1928 MATI IN GOS^POnSNJM Heiniki v družinskem življenju. Prazniki v cerkvenem letu nas spomi-niaio posebnih božjih dobrot, ki nam jih e izkazal v tistih dneh Stvarnik. Državni prazniki nas spominjao važnih javnih in državnih dogodkov, ki jih praznujemo. Tudi v življenju vsakega posameznika so dnevi, ki bi jih lahko imenovali osebne praznike. Ker je pa človek kot družabno bitje navezan na družbo, v prvi vrsti na družino, zato se ti osebni prazniki prenesejo v družinsko življenje. S tem se neguje in pospešuje družinsko čuvstvovanje, družinsko občestvo, enotnost, mir in zado-voljnost. Vsi člani družine se zanimajo za veselje in žalost drug drugega, se vesele v veselju in žaloste v žalosti. Kateri pa so glavni spominski dnevi, ki naj jih praznujejo naše družine? Prvi naj bi bil spominski dan, obletnica poroke. Lepo je, ako naši zakonci praznujejo srebrno ali zlato poroko. Prav pa je tudi, da se vsako leto spominjajo tega dne. Zakon je najpotrebnejša in najsvetejša zveza, ki jo zvežeta mož in žena. Malo je, ako se vsako leto samo enkrat soomnijo velikih in svetih dolžnosti, ki so jih prevzeli, ko so stopili v zakon. Koliko premišljevanja in priprav je bilo, preden je bil storjen sklep za ta važni koraki b kakšno slovesnostjo se je morebiti vršila poroka! Zakaj naj bi potem ostal ta dan popolnoma pozabljen? Bolj kot vsak drugi dan naj oče in mati na obletnico svoje poroke zahvalita Boga za vse dobrote in ga prosita novih. Vsa družina naj proslavi ta dan na primeren načini Drugi družinski praznik naj bo rojstni ali godovni dan vsakega družinskega člana. Poleg pobožnega spomina v cerkvi bo mati-gospodinja tudi doma znala napraviti večje ali manjše veselje vsakokratnemu godovnjaku. Čim večja je družina, tem več bo takih družinskih praznikov; pa zato se ni treba bati, da bi hiša škodo trpela. Vsak, komur je tak praznik namenjen, naj ga z veseljem in hvaležnostjo praznuje; svojo hvaležnost pa pokaže s tem, da tem vestneje vrši svoje dolžnosti. — V naših družinah od teh praznikov tudi posli niso izvzeti. — ... Praznovanje godovnih dni v družini je obenem tudi nekaka mera za družabno in socialno čuvstvovanje sploh. S tem se pač utrjujejo medsebojne vezi. Ne veseli, toda pomenljivi so v družini tudi spominski dnevi naših umrlih. Nobeden teh dni ne sme iti mimo nas brez koristnega spomina. Lepa navada je v mnogih krajih, da vsak umrli družinski član dobi za god in za smrtni dan, sv. maso, ki se je po možnosti udeleži vsa družina. Za ta dva dneva — poleg Vseh svetov — osnažijo in okinčajo tudi grobove družinskih članov. , , Obletnica poroke, rojstni ozir. godovni dnevi in smrtni dnevi družinskih članov naj bodo v družinskem življenju mejniki, ob katerih se družinske vezi tem tesneje družijo. O oslovskem kašllu. Oslovski kašelj je nalezljiva otroška bolezen, ki spada žal k onim, zoper katere še ne poznamo sredstva, ki bi učinkovalo z gotovostjo. Bolezen se priplazi prav potuhnjeno, otrok postane nahoden, morda tudi nekoliko hripav, nato pa prične pokašljevati. — Starisi menijo, da je to le običajno prehla^ jenje in se dalje ne pobrigajo, posebno, v nadi, da bo že samo prešlo. Po preteku kakih 10 dni pa preide kašelj v one krčevite napade, ki so za oslovski kašelj značilni. Otrok z naporom nekako piskajoče vdihne globoko zrak in prične v kratkih, zaporednih, kot odrezanih sunkih kašljati. Nato zopet krčevito vsrka zrak in zopet sledi oni kašelj. Pri tem postane otrok zabuhelj in modrordeč v obraz, solze mu stopijo v oči in celo telo se zvija ln krči. Po napadu se otrok pomiri in navadno zaspi, dokler mu nov napad ne kali prepo-trebnega miru. Ti napadi se vrstijo v neenakem redu, danes jih je malo, jut« Pa so zopet številni. Po preteku 14 dni oziroma enega meseca se pričnejo napadi polagoma zgubljati, otrok ozdravi. Žal pa preide le prepogosto oslovski kašelj v druge bolezni, od katerih je splošni krč najnevarnejši, kajti oslabelo otroško telo navadno podleže tej komplikaciji. . Kot v pričetku omenjeno, medicina se ne pozna gotovega zdravila zoper to morilko, pač pa ima mnogoštevilna sredstva, s katerimi olaišamo napade in krepimo telo v boju, ki ga bije samo z boleznijo. Ker ,i_e bolezen nalezljiva, naj bo prva skrb stari-šev da strogo ločijo bolnika od ostale dece, lastne in tuje! Ker je najuspešnejše sredstvo zoper to bolezen sprememba podnebja. je najprikladneiše da oddamo bolnika kakim oddaljenim znancem ali sorodnikom ki nimajo otrok. S tem smo dosegli, da^ je borile prišel na drugi zrak in da je ločen od drugih otrok. Kjer pa je to nemogoc-e, tam naj se ima bolnika kolikor možno na svežem' zraku. Ako imamo dve sobi na razpolago, tedaj zračimo eno sobo, medtem ko e bolnik v drugi. Ob napadih, posebno v onih slučajih, kier stepajo krči v ospredie, nam služi dobro kad s toplo vodo, v katero položimo otroka. Ta topla kopelj obi< čajno pomiri krče in mnogo pripomore, da otrok srečno prebije ravno najnevarnejše trenutke! To bi bile seveda le snlosne smernice, nekaka prva pomoč. Dalina navodila pa mora dati le zdravnik, ki je bolnika videl in preiskal! he odlašajte, temveč pokličite ga čimpreje, da predpiše potrebna zdravila, oziroma vbrizga gotove injekcije 1 ZAHVALA. Podpisana sc zahvaljujem »Vza- iemni zavarovatntet« J Lfublj.nl " Mantno ,zpla; gito zavarovalnino po požaru ter jo vsakomur toplo poS i Brvace 2 p. Grosuplje. Dr. T. R. O prirodnsh zdravilih. Zadnjič smo govorili o tem, kako važ« na je skrb za zdravje in kako često je bolezen takšnega značaja, da jo je, čim se je enkrat pojavila, težko, včasih celo nemogoče odstraniti. Danes se pogovorimo o sredstvih in načinih, kako ohranimo svoje zdravje in kako zdravimo z brezplačnimi zdravili prve bolezenske pojave. Dokler živimo, dihamo. Z dihanjem dovajamo v pljuča za življenje neobhodno potrebnega kisika, ki pride v pljučih skozi najdrobnejše žilice v kri in odtod po vsem telesu. Vselej, kadar udihnemo, pride v pljuča približno pol litra zraka, kar da v eni minuti 8, v eni uri 480, v enem dnevu 11.520 litrov ali 115 hektolitrov. Kdor ima stalno pred očmi dejstvo, da gre dnevno skozi njegova pljuča preko 100 hI zraka, mu pač ne bo vseeno, kakšen je zrak, ki ga udihava. Tudi bo takemu človeku lahko dopovedati, da je slab zrak eden važnih vzrokov za razne bolezni. Na žalost je pa človek le preveč podoben lahkomiselnemu otroku, ki vidi samo to, kar ima pred nosom, Če nekdo poje pokvarjeno klobaso in ga nato tri dni boli želodec, rad ver« jame, da je njegovo bolezen zakrivila klobasa. Če pa isti človek cel dan sedi v slabo prezračeni, zaduhli, smradljivi, zakajeni sobi in vidi, da je naslednji dan še vedno zdrav, pa za zlomka ne verjame, da se ima za to zahvaliti le svojemu trdnemu zdravju, ki pa vendarle ni takšno, da bi ga nobeno zlorabljanje ne moglo omajati. Jasno je namreč, da morajo slednjič omagati tudi najtrdnejša pljuča, če jih človek leto za letom zalaga s prahom in smradom, namesto s svežim, čistim zrakom. Kako se čuvamo slabega zraka? Za ljudi, ki žive na deželi, je to kaj lahko. Treba se je le ogibati daljšega bivanja po slabo zračenih prostorih. Tu pridejo v poštev predvsem gostilne in lastni domovi. Ne bom govoril o škodljivosti pohajkovanja po gostilnah obče, ker bi nas to predaleč zavedlo. Rečem samo: gostilničar živi od denarja svojih gostov; zato je njegova dolžnost, da v vsakem oziru poskrbi za njihovo udobnost. Če tega noče, je gost več kot neumen, če še kdaj pride v njegovo gostilno. Kdor presedi cele dneve v smradljivih, počikanih beznicah in pije slabo vino, je obžalovanja vreden grobar, ki počasi toda vztrajno koplje svoj lasten grob Žal se ljubitelji alkohola celo izogibajo čednih gostiln, ker vedo, da tam ne bodo mogli po mili volji razgrajati in druge take stvari počenjati. Obračam se torej le do tistih, ki sicer niso pijanci, 1« pa vendar včasih radi posede v družbi, da pn čaši dobrega vinca malo pomožujejo. Le-ti naj vedo, da je gostilničar odvisen od njih in ne obratno ter da bo gostilna kmalu izgledala tako, kot bodo oni hoteli, samo če bodo zahtevali. Važnejši so naši domovi. Dom najdbi bil družini prijetno bivališče, ne pa zasilno pribežališče, kar je le prečesto. Gospodar najde denarja za vse mogoče stvari: za tobak, za vino, za žido svojim hčeram in kaj vem za kaj vse, ne najde pa denarja za ureditev lastnega ognjišča. Ni čudo, če se člani družine počutijo povsod prijet-neje kot doma, če beže z doma, puščajo danar pri tujih ljudeh in izgubljajo smisel za domačijo. Stopim h kmetu, ki ne velja ravno za liromaka. Plot pred hišo se podira. Na Jvorišču stoje luže, zabeljene z gnojnico, pomijami, smetmi, krompirjevimi olupki in drugimi takimi dobrotami. Sadno drevje po vrtu moli svoje črvive, z mahom obra-ščene veje proti nebu kot berač svojo uvelo, suho roko ob romarski poti. Streha kot rešeto. Majava vrata žalostno zaškrip-ljcjo, ko stopim v temno, zakajeno vežo. Ne vidim nič, le dim z ognjišča me bode v oči in nos, da komaj diham. Grem v hišo. Nisem še dobro odprl vrat, že se mi zaleti roj nadležnih muh v lice. Dasi je zunaj najlepši dan, so vsa okna zabita, da je zrak uprav neznosen. In pa kakšna so ta okna! To so male luknje, zamrežene in z visokimi rožami zadelane, da bi niti mačka ne mogla skozi. Peč se podira, strop pušča, stene vlažne, tla strohnela, nekdaj lepa javorjeva miza vsa črviva; povsod stoji za prst debelo prahu, na tleh pa umazanija od celega meseca... Če bi hotel naštevati vse napake, ki jih človek najde v takem domu in ki izvirajo bolj iz zani-krnosti kot iz revščine, bi moral napisati debelo knjigo. Kako izboljšati zdravstveno stanje naših domov, o tem bomo govorili itak kasneje enkrat. Danes sem hotel le pokazati, da je tudi doma le preveč prilike za razvitek raznih bolezni ter širok delokrog za gospodarja, ki mu zdravje njegove družine ni deveta briga. Kako bomo poskrbeli za dober zrak v svojem domu? (Nadaljevanje.) Več sirove hrane. Današnji kulturni človek se je vse preveč odtujil naravi tudi glede hrane. Vse mora biti kuhano ali pečeno, praženo ali obarjeno in z najrazličnejšimi primesmi in začimbami predelano, da konečno niti ne vemo, kaj jemo. Ta tako zvana kulturna hrana je seveda močno všeč našemu pokvarjenemu okusu, kako pa ugaja prebavilom in sploh našemu organizmu, za to se ne vprašamo. Velika večina tistih, ki jedila pripravljajo in tistih, ki jih uživajo, se niti i ne zaveda, kako vročina (kuhanje, peče- J nje, praženje itd.) marsikako živilo pokva- ' ri, da izgubi vse za naš organizem koristne ; snovi, ki jih ima v prirodnem stanju. Prav tako se splošnost ne zaveda, kako si s ta- i kimi jedili kvari prebavila, rahlja zdravje ! in krati življenje. Zato se pojavlja v novejšem času jako ; močna struja, ki kliče ljudi nazaj k prirodi, nazaj kprirodni hrani. Zlasti se dan- ; danes mnogo govori in piše o uživanju s i -rove hrane, pa tudi v resnici že uveljavljajo ta prvotni način prehrane. So celo ljudje, ki so popolnoma zavrgli vsako kuho , in uživajo samo sirova jedila. Seveda, tako daleč mi ne gremo. Krompirja in fižola, pa tudi še marsikaj drugega ne moremo jesti sirovega. Vendar pa vprašanje sirove hrane tudi za nas, zlasti za naše kmečke razmere ni tako brez pomena, ako pomislimo, da je taka hrana mnogo bolj naravna in zato bolj zdrava nego na vse mogoče načine z vročino in z raznimi dodatki pokvarjena jedila. O tem ni nikakega dvoma, pa naj se sirova hrana modernemu človeku še tako upira. Pa tudi mnogo cenejša so taka jedila, ker ne potrebujemo preveč raznih dodatkov in ne tratimo časa s kuhanjem in hranimo kurivo. Celo vrsto pridelkov imamo, ki so vrlo užitni v sirovem stanju, pa jih vobče tako malo čislamo in nekaterih sploh nikoli ne uživamo. — Pred vsem moramo omeniti sadje — ta plemeniti dar božji, ki je izmed vseh živil v sirovem stanju ne samo užiten, ampak zelo okusen in zdrav. Brez dvoma je bilo sadje edina hrana prvotnega človeka. Tu pa ne mislimo samo jabolk in hrušek, ampak v poštev hodi tudi vse drugo, zlasti še lupinasto sadje, ki je najbolj redilno in trpežno. Sadje je živilo, ki nam je na razpolago prav celo leto. Ko zmanjka svežega, imamo suho sadje, ki ga tudi ni treba kuhati. Kdor ima slabe zobe, naj ga namaka 6 do 12 ur v vodi, pa ga bo lahko jedel. (Dalje.) ECyhmia. Turška julia. Kuhaj y4 kg mesa (ko-štnmovega) in košček jeter v dveh litrih vode. Ko zavre, prideni koreninico zreza-nega peteršilja, košček čebule, par koscev korenja in strok česna. Ko je meso napol kuhano, mu prideni majhno glavo zreza-nega zelja, soli in čez nekaj minut prideni 15 dkg riža in ščep popra. Ko je vse kuhano, zreži meso na majhne kocke. Nato stresi zelje v skledo in po vrhu naloži zrezano meso Ogrske kumare. — Skrhljane kumare stresi v skledo, osoli jih, premešaj in pokrij za nekaj minut. Razgrej v kozi na na kocke razrezano slanino in prideni ji drobno zrezane čebule. Ko se nekoliko zarumeni, prideni ožete kumare, za noževo špico paprike in nekoliko drobno zrezanega zelenja od janeža. Pokrij kumare in pusti, da se zmehčajo, nato jih potresi z žlico moke in zalij s krompirjevo juho. Ko še nekaj minut vro, jih postavi s krompirjevim pirejem na mizo. Dušene kumare. Kumare olupi, zreži ali skrhljaj na listke in jih v zavreti slani vodi prevri. Deni v kozo eno žlico masti (za en globok krožnik kumar), v razgreto deni nekoliko drobno zrezanega zelenega peteršilja in čebule, prideni odcejene kumare, nekoliko limoninega soka in velik ščep popra in drži pokrito vse skupaj, dokler se kumare ne zmehčajo. Predno postaviš na mizo, prideni žlico kisle smetane. Mezga iz korenja in marelic. Osnaži rumeno korenje, ga operi, zreži na velike kose, stresi v lonec in prilij toliko vode, da se korenje pokrito zmehča. Za 1 kg ko- renja pridem y4 kg marelic in duši niare. lice s korenjem vred. Ko se vse skupa-zmehča, pretlači skozi sito in deni nazai v lonec ter prideni y4 kg sladkorja in no-koliko drobno zrezanega limon, olupka! Ko se vse skupaj še eno uro med večkrat-nim mešanjem kuha, zlij to mezgo še gorko v kozarce. Zaveži in shrani, kakor drugo. Ta mezga se drži le kake tri mesece, je pa zelo okusna in posebno dobro mazilo otrokom za na kruh. Tudi ima ta mezga pred-nost, da je zelo cenena jed. Jež navlečen. Mešaj 10 dkg surovega masla s 5 rumenjaki in 12 dkg sladkorja sneg 5 beljakov, 10 dkg drobtin od črnega kruha, ki jih namoči nekoliko s črnim vinom, 10 dkg zmletih, neolupljenih man-deljev in drobno zrezane lupine pol limo-ne. Ko vse skupaj narahlo premešaš, stresi v pomazan pedolgast model in speci. Pe-čenega stresi na podolgast krožnik in ga oblij s i/i litrom črnega zavrelega vina, ki si mu pridejala žlico sladkorja in skorjo cimeta. Ko se nekoliko jež napoji, ga obloži s snegom, ki si ga napravila iz 3 beljakov in mu pridejala 3 žlice sladkorja. Po vrhu snega pa natakni pinjole ali po-dolgasto zrezane mandelje. Postavi ga še za 10 minut v pečico. Postavi na mizo gor-kega ali mrzlega. Praktični migljali. Velika nadloga pri hiši so ščurki. Vendar pa se jih je prav lahko iznebiti. Zmešaj boraks s sladkorjem ter potresaj vsak večer, dokler popolnoma ne izginejo. Še bolje je zmečkan krompir, med k terega primešaš boraks, kar je za te nedobijihtreba, posebno vabljivo. Ko se tega do dobra nažro, postanejo tako omamljeni, da niti svojih skrivališč več ne dosežejo. Bodi pripravljena na to, pometi jih skupaj ter vrzi na ogenj. * Kdor trpi na neredni prebavi, kar povzroča razne bolezni, naj po vsaki jedi po- vžije kavino žličko glicerina. * S črnilom si je kaj lahko prste umazati, posebno ako nimamo pripravne steklenice in nerabno držalo. Z milom se madeži ne odstranijo lahko. Prav gotovo in hitro pa z li-monovim sokom. Komur se nohti radi lomijo in mu to dela neprilike pri njegovem opravilu, naj jih večkrat namoči v olivnem olju * Kdor ne more spati, naj vzame, preden leže, kozarec tople vode, v katero pomeša nekoliko jedilne sode bicarbone. » Kdor želi imeti obutev posebno svetlo, ali pa da je imel prejšnji dan čevlje mokre, naj kane v globin ali »biks« par kapljic pa-rafina. * Zelenjava se navzame duha druga od druge, zato jo moramo ločeno shraniti. * Nikdar ne peri belo svileno blago v pre« vroči vodi, sicer postane blago rumeno. Tri žalostne povesti. i. Koprivnikova dva, mož in žena, sta že deset let poročena na lepi in bogati Koprivnikovini, a Bog jima ni dal nobenega otroka. Po desetih letih je prišel v veliko veselje cele hiše mali Janezek na svet. Oče in mati sta imela samo eno veselje in samo eno dolžnost: kako bi malega Janezka tem bolje in prisrčneje negovala. V teh svojih sklepih sta tekmovala, kateri mu bo bolje storil vse po volji, da se mali srček ne bo jezil. Komaj je bil mali pol leta star, že je Iz zibke gospodaril nad celo hišo. Na kar je pokazala mala ročica, vse je bilo treba takoj prinesti k zibki: psa, mačko, sliko, knjigo in časopis, celo nož in vilice, kar je zahteval. Vse so mu morali dati pokusiti, kar je poželel. Če mu ni bilo kaj všeč, so tisto stvar takoj odstranili. In če se mu je zljubilo kričati, sta na vsaki strani zibke stali mati in dekla ter sta ga skušali pomiriti z najslajšimi imeni in z najrazličnejšimi obljubami. Mali tiran teh obljub sicer še ni razumel, prav dobro pa je čutil iz njih nežni glas in za tisti trenutek je bilo njegovi volji ustreženo. Mali Janezek je začel hoditi, a ne tja in tam, kamor je mati hotela, ampak zdaj tja ven na cesio, zdaj na blatno dvorišče, zdaj na strme stopnice in na vse mogoče kraje. Nekoč je biia klet odprta in Janezek je hotel noter. Pestunja mu seveda ni ustregla, zato je pa začel kričati na vse grlo in je togoten tolkel z rokami in nogami okoli sebe. »Tiho, tiho,« ga je mirila dekla,* V kleti je tema. Pojdi greva rajše k piščančkom, ki so tako fletkani.« Pa ni nič pomagalo. Janezek se ji je vrgel vznak čez roko in je še bolj kričal. Seveda je bila mati vsa v skrbeh takoj zraven: »Kaj pa je? Kaj pa bi mali rad?« — »O, prav nič hudega ni; v klet hoče, pa mu seveda nisem ustregla. Le poglejte ga, kakšen je,« je hitela pestunja. »Daj mi sem otroka, Ana, pa hitro prižgi svečo! — Tiho, tiho, Janezek! Ze gremo v klet. Ana bo pa tepena. Grda Ana!« In k Ani: »Saj je zmirom bolje, da mu ustrežeš, da revček ne vpije! To bi pa že morala vedeti, Ana!« In že so šli po stopnicah v klet: spredaj Ana, da je svetila, za njo mati z otrokom. Sredi stopnic se je Janezek premislil in ni hotel naprej. Mati in Ana sta se obrnili in je šla procesija spet navzgor. Janezek se je učil govoriti. Vsako njegovo besedo je razumela cela hiša kot ukaz. To se je posebno pokazalo pri mizi. Največkrat je bilo slišati Janezka: »Ne m«r,am!« »Kaj pa bi rad, moj ljubček?« »Tisti-le kos, tam-le!« »Na, Janezek, tu imaš!« »Pa ni dober.« »Ne? Kaj pa bi rad, srček?« »Štrudelj!« . »Jutri, Janezek, bo prav dober, sladek štrudelj.« »Zdaj-le ga hočem!« »Oh, kaj naj otroku dam? — Ana, stopi v trgovino po piškote; na denarl« In potem; »Na, Janezek, piškotke. Kajne, da so dobri?« »Ja. Žejen sem, mama.« »Revček, ali češ vodke ali vinčka?« »Kavice hočem!« »Pa je še ni. — Ana, hitro podkuri in skuhaj kavo! Precej bo kavica, dušica.« »Ali bo kmalu kavica?« »Kmalu, precej, takoj.« »Ne maram kavice. Vinčka hočem. Mama, vinčka!« »Na, vinčka, zlata piška!« »To ni moj kozarček. Moj kozarček hočem!« »Le poglejte, kako je razumen! Precej ve, da ni njegov kozarec! —Tu, Janezek, tvoj kozarček!« , Nekoč je hotel oče poseči vmes: »Jej, ali pa ne dobiš nič drugega!« Takrat je togoten vrgel Janezek žlico po mizi, oče pa ga je postavil v kot, dokler ne bo prosil za jesti. Toda mati ga je kmalu pripeljala iz kota nazaj k mizi in je očitajoče rekla očetu; »Da le moreš biti tako trdosrčen. Daj mu, kar bi rad, pa je dobro!« Tako kakor pri jedi, je bilo pri vsem: pri obleki, v postelji, dekli nasproti, sploh vsi so morali tako plesati, kakor je on žvižgal. Ko je bil Janezek pet let star, se je materi zdelo na času, da bi se učil tudi ubogati. Pa ga je poklicala, ko se je igral na dvorišču: »Janezek, pridi k mami; poj-deš nekaj kupit!« A Janezek, ki je imel vedno svojo voljo, ni znal storiti po drugi volji. Mirno se je igral dalje in mati je zopet klicala: »Janezek, pridi vendar; nekaj lepega imam zate. — O, le čakaj, ne bo ti dobro, če ne prideš!« Obljuba je prav toliko pomagala, kot žuganje. Mati je bila kakor slamnat strah na češnji, ki vrabcem vedno žuga, a vrabci mu frče okrog glave in se goste s češnjami. Srečen čas za fanta, a pravi križ za učitelja se je začel, ko je Janezek pričel hoditi v šolo. »Dober fantek, priden Janezek,« ga je predstavila mati pri vpisovanju. »Le svojo voljo ima rad.« »Hm, tako,« je zamrmral učitelj, »torej priden Janezek.« t Janezek pa ni bil takrat več oni Iju-beznjivi otrok, ki so mu vsako željo že brali z obraza. Učenec je bil kakor vsi drugi, ki so sedeli v razredu. Treba je bilo na besedo, na mig ubogati. Tu so se raz-vajencu odprle oči in bil je nevzdržen, sa-moglav, trmast, neposlušen, pa tudi nepazljiv in len, kakor nobeden v razredu. In če beseda ni veljala, je pela kazen. Z dvanajstim letom je vstopil v gimnazijo, a na koncu leta je stalo v spričevalu, da mora razred ponavljati. Tudi so mu zažugali, da bo takoj izključen, če se še katerikrat pojavi trma in upor »0, ti nerazumni učitelji!« je tožila mati. »Nobeden nima srca za otroka. Nobeden ne zna otroku učenje in pokorščino osladiti!« ... , j In Janezek je prišel kmalu domov z gimnazije ...