Dih





Prem Rawat je tudi avtor knjig

Prisluhni sebi

Mir je mogoč





Dih

PREBUDI SE V ŽIVLJENJE




Prem Rawat





V spomin na Davida Passesa,

ki je pomagal navdihniti to knjigo.





Predgovor


Pogosto slišimo, da se potovanje, dolgo tisoč milj, začne s prvim korakom. Enako velja tudi za naše življenje: potovanje vsakega človeka se začne s tistim prvim dihom.


Velikokrat bomo vdihnili, vse do konca, do poslednjega diha, s katerim bomo prenehali obstajati na tem svetu. Toda življenja ne opredeljuje samo tisto, kar počnemo, temveč tudi vse tisto, česar se naučimo in kar zberemo v srcu.


Kako pomembno je, da razumemo, da je dih resnično darilo? Nepopisno pomembno, ker se nam, verjemite mi, dih zdi samoumeven. Vendar si ravno tega ne smemo dovoliti. Videti moramo njegovo lepoto.


Občudovati moramo, za kaj v resnici gre. Sredi okoliščin, ki so onkraj našega nadzora, je naš obstoj resničen, zanj pa je zaslužen dih: njegovo prihajanje in odhajanje.


Mnogo ljudi je poskušalo doumeti, kaj to pomeni. Kaj življenje je, pa morate izkusiti. Življenju pomena, poljubnega pomena, ne morete preprosto dati; izkusiti morate, kaj življenje je.


Kakšen je občutek, da si vsak dan živ? Da si na prelomni točki tega obstoja, ko nas v nekem smislu poskuša vse okoli nas uničiti. Toda ta dih, ki nam stoji ob strani, nam omogoča nekaj najlepšega, in sicer naš obstoj.


Smo, obstajamo, neizogibno pa nas nekega dne ne bo več. Razdalja med dvema stenama – tisto, skozi katero smo prišli, in ono, skozi katero bomo odšli – določa, za kaj v resnici gre.


Lahko ste kdorkoli. Lahko bi bili kdorkoli, morda imate veliko priložnost, da postanete karkoli in kdorkoli želite biti, nikoli pa ne pozabite, da se bo vse zgodilo po zaslugi tega diha.


Ta knjiga nas poskuša na čudovit način opomniti in nam odstreti, kaj je tako edinstveno pri dihu. In v resnici se na neki način nanaša na obstoj. Na vas, name, na to, da smo živi.


Ker smo živi, se nam odpira celo morje možnosti. Nekatere so dobre, druge slabe, vsekakor pa se odpirajo. Od naših odločitev je odvisno, katere bomo sprejeli. Ali tiste v življenju, ki so dobre in s katerimi bomo napredovali, ali pa bomo delali napake in se ne bomo iz njih nikoli ničesar naučili. Tudi to je možno, ni pa prijetno.


Prebujanje k temu neverjetnemu čudežu, imenovanemu življenje, je nekaj najlepšega, kar lahko storimo.


Iskreno upam, da vam bo ta knjiga prenesla sporočilo in ga prebudila v vas, v vašem srcu, in da se boste naučili nečesa, kar je zelo zelo dragoceno, nečesa, kar sije iz davnih časov, skozi stoletja, v mnogih ljudeh pred nami in bo najverjetneje odmevalo v mnogih za nami.


Vse dokler ste živi, je to enkratna priložnost.


Hvala.

Prem Rawat





Dih pride in dih odide. In spoznate, da ste živi. Paleta vaših občutij je resnično neskončna. To je kraljestvo srca.





Uvod


Veliko je bilo piscev v preteklosti, ki so opisovali, kako pomemben je dih in kako bistven je za človekovo življenje. Dih so imenovali dar. Pa danes razumemo njihove besede?


Dih je darilo, ki si ga delimo z vsakim človeškim bitjem na Zemlji. Lahko imamo različna mnenja, različne ideje. Lahko nosimo različna oblačila, počnemo različne stvari, imamo različne kulture. Toda vsi dihamo. Dih je začetek življenja, dih ohranja življenje živo. Ko diha ni več, je življenja konec.


Dih je tiho sporočilo vsakemu od nas: »Prebudi se. Prebudi se v življenje!« Doslej ste se prebujali le v svoj svet, v svoje obveznosti, v svoje sanje.


Niste pa se prebudili v življenje. To je popolnoma drug korak. In ko se prebudite v življenje, takrat razumete, kdo ste. Razumete, kdo so drugi, in vidite, da niso nič drugačni od vas.


Takrat razumete, kaj je mir in kakšen je pomen miru v vašem življenju.





I.

Kaj je dih?





1 Prvi in zadnji


Ko ste prišli iz maternice, ni nihče razpravljal o tem, ali ste deček ali deklica. Veste, katero vprašanje je bilo izrečeno najprej, v tistem prvem trenutku? »Ali diha?«


Vsi v sobi dobesedno zadržujejo dih, ko pride na svet fizično telo – modro, sluzasto in ne posebej ljubko, vse dokler ne zaslišijo prvega otrokovega diha: »Ueee, ueee!«


Toda ali res veste, kako se je začel prvi dih? Vdihnili ste! Niste izdihnili. Ničesar ni bilo, kar bi lahko izdihnili. Prvi zajem zraka. In že si vsi močno oddahnejo.


Takoj po prvem vdihu otrok ni več moder, temveč postane rožnat. Zdaj je otrok živ.


Prevrtimo hitro do konca. Spet je tu telo. Vsi so zelo mirni, zelo tihi. Kaj neki čakajo? Čakajo zadnji dih, ki bo odšel. Prišel ne bo nikoli več.


Tako je to. In če ste priključeni na monitor v bolnišnici in se ta oglasi: »Bip, mrtev si,« vi pa še vedno dihate – kaj menite, koga bo zdravnik lopnil? Vas ali monitor?


Zdravnik ne bo lopnil vas in vam rekel: »Osel neumni, mrtev si! Ali ne vidiš, kaj pravi monitor?«


Ne, zdravnik bo lopnil po monitorju! »Ti, monitor neumni, lažeš! Pokvaril si se! Ker ta oseba še vedno diha.«


Vaše dihanje je vaše potrdilo, da ste živi.


Kaj je resnično? Resničen je dih, ki pride v vas. Ta dih je vaš obstoj.


Tistega dne, ko ste prvič vdihnili, so splavale po vodi vse možnosti za neuspeh. Bili ste uspešni. Dokler dihate, ste uspešni. In ta vdih, ki ste ga pravkar naredili? Bravo! Mar ne razumete? Biti živ je uspeh!


Vaš dih prihaja svobodno in prinaša darilo življenja. In odhaja, da bo lahko spet prišel. To neznatno gibanje se kar naprej nadaljuje. In poteka v popolni tišini. Brez kritiziranja. Vsak dan, vsako noč. To je vaše celotno vesolje. V kraljestvu prihajanja in odhajanja diha je vse vaše vesolje.




Kajti nekega dne bo dih odšel in se ne bo več vrnil. Rahlo smešno, ne? Odšel bo. In to zadnji. Ne bo se več vrnil. Dih ne bo več prišel. V tisti sekundi vaše vesolje neha obstajati.


Za marsikoga je kljubovanje smrti vznemirljivo. Smrti kljubujete dejansko vsakič, ko vdihnete. Ni treba, da bi šli skakat z elastiko. Z elastiko skočim vsakič, ko vame pride dih. Vidite zdaj moč diha?


Nekdo mi je poslal pismo. Zgodilo se mu je nekaj strašnega. V eni od vrstic je omenil, da ne vidi več smisla svojega bivanja na tem svetu. Moje mnenje je, da smisla morda ne vidite, bodite pa prepričani, da dokler dih prihaja v vas, smisel obstaja. Morda ga ne vidite. Morda se vam ne zdi razumljiv ali razviden. Toda če v vas prihaja dih, smisel je. Če se boste po tem, ko to slišite, podali na pot odkrivanja tega smisla, je to čudovito. Če se vam življenje zdi brezciljno – samo svoj dih poglejte.


Smrt je mogočna. Nikomur ne prizanaša. Niti planetom ne. Niti soncem ali osončjem. Niti galaksijam. Ali veste, da je edino, kar odvrača smrt od vas, vaš dih? Kakšna moč je to? Si sploh predstavljate, kako krhko je to?


V čem je ta moč? V tem, da zadržuje smrt! Dokler se to dogaja, vam smrt ne more blizu. Ko pa se bo dihanje nekoč ustavilo, ni več pomembno, kaj ste v življenju dosegli, koliko denarja ste zaslužili, koliko prijateljev imate, koliko vplivnih ljudi poznate, kako mišičasti ste.


Dihu ne posvečamo pozornosti. Ne zdi se nam pomemben dejavnik obstoja. Vse do dne, ko nas začne zapuščati. Takrat postane dih vse.


Lahko bi imeli vse, kar hočete – in še več! In vendar, če ta dih – ki je, mimogrede, zrak, navadna zmes, ki je povsod – ne pride v vas, je z vami konec. Ničesar več ni! Ničesar!




Če vam sladoled pade na tla, nič hudega, lahko dobite drugega. Novega diha pa vam ne more kupiti nobeno bogastvo tega sveta.


Čas, za katerega mislite, da ga imate, je utvara. Še preden se vam bo sploh uspelo zbrati, bo že čas za odhod.


Vaša življenjska varnostna mreža je spletena iz diha. Ko vam bo pošlo moči tudi za govorjenje, bo dih edino, kar bo še naprej bučalo v vas. In bo zadnje, kar boste poznali, ko bo dih zamiral.


Nekaj malega zraka pride v vas, nekaj vam prinese, nato odide, nekaj vam prinese, nato odide. In spet in spet in spet. Kako se je začelo vaše življenje? S prvim vdihom. Kako se bo vaše življenje končalo? Z zadnjim izdihom. In med tem vdihom in izdihom je zgodba.


Nekdo se je izgubil sredi oceana – in že je tu zgodba. Nekdo se je izgubil sredi puščave – in že je tu zgodba. Nekdo je bil resnično bogat, potem pa je vse izgubil – in že je tu zgodba. Brezdomec je zmagal na loteriji – in že je tu zgodba.


Toda zgodba vseh zgodb je zgodba med vdihom in izdihom. Obstaja res neverjetna zgodba – in to je vaša zgodba. To je edina zgodba, za katero veste, da je vaša. In odvijala se bo vse do vašega zadnjega diha.




Ker ste živi, ste prejemnik tega diha. Če bi se ta dih ustavil, ne bi bili več živi. Godilo bi se vam takole: »Šc! Ven!« Ven iz lastnega doma moraš!


So ljudje, ki pravijo: »Oh, nihče me ne more spraviti iz mojega doma! To je moja hiša! To je moj dom! In jaz ga moram braniti!« Ste že slišali take ljudi, kajne? No, ko diha ni več: »Šc! Ven!«


Kaj se torej dogaja? Zdi se mi, da ves svet govori: »Jaz, jaz. Jaz sem. Jaz sem to, jaz sem ono.« Toda brez diha ni ničesar. Ni razumevanja diha. Ni razumevanja tega, kaj se pravi biti živ.


Kateri del je najpomembnejši?


Nekoč so se deli telesa prepirali, kateri od njih opravlja najpomembnejšo nalogo. »Jaz sem boljši od tebe. Jaz sem večji kot ti,«je trdil vsak od telesnih delov. Zato so se odločili, da bodo vsi hkrati zapustili telo, da bi videli, kako dolgo bo preživelo. In tako so odšle dlani, nato noge, nato roke, potem pa so vsi prišli nazaj in se spraševali, kako je telo lahko preživelo brez njih. Telo je reklo: »Brez težav. Šlo je čisto v redu.«


Toda ko je prišel čas, da odide dih, so vsi telesni deli začutili, da izgubljajo moč in zavest, in so zavpili: »Prosim, ne, ne odhajaj! Če odideš, bomo zagotovo umrli. Zdaj razumemo. Dih je nedvomno najmočnejši del telesa.«





Kaj je torej dih? Kaj je ta moč, brez katere ni mogoče storiti nobenega človeškega dejanja? To je tisto, kar bi morali vedeti in kar si želim, da bi vedeli.


Vse, kar mora zdravnik reči, je: »Samo še dva meseca življenja imate pred sabo.« Samo to mora reči, pa se začne razsvetljenje: »O, moj bog!«


Poskusite razumeti, da vas prav zdaj nekaj ohranja pri življenju. Ni vam treba vedeti, kako se tisto imenuje. Obstaja nekaj, kar vas ohranja pri življenju, in tisto, kar vas ohranja pri življenju, vam dela uslugo. Daje vam darilo.


Ko bo prišel tisti dan, boste vedeli, kako dragocen je dih. Zagotovo boste. Toda s svojo novo pridobljeno modrostjo ne boste mogli storiti ničesar. Zato želim, da bi razumeli veljavo diha zdaj, dokler ste še živi in lahko uživate v tej modrosti.


Imamo šole, univerze in usposabljanja. Vemo, kako se naučiti jezikov, govorjenja, pisanja, računanja. Ni pa na tem širnem svetu izobraževanja o tem, kako bodi ti sam. Tega vas ne uči nihče.


Vse življenje ste poskušali pridobiti spoštovanje drugih. Vse, kar ste počeli, ste delali za druge. Življenja ne živite zase, temveč za nekoga drugega.


V koga pa pride ta dih? V vas! V vas pride! Mar lahko podarite minuto svojega življenja komu drugemu? Če bi ljudje lahko prodali pet minut svojega življenja, res mislite, da bi bil na tem svetu še kdo reven? Bogati bi za to plačali ogromno denarja! Toda ne, ne morete! Niti ene minute svojega življenja ne morete dati. Za koga torej živite to življenje? Življenje je živo za vas.


Kaj vam je bilo dano? Začelo se je tistega dne, ko ste prvič vdihnili. Dana vam je bila priložnost, da ste, da obstajate. Imate možnost, da ste resnično živi.


Vaše življenje se je začelo, ko ste začeli dihati, in se bo končalo, ko boste prenehali dihati. To sta začetni in zaključni ton vaše simfonije.


Kaj pa imate vmes? Nič, če se niste naučili ceniti tega diha. To je vse, kar ste. Ta dih se odvija – brez vsakršnega napora. Začutite njegovo premikanje. Dogaja se samodejno.


Blagoslov je, da ta dih pride vame – ne da bi prosil zanj. Nobenega gumba ni, ki bi ga bilo treba pritisniti. Nobenega telefonskega klica, ki bi ga bilo treba opraviti.


Po en dih naenkrat. Nobene zveze s preteklostjo nima in ničesar nima s prihodnostjo. Dejansko obstajate samo v trenutku, ki se imenuje »sedaj«. Ne morete obstajati


v prihodnosti ali preteklosti. Prihodnost so vaše želje, preteklost je vaš spomin. Sedanji trenutek pa je čista čarovnija.


Ko bomo sprejeli pomen prihajanja in odhajanja diha, se bo naše življenje spremenilo.


Znak božanskega imate dobesedno pred nosom. Dokler v vas prihaja dih, imate moč, da storite, kar morate. To je vaš znak!





2 Izključno za vas


V delovanju vesolja se je nekaj zganilo in dih je prišel izključno za vas.


Živite. Obstajate. Lahko razmišljate. Lahko vidite. Lahko občudujete. Lahko se dotikate. Lahko čutite. Lahko analizirate. Lahko se smejite. Lahko jokate. Lahko ste oče. Lahko ste mama. Lahko ste brat. Lahko ste sestra.


Karkoli že ste, lahko ste. Po zaslugi diha.


Približajte se témi tega diha, kot se dan približuje vam. Sonce začne vzhajati, počasi, počasi, počasi. Zvečer pa preprosto in brez pompa zaide. Zaspite in počivate in se zjutraj spet prebudite. Tako preprosto je. To se dogaja okoli vas.


Najmočnejša stvar v vašem življenju, dih, pride v vas nenapovedano in vas napolni. In življenje je dihanje. Pride in odide. Svoj ritem ima in preprostost. Ničesar vam ni treba storiti. Pride in odide.


Pesem življenja odzvanja iz glasbila, ki se imenuje dih. Poglejte to življenje. Poglejte obstoj. Dih pride – brez sodbe, brez predpogojev, brez obrazcev, ki jih je treba izpolniti, brez vrst, v katerih je treba stati, brez čakanja, brez .net ali .com, kamor se morate vpisati. Preprosto pride. Življenje vsak dan pleše in se odvija najbolj umirjeno in preprosto, kot je mogoče.


Niste bili narejeni z modelom za piškote. Toliko ljudi je bilo ustvarjenih, a niti dva si nista enaka. Niti dvojčka ne.


Tako zelo osebno je to – ustvariti vsako bitje s tolikšno skrbjo. In da vsak dan pride dih – to je osupljiva količina podrobnosti.


Vaše življenje niso sekunde, minute ali ure, temveč vsak vdih, ki ga naredite.


Ko ljudje iščejo lepoto, ki bi jih izpolnila, si ogledujejo gozdove, puščave, gore, oceane. Toda koliko jih reče: »Poglej si ta dih. Kako lep je!« Poglejte obstoj in videli boste, kako lep je.


Dih pride in se me dotakne kot harfa. Ubere struno, in že zadrhti skozi vse moje bitje neverjetno sozvočje.


To telo je prah, čisti prah. Novo, staro, lepo, grdo – a vseeno prah. Toda prav zdaj na tej mali zaplati dežuje. Dežuje dih.


Ali veste, kaj je resnično novo? Ta dih, ki je pravkar prišel. To je najnovejše v vsem vesolju. Pravkar ste ga dobili. In že je odšel. In že prihaja naslednji. In pravkar je odšel. In še en. Rad bi vas opozoril na čarovnijo tega obstoja. Samo na to čarovnijo, ki obstaja.


Tako ganljiva je, in vendar tako mirna, tako očitna, in vendar tako pregledna, tako zapletena, in vendar tako preprosta, tako gotova, in vendar tako negotova, tako dragocena, in vendar tako svobodna, tako množična, in vendar vsak dih pride sam.


Ista sila, ki poganja vesolje, diha v nas. Izbrani smo bili za življenje.





II.

Zakaj je dih pomemben?





1 Dragoceno darilo


Vi, jaz, vsi na tem svetu presojamo sami sebe. »Kakšen sem? Kakšno stopnjo izobrazbe imam? Kako velika je moja hiša? Koliko avtomobilov imam? Koliko oblačil imam? Koliko prstanov imam? Koliko imam na bančnem računu?«




Ko koga vidimo, si rečemo: »Želim si, da bi bil takšen. Točno to hočem.«


Toda, ali lahko sami sebe presojate z drugačno lestvico? Imenuje se »lestvica življenja«. Takrat boste videli, da pride k vam najbolj veličastno darilo: darilo diha.


Tudi če boste dočakali sto let, je to le 36.500 dni. Res ni tako veliko! Kako pomembno je torej, da naj bo vsak dan preživet v zadovoljstvu! Razumite vrednost vsakega diha, ki pride v vas.


Dih je potreben, zato je bil izvzet iz vašega nadzora. V nasprotnem primeru bi bilo lahko tako kot v naslednji zgodbi.


Ne snemite mi slušalk


Neka ženska pride k frizerju in reče: »Rada bi, da me postrižete, ampak pod enim pogojem. Postrizite mi lase, ne smete pa mi sneti slušalk.« Frizer postane radoveden. Vseeno pa reče: »Seveda, kot želite,« in žensko ostriže.


Nekaj tednov pozneje se ženska vrne z enako prošnjo. »Striženje, prosim, ne smete pa mi sneti slušalk.«


Zdaj je frizer res že zelo radoveden. Kaj neki posluša ta ženska, se sprašuje. In ji sname slušalke, ko ženska sedi na frizerskem stolu.


Na njegovo velikansko presenečenje se ženska prekucne naprej in umre. Frizer je pretresen.


Pride rešilni avtomobil in odpelje truplo. Frizer je čisto iz sebe. »Le kaj je poslušala?« Vzame njene slušalke, si jih natakne, in kaj sliši? »Vdihni, izdihni, vdihni, izdihni …«





Na zunanji strani je ura in na notranji strani je ura. Ura na zunanji strani gre vse hitreje in hitreje in hitreje in hitreje in hitreje. Kaj pa ura znotraj? Njeno nihalo, vsak nihaj tega nihala je vsak vaš vdih. Ne pospešuje. Samo je. Lep je. Prijazen.


Si predstavljate, da bi morali vsakič, ko vdihnete, pritisniti na gumb? Znoreli bi. Ker bi to najverjetneje pozabili storiti.


Ampak ne! Ne da bi prosili, ne da bi vtaknili kovanec v režo avtomata, dih pride in prinese s seboj najveličastnejše darilo življenja, najveličastnejše darilo bivanja.


Je to darilo? Jaz temu pravim darilo. Ni važno, kako ga imenujem. Menite, da je dih darilo?


Dih pride in vsak dih prinaša možnost, da nas izpolni.


Kar iščete, je v vas! Vedno je bilo in vedno bo.


Ta zgodba ni posebej zapletena. Je zelo preprosta. Če je božansko povsod, potem je tudi v meni.




Ljudje pozabljamo, kaj pomeni imeti ta dih. Za veliko stvari molimo. Toda kdo moli za dih? »Še enega, prosim …«


Tisto, kar je za vas najdragocenejše, vam je dano v izobilju. Ker vam je dano v izobilju, pa ne pomeni, da je njegova vrednost manjša. Še vedno je najdragocenejše.


Ali imate med vsemi odnosi, v katere ste vpeti, odnos s tem dihom? Ali ga razumete? Ali ga poznate?


Rad bi vas spomnil na to, kar veste. Jasnost je včasih prav to. Včasih je jasnost, da se spomnite, kdo ste. Da razumete, kako dragocen je ta dih, in da se vsak dan počutite žive.


»Prihajanje in odhajanje tega diha je blagoslov.« Ko sem to prvič slišal, sem pomislil: »Ja, seveda.« Vseeno pa je to za mnoge presenečenje. To vedo, a kljub temu prosijo: »Bog, če si tam, daj mi znak!«


Kakšen znak potrebujete? Tu imate znak. Tik pred vašim nosom je znak. Toda ljudje ga ne vidijo. Hočejo mavrico, hočejo bliskanje, bog pa daje dih. »Ah! Kako je to lahko dih?« Zakaj pa ne? Je to preveč preprosto za vas?


Povejte, ali je dih ravnokar prišel v vas? Je. Ali milijarderji dihajo? Ali dihajo reveži? In še, ko smo ravno pri tem, koliko po vašem mnenju stane dih?


Na vsem svetu ni dovolj zlata, diamantov, denarja, da bi si lahko kupili en dih! In ta dih je pravkar prišel v vas! Spet. In že spet. Prihaja, prihaja, zastonj!


Kako zelo ste bogati! Razumite, kakšno srečo imate. V vas prihaja neprecenljivo. Neprecenljivo se vas dotakne prav vsak dan.


V življenju se vam dogaja nekaj, kar je pomembnejše od vsote vseh vaših dosežkov in napak skupaj.


In to je – kaj? Prihajanje in odhajanje vsakega diha.


Ali je možno, da je čudež vseh čudežev ravno prihajanje in odhajanje tega diha? Ali je možno, da čisto vsak dan preživim na vrhu zlatega rudnika?




Vsak dih hrani ključ do vaše sreče.





2 Končno in neskončno


V svoji notranjosti lahko občutite neskončen trenutek – ki pride od nikoder, gre nikamor in spet odide nekam, neznano kam, po en dih naenkrat.


Ali je dih res brezčasen? Če želite odgovoriti na to vprašanje, morate razumeti, kaj nam dih predstavlja. Kaj pomeni dih?


Dih pride v vas, in vi ste živi. Dih ni le izmenjava kisika in ogljikovega dioksida. Dih dejansko predstavlja življenje – obstoj.


Dih je za vas manifestacija življenja. Moč, ki valovi po vsem vesolju, prihaja skozi vas v obliki diha in vam omogoča, da ste. Da ste in da torej lahko razumete.


Šele takrat in samo takrat postane ta dih brezčasen – ker je brezčasno vaše razumevanje.


Takrat ste zamenjali končno za neskončno. Postali ste vrhunski alkimist. Vzeli ste prst, vzeli ste prah in ju dejansko pretvorili v nekaj neprecenljivega. Vzeli ste nekaj, kar je tako zelo običajno, in to pretvorili v nekaj, kar je tako zelo neobičajno.


Razumeli ste, da biti tu ni le minevanje časa. Izstopili ste iz tega in si drznili dotakniti se brezčasnega. Nekaj končnega si je upalo poseči po neskončnem. In takrat ta dih postane brezčasen. Takrat ta obstoj postane brezčasen.


En vdih in en izdih. Ne morete vdihniti in izdihniti hkrati. Ne da bi karkoli storili, najsi spite ali ste budni. V tem svetu neskončnih sprememb je bilo v vas položeno nekaj, kar se ne spreminja.


Dih se res ne zdi nekaj velikega. Toda poglejte malo natančneje in odkrili boste obstoj. Poglejte še malo in v tem obstoju boste videli, kako vas žeja po izpolnitvi. Potem poglejte še globlje in odkrili boste neskončni vodnjak vode, po kateri vas žeja. In ko boste lahko pili to vodo, boste potešeni.


Človek je le prah, toda kaj se je odločilo, da pride in prebiva v tem prahu?


Obrnite se navznoter, začutite ta dih. To je najbolj neverjeten čudež, kar jih je!


Prah lahko pleše! Prah lahko govori! Zelo nenaravno.





Toda storjeno s takšnim čarom in milino, da je popolnoma naravno, da lahko prah govori, razmišlja in čuti najvišje.


Vir veselja, po katerem stremite in ki bo vedno navzoč, je v vas, ne zunaj vas. Imeti srce in ne poslušati svojega srca je nekaj najbolj nelogičnega na tem svetu. Kako bi ne razumel, da bo voda pogasila mojo žejo? Ampak kje je užitek, ki ga prinaša voda? Je v vodi ali v meni? Sladkoba manga je v mangu, toda uživanje v mangu je v vas. Pogasiti žejo, to je ta možnost. To je moč vode, toda užitek, ki ga prinaša potešitev žeje, je v vas. Tisto, kar iščete, je v vas. Najsvetejši kraj v celotnem vesolju je v vas.


V veselje mi je, da vas lahko spomnim, kakšno čudovito, kakšno neverjetno darilo imate: to življenje, ta dih. Uživajte! Kajti to je edino, za kar nimate omejitve! Vdihnite, kolikor morete, in nato še in še!


Nobena druga resničnost ni tako resnična, kot je resničnost življenja. Lahko jo čutite. To je najbolj »občuten« občutek, kar jih je! Zdaj pa samo priključite ta neverjetni stroj na tisti najvišji občutek in vse bo opravljeno.


Kakšno srečo imamo vsi, da je najvišji občutek v nas. Ni nam treba več iskati.


Predstavljajte si brezčasno, večno. Tukaj. In vi se temu lahko pridružite. V tistem trenutku dih postane brezčasen.


Spoznajte, da obstaja lepa resničnost, ki je daleč stran od vseh stvari, ki jih vidite pred seboj. Obstaja čudovita resničnost, ki je tako drugačna od vsega dobrega in slabega, kar se dogaja.




Dobro in slabo


Neki mož je nekega dne izgubil konja. Zato je šel k modrecu in mu rekel: »Konj mi je pobegnil.«


Modrec ga je vprašal: »Misliš, da je to slabo?«


Mož je odgovoril: »Ja, grozno je! Zelo rad sem imel tega konja.«


Modrec je rekel. »Razumem. Mogoče se bo zgodilo kaj dobrega.«


Čez nekaj tednov se je konj vrnil z drugim konjem. In spet je šel mož k modrecu in mu rekel: »Hvala ti za nasvet. Res se je zgodilo nekaj dobrega.«


Modrec je dejal: »Misliš, da je to dobro?«


In mož je odgovoril: »Ja, mislim, da je res dobro. Moj konj se je vrnil z drugim konjem. Zdaj imam dva čudovita konja.«


Modrec je rekel: »No, mogoče se bo zgodilo kaj slabega.«


Kmalu zatem je sin tistega moža jezdil novega konja, padel z njega in si grdo zlomil nogo. Mož se je vrnil k modrecu in mu rekel: »Prav si imel. Nekaj slabega se je zgodilo. Moj sin je padel s konja in si zlomil nogo.«


Modrec je rekel: »Misliš, da je to slabo?«


Mož je odgovoril: »Seveda, mislim, da je grozno.«


Modrec je rekel: »No, mogoče se bo zgodilo kaj dobrega.«


Izbruhnila je vojna. Kralj je ukazal, da morajo vse mladeniče vpoklicati v vojsko in poslati v boj. Sina tistega moža pa niso vpoklicali, saj je imel zlomljeno nogo.





Vse se spreminja. Če menite, da je vse dobro, počakajte malo. Vse se bo spremenilo. Če menite, da je vse slabo, počakajte malo. Vse se bo spremenilo. Vi se spremenite. Spremeni se um. Spremenijo se misli. Spremenijo se zamisli. Svet se spreminja. Vse se spreminja, spreminja, spreminja.


Le eno se ne spreminja: prihajanje in odhajanje diha. Pride in odide, pride in odide. In ko se enkrat to spremeni, se nehajo vse spremembe. Za vas se vse spremembe nehajo.


Poiščite prijatelja v sebi. Poiščite uteho v tem blagoslovu. Poiščite veselje v tej resničnosti. Poiščite zavetje v tem čudovitem kraju. Občutite to veselje. Začutite to lepoto. Tu je za vas, da boste lahko zadovoljni.


Včasih postanejo težave tako nepremostljive, da izgine vsa moč, za katero ste mislili, da jo imate. Valovi postanejo ogromni. Čoln je majhen. Kaj storite? To ni gladka plovba. Če greste naprej ali nazaj, so valovi enaki.


Kje je zasidran čoln vašega življenja? Kakšne varnostne ukrepe ste sprejeli? To je bistveno vprašanje. Na velikost valov ne morete vplivati, na izvajanje previdnostnih ukrepov pa lahko. Ko odkrijete, kako se zasidrati v tem oceanu, v tem dihu, pomeni, da ste sprejeli ustrezne in pravilne previdnostne ukrepe. V dihu najdete svoj dom. V dihu najdete svoje sidro. V dihu najdete svojo resničnost.


Ali bodo vaše življenje pretresale nevihte? Da. Vsekakor. Ali bo zmeda potrkala na vaša vrata? Vsekakor. Ali se boste znašli v dramatičnih položajih, na katere ne boste imeli vpliva? Vsekakor.


Toda ne pozabite, da tudi takrat, ko vas bo zajela najhujša nevihta, ko bo v vas kaos, ko bo noč temna, kot je le lahko, bo v vas še vedno gorela svetilka. Tudi ko se zdi, da je vse tako slabo, kot je sploh lahko – in ne bom podcenjeval, kako slabo zna biti. Dokler ta dih prihaja v vas in odhaja, imate še vedno božansko družbo. Ko se zaradi neviht počutite šibke, vedite, da je v vas največja moč.


Bodite hvaležni za vsak dih. Privežite svoj čoln na brezčasje. Vaš čoln bo varen. Če svoj čoln privežete na spremenljivost, se bo razbil. Ko je srce polno, je življenje čudovito. Za srce je bil dan rešen, življenje se je popravilo.


Vaš potencial je potencial razumevanja. Razumite to brezčasno. Razumite to življenje. Razumite radost. Razumite, kaj pomeni biti človek. In se vsak dan prebudite v možnost, da je vaše srce lahko polno.


Naučite se vzpostaviti odnos do popolnosti, ki pleše v vas. Takrat boste začeli razumevati ta brezčasni dih.




En sam trenutek bi bil dovolj. Vam pa je dano vse življenje, da ga izkusite – da ga spoznate, da ga vidite, da v njem uživate, da ga čutite.


Dokler v vas prihaja dih, vas poljublja neskončnost.





3 Spoznajte sami sebe


Najpreprostejša stvar na svetu je vaš dih, ki prihaja in odhaja. Stopite ven in opazujte sončni vzhod ali zahod. Opazujte lepoto, opazujte moč delovanja celotnega vesolja, Zemljo, ki se vrti z vami, z dihom, ki prihaja v vas in odhaja, s srcem v vas, ki želi biti izpolnjeno. To so najpreprostejše stvari.


In te ne potrebujejo poveličevanja. To zgodbo o človeškem bitju je preprosto treba le povedati.


Vsak dan je izziv in pustolovščina. In sicer pustolovščina razumevanja. To ni plezanje po gorah. Največja gora, na katero se boste kdaj v življenju povzpeli, je gora razumevanja.


Ko se boste povzpeli na to goro, boste resnični osvajalec, ker boste razumeli. Razumeli koga? Razumeli sebe.


Vsak dan, ko ta dih pride v vas, je popoln dan. Če je vsak dan, ki vam je dan, popoln, zaradi koga je vaš dan potem nepopoln? Vi ste oseba, ki drži tehtnico, jo nagiba in obrača.


Kaj ste vi? Po eni strani ste devetindevetdeset odstotkov kisika, vodika, kalcija, ogljika, dušika in fosforja. To je to! Vsak dan odvržete deset milijard lusk odmrle kože. V enem letu znese to pet kilogramov odmrle kože.


Kdo ste? Ste popolno glasbilo, in ko je to glasbilo uglašeno, lahko proizvaja najresničnejše in najlepše tone.


Doslej ste v življenju dopuščali le svojemu umu, da je igral na glasbilo, ki ste vi. Občasno zaslišite brenkanje in zdi se vam prijetno, ni pa iz tega doslej nastala še nobena lepa simfonija.


Toda uglasite se z resničnostjo, ki je v vas. Potem boste slišali, česa je to glasbilo sposobno. Ko ste izpolnjeni, so strast, veselje in zadovoljstvo, ki prihajajo iz tega glasbila, edinstveni.


Poglejte v ogledalo srca in zagledali boste svoj pravi obraz. Sčasoma boste videli, kakšen čudež ste. In da vas je ustvarila prijaznost. In da obstajate zaradi prijaznosti. In da vam je dar dihanja podarila prijaznost.


Če ne vidite svojega srca, če ne vidite božanskega v sebi, če ne vidite svoje moči, če ne vidite blagoslova, ki je ta dih, je to zato, ker ste tako daleč. Tako daleč, da ne morete videti. Približajte se. Približajte se sebi.




Obstaja srce. Obstaja spoznanje. Obstaja razumevanje. Obstaja nekaj vrednega. Obstaja občutek. Obstaja žeja. Veliko ljudi pravi: »Ne čutim žeje.« Če ne čutite žeje, je to zato, ker ste tako daleč. Približajte se sebi. Če ne čutite, da si želite biti v življenju izpolnjeni, je to zato, ker ste tako daleč. Približajte se sebi. Bolj ko se boste približali, bolj vam bo jasno.


Resnična odličnost se začne, ko se človek zaljubi v to življenje, v svoj obstoj.


Pojmi so verige, ki vas vežejo. Preprečujejo vam, da bi ugledali čudovito resničnost vsega. Čudovito resničnost diha.


Gospodar džungle


Zajec je nekega dne hodil po džungli. Nenadoma je predenj skočil lev. Velikanski lev! Rekel je zajcu: »Pojedel te bom.«


In zajec je pomislil. »Po meni je! Kaj bom zdaj?« In je rekel levu: »Ne! Ne moreš me pojesti.«


Lev ga je pogledal in rekel: »Hej. Pa saj si samo mali zajček. Moji zobje so večji od tvojih. Zakaj te ne bi mogel pojesti? Seveda te lahko.«


Zajec je odgovoril. »Ne, ne moreš me pojesti, ker sem gospodar džungle.«


Lev je zarjovel. »Ne, pa nisi! Jaz sem gospodar džungle.«


»Ne, jaz sem gospodar džungle,« je odvrnil zajec.


»Lahko ti dokažem.«


Lev je rekel: »No, pa daj, dokaži mi.«


Zajec je rekel: »Hodi za mano, pa boš videl, kako se me bojijo vse živali v džungli.«


In tako sta, če si lahko predstavljate, hodila po džungli, zajček spredaj, veliki lev pa za njim. Ko so živali videle, da se jim približuje lev, so se prestrašile in zbežale. Lev je osupnil. »Res je. Vse živali se bojijo zajca.«


In se je obrnil in zbežal.




Vidite? To se zgodi. To se zgodi, ko ne veš, kdo si. V tem življenju je vaš obstoj največje darilo, ki ga boste kdaj prejeli.


Nekega dne sem gledal dokumentarni film o odkritju mumije, posnet v Egiptu. Antropologi, univerzitetni profesorji in zdravniki so se spraševali: »Kdo je bil ta človek? Ugotoviti moramo, kdo je bil.«


Bil je tak, kot boste nekoč vi. Če vas bo nekdo našel čez tri tisoč let, bo tudi rekel: »To je bil nekdo. Kdo je bil?«


Verjetno niste antropolog. Jaz tudi nisem univerzitetni profesor. Pa vendar zastavljam isto vprašanje: »Kdo ste?« To vprašanje si zastavite, dokler ste še živi, ker je odgovor nanj globok. Sokrat je tudi rekel: »Spoznaj samega sebe!« Ko usmerite soj žarometa nase, se zgodijo neverjetne stvari.


Ali veste, kdo ste? Ste varuh najsvetejšega, kar obstaja. Ste varuh tega neverjetnega čudeža: diha, ki prihaja v vas. Ste varuh najlepšega in to najlepše se imenuje »védenje«. Ste varuh te največje moči, in sicer prijaznosti, varuh te največje moči, ki se imenuje »veselje«, te največje moči, ki se imenuje »jasnost«.




Ljudem je tako lahko odvrniti pozornost. To je slaba navada, ki vas oropa vsega bistvenega, kar potrebujete, da bi vaše življenje postalo lepa priložnost. Ali se zavedate, kakšna je razlika med čarovnikom in žeparjem? Čarovnik vam denarnico vrne.


Osnovna spretnost čarovnika in žeparja pa je odvračanje pozornosti. Oba morata odvrniti vašo pozornost.


Žepar vzame bankovec za pet evrov in ga vrže na tla, medtem ko čakate s prtljago. Njegov sostorilec pride mimo in reče: »Oprostite, mislim, da vam je bankovec za pet evrov padel na tla.« Vi se sklonite, da bi ga pobrali, in že izgine vaša prtljaga. Odvračanje pozornosti.


Naj vam nič ne odvrne pozornosti. Bodite zbrani.


Kaj boste izgubili, če ne boste zbrani? Kaj vam bo žepar ukradel? Če ne boste zbrani, boste izgubili razumevanje vsakega diha, ki prihaja v vas. To vam bo ukradeno. Nič več ne boste prepoznali vsega tistega, kar vam prinaša darilo življenja. Ne boste več prepoznali obstoja. Ne boste več prepoznali strasti srca. Ne boste več prepoznali lastne žeje. Ne boste več prepoznali klica k izpolnitvi. En sam trik, in že ga ni več.


Vemo, kako neverjetno je biti živ, a si vseeno dovolimo, da nas preplavijo neverjetno nepomembne stvari. List, ki piha v vetru, ima večjo moč od marsičesa, čemur dovolimo, da nam odvrne pozornost.


To je stanje tega sveta. Prevladuje nezavedanje. In med vso to dramo, ki se dogaja, je pravkar prišel dih, pravkar je prišel čudež, odšel in spet prišel.




Odprite se razumevanju sebe, razumevanju tega, kar je v vas. Da v tem življenju ne boste prestrašeni ali zmedeni, ampak hvaležni. Da v tem življenju ne boste imeli vprašanj, temveč odgovore. Da v tem življenju ne boste imeli grdega, ampak lepoto. Da v tem življenju ne boste imeli gole puščave, temveč zeleno polje, ki prav vsak dan rodi pridelek zadovoljstva.


Imeti znanje o vseh stvareh na tem svetu je lepo. Toda če ne veste, kdo ste, je nepopolno. Ali veste, kdo ste? V tem trenutku, ko ste živi, ste prejemnik najlepšega, najbogatejšega in najbolj božanskega darila od vseh. Ker ste živi, ste prejemnik tega diha.


Brez diha nimate ne osebnosti ne življenja. Ta dih je vaša sveča. V temi je to vaša sveča.





4 Sprejemanje


Sprejmite to preprostost. Sprejmite to radost v svoje življenje. Vsak dan naredite korak bližje srcu. Vsak dan naredite korak bližje obstoju. Vsak dan postanite resnični učenec tega diha.


Ko ta dih pride v vas – in pravkar je prišel – nihče ne more reči: »Diham že šestdeset let, zato ni nič narobe, če šest ur ne bom dihal.« Ne, tako ne gre. Potreben je vsak dih. Vsak dan je treba sprejeti, občutiti in razumeti radost in mir.


Bodite vajenec. Čisto vsak dan se nekaj naučite od življenja, saj vam življenje daje priložnost za učenje. Učite se o vrednosti vsakega vdiha. Učite se o vrednosti obstoja.




Neodprta pisma


To je zgodba o človeku, ki je sanjaril o vseh stvareh, ki si jih v življenju želi. Sanjaril je, da se bo poročil z lepim dekletom, zasedel visok položaj v vladi, imel dobro plačano službo in nekaj zemlje.


Sanjarjenje mu je šlo res dobro, občutka za resničnost pa ni imel. Nobene pozornosti ni namenjal temu, kar se je dogajalo okoli njega. Tudi za pisma, ki so mu jih poslali, se ni menil in jih je puščal neodprta.


Nekega dne, ko je bil že star, se je ozrl na življenje. Razmišljal je o svojih sanjah in obžaloval, da se niso uresničile. Sedel je v dnevno sobo in nenadoma zagledal velik kup pisem, ki so se mu nabrala v dolgih letih. Začel jih je odpirati.


Na svoje veliko presenečenje je našel pismo, ki mu ga je pred mnogimi leti napisalo dekle, ki se je hotelo poročiti z njim. Poklical jo je po telefonu in ona mu je povedala: »Čakala sem te, a mi nisi odgovoril, zato sem se pozneje poročila z drugim.«


Odprl je drugo pismo. Poslal mu ga je kralj in ga v njem imenoval na pomemben položaj. Mož je poklical v palačo in kralj mu je rekel: »Čakal sem te in čakal, a mi nisi odgovoril. Zato sem dal službo drugemu.«


Ko je odpiral pismo za pismom, je ugotovil, da so se mu uresničile vse sanje, le njega ni bilo zraven, da bi jih sprejel. Če bi le bil videl resničnost, zdaj ne bi ničesar objokoval. Temveč bi slavil.




Kar se je zgodilo v tej zgodbi, se dogaja tudi nam. Vsi imamo sanje, upanja in stremljenja, v temelju slehernega upanja in sanj pa je želja po izpolnitvi, želja po sreči, želja po zadovoljstvu.


Pismo, ki pride k nam vsak dan, ima obliko tega diha. A ga ne odpremo, ker imamo preveč dela s sanjarjenjem, s poskusi, da bi prišli do formul in idej o tem, kako bi lahko bili zadovoljni. Toda vsaka od teh ovojnic diha, ki so nam podarjene, vsebuje srečo samo. Šele ko je prepozno, ovojnice pogledamo in jih začnemo odpirati. Šele takrat si rečemo, kako dragocene so, in se ozremo na vse tiste, ki smo jih pustili vnemar.


Tako zelo pomembno je, da v času, ki ga imamo na voljo, prepoznamo, kar nam je bilo dano, prepoznamo resničnost obstoja, ki je tako lep, tako resničen, tako preprost in tako velik blagoslov.




Vsak dan se čudite moči, zaradi katere vzhaja sonce, ki daje luni svetlobo.


Ujamemo se v svoje predstave o tem, kako bi moralo biti.


Tisti, v kogar ste resnično zaljubljeni, je v vas, in ker je taka njegova narava, vas ne more zapustiti do konca življenja. Po svoji naravi je dih, ki vsak trenutek prihaja k vam, od vas neločljiv.


Zaljubite se vanj, saj je lep. Sprejmite dih. Tisti dan, ko boste to storili, bo to najbolj neverjetno dejanje čaščenja, ki ste ga kdaj storili.


Prebujanje: prehod od spanja k budnosti, od zavračanja k sprejemanju, od zanikanja vsakega diha k sprejemanju vsakega diha.


Ali imate čas za dih?


»Ne moti. Polne roke dela imam s prepoznavanjem daru svojega diha. Polne roke dela imam s sprejemanjem daru obstoja.«


Vsak dih je blagoslov. Bodite ribič. Vrzite mrežo vase in ujemite čim več blagoslovov. Povlecite jih k sebi.





5 Uživanje v življenju


Uživajte v tem dihu. Le kdo na širnem svetu vam bo rekel, da uživajte v svojem dihu? Ljudje vam bodo rekli, da uživajte v hrani, v razgledu, v filmu, v pesmi, v letenju. Kdo vam pravi, da uživajte v svojem dihu?


Če boste pomirjeni s tem obstojem, s tem življenjem, s tem trenutkom, s tem dihom, boste spoznali kraljestvo veselja, ki mu ni para.


Uživati v vsakem dihu posebej, razumeti, da se lahko spustite vase. To je resnična umetnost življenja.


Ali ste v življenju dosegli točko, ko lahko rečete: »Pomembno je, da sem v stiku s čarovnijo življenja, ki bije in utripa v meni. S to plimo diha, ki prihaja in odhaja.«


Majhni rakci vitičnjaki se včasih prilepijo na steno na obali oceana. Ne morejo se premikati zelo hitro, in ko plima upade, jih voda neha oblivati. Začnejo se sušiti. Čakajo, da jih plima spet doseže in jim prinese hrano. Ves njihov obstoj, vsak njihov trenutek je sestavljen iz čakanja, čakanja, čakanja, da spet pride življenje.


Ali imajo ta bitja velike možgane? Ne. Ravno toliko, da preživijo. Vedo pa, kdaj pride ocean. Vedo in čakajo.


Osredotočeni so na eno samo in edino stvar. Na prvem mestu je ena sama stvar. Njihova glavna skrb je ena sama. Čakajo, da se čudežna voda vrne in jim prinese hrano, da jim prinese najbolj neverjeten dar življenja. Tega daru ne more izdelati nihče. Ni naprodaj v trgovinah. Vendar jim je dan, čisto vsak dan. Ta dar življenja je dan povsod.


In kaj imam jaz? Imam oči, ki lahko vidijo. Imam ušesa, ki slišijo. Lahko čutim. Lahko razumem. Zakaj torej ne poskušam razumeti tega daru življenja? Zakaj ne poskušam ujeti tega občutka v sebi, ko vendar ravno ta čudež oblikuje moj obstoj? Osredotočiti se moram na življenje, prav tako kot tisti rakci.


Ko se zgodi ta čudež, ga življenje zna slaviti. Rakci se bodo odprli, razprli bodo male pahljače in zaplesali v vodi. Mogočni, gromozanski, uničujoči ocean nekako spet pride in vsak dan prinese majhno darilo drobnemu rakcu. In ta rakec ga slavi.


Ista moč, ki se dotakne njih, se dotakne tudi nas. Ali znamo slaviti, ko dih pride in odide in spet pride?


Kar je kapljica vode za žejnega, kar je upanje za obupanega, kar je sonce za sončnico, kar je nektar za čebelo, kar je hrana za lačnega, naj bo vsak dih za vas in zame.


Ena od stvari, ki bi jo lahko uporabil vsak človek, a je najbolj primanjkuje, je hvaležnost. Zdravniki vam tega ne bodo povedali. Pomanjkanje hvaležnosti se ne pokaže na krvnem testu. Krvnih testov za hvaležnost nihče ne opravlja. In vendar nam hvaležnosti vsem primanjkuje. Ne poznamo lepote vsega, kar nam je bilo dano. Ne razumemo lepote tega diha.


Ko enkrat razumete lepoto diha, kako je mogoče, da ga ne bi cenili? Torej ga cenite. Uživajte. Ko boste uživali v tem občutku, boste včasih potočili solze – a ne solze žalosti, temveč solze veselja.


Takrat boste počasi doumeli razliko med obojim. Ne boste doživljali čustev teme, temveč prve žarke svetlobe, ki lije iz srca.


Pri tem ne gre za bolečino ali trpljenje. Gre za drugi konec tega spektra – za resnično slavljenje vsakega diha, ki pride. Zakaj je to tako lepo? Vsa logika tega sveta ni enaka sprejemanju in uživanju tega, kar lahko ponuja srce. Srce je enako del vas kot vaši možgani. Priznajte mu sloves, kot si ga zasluži. Odmerite mu enak čas, kot ga potrebuje, in vaše življenje se bo začelo spreminjati.


Začeti se moramo zavedati, kdaj nastopi zmedenost. Strpnost ni dobra alternativa. Če dovolimo, da postanemo brezčutni do tega, kako bomo lahko prepoznali veselje v svojem življenju? Kako bomo znali praznovati prihajanje in odhajanje diha?


Človeško bitje je ustvarjeno za doživljanje te radosti. Zgornje meje ni. Kocke so obtežene. To ni poštena igra. Kocke so obtežene v korist izpolnitvi. Da se oddaljite od teme. Da ste eno z dihom. Da se veselite, plešete, se mirno igrate.


To ni igra pretvarjanja.


Kar spoznate, je ta dih, ta trenutek, ki se imenuje »sedaj«. Spoznate izpolnitev.


Gugajte se. Gugajte se v ritmu tega diha. Spet postanite otrok.


En dih in še en dih in še en dih. To je najpomembnejša stvar v vašem obstoju.




Ljudje se sprašujejo: »Zakaj cvet diši in zakaj je videti tak, kot je?« Morda tega nikoli ne boste izvedeli. Cvet je postal cvet za čebelo, ne za vas. Vi ne vidite enakega spektra svetlobe, kot ga vidi čebela. Cvet ponuja svoj nektar prav tej čebeli.


Majhno cvetlico približate k nosu in rečete: »Kako lepo! Mmm. Lepo diši.« Čebelica pa pogleda cvet in reče: »Mmm. Že grem. Imaš sladek nektar zame? Daj mi ga.« In že poleti s svojimi majcenimi krili in najde cvet in nektar.


Vi imate večji nos, vi imate GPS, mobilne telefone in letala 747, toda pri nabiranju drobnega nektarja s cveta vas čebela premaga v tehnologiji.


Ko čebela naredi med, ga lahko tovorite v letalih 747, Gulfstream, Learjet in Citation. Toda čebela ima tehnologijo, s katero lahko najde nektar in v njem uživa.


Tudi vi morate postati čebela in začeti iskati cvet življenja. V vsakem dihu je cvet in v vsakem cvetu je nekaj nektarja. Razprite krila in poiščite cvet in nektar v vsakem dihu in bodite izpolnjeni. Napolnite svojo skodelico s tem neverjetno sladkim medom, nabranim v cvetovih diha.


Usedel se bom in toplo sprejel svoj dih. Šel bom vase in začutil mir v svojem srcu. Začutil bom radost in ji pustil, da pride v moje življenje. Cenil bom svojo preprostost. Cenil bom svoj dih in z odprtimi rokami sprejel radost in lepoto, ki prebivata v meni.


Biti zasvojen z radostjo v svojem življenju. To je to, kar ste. Ljudje globoko vdihnejo in temu rečejo vzdih. Za nekoga, ki razume pomen diha, je dobrodošel vsak nov dan, dobrodošel je vsak nov trenutek. Kako lepo je to. Kako dragoceno je. Kajti cilj, za katerega si prizadevamo, je zelo plemenit: biti izpolnjen.





Znamo praznovati rojstne dneve. Znamo praznovati poroke. Celo otvoritve novih stavb znamo praznovati. Ne znamo pa praznovati, da smo. Prišli bodo časi, ki bodo težki, in časi, ki bodo lahki. Nikoli pa ne pozabite praznovati svojega obstoja.





6 Hvaležno srce


Vsak dan, ko smo lahko hvaležni za dar življenja, je dan, ki ga je vredno živeti. Krog je sklenjen. Sonce ni vzšlo zaman. Sonce ni zašlo zaman. Dih, ki je prišel, ni bil zaman. Vrtenje Zemlje in gibanje celotnega vesolja ni bilo zaman.


Kaj čuti večina ljudi vsak posamezen dan? Zmedeni so. Kaj se sprašujejo? »Kam to pelje?«


Mi, človeška bitja, smo obdarjeni z največjo srečo. Ne bi se smeli spraševati: »Kam to pelje?« Morali bi reči: »Kamorkoli to pelje, hvala. Hvala za dih. Hvala za to življenje. Hvala za današnji dan.«


Prevzet sem nad močjo svojega obstoja. Prevzet sem nad močjo diha. Prevzet sem nad tem motorjem, ki se premika, oblikuje, potiska, izoblikuje in razvija.


Tudi jaz imam taisto življenje, obstoj. In v svojem življenju moram storiti vse, kar morem, da se vsak dan v življenju čim bolj veličastno poklonim temu obstoju, temu dihu.


Ko sem jaz jaz, sem najsrečnejši. To ne pomeni, da sem sam. To nima ničesar opraviti s tem, da si sam. Ko sem jaz ta, ki obstaja – ta, ki diha in v srcu čuti hvaležnost za to, da živi – takrat sem jaz. Hvaležen sem za to, da sem živ.


Hvala za to življenje. Hvala za dih. Hvala za obstoj.


Ljudje sprašujejo: »Komu pa naj se zahvaljujem?« Kot da je to res pomembno. Kdorkoli je ta, ki se mu želite zahvaliti, bo že prejel zahvalo.


Diha ni mogoče pojasniti. Morate ga vdihniti. Tega ni mogoče razložiti. Lahko ga le začutimo. Ko boste to sčasoma doumeli, se vam bodo odprla čisto drugačna vrata. Ne s pomočjo razlag, temveč z občutenjem vrednosti in radosti tega življenja. Najresničnejša odgovornost je biti hvaležen tej najveličastnejši moči, ki vam je omogočila, da ste živi.


V najčistejši in najmočnejši obliki je moja hvaležnost za življenje hvaležnost za darilo samo: ne za to, kar mi omogoča, ampak za samo izkušnjo obstajanja na tem svetu, prav zdaj.


Ko se boste naučili izražati hvaležnost, boste vedeli, kaj je bistvo življenja.


Takšna je lahko ta hvaležnost, a ne le trenutna, temveč nenehno pretakajoča se. In tisto, za kar sem hvaležen, je dih. Hvaležen sem. Da sem živ! Če niste hvaležni za to, je nepomembno, za kaj drugega ste hvaležni. Kajti brez diha, brez tega življenja, brez tega obstoja ni ničesar.


Moč tega diha prihaja v vas, čeprav vas obkrožajo vse tiste stvari, ki bi vam rade to ukradle. V vas se skriva modrost, ki kljubuje vsej tej nevednosti. Svetloba v vas kljubuje temi, ki vas obdaja. V vas je studenec, ki kljubuje suši okoli vas. Ko boste odkrili to modrost, ko boste odkrili to svetlobo, ko boste odkrili to lepoto, bo to dan, ko boste napolnjeni s hvaležnostjo. V tistem popolnem trenutku hvaležnosti se razblini vse, kar vam odvrača pozornost.


Celo v zadnjem dihu morate biti hvaležni za življenje. To je dober cilj. To je kot zahvala gostitelju. »Hej, lepo je bilo. Krasno potovanje, odlična vožnja. Bilo je čudovito.«




Srečneži so tisti, ki znajo v življenju sprejeti blagoslove, ki so jim bili dani. Ponižno lahko rečejo: »Ja. Ja, diham. Hvaležen sem za vsak dih, za čisto vsak dih, ki pride vame in gre iz mene.«


Hvaležnost ni nekaj, kar si zamislimo in začne obstajati – hvaležnost je tisto, kar občutimo. Pesem hvaležnosti zaigra zame, ko se odpravim na pot od zunanjosti k notranjosti.


Najvišja oblika molitve je izražanje hvaležnosti.





III.

Dih prinaša mir





1 Zapuščeno polje


Mir je temeljna potreba. Mir ni razkošje. Mir ni beseda. Mir je občutek.


Kot moramo spati, kot moramo jesti, kot moramo piti vodo, kot moramo dihati zrak, potrebujemo v svojem življenju mir.


Brez miru odpove naše delovanje, odpove naše osnovno mišljenje, odpove naše dojemanje, ne moremo več delovati kot človeško bitje. Zato je mir pomemben.


Mir je že v vsakem človeku. Treba je le negovati dobre stvari.


Kakšna je razlika med vrtom in zapuščenim poljem? Vrt je nekdo negoval. Zasadil je vrtnice. Trava je bila zalita. Zrasle bodo lepe rože. Tudi na zapuščenem polju rastejo stvari. Vendar je to plevel in povsod so smeti.


Svet je razsut in razbolen, ker je bilo polje zapuščeno.


Uspeh in trpljenje se lahko pretakata po našem življenju, mir pa je edina stalnica.


Nebesa in pekel


Nekoč je živel kralj. Nekega dne je moral napasti sosednje kraljestvo. In tako je vso noč pred napadom premišljeval. »Kaj, če bom umrl! Kaj, če bom padel! Ali bom šel v nebesa? Ali bom šel v pekel? Ali bom šel v nebesa? Ali bom šel v pekel?« To ga je vso noč mučilo. »Ali bom šel v nebesa ali v pekel, v nebesa ali pekel, v nebesa ali pekel?«


Naslednji dan si je nadel oklep in zajahal konja. Korakal je na čelu svoje velikanske vojske. Še vedno ga je mučila ista misel: »Ali bom šel v nebesa? Kaj so nebesa? Kaj je pekel? Kaj so nebesa? Kaj je pekel?« Res ga je zelo skrbelo.


Potem je zagledal modreca, ki se mu je približeval iz nasprotne smeri. Odpeketal je do njega, razjahal in mu rekel: »Nekaj bi te rad vprašal. Kaj so nebesa? Kaj je pekel?«


Modrec je odgovoril: »Oprosti, nimam časa. Naprej moram. Mudi se mi.«


Kralj se je razjezil. »Mar ne veš, kdo sem? Jaz sem kralj! In zastavil sem ti preprosto vprašanje. Kaj so nebesa, kaj je pekel? In ti mi ne moreš odgovoriti? Kaj se greš?« Kralj je bil vse bolj besen. Jezen in razburjen.


Modrec je dejal: »Kralj, zdaj si v peklu.«


Kralja je to pretreslo. Toda takoj je doumel. »O, moj bog. Ta mož je resnično moder! In kaj sem naredil jaz? Vpil sem nanj.« Kralj je rekel: »Zelo mi je žal. Nisem vedel. Popolnoma prav imaš. Zelo sem ti hvaležen, da si mi to povedal! Hvala ti, hvala! Zdaj mi je jasno. Razumem. Tisto je bil resnično pekel.«


In modrec je rekel: »Kralj, zdaj si v nebesih.«





Ste torej v nebesih? Tudi če niste, sodite natanko tja. Pekel ni dober za vas.


Vsak dan morate čutiti upanje. Vsak dan morate čutiti nebesa. Vsak dan morate čutiti mir. Enkrat ni dovolj.


Ali lahko živite tako, da samo enkrat v življenju jeste? Ne. Ali morate vsak dan piti vodo? Da! Ali morate vsako noč spati? Da! In tudi v miru morate biti vsak dan.




Navdih za bivanje v miru pride, ko prisluhnete svojemu srcu. A kaj, ko ne slišimo želje svojega srca, da bi bili zadovoljni. Da bi bili radostni. Da bi vsak dan čutili hvaležnost. Da bi nas navdihovala ta čarovnija vseh čarovnij – najbolj čudežna od vseh: prihajanje in odhajanje diha.


Pozabili smo, kako je biti živ. Namesto da bi se veselili svojega obstoja, smo pripravljeni ubijati drug drugega. To je sramotno! Ne glede na razlog.





Ljudje pravijo: »Na svetu je toliko lačnih.« Zakaj mislite, da so lačni? Ker so bili ustvarjeni lačni? Ne. Lačni so zaradi človeškega pohlepa. Mislite, da na svetu ne pridelamo dovolj hrane? Vsako leto na svetu zavržemo polovico pridelane hrane. Zlahka bi lahko nahranili vse ljudi.


Revščina? Kdo je ustvaril revščino? Ljudje so ustvarili revščino. To je ta pohlep: »Moje-moje-moje-moje-moje-moje!«


Toda kljub vsemu strašnemu obstaja upanje. Če lahko ljudje pademo tako nizko, se lahko povzpnemo tudi zelo visoko in kaj spremenimo.





Kraljeve sladice


Kralj je dal k sebi poklicati glavnega kuharja. »Danes,« mu je rekel, »hočem, da mi pripraviš najbolj okusno sladico.« Kuhar je prikimal in se vrnil v kuhinjo. Morda se vam to ne zdi nerazumna zahteva, a kaj, ko jo je kralj izrekel vsak dan. Vsak večer si je želel najokusnejšo sladico. Kuharju je začelo primanjkovati zamisli.


Kralj je vsak dan povečerjal in nikoli ni bil zadovoljen, ne glede na to, kaj mu je kuhar pričaral. »Najokusnejša sladica« je bilo edino navodilo, ki ga je kuhar prejemal dan za dnem. Danes, si je rekel, pa bo kralju resnično postregel nekaj, kar si bo ta zapomnil. In si tudi je!


Po večerji so pred kralja prinesli najbolj slastno sladico. Njen vonj je napolnil palačo. Vsem, ki so ga zaduhali, so se začele cediti sline. Tistega večera je kuhar presegel samega sebe.


Ko se je kralj začel mastiti s sladico, je opazil, da je čudoviti vonj v kraljevsko jedilnico pritegnil miši iz vse palače. Bile so povsod. Tekale so tudi po mizi in plezale po zavesah. Niti kraljevi bradi ni bilo prizaneseno, ko so iskale še tako majcene drobtine in najdrobnejše ostanke sladice.


Večerja je bila veličastna polomija. Miši so bile povsod – na preprogi, na slikah in tapiserijah – in prihajale so nove in nove.


Sklicati je bilo treba nujni sestanek, da bi določili, kako se spopasti z njimi. Kralj se je odhrkal in rekel: »Kaj bomo? Napadle so nas miši. Če ima kdo kakšno zamisel, naj se oglasi.«


Ministri so se pogovorili in izjavili: »Vaša kraljeva visokost, sklenili smo, da je treba vpoklicati mačke, ki bodo pregnale miši.« To se je zdelo smiselno. Poklicali so generala in mu ukazali, da je treba zbrati vse mačke v kraljestvu in jih takoj pripeljati v palačo.


Mačke so kmalu prišle in res pregnale miši iz palače. A ta je bila zdaj polna mačk. Mačke, mačke, povsod mačke! Praskale so, si brusile kremplje, poležavale po kraljevskem pohištvu in na kraljevskih zastorih. Nenehno mijavkanje in predenje je bilo oglušujoče.


Čas je bil za nov sestanek. Kralj je spet začel: »No, še kakšna ideja?«


Tako kot prejšnjič so se ministri spet zapletli v glasen prepir. Čez nekaj časa so izjavili: »Vaša kraljeva visokost, priporočamo vam, da ukažete pripeljati pse, ker mačke ne marajo psov.« Poklicali so generala in mu ukazali, naj zbere vse pse v kraljestvu in jih pošlje v palačo.


Psi so kmalu pregnali mačke. Zdaj je bilo slišati le še lajanje. A kar je huje, psi so bili v svojih osebnih navadah nekoliko manj zadržani.


Spet je bil čas za nov sestanek. Tokrat so se odločili, da je treba zbrati tigre in jih pripeljati v palačo, ker se psi bojijo tigrov. Kmalu so psi začeli izginjati in palača se je polnila s tigri. Kar je bila resna težava! Tigri so bili popadljivi in nihče več se ni upal niti zganiti, da ga tigri ne bi napadli.


Komaj jim je uspelo sklicati še en sestanek in sklenili so, da je treba v palačo takoj pripeljati slone, ker se tigri bojijo slonov.


Takoj ko so sloni začeli prihajati, so tigri pobegnili in v palači pustili še večje razdejanje in umazanijo.


Zdaj je bila palača tako polna slonov, da se v njej skoraj ni več dalo premikati. Sloni so vse polomili in povzročili pravo opustošenje. Palača je bila kmalu polna slonjih iztrebkov. Smrad je bil neznosen.


In tako je bil spet čas za nov sestanek. Tokrat so se odločili, da je treba v palačo pripeljati miši, ker se sloni bojijo miši. Tudi general se je strinjal, in takoj ko so prišle miši, so sloni pobegnili. Vsi v palači so se znašli spet na začetku. Povsod so bile miši.


Kralj je zdaj spoznal, da je sam kriv za vso polomijo. Če ne bi bil tako pohlepen, do nje nikoli ne bi prišlo.





Mi sami ustvarjamo težave, a tudi rešitve so v nas. Odkrijte svoje bistvo, odkrijte svoj jaz, kajti v njem je vse, kar potrebujete. Naučite se jezika srca in začutite, kaj ste pogrešali.


Do konflikta ne pride samo zaradi meja. Do konflikta lahko pride tudi znotraj države. Do konflikta lahko pride v enem samem mestu. Do konflikta lahko pride doma. Do konflikta lahko pride v nas samih.


Vojna se začne v glavah ljudi. Konflikt se ne začne zunaj. Konflikt se začne v notranjosti in tudi rešitev konflikta je v notranjosti.


Ali veste, kako je, če se ustavite sredi svoje vojne in začutite mir, ki pleše v vas?


Notranji mir vam nudi kot skala trden in nespremenljiv temelj v srčiki vaše biti.


Pred leti je neki fotograf sklenil, da bo naredil poskus. Vzel je veliko ogledalo iz nerjavečega jekla in ga postavil v džunglo. Opice, najbolj radovedne od vseh živali, so kmalu prišle in se postavile pred ogledalo. Začele so vreščati, kazati zobe, tolči po njem, podivjale in zbežale.


Nato se je prikazala še velika gorila. Stala je pred ogledalom in vreščala. Tolkla se je po prsih, kot bi govorila: »Kdo si ti?« Bila je razjarjena. Vreščala je in se spet tolkla po prsih. Hodila je sem in tja in sem in tja in sem in tja. Zakaj? Veste, zakaj? Ni se prepoznala. Gorila, ki jo je videla, ni bila sovražnik. Bila je ona sama. Gorila je postala svoj najhujši sovražnik.


Ali se tudi mi vidimo v ogledalu in se ne prepoznamo? Ko ubijamo drug drugega, ubijamo sebe. Ko drug drugega ropamo, ropamo sebe.


Ker ste vi in vi in vi in vi in vi moj odsev. Vi in vi in vi in vi in vi ste odsev drug drugega v tem ogledalu. Ko se jezite drug na drugega, ste jezni sami nase. Ko izrečete laž, izrečete laž sebi. Ko škodujete drug drugemu, škodujete sebi. Ker ne prepoznate, da ste to vi.


Nekdo živi v Tajvanu, nekdo na Japonskem, nekdo v Indiji, nekdo v Kanadi, nekdo v Ameriki, nekdo v Mehiki, nekdo v Argentini, nekdo v Braziliji, nekdo v Angliji. Ali mislite, da so med njimi razlike? Govorijo različne jezike, jedo različne vrste hrane, nekateri celo vozijo po drugi strani ceste!


Toda vsi doživljajo radost, vsi doživljajo bolečino, vsi doživljajo upanje, vsi doživljajo razočaranje. Povsod po svetu doživljamo isto. Morda uporabljamo drugačne besede, a gre za isto stvar.


Mir je v vsakem od nas in vedno bo. Vprašanje je: »Zakaj ga ne čutite?« Razlog, zakaj ne čutimo miru, je v tem, da se med nas in mir vrine toliko stvari, ki niso resnične. Ljudje prihajajo iz drugih držav, in že si rečete: »Ta oseba mora biti drugačna.« Naučili smo se graditi stavbe. Naučili smo se izdelovati letala. Naučili smo se izdelovati avtomobile. Naučili smo se, kako narediti to in ono. Celo vojne smo se naučili proizvajati. In naučili smo se, kako izdelati orožje za vojne. Nismo pa se naučili, kako živeti v miru.


Ljudje se bojujejo v imenu vere. Življenje, ki bi ga morali spoštovati, vidijo kot nekaj nepomembnega. Kaj se je zgodilo, da smo prišli do točke, na kateri je izginilo osnovno medsebojno spoštovanje? Ko vidimo človeka, naj bo musliman, hindujec ali kristjan, ne znamo reči: »Uživaj v svoji povezanosti, uživaj v tem, v kar verjameš.« Kaj se je zgodilo? Kar naenkrat se je spremenilo v: »Ti si manjvreden, jaz sem boljši od tebe.«


Kako dolgo bo to še trajalo? Moj glas je glas miru. Droben glas. Toda ko se moj glas združi z vsemi drugimi glasovi, ki si želijo miru, postane zelo glasen.


Zmeda, norost, obup, pohlep! Neverjetno, koliko pohlepa je na tem svetu.


Želim si, da bi hlepeli po miru. Želim si, da bi pohlep služil temu, da bi si medsebojno pomagali.


Toda ne, pohlep obstaja samo zato, da si nekako napolni svoj žep, in to je vse, kar šteje. Pohlep, jeza, strah.


Ljudje pravijo: »Svetovni mir ni mogoč, ker je preveč pohlepa.« Razmišljal sem o tem. »Pohlep, pohlep. Na tem svetu je veliko pohlepa.« Potem sem pomislil: »Za pohlep mora obstajati protistrup.« In našel sem ga. Imenuje se hvaležnost.


Pohlepni ljudje nikoli ne cenijo ničesar. Ker ne morejo! Ko pa začnejo ceniti, ali veste, kaj se zgodi?




Ti, človek, se zganeš. Zganete se. In ali veste, kakšna je vaša narava? Ko vam je nekaj všeč, ko na primer na radiu igra pesem, ki vam je všeč, povečate glasnost. Želite jo deliti z drugimi!


Radi delite. V kuhinji pripravljate nekaj okusnega. Kaj se zgodi? »Poskusi tole. Poskusi ono.« Oblečete si obleko in ste lepi. Kaj želite storiti? Pokažete jo.


Kljub vsemu pohlepu na svetu še vedno obstaja hvaležnost. In ta hvaležnost ubija pohlep.


Toda ljudje niso hvaležni, kajti ves čas so samo na enem tiru: »Več. Več. Več. Več. Več. Več.« Če bodo začeli ceniti – če bodo dejansko začeli uživati v tem, kar imajo – bodo rekli: »Vau, to je dobro! To bi rad delil!« To je namreč v človeški naravi. In vi ste človek.


Če je odsotnost vojne mir, zakaj se po tem, ko je vojn konec, te spet začnejo? Ker je to samo politični mir. Politični mir ni mir, ki je v vas. Vojna je simptom, vojna ni bolezen. Ko ljudje čutijo mir, se vojne lahko končajo – če bi se tako odločili. Kajti prava vojna se začne z vami.


Pred davnimi časi je bil kralj tisti, ki je moral prvi na bojišče. Pogajanja so bila izjemno pomembna, saj nihče ni hotel, da bi ga ubili. Danes pa kralji sedijo za visokimi zidovi palač in pošiljajo druge, da opravijo njihovo umazano delo.


Če res potrebujete vojno, naj to ali ono podjetje ustvari videoigro, ki jo bosta lahko igrala dva državna voditelja. Kdor zmaga, zmaga! To bi popolnoma zadoščalo.


Kdo je ubit, ko pride do vojne? V vojnah so ubiti nedolžni. Ne storilci, temveč nedolžni ljudje. Otroci so tisti, ki trpijo. Otroci, ki ne bodo nikoli videli svojega očka, mladi, ki ne bodo poznali svojega očeta. Odraščali bodo s sovraštvom v srcu. V srcu, kjer bi moral vladati mir, kjer bi moralo biti uživanje, kjer bi morala biti ljubezen, bodo sovražili državo, ki je ubila njihovega očeta. Mar ni to žalostno?


Mir ni samo ideja. Mir je potreba.


Kako dragoceni ste? Neizmerljivo! Dokler je v vas božansko, je to neizmerljivo. Ko božanskega ni več? Nič. Ne veste, kako naj se spoštujete. Nekaj je narobe. Vidite samo zunanji ovoj, ne tega, kar je v njem. Na dan, ko boste spoznali, kaj je v njem, bo ideja miru začela dobivati smisel.





Če se bo nadaljevalo, kar se dogaja v današnjem svetu, človeška rasa ne bo več dolgo obstajala. Uničuje se sama! Zakaj človek ubije drugega človeka? Ker osebe, ki jo namerava ubiti, sploh ne pozna. Daleč stran stoji, pištolo ima. Uperi pištolo, pogleda skozi majhen daljnogled in reče: »Ga že imam!« Paf! In človek je mrtev. Nekdo pa lahko pritisne na gumb in ubije več sto tisoč ljudi v državi, ki je še nikoli ni obiskal.


Zavzemam se za mir. Na številnih potovanjih po svetu sem izkusil veliko stvari, med katerimi me najbolj begajo razlage ljudi, zakaj ne more biti miru. Ljudje se osredotočajo na simptome, ne na bolezen. Moja prizadevanja so usmerjena v odpravljanje bolezni: ljudje niso v stiku s seboj, ne vedo, kdo so.


Če ne bomo zdravili bolezni, simptomi nikoli ne bodo izginili. In vsi vemo, kakšni so ti simptomi: pohlep, vojna, sebičnost, nasilje in vse hujša izguba zaupanja. Mir je nekaj resničnega. Mir je v srcu vsakega človeka. Mir se širi od vsakogar izmed nas.


Ko izkusite to veselje v življenju, ko doumete vrednost tega diha, resnično začenjate razumeti, kaj je življenje.




Svet mora razumeti, za kaj gre v življenju. Toliko energije je porabljene za uničenje, tako malo pa za to, da bi ljudem prinesli mir.


Mir so nebesa na Zemlji. Mir je povezan z dobrimi časi. Mir pomeni uživanje v življenju. Pri miru gre za gradnjo in ne za uničevanje.


Čas je, da prakticirate mir. Čas je, da prakticirate zavest. Čas je, da prakticirate prijaznost. Čas je za medsebojno objemanje. Čas je, da se nehamo samo pretvarjati, kako inteligentni smo, temveč da smo zares inteligentni. Čas je, da se ne pretvarjamo, da imamo radi mir, ampak da ga imamo zares radi. Čas je, da se ne pretvarjamo, da imamo mir, ampak da ga zares imamo.





2 Po en korak naenkrat


Če bomo prakticirali pohlep, se bomo izurili v pohlepu. Če bomo prakticirali mir, se bomo izurili v miru. Če prakticiramo jezo, se bomo izurili v jezi. Če prakticiramo strpnost, se bomo izurili v strpnosti. Če bomo prakticirali, kako na druge gledati s sočutjem, se bomo izurili tudi v sočutju. Kaj prakticirate vi?


Če lahko ljudje sprožijo vojne, lahko seveda vzpostavijo tudi mir. Nobenih »njih« ni, ki bi nam prinesli mir. Mir ne bo prišel v paketu ali škatli. Mir ne bo padel kot dež z neba.


Možnost miru je bila dana vsakemu človeku na Zemlji. Potrebo po miru moramo odkriti v sebi. Nato pa ustvariti okolje, v katerem bodo ljudje lahko svobodno občutili mir v svojem življenju.


Začne se z vsakim od nas. Potovanje, dolgo tisoč milj, se začne s prvim korakom. Zgodilo se bo korak za korakom, in ta korak se začne z vami. Če lahko naredite prvi korak v življenju, lahko dokončate tudi potovanje, dolgo tisoč milj. In da, mir je mogoč.


Ali živimo v družbi, v kateri je mir prednostna naloga? Ali živimo v družbi, v kateri vsi iščejo opravičila za vojno? Katero pa? Ne živimo v družbi, v kateri je vsakodnevno poslanstvo vsakega državljana biti prijazen. Ne.


Vidimo, da nekdo zasede naše parkirno mesto, in vojna se lahko začne.


Ljudje pravijo, da je na svetu toliko pohlepa, da nikoli ne bo miru. Ljudje pravijo, da je na svetu toliko jeze, da nikoli ne bo miru. Vendar ne razumejo, kakšna je naša narava.




Dva volkova


Nekoč je bila v prelepi dolini vas. Nekega dne je deček ogovoril poglavarja in mu rekel: »Eno vprašanje imam.«


Poglavar ga je vprašal. »Kakšno pa?«


Deček je rekel: »Poglavar, vidim, da so nekateri ljudje včasih dobri, včasih pa so isti ljudje tudi slabi. Kako je to mogoče? Če je nekdo dober, bi moral biti vedno dober. Kako je to mogoče?«


Poglavar je odgovoril: »V tebi sta dva volkova. Eden je dober, drugi je slab. Ves čas se borita drug z drugim.«


Deček je pomislil, nato pa rekel. »Poglavar, zakaj pa se borita?«


Poglavar je rekel: »Za prevlado nad tabo.«


Deček je še malo pomislil in vprašal: »Poglavar, kateri volk zmaga? Dobri ali slabi?«


In poglavar je odgovoril: »Tisti, ki ga hraniš.«





Si želite v življenju mir? Začnite takole. Če čutite, da se boste razburili, si vzemite trenutek za razmislek: »Dobri volk, slabi volk? Ojoj, slabega volka hranim. Ko hranim slabega volka, sem nagrajen z jezo, strahom, zmedenostjo in bolečino. Ko hranim dobrega volka, sem nagrajen z jasnostjo in razumevanjem, moje srce pa zapleše.« Hranite dobrega volka! Preprosto je in deluje. Če lahko razumemo svojo naravo, kdo v resnici smo, morda lahko v svojem življenju tudi kaj spremenimo.


Če je ta mir povsod, zakaj ga potem ne čutim? Bližji mi je kot senca. Zakaj ga ne vidimo?


Ker nimamo oči, da bi ga videli. Kakšne oči potrebujete? Potrebujete čiste otroške oči.


Da bi videli, a ne s presojanjem, ampak z odkrivanjem, z občutenjem. Ne na podlagi idej, ampak na podlagi občutka.


Ko enkrat razumete pomen današnjega dne, lahko začnete z razumevanjem sedanjosti, saj vendar živite v njej.


Po pravilih časa vam ni dano živeti v jutrišnjem dnevu. Ni vam dano živeti v včerajšnjem dnevu. Obstajate lahko le v sedanjosti.


V svoje življenje z odprtimi rokami sprejmite ta trenutek obstoja, saj je to naslov, kjer domuje mir. »Sedaj« je kraj, kjer prebiva mir.


Ljudje mislijo, da se morajo odpovedati vsemu, da bi našli mir.


Kdo je začel širiti to neverjetno laž? Ljudje pravijo: »Sem družinski človek. Ne morem se odpovedati vsemu. Imam hišo, otroke, obveznosti, zato ne morem imeti miru, oprostite.«


Ni se vam treba odpovedati vsemu. Ko je v vaši notranjosti mir, je vse, kar se dogaja zunaj, popolnoma nepomembno.


Kje je mir, ki ga iščemo? V nas. Kje pa ljudje pravijo, da je? Na vrhu gore.




Ali mislite, da je na vrhu gore mir? Ne. Ko se razbesnijo viharji, je tam zelo divje. Toda mi ne vidimo, kje je mir. V nas.


Trenutek pozitivne izbire je lahko začetek potovanja k notranjemu miru, osredotočenosti, zadovoljstvu in spokojnosti.


Pozabljamo na moč diha. Zato se pripravimo na iskanje. Načrtujemo branje knjige ali obisk določenega kraja. Toda nekaj se dogaja tukaj in zdaj: vaš dih.




Ljudje hlepijo po miru. Mir ni razkošje. Mir je enako pomemben kot zajemanje zraka, hrana in zavetje, saj je temeljna potreba vsakega srca na tem svetu.


Mir ni nov pojem. Odkar obstajajo vojne (v zgodovini človeštva), se vedno znova in znova sliši glas, ki poziva k miru – k resničnemu miru, pravemu miru – k miru, ki ga doživlja vsak posameznik.


Mir izhaja iz človekovega srca, ne iz uma.


Kaj se zgodi, ko človek občuti mir? Prepoznanje. Preprostost. Spoštovanje. Hvaležnost. Zgodi se, da prepoznamo drug drugega. Prepoznam, da je moja potreba enaka vaši. Ne gre za moč. Ne gre za uničevanje. Ampak za ohranjanje tistega, kar je dragoceno. Gre za spoštovanje daru, ki smo ga prejeli. Gre za to, da smo živi.




Od četrtega leta javno govorim o miru. Prizadeval sem si, da bi se zazrl v posameznika in v njem videl samo človeka, ne ženske, ne moškega, ne reveža, ne bogataša, ne Indijca, ne Afričana. Ko nekoga pogledam, želim videti samo človeško bitje.


Svet mi je rekel: »Ne, vedeti moraš, ali je kristjan, musliman, hindujka, Američan, Nepalec, Šrilančanka, Afričan, Kanadčanka.« V življenju še nikoli nisem odkril ničesar dobrega, kar bi izhajalo iz tega, da bi nekoga videl kot kristjana, muslimana ali hindujca, kot žensko, kot moškega, kot bogataša ali kot reveža. Ni pomembno! Ni!


Ko gledam ljudi, čutim do njih ljubezen, ker so človeška bitja. Kdo sem jaz, da sodim, če niti dih ne sodi? Dih prihaja vanje. Dih prihaja vame.


Vsak pozna kak razlog, zakaj se mir ne more zgoditi. Nekateri imajo dva ali tri, štiri ali pet ali morda sto razlogov.


Ali veste, koliko razlogov imam za to, da bi moral biti mir na svetu? Osem milijard razlogov imam za mir, ker toliko ljudi živi na svetu.


Nekaj v nas pravi: »V svojem življenju potrebuješ mir.« No, uporabimo lahko marsikateri izraz. To je samo semantika. Lahko rečete »mir«. Lahko rečete »sreča«. Lahko rečete »veselje«. Lahko rečete »blaženost«. Ni pomembno. Toda ta mir je v vsakem od nas.




Ker smo ljudje, čutimo potrebo – a ne take, ki jo je ustvarila družba, marveč temeljno potrebo po izpolnitvi, po miru. Lahko je opletati z besedo »mir«. Toda kaj je mir? Ali je to samo poslušanje vetrnih zvončkov? Trenutek, ko ni prometa? Ko mimo nas ne hrumijo letala ali vlaki?


Ali je mir občutek? Nesporni občutek, ki se ne rodi iz misli. Vse, kar pride do nas, se rodi iz misli. Ko prejmemo dobro novico, pomislimo: »Stvari se odvijajo po mojem okusu.« Ko prejmemo slabo novico, pomislimo: »Zakaj se to dogaja meni?«


Mir je tisti kraj, ki ni poln definicij, ampak občutkov.


Ni treba veliko, da vzrojimo. Ko smo v avtu, na primer, in nekdo potrobi. Sin ali hči vam pove: »Ni mi uspelo,« in že se razburite. Je mir preprosto to, da se ne razburjamo?


Kaj je mir? Kaj pomeni biti tukaj, biti živ?


Dih – prihajanje in odhajanje tega diha. Pride od nikoder in tja tudi odide. Nikamor. Iz diha pride darilo življenja. Lahko obstajate. Lahko občudujete. Lahko ste hvaležni, da obstajate. Lahko čutite in sejete prijaznost. Lahko veste, da je vse v redu.


Mir je v vas, zakaj ga torej iščete zunaj? Ali res iščete mir ali pa iščete izpolnitev neke ideje? Ali si želite resničnega miru v življenju?


Ali pa želite le ponavljati: »Imam mir. Imam mir. Imam mir.« Kaj si želite – mir, ki pleše v vašem srcu, ali značko, na kateri piše »Imam mir«? Če si želite značko, tetovažo ali majico z napisom »Imam mir«, vam ne morem pomagati. Ničesar od tega nimam. Kakšen mir si želite?


Vsak ima svoje videnje utopije. Naj gre za družinsko življenje, za posel ali svet, kadarkoli teče beseda o miru, vedno se pojavi zamisel o utopiji. Toda beseda »utopija« izhaja iz dveh grških besed, ki pomenita »ne« in »kraj«. Beseda utopija torej pomeni »nikjer«. Utopija nikjer ne obstaja! Edini kraj, kjer lahko resnično doživite utopijo, je v vas samih. Ne tam zunaj. V vas. In dih vas vsak dan kliče, da izkusite to utopijo.


Kaj je mir? Je mir nekakšna ideja? Utopija? Vsi bodo plesali. Vsi bodo imeli cvetje v laseh. Nihče se ne bo prepiral. Na parkirišču ne bo težav.


To ni mir.


Mir je vse, kar je v vas dobrega. Mir je umirjenost v vas. Mir je prijaznost v vas. Mir je nežnost v vas. Mir je razumevanje v vas. Mir je hvaležnost v vas. Mir je svetloba v vašem srcu. Mir je veselje v vas. Mir je božansko v vas. Mir je sprejemanje blagoslova v vas. Mir je prihajanje in odhajanje diha v vas. Mir je lepota, ki ste vi.


Če bi vam pripovedoval o jutrišnjem dnevu, bi bila to igra ugibanja. Naj pa vam povem, kaj se dogaja v tem trenutku: dih je prišel v vas, odhaja in prihaja in vi ste živi.




Ker ste živi, je med vsemi občutki, ki jih lahko doživljate, en vodilni občutek. In to je radost.


Med vsemi stanji, v katerih ste lahko, je stanje, ki je vodilno, in to je stanje jasnosti.


Od vseh možnosti, ki jih imate v tem trenutku, obstaja možnost, ki je vodilna, in to je zadovoljstvo, mir.


Neverjetno možnost imate, da začutite in sprejmete življenje, da razumete vrednost vsakega diha, ki ga naredite.


Ljudje takoj rečejo: »Če se bom ukvarjal s prepoznavanjem vrednosti svojega diha, ne bom imel časa za nič drugega!« Ali trdite tako, ker ste to že izkusili?


Ali pa neki glas v vaši glavi pravi: »Ne – tega se ne da! Mir? Nemogoče!«


Od kod je prišel ta glas? Je bilo to zapisano nekje na nebu? Ali je bilo vrezano v jabolko, ki ste ga pojedli? Kdo je to rekel?


Pozabili ste najbolj neverjetno stvar: da ste prišli sem, na Zemljo, ne sami, ampak z mirom. Da ste prišli z upanjem, razumevanjem in modrostjo.


Toda o teh stvareh se ne pogovarjamo. Raje se nenehno pogovarjamo o težavah. Kaj pa rešitev? Rešitev je v vas. Vse, kar iščete, je v vas. Če boste to razumeli, se bo vaše življenje spremenilo.


Ljudje sprašujejo: »Kako pridem do miru?« Do miru pridete tako kot do vsega drugega – s strastjo.


Zaljubite se v mir. Postavite mir za prednostno nalogo v svojem življenju in našli ga boste.


Dobra novica je, da je to mogoče. Dobra novica je, da je v vas. Težji del je: ali imate strast? To je težak del. Zaljubite se v življenje.


In zaljubiti se v življenje je nekaj najbolj plemenitega, kar lahko človek stori.





3 Najsijajnejši dosežek človeštva


Ni svet tisti, ki potrebuje mir; mir potrebujemo ljudje. Ko bomo ljudje na svetu v sebi spokojni, bo miren tudi svet.


Ljudje čakajo, da bo prišel nekakšen angel in rešil njihove težave. Jaz jim pravim: »Angel je prišel.« Ali ste vedeli, da je prišel angel? In veste, kdo je ta angel? Vi! Vi ste angel, ki lahko spremeni vaše življenje.


Veliko ljudi pravi: »Oh, to se ne bo nikoli zgodilo. Preveč je pohlepa.« Nekaj vam moram povedati. Ste slišali za človekov pristanek na Luni? Pa veste, zakaj je prišlo do tega? Ne zaradi ljudi, ki so govorili, da se to ne more zgoditi. Temveč zaradi ljudi, ki so rekli, da se lahko zgodi. Zato se je zgodilo. Ko ste zaljubljeni v svoje življenje, v obstoj, takrat začnete spoštovati obstoj drugih. V današnjem svetu ni tako.


In to se mora spremeniti. Ta temeljna sprememba se ne začne s svetom tam zunaj. Začne se pri vsakem človeku na tem svetu.


Sprememb ne bodo prinesle vlade, velike institucije, policija ali vojska, temveč vsak posameznik, ki bo prevzel odgovornost za mir.


V vas je ocean miru. Ocean, ne prekop, jezero, kopalna kad. Zakaj ne čutimo tega miru? Ker ne poznamo sami sebe.


Odkar potujemo po svoji življenjski poti, hodimo v krogu in vedno znova prihajamo na isto križišče. Potrebujemo zemljevid. Pa veste, kako se imenuje ta zemljevid? »Spoznaj samega sebe.« Zemljevid je majhen kos papirja, na katerem piše: »Tukaj si in tja želiš priti.«


Jaz je združitev neskončnega in končnega, ki jo lahko spoznamo. In če poznamo sebe, smo v življenju že na voznikovem sedežu.




Imeti mir na Zemlji ni težko. Težko je ljudem prepoznati, kdo so. Ko bi to spoznali, bi bil mir samodejen. To sploh ne bi bila težava. Težava je v tem, da ne veste, kdo ste.


Človek vdihne, izdihne in ugotovi, da je živ. Paleta tega, kar lahko občutite, kar lahko izrazite, kar lahko veste, kar lahko razumete, kar lahko ste, je tako rekoč neskončna. Ni omejitev. To je kraljestvo srca. To je kraljestvo védenja. To je kraljestvo ljudi, ki so razumeli svoje dostojanstvo in jim ni težko zagotavljati dostojanstva drugim.


To je dan, ko se bo svet spremenil. Ne zato, ker vi govorite enak jezik, kot ga govorim jaz, in sva zato prijatelja. Temveč zato, ker ste vi živi in sem živ jaz, in sva zato prijatelja.


Če si želite miru v življenju, vedite, da mir ni daleč od vas, nikoli ni bil, saj pleše v srcu prav vsakega človeka.


Svet čaka. In sicer svet, kakršnega boste ustvarili in katerega del boste postali. Svet, ki vas spoštuje. Svet, ki vas razume. Svet, ki ne označuje vsega z nalepkami. Svet, ki bo sprejemal rodove človeških bitij, kot ste vi, dokler bo obstajala ta Zemlja. Ko živite polni hvaležnosti, prijaznosti, miru in veselja, želite taki ostati do konca življenja.


Vlade vsako leto padejo. Zakaj padejo? Ljudje ne prevzamejo odgovornosti. Odgovornost prenesejo na eno osebo: »Ti poskrbi za to!«


Prišel je čas, da to spremenimo. Prišel je čas, ko mora vsak prebivalec planeta Zemlja prevzeti odgovornost za blaginjo vsega človeštva in živalskih vrst in vrst črvov, vrst žuželk in vseh drugih vrst.


Nenehno prelaganje odgovornosti na ramena nekoga drugega se ni obneslo, a vseeno to počnemo še naprej. Kaj pa naše odgovornosti? Kakšna je vaša odgovornost? Vaša odgovornost je biti človek. Kaj pomeni biti človek? To, da ste oseba, ki se ji mir zdi lep.


Mir bo najboljši dosežek človeštva. Ne rakete, ne tehnologija, ampak mir. Vsi moramo prispevati, da bo to možno.


Kje se je rodila vojna in kje nemir? V nas. Se pravi, da v nas obstajata tako mir kot nemir? Drži. V nas je tema in v nas je svetloba.


Zanimivo je, da je svet našel temo. Svet je našel spopad. Svet je našel pohlep. Svet je našel nezavedanje.


Toda če lahko v sebi odkrijete jezo, če lahko v sebi odkrijete dvom, potem ste zagotovo sposobni doživeti v sebi tudi jasnost. Če smo zmožni sprožiti vojne, potem smo prav tako zmožni v ta svet vnesti skrb, spoštovanje, razumevanje in mir. Kajti to je samo druga stran medalje.


Nevednost in znanje sta soseda! Jasnost in dvom sta soseda. Življenje in smrt sta soseda – najbližja soseda. Tema in svetloba sta sosedi. Kako blizu sta si? Če vzamete eno, se takoj pojavi druga! Ni treba veliko.


Upanje, veselje, jasnost, razumevanje … so na eni strani. Dvom, strah, nesreča, nevednost so na drugi strani. Na katero stran greste?


Vedno me pretrese, ko vidim nasilje ljudi nad ljudmi. Kaj je šlo narobe, da vrednost življenja drugega človeka ne pomeni nič? Nekaj je šlo strašno narobe.


Na neki točki se moramo odločiti: »Ne!« Moramo se spremeniti. Pozabimo na »jaz« in poudarimo »mi«. Vsi mi. Preveč je razmišljanja, osredotočenega na »jaz«. Sčasoma so ljudje prešli na »jaz, jaz, jaz, jaz, daj mi, daj mi, daj mi, daj mi«. Poskusili smo z »jaz«, vendar se ni najbolje obneslo.


Prišel je čas, da »jaz« spremenimo v »mi«. Vsi smo na planetu Zemlja. Vsi moramo razumeti, kaj pomeni biti živ. Vsi si moramo pomagati med seboj. Ne bi smeli izumljati načinov, kako se pobijati – morali bi izumljati načine, kako pomagati drug drugemu.


To zahteva spremembo zavesti. Ne »jaz«, ampak »mi«. In »mi« smo vsi na Zemlji. Ker je to edina rešitev, ki je še nismo preizkusili.


Ali je mogoče prižgati luč miru in dostojanstva v srcu človeštva? Kje je stikalo? V tem je kleč. In to sploh ni eno stikalo; to je osem milijard stikal in vsako od njih je treba vklopiti. Ali je to mogoče? Je.


Mir ni nekaj, kar je treba ustvariti. Mir ni nekaj, kar je končni rezultat številnih dejanj. Pri vseh naših težavah, pri vseh naših vojnah, pri vseh naših tegobah je mir v vsakem človeškem bitju. Je že tam.


Slonja vrv


Nekoč je živel mož, ki še nikoli ni videl slona. Slišal je za vas, v kateri so imeli velikanske slone, in je odpotoval tja. Ker še nikoli ni videl slona, je bil resnično presenečen. Toda še bolj od slona ga je presenetilo, da je bil slon privezan za noge z zelo tanko vrvjo.


Kako lahko vrvica priklepa na mestu velikanskega slona? Mož je stopil k poglavarju in mu rekel: »Ti sloni pa niso zelo močni, kajne?«


»So, zelo močni so,« mu je odgovoril poglavar.


»Kako je mogoče, da to veliko, močno in mogočno žival priklepa na mestu taka tanka vrvica?«


Poglavar mu je razložil. »Ko so bili sloni še mladički, smo jih privezovali s tankimi vrvicami. Poskušali so se premakniti, a se niso mogli. Ko so rasli, smo jih ves čas privezovali z istimi tankimi vrvicami. Zdaj ko so odrasli, veliki in močni, ne poskušajo več pobegniti in mislijo, da jih lahko na mestu drži ta tanka vrv. Seveda pa ta ne bi zadržala tako močne živali, če bi poskušala pobegniti. Toda sloni niti ne poskušajo več pobegniti.«





Zakaj sem vam povedal to zgodbo? Ker se na neki način dogaja prav to. Vi ste veliko večji od vsote svojih težav. Toda težave pridejo. Hromijo vas in vi se ne zavedate svoje lastne moči. Ne zavedate se svoje lastne moči. Da imate kot človek v sebi moč, da premagate ovire.


Ljudje na planetu Zemlja smo odgovorni za njegovo usodo. Od voditeljev pričakujemo, da bodo rešili naše težave. Zanašati se moramo nase, in ne na voditelje. Mi smo tisti, ki drug drugemu prinašamo upanje. Mi osvetljujemo pot drug drugemu.


Ni razloga za vojno. Vojna sploh ne bi smela biti možnost! Pogovorite se, rešite nesoglasja. Ubiti človeka zaradi nekega razloga, vašega razloga, nikoli ne more biti sprejemljivo, niti danes niti kadarkoli.


Postanite preprosti in začutite dostojanstvo. Postanite preprosti in spoznajte, kakšna je resničnost. Isto sonce sije nad arabskim svetom, sije nad indijskim svetom, sije nad malezijskim svetom, avstralskim svetom, ameriškim svetom, kanadskim svetom, južnoameriškim svetom – vsepovsod! Isto sonce. Živimo na istem čudovitem planetu.


Svet nas uči razlik. Jaz pa želim poudariti podobnosti. Ker se potem lahko vsi počutimo dostojanstveno. Vsi lahko občutimo to preprostost. Vsi lahko čutimo breme drug drugega, čutimo bolečino drug drugega in smo soudeleženi v strasti drugega. To je civilizacija.


Na odru srca, v vsakem posameznem človeškem bitju mora plesati mir. Zanj niso potrebne želje, temveč odločnost. Zanj niso potrebne definicije, temveč jasnost. Če lahko gremo na Luno, bi zagotovo lahko prepotovali tudi najkrajšo razdaljo, ki obstaja: od posameznika do njegovega lastnega srca. In začutili radost, ki je v vseh nas.


Spoznajte razliko med modrostjo in znanjem. Pridobite znanje, vendar ga modro uporabljajte. Imeti znanje je odlično. Udejanjanje tega znanja je modrost.


Na tem svetu je tako veliko tehničnega znanja, vendar ga brez modrosti uporabljamo za medsebojno pobijanje. Če ga bomo uporabljali modro, bomo z njim lahko odpravili posledice globalnega segrevanja. Uporabite ga modro in morda bo lahko pomagalo polarnim medvedom, ki izgubljajo svoj življenjski prostor. Zlo, ki smo ga povzročili ljudje, je s tehnologijo mogoče preobrniti, če jo le pametno uporabimo.


Postati morate empatični. Ne sočutni. Empatični. Če kaj, lahko vojne ustavi empatija. Ljudje niso več sočutni. Empatija je, da se znate vživeti v drugo osebo. To ne pomeni, da se z njo strinjate. To ne pomeni, da se z njo ne strinjate. Samo to, da znate videti njeno stališče.


Ne vidimo stališč drugega, zato se borimo v imenu boga. Borimo se v imenu vere. Borimo se v imenu miru. Borimo se v imenu veselja.


Borimo se v imenu vseh stvari, ki so na tem svetu vedno veljale za dragocene. Postale so točke spora, ko bi vendar morale biti rešilne točke naše družbe. Da ne bi sočustvovali le drug z drugim, temveč tudi z živalmi, ki izgubljajo svoj življenjski prostor.


Vidim, kaj se dogaja na tem svetu, in to ni dobro. Čas je, da to spremenimo. Sprememba se lahko začne le pri nas. Mi pa hočemo, da se sprememba začne v drugih, ne v nas.


To je zato, ker ne vemo, kdo smo. Mi smo natanko taki, kot so »oni«. Poznavanje samega sebe je zelo dragoceno.


Komu bo to koristilo? Nam. Nam bo koristilo. Prihodnjim generacijam bo koristilo. Njihovim otrokom in vnukom bo koristilo. Ta svet je lahko kraj, ki ga bodo s ponosom imenovali za svojega. Imam zelo, zelo dober občutek. Če si to resnično želimo, je to mogoče.





4 Vrnite se domov


Moja strategija je zelo preprosta: biti v miru s samim seboj. Samo vi. Nihče drug ni vpleten. Bodite v miru s seboj. In kako ste lahko v miru s seboj? Odpotujte k sebi. Spoznati morate sebe.


Ko se spoznate, morate doseči zmago nad seboj. Ne zmage nad sosedom ali kom drugim. Temveč zmago nad samim seboj.


Ko zmagate nad seboj, ste lahko v miru s seboj. In ko ste v miru s seboj, se lahko pomirite s svetom. Ko dovolj ljudi sklene mir s seboj in s svetom, na obzorje začne prihajati svetovni mir.


Ko nastopi vojna, umirajo nedolžni. In ko ste v vojni s samim seboj, umirajo nedolžni trenutki vašega življenja.


Vsak trenutek obstoja je nedolžen. Ko pride k vam, je popolnoma nedolžen, kot majhen otrok. Prinaša vam samo možnost.


Lahko ga pregnetete. Lahko ga preganete. Lahko ga uničite. Če želite, lahko iz njega ustvarite pošast. Lahko pa ga obdržite kot najbolj nežen, blag čas s seboj – in prisluhnete tistemu občutku, ki napolni srce in vzbudi hvaležnost.


Mir je mogoč, vendar potrebuje strategijo za zmago v vojni. In mi bomo imeli zelo jasno strategijo. Ne bomo se podali v prenagljeno akcijo. Kajti sovražnik, o katerem govorimo, obstaja že zelo, zelo dolgo.


Jeza. Strah. Sovraštvo. Ti obstajajo že veliko dlje kot vi. In veliko, veliko ljudi se je skušalo boriti proti njim. In niso zmagali. Moja strategija je, da ne prelijem niti ene kapljice krvi. Niti ene same kapljice. In zmagam.


Vi ste bojišče. Vi ste sovražnik. In vi morate biti zmagovalec. Zato ne sme biti prelita niti ena kapljica krvi. Ker bo to vaša kri. Nobene krvi torej. Samo zmagajte. Zmagajte. Močno oboroženi z jasnostjo. Ali veste, koliko ljudi je pomoril sovražnik, imenovan dvom? Kako zelo se bojite dvoma?


Poznati sebe je najmočnejši del te strategije. Kajti če se ne poznate, nikoli ne boste vedeli, kako močni ste. Boste pa morda verjeli, kako šibki ste.


Toda nikoli ne boste vedeli, kako močni ste. Za boj v tej vojni morate biti v dobri kondiciji. Še posebej, če nočete, da pride do prelivanja krvi.


Potrebna je disciplina. Kakšna disciplina? Da postanete goreč občudovalec veselja. Goreč občudovalec lepote. Da začnete prepoznavati. Največje potovanje v vašem življenju je potovanje nespremenljivosti. To je potovanje nazaj k sebi, nazaj k svojemu domu.


Spremenili ste se. Kako daleč ste od otroškega srca? Kako zelo ste se spremenili tam nekje daleč, izgubljeni v deželi nezavedanja, poškodovani, prizadeti in potolčeni? Vrnite se domov. Pojdite vase in začutite božansko radost in lepoto. Naučite se prepoznati najbolj obetavno stvar.


Kdaj pa kdaj ste šli morda predaleč od doma. Toda vaš dom je še vedno na svojem mestu. Če ste živi, vam dih govori: »Pojdi domov.« Ko ste zapustili dom, ste doma pustili tudi zdravo pamet. To si morate odpustiti. Le z odpuščanjem se lahko vrnete domov.


V vašem domu je mir. V vašem domu je modrost. V vašem domu je jasnost. V vašem domu je svetloba. V vašem domu je radost. V vašem domu je izpolnitev. Toda edino bitje, ki ga ni doma, ste vi. Zato se vrnite domov.




Popotniki občutijo olajšanje, ko prispejo na cilj. Kot takrat, ko se vrnete domov ali ko najdete, kar ste iskali. Tudi če ne veste, kaj iščete – ko tisto najdete, takoj ugotovite in si rečete: »To je to. To je tisto, kar sem iskal.« Občutek olajšanja je neverjeten.


Vaše potovanje je potovanje k sebi. Ko se vrnete domov, boste na svet gledali drugače. Svet ne bo sklenil miru z vami. Vi morate skleniti mir s svetom.


Če želite radost v življenju, v sebi ponovno odkrijte otroško srce. Kadar ponovno vidimo s čistimi očmi svojega srca, takrat lahko cenimo dar, ki nam je bil dan, dar obstoja. Da, takrat mi res nekaj pomeni to, da živim, da mi je bilo podarjeno življenje, da dobivam dar tega diha znova in znova in znova.


Pojdite vase in začutite, kaj se dogaja v vas, začutite, kako ta dih prihaja in odhaja. Začutite to lepoto. Začutite to energijo. Začutite to resničnost.





O avtorju




Od čudežnega dečka in najstniške ikone sedemdesetih let dvajsetega stoletja do ambasadorja svetovnega miru in avtorja uspešnice New York Timesa je Prem Rawat milijonom ljudi prinesel izjemno jasnost, navdih in poglobljeno življenjsko učenje.

Prvi javni govor je imel v rodni Indiji, ko je bil star komaj štiri leta. Prem Rawat, ki zdaj živi v Združenih državah Amerike, devet mesecev na leto potuje po svetu, sodeluje z ljudmi iz vseh družbenih slojev in jim kaže, kako izkusiti vir miru v sebi. Njegova globalna prizadevanja segajo v več kot sto držav in prinašajo praktično sporočilo upanja, sreče in miru vsakemu posamezniku posebej.

Prem Rawat je avtor uspešnice New York Timesa Prisluhni sebi: kako najti mir v hrupnem svetu, ki je leta 2023 izšla tudi v slovenščini, in avtor izjemno uspešnega programa Izobraževanje za mir, ki ga uporabljajo že v štiriinosemdesetih državah. Kot pilot letal s fiksnimi in rotorskimi krili je opravil že več kot 14.500 ur letenja. Je tudi navdušen fotograf, kuhar, restavrator starodobnih avtomobilov, oče štirih otrok in ded štirih vnukov.





Vsebina

Predgovor

Uvod


I. Kaj je dih?

1. Prvi in zadnji

2. Samo za vas


II. Pomen diha

1. Dragoceno darilo

2. Končno in neskončno

3. Spoznajte se

4. Sprejemanje

5. Uživanje v življenju

6. Hvaležno srce


III. Dih prinaša mir

1. Zapuščeno polje

2. Po en korak naenkrat

3. Najsijajnejši dosežek človeštva

4. Vrnite se domov





Naslov izvirnika BREATH © 2025 Prem Rawat

© 2025 Rawat Creations LLC. All rights reserved.

Izvirno delo prvič objavljeno v Združenih državah Amerike pri založbi St. Martin’s Essentials, blagovni znamki založbe St. Martin’s Publishing Group.

Ilustracije: Akiko Kunisu

Ilustracije in oblikovanje veznih listov: Prem Rawat

Prem Rawat

DIH

Prebudi se v življenje!

Prevedla: Tina Mahkota

Lektorirala: Tjaša Mislej

Korigirala: Mojca Seliškar, Žiga Valetič

Izdajatelj in založnik: Paleo, d. o. o., Ljubljana, 2025

Elektronska izdaja

Dostopno na: www.beletrinadigital.si

Copyright © za slovensko izdajo: Paleo d. o. o. 2025. Vse pravice pridržane.

Nobenega dela te knjige ni dovoljeno uporabljati ali razmnoževati na kakršen koli način brez pisnega dovoljenja založnika, razen v primeru kratkih citatov v kritičnih člankih in recenzijah.

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 239763459

ISBN 978-961-96410-6-4 (ePUB)

Paleo založništvo, d. o. o., Ledarska ulica 5a, 1000 Ljubljana

E-pošta: info@prisluhnisebi.com, www.prisluhnisebi.com