CVETOČEGA  MAJA Lojze  Krakar
Kakor nomad se selim k trnjem nemira o duši o nooe pomladi /z zim. d traonato radost po suši.
KAKOR NOMAD se selim s trnjem  nemira v duši v nove pomladi  iz zim, v travnato radost po suši.
Upanje, žilavi konj, stopa po skalni planoti, suhi, brezupni kot on, z mano k poslednji samoti.
In ko kot v kožuh zavit ležem zvečer med spomine, ti zablestiš kot privid večno zeleue doline.
ZELENO zibljejo se boki zemlje v cvetoči maj. Belo pogrnjen svet je postelja, kjer mladi veter jemlje dar njenega telesa.  V pisan pled
ovito je življenje bilk. izžgano od belih zubljev zimskega ledu in zemlja  ima še zdaj  na prsih raiio od  velikega vranjega gladu.
A že se nov vihar kot jastreb divje je spustil nanjo. Si v, zamolkel sneg ovil je njuno posteljo in ivje, slak grenkih trt,  razveša se vsevprek
848
po pajčevinah velike praznote.
ki jo izvotlil je  njun krik. V njun krik
z  veliko črko pišem  ime samote.
ki tuli v noč kot mrtev ognjenik.
GOSTILNA. NOC.  Dve  lastovici  stre/rta. dve vrani pojeta ciganske pesmi. In dve nemirni mravlji mirno hodita po robu mize, spremenjene v večnost.
Pripovedujta nama, duši mutasti, kaj si povesta, ko se prvič srečata in v kakšni govorici  se pozdravita v nevarnem snidenju  na  robu  7iiize.
Midva  ne znava več jezika mravelj, kot slepca sva na robu mize večnosti, dve ptici nama s praznim vrčem strežeta, dve vrani nama na  pogrebu vriskata.
NOCOJ SO, glej, me vriski vran pregnali v tvojo temno kri in v tvojem celičju t rohni jetnik k ječarju prikovan.
Popusti mu za hip vezi,
sam se bo vklen.il spet, ko noč
po tvoji krvi zašumi
kot ogenj, iz prsi zemlje vroč.
V tem mleku, ki ne hrani, žgem glad svojih ust in rok, nekoč oba bova zgorela v njem, kot lava v večnost kapljajoč.
PODOBEN SEM prikazni, ki se izvije iz nedrij zemlje v bruhajoči lavi. z žarečo krono na žareči  glavi gorim v temo s krvavo rdečim sijem.
849
Sekiro kujem za  zelene blodnje, vsa morja kličem, naj  me utopijo in prosim bliske, ki skoz noč drvijo, naj prestrelijo prsi moje usode.
\sak  cvet  na krošnji mojega drevesa je ves odprt, kot bi vihar prinašal vanj  beli pelod  tvojega telesa.
in vsako seme, ki s te črne krošnje kapne v temo, vihar s seboj odnaša kot hrasta razklanega zamolkle  prošnje.
IZKRVAVEL JE HRAST, ki  vanj  nekdo je
urezal  njeno ime: o pelod ognja,
ki žgeš moj  glad, kot žge meso kislina.
čuj, skozi noč v pustinji enakomerno
kapljajo kaplje lave: grenka milost,
ki použivam  te kakor čebela
kopriviii cvet, ne žgi gladu: ta glad me
spominja na odprta, mrtva  usta
otoka, ki se je zadušil  z žejo: slišiš
rdeči  dež. ki lije nanj: iz zemlje
grgra krvava pena: vsi  vodnjaki
so polni rdeče žeje: bolni čolni
se vlečejo po morju in v pristanu
zelena rja gloje boke ladij.
KOI   PRSI  potopljenih ladij je siv in mrzel majski sneg in zasneženi hrast na jasi me nemo gleda izpod vek.
Zaprt je tempelj Afrodite, ki sem prišel ji žrtvovat in skoz razbite šipe vidim, da raste na oltarju osat.
850
In suha trava s siihiin grlom za zidom z vetrom šepeta o upanju, ki je umrlo brez testamenta in boga.
kot zlobni škrati so grmiči molče počepnili ob pot in moj  nemirni konj  me kliče: od j asi va,  nomad, od tod!
KAKOR NOMAD se selim z gladom zelenim v duši v nove pomladi  iz zim, v travnato radost po suši.
Vrane mi križajo pot. strali  moj koti svoje mlade v skalnih  votlinah, povsod konj  moj zadeva ob gade.
Nič več ne vem. kje leži gluha lobanja deda. grem  iti  ne štejem  več dni. kot jih ne šteje čreda.
Tu ko kot  v kožuh zavit ležem zvečer med spomine, ti zablestiš kot privid večno zelene doline.
V VELIKIH LOKIH se ogibam gadom, ki zanje sem pomagal  plesti gnezda in gledam, sad  na  veji  nad  prepadom, kako umira  moja zadnja zvezda.
Umiraš in jaz čakam z zadnjim sadom na zadnji tvoj  migljaj, kdaj  mi bo dano utrgati se z veje nad prepadom in pasti s tabo v večno noč pod mano.
851
TENKO POSLUŠAM, kaj  bo rekla noč. Ta noč je sestra najinih noči, v  to noč verjamem, ker ta noč si  ti, zato grmim, da bi pregrmel  noč.
Zato firmi'11! ker moram  izgrmeti svoj   dež na to sežgano  njivo mrt\ih. ki so jim žile izvodili  krti in  rastejo iz njih osa t i  cveti.
Jo noč po žetvi bova spala v  prahu poletnih zvezd in  vila roke k  nebu iz snopa  upanj, opletenih s strahom, in čisto sama bova na pogrebu.
852