Franc Hribernik: Taliti led med Ijudmi, da bi si bili bližji
Franc Hrlbernikje eden tistih žllavlhln dobrovolj-hlh IJudl, kl ne pozna ne dolgčasa ne slabega raz-položenja, ker Ima kar naprej nekaj početl, četudl Ježeveč let vpokoju. Nekdajje bllstarešlna vJLA, potem pa uslužbenec prl železnlcl. ZdaJ /e pod-predsednlk sveta krajevne skupnostl Tabor, načel-nlk štaba krajavne dvllne zaščlte In pradsednlk hlšnaga svata. Nlčudno, da Ima sastanke na dnav-nem redu In da ga kar napraj kdo kllče In potrabuja, " da Je na njegovem domu vedno žlvahno.
»No, če sva že pri našteva-nju, kaj vse počne upokoje-nec, naj dodam, da sem še bla-gajnik filatelističnega društva Triglav, ker imam rad znam-ke. A to še ni vse. Za telesno kondicijo skrbi moj vrt, ki ga skrbno obdelujem pri hčeri v Šiški. Včasih je to bil samo hobi, danes pa je to že kar koristno opravilo,« je nekoli-ko zasolil svoje naštevanje.
-  To pomeni, da je tudi v ¦ pokoju življenje lahko pe-
stro?
»Zamerim tistim, ki so še zdravi in čili, da se po upoko-jitvi zanemarijo in se zaprejo me<d štiri stene. Lepo bi bilo, ko bi se oglasili na krajevni skupnosti in jo imeli za svojo. Karkoli bipočeli, bijihpoteg-nilo v krogotok življenja in ne bi imeli časa misliti na starost, na dolgčas.«
-  Kaj vam pomeni krajev-na skupnost?
»Veliko. Ko serrt bil mlajši,
ni bilo časa zanjo in tudi razu-
mem mlade, zakaj jih je malo
v naših vrstah, saj so preobre-
menjeni. Mislim, da se zadnje
čase krajevne skupnosti re-
snično oblikujejo v skupnosti
. ljudi, zlasti po tem, ko smojih
r v občini razdelili na več manj-
ših.«
-  S kakšniml težavami se ¦^srečujete?
»Posebnih težav ni. Proble-me, ki se pojavljajo, rešujemo skupaj. Imamo dobro social-no komisijo, ki pozna svoje občane, potrebne pomoči. Društvo invalidov in društvo upokojencev sta medsebojno povezana in sproti sporočita, če pride do težav.«
-  Kakšne naloge si zastav-ljate?                                 t
»Radi bi zasadili spormnski park ob študentski stolpnici, a obeležile bi ga grmovnice, ne drevesa, ker zanje tam ni prostora. Želeli bi urediti Nje-gošovo ulico.«
-  Vas skrbi ulična umaza-nija?
»Mislim, da so Ijudje kar osveščeni. Prirejamo tudi oči-
ščevalne akcije. Lepo sodelu-jemo z osnovno šolo Ledina in s Partizanom in to na vseh možnih področjih.«
-  Velikokrat je slišati tož-be, kako se Ijudje medseboj-no odtujujemo. Se led med ljudmi zadnje čase kaj tali?
»Kaže, da so mlajši ljudje bolj odtujeni kot starejši, ker nimajo časa, da bi gojili med-sebojne odnose. Prav zatega-delj si želim, da bi ljudje več-krajt prišli na krajevno skup-nost in povedali, kar jih teži, predlagali, kaj bi kazalo ure-diti, da bi se med seboj bolj poznali, bolj sodelovali.«
-  Ljubljančah    ste,    radi imate svoje tnesto. Ali je ka-ka stvar, ki vas moti in bi radi videli, da bi bilo dru-gače?
»Komaj čakam, da bodogo-tove obvoznice, da boLjublja-na manj hrupna. Sicer me bo-li, ko gledam, kako so na nek-danjih njihvah zrasle stolpni-ce, ki bi jih lahko postavili na manj plodno zemljo.«
-  KakodoMvljateredukci-je, občasno pomanjkanje ka-kihreči?
»Dajte no mir, to ni nič v primerjavi z vsem, kar smo mi starejši dali skozi! Še nikoli nam ni bilo tako lepo, kot nam je danes, da bi se le toli-ko ne rožljalo z orožjem v sve-tu, pa bomo tudi splavali iz zagat, v katerih smo se znašli, saj smo premagali že mnoge hujše zadeve,« je dejal za ko-nec in potem je beseda še te-kla o naši ureditvi in o skrbi za otroke. Franc Hribemik je okusil gorje nezakonskega otroka in je srečen, da današ-nji otroci tega sploh nepozna* jo in so izenačeni z zakon-skimi.                              A. A.