo, alkohol in kužne bolezni, po« brala prav tako, kakor nekatere druge njihove polinezijske sorodnike. Toda v najnoveišem času kaže statistika, da snet naraščajo. Po večini so se navzeli e-vropskib šeg, obleke in naobrazbe. Po nekod pa se še zmerom drže starih običajev. Njihovi ritmični baletni ple»
si, ki jih izvajajo ob čisto svojevrstni godbi s sodelovanjem moških in žensk, so zelo podobni plesom Samoancev in sandwichanov. Noše Maorijev, na« pravljene iz lubja, so izredno slikovite
prav tako tudi umetniške lesene rez» barije, ki i njimi okrase koče pogku varjev.
Glej tudi članek »Priroda na otokih Jui nega morja«, »Življenje in svet« knjiga IV«
Noč na otoku Južnega morja
BIOLOŠKI UČINEK MRAZA
Dr. Lortat Jacob, zdravnik v bolnici Saint-Louis, je nedavno predaval pred medicinsko lakulteto o terapevtski vlogi mraza: kako vpliva nizka temperatura na organsko življenje? Osuovna misel o krioterapiji je ta, da hladnoca o počasni življenje v staničevju. Nekako omami ga in ga ovira, ne more pa n. pr. služiti v to, da bi ugonabljala mikrobe. Ob nekih pogojih torej življenje otrpne v mrazu. Evo nekaj zgledov kar na slepo. Pozimi, kakor veste, zamrznejo sibirske reke m ribe ee ujamejo v ledene skrili. Ob tajanju zopet ozivé. Pietet je napravil nekaj ssanimivih poskusov: med drugim je 28 rib potopil v vodo pri 0° za 24 ur. Nato je ohla« ail polagoma to vodo do 20«. Ribe so s tekočino vred tvorile eno samo grudo. Skoro tri mesece pozneje so po razstopu ribe ?e sive. To dejstvo se je praktično izkoristilo ra pošiljanje rib v majhni obliki na veliko razdaljo, saj vagon z 10.000 kg ohlajene vode ne vsebuje nad 500 kg živih ščuk .. Opazili so nadalje, da izvestne muhe arktičnih pokrajin nimajo kril, kar jih dela na
videz podobne mravljam. Po nekih alpskih predelih naletiš na muhe sličnega ustroja. Mlade ose, postavljene za 48 ur v ledenico, dokončno izgube svoje kreljuti. Mrzlina potemtakem učinkuje na tkivo, vendar dokaj različno, kakršna je pač starost tega etaniè-ja. Mlado staničje, ki šele raste, se lahko docela prepreči v razvitku. Nič manj ne deluje mrzlota na pigment: vkrcali so podgane v ledenici in po precej dolgi vožnji so prišle bele na dan.
VELIKI SADEŽI
Ako želiš vzgojiti debele črešnje, hruške, jabolka, grozde itd., raztopi 2 kg železovega sulfata v 100 litrih vode, potem pa a pršil-nikom poškropi s to raztopino liste in plev dove dreves oziroma trsov. Seveda je treba izbrati ugoden trenutek. Pri trti n. pr. počakaš, da se grozdje razvije na tretjino svoje običajne debelosti. Mesec dni kasneje ponoviš škropitev. Tretjič pobrizgaš sadeže 20 dni pred trgatvijo. Stroški niso previsoki
Kaj je imuniteta?
Iz predavanja prof. dr. S. I. Metalnikova s Pasteurjevega
instituta v Parizu
Dne 13. junija t. 1. je predaval pod okriljem »Ruske Matice« na univerzi v Ljubljani znameniti biolog g. prof. dr. Sergej Ivanovič Metalnikov, učenec Pasteurjevega sotrudnika Elije Mečnikova in sedaj predstojnik oddelka za iniunologijo na svetovno znanem Pasteurjevem institutu v Parizu. Kratko poročilo o tem predavanju, ki se je odlikovalo po silno zanimivi snovi in izredno prijetni obliki, je objavilo »Jutro«, mi pa prinašamo daljši izvleček po beležkah našega urednika. S prijaznim posredovanjem g. univ. prof. Maklecova je bil g. prof. dr. Metalnikov tako ljubezniv, da nam je sam spisal nekatere najvažnejše točke iz svojega predavanja, za kar mu izrekamo na tem mestu presrčno hvalo.
Problem imunitete1) je osnova današnje medicine; od rešitve tega problema zavisi v veliki meri bodočnost zdravilstva. Ko bo popolnoma rešen — človeštvo je že na poti k rešitvi — tedaj bodo mnoge nevarne bolezni, ki so pokosile milijone in milijone ljudi, postale bajke izza davnih- dni.
Imamo dve vrsti imunitete: naravno in pridobljeno. Naravna je splošen živlienjeslovni pojav: z njo se brani živo bitje pred nevarnimi boleznimi, ki jih zanašajo v njegovo notranjost do-šli povzročitelji. Imuniteta za določeno vrsto bolezni se pridobi, če človek preboli tako bolezen. V novejšem času pa povzroča medicina z umetnimi sredstvi tako zvano pridobljeno imuniteto.
0	vzrokih imunitete je imela znanost do zadnjega časa dve teoriji: Prvo so zastopali zlasti nemški uče-njai: v šokih živega organizma nastajajo neke prvine, ki preprečijo širjenje bolezenskih bacilov (humoralna teorija). Drugo je oznanjal ruski učenjak Elija Mečiiikov: tuje parazite uničujejo bela krvna telesca. V zadnjem času se ie predvsem po zaslugi prof. Vor-deurja dokazalo, da veljata v nekaterih primerih obe teoriji, a da je sam proces imunizacije bolj zapleten in. se vrši v. znatno večjem obsegu. Pri difteriji in tetami je bilo n. pr. dognano,
1	Imuniteta, iz latinskega in (im) = ne, brez in munus breme, davek — torei davč« na svobodnost. V biologiji an medicini pomeni bolezensko svobodnost ali nesprejemljivost Imun človek je varen pred izvestno boleznijo.
da nastajajo v krvi obolelega organizma antitoksini, ki nevtralizirajo strup teh bacilov in jih počasi uničijo, če je organizem dovolj odporen.
Problem imunitete se ne tiče samo višjih organizmov in le nekaterih bolezni, kakor so mislili znanstveniki še pred nedolgimi leti. Po današnjem stanju imunološke vede se lahko trdi, da so vsi živi, celo rastline, obdarjene z imuniteto, kar je za znanost ogromnega pomena. Gre tedaj za splošen biološki pojav. Imuniteto so dognali pri rakih, ribah in celo pri embrionih. Opazovanje zarodkov morskega raka, ki ima silno prozorna jajca, je pokazalo, da stanice embrija reagirajo na bacile in jih skušajo uničiti. V zadnjih letih so se posebno veliko bavili s proučevanjem neke vr^te črva, ki je pokazal prirojeno imuniteto za tuberkulozo. Nemara svita tu dokončna zmaga nad tuberkuli, ki jo bo prej ali slej izvojevalo človeštvo. Problem je v tem. da najdemo pota za ustvaritev umetne imunitete pred tuberkulozo. V tem pogledu je treba pomoči naravi, ki se sama bojuje s tuberkuli, dokler ji ne zmanjka moči. Ogromna večina mestnega prebivalstva je že prebolel? tuberkulozo; večina teh se ni niti zavedala. kaj se dogaja v notranjosti telesa. Tu se je vršila borba s tuberkuli, ki so jih na njihovem prodiranju zaustavile in srečno premagale obrambne čete našega organizma. Če bo mogoče umetno dvigniti občutljivost tek protitelesc in jim dati dovoli moči za boje s tuberkuli, tedaj bo nadaljnje širjenje tuberkuloze ze'o omejeno, kakor je preprečeno širjenja onih nalezljivih bolezni, proti katerim imamo že danes cepiva.
Pri višjih organizmih, torej predvsem pri človeku, se lahko po današnjem stanju imunološke vede na osnovi številnih poizkusov oriše naravna obramba organizma pred bolezenskim) mikrobi takole:
Poglavitni zaščitniki organizma so bela krvna telesca ali fagocy. Te si bomo najlažje predstavili, če si jih zamislimo kot ogromno armado, ki je na razpolago celotnemu organizmu v primerih, ko prestopi njegove meje so-
vražnik v podobi zajedavskega mikroba. Ta vojska ima potem takem enake naloge kot vojska v vsaki dobri državi: da prepreči razdejanja in osvajanja sovražnikov. Navadno razločujemo tri vrste belih krvnih telesc: mi-krofage, makrofage in lymphocyte. '
Prvi so mikrolagi ali majhna krvna telesca, ki bi jih najlažje primerjali nekakim iregularnim četam. Nahajajo se v precejšnjem številu vsepovsod v krvi. Brž ko se pojavi na kakem mestu bolezenski mikrob, se mu prvi postavijo v bran in ga skušajo obkoliti in uničiti. Toda boj ni lehak, zakaj tudi mikrobi so obdarjeni z imuniteto in se nočejo kar zlepa udati. Bore se na vse prete-ge, izločujoč strupene toksine, ki uničujejo vrle brambovce. Bitka je tem težja, ker se mikrofagi ne odlikujejo po posebni moči. Zato pozove ogroženi organizem na pomoč svoje regularne čete. V nekaj urah se izvrši v našem telesu splošna mobilizacija.
Makrofagi so že večji in močnejši; na bojišče prihajajo z zamudo, ki je posledica te mobilizacije; to je dokazal v svojih odličnih spisih nedavno umrli profesor Maksimov. Ta mobilizacija se izvršuje po posebnih celicah v vezivu.
Tretja armada, ki pride na bojno polje, so 1 y m p h o c y t i, ki imajo precejšnjo vlogo v borbi z zajedavkami. To so nekaki pionirji, ki izdelujejo razne barijere, katere naj zabranijo ali vsaj ovirajo prodiranje mikrobov v notranjost organov. Lymphocyti so rezerva velike vojske fagocytov.
Razlikujemo več načinov boja z mikrobi:
1.	Notranjestanično prebavljanje ali fagocitor (teorija Mečnikova), t. j. bela krvna telesca (mikro- in makrofagi) obkolijo in zapro zajedavke ter jih skušajo pokončati. To pa se vedno ne posreči, ker mikrobi izločujejo strupeno snov, ki mori krvna telesca. V tem primeru stopi boj z bacili v nov štadij.
2.	Kooperacija, t. j. okoli bacilov se napravijo tako zvane gigantske celice.
3.	Krog gigantskih celic nastanejo kaverne, v katerih so bacili tako rekoč zazidani. Ta način srečujemo najpogosteje pri ozdravljeni tuberkulozi.
4.	Organizem vrže s svojimi vojščaki parazite iz sebe v obliki bul, ki nastanejo na zarašenih mestih.
5.	V krvi se razvijejo posebni proti-strupi, ki nevtralizirajo strup ali toksi-
ne mikrobov. Imenujemo jih antitoksini.
Kako pa je pri pridobljeni imuniteti?
Ce vbrizgamo ali vcepimo človeku, ki je zbolel za kolero, oslabljene kulture bacilov kolere, tedaj se razvijejo v teku nekaj ur v njegovem organizmu obilnejši antitoksini; ves naravni proces obrambe postane pod vplivom vak-cena znatno hitrejši. Fagocyti se prej nego sicer pojavijo na mestih, kjer so bacili kolere prodrli v kri; mobilizacija se izvrši mnogo hitreje. S cepivom umetnih kultur se zelo poveča občutljivost vseh zgoraj navedenih telesc, ki predstavljajo obrambno vojsko našega telesa. Cepitev in imunizacija stori vse celice občutljivejše in aktivnejše, s čemer se poviša tudi množina »obrambnih vojščakov«. Makrofagi se tvorijo namreč v posebnih celicah pod kožo po vsem telesu; pod vplivom nevarnosti se te celice razdražijo in jamejo tvoriti makrofage. Regularna vojska našega telesa se nahaja tedaj normalno v de-mobiliziranem stanju: z imunizacijo se mobilizira, kar sta poleg povečane ce-lotnc občutljivosti dva vzroka, da je telo varno pred sovražnikom.
Tako »vojskovanje« pa ima nekje svoj »generalni štab«. Vse kaže, da je le-ta v centralnem živčnem sistemu, ki pritegne v boj poleg obrambnih telesc tudi vse krvotvorne organe, cirkulacijo krvi (srce), dihanje in druge organič-ne funkcije, ki lahko pripomorejo k uspehu.
S tega vidika predstavlja organizem nekak harmoničen sistem, pri katerem vsak delec reagira na škodljive dražljaje. Če se pojavi v tem sistemu tako resna motnja kot je bolezenski bacil, ki prinaša organom razdejanje in smrt, mora po potrebi vse telo v boj — in to je tisto, kar imenujemo potek bolezni. Vsekakor je obramba pred takimi sovražniki zdravja (t. j. harmonije celotnega organizma) eden najbolj zapletenih fizioloških procesov, ki nam je po svojem notranjem bistvu še v marsičem zagoneten.
Raziskavanja znamenitega sovjetsko-ruskega fiziologa Pavlova o tako z vatlih zaščitnih refleksih, ki so v ozki zvezi s centralnim živčevjem, so dokazala, da se lahko zaščitne reakcije izzovejo z notranjim refleksnim razdraževanjem, kar je za nadaljnje proučevanje imunitete velikega pomena. Ti pogojni refleksi so lahko vzrok bolezni tudi tedaj, ko je prvotni vzrok že izginil.
Brez dvoma je veda o imuniteti človeštvu že veliko koristila. Mnoge, še pred pol stoletjem sila nevarne bolezni, ki so zahtevale nešteto človeških žrtev, so danes premagane. Tuberkuloza je v prvem stadiju lahko ozdravlji-
va bolezen. Ko bo mogoča umetna imu-nizacija pri vseh nalezljivih boleznih, si bo lahko človeštvo oddahnilo. Smemo biti optimisti, ne da bi pretiravali. Čez sto let ne bo več človeštva morila skrb zaradi nalezljivih bolezni.
Dr. W. Krassmoller
Zakaj je vedno več kratkovidnih ljudi
Ako se hočemo uspešno boriti proti kratkovidnosti in škodi, ki nam jo povzroča, tedaj je treba v prvi vrsti pravilno doumeti vzroke nastapka te razširjene bolezni. Kratkovidnost človeškega očesa je v tem, da se žarki, ki vpa-dajo vzporedno v oko, križajo pred svetločutko mrežnico, mesto ravno na njej. To se zgodi tedaj, če sta roženica ali pa leča preveč ukrivljeni, ali pa — in ta primer je najbolj pogost — če je oko v smeri, v kateri padajo vanj svetlobni žarki, preveč podolgovato. Podaljšanje očesne osi v tej smeri za en sam milimeter že zakrivi kratkovidnost treh dioptrij. Iz tega se že vidi, kako lahko se pojavi kratkovidnost, če se očesno jabolko le malo raztegne, oziroma kako malenkostni so vzroki, ki kratkovidnost še povečajo.
Ze davno je znano, da vsako delo, kjer se gleda od blizu, pospešuje kratkovidnost. Znanstveniki so večinoma naziranja, da kadar gledamo od blizu, naraste pritisk v očesni steklovini, zaradi česar se očesno jabolko raztegne podolgem. Narastek pritiska pa povzročijo baš oni gibi, ki jih delajo očesne mišice pri gledanju od blizu. Nasprotno pa so znanstveniki Hess, Heine in Levinsohn nesporno dokazali, da o kakem zvečanju pritiska ne more biti govora, oziroma da je tako neznatno, da nikdar in nikoli ne more povzročiti vseh onih anatomičnih izprememb, ki se opažajo na šarenici kratkovidnega očesa. S tem pa so tudi mišice odvezane vsake krivde. Nekateri zdravniki celo domnevajo, da je kratkovidnost posledica slabo razvitega staničevja na tistem mestu, kjer se začenja vidni živec. Pristaši tega naziranja so pač prezrli, da otroško oko zelo malo zraste in, da baš v tistih letih, ko se navadno pojavi kratkovidnost, rast skoro popolnoma preneha tako, da se prirojeno nagnenje k bolezni sploh ne more razviti.
Teorij, ki pojasnjujejo vzroke kratkovidnosti, je še mnogo, ampak vse so se izkazale za napačne, ker so zgrajene na nepravilnih osnovah in ker mimo tega ne morejo pravilno razlagati vseh za kratkovidnost značilnih izprememb očesnega staničevja.
Šele prof. Levinsohn je sedaj nekoliko razbistril teorije kratkovidnosti. Njemu je prvemu uspelo odkriti neki bistveni moment, ki je v zvezi s kratkovidnostjo. Levinsohn misli takole: Pri gledanju od blizu je navadno tudi telo bolj ali manj upognjeno, in glava je sklonjena nizdol. Pri tem zleze oko bolj v ospredje in nanj deluje zemeljska privlačnost. Ker pa je otroško oko še zelo mehko in raztezno, se seve sčasoma raztegne, podobno, kakor se v obliki solze raztegne vodna kapljica na veji. Levinsohn je s spretnim poskusom dokazal, da očesno jabolko vselej, kadar se glava skloni nizdol, zdrkne za 1 do 2 mm naprej. Na ta način napenja oko pri vsakem pripogibanju glave ali celega telesa vidni živec, zaradi česar nastanejo na tistem mestu, kjer živec prihaja v oko, že omenjene spremembe staničevja.
Te spremembe, ki so za kratkovidnost posebno značilne, se najlaglje opažajo na šarenici.
Te in podobne anatomične spremembe na kratkovidnem očesu razlaga Levinsohn na tako priroden in neprisiljen način s svojo teorijo drže pri delu, da človek mora verjeti njegovim naukom. Mnoge stvari, ki so se doslej videle sila zagonetne, je moči razložiti s pomočjo nove teorije ha presenetljivo priprost način. Doslej si niso znali pravilno razlagati. zakaj je odstotek kratkovidnih relativno tako majhen med urarji, draguljarji, zlatarji, veziljami itd.; torej pri ljudeh, ki so prisiljeni neprenehoma gledati od blizu. Ta pojav so doslej razlagali z uprav za lase privlečenimi hipo-
tezami n. pr. s tem, da ti ljudje po navadi gledajo samo z enim očesom, aii pa, da oči pri takih opravkih ne de'ajo nobenih utripajočih gibov, kakor pri či-tanju itd. Šele Levinsohn je to navidezno protislovje raztolmačil s stvarnimi dejstvi: Urarji, zlatarji itd. delajo namreč na visokih mizah, sedeč po navadi na nizkih stolcih ali pručicah; ve?i'.je pa imajo svoja ročna dela razpeta na širokih okvirjih v višini očes, tako da se v teh primerili gleda sicer zelo od blizu, zato pa sta glava in telo v prilično pokončni drži.
Po teoretičnih razmotrivanjih se je Levinsohn lotil še praktične preizkušnje svojih idej. Poskušal je kratkovidnost doseči umetnim potom. Poskuse je delal na živalih; najprvo na zajcih, psih in mačkih, pozneje pa na m'adih opicah, katerih oči so po notranjem ''Stroju domala podobne človeškim. Opice so privezali v posebnem ogrodju tako. da niso mogle gledati drugam, ko navpično navzdol. V takem položaju mo-ajo živaii-ce prestati vsak dan po nekaj ur. Od šestih opic, ki so jih vzeli na poskušnjo, so štiri v kratkem času poginuc za tuberkulozo. Pri ostalih dveh pa so v devetem mesecu ugotovili hudo kratkovidnost: Ena je imela 9, druga pa 7 dioptrij. Pri dveh opicah, ki sta bili že spočetka kratkovidni, in so jih preskusili samo za kontrolo, se je povečala
kratkovidnost na 14, oziroma na 15 dioptrij. Pokazalo se je, da naraste kratkovidnost vsakih osem do štirinajst dni za povprečno pol dioptrije Obenem s kratkovidnostjo so se pojavile na koncu vidnega živca in na šarenici tudi vse one spremembe, ki so značil ie za kratkovidnost.
Levinsohnove poskuse z opicami so lansko leto ponovili tudi v nizozemskem državnem zdravniškem 'aboratoriju v v Soerabaji na Javi. Dosegli so popolnoma enake uspehe, kar zadostno potrjuje pravilnost Levinsohnove teorije. Tudi točni matematični račuii in fizikalni poskusi se vjemajo z njegovimi dognanji.
Vočigled točnim in neizpodbitnim dokazom, da zakrivi kratkovidnost nesrečna drža glave in celega telesa v mladostnih letih, ko telo še raste, bi bilo pač umestno, da se mladina, starši in učitelji pouče o nje resničnem nastanku. V šolah bi bilo treba ukreniti vse potrebno, da se deca pri čUanju in pisanju ne bi držala upognjeno. V *a namen so seve pred vsem po:rebnc primerne šolske klopi. Ako sa je kratkovidnost vseeno pojavila, jo je treba nemudoma korigirati s pravilnim! naočniki. Mnogo pomaga tudi tihvadba, ki oklepi organizem, da postane odpornejši proti morebitnemu prirodnemu nagnjenju k tej bolezni.
NAJVEČJA KAČA NA SVETU je Eunectes marinus ali cururui, tudi abo-ma, anaconda, cucruibu. Živi v Braziliji in v Quyanah. Zrase v dolžino 2 metrov in je debel do 60 cm. Živi v vodi, kjer se ume imenitno gibali. Na kopnem je tako neokreten. da ga ljudje z lahkoto pobijejo. V domačinih ob vodah ima hude sovražnike, ker jim pokončuje perjad in drobnico. Tudi majhni otroci niso varni pred tem nestvo-rom. Znani so celo primeri, da ee je lotil odraslega človeka. Kogar premaga, ga ne zastrupi kakor druge kače, marveč stisne in zadavi. Ta kača spada k onim vrstam, ki nosijo jajca toliko časa v telesu, da naposled vržejo žive mladiče. Iz anakondine kože izdelujejo domačini obutev, Indijanci pa jo love tudi zaradi mesa in masti. (»Vesmir«)
TUDI STOLETNICA
L. 1029. je zapisano v »črne bukve« radi svoje nerodovitnosti, lakote in draginje. En star pšenice je stal 9 in pol goldinarja, 1 star rži 7 ys gld. Potem je razsajala še vročinska bolezen kakor navadni nasledek gladu, 1 star = 2 vagona (mernika) — 80 bo» kalov. V stari Celjski kroniki se je več let
zaporedoma pred tem pisalo, da stane mernik pšenice po 3 do 4 gld., a da se ta cena nikomur ne zdi čudna.
Leta 1729. je cesar Karel VI., neprenehoma skrben za povzdigo kupčije in irgovinp, dal Savo iztrebiti in popraviti, da so se ladje lahko vozile.
SPANJE
Dete do 6 mesecev spi skoro ves čas, podnevi in ponoči, ako je zdravo. Med 18 meseci in 2 letoma potrebuje 16 ur spanja, namreč 14 ponoči in 2 po obedu. Med 2,-6, letom se ta zahtevek skrči na 14 ur. Od 6. do 14. leta znaša potreba 12 do 10 ur. Po 14. letu se lahko skraiša na 9 ur. Dosti odraslih bo svoj živ dan potrebovalo 9 ur spanja, če naj se dobro počutijo. Latinci so se v splošnem držali gesla: eex vel septem horas dormire sano homini eatis est (6—7). Starčkom je to čestokrat preveč, ker jim zadošča 5 do 6 ur. Vobče se odraslemu človeku prileže prebiti 8 ur v »brljavem semnju«. Češka poslovica je dan raztrojila: vosum hodin prace, vosum hodin ozirat se, vosum hodin spat.
Čedomit Mitrinovič
Poslednji ostanki hajdukov in hajduštva
Pred nekaj dnevi je izšla v nekem dnevniku vest, da so v naši državi sa» mo še štirje znani hajduki, medtem ko je bilo v teku zadnjega leta uniče» nih več hajduških družin, ki so delo» vale večidel na področju predkuma» novske Srbije. To kar se ni moglo zgo» diti nikdar dosihmal, je storjeno zdaj: hajduštvo je zadeto v živo, njegova nasilja so se primaknila h koncu. Kak» sna korist je v tem dejstvu, bomo naj» lažje presodili po tem, da je bilo haj» duštvo, — brez dvoma najtežji pro» blem naše javne varnosti, — vedno za» lezovano z najstrožjimi ukrepi. Vzlic vsemu preganjanju je vse do zadnjega cvetelo; bilo je vsekdar poslednje sredstvo plenjenja in maščevanja, če» prav je nagrada, ki jo je razpisala oblast za hajduško glavo, pomenila si» gurno smrt.
Kmalu bo izginil v balkanskih pla» ninah poslednji hajduk, zakaj taki ljudje so za današnji čas preveč škod» ljivi in nevarni. Izginila bo zadnja sled strahotnih gorskih carjcv, o katerih bodo še" dolgo pripovedovali grozne, strahu in kljubovalnosti, smrti in vra» tolomnih pustolovščin polne legende. Tudi ciklus narodnih pesmi o hajdukih bo dobil svoj finale, — sigurno ne ta» ko idealen kot jc bil idealno začet.
Te vrstice,'imajo'namén, dogléda ti retrospektivno tiste . davne, in težke čase, ko je,'imelo hajduštvo prvotne, še nekompromitirane oblike. Spomni» li se bomo'-dobe in ljudi, ki so mu dali tisti bleščeči vzgon, ki ga je imelo v teku srednjega veka srbske zgodovine, lia do obnove naše nacionalne države. Da si bomo na jasnem: sedanji posled» nji ostanki hajdukov in hajduštva ni» majo nikakih vezi s tem zgodnjim hajduštvom. ko. so bili hajduki edina narodna zaščita.
★
Dobri poznavalci politične zgodovi» ne kakršnegakoli naroda so opazili, da po vsaki večji — državni ali narodni — katastrofi, v trenutku, ko je treba braniti deželo pred nasilniki in nar:i» dalci, vznika-jo iz najširših ljudskih slojev spcMtani narodni pokreti, ki jim je edin smoter obramba naroda in nje» govih svoboščin. V omikani Angliji so se pojavljala taka gibanja za časa, ko
so navalili tujci, čeprav se sicer An« glež kaj težko odloči za boj, zlasti še za boj, ki se vodi z orožjem na življe» nje in smrt. Ko je Napoleon v enem zamahu preplavil Rusijo in zasedel Moskvo, so njegovi vojski pred in po Berezini prizadevale največ škode gve» rilske čete, ki so vznikale v Rusiji tu* di tam, kjer niso bile potrebne. Na podoben način in mnogo bolj zgodaj
Spomenik postavljen na Kosovom polju osvetnikom kosovske katastrofe
vznikajo taki pokreti na Slovanskem jugu in izpolnjujejo ves njegov sred» nji vek.
Po bitki na Marici, zlasti še po bit» ki na Kosovem, je bilo jasno kot ni» koli, da nastopa doba trpljenja in tež» kih preizkušenj. Turki so prodirali ze> lo naglo, tako da je v nekaj letih pri» šel ves Balkan pod njihovo pest. Si» rove in nasilne turške metode so kma> lu izzvale med zasužnjenim prebival» stvom težko reakcijo; ljudstvo je bilo
voljno, da se z vsemi sredstvi upre ciljem osvojevalcev. Prvi začetki od= metništva so potem takem zelo zgod» nji; opažamo jih že v zadnjem deset» ietju štirinajstega stoletja. Spomin na prve odmeinike in hajduke je ohra» njen v narodnih pesmih, v izročilih in v zapiskih, ki so nam ostali do da» našnjeaa dne.
Kot prvi hajduk, četnik in odmetnik od carske oblasti se imenuje v srbski zgodovini Novak Debelič, poznejši Novak Debeljak, ki je živel in deloval v Stari planini vzhodno od Niša in se» verovzhodno od Pirota. Nedvomno je ta mož sodeloval v bitki na Kosovem polju; bil je znan in uvaževan graščak, dovolj bogat in hraber, da se je mo» gel odločiti za kakršnosibodi samostoj» no akcijo. Na sirove ukrepe Turkov je odgovorjal z ukrepi, ki niso bili nič manj ostri: kjerkoli je trčil s Turki, so
—	Kako naj bi izdaj Novaka, — je odgovoril despot sultanovim poslan» cem, — če se ta hajduk potika po go» rah in ga ne more nihče ujeti?!
—	Naš mogočni Gospodar želi, — so rekli sultanovi sli, — popeljati vojsko preko Toplice na Ovče polje. Ali boš dovolil, svetli Lazar»oglu (Lazarjev sin), da pojde naša vojska po tej poti?
Despot je, kako pak, moral dovoliti, tem bolj, ker je bilo to vprašanje do» čista formalno. Dovoljenje je bilo to» rej dano, toda tisti hip je stopil v akci» jo Novak Debelič s svojimi tovariši. Ob tem času je moral biti v planinah na levem bregu reke Nišave, Medtem ko je sultanova vojska šla po poti, ki pelje danes od Bele Palanke v Niš, prodirajoč skozi klance in pasove, je Novak s hitrim napadom iznenadil zadnje turške oddelke in jim napravil veliko škodo. Ob neki podobni priliki
on in njegovi sejali smrt, očitno živeč v nadi, da je turška oblast zgolj za» časna.
_ Kneza Lazarja je po katastrofi na Kosovem polju nadomestil na prestolu despot Stevan, njegov sin, ki o njem vemo, da je bil v zelo dobrih odnosih i Novakom Debelicem. Verjetno je, da je bilo sodelovanje obeh mož mno» go ožje, ker jc bil Novak zelo potre» ben; on se je uprl baš zbog tega, ker ni mogel trpeti turškega nasilja. To se iasno vidi iz dejstva, da despot Stevan ni hotel izpolniti zahteve turškega car» ia. da izroči osmanskim oblastim ha= rambašo Debeliča ali Debeljaka.
je dobil v roke dragocen plen. Vse, kar je bilo v njem pomenljivejšega, je bil poslal Stevanu, ki pa turškega bla» ga ni maral pridržati za se, marveč ga je bil vrnil sultanu.
Zapisano je, da so bili vsi Debeličev} napadi na Turke nagli, premišljeni in kratki. Zaradi tega je zadajal Turkom hud strah. Življenjepisec despota Ste« fana pravi, da je Novak »izgledal na» lik levu« in da je s svojim izrednim ju» naštvom »pretresel moslimska srca«.
Neki potopisec, ki je potoval v dru. gi polovici 15. stoletja s cesarskim po» slanikom z Dunaja preko Budimpešte, Beograda, Niša in Sofije v Odrin in
Kosovo polje z grobnico sultana Marata, ki ga je na Vidov dan l. 1389 zabodel Miloš Obilic za kosovske bitke
Carigrad, opisuje pot skozi kraje, v katerih je živel Novak Debelič tako»le:
»To je Kapisderbent, preje Rodop, najvišji vrh med Trakijo in Bolgarijo. У višini so tako velika vrata, da lahko prejezdi skozenj konjenik z dvignje» nim kopjem. Nekoč je bila tukaj kot trdnjavica utrjena soteska, ki je imela vrata, imenovana carska. Sodeč po me» stu je bila ta trdnjavica zelo utrjeno gnezdo, ker so z levice zajetne, zelo visoke skale, z desnice pa zija prepad, ki je odsekan navzdol v vodo. Blizu te soteske je trdnjavica (ali gradič), ki ima seženj debele zidove, dvigajoče se z desne strani nad vodo. Naš popot» ni vodja nam je pripovedoval, da je v tej trdnjavi dolgo gospodoval neki srbski vladar, ki so ga Turki imeno» vali Novak Debeljak.«
O Novaku Debeljaku so se torej ohranile do naših dni legende, a tudi zidovi njegovega gradu se še vidijo. Narodna pesem ga češče omenja, tako na pr. v Ženitvi despota Gjurgja Sme» derevca, kjer pravi, da je bil Debelič starešina despotu, čigar nevesto — le» po, toda tudi prokleto Grkinjo Jerino — je bil Debelič privedel s sprem» stvom iz Soluna. Na nekaterih mestih
je narodna pesem zamenjala Debelica s kraljevičem Markom, še pogosteje pa ga zamenjuje s Starino Novakom, ta» kisto slovečim hajdukom, ki je živel kakih sto osem in petdeset let po Do beliču.
Nikjer ni zabeleženo, kako dolgo je živel ta prvi in slavni hajduk. Po izro* čilu, ki je še vedno živo med Ijud« stvom tega kraja, se je Novak Debelič še dolgo vojskoval s Turki. Nekega dne pa so ga silno napadli in pritisnili v sotesko, ki iz nje ni bilo izhoda. Po junaškem a brezupnem boju, med ka» terim je Debelič s tovariši pometal sto» tine Turkov v prepad, in ko so izginili vsi njegovi, se je strmoglavil tudi on v prepad. Izročilo dostavlja še to, da se je Debelič med padcem tako razbil ob skalah, da so padli v vodo le kosi njegovega telesa.
Nadaljnjih podatkov o osebnosti te» ga prvega odmetnika, hajduka, četni» ka in harambaše ni. Jasno je samo to, da se iz tega, kar smo povedali, raz» odeva, kako važen zmisel in pomen je imelo hajduštvo v svojih začetkih.
Najtemnejši časi medicine
Kričeči primeri težkih človeških zmot, ki nam jih daje dr. VI. Travner v svojem spisu o čarovništvu, bodo jasnejše, če ob tej priliki v izpopolnitev kulturne slike teh zaostalih časov orišemo v glavnem po dr. Moussonu-Lanauzeju — srednjeveško medicino.
Na začetku srednjega veka, ko se je zdelo, da bodo vse poplavili valovi barbarstva, so imeli najboljše zdravnike Arabci, takrat silno kulturen narod, ki je prekašal v znanju vse sodobne evropske narode. Medicinska šola v Salernu je slovela daleč tja v srednji vek. Še ena luč sveti zdravilstvu iz temin srednjega veka: šola v Montpellier ju. Bila je prav kakor salernska arabskega izvora in je privabila s svojim slovesom mnogo mladih ljudi, ki so se posvetili zdravilstvu. Tu so se šolali znameniti srednjeveški učenjaki, čijih imena ne bodo nikdar pozabljena: Nostradamus, Guy de Chauliac, Arnold pl. Villeneuve, Franc Rabelais i. dr.
Izven Montpelliera kaže srednji vek v razvoju človeškega duha več kot premor — bila je doba nazadovanja, ko so narodi, ki jih je dvignila rimska ci-
vilizacija, padli daleč nazaj. Iz človeškega spomina in mišljenja je izginila stara kultura z vsemi svojimi duhovnimi zakladi. Globoka noč je ovila z gostim .pajčolanom vsako inteligenco; vladali sta samo sila in sirovost. In prav kakor v mitoloških časih so postali duhovniki edini varuhi in čuvaji nekdanje kulture. Duševno življenje je bilo izgnano v samostane. Menihi — zlasti dominikanci — so vneto prepisovali dokumente znanosti in literature, v kolikor so se ohranili pred zobom časa in pred nerazsodnimi barbarskimi rokami.
V VI. stoletju so morali bratje sv. Bernarda izgotoviti prepise vseh rokopisov; temu delu so se posvetili z vso gorečnostjo. Pridobilo jim je velik sloves, za katerega jim je lahko človeštvo hvaležno. V VIII. stoletju je učeni Al-cuin, svetovalec in sotrudnik Karla Ve-
likega, povišal število teli prepisovalcev. Tako so torej menihi prekosili plemstvo, meščane in ljudstvo v znanju in veščinah; kaj čuda, če so se lotili tudi zdravilstva. Medicina se je zopet preselila v božji hram. V dobi grških herojev se je izvrševala v Aeskulapovem templju ali v njegovem preddvorju; pozneje so se arabske medicinske šole namestile v mošejah. V začetku naše kulturne epohè se je zdravilstvo zateklo v krščanske cerkve. Življenje narodov je potem takem večno začenjanje znovega. Cerkev je takrat ukazovala duhovnikom, da skrbe tudi za telesno zdravljenje. Ali ni bil tudi Kristus neke vrste ranocelec in čudežni zdravnik, ki je vzbujal celo mrtve? Čudeži svetnikov in njihovih relikvij so bili večidel v zvezi z zdravljenjem. Tako je tedaj cerkev skrbela za oolnike. Skoraj vsi znani zdravniki so bili menihi, tako n. pr. Obizon, zdravnik Ludvika VI., Pierre Lombard, zdravnik Ludvika VIL, itd. Vsak samostan je imel posebne ce.'ice za zdravniške konzultacije. Neki sodobni zgodovinar pri-' poveduje: »Videl sem magistra Tacque-ta, ki je prinesel tri šivanke. Na prvi so bili recepti za rožno pdo in diacartha-num, na drugi predpis /a puščanje krvi, na tretji predpis za klisdrje.«
V	teh davnih časih je lMla astrologija v polnem cvetu. Vsak je čutil potrebo, da vprašuje zvezde, kaj mu namenila -usoda. Ustanovitelj te »umetno^M« je bil Chilon, eden izmed sedmih grški\ modrecev. Ta učenjak je učil, da je odkril na zvezdah zametek in začetek či.S-veških temperamentov. Rimljani so ' prevzeli njegove nauke od Arabcev, ki so jih mnogo proučevali in izpopolnjevali.
Solnce predstavlja glavo, srce, mozeg, levo oko; Merkur jezik, roke in živčevje; Saturn vlada nad jetri, vranico in desnim ušesom; Jupiterju so pokorni popek, črevesa in prsi: jedilni sokovi, kri in nos so v službi Marsa; Venera nam daje spanje, slast do jedi in skrbi za telesno ugodje; luna pa se posebno zanima za levo oko in uho, jezik in želodec. Glava ima 7 odprtin, kar je v skladu s sedmimi planeti.
V	dobi renesanse (preporoda) je zbrala Marija de Medicis na svojem dvoru več najodličnejših astrologov tistega časa. Eden izmed njih je prerokoval papežu Pavlu III. in ie dobil v plačilo škofijo Civitte-Duccale; tudi kardinala de Ailly in Cusa sta bila vneta pristaša ho-
roskopa. (Ne pozabimo, da Ima astrologija še danes mnogo vernikov po vsem svetu, celo pri izobraženih ljudeh. Napredek je potem takem znatno počasnejši nego se zdi.) Voltaireju so astrologi prerokovali, da bo umrl dva in trideset let star. Porogljivi nasprotnik praznoverja je zapisal 1. 1757.: »V svoji zlobi sem jih prevaril za celih trideset let in prosim oproščenja, da jih bom še.* Lorta je namestu zvezd proučeval rastline, češ, da je Bog v njih skril vse, če» sar je treba človeku v najrazličnejših boleznih; nekaj resnice je že v tem, toda srednjeveški doktrinar ni niti te opazil, marveč je iskal zdravilnosti v na-likah: če n. pr. plavica razvije svoje stebelce kakor škorpijon rep, tedaj uteg. ne biti edino sredstvo zoper škorpijonov pik itd. Sploh je v teh časih izkušnja najmanj veljala in zalegla; ljudje so se zaradi pretiranosti v krščanskem mišljenju odvadili, da bi mislili samostojno ia postopali po izkušnjah.
Nagonsko so čutili, da je veliko važnejše bolezni se izogniti nego jo zdraviti. Toda kako so se izogibali.' Najbolj razširjeno profilaktično »sredstvo« je bil talisman, ki — to omenimo mimogrede — še vedno ni popolnoma izgubil svojih vernikov. Če je šel človek tistih časov na pot in se je bal krvavih napadov je moral pojesti jabolko z napisom: »izconi, kirioni, ezzeza, kniz, fez, hax, max, Deus adimax.«
Kdor je imel golšo, jo je zdravil tako, da se je dotikal z njo roke kakšnega mrtveca. Tako so se zdravile tudi bezgavke; zobni caries se je zdravil z mrli-čevim zobom. Če je kdo trpel za nespečnostjo, mu je srednjeveški zdravnik svetoval, da naj si da privezati brejo prasico k postelji. Prišče je preganjala blagoslovljena voda; visoko telesno temperaturo je bilo lahko pomiriti: takemu človeku so vtaknili na skrivaj žabo v žep. Učene ljudi so zdravili drugače: položili so jim pod glavo Homer-jevo »Ilijado«. Morsko bolezen je preprečila vrečica žafrana, ki jo je popotnik vtkan il med srajco in kožo. Klešče pri porodih so skušali nadomestiti z rožmarinom, pri pljučnih vnetjih pa so si pomagali z grozdjem, češpljami in jagodami. Teloh in narezane kumarice so veljale kot pomirjevalno sredstvo za besneče bolnike: če pa je bilo besnenje takšno, da je bilo sklepati na hudičeve prste, je bilo treba bolnika zaklinjati. Petršiljevo seme je baje hitro izlečilo
■ Izžjganje ran v srednjem veku E. Justin: Lesorez po bakrorezu neznanega mojstra
ni mogel zadrževati vode, je moral voliti med različnimi zdravili: ali je jedel možgane zajca, ježa in miši, ali pa je dajal prednost petelinjemu želodcu, udu merjasca ali vulvi svinje. Pokvarjen želodec so zdravili tako, da so položili na trebuh mladega psa. Za zastrupljenje z, gobami niso imeli boljšega zdravila od kurjih odpadkov, ki jih je bilo treba dobro žvečiti. Konjski gnoj je rabil pri nekaterih prsnih boleznih. Vse vrste gnoja so imele častno mesto v zdravil-
obešenčevega mesa so prodajali v srednjeveških lekarnah kot izborno sredstvo proti protinu. Človeška maščoba je bila eno najpriljubljenejših zdravil; še danes najdeš med našim ljudstvom prazno-noverne ljudi, ki trde, da lekarnarji radi zvabijo rdečelaske v klet pod apoteko in jih ondi pripravijo za zdravila. To ostudno praznoverje ima na Slovenskem še mnogo vernikov, prav tako kot vemo, da rnazači v zakotnih vaseh še vedno zdrave na skrivaj po sred-
plešo; cimet je bil priporočljiv za umirajoče, melisina voda za srčno bolne; debeluharje so lečili s črešnjevim jedrom.
V obilni meri so rabili za zdravljenje ljudi tudi živali in živalske produkte. Kdor zboli za meningitis, mu je treba položiti na glavo razrezanega goloba, ki še krvavi. Zoper zoževanje mehurja in njegovih cevi so dajali bolniku na znano mesto čebelo ali stenico. Kdor pa
stvu; omenjamo le, da je svinjski a'11 oslovski gnoj ustavljal kri iz nosa, gostji pa zdravil zlatenico in omedlevico. Kozi j i gnoj je bil dobro odvajalo za vodo, o včji pa za blato. Tako bi lahko našteli še dolgo vrsto »preizkušenih« sredstev srednjeveške terapije. Toda že to zadostuje. V izpopolnitev naj omenimo samo še to, da so iskali zdravil tudi v človeških sekrecijah (izločnmah). Preparat iz ženskega mesečnega perila in mazalo iz
njeveških predpisih in da se seč ter kravje blato cesto uporabljata kot »zdravilo« za trebušne bolezni.
Srednjeveško zdravilstvo se je naslanjalo tudi na alkemijo in le-ta je neumorno iskala kamen modrosti. Tako so ljudje jeli rabiti za zdravljenje tudi razno kamenje, mineralne snovi, olja itd. Zoper bledičnost (anemijo) so pili mineralno vodo z železom; tu so otipali pravo pot in to sredstvo velja še danes. Razne mineralne soli so bile takisto v rabi: ta sredstva, kakorkoli
E.
Solnce, toplota po dolgi polarni zimi — kakšno čudo! Kakšna opojnost smeti cveteti, piti solnčno luč in se razvijati
jih niso uporabljali pravilno, ker niso imeli ne znanja niti izkušeni, niso vsaj bila nenaravna. Bogataši so se zdravili tudi z dragulji: diamant, topas, hri-zolit so bila sredstva zoper jetrne bolezni, smaragd je imel delikatno »vertu erective«, korali so zdravili migreno itd.
To je Ie nekaj »cvetk« iz srednjeveškega zdravilstva. Bilo je treba še precej časa, dela in — svobode, da se je začelo v medicini daniti in se pripravljati to, kar je danes.
niča vlaga v globoke plasti zemlje, ki je še vsa podobna premrli kepi. In gruda vpija kapljice, srka jih željno in se
.»♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»»♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦«♦♦♦♦«»»»♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦«♦«i
Seeger:
Arktična flora
Ledenik na
preden pokrije dolga, temna noč in zima vse življenje! Iz vode se poraja življenje, iz ledenikov vsta'a brst — tam se pretaka oplojajoča vlaga, edina sladka voda na otoku. Kako poživlja zemljo ta pijača! Polagoma, počasi pro-
Spitzbergih
prepaja s toploto, ki jo prinašajo s seboj z vrha v globino. Celice malih rastlinic nabreknejo, v klici življenja se začne tisti skrivnostni proces črpanja, ki ga lahko opazujemo jedva pod mikroskopom. Prerajanje, začetek živlie-
nja je tu. Javlja se navzlic nizki temperaturi — na Spitzbergih znaša mraz kakih 38 stopinj — kajti jedro življenja se je ohranilo kljub strahotni zimi.
Na zunaj te zaščite na rastlinah skoraj ni opaziti. Nemara bo tako, da so se ta nežna bitja privadila mraza, ki ga prenašajo res mojstrsko, tako nekako kakor njihove sestrice v visokih alpah. Raziskovalec VVettstein meni, da so toplotni ekstremi v arktičnih krajih tako veliki, da bi tudi najsmotrenejši ukrepi ostali brez učinka. Ce je kjerkoli na severu mraz tolikšen, da je zemlja v globini 80 cm še 24 stopinj mrzla, potem je izključeno, da bi mogla še tako debela plast zemlje očuvati rastlino pred zmrznjenjem. Kar so rastline mogle storiti v smotrenem pogledu, so storile: ostale so nizko pri tleh in so se skrčile v svoji fizični strukturi. Kajti poglejte! Majcena rastlinica je. ki uspeva celo v snegu — alga. rdeča alga, sphaerella nivalis. ki pobarva sneg kakor rdeča kaplja krvi, in zelena alga, Ki pobarva sneg z zelenim tonom. Raziskovalci severnih pokrajin si v prejšnjih časih tega niso znali razložiti. Danes domnevajo, da so tista mesta, kjer uspeva ta rastlina, lažje dostopna solnč-nemu vplivu, ker vsrkava sneg potom alg več toplote vase.
V neverjetno kratkem času se razvije življenje cveta v arktičnih krajih. To se, zgodi tedaj, ko posije na zemljo polnočno solnce. V nekaj tednih je absoivirano vse: brstje, cvetje in tudi sadež je tu. Tu šele vidimo, kaj se pravi prilagajati se razmeram in hiteti, da se življenje reši. Rastlinice so se navadile zapirati svoje brste že takoj na Jesen. Takrat se pripravljajo na zimo. Pripravijo pa se tako, da lahko nadaljujejo svoje življenje v naslednjem letu. Na ta način sklenejo krog življenja in ga končajo.
Glavno zaslugo na nagli in brzi rasti Ima seveda probojna, lijoča svetloba polnočnega solnca. O polnoči in ob dveh popolnoči je senca na snegu prav tako ostra kakor opoldne. Temperatura na Spitzbergih pa znaša največ 12 stopinj nad ničlo, a čestokrat se primeri, da prihrumi nevihta in v enem samem mahu uniči to, kar je otelo solnce večnemu ledu.
Kako divna je ta preproga v poletnem času, ni mogoče opisati. Na vitkih stebelcih se majejo snežnobeli, v premeru do tri centimetre široki cvetovi
arktičnega maka (papaver nudicaule), ki je najvišja rastlina arktične dežele. Ljubka grônlandska zvončnica, cassio-pe tetragona, je po cvetu podobna rastlini, ki uspeva tudi pri nas. Pač, razlika je vendarle — cvet je brez vonja! In še nekaj: lističi se zvijajo od strani, od spodaj, tam, kjer so razpoke za dihanje ter ščitijo cvet pred preobilo vlago. Stari in novi lističi se kopičijo drug na drugega, da ne izgubijo toplote.
Polarno »drevo« je polarna vrba, sa-Iix polaris. Samo nekaj milimetrov kuka iz svoje rastlinske blazinice. Majcena, majcena debelca rasto tam in imajo celo lističe, pa tudi male, majcene ma-čice, podobne našim, primeroma seveda velikanskim mačicam! Slično je s polarno brezo, betula mana. Globoko v mehko blazinico so se vlegle rumene in bele nianse. Linarije, silene, belkaste, rdečkaste in rdečkasto-višnjeve tvorijo s krečem belkaste, rumene in temno-rdeče barve zadivl.iajoče odelo daleke nordijske zemlje. Prastara rastlina iz ledene dobe, katere skromni ostanki so se našli v ilovnatih plasteh pod ledeniki je dryas octopetala, ki se pogo-stoma najde in je sicer doma v alpskih deželah. Cochelaria fenestrata pa je edino sredstvo, ki pomaga v hudi sili polarnemu potniku zoper skorbut. Med prodom, kolikor tukaj naletiš nanj, uzre oko časih tudi spominčici podoben cvet, mertensio tenello, edini sinji cvet severa. Njegovi listi se v barvi natančno skladajo s sivim kamenjem, med katerim poganjajo iz tal. To cvetlico so v ostalem našli samo na Spitzbergih in na Novaji Zemlji. V pišu ostre polarne burje ponihavajo še nekatere druge rastline. Naj navedem erioforum in zelišča za uši, ki so lepša kakor bi človek sodil po tem malovrednem imenu.
Vse te rastline praznujejo svojo ljubezen samo tam, kjer jih doseže bori mrčes, ki pa živi komaj še na Spitzbergih. Nekaj drobnih mušic pa ne zadošča za sle ljubezni velikih množin cvetlic. Zato si te pomagajo same. Razmnožujejo se z novimi, majhnimi cve-tiči ali pa imajo brstje, ki se razvije samo od sebe. V nekaterih primerih si pomagajo tudi z majhnimi gomolji, v katerih je skrit kalič nove rastlinice. To je vegetativno razmnoževanje. Drobni mrčes jim pomaga pri oplojevanju kolikor more, kjer ga pa ni, posreduje veter.
Ginljivo skromen in ginljivo lep je cvetnik arktične dežele. Z naglo kretnjo, samo za nekaj tednov postavi narava majceno panoramo, ki naj bi predstavljala gozd in travnik. Potem se
skrije solnce. Dolga noč napoči in rastline zaspe za dolgo, dolgo dobo... (Glej tudi članek »Na Spitzbergih, v deželi polnočnega solnca«, »Življenje in svet«, knjiga 3., stran 774.)
A. M. Gordon
Polet skozi
Začetek poleta skozi stratosfero* za novinarje je bil določen za tretjo uro. Ko smo se pripeljali na tempelhofsko letališče nas je sprejel šef Unije za zračne polete. Raztolmačili so nam vse podrobnosti, ki jih je treba poznati na raketnem letalu. Letalo, namenjeno za našo vožnjo, je bilo na prvi pogled do» mala slično vsem drugim aeroplanom. Opremljeno je bilo z dvema propeler» jema, ki sta imela namen dvigniti le» talo v določeno višino, kjer so pre» vzele njuno vlogo rakete iz alkohola in oksigena.
Razložili so nam posamezne dele aeroplana in potrebne prijeme kakor tudi metode čiščenja umetnega zraka in segrevanja. Vse naprave, ki smo jih videli, so bile na las slične odgovarja» jočim mehaničnim delom podmornice. Okna kabin so se hermetično zapirala. Stene strojev so bile iz svinčevega stekla temnosive barve. Svetloba ni mogla prodirati skozi v letalo; celo ka» dar je stal stroj na solncu, je morala biti notranjščina letala umetno razsvet» 1 jena. Najzanimivejši so bili sedeži v kabinah. Stali so pravokotno napram smeri, v katero je imelo startati letalo. Vsak sedež je bil anatomsko obliko» van, podoben divanu, nad katerim se je lahko razprostrla mreža. Pri pospe» šcni pozitivni in negativni vožnji je bi» lo nujno potrebno, da je stal vsak predmet kakor pribit. Prtljago so za» tcgadelj zaprli v zaboie, katere so za» delali z mehkimi predmeti, da so le» žali čisto nepremično. Vstop v raket» no skladišče je bil zaradi življenske opasnosti zabranjen. Dovoljpno na nam je bilo ogledati si poveljniški most. V prostoru za pilote smo videli hitrostno merilo, ki je nospeševalo ali na zadrževalo brzino. Ta naprava je bila istovetna z zavoro.
Bilo je točno dvaiset minut nred trinajsto uro, ko je bil naš ogled pri
* Stratosfera je prostor nad zemljo, ka» mor ne sežejo oblaki.
stratosfero
kraju. Oddali smo prtljago v skladi» šče in zasedli odkazana mesta. Zaradi opreznosti smo se opremili tudi z go» sto mrežo, katero si je pritrdil vsakdo nad glavo. Pol minute pred startom je udaril zvonec. Čez deset sekund se je signal ponovil. Srce nam je močno plalo. Točno ob trinajstih se je oglasil zvočnik. Slišali smo besede »Že leti» mo« in istočasno sta zazvršala prope» lerja, ki ju je gnala posebna turbina. Leteli smo kakšne tri minute, ko se je zvonec oglasil v tretje. Nastal je stra» hovit hrup in čutil sem, kako me nekaj tišči z neodbojno težo. Sedel sem ka» kor pribit. Izprva je ta občutek učin» koval name prijetno. Čutil sem, kako se mi pretaka kri po ušesih in bilo mi je, kakor da me je premagal orjak. Po» tem mi je postalo dihanje napornejše. Znoj se mi je nabral na čelu in mi je lil po licih. Šop ključev, ki sem ga imel v žepu, je silno pritiskal name. Obleka mi je nenadoma postala pretesna, ko» šulja se mi je občutljivo ovila okolu života. Skušal sem premakniti ude. Z velikanskim naporom sem segel po uri. A nevajen izpremembe, ki nasto» pi v teh okoliščinah, sem jo prijel pre» nežno, da mi jo je iztrgalo iz roke. Sfr» čala mi je skozi prste, pretrgala mrežo in potegnila za seboj še verižico ter treščila s topim zvokom ob steno. To me je tako osupnilo, da se nisem upal več geniti. Prepustil sem se bil usodi, naj se zgodi kar hoče. Začel sem se rajši opazovati s filozofskega vidika. A jedva sem se zatopil v svoje misli, že me je predramil iz razmišljanja trušč, ki je nastal od zažiganja in po» kanja raket. Med tem ko me je prej pritiskalo na divan, sem sedaj prosto letal po prostoru kakor žoga iz gumija. Imel sem občutek, kakor da padam z visoke gore v globok prepad, kjer sem zopet prišel k zavesti. A ko sem se za» vedel, sem se moral prepričati, da me je mreža zgrabila in da me drži z-vso silo. Aparat pa je po moji sodbi padal.
Preplašen sem pričakoval, da bo letalo čez nekaj trenutkov štrbunknilo v Ocean, kjer ga bodo pokončali valovi.
Kratko nato se je oglasil kapetanov glas v zvočniku: »Dvajset minut brez« težne vožnje. Potniki lahko odpno mreže in se smejo gibati. Pozor na roč« ke, da se kdo ne udari in potolče!«
Breztežnost, ki je še nisem bil po» znal, je bila kaj svojevrsten občutek. Bilo mi je, kakor da bi dolgo plaval pod vodo. Vedel nisem, če sem zgoraj ali spodaj. Vrtelo se mi je v giavi, po» doba je bila, da se kabina vrti okolu mene, navdajal me je občutek pijano« sti. Začutil sem potrebo po blagi tuji roki, da sem lahko vstal. Naglo sem ' odpel mrežo, da bi napravil nekaj ko» rakov po tleh — a glej, spoznal sem, da plavam v prostoru kakor duh. Bilo je nekako tako, kakor si spiritisti predstavljajo vstajenje od mrtvih. Po» tem sem ugledal kapetana, ki je kakor spreten potapljač plaval okoli mene. Priplul mi je na pomoč in mi pomagal, da sem se oprijel ročaja.
Med tem ko se je pilot trudil, da bi pobral posamezne dele moje ure, ki so plavali v prostoru, sem se pozibaval tik okna. Zopet sem lahko jasno mi» slil. Smejal sem se svojemu položaju. Od zemske strani se je prebijala luč skozi okna liki lahni žarki. Ogledal sem si solnce in njegovo luč. Viselo je kakor svetla krogla na temačnem ne» bu. V bliži ni solnca sem uzrl tudi srp poiemajočega meseca.
Bili smo kakih petdeset kilometrov nad zemljo. Ura je kazala 13. uro 12 minut. Temperatura vsemirja ie zna» šala 54 stopinj pod ničlo, zračni tlak pa je bil kaj neznaten: samo en mili» meter! Čeprav so zaprli električno to« ploto, je bilo v kabini zelo toplo, hva» ia dejstvu, da je strop letala, ki ie bi! obrnjen proti solncu, bil preplcskan s črno barvo. Strop je odvajal toploto naravnost k nam. V teh sferah so bili žarki intenzivnejši nego kjerkoli. Zem« lia se nam je na^lo odmikala, njena površina je žarela kakor megla na pla» ninah. skozi katero liiejo solnčni žarki.
Leteli smo s štirikratno brzino to» novske krogle skozi vesoljni prostor. Polet od Berlina do Newyorka. vštevši zaviranje in počasnejšo vožnjo, start in pristanek je trajal šest in dvais^t minut. Nekateri nervoznei.ši potniki so govorili o nevarnosti, ki nam oreti zarad[ morebitnega trčen ia z meteor» jem. Čeprav so takšni drobci tujih pla»
netov jedva večji od boba, bi srečanje z njimi bilo kaj ..eugodno za letalo in potnike. Sreča je le ta, da se takšni meteorji navadno razprše že v višini 120 kilometrov nad zemljo. Raztope se v plinih. Letalo skozi stratosfero bi torej komaj lahko doživelo takšno ka» tastrofo. Izračunali so, da bi moralo letalo biti vsaj 100 let na poti, preden bi bilo verjetno, da se mu primeri tak» šna nesreča.
Ob 13. uri 24 minut nas je zvočnik opozoril, naj se zopet opašemo z mre» žo. Vsi smo ubogali.
Brzinomer je kazal 35 metrov na se» kundo. Bližali smo se zonet zemlji. Ko smo dospeli v njeno bližino, je znašal tlak štirikratno moč težnosti. Tako se je glasil strokoven izraz, nanašajoč se na sme,- poleta. Polagoma so piloti iz» ločili vžigalne rakete, vožnja se je une» sla, postala je počasnejša. Svetloba, ki ie prihajala^ skozi okna v prostor, je bila kalna. Se preden smo se dodobra zavedli, smo pristali v Lakehurstu. Po» gledali smo na uro — bilo je 7. ura 30 minut ameriškega časa. Jutro je bilo hladno. Ob sprejemu so nam povedali, da so bili v skrbeh zaradi nas, ker smo morali skozi viharen pas. Primerilo se je namreč že, da ie raketno letalo, ki je bilo zašlo med dve z elektriko na» sičeni plasti oblakov, zgorelo. Strele so švigale no njem iz ene plasti v drugo m potniki so ponolnoma zogleneli.
RADIOAKTIVNOST VINA
Francoza A. Nodon in G. Cuvier sta preiskovala vino glede radioaktivnosti. Dozmi-la sta. da vino res kaže učinke radioaktivi-tete, in sicer belo vino v obilnejši m^ri nego črno. Jalcost zavisi od lege vinograda in tudi od časa trgatve, oziroma od starosti vina. Ta izsledek pa ne bodi nikomur v uteho, da bi v vinu iskal zdravja.
CARINSKA ZAŠČITA PO RAZNIH DEŽELAH
V naslednjem so navedeni pregledni po« datki glede carinske zaščite po glavnih dr» žavah, prva številka znači splošni indeks, druga pa v oklepaju upošteva le obdelane proizvode, oboje v odstotkih. Španija 44 (49). Zediniene države 51 (37), Argentina 22 (29), Poljska 21 (36), Jugoslavija 20 (28). Češkoslovaška 19 (37), Avstraliia 18 (27) Italija (24), Nemčija 16 (23), Kanada 13 (23), Indija 13 (16), Francija 12 (20) Av= strija 12 (16), Švedska 12 (16). Švica K) (14), Belgija 9 (15), Danska 7 (10), Nizozemska 4 (6). Naša država zavzema torej peto mesto, krepko se braneč tujega uvo« za.^ Francija stoji šele v 12. vrsti in vse države, s katerimi trži, so obdane z višjimi pregradami, nego so njene.
Dr. VI. Travner
Čarovništvo in čarovniški procesi
(Nadaljevanje)
3. Zadnji čarovniški procesi
Marija Renata Sangerin re bila prednica samostana premon» stratenzijc v Unterzellu pri Wurzbur» gu, kjer je bivala že 50 let. Neka sta» ra bolehna in očividno slaboumna nu« na jo je na smrtni postelji obdolžila, da ji je začarala bolezen. Na škofovo povelje jc preiskala slučaj duhovna ko« misija, obstoječa iz dveh duhovnih svetnikov in dveh jezuitov. Komisija je pripravila kmalu starko k »prizna« nju«, nakar je izrekla dne 23. maja 1749, da se ji odvzamejo zaradi teh težkih zločinov vse svoboščine in pri« vilegiji in da se izroči posvetnemu so« dišču s prošnjo, naj se ji z ozirom na njeno starost ne poškodujejo udje. Na« to jo je obsodilo sodišče na smrt na grmadi. .Škof pa jo je »pomilostil« ta» ko, da se ji najprej odseka glava in nato truplo sežge, češ da ie bila že v rani mladosti zapeljana od hudiča. Dne 24. junija 1749 so prenesli slabotno starko, oblečeno v redovnem habitu, na posebnem stolu v spremstvu dveh duhovnikov na morišče (srednja utrd» ba na Marienbergu). Eden izmed du« hovnikov (jezuit Gaar) je imel še na» govor o čarovništvu in o zločinu obso» jenke. Nato se je ob 8. zjutraj smrt» na obsodba iavno izvršila. Pepel je zakopal rabelj ponoči na prostoru, kjer so v prejšnih časih sežigali ča» rovnice.
Ta proces ni znamenit samo zaradi časa, v katerem se je vršil (Goetheic« vo rojstno leto!), temveč, ker je zbu» dil po vsej Evropi občo pozornost in povzročil veliko literarno debato po» sehno, ko ie izdal 1. 1750. beneški opat Girolamo Tartarotti (+ 1761) vsled tc» ga procesa knjigo »Dell congresso not» turno delle lamie«, kjer napada z vso odločnostjo nečuveni barbarski čin te» danje nemške justice in nesmiselno nostopanie cerkvenih funkciionariev. Ta strastna debnta nam dokazuje, ka» ko globoko je bila še vedno ukore» ninjena vera v čarovništvo v nekake« rih nemških krogih. (Obširnejše glej Soldan II str. 288 — 292).
Neka Hletna deklica neznanega imena je bila I. 1756. v
Landshutu (Bavarsko) obglavljena in sežgana, ker je bila v zvezi s hudičem.
Ana Marija Schwagelin je bila zadnja nemška čarovnica, ki je zgorela na grmadi. Bila je duševno in telesno bolna delavka, ki je baje dve leti potem, ko je postala luteranka (poprej je bila katoličanka) sklenila zvezo s hudičem in ž njim nečistvova» la. Sodišče v Kemptenu (Bavarsko) jo je obsodilo na smrt. To obsodbo je potrdil škof Honorius s pismenim pri» stavkom: »Fiat iustitia!« Smrtna ob» sodba se je izvršila dne 11. aprila 1775 (obglavljena in sežgana).
Ana Goldi, imenovana »die Stecknadelhexe« je zadnja čarovnica v Švici. Deklica (sta» ra 17 let) je bila uslužbena pri zdrav» niku (!) dr. Tschudiju v Glarusu. Ob« dolžena je bila, da je začarala 91etni hčerki svojega gospodarja Ani Mariji igle v telo. Zaradi tega »zločina« je bila meseca junija 1782 obglavljena. Soosumljeni ključavničar Rudolf Stein« muller se je iz sramote v ječi obesil. Naknadno se je izkazalo, da je »za» čaranka« kljub svoji mladosti skraj» no nevarna sleparka.
Zadnji čarovniški procesi v ostalih evropskih državah V Italiji (v Palermu) sta bila kot zadnja čarovnika sežgana 1. 1724. nek pater in neka nuna. — Na Francoskem se je vršil zadnji čarovniški proces y Aixu 1. 1731. Osumljena sta bila neka Katarina Cordière in jezuit Girard, ki je baje soobtoženko zapeljal k čarov» ništvu. Oba sta bila slednjič oprošče» na. — V Španiji je bila 1. 1781. sežga« na neka čarovnica v Sevilli. — Zadnji čarovniški procesi v Evropi snloh Pa so se vršili na Poljskem. L. 1783. je bila sežgana v Pozaniu neka čarovni« ca; 1. 7793. pa še dve drugi stari ženici, ker sta imeli rdeče oči (!) in ker sta začarali sosedovo živino. Ta zadnii čarovniški proces v F.vropi se je vršil v nekem malem polisk^m mestu blizu pruske meje. Smrtno obsodbo je izre« kel mestni magistrat. Neka nruska ko» misiia je skušala sicer izvršitev smrt» ne kazni preprečiti, bilo pa je že pre*
pozno. Še I. 1801. so bili na licu me» «ta ožgani hlodi (Soldan II str. 327/328) — Vsi ti procesi so bili pristni čarov» niški procesi, ker so se vršili vsi pred pristojnimi obiastmi in v zakoniti obliki.
Čarovniški procesi v Mehiki
V Mehiki so baje L 1860. pristni ča» rovniški procesi na novo oživeli. O teh procesih nam poročata Soldan (II. zv. str. 336 do 338), ki je posnel svo» je podatke večinoma iz razprave Fri» drika Nippolda:
»Die gegenwartige Wiederbelebung des Hexenglaubens« (v »Deutsche Zeits und Streitfragen« izdanih od He» tzendorffa in Onckena, Berlin 1875) in po Soldanu Byloff (str. 79 op. 131) v bistvu naslednje:
Leta 1860. je bila v Comargu sežga» na neka čarovnica. Dne 7. maja 1874 sta bila v mestecu San Juan de Jacobo v državi Sinaloa (ob Kalifornijskem zalivu) živa sežgana čarovnica Diega Lugo in njen sin Geronimo Porres. O tem je napravil sodnik I. Moreno dne 10. maja 1874 uradno poročilo. Zadnji čarovniški proces v Mehiki se je vršil leta 1877., ko je bilo (dne 20. avgusta) v San Jacobo sežganih pet čarovnic. O procesu v mestu Concordia pravi Soldan sam, da manjkajo uradne listi» ne. V času od I. 1860. do 1877. se je vršilo v Mehiki najmanje šest čarov» niških procesov.
K tem poročilom pripomni dr. Jos. Burg (»Protestantische Geschichtslii» gen str. 369) z ozirom na izvajanja v »Stimmen aus Maria Laach« 1887, XXXII, 378 i. dr.: »Ta poročila se mo» rajo smatrati le kot bajke.«
Če so toraj omenjena poročila Sol» dana resnična, so čarovniški procesi v civiliziranih državah ugasnili popol» noma šele 1. 1877.
Umori iz čarovniškega praznoverslva Umevno je, da se je nekoč tako uko» reninjena vera v čarovnice ohranila v manj obljudenih krajih še do dana» šnjega dne. Zato se ne smemo čuditi, če so praznoverni ljudje celo v 19. sto» letju preganjali domnevne čarovnice in da so še sedaj semtertja stare ženice» čarovnice izpostavljene insultom pra» znovernih ljudi Omeniti hočemo sa» mo par značilnih primerov, ki nam do» kazujejo, kako močno živi še sedai ve» ra v pogubonosno moč čarovništva. L'. 1836. so zasačili ribiči v vasi Zei» nova, na polotoku Hela (Sev. Nemči»
M) neko dozdevno čarovnico in jo v poskušnjo, če je res čarovnica, vrgli v vodo. Ker se ni utopila, je bil to do» kaz čarovništva, nakar so ribiči ženico ubili. (Soldan II, str. 333). L. 1863. so ubili na Angleškem (grofija Essex) ne» kega starčka kot čarovnika.
Meseca februarja 1879 pa so kmetje iz Vračeva v novgorodski guberniji na bestijalen način umorili »čarovnico« Agrafeno" Ignjatevo. Zabili so namreč vrata in okna hiše, kjer je prebivala dozdevna čarovnica, z deskami, nano» sili okoli hiše les in slamo ter tako sežgali ubogo starko v navzočnosti več sto oseb, med njimi celo vaškega po» pa. (Soldan II. str. 339 in Riegler str. 30 in 31). Ta umor je zanimiv, ker so bili v pravoslavni Rusiji čarovniški procesi sicer neznani. Meseca novembra 1928 sta umorila
v	Yorku (Pensilvanija) lBletni Hess in 141etni Curry farmerja Rehmayerja, ker sta bila mnenja, da je Rehmayer v zvezi s hudičem in da je začaral hišo rodbine Hess. Zato sta vzela Rehma» yeriu šop las in jih zakopala v Hesso»
vi	hiši, da bi tako odvrnila začaranje. Nato sta storilca po strašnih mukah usmrtila Rehmayerja in sežgala nje» govo truplo. Po storjenem zločinu sta se še javno hvalila, da sta ubila veli» kega čarovnika. O tem dogodku so pi» sali listi zelo obširno (gl. n. pr. »Jutro« z dne 12. I. 1929). Vera, da je v laseh skrivnostna moč, ie prastara (prim. n. pr. Samsona in Dalilo) in igra tudi v naših čarovniških procesih veliko vlogo.
I METEK V ZEDINJENIH DRŽAVAH
Izza 1. 1926. se je število milijonarjev v Zedinjenih državah povečalo za 52 enoti. Prej jih je bilo 231, sedaj jih je 283. ali vsaj približno, kajti newyorška borza delu« je tako naglo, da priobčena statistika mor» da ni več istinita. Tako se je 14 ameriških državljanov, ki imajo nad 5 milijonov do» larjev dokodkov na leto, v enem samem letu znižalo na 10. Predlansko leto pač ni bilo presijajno. zlasti v primeri s 1926. kaj» ti onokrat so davki znašali 1.144.000 000 do» larjev manj od prešnjega leta .. Prebival» stvo Zedinjenih držav šteje 120 milijonov duš. imetje naroda pa se ceni na 300 ali 325 milijard dolarjev. Vsako leto proizvaja de» žeh za okoli 20 milijard dwlariev poljskih pridelkov in za 60 milijard dolariev dru» gačnih. V banke se naloži nekako 50 mili» jard. v tujini pa se vtakne v podjetja 14 milijard.
Ivo Zor
Za spe
Kdor hoče uspešno gojiti svoje te* io, mora dobro poznati njegov ustroj, njegove potrebe in zakone, katerim je organizem podvržen. Predvsem je to važno za športnike, ki se urijo v tek» movalne namene.
Naše telo ima sposobnost za delo omejeno z raznimi prehodnimi stop» njami. Človek ne obnemore kar na ce» lem, temveč nastopi najprej narašča» joča utrujenost. Živčni sistem opozo» ri možgane, da se bližamo mejam na» ših sposobnosti in tedaj moramo pre» vidno postopati, da ne zapravimo te» ga, kar smo si s pridnostjo in zani» manjem tekom časa pridobili.
V prvi, oziroma normalni stopnji človekove sposobnosti je telo v stanju mirovanja, torej pred pričetkom de» la. Te stopnje sposobnosti se pa na» našajo tudi na posamezne mišične skupine in celo na poedine mišice. Po preteku gotovega časa, ki je določen po Kakovosti dela, nastopijo prvi znaki utrujenosti. To pomeni, da je mišici zmanjkalo hrane, ker se je je že pre» velik del spremenil v substance (ne» kak pepel), ki povzročajo utrujenost. Glavne sestavine teh substanc so ke= notoksin in mlečna kislina. Pojavi utrujenosti ne nastopijo takoj in tu» di ne naraščajo z započetim delom sorazmerno. Najprej se delazmožnost mišice poveča, kar povzroči tista to» plota, ki se razvije med delom. Tudi utrudljive tvarine, — seveda le v manjših množinah, — impulzivno učinkujejo na mišico. Ako pa telo še naprej obremenjujemo, nastopi oslabi» tev mišičevja, ki pa ni trajna. Po krat» kem počitku, po sprostitvi (Entspan» nung) mišice, je ta oblita s svežo krv» jo, ki asimilira stvorjeno ogljikovo ki» slino in jo nadomesti z novo hrano. Kenotoksin in mlečna kislina se pa ne odplavita tako hitro, zaradi česar na» stopi pri ponovni obremenitvi mišice utrujenost znatno hitreje. Če torej po prekratkem počitku začne muskulatu» ra zopet delovati, začutimo v njej bo» lečine. ki ostanejo včasi tudi p< več dni. Mišičevje je obnemoglo in prav z veliko težavo opravlia tudi najmanj» še naloženo ji delo. Ta, tretja stop» nja delazmožnosti, oziroma onemog» lost mišice se pojavi samo tedaj, ka» dar smo muskulaturo obremenjevali
preko njenih moči, kadar se porabi preveč mišičnih beljakovin.
Utrujenost in onemoglost sta dve posledici, ki izvirata od istega vzro» ka, namreč od dela. Obe odvzameta mišici sposobnost za nekaj časa, pr» va manj, druga več. Medtem, ko je utrujenost potrebna in opravičena po» sledica dela, ki je odgovarjalo našim močem, je onemoglost kazen za brez» obzirno postopanje s samim seboj! Zato moramo takoj prenehati z de» lom, čim začutimo, da je utrujenost močno narastla. Pretiravanje nikdar ne vodi do uspehov! Kadar občutimo v mišici togost in močno toploto, kot bi se pojavilo med njenimi vlakni ve» liko trenje, je skrajni čas, da opustimo delo ter mišico sprostimo in temeljito stresemo.
Močna onemoglost nastopi najče» šče v dvojičnih mišicah na mečih (Zwillingsmuskel) pri trajnem teku, t. j. na progah daljših od 10 km, ker se atlet na naraščajoče bolečine pri» vadi in tako nima dobre kontrole nad svojo muskulaturo. Tukaj obstoja tu» di nevarnost, da odpovedo reflektorni živci v preobremenjeni mišici, kar je že bolezenski pojav, ki lahko povzroči stalno delanezmožnost mišice.
Vsak impulz ima za posledico skr» čitev mišice in s tem tudi žilja, ki je razpleteno po njej. Tako se iztisne venozna kri. V skrčenem stanju je mi» šica trda, zgoščena in so krvne cevi prazne. Ko nastopi nato sprostitev, udari sveža, arterijelna kri v prazne žile, ki omogočajo tako hitrejši pre» tok krvi. Kadar muskulatura deluje pravilno, jo hrani 5 — 10 krat več kr» vi, kot v stanju mirovanja. Temu dej» stvu je torej pripisovati korist telo» vadbe! Seveda mora pa k temu pri» pomoči srce.
Srce je mišica, ki je sposobna oprav» ljati delo brez počitka. V kratkem odmoru med dvema skrčitvama po» ljubne delujoče mišične skupine, mo» ra srce z dovoljno množino sveže kr» vi izpopolniti v njej hranilne snovi, asimilirati stvorjeno ogljikovo kislino in nadomestiti porabljene mišične be» Ijakovine. Ta funkcija ji je znatno olajšana, ako si slede obremenitve v ritmu, pa tudi muskulaturi sami so s
tem dani ugodnejši pogoji za popol« nejšo izmenjavo krvi. ^ Bistvo neutrudljivosti srčne mišice se m dognano. Obstoja pa mnogo za« devnih hipotez, ki so več ali manj utemeljene. Tako se tudi domneva, da (eži to bistvo v posebni vrsti vlakenc ki sestavljajo srčno mišico. Pa bo tu« di to mnenje bržkone napačno. Zado« voljiti se moramo zaenkrat pač z dejstvom, da je srce absolutno ne« utrudljivo.
Relativno utrujenost tega gonilnega aparata pa vendar lahko tudi opažu« jemo. Po navadi nastopi takrat, kadar
skrčitev. Udarci so različno močni, kar znači, da srce od časa do časa ni zadosti močno, da bi izvršilo popolno skrčenje.
Močno srčno utrujenost povzroča tek na kratke proge 100 in 200 m, zla« sti še, ker nastopi hipno v polnem ob« segu. Obremenitev srca traja le krat« kih 10 do 30 sekund, zato se trudnost srca pojavi šele ko se atlet ustavi. Če« stokrat se sprinter na cilju zgrudi, če ima slabo srce. To znači, da možgani niso dosti obliti s krvjo, kljub temu, da udari srce v minuti 200 do 250 krat' To za srce sicer ni škodljivo, ker ža-
ga skozi daljšo dobo močno obreme« njujemo. Zato mora vsakemu težke« mu delu srca slediti lažje opravilo, каг je pa zanj tudi edini počitek Sr« ce ima iste lastnosti ko vsaka druga mišica. Tako tudi ono proizvaja pri hujšem naporu večjo množino utrud« Ijivih t vari n in porabi zaloge hrane Zato je zanj neobhodno potreben po« citek.	1
Relativna utrujenost srca se poka« ze v naslednjih pojavih. Skrčitve po« stanejo šibkejše, zato si slede v hitrejšem taktu kot po navadi. Srčni utrip je nereden zaradi nepravilnih
radi kratkega trajanja obremenitve ni« so bile v nevarnosti mišične beljako« vine. Tekom dvajsetih minut se pulz zopet lepo uredi. Zanimiv je prehod delovanja z 250 udarcev na normalni utrip. Srčni udarci so šibki, v poldru, gi do dveh minutah pade njih število na 120, nekateri utripi med tem izosta« r.ejo Do 90 in navzdol pa je padanje števila počasnejše tako, da se uredi vse šele v 20 minutah.
Znatno opasnejše so za srce tezne vaje. Kri domala vsa zapusti srce in se osredotoči v obremenjenem delu telesa. To lahko opazujemo pri telo«
Zanimiva telovadba dijakov washingtonske univerze
vadcu, ki dviga n. pr. na krogih tez» no stojo. Obraz, roke, rame in prsa mu temno pordeče. Poleg tega zadr» iuje še pljuča v respiraciji, kar je že farno po sebi jako kv-.rno, ker rrepre» čuje v pisnem košu stisnjeni zrak ves ostali dotok krvi v srce, ki med tem utriplje prazno. Čim pa to preneha, švigne vsa zastana kri — zaradi spro» stitve mišic in ker preneha zračni tlak v srce ter ga močno razširi. Če» prav je to razširjenje SfnJ hipno, po» stane pri pogostejšem ponavljanju teznih vaj stalno in nudi ta^o ugodne pogoje za razvoj različnih srčnih bo» lczni. Vežbaj torej oprezno!
Čestokrat se športnik po treningu ali tekmi slabo počuti, boli ga glava,
je silno nervozen, občutljiv, nima ape» tita in ne more spati. To je običajno znak, da je šel človek preko meja svo» jih sposobnosti, da se je izčrpal. Iz splošne utrujenosti je prehod do one» moglosti ali izčrpanosti tako nejasen, da se ne da med delom zapaziti meje, ker se oba pojava zlivata dru<? v dru» gega. Čim kdo nad svojim treningom nima več veselja in se ne navdušuje zanj, naj takoj prekine vežbo, ker je pretreniral.
Nadaljnji znaki takega prenapreza» nja moči so predvsem strašna sitnost, človeka najmanjša opazka ali kretnja bližnjega užali in celo pogled na orod» je, s katerim se je pretreniral ga ozlo» volji. Športnik kratko nima več vese» Ija do svoje panoge. Ker povzroča
pretreniranost močno razdraženje živ* čnega sistema, pride nervoznost pr; različnih temperamentih različno do izbruha. Nemški športni zdravnik dr. Kolb pravi, da se ljudem v pietreni» ranem stanju njihove značilne lastno» sti nekako akumulirajo. Posameznik: postanejo nenavadno šaljivi, nekaterim je pa vsaka stvar silno smešna, drugi so zopet zadirčni in surovi, retji za» hrbtni, zlobni, nekateri presrčni, raz» igrani, seksualno iritirani itd. Glavna karakteristika pretreniranja pa je dej> stvo, da izgubi organizem na svoji te» ži, kar se opazi že po tem, da je iz» ločana seč potemnela, ker vsebuje mnogo beljakovin. Zato je za vsake» ga športnika velepomembno, da vodi
Sistematično solnčenje ameriških deklet
točen dnevnik svojega življenja vzpo« redno z diagramom izprememb telesne teže. Tako ima stalno kontrolo nad svojim treningom in se lahko na pod» lagi poteka krivulje teze izogiblje pre» treniranju. V dobi te akutne onemo» glosti, pa ne sme športnik popolnoma .zanemarjati svojega telesa, marveč mora marljivo delati na njem še na» prej, seveda v manjši meri in drugem smislu. Nikakor ne sme vežbati svoje panoge, do katere je bil trenutno iz» gubil veselje, pač pa se mora raztre» sti z drugo zanimivo disciplino. Ako tako dejstvo svojih živcev napelje za» časno v drugo strugo, se mu v krat» kem povrne veselje do njegove pano» ge, — pa zopet zajezdi svojega konja.
Enkraten tak primer pretreniranosti pa naj bo vsakomur dobra lekciia.
G. Strelisker
Pisava, značaj in otrok
V izpopolnitev slike, ki so si jo ustvarili naši čitatelji iz raz= motrivanj slovečega grafologa Rafaela Schermanna, priobčenih v izvlečkih knjiga IV. str. 7SO in knjiga V. str. 154 in 491 »Življenja in sveta«, prinašamo danes nekaj misli priznanega nem* škega publicista.
Nekatera spoznanja prišepajo šele za dejstvi, kakor hitro so le ta dosegla neko popularnost.
Navadno so šarlatani tisti, ki pokažejo tenkoumnim vedam prvo pot, šarlatani, čeprav dostikrat genijalni šarlatani so oni, ki izslede nove možnosti nejasnim človeškim slutnjam, ki pa jih potem običajno izrabijo v lastno korist.
Kadar se poklicni znanstveniki po-pno do stališča šarlatanov, je navadno že nekoliko pozno. Tak primer imamo v grafologiji. Njen pomen je danes že splošno priznan in skoro ga ni človeka. ki ne bi vedel ceniti dragocenosti njene pomoči pri proučevanju podzavestnih duševnih procesov. Toda danes piše čedalje manj ljudi z roko, kar imajo povedati ali napisati, narekujejo, ali pa tipkajo pisma na pisalni stroj. Mehanizacija z neverjetno naglico napreduje. Nekaj let še, pa se bodo otroci učili abecede in osnovnih aritmetičnih pravil s pomočjo pisalnih strojev in strojev za seštevanje. Z roko spisana poročila so že danes — vsaj v poslovnem prometu — redkost. Natipkano lju-bavno pismo tudi mnogo bolj odgovarja zahtevam nove dobe, ki stremi za tem, da se medsebojni odnošaji med obema spoloma urede čisto stvarno, po možnosti kar mehanično, kakor pa pisemce, polno vroče strasti in napisano z vznešeno oblikovanimi črkami. Skratka, pisava kot izraz značaja bo prav kmalu stvar prošlosti. Ker bo vsega globokega, duševnega, čuvstvenega v skladu z novo dobo nestalo; ker naj mišljenje in občutenje ostane na površini; ker postaja človek čedalje sličnejši stroju, ki ga je ustvaril, ki ga pa polagoma razteptava v sebi podobno materijo; ker kmalu ne bo več značajev, ampak enolično uniformirani avtomati — zato utegne grafologija, nauk o razlagi pisave, kaj kmalu izgubiti svoj še mladi raison d'être, pravico do življenja.
Grafologija je bila sistematsko obdelana šele v zadnjih treh desetletjih. Prej je bilo samo nekaj intuitivnih mož, ki so umeli iz tujih rokopisov v prav
kratkem času razbrati uprav presenetljive stvari, ne da bi pozneje znali pojasniti, kako so prišli do takih zaključkov: to so bili grafomani.
Grafomanije ni moči študirati. Ona je poseben, dar, ki zanj prav tako ne verno pojasnila, kakor za svetlovid-stvo. S treznim razumom ta dva pojava očividno nista v direktni zvezi; zakaj poznamo svetlovidce in grafoma-ne, katerih inteligenca navadno ne do-seza niti povprečnosti, a dosti jih je med njimi, ki so celo pravi bedaki. Pa je že tako: neumnost pogosto meji na genijalnost . . .
Toda grafolog, vsaj v toliko, da zna iz bistvenih posebnosti pisave sklepati na izvestne črte piščevega značaja iu si tako ustvariti kolikor toliko jasno sliko o njem, tak grafolog lahko postane vsak, ki ima količkaj daru za opazovanje in ki ume pisavo analizirati. Začni z analizo pri lastni pisavi, pre-išči njene posebnosti, vprašaj se: »Zakaj pišem tako veliko, tako majhno, tako razprto ali tesno, tako pokonou ali pošev?« Šolska norma udari malone pri vsaki pisavi na dan. V takem primeru bomo vselej pogrešali originalnosti in samozavesti, zlasti tedaj, kadar kdo nerad piše na nečrtanem papirju. Seveda igra veliko vlogo tudi težnja za oponašanjem in posnemanjem. Ljudje kopirajo črke, ki jim kakorkoli impo-nirajo. Toda kopirajo samo ljudje, ki verujejo v avtoritete. Izrazita individualnost si utira nova pota in ustvarja nove oblike, vznesene, če izvirajo \г temperamenta, okusne, tudi lične, če jib narekuje zmisel za lepoto.
Kdor rad riše široke in masivne začetnice, postavlja v ospredje svoj lastni jaz, začetek in konec svojega življenja, in kaže samozavesten nastop. Senzibilen, nežnočuten in plah človek piše fino in brez posebnega poudarka. Skromen človek ima majhno, varčen stisnjeno, razsipen pa široko, raztegnjeno pisavo.
Ročen in temperamenten človek brzl s črkami čez stran. Njegova pisava je vedno poševna. Ce bo hotel zatajiti
temperament in se kazati distingvira-nega in otinenega, bo pisal rajši strmo. A zdaj pa zdaj bo njegov temperament vendarle udaril na dan. Miren, hladnokrven človek tudi piše strmo, toda iz te strmosti odseva prirodna mirnost, ki je ne pozna prisiljena pisava strastnega vetrnjaka. In kako se v pisavi razodeva nervozen človek ali histerična ženska? Vsevprek je razmetano, nekatere črke so nenavadno velike, a potem brez povoda skrknejo, omahujejo sem in tja kakor trstika v vetru: črnobela slika nemira in nesmo-trenosti.
A dovolj o tem! Za grafologijo imamo učbenike, ki skušajo z raznimi sistemi doseči namen in ga tudi dosežejo, če se ukaželjnež ne uči stavkov na pamet in mu ni mrtva beseda simbol. Zakaj, kakor ga ni človeka med dvema milijardama ljudi, ki bi nalikoval drugemu, tako se razlikujejo tudi pisave. In ena temeljnih pogrešk, ki se dogajajo neveščakom pri presojanju pisav, je v tem, da se jim lepe, na oko prijetne pisave vidijo »simpatične«. Lepa pisava izdaja res da navadno prilagodljivega in slavohlepnega človeka, pogosto pa tudi podrejenca, krasnoslovca, neredko tudi lažnivca. Zato je po moji sodbi pravi zločin, sklepati na značaj n. pr. iz prošenj za službe, ki so navadno napisane v nervozi in pod vtisom prosilčevega stremljenja, da bi s pisavo zbudil prijeten dojem. Slike, ki jih dobiš na ta način, so popolnoma napačne. Celo izurjen grafolog se tu rad zmoti, še mnogo bolj pa razni šarlatan-ski »grafologi«, ki jih v zadnjih letih pri nas (v Nemčiji, op. ur.) kar mrgoli.
Toda vzlic vsemu čakajo grafologijo še velike naloge. V medicini nam je ona dragocen pripomoček za ugotovitev pravočasne in točne diagnoze. Saj je n. pr. že dolgo znano, da je moči iz paralitikove pisave napovedati njegovo bolgz.en že leta naprej in rabiti proti njej preventivna sredstva. Še bolj dragocena pa je grafologija pri presoji otroške duše. Zakaj že v neokretni in nevešči otroški pisavi se javlja značaj, pogosto celo izraziteje kakor v izpisani pisavi odraslih, kajti v otroku prevladuje še naivnost. Že Becker omenja v znanem delu »Grafologija otroških pisav«, kolikokrat se vzgojitelji pritožujejo, da se. tako zvana lepa pisava njihovih gojencev ob nastopu pubertete poslabša. Izprememba se pokaže y zraliljanju oblik; oblike se vrste
neenakomerno, v višinskih in širinskih raztegnitvah nastopijo neharmonične premaknitve, vezava je neenakomerna, lega pisave se izpreminja, vrhu tega pa je opaziti odebelitve črk, ki so tolikšne, da bi jih utegnil imeti za Čr-nilne madeže: vse to očituje kaotično, brezsmotreno, a zato tem močnejšo čutnost. Če vidiš vznemirjene, razbrzdane pismene oblike, ne bodi trd z otrokom! S tem samo po nepotrebnem povečaš njegovo razdraženost.
Važno je tudi, pravočasno spoznati nenadna, globoko segajoča kolebanja in vznemirjanja otroške duše. Koliko šolarjev bi ne storilo samomora, da so njihovi bližnji pokazali kaj razumevanja z nravjo, z obupom se borečih, v razprtiji z vsem svetom živečih mladih ljudi. Ni treba še posebej poudarjati, kako nâpak je dolžiti krivde za te samomore šole in učitelje. Krivda je brez dvoma v trpljenju doživljanja do-raščajoče mladeži, in zato se bodo dogajale šolarske tragedije vse dotlej, dokler ne izumijo rontgenskega aparata za duše. Grafologiia se mi vidi vsaj pomemben začetek na tem polju, zakaj ona nam daje priliko, da prodremo v sfere prikritega in neizgovorjene-ga '— seveda, dokler bomo še pisali s peresom in črnilom. Zakaj pisalni fctroj je na zmagovitem pohodu! Že danes spuščamo z njim na papir svoje naj-skrivnejše misli, in vrata do človeške duše, ki smo si jih jedva odprli, prete, da se nam zaloputnejo pred nosom.
IZVRSTNA MOLZNA KRAVA
V Franciji uvajajo nizozeni6ko govedo. Ravnatelj Ch. Dartlienay je dobil nagrado za kravo molznico, ki je dala v 300 dneh 10.830 kg mleka in 370 kg sirovega masla (torej vee kot 1 kg na dan). Drugo nagrado je dobila normanska molznica, ki je dala v 30o dneh 7875 kg mleka in 437 kg sirovega masla (1 % kg na dan). (»Veemirt).
Kazalo za peto knjigo dobe vsi nat ročniki »Življenja in sveta«. Priloženo bo eni prihodnjih številk šeste knjige.
Po sledeh človeka iz ledne dobe
Znova je postala aktualna nesrečna lobanja L 1895., ko so na terasastem prostoru pred jamo pri Spyju v Bel» giji našli dve drugi človeški okostji in sicer v plasti, v kateri niso našli-samo kosti mamutov in drugih so» dobnih živali, ampak tudi surovo ote» sane nože iz kresilnika, kakršne je rabil človek ledene dobe. Vse je ka» zalo, da sta človeka nekoč postala žrtev skale, ki se je utrgala nad vho» dom v jamo. Ta ju je iznenadila v spanju in pokrila njiju telesi, tako da sta usla hijenam, o katerih pričajo mnogoštevilne sledi na najdišču kakor tudi razkrajajočemu vplivu zraka.
1 ri tem je bilo najbolj zanimivo, da sta se ta dva moška okostnjaka, o ka» tenma je bilo za trdno ugotovljeno .da sta geološko zelo stara, zopet znat» no razločevala od človeških plemen ki se danes žive. Predvsem sta lobanji kazali iste primitivne lastnosti kakor lobanja Neandertalca: mogočne klo» base nad očmi in nizki čeli, čeprav je bila ena lobanja vidno nekoliko višje obocena. Druga pa je bila zato tem oci vidnejše do podrobnosti podobna Neandertalcu. Ali sta morda tudi ta dva srečno od mrtvih vstala človeka ledene dobe iz Spyja hodila isto trn. Menja polno pot, kakor je trdil Vir-chow? Ta trditev bi bila smešna.
Strokovnjaki pa so se vendar motili ako so mislili, da se bo veliki skentik Končno udal pred kostnjaki. Virchow je novo najdbo začasno popolnoma ignoriral. Ko pa je bil leta 1901. na podlagi važnih novih del vsekako pri» moran na skupščini nemške antropo» laske družbe v Metzu izreči svoje mne» nje. takrat je še enkrat poskusil težo svoiega imena proti prepričevalni sili naidb položiti na tehtnico. Zaman'
c u °Tl 1 s,tr?sbourški anatom Gustav acnwalbp, kateremu se imamo zahva» liti za čisto nove delovne načine in vidike v antropologiii, je najdbe pred» zgodovinskega človeka preveč temelji» to vzel nod kritično luno in Virchowe skrotoy,čene hipoteze preveč temeljito raznulil da hi bile mogle veHati še dalie. Neandertalec. ki je mornl toliko pretrpeti, je bil končno rehabilitiran.
Medtem ra je bila prodrla v javnost tudi že vest o novi naidbi znamenitih ostankov pračloveka. V neki jami pri
2.
Krapini na Hrvatskem je našel leta 1899. zagrebški geolog profesor Gorja» novic»Kramberger kar celo množico odlomkov prazgodovinskih kosti, ki so izhajale od desetih deloma mladostnih deloma že odrastlih ljudi. Ležali so skupaj med drugim s kostmi Mercko» vega nosoroga, ki je spadal v starejšo in toplejšo kvartarno dobo, nego je bil cas mamutov, kakor tudi z množico primitivnega kamenitega orodja Po» polna okostja se niso našla, posamez» m odlomki pa so jasno kazali, da so . VS1 fl praljudje zopet neandertal» skega tipa, kljub temu, da so že v zgodnejši in milejši ledeni dobi hodili po zemlji.
Na žalost pa so kosti kazale še ne» kaj drugega, kar je motilo mirno sliko tega predzgodovinskega pokopališča: bile so na tak način razbite in ož«ane da se je moralo misliti, da gledalcu iz tega kupa kosti -trmi nasproti nedvo* umen ostanek p dzgodovinske poje» dine ljudožreev.
Znano nam je, da je bil kanibalizem tudi se dosti pozneje razširjen po mno» gih krajih Evrope in da naletimo nanj se pri divjih ljudstvih. Dalje vemo da ne pnea vedno o bestijalni surovosti in n(.naravnosti. Lahko tudi nastopa ko jako primitivna oblika ideje o ne-umrjočnosti. ker je z njim zvezana vera da se s použivanjem mrtvega trupla premaganca, v zmagovalca pre» sel; njegova moč in hrabrost. Toda dejstvo gomile krapinskih ljudožreev bi vendar ostalo kot moteč madež na najzgodnejši zgodovini človeštva ako bi ne bili srečali človeka -radobe tudi ze nrij — iših razmerah.
B'lo je 7. marca 1908, ko ie siste» matičnemu izkopavanju švicarskem s'arinosJovca Otona Hn.iserj, pri Je Moustierju v dolini Vezère nadela krono najdba tistega že prej omenie* nega^ okostia Predzgodovinskega mla» neniea. Najprei je prišlo nn dan neka; kosti udov, na katerih je Oton Hauser takoj snoznal. da so človeške. Dne i*, am-ila so notem vpričo večjega šte» vila francoskih zdravnikov in uradni, kov okostje v toliko razkrili da se ie loba-nia vsaj deloma že videla O redki naidbi se je. kakor je bilo treba ob tako vaz ni stvari, sestavil od vseh prič pomembnega trenutka podpisan od
notarja potrjen protokol. Potem so dragocene predzgodovinske kosti po» krili s prstjo, da so jih zavarovali pred škodljivim vplivom vremena, jih skrb» no zaprli pred nepoklicanimi rokami' •in jih začasno niso več motili v njih pokoju. Vešči starinoslovcc je imel na srečo toliko samozatajevanja, da se je uprl gotovo močni vabi, da bi do kon» ca izkopal zaklad, ter je počakal, da je na tisti kraj prišla komisija izveden» cev in znanstveno ugotovila vso stvar. Čakal je skoro cele štiri mesece. Na» zadnje je 9. avgusta — po končanem frankfurtskem zborovanju antropolo» gov — prišlo v Moustier devet zna» nih učenjakov, ki so se prepričali o po» membnosti najdbe, obenem pa tudi 0 težavah, kako bi srečno odkopali zelo preperele kosti. Zedinili so se, da ni mogoče končnega reševanja posamez» nih kosov najdbe izročiti bolj izkuše» nim in spretnim rokam kakor rokam izvrstnega vratislavskega antropologa Hermana Klaatscha. Temu se moramo zahvaliti, da se je vrsta neizpodbitnih prič najstarejše človeške zgodovine pomnožila za eno posebno pomembno in da smo do zadnjih podrobnosti po» učeni o bistvu tega Homo mousterien» sisa.
Kako velika je zunanja razlika med to najdbo in najdbo v Krapini! Na tem mestu niso divjali ljudožrci. marveč tu so sočutni bližnjiki mlademu roja» ku, kakor so že znali, z ljubeznijo pri» pravili zadnje počivališče. Mladeniča, ki je zopet nedvoumno kazal znake neandertalskecia plemena, so pokopali v speči legi. Desno lice je počivalo na komolcu nazaj dvignjene desne roke, 'eva roka pa je bila iztegnjena naprej. Kot zglavje je imel primerno izbrane
kresilnike, na mestu leve roke so ležali lepo iz'deian mandeljast ročni bet in prav tako lepo oblikovana okroglasta strgulja, kroginkrog mrtveca, deloma zmešane z njegovimi kostmi, pa so nas šli mnogo živalskih kosti z razločnimi sledmi od ognju, ki so bile bržkone ostanki sedmine ali pa preskrba mrt» veča s hrano. Običaji, ki so še danes v navadi pri divjih ljudstvih, torej tu» di že tu, v mladostni dobi človeštva — odkritje, ki je po pravici vzbujalo str» menje raziskovalcev. Relativno visoka kultura vezerskih ljudi je bila že dob go znana iz mnogobrojnih ■ najdenim izvrstno obdelanih kresilnikovih orodij, kakršnih se je tudi v jami, ki je krila to mladeniško ogrodje, nahajalo prav mnogo. Popolnoma neznano pa je bilo, da je že pračlovek ledene dobe pravilno pokopaval svoje mrtvece. Še*-le mladenič iz Le Moustierja je odkril to dejstvo.
Bržkone so tudi južnofrancoskega pračloveka iz La Chapelle aux Saintsa v okraju Corrèze. čigar ogrodje so na» šli tudi leta 1908. in ki ga je popisal pariški paleontolog profesor Marcellin Boule, skrbno pokopali njegovi rojaki. Ostanki — še precej ohranjena loba? nja, več hrbtnih vretenc in deli okon» čin — so tudi ležali v nekakem grobu, glava je nekoliko privzdignjena poči» vala na kameniti blazini. To pot je bil to starec, ki je bil že skoro popolnoma izgubil zobe. Njegova čeljust je kazala vidne znake senilne degeneracije. Sicer pa je ustroj ogrodja kazal bližnje sorodstvo z Mousterienzom, v širšem zmislu torej njegovo pripadnost k ne» andertalski rasi.

Ali žuželke čutijo bolečino?
Priroda je obdarovala žuželke s sil» no občutljivimi čutili. Z. nekaterimi med njimi dojemajo občutke, na ka» kršne se človeško živčevje vobče ne odziva. Mravlje n.- pr. vidijo ultravijo» ličaste žarke solnčne svetlobe, za ka» tere je naše oko docela slepo. Ljudje jih lahko zaznavamo samo s posebni» mi aparati, nikakor pa ne s svojimi čutili. Druge žuželke imajo ostreje razvita zopet druga čutila, tista pač, ki jih v življenju najčeščeje potrebu» jejo. Denimo žuželke, ki žive pod
zemljo: v temnih jamah in votlinah in ki nimajo oči. Te razpolagajo s ta» ko ostrim tipom, da si ga ljudje sko» raj ne moremo misliti. Domneva se celo, da imajo nekatere vrste žuželk neko posebno govorico, kjer se spora» zumljajo samo s pomočjo tipa.
In vendar se je treba sprijazniti z dejstvom, da žuželke navzlic ostro razvitim čutom ne poznajo občutka bolečine — v smislu jo občutimo ljud» je — kar so dognali mnogi prirodo»
sfovci in opazovalci, ki se bavijo s psihologijo teh živalic.
Lahko se sicer opazuje, da mnoge žuželke kažejo neki občutek neugodja, ako jim odrežemo tipalke, ali pa če jih omočimo s kakšno jedko tekočino. Ali bolečina v tem smislu, kakor jo občutimo ljudje, jim je — kakor vse kaže — neznana.
V naslednjem navajamo nekaj pri» merov, ki so dovolj prepričevalni, da lahko razpršijo morebitne dvome. Av» gust Forel, neumorni raziskovalec čut» nega življenja žuželk, se je hotel ne» koč preveriti, če se čebelice pri iska» nju cvetlic z medom res zanašajo sa» mo na svoj vid. V ta namen je nalovil čmrljev, ki jim je potem glave obrezal tako, da so ostale samo oči, tipalke in partija okrog ust. Ko je tako po» habljene žuželke zopet izpustil, so brž odletele na vrt med cvetlice, kjer so skušale srkati med. Seveda brez uspe» ha, ker so jim manjkali organi za vži» vanje hrane.
Prav točno je moči dokazati tudi brezčutnost libel. Če libeli odrežemo zadek, se za to prav nič ne zmeni in žre kar nemoteno dalje. Še več: njena požrešnost ne pozna v tem primeru nobenih meja, kar je tudi popolnoma razumljivo, ker ji polni želodec ne mo» re več narekovati, kdaj ima zadosti. Prežvečena hrana ji gre skozi požiral» nik, na čigar odrezanem koncu pada zopet iz njega. Teodor Wood poroča o libeli, ki je po nesreči prišla ob za» dek. Živalica je nato v kratkih pre» sledkih in na videz popolnoma zado» voljno zapovrstjo požrla še 30 muh,
in nazadnje še svoj lastni odtrgani za» dek. Na isti način se tudi mravlje in sršeni sladkajo z medom, in sadnimi sokovi, ne da bi se pustile motiti, če» prav med tem kateri odrežemo zadek. Narobe: kažejo celo vse znake velike» ga ugodja.
Dokazano je tudi, da žuželke nemo» teno jedo naprej, čeprav jih med tem napade in začne požirati katera izmed večjih mesojedih žuželk. Tako so n. pr. opazovali, kako je vodni hrošč počasi požrl kačjega pastirja, med tem ko se je ta mastil z ličinko druge žuželke. Človek bi pričakoval, da bo živalica takoj popustila plen, čim zapazi moči« nejšega sovražnika. Pa ni tako; ne pu» sti se motiti pri jedi, čeprav ji med tem vodni hrošč trga kos za kosom od živega telesa.
Vsak zbiralec hroščev bo gotovo ve» del iz lastne prakse, povedati nekaj podobnih primerov. Vrtni pajek, ki si« cer ne spada med žuželke, si prav nič ne pomišlja požreti svoje lastne noge, če si jo po nesreči odtrga. Kdor je količkaj spreten, mu bo uspelo, spečo veščo nabosti na iglo, ne da bi jo pre budil. Živalica ostane pri življenju in se zbudi ob svojem času, kakor po na< vadi.
Ti poskusi menda zadostno dokazu» jejo, da žuželke ne čutijo bolečine. Kako je to mogoče spričo tako ob» čutljivih čutil, bo nemara še dolgo ostalo nerazrešljiva zagonetka.
(Po »W'issen und Fortschrittr.)
Današnja umetniška wrilo?a
»Rogaška Slatina« je posneta po originalu znanega amaterja, ki se skriva pod psevdonimom Emte.
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se Dri upravi. Ljubljana, Knafljeva ul. 5. i Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jeze^ek. — Vsi v Ljubljani