KNJIŽEVNOST MESEČNIK ZA UMETNOST IN ZNANOST L. III. ŠT. 12. JOŽE KRANJC: Direktor Čampa (Odlomek iz drugega dejanja). SPECTATOR: Vprašanje srednjih slojev (II. — Konec). RUDOLF ROJC: V pričakovanju (Pesem). V. ŠK.: Psihoanaliza in individualna psihologija (II. — Konec). TONE ČUFAR: Dve pesmi (Pionirji novega sveta. — Jetičnik). OSKAR HUDALES: Reportaža s pokopališča. —R— Š—: Borba proti Marcu (II. — Konec). R. S.: Knjige Mladinske matice za leto 1935. V. ŠK: Nekaj pripomb ob »Direktorju Čampi«. V. ŠK.: Še nekaj o knjigi »Žena v današnji družbi«. DECEMBER UREDNIK BRATKO KREFT ‘\r ■ <. ' "1 -J^ ■1 r \ . J A _ ", . tb. . j l * JOŽEF HOFBAUER: »POHOD V ZMEDO« VOJNIH ROMANOV SMO DOBILI zadnja leta lepo število v vseh jezikih, pri vsefc narodih. Postali so skoraj moda in ljudje, zlasti tisti, ki so sami preživeli vojno z vsemi njenimi grozotami, so jih z navdušenjem brali, čeprav s18. Brnmaire Luja Bonaparte« in odlomek »Marx o francoskem kmetu« v I. letniku »Književnosti«, v srbohrvaščini »Klasne borbe u Francuskoj« in »Revolucija i kontrarevolucija u Nemačkoj« ter Engelsov »Seljački rat«, ki je napovedan tudi v slovenščini. V letošnjem ko- JU Cankarjeve družbe je Sigma prevedel odstavek »Marx o malomeščanstvu«; način, kako je ta odstavek vzet iz celote in objavljen brez komentarja, je tipičen za socialdemokraško taktiko; kajti iz tega odstavka zveni samo: »Vi, malomeščani, ste deklasirani, ste propadli, spadate v propad, ker ste reakcionarni, in mi nimamo z Vami’ prav nič skupnega.« Tak način obravnavanja malomeščanstva v današnjem času, ki pomaga vihteti udarce kapitala proti tem masam, in malomeščanskim masam, ki sestoje prav tako iz ljudi in še zelo velikega števila prebivalstva in hočejo prav tako živeti, ne pokaže nobenega pozitivnega lznoda, tak način vodi malomeščanstvo proč od proletariata v fašizem, i •* * i ,wh°le thing in Germany wird abhangen von der Moglich-keit to back the proletarian revolution by some second edition of the Feasants war.« Marxovo pismo Engelsu z dne 16. aprila 1856 iz Londona; celotna izdaja III/II, str. 131. ... jeni sovražniki delavskega gibanja in socializma;7 na ta zaključek so bili še posebno ponosni. Iz tega so izvajali, da je treba čakati na daljšo dobo razvoja, v teku katere bo kapitalizem te srednje plasti docela izpodrinil, tako da bo industrijski proletariat tvoril večino vsakega naroda. Na to čakanje so sklenili preusmeriti vso svojo politiko. Koliko je razvoj zaposlenega industrijskega proletariata v absolutno večino prebivalstva v obstoječih kapitalističnih razmerah sploh mogoč in v kolikih generacijah in s kakšnimi bolečinami, ne spada v naše razmotri-vanje na tem mestu. Tukaj smo dolžni ugotoviti samo to. da je ta taktika čakanja druga stran trditve o nevarnosti prezgodnjega socializma in da je ta taktika povzročila opuščanje vsake zveze s srednjimi sloji, neredko pa tudi sovražno stališče do njih. Vsi pristaši te taktike so n. pr. svoj čas napovedovali skorajšen propad ruske oktobrske revolucije, v prvi vrsti sklicujoč se na to, da so srednji sloji v Rusiji v ogromni večini, kar so dotlej in takrat res bili.8 Vsa politika socialnodemokratičnega vodstva je izhajala potem iz sledečih zaključkov: Srednje plasti so same po sebi reakcionarna masa in so po ekonomskih zakonih prepuščene poginu; čim prej poginejo, tem bolje za delavski razred. Male kapitaliste (malo industrijo) in srednje sloje so tedaj obravnavali na isti način in so jih enako prepuščali poginu, čeprav je med obema skupinama bistvena razlika, kajti srednji sloji se prav tako preživljajo z delom svojih rok kakor proletariat. Za srednje sloje so se menili le, kolikor so jih potrebovali za volitve; edino, kar so jim nudili in dajali, je bila čista demokracija, toda v razviti, čisti meščanski demokraciji kapital prav tako in še hitreje dobesedno ugonablja srednje sloje in njihove pripadnike telesno in duševno (prim. današnji boj srednjih slojev proti »liberalizmu«!). Da bi pa mehanizem kapitalistične produkcije čim prej odpravil srednje sloje kot take, je socialno demokratično vodstvo v načelu podpiralo kapitalizem in ga je po eni strani branilo pred srednjimi sloji, po drugi strani pa pred proletariatom (n. pr. v Nemčiji leta 1918 in 1923, v Avstriji 1918 in 1927, v Italiji 1920 in 1921). smatrajoč proletariat napram celotnemu prebivalstvu za številčno še preslab in za premalo zrel za socializem. V tej politiki si je vodstvo pomagalo na ta način, da je velik del socialnih pridobitev za delavce kupilo od velekapitala na račun srednjih slojev ali pa vsaj pustilo srednje sloje brez vsakih socialnih pridobitev. 1 Podobno zahtevajo danes socialistični desničarji pri nas ustanovitev tretjega delavskega bloka, ki bo tudi proti meščanski opoziciji in so proti ljudski fronti svobode. 8 V tem tiči jedro oportunizmu G. V. Plehanova, ki je gledal samo na proletariat, ni pa videl vsega ljudstva kakor Marx. Prim. Ločanove opombe v »Osnovnih problemih marksizma na str. XX in 34, dalje prip. Plehanova (29) na str. 97. Eden od primerov odbijanja srednjih slojev v dnevnem ekonomskem boju je tako zvana socialistična zgraditev Dunaja, ki so jo hoteli izvesti, oziroma, ki so jo po svojih trditvah že napol izvedli avstromarksisti Otto Bauer, Seitz in drugi z davčno politiko, brez razlastitve velekapitala in brez nacionalizacije bank. Toda s svojim tako zvanim demokratičnim socializmom i. niso mogli odpraviti velekapitalističnega izkoriščanja proletariata in srednjih slojev; 2. progresivni davek, ki so ga uvedli, ni Rotschildu v takem demokratičnem socializmu skrivil niti lasu; 3. Rotschildova banka je bila sanirana na stroške malih davkoplačevalcev, malih trgovcev, obrtnikov in malih rentnikov. Ta občinski socializem na račun srednjih slojev in ki ni dal srednjim slojem nič, je gnal mase srednjih slojev v patriotsko fronto in v Heimwehr. Drugi primer odbijanja srednjih slojev je propagiranje tako zvanega »zadružnega socializma« v kapitalističnih deželah. Marx in Engels sta pozdravila zadruge kot enega od dokazov, da lahko delavci producirajo brez kapitalista: praktično vrednost za naše razmere sta pa videla v njih samo toliko, kolikor služijo zadruge kot delavske pomožne organizacije za materialno pomoč v strokovnem in političnem boju in kot zatočišče proti oderuštvu. Moderni revizionistični socializem pa je proglasil zadruge za neke vrste prehod iz kapitalizma v socializem. Velekapital ni mogel imeti nič proti takemu zadružnemu socializmu ter je njegovo idejo toleriral in podpiral; v nekih državah hočejo fašistični ideologi z nedolžno zadružno demagogijo zlasti na kmetih udu-šiti in zamenjati boj proti nacionalnemu zatiranju in izkoriščanju in preprečiti zvezo kmečkega prebivalstva z delavskim razredom. Delavske zadruge potom svoje gole konkurence nikdar ne morejo izpodriniti gospodarjev sveta — petrolejskih in premogovnih svetovnih trustov, koncernov težke metalurgične, elektrotehnične in kemične industrije, velikih tekstilnih in usnjarskih koncernov, železnic, paroplovnih družb, tudi če bi ti koncerni s svojo politično močjo ne ovirali take konkurence. Revnim in malim kmetom ne pomagajo zadruge prav nič, ker nimajo ničesar prodajati in si nimajo na kaj posojati. Po drugi strani so zadruge sredstvo za pritekanje finančnega (bančnega) kapitala na deželo, ker so njihova lastna kreditna sredstva preslaba, in tako padajo pod vpliv velekapitala.” Proletarizirani 0 V vprašanju zadrug in nacionalnem vprašanju se vidi moč in važnost pravilnega razumevanja dialektike. Delavski razred gleda na vse to s stališča svoje končne osvoboditve, zato pa v različnih dobah zavzema različno stališče k tem vprašanjem. Pomen zadrug v prejšnjem stoletju, danes v kapitalističnih deželah in danes v socializmu je povsem različen. Stališče naprednega delavskega gibanja v nacionalnem vprašanju na Slovaškem je povsem drugačno v letih 1920 do 1930, ko je bila na Nemškem, v Avstriji in deloma na Poljskem liberalna demokracija, kakor pa danes, in že celo drugačno kakor v letih 1918 in 1919. In prav tako se v konkretni situaciji spremeni stališče k Zvezi srednji sloji sploh ne morejo v zadruge, ker nič nimajo. Ideja izpodrivanja kapitalizma s čistim ekonomskim bojem potom zadrug je bila nekam utemeljena kvečjemu še v 18. in 19. stoletju, ko so bili kapitalistični obrati še majhni in strojne naprave male in poceni. Danes je ta ideja neresnična in današnji zadružni apostoli med delavstvom so nakopali delavskemu razredu splošno sovraštvo velikega dela srednjih slojev, v prvi vrsti malih trgovcev detajlistov. Krščanski in socialno demokraški birokrati so napravili iz zadrug svoje gospodarske organe, kateri so jim donašali mastne zaslužke, ter so jih dejansko spremenili v organizacije za dobiček po kapitalističnem principu. Z geslom graditve socializma so te zadruge prodajale sladkor in špirit na primer za nekaj par ceneje ali so dajale na leto nekaj dinarjev »dividend« in so pritegnile delavske konzumente, pri čemer so jim v mnogih meščanskih državah meščanski in socialno demokraški ministri v cilju bodisi solidaristične bodisi socialistične vzgoje dajali še razne kredite in davčne olajšave. Po eni strani je bila to politika male materialne pomoči in protekcije delavcem na račun in v škodo srednjih plasti; po drugi strani vsi ogromni dobički zadrug niso bili uporabljeni za boj delavskega razreda proti kapitalu, temveč za visoke plače zadružnih boncev in njihovih družin in zvez ali za podpiranje politike sloge med delom in kapitalom; in tretjič so zadruge postajale bolj ali manj odvisne od kapitalističnih velebank in s tem tudi njihove politike in so prihajale pod njihov politični vpliv. Zlasti v Avstriji in Nemčiji je ta tako zvani zadružni socializem vzbujal odpor in ogorčenje srednjih slojev. V Bolgariji in predvojni Rusiji n. pr. ni bilo takega odpora, ker zadružni socialisti niso bili v premoči in ker so imele zadruge delavsko politiko. narodov in oboroževanju. Mehanično in absolutno pojmovanje raznih načel utegne biti zu delavski razred najbolj usodno. Dialektika voditeljev socialne demokracije je bila doslej vedno tako obrnjena, da je podpirala kapital, da je objektivno izhajala s stališča kapitala. Podobno vprašanje delavskih zadrug je tudi vprašanje kmečkih zadrug. Revnim in velikemu delu srednjih kmetov zadruge nič ne pomagajo; glavno korist imajo od njih veliki kmetje, ki imajo največ prodati in ki v zadrugah lažje dobijo kredit kakor mali kmetje in ga lažje odplačil jejo. Toda zadruge postajajo vedno bolj zvezane z vele-bankami in odvisne od njih ter postanejo sredstvo za pritisk finančnega kapitala na deželo in za naraščanje njegovega vpliva. Radičeva kapitulacija leta 1925 je bila prav kapitulacija pred naj večjimi bankami, od katerih so njegove zadruge potrebovale kredita. Majhen val kapitalistične krize podere ves »zadružni socializem« v kapitalizmu, tako v mestu kakor na deželi. V nekih narodno neenotnih kapitalističnih državah hočejo fašistični voditelji z nedolžno zadružno demagogijo zlasti na kmetih udušiti boj proti nacionalnemu zatiranju in preprečiti zvezo kmečkega prebivalstva z delavskim razredom. Rudolf Rojc: V PRIČAKOVANJU Preklete in neznosne, dolgočasne ure, ko v tem tovarniškem oddelku mračnem ždim, postopam, delam se, ko da bi delal in zdim se sebi samemu neumni božji volek in čakam in se ne borim. Vsak dan pa rasejo brezdelnih vrste; so fantje, so možje, so žene in dekleta in vsem, in vsem pretesen je ta svet. Ho, kdo bi vedel, kdaj še jaz v te temne vrste stopim, k izobčencem, brezdomcem in brezdomovincem. Morda ostanem, ker je majhna, majhna moja plača, morda bom pal, še za sramotnejši denar prodal se, ker ni še prišel čas, ko bomo složni vsi, kar nas trpi v fabrikah. O. pa takrat — takrat ne bom to jaz, drug človek bo, ki bo omagal in bo pal in ki ga žalostno in strogo bo vprašala žena: »Le zakaj si nas izdal?« — ker tudi ona dolga leta že v fabriko hodi. V. Šk.: PSIHOANALIZA IN INDIVIDUALNA PSIHOLOGIJA (Konec.) Radi slabe preglednosti in težke čitljivosti rokopisa se je v zadnji številki vrinilo v ta članek več izprememb besedila in odstavkov, ki stilistično in vsebinsko motijo. Razen ostalih takili napak, ki naj jih čitatelj sam popravi, omenjamo tu: str. 359., vrsta 30., čitaj »z, lahko rečemo, odiozno...«; str. 360., vrsta t. se mora glasiti: »... nočemo podpirati površnega spoznavanja naukov...«; dalje str. 361., vrsta 2., namesto »Zanimivo je..čitaj »Znano je...«; str. 361., vrsta 23., mora biti zapisano namesto »izgine«: »odrine«; dalje str. 362., odstavek 5 spada k odst. 4. nakar mora slediti zvezdica in novi oddelek. V. Šk. m. Osnovni nauki individualne psihologije. Adlerjeva teorija pri spoznavanju človeka ne skuša njegove duševnosti razčleniti na vrsto sestavnih delov, temveč smatra posamezne pojave v duševnem življenju za izraz enotne, ne- deljive (»individualne«) celote, človekove osebnosti, njegovega značaja. Pri tem postavlja trditev, da je usmerjeno človekovo delovanje od zgodnje mladosti do poznejših let po isti življenjski črti, ki teži k nekemu cilju. Vse človekovo mišljenj.e, čutenje in kotenje ima torej neki stalni cilj. Individualna psihologija torej ne poudarja vzročnosti, kavzalnosti, duševnih doživljajev, temveč njih smotrenost, njih finalnost; ne ugotavlja vzroka nekega duševnega pojava, temveč njegov smoter. Človeška duševnost je po tem nauku v neposredni odvisnosti od možnosti poljubnega izpreminjanja mesta, premikanja. Njena funkcija je vrsta obrambnih in napadalnih ukrepov, ki naj zagotovijo osebi gotovost (varnost) v okolju, ki jo obdaja. Smoter, h kateremu teži vsak človek, je torej dosega občutka gotovosti. Ta gotovost pa se nanaša na človekov položaj napram soljudem, uapram danemu okolju, v katerem živi. Individualna psihologija torej ne jemlje človeka kot osamljen stvor, temveč kot socialno bitje, ki živi v družbi, katere pravila in presnavljanja se odražajo tudi na posamezniku. Ta pravila pa so zakoni historičnega materializma, kakor sta jih dognala Marx in Engels — tako pravi vsaj dr. Adler. Vpliv tega okolja ali mil je ja na posameznika je ogromen. neprimerno večji kakor pa vpliv podedovanih lastnosti. — Učinkovati začenja milje na človeka v najzgodnejši mladosti, v otroških letih. In značilno je: vtisi, ki jih naredi okolje na človeka v otroških letih, so odločilni za vse življenje. Ti vplivi ustvarijo v njegovi duševnosti vodilno linijo, po kateri se razvije značaj. — Tudi značaj je socialen pojem. Pod »potezo značaja« razumeva individualna psihologija izraz človeške duševnosti, ki se nam pokaže takrat, ko se človek loti reševanja življenjskih nalog. Življenjske naloge so v glavnem tri: ureditev odnosa do soljudi, do družbe; ureditev odnosa do dela in rešitev spolnega vprašanja (normalno: pridobitev spolnega tovariša). Zaradi lažje obrambe pred naravnimi neprilikami in zaradi lažjega dobavljanja življenjskih potrebščin je živel človek od pradavnine do današnjih dni v skupinah. Za časa tega sožitja se je v njem razvil čut za skupnost, ki ga navaja k obzirnosti do soljudi in k vzajemni podpori. V nasprotju s tem čutom pa deluje težnja po uveljavljanju lastne osebe nad soljudmi. Ta težnja pa je izraz iskanja neke gotovosti v družbi, v kateri se čuti posameznik negotovega, manjvrednega. — Občutek manjvrednosti nastane v človeku iz raznih razlogov. Predvsem občuti manjvrednost vsakdo kot otrok. Njegova telesna slabost, navezanost na hranitelje in vzgojitelje zbudijo v njem občutek, da je nebogljen in v primeri s starejšimi ljudmi manjvreden. Tudi ni vseeno, ali je otrok v družini edinec, ali je najstarejši otrok. — Znano je, da imajo v večini družin najstarejši otroci neke predpravice pred mlajšimi, najmlajšega starši najbolj ljubijo, tako da so srednji otroci najmanj uvaže-vani. — Potem spol. Ženske so v današnji družbi zapostavljene; naravno je torej, da se čutijo napram moškim, zlasti bratom, često manjvredne. Kakor položaj v družini in spol, tako zbuja v otroku občutek manjvrednosti tudi revščina v družini, v kateri je zra-stel, zlasti, ko pride v dotiko z bogatejšimi otroci. Prav tako učinkuje neugoden socialni položaj, n. pr. nezakonsko rojstvo; dalje telesne hibe, šibka postava, slabo zdravje itd. Posebno poglavje predstavljajo napake pri vzgoji, ki vsebuje danes že vse polno kazni in drugih ponižanj, ki včasih za vedno uničijo samozavest v človeku. Taki ljudje postanejo često zločinci — brez prave svoje krivde. Družba pa, ki je povzročila, da so postali taki, jih obsoja in kaznuje. — Na občutek manjvrednosti lahko reagira človeška duševnost na dva načina: ali nastopi popoln obup nad samim seboj (Ent-miitigung) ali pa začenja — večinoma podzavest — siliti človeka k udejstvovanju, ki naj bi njemu samemu in soljudem dokazalo, da le ni manj vreden kakor ostali ljudje. Ta t e ž n j a po uveljavljanju je torej v svojem bistvu poskus, nadomestiti ali kompenzirati pomanjkljivost, zavoljo katere ta posameznik ni »enakovreden« član družbe. Kadar pa ima kdo posebno močan občutek manjvrednosti, se ne zadavolji z dosego enakovrednosti v družbi, temveč skuša z najrazličnejšimi sredstvi, z izrednimi dejanji, postaviti svojo osebo v ospredje; stremljenje po kompenzaciji se izprevrže v stremljenje po n a d k o m p e n -z a c i j i. Tako zvana častihlepnost je torej posledica močnega občutja manjvrednosti. Stremljenje po nadkompenzaciji se seveda ne izraža le v dejanjih, temveč — in to skoro še češče — v besedah (na primer bahanje je precej gotov znak za občutek manjvrednosti) in pa v sanjarjenju, pri katerem si taka oseba predstavlja samo sebe mogočno in čaščeno. — Prav zanimiva kompenzacija in nadkompenzacija se vrši v nekaterih primerih manjvrednosti organov, n. pr. čutil, ko posveti človek vso pažnjo temu organu in ga toliko neguje, da se nazadnje razvije še boljše kakor ostala čutila. Tak slučaj vidimo pri nekaterih umetnikih, ki so n. pr. pri svoji naglušnosti postali glasbeniki s sijajnim posluhom. Izsledki o nadkompenzaciji pri manjvrednosti organov spadajo med prva in najpomembnejša dognanja dr. Alfreda Adlerja. Nauk o manjvrednosti in stremljenju po kompenzaciji je težišče individualne psihologije. — Po njej poteka človekovo duševno življenje v borbi med čutom za skupnost in med težnjo po osebnem uveljavljanju. Pozitivno vrednoti individualna psihologija seveda čut za skupnost, po katerem se posameznik sklada s soljudmi. Človekova dolžnost je torej, da s svojimi sebičnimi nagibi ne moti harmonije, soglasja, ki naj vlada v človeški skupnosti. — Tu naj omenimo še pomen besede »kompleks«, ki jo slišimo često, uporabljeno v smislu »občutka manjvrednosti« (»ta človek ima komplekse«). — »Kompleks« pomeni »skupina«; v duševnem življenju: skupino asociiranih, združenih dojmov, predstav, čuvstev, ki spadajo po svoji vsebini ali nastanku skupaj. — Tako imamo n. pr. v psihoanalizi Oidipov kompleks, čigar bistvo je sinova spolna ljubezen do matere in sovraštvo do očeta. — »Manjvrednostni kompleks« pomeni torej skupino predstav, čuvstev, dojmov, ki so zbudili v neki osebi občutek manjvrednosti in ki delujejo dalje v njegovi duševnosti, zlasti v podzavestni, tako da povzročajo pojave, ki jih poznamo kot reakcijo človeške duševnosti na občutek manjvrednosti. — IV. Ko zavzemamo svoje stališče do psihoanalize, moramo ugotoviti, da pomeni Freudov nauk — prav tako v psihologiji kakor tudi v nevrologiji — prevrat zgodovinskega pomena. Kajti dognanja o podzavesti so odprla proučevanju človeške duševnosti ogromno novih vidikov. Ugotovitve o vzročnosti — determinizmu, o dinamiki podzavesti, o vplivu materialnih procesov v človeškem telesu na podzavest, tvorijo osnovo, ki bo brez dvoma podlaga za vse tiste bodoče psihološke sisteme, ki naj bodo znanstveni in kritični. — Metoda priklice-vanja v zavest in sproščevanja kompleksov po odreagiranju je danes edina pomoč v velikem številu živčnih bolezni, kjer so odpovedala vsa dosedanja sredstva, ki so bila pogostoma tudi silno naivna, n. pr. prhe z mrzlo vodo in podobno. Čeprav je tudi v ostalih tezah, ki se tičejo podzavestnega življenja, brez dvoma nekaj pravilnosti, je vendar gotovo, da vseh duševnih pojavov z njimi ne moremo razložiti. To velja o »pogreškah«, ki jih vseh gotovo ne moremo tolmačiti z delovanjem kake prikrite želje, dalje o sanjah, zlasti pa o sanjski simboliki, ki je kljub obširnim Freudovim študijam še močno neobdelana snov; dalje o perverznostih itd. Glede študija seksualnosti pa moramo priznati, da je dal dr. Freud doslej še najpopolnejšo in najenotnejšo teorijo o njej, čeprav sloni tudi ta še marsikje le na domnevah, ki nikakor niso ** dokazane. Največje vrednosti bodo verjetno dognanja o infantilni seksualnosti (otrokovi spolnosti) — čeprav je tudi tu še marsikaj potrebno izpopolnitve, dalje dognanja o sublimacijah, o nevrozah itd. Kakor pa je psihoanaliza pravilna v marsikaterem svojem zaključku o človeku kot posamezniku, tako je nemogoče z njo razlagati pojave v socialnem življenju. — Nagibi, ki vodijo posameznika. ne vodijo celotne družbe, saj njeni zakoni niso vsota vseh zakonov, ki veljajo za poedinca, temveč se razvija človeštvo po posebnih pravilih, ki se odražajo na posameznikih; ne more pa biti narobe, da bi mogli s fiziološkimi vplivi razlagati pojave socialnega, gospodarskega, političnega značaja. S tega stališča moramo odkloniti vso teorijo o nastanku vere, ženinega položaja v družini, o nastanku kulture kot proizvoda zatirane spolnosti (s tem pa ne zanikavaino, da je sublimirani spolni nagon pri marsikaterem posamezniku res deloma vir energije za kulturno udejstvovanje). — V tem oziru greše tudi marksisti-psihoanalitiki, ko skušajo povdarjati, da podzavestne seksualne težnje bistveno vplivajo na sociološke pojave (n. pr. dr. Reich v »Dialektischer Materia-lismus und Psychoanalyse). Tudi ni mogoče povsem prepričano trditi, da bi pri večini izrazov psihologije množic soodločal spolni nagon (dr. Reich n. pr. domneva v spisu »MassenpsychoIogie des Faschismus«, da predstavlja znamenje kljukastega križa za množice mikavnost seksualnega značaja, kajti podzavestno slutijo, da je to znamenje nastalo v mnogih primerih iz stilizirane slike dveh teles v spolnem občevanju). Splošno velja glede psihoanalize, da je veliko preveč individualistična in da ne upošteva vpliva socialnih momentov na človeka. To nam postane razumljivo, če gledamo nanjo kot na proizvod okolnosti, v katerih je nastala. Dr. Freud je prišel do svojih zaključkov ob opazovanju pacientov in zlasti pacientinj iz dunajskih meščanskih, bogatih krogov. Te pacientke so bile nevrotične, histerične, in pri teh je zelo verjetno, da Freud ni mogel priti do drugih zaključkov, kakor do tega, da so nevroze večinoma posledice bolnega spolnega življenja. — Tudi ni brez pomena, da so bili pacienti premožni (zdravljenje je bilo dolgotrajno in drago), tako da do siika s širokimi plastmi ljudstva Freud v svoji praksi sploh ni prišel. — Njegov nauk, ki je jasno prikazal podzavestne globine človeka — zlasti tudi otroka — kot spolno kaj malo idealnega bitja — idealnega namreč v smislu meščanske morale — je seveda zbudil kot »p a n s e k s u a 1 i z e m« odpor v javnosti in po tem odporu nam postane razumljiv tudi pesimizem, ki ga izražajo Freudova sociološka dela. Nastanek individualne psihologije je bil determiniran deloma po izsledkih psihoanalitičnih raziskovanj, deloma po rastoči moči socialne demokracije, morda pa tudi po težnjah dr. Alfreda Adlerja, zdravnika z lastno prakso, ki je imela kajpak tudi pridobitni značaj. — Zato si individualne psihologije ne moremo zamisliti brez predhodnih dognanj dr. Freuda, zlasti o podzavestni, pa tudi ne brez malomeščansko-kompromisarske mentalitete socialne demokracije in njenega sklicevanja na Marxa in Engelsa. Marksistični vplivi so rezultirali naj pozitivnejšo vrednoto individualne psihologije — zlasti v nasprotju s psihoanalizo —: socialni moment (čut za skupnost, vpliv okolja itd.). Tedaj razširjena praktična uporaba marksističnih teorij pa je dala »čutu za skupnost« značaj težnje po znosnem sožitju enakovrednih individuov, brez tistega povdarjanja družbe, celote kot nekake delovne enote, ki zahteva popolno podrejenost posameznika, včasih tudi njegovo žrtvovanje — kakor pojmujemo marksizem danes. Tudi revolucionarnosti ni v individualni psihologiji. Najprej da je treba vzgojiti nove. ljudi, kakor pravi ta nauk, potem šele ustvariti brezrazredno družbo... ali je to v skladu s sklicevanjem na historični materializem. * »Ta knjiga skuša prikazati najširšim krogom bralcev neizpodbitne osnove individualne psihologije in njihovo vrednost za človeštvo, istočasno pa tudi njen pomen za ravnanje z ljudmi in za ureditev lastnega življenja.« Tako se začenja uvod k prvi izdaji knjige »Menschenkenntnis«. — Že ta stavek priča, da je šlo dr. Adlerju predvsem za praktične učinke knjige — in močno se nam zdi, da ta težnja precej zmanjšuje znanstveno prednost njegovih dognanj. In res: praktičen uspeh ni izostal. Lahka razumljivost, praktična uporabnost, prvovrstna načela za v z g o j o so zagotovila individualni psihologiji velik uspeh. — Zlasti je vplivalo na ta uspeh dejstvo, da so bila Adlerjeva izvajanja prosta »poltenih« spolnih primesi, kakršnih je v psihoanalizi polno. Znanstvene osnove individualne psihologije so veliko manj trdne kakor osnove psihoanalize. Prvič psihoanaliza bolj poudarja stik z materialnimi procesi v človeku, drugič pa — in to je važno: kavzalnost (vzročnost) bo pač veljala vsepovsod v duševnem življenju; toda finalnost? Vzrok kakega histeričnega napada bi bilo pač moči ugotoviti, toda, da vidimo v njem kako smotre n o dejanje, ki naj bi imelo neki cilj, zato bomo morali pač pogosto poklicati na pomoč svojo fantazijo. — S tem nočemo trditi, da bi nikjer ne mogli zaslediti v človekovih podzavestnih dejanjih neke smotrenosti; zlasti ne ugovarjamo kavzalno-finalnemu načinu opazovanja duševnih pojavov; toda v vsakem slučaju videti izraz nekega hotenja, to pač ne bo obveljalo. Nauk o manjvrednosti in kompenzacijah lahko sprejmemo v bistvu kot pravilen. Z njim nam je dal dr. Adler odkritje, ki bo zlasti za vzgojitelje izrednega pomena; posebno velja to tudi glede manjvrednosti organov. * Popolnoma napačno je, če se vprašamo, ali naj sprejmemo kot pravilno psihoanalizo ali individualno psihologijo. V obeh teorijah moramo videti tezo in antitezo, ki bosta v bodočnosti dali sintezo, ki jo bo treba šele najti. — O iskanju te sinteze nam pričajo tudi nove »šole«, zlasti indivi-dualno-psihološke (n. pr. berlinska, budimpeštanska). — Zatrdno pa lahko rečemo: čeprav bo sinteza vsebovala pozitivne izsledke obeh naukov, in sicer izpopolnjene, nam bo vendar odprla nešteto novih vprašanj, novih problemov, tako da razvoj ne bo zaključen. Kajti mnogo je še danes neraziskanih podzavestnih pojavov, ki vzbujajo ponekod ob razpravljanju o njih očitek praznovernosti, kakor so smatrali nekdaj Freudovo razlaganje sanj za babjo vero. Znanost nam bo — upajmo, da v kratkem — odgovorila na marsikatero tako vprašanje. — * H koncu bi dodal še to: nekateri »oficialni« znanstveniki odklanjajo psihoanalizo in individualno psihologijo, češ da sta premalo eksaktni. Za nas ta ugovor ni sprejemljiv; za nas ni »eksaktnih« in »neeksaktnih« ved, kajti »vse znanosti so bolj ali manj eksaktne kopije objektivne realnosti, na katero se nanašajo — to je stališče dialektičnega materializma«. (Dr. S. Markovič: Kritički osvrti.) Tone Čufar: PIONIRJI NOVEG AL SVETA V naš težki čas le malokdaj posije sonce sreče, prečestokrat razjeda nas obup grenak, in davi strup sodobnosti moreče. Krivica je po zemlji posejana, pravica pa globoko zakopana, pravica izkoriščanih milijonov, zatiranih že dolga tisočletja, zdaj sitih tiranij in lačnih kruha, in žejnih svobode, nje doživetja. Težak je čas, Najtežja pa je pot k pravici. Ni vsak za nas, ki množicam prinašamo spoznanja; skozi temo neznanja ne zmore vsak nositi plamenice enakosti, svobode in resnice. Mi nove dobe smo kovači; kdor je voljan kovati z nami, naj sam bo prekovan, dovolj močan za gradnjo velikih mostov iz starega sveta v nov. Mi smo stavbeni inženirji, v bodočnost so pogledi nam uprti, za našo stvar se ne bojimo ,.. niti smrti, ker novega sveta smo pionirji. 3ETIČNIK Sonce pomladno ogreva ljudi, novo življenje iz zemlje kipi, pesem veselja razlega se v svet, zanj pa ni smeha, zaprt je v klet, mračno čez dan, tesno čez noč, vlažno in strašno, ko stokajoč gleda v stene, strmi v strop in premišljuje svoj lastni pokop. V kotu na postelji stari leži in pokašljuje, iz pljuč bruha kri. Ko pa pojenjajo težki napadi, mu gredo misli ko ponavadi v leta otroška in tisto mladost, ki mu ni bila sama radost, vendar je takrat še zdravje imel in se od svojega dela živel. Trdo je delal do zadnjih dni, pri delu je pustil vse svoje moči, zdaj od garanja zlomljen in strt čaka v podzemlju prezgodnjo smrt, nade rešilne ne najde nobene, skrbi ga usoda ljubljene žene, skrbijo ga pota dragih otrok v svetu krivice in večnih nadlog. Hudal es Oskar: REPORTAŽA S POKOPALIŠČA Dan je bii solnčen in topel kakor v zgodnjem poletju. Na razsežna pokopališča je venomer prihajalo na stotine ljudi. Povsod je vonjalo po krizantemah ... Takoj blizu vhoda stoji ob veliki grobnici gruča mož in žena. Občudujejo masivne, bahate plošče, prizmaste stebre in nalahno vsločeni pokrov iz bleščeče izglajenega, čokoladno-rujavega marmorja. Mrko gleda bronasto poprsje polnoličnega brkatega možakarja z zadnje stene grobnice, kakor bi mu ne bilo všeč, da si ti preprosti ljudje drznejo otipavati okrasje njegovega groba. »Kdo je tu pokopan?« vprašuje starejši mož. »Ali ne znate čitati?« se pol šaljivo pol zbadljivo obregne vanj brhko dekle, oblečeno v tenak, ponošen plašč. »Saj je napisano na plošči.« »Ne vidim,« odvrne mož, se prerije skozi gnečo in čita: Franz D ..., tovarnar opeke. »Ah, ta ima tu svoj grob! Lep grob! Kdo mu ga je neki kupil?« Ljudje se veselo zasmejejo. Najbolj vedro in zvonko se smeje dekle. »Kdo neki? Sam. Mož je bil vendar tovarnar in strašno bogat.« »Sam?« Možakove drobne oči se hudomušno zablešče. »Ej, ljuba moja! Nič si ga ni sam kupil. Kupili so mu ga Prekmurci, ki so delali v njegovi tovarni in zaslužili samo za kruh in čebulo.« Gruča se je razkropila, kakor bi se nečesa sramovala. * Tudi vojaški grobovi so že okrašeni. Poti med njimi so opleli. Poželi so travo, ki je vse leto divje rastla po njih. Majhne gomile sličijo ježem, razvrščenim v ravne vrste. V vsak grob je zataknjenih nekaj revnih cvetlic, ko so delali šopke in vence za mrtve svojce. Sploh so ti vojaški grobovi nerodna in nevšečna zadeva, čeprav se samo enkrat na leto nekoliko urede. Še tega bi ne bilo treba, a se mora. Že zaradi lepšega -------- * Zvečer tonejo pokopališča v morju luči. Kakor plahe ptičke frfotajo plamenčki svečk. Hoteli bi se odtrgati in splavati v črnino nočnega neba. Med grobovi hodijo tiho, molče ali samo šepetaje pozni obiskovalci, ki so se izognili popoldanski paradni svečanosti. Molitvam, govorom, nagrobnicam in razkazovanju jesenskih toalet. K zadnji steni kapele je prislonjena deska, prevlečena s črnim crep-papirjem. Na deski trnjev venec, trobojnica in pet fotografij. Valenčič, Bidovec, Miloš, Marušič, Gortan. Pod desko miniaturni nagrobni križi z imeni. Pred njimi dogorevajo lučke. Mnogo jih je. Vosek onih svečk, ki so dogorele, se je razlil v veliko mlako. V njej plavajo konci še gorečih. Mlad človek čepi na tleh in skrbno grabi z golo roko pesek okrog mlake, da bi se vosek predaleč ne razlil, da se ne bi strdil, da bi svečke čim dalj gorele ... Fant je bled, suh, črno poraščen. Iz pošvedranih čevljev mu gledajo prsti. Obleko ima raztrgano in povaljano. Ker je brez srajce, si je privihal ovratnik in okrog vratu zvezal veliko, umazano ruto. Oguljeno, razcefrano kapo tišči pod levim komolcem, z desnico pa mirno grebe pesek. Ne meni se mnogo za pogovor okoli stoječih, ki z začudenjem opazujejo njegovo neobičajno početje. »Teh pet se je menda ponesrečilo,« pravi neko dekle. »Najbrže v planinah,« meni mlad moški. Ljudje se z zanimanjem zagledajo v slike. Prerivajo se, da bi jih čim bolje videli. Tedaj dvigne fant obraz in za trenotek prestane z delom. »Da,« pravi, in na ustnicah mu zaigra ironičen nasmeh. »Teh pet mladcev se je hudo ponesrečilo. Gledalcem je neprijetno. Počasi se razhajajo. Fant ostane sam. Tudi onih ni videti nikjer, Kako naj bi se tudi še pečali s to nevšečno zadevo? Sedaj, ponoči, jih na tem spominskem prostoru nihče ne vidi. Oni so stvar opravili prej, pri popoldanski paradi. Opravili so jo oficielno in z rodoljubnim zanosom. Zvečer se ni mogoče odreče toplim gostilnam, ki vabijo z obeh strani iilic. Novo vino točijo. Pravijo, da je letos izredno dobro ... Sam samcat kleči raztrgani fant na mrzlih jesenskih tleh. Še vodno previdno grabi pesek, da bi se vosek ne razlil. * Fabrikant Franz D ... je tudi sam. Mrko gleda s kamenitega podstavka. Mrko in neprijazno, kakor je gledal svoj čas Prekmurce, kadar so prihajali k njemu prosit dela in povišanja mezd. Ljudje se zbirajo na nasprotnem koncu ob visokem nagrobniku. Kelnarič ni sam. Med gručo stoji kakor svoj med svojimi. Izmučen, trd delavski obraz, izklesan iz pohorskega granita, gleda v nočno nebo. Tako je gledal Kelnarič iz vodnjaka in beračil za svoje bedno življenje. Ljudje šepetajo med seboj, gledajo kip, se sklanjajo nad grob, prižigajo svečke in polagajo cvetje nanj. Kelnarič pa obtožuje ... BORBA PROTI MARXU (Konec.) V prvem delu svoje razprave sem pokazal na nekaj primerih, kolikšno je resnično znanje g. Žitomira Janežiča, kar se tiče razmerja med Marxom in Engelsom, kako »temeljito« pozna ta slovenski znanstvenik gradivo, ki ga obdeluje, in kako »točno« je poučen o časovnem poteku nekaterih dogodkov iz Marxovega in Engelsovega življenja. Toda o vseh teh stvareh bi morda lahko dejali, da so samo postranske važnosti; saj je vendar glavmi točka Janežičevega programa historični materializem, ne pa podrobno znanje Marxo-vega in Engelsovega življenja in njunih del. Morda mu smemo tu bolj zaupati, saj vendar sam tako samozavestno trdi: »Hvala Bogu, da že poznamo starega Hegela,... Z n a 11 nam je tudi človekoljubni Guyau ... Poznamo tudi duhovitega Spengler-ja,...« (»Čas«, 1. XXIX, št. 9—10, str. 266—27. Podčrtal —r—š.) In celo: »V ogromnem kupu Marx-Engelsovih del, kjer se govori pogosto o zgodovini, sem našel samo eno mesto, kjer se zdi, da hoče avtor določiti, kaj je zgodovina.« (O. c., str. 282. Podčrtal —r—š.) Pričakovati smemo torej vsaj na tem področju globoko znanje, ker je g. Janežič po lastnem zatrdilu predelal »ogromni kup Marx-Engelsovih del«. Janežičeva slika historičnega materializma. Takoj v začetku svoje razprave obljublja g. Janežič, da »bo obravnaval tu t. zv. historični materializem le v njegovi najprist-nejši obliki, kot sta ga zasnovala Marx in Engels.« (O. c., str. 266.) Videli bomo, da te obljube ne bo izpolnil, ker bi se mu drugače marsikak dokaz ne posrečil, ki se mu tako »posreči«. Sicer ima pa g. Janežič z obema ustanovitelj ima znanstvenega socializma na sploh in historičnega materializma posebej že takoj ob začetku križe in težave. Meščanskemu znanstveniku so izhodišče navadno definicije. Vsak pojem, ki ga rabi tak znanstvenik, mora najprej točno določiti, in sicer zato, da lahko potem med delom pozabi na to določitev in podtakne temu »točno določenemu« pojmu drugo vsebino. Zato ni čudno, da se g. Janežič jezi, ker v »ogromnem kupu del« ni našel nikjer mesta, kjer bi Marx in Engels določila, kaj je zgodovina. Našel je pač eno mesto, kjer »se zdi, da avtor hoče določiti, kaj je zgodovina«. (Podčrtal —r—š.) Kako je torej pri Marxu in Engelsu z definicijami? Če bi g. Janežič res poznal »ogromen kup Marx-Engelsovili del«, tedaj bi lahko bral v uvodu k tretji knjigi »Kapitala« — Marxovega glavnega dela — tele Engelsove besede: »Ne bom se spuščal v razpravljanje njegovih pripomb glede drugih strani Marxovega podajanja. Te pripombe temelje na zmoti, da hoče Marx tam, kjer razvija, definirati, in da smemo pri Marxu sploh iskati dognane in dovršene, enkrat za vselej veljavne definicije. Saj je vendar samo po sebi razumljivo, da se tam, kjer ne smatramo ne stvari ne njihovih medsebojnih odnosov za stalne, temveč za spremenljive, da se tam tudi njihove miselne podobe, pojmi, prav tako spreminjajo in preobrazujejo; da jih torej ne vklepamo v toge definicije, temveč da jih razvijamo v njihovem zgodovinskem oziroma logičnem procesu nastajanja.« (K. Marx: Das Kapital. 3. zvezek, 1. del, str. 14. Ring-Verlag, Ziirich, 1933.) Že pri prvem koraku v svet historičnega materializma se torej g. Janežič ni samo spotaknil ob nepričakovano oviro, temveč je pokazal tudi svoje neznanje, ki smo ga pa pričakovali. Marxov in Engelsov nauk o materialističnem pojmovanju zgodovine podaja g. Janežič takole: »Na dnu vsega zgodovinskega, marksističnega, historičnega ali dialektičnega materializma — vsi ti izrazi so danes v rabi — leži težak determinizem, po katerem je končno materija gospodar duha. Duh ni svoboden, niti v mišljenju ne, ampak vse njegovo udejstvovanje določajo materialni zunanji pogoji. Človek je začel misliti in zmeraj vse misli in dela končno le zaradi gospodarskih razmer in interesov. Gospodarstvo je zadnja osnova, iz katere je izrasla država, politika, znanost, religija in sploh vse drugo... Najbližje človeku so od vseh materialnih stvari tiste, ki so mu potrebne za ohranjevanje življenja. Tvarni činitelji: tvarni pogoji produkcije materialnih dobrin, ki pomenijo življenske potrebščine, popolnoma obvladajo vse človekovo mišljenje in hotenje. Vsako misel človeka kot zgodovinskega činitelja in vsako njegovo delo končno povzročajo in nujno uslovljajo le gospodarske razmere in motivi. Vse se dogaja le iz gospodarske nuje, to je osnova in zadnji zgodovinski činitelj. Zgodovinsko dogajanje je podobno reki: posamezno dejanje človeka, ki ga goni materialni gospodarski interes, je kakor kapljica v reki. Brezbroj takih kapljic tvori reko zgodovine, ki jo tako končno gonijo le materialne gospodarske vzmeti, ali kar je isto: produkcijske sile. Šele iz te »gospodarske baze« se razvija in dogaja v zgodovini vse ostalo. Svobodno dogajanje je v zgodovini, kot pri posameznem človeku izključeno. ... Izsledila (gibalne sile zgodovine. —r —š.) sta jih seveda Marx in Engels v gospodarskih interesih, ki obsegajo predvsem proizvajalne sile. Ves gospodarski interes je v tem: priboriti si čim več sil za proizvajanje živ-ljenskih sredstev. ...Te produktivne zmožnosti ali sile določajo potem »proizvajalne razmere«, ki niso nič drugega, kot razumna organizacija dela, in te »proizvajalne razmere« so tista »gospodarska baza« ozir. tisto, kar določa končno vse zgodovinsko dogajanje. ... Gospodarski interesi, ali z drugimi besedami pohlep po pridobitvi čim več proizvajalnih sil ustvarja »razrede« (Klassen) med ljudmi, ...Pozneje so nekateri vse te proizvajalne sile zbrali v svojo posest. Drugi pa so tako ostali brez sredstev in so morali delati tistim veleposestnikom. Tako so nastali razredi delavstva, proletariata in kapitalizma. Proletariat se pozneje zopet iz gospodarskih interesov — hočejo si priboriti nazaj produkcijska sredstva — spušča v boj s kapitalizmom. Razvoj vsega tega. ta boj za posest čim več produktivnih sil, je zgodovina.« (Sc., str. 268—270.) Tak naj bi bil Marxov in Engelsov nauk o materialističnem pojmovanju zgodovine; in sicer naj bi bil to njun avtentični nauk, »najpristnejša oblika« tega nauka! Naj omenim takoj, da je v tej sliki historičnega materializma g. Janežič sam navedel oh nekem zelo važnem mestu, da za tiste navedene trditve nista odgovorna Marx in Engels, temveč g. W. Sombart. To je mesto, ki pravi, da »proizvajalne razmere niso nič drugega kot razumna organizacija dela«. Očividno je torej g. Janežič prelomil dano besedo, da bo podal historični materializem v najpristnejši obliki. Trditev, da sta Marx in Engels smatrala produkcijske razmere za razumno organizacijo dela, je prav tako nesmiselna, kakor večno poudarjanje g. Janežiča, da sta smatrala Marx in Engels za končno gibalo zgodovine tisti gospodarski interes, ki je v tem: »priboriti si čim več sil za proizvajanje življenjskih sredstev«, ali z drugimi besedami, gospodarski interes, ki je »pohlep po pridobitvi čim več proizvajalnih sil«, ali še z drugimi besedami, gospodarski interes, ki je »boj za posest čim več produktivnih sil«. Vsaka družba mora za svoj obstoj proizvajati življenjska sredstva. Zato mora človek delovati na obdajajočo ga naravo, ki je poleg njegovega dela vir bogastva, kakor pravi politična ekonomija. Ne učinkuje pa na naravo človek sam zase, ne kot posameznik, temveč človek, ki živi v družbi drugih ljudi. Produkcija torej ni samo odnos človeka do narave, temveč je tudi odnos človeka do človeka. Marx pravi: »V družbi producirajoči posamezniki — ‘zato družbeno določena produkcija posameznikov je popolnoma naravno izhodišče.« (Zur Kritik der politi-schen Oekonomie, str. XIII. J. H. Dietz, Berlin 1930.) In dalje pravi Marx na mestu, ki ga navaja tudi g. Janežič sam: »V družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje nezavisnc odnose, produkcijske odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil.« (Tstotam. str. LV.) Ti produkcijski odnosi, oziroma, kakor pravi g. Janežič, »produkcijske razmere« torej niso »razumna organizacija dela«, temveč odnosi, ki nastajajo nezavisno od volje posameznikov, ki proizvajajo svoje materialno življenje v družbi. G. W. Sombart torej kljub svojim »dvem debelim zvezkom izčrpne kritike marksizma kot teorije in prakse« ne more biti g. Janežiču zadosten porok, da je njegova slika historičnega materializma res pristna, da, celo »najpristnejša«. In o teh produkcijskih odnosih trdi na istem mestu Marx: »Celokupnost teh produkcijskih odnosov tvori ekonomsko zgradbo družbe, realno osnovo, nad katero se dviga pravniška in politična vrhnja stavba in kateri ustrezajo določene družbene oblike zavesti. Produkcijski način materialnega življenja ustvarja pogoje za socialni, politični in duhovni življenski proces na sploh. Ni zavest ljudi, ki določa njihovo bitje, temveč obratno, njihovo družbeno bitje je, ki določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja pa pridejo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi, ali, kar je le pravniški izraz za to, z lastninskimi odnosi, v katerih so se gibale do sedaj. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se sprevržejo ti odnosi v njihove spone. Tedaj nastopi epoha socialne revolucije.« (Istotam, str. LX.) Po Marxu so torej produkcijski odnosi realna osnova za socialni, politični in duhovni življenski proces na sploh, ali na kratko, za zgodovinsko dogajanje. Gospod Janežič pa trdi, da so gibalne sile zgodovinskih dogodkov tisti gospodarski interesi, ki jim gre za čim večji razvoj produktivnih sil. Po Marxu nastopajo dobe, ko prihaja realna osnova, to so produkcijski odnosi, v nasprotje z razvojem produktivnih sil; po g. Janežiču bi takih dob ne smelo biti, ker je vendar večen gospodarski interes, da se produktivne sile čimbolj razvijejo. Kdo je potemtakem pravilno podal Marxov in Engelsov historični materializem. Marx ali g. Janežič? Marx in Engels nista trdila, da je razvoj produktivnih sil gospodarski interes kake določene družbeno-ekonomske formacije. Za Marx in Engelsa je razvoj produktivnih sil dejstvo, ki sta ga pokazala na nešteto primerih v vsej človeški zgodovini. Vladajoči razred vsake določene družbeno-ekonomske formacije pa ima svoj določeni gospodarski interes, ki pa ni nujno tak, da bi se morale zaradi tega produktivne sile razvijati. Gospodarski interes kapitalistov je bil in je, ustvariti čim več profita zase, ali z drugimi besedami, iztisniti iz proletariata čim več večvrednosti. In dočim so se nekoč zaradi tega določenega in za kapitalizem značilnega »gospodarskega interesa« produktivne sile silno razvile, stoji danes v tej veliki krizi velik del produktivnih sil neizrabljenih, tako v obliki iigaslih topilnih peči, zaprtih tovarn, po katerih rjave in razpadajo stroji, neobdelanih polj, zanemarjenih gozdov, kakor v obliki milijonov brezposelnih delavcev. Zato ne prihaja, kakor bi to po trditvi g. Janežiča moralo biti, do še večjega razmaha produktivnih sil. temveč se izpolnjuje Marxova napoved, po kateri smo danes v dobi, v kateri so produkcijski odnosi neznosna spona za produktivne sile, in produktivne sile bodo te spone razgnale. In ko bodo produktivne sile razgnale te spone, ko se bodo produktivne sile znebile razrednih verig, tedaj se bo v resnici odprla pot za neoviran razvoj produktivnih sil. tako materialnih kot duhovnih. Predaleč bi nas zapeljalo, če bi hotel postaviti na pravo mesto vse grobe nesmisle o »razredih delavstva, proletariata in kapitalizma«, o »tistih veleposestnikih, ki jim morajo delati oni, ki so ostali brez sredstev«, o »proizvajalnih silah«, ki se po potrobi spremene in skrčijo v produkcijska sredstva, nesmisle, ki jih g. Janežič podtika Marxu kot njegov »najpristnejši historični materializem«. Samo en primer naj še navedem, kako potrjuje g. Janežič svoje besede z učenim navajanjem Marxovih besed. Gospod Janežič zapiše stavek: »Svobodno dogajanje je v zgodovini, kot pri posameznem človeku izključeno« in pripiše, da trdi Marx to v svojem delu »Der 18. Brumaire« (1927) str. 49. Če pogledaš v to delo, boš na navedenem mestu čital: »Na različnih oblikah lastnine, na družbenih eksistenčnih pogojih se dviga cela vrhnja stavba različnih in svojstveno oblikovanih občutkov, utvar, načinov mišljenja in življenjskih nazorov. Ves razred jih ustvarja in oblikuje iz svojih materialnih osnov in iz ustrezajočih družbenih odnosov. Posamezni individuum, ki jih dobiva s sporočilom in vzgojo, si lahko domišlja, da so to poslednji nagibi in izhodišče njegovih dejanj.« Kdor lahko odkrije samo podobnost med Marxovo živo, konkretno trditvijo in Janežičevo megleno, abstraktno »učenostjo«, mora biti pač dovzeten za nadnaravna razodetja in čudeže. Nam pa se razodeva prav nič čudežna resnica, da je g. Janežič historični materializem prikrojil prav tako po svoje kakor že pred njim legijon Marxovih kritikov. Upam, da tudi ni poslednji tega rodu. Janežičeva kritika historičnega materializma. Prav za prav bi bila moja naloga že končana, kajti Janežičeva kritika historičnega materializma je verna slika njegove slike historičnega materializma. »Odlikujejo« jo vse tiste vrline njegove »učenosti«, na katere smo bili že doslej tolikokrat naleteli. Ker pa raste po naši materialistični dialektiki znanje iz neznanja, zato nam bo neznanje g. Janežiča tudi v njegovi kritiki pripomoglo do večjega znanja in do razčiščenja raznih vprašanj. Kritika historičnega materializma mora biti nujno spojena s postavljanjem lastnega pojmovanja zgodovine. Gospod Janežič gradi torej takole lastno filozofijo zgodovine: »Proizvajalne sile iso ali odvisne končno od človeka ali pa so to neke nerazumljive slepe sile, ki se same uravnavajo v korist človeku. ... Če so pa te sile odvisne od človeka — kot je končno vsaka tehnična zmožnost odvisna od človekovega duha — potem pade osnovna teza historičnega materializma, da so zadnje gonilne sile zgodovine materialne produkcijske sile ali gospodarstvo, in hi morali priznati, da za produkcijskimi silami stoji kot zadnji činitelj človeški duli s svojo stva-riteljno iznajdljivostjo, ki uravnava in stori, da naravne sile postanejo »produkcijske«. Tako bi zadnja vzmet bila vendarle idealna, in bi bil duh vendar nad materijo. Iz te hude zadrege sta se Marx in Engels — najbrž s srečno asociacijo misli ob Hegelu — rešila s svojo slovito »dialektiko«. ...Formula za vse to dogajanje je: pozicija — negacija — negacija negacije (pozicija). Po tej shemi se nujno odigrava vsa zgodovina sveta.« (O. c., str. 270—271.) Dalje zajema naš znanstvenik iz globin slovenskega duha, ki pa se tako čudovito vjema z duhom vse svetovne reakcije: »Kakorkoli so produkcijske sile in razmere... važne v zgodovini, vendar zadnja osnova vsega dogajanja nikakor niso. Še manj pa so, kar sam Engels zavrača, edini činitelj zgodovine... Marx-Engelsova metoda v dokazovanju historičnega materializma je ta: Vzela sta, ne toliko iz splošne, kolikor iz gospodarske zgodovine nekaj meščanskih dogodkov, v katerih jo res gospodarstvo igralo glavno vlogo, in sta potem iz analize teh dogodkov kajpada dognala, da je gospodarstvo glavni čin i tel j. ...Močni nagibi in včasih res tudi zadnji nagibi za svetovno pomembno dejanje politikov, vodij in sploh velikih ljudi, ki delajo zgodovino, so tudi častihlepje, strastna ljubezen do svobode ali maščevanje. ... Te sile (slepe sile narave) morajo imeti svoje formalno počelo, človeškega duha in šele potem pride njihova produktivnost do veljave za človeka in imamo gospodarstvo. ... Saj način, kako človek uredi in obvlada naravne sile, da postanejo gospodarsko produktivne, more priti le iz človeškega duha. S tem postane seveda človeški duh zadnja »baza« Marx- Engelsove .gospodarske baze*.« (O. c., 276—279.) Če poznata Marx in Engels samo nekaj meščanskih dogodkov. ali naj moreta dati odgovor na vsa vprašanja g. Janežiča? Ali moreta odgovoriti na tole: s Ravno ta razdrobitev družbe v razrede, ki je za materialistično sociologijo gotovo največji zgodovinski dogodek, bi se potem zgodila brez boja razredov, brez gospodarskih interesov in ne bi izrasla iz gospodarskih razmer. Zakaj pa so ljudje razbili prvotno »pozitivno« idealno formo družbe in ekonomije in ustvarili današnjo negacijo? — Na vsa ta vprašanja ne da marksistično pojmovanje zgodovine odgovora. Videli smo, da je za materialno bazo še nekaj drugega, kar giblje zgodovino, tudi zgodovino gospodarstva samega. To zadnje gibalo je človeški duh.« (O. c., str. 282-283.) Po g. Janežiču sta si Marx in Engels pomagala iz zagate, v katero sta zabredla v svoji »kratkovidnosti«, s srečno »asociacijo« Heglove triade: pozicija — negacija — negacija negacije. V pismu C. Schmidta z dne 5. avgusta 1890, ki ga g. Janežič najbrž ne pozna, ker ga ni v Dunckerjevem »Quellenbuchu«, piše Engels: »Najino pojmovanje zgodovine pa je predvsem navodilo za študij, ne pa konstrukcijski vzvod a la h e g 1 o v -s t v o. Vso zgodovino je treba na novo preštudirati, eksistenčne pogoje različnih formacij je treba raziskati v posameznostih, preden poskusiš izvajati iz njih politične, zasebnopravne, estetske, filozofske, religiozne itd. načine gledanja, ki ustrezajo tem eksistenčnim pogojem. Le malo je bilo do sedaj storjenega na tem področju, ker se jih je le malo resno lotilo te naloge. Pri tem delu rabimo veliko pomoči, področje je neskončno veliko, in kdor hoče resno delati, stori lahko veliko in se odlikuje. Mesto tega pa rabi fraza historičnega materializma (vse se pač da spremeniti v frazo) le premnogim mlajšim Nemcem samo za to, da si svoje sorazmerno skromno zgodovinsko znanje — gospodarska zgodovina je vendar še v povojih! — prikroje na hitro roko sistematično in se zde potem sami sebi silni duševni velikani...« (Karl Marx, Ausgewahlte Schriften, zv. I., str. 383. Ring-Verlag, Ziirich, 1934.) Marx in Engels sta torej natančno vedela, da se historični materializem ne sme omejiti samo na nekaj meščanskih dogodkov, temveč da mora zajeti vso zgodovino. Zavedala sta se pa tudi, da te naloge sama ne bosta mogla izpolniti in sta jo zapustila rodovom, ki bodo zaradi razvoja produktivnih sil (katerih ne bodo več vezale razredne spone, temveč bodo služile družbi gospodarsko, politično in kulturno osvobojenega delavstva) osvobojeni suženjstva mezdnega dela in se bodo lahko posvetili reševanju znanstvenih nalog v vsem njihovem obsegu. Sama pa sta zgradila trdno osnovo temu znanstvenemu delu in zarisala genialen načrt, po katerem ga bo treba izvesti. Gospodu Janežiču gre zasluga, da je morda prvič v slovenskem slovstvu omenil Engelsov odlomek o »Deležu, ki ga ima delo pri preobrazbi opice v človeka«. V tem odlomku je Engels pokazal, kako morajo marksisti izvesti do zadnjih posledic razvojno teorijo (izpopolnjeno seveda z materialistično dialektiko!), katere ni mogel in si ni upal do konca izvajati noben meščanski darwinist zaradi svojih predsodkov, izvirajočih iz njegovega stališča v družbi. S tem odlomkom je marksizem dobil popoln za-snutek zgodovine od takrat, ko se je človek izločil iz svojih živalskih sovrstnikov, preko prakomunistične družbe do zapletenega kapitalističnega družbenega reda in iz tega izvirajoče nove oblike človeške družbe. V tem odlomku pravi Engels, da je bil pri postanku človeka odločilen trenotek tisti, ko neka vrsta posebno visoko razvitih opic ni več uporabljala pri hoji prednjih udov, temveč je začela hoditi pokonci po zadnjih udih. V dolgih tisočletjih so se prednji udi polagoma preoblikovali v roke: roka se je osvobodila in sicer se je osvobodila z delom. Roka torej ni samo organ dela, temveč tudi njegov p r o d u k t. Po Dar-winovem korelacijskem zakonu pa so morale spremembo roke spremljati spremembe drugih organov. Z izoblikovanjem roke, z delom, je začel človek obvladati prirodo. To pa je ljudi tudi zbliževalo: začutili so potrebo, da si drug drugemu kaj povedo, razvil se je organ za to in polagoma se je razvil jezik. Z delom in z govorom so se začeli razvijati možgani in obenem ž njimi tudi čutila. V stotisočletjih se je iz trope opic, ki so se zvirale po drevju, razvila človeška družba. In kaj razlikuje tropo opic od človeške družbe? Delo. Delo pa se začne z izdelovanjem orodja. Kot žival, tako je moral tudi človek prvotno učinkovati na prirodo slučajno, brez smotra. Čim bolj pa so se ljudje oddaljevali od živali, tem bolj je dobivalo njihovo učinkovanje na prirodo značaj premišljenega, načrtnega, smotrenega delovanja. Polagoma so se ljudje navadili razlagati svoja dejanja na ta način, da potekajo ta dejanja iz njihovega mišljenja, ne pa iz njihovih materialnih potreb in tako se je razvil idealistični svetovni nazor, ki vlada posebno od propada antičnega sveta v človeških glavah. »Ta idealistični svetovni nazor vlada še danes tako močno, da si celo najbolj materialistični naravoslovci Darwinove šole ne morejo še napraviti jasne predstave o postanku človeka, ker pod onim ideološkim vplivom ne uvidijo, kakega velikega poiuena je bilo delo pri tem.« (Duncker: Quellenbuc.li II., str. 131.) Materialistični svetovni nazor je torej popolnoma zaključen in ne pušča nikjer odprtih vrat, skozi katera naj bi se vrnil idealizem. Človeški duh se je razvil polagoma z razvojem možganov, možgani pa so se razvijali pod vplivom dela. Vse večno ponavljajoče se trditve g. Janežiča, da je človeški duh zadnja osnova zgodovine, so torej prazne; vsa protislovja, ki jih je odkril v historičnem materializmu, ker pravita Marx in Engels, da človek dela svojo zgodovino in da je človek baza materialne produkcije, so protislovja samo za tistega, kdor niti tistega edinega vira, iz katerega je črpal svoje znanje marksizma, ni preštudiral do konca. Sicer pa je potreba navesti popoln citat in ne samo začetek, kakor to dela g. Janežič! Mesto, ki ga skuša g. Janežič izkoristiti za svoj idealizem, se glasi: »... Človek sam je osnova svoje materialne produkcije kakor vsake druge, ki jo opravlja. Vse okolno-s t i torej, ki učinkujejo na človeka, subjekt produkcije, spreminjajo bolj ali manj vse njegove funkcije in delovanje, torej tudi njegove funkcije in delovanje kot tvorca materialnega bogastva, blaga. V tem pogledu lahko v resnici dokažemo, da vplivajo in učinkujejo bolj ali manj odločilno na materialno produkcijo vsi človeški odnosi in vse funkcije, kakorkoli in kadarkoli naj se pojavijo...« (Duncker: Quellenbuch II., 119—120.) Jasno je torej, da ljudje sicer delajo svojo zgodovino, prav kot so tvorci svoje materialne produkcije, toda ne kot zgolj duhovi, temveč kot bitja, na katera učinkujejo razne okolnosti in spreminjajo vse njihove funkcije. Ne Marx ne Engels nista zanikala, da bi ljudje ne delovali v zgodovini kot posamezniki s svojo voljo, s svojim častihlepjem, s svojim sovraštvom, s svojim pohlepom itd. Toda posledice te volje, tega častihlepja, sovraštva, pohlepa itd. so bile navadno popolnoma drugačne, kot pa so si jih tisti veliki ljudje, ki delajo zgodovino, želeli. Napoleon ni hotel priti na sv. Heleno, pa je prišel: Wilhem II. je hotel ustvariti nemški imperij, pa je prijadral v Doorn; nešteto vlud v evropskih državah skuša prebroditi krizo, pa jo vsi njihovi ukrepi le še poglabljajo, kajti res je, kar pravi Marx, da »se na ekonomskih poantah lomijo konice bajonetov kot preperela goba« — in to je le druga oblika osnovne teze historičnega materializma, da je v poslednji instanci odločujoči moment v zgodovini produkcija in reprodukcija resničnega življenja. Iz neskončnih globin Janežičevega neznanja poteka tudi trditev, da marksistično pojmovanje zgodovine ne da odgovora na vprašanje, zakaj se je prvotna prakomunistična družba, ki ni bila razdeljena v razrede, razdrobila v razrede. Ta odgovor daje med drugimi Engelsovo delo »Izvor družine, zasebne lastnine in države«, ki je vse posvečeno prav postanku razredov. Ogleda naj si ga pa g. Janežič sam, ker je prevedeno tudi v slovenščino, tako da mu ne bo treba biti v skrbeh za povečanje našega uvoza! Ne samo, da ni stoletje, ki bo kmalu minulo, odkar sta bila Marx in Engels položila temelj zgradbi historičnega materializma, omajalo niti kamenčka v tej trdni zgradbi, nasprotno, vse to stoletje potrjuje na vsakem koraku, kar je bil Ujin zapisal o materialističnem pojmovanju zgodovine v svojem eseju o »Karlu Marxu«. »Materialistično pojmovanje zgodovine, ali pravilneje, dosledna uporaba in razširitev materializma na področje družbenih pojavov je odpravila dve glavni pomanjkljivosti poprejšnjih zgodovinskih teorij. Te so imele prvič v najboljšem primeru za predmet svojega raziska-vanja samo idejne motive zgodovinskega delovanja ljudi, ne da bi raziskavale, kaj povzroča te motive, ne da bi zasledovale objektivno zakonitost v razvoju sistema družbenih odnosov, ne da bi obrnile pogled na korene teh odnosov in na razvojno stopnjo materialne produkcije; drugič so poprejšnje teorije popolnoma prezrle baš dejanja ljudskih množic, medtem ko je historični materializem prvič ustvaril možnost raziskavati s prirodoslovno točnostjo družbene življenske pogoje množic kakor tudi spremembe teh pogojev. »Sociologija« in zgodovina pred Marxom sta v najboljšem primeru nudili samo grmado fragmentarno zbranih nepredelanih dejstev in opis posameznih plati zgodovinskega procesa. Marksizem pa je pokazal pot do vseobsežnega raziskavanja tega, kako je potekal proces nastajanja, razvijanja in razpadanja družbeno-ekonomskih formacij, in sicer s tein, da je raziskaval celokupnost vseli nasprotujočih si tendenc, da je zvedel te na življenske in produkcijske odnose različnih razredov v družbi, ki se dajo eksaktno določiti, da je izločil subjektivizem in samovoljo pri izbiri oz. razlagi posameznih »prevladujočih« idej in da je dokazal, da so koreni vseh idej brez izjeme in vseh različnih tendenc v stanju materialnih produktivnih sil. Ljudje delajo svojo zgodovino sami, kaj pa določa motive ljudi in posebno ljudskih množic, kaj povzroča boje nasprotnih si idej in stremljenj, kaj predstavlja celokupnost vseh teh bojev vseh človeških družb, kateri so objektivni produkcijski pogoji materialnega življenja, ki tvorijo osnovo za vse zgodovinsko delovanje ljudi, kakšen je razvojni zakon teh pogojev — na vse to pa je opozoril Marx in je pokazal pot k znanstvenemu raziskavanju zgodovine, ki je enoten, v vsej svoji ogromni mnogostranosti in v vsej svoji protislovnosti zakonit proces.« (D. Rjazanov: Knjiga o Marxu, str. 102, Zagreb 1934.) KNJIGE MLADINSKE MATICE ZA LETO 1935. Duševni obraz vladujočega razreda dane družbe se kaže v umetnosti, znanosti, morali, pravu in v vzgoji. Vsa ta intelektualnn nadstavba, nastala posredno ali neposredno iz ekonomskih odnosov družbe, ima samo eden končni cilj: služiti ekonomskim interesom močnejšega. Služiti jim in jih čuvati. Posebno pa velja ta konstatacija za umetnost in način vzgoje. To dejstvo zakrivajo vladujoči razredi in njih malomeščanski hlapci z venomernim povdarjanjem »čistosti« in »breztendenčnosti« umetnosti ter neomajanosti večnih, že v naprej določenih, točno začrtanih vzgojnih norm. Tako stališče je seveda popolnoma zmotno. Da je zmotno, bo priznal vsakdo, ki se je pri iskanju gibalnih sil družbenega razvoja prebil preko raznih fašističnih demagoških gesel in ekonomskega materializma ter jih našel v nasprotstvih med družbeno produkcijo in privatnim prilaščanjem. Motreč s tega stališča kulturni razvoj in kulturno udejstvovanje ter način vzgoje pri danem narodu, moramo takoj spoznati vso hinavsko zlaganost trditev o »čistosti« in »breztendenčnosti« umetnosti ter večnosti vzgojnih norm. Uvideli bomo tudi, da se celo znanost vprega prvenstveno v voz zaščite ekonomskih interesov vladujočega razreda in da je vsa progresivna znamost zatirana ter da sc v zaščito teh ekonomskih interesov uganja na račun kritičnih znanstvenih izsledkov najnevarnejše šarlatanstvo. Te trditve se dado n. pr. dokazati pri vsej takozvani oficielni književnosti, umetnosti in znanosti. Le specielno pri Slovencih bi bilo to nekoliko težje, kajti slovenski oficielni literati so šli v težko zasluženi pokoj. Samostojno ne ustvarjajo več, ker so sc lotili veliko koristnejšega posla — prevajanja. Prevajajo pa (razen redkih izjem) samo malomeščansko beletristiko. Ma-terielno koristijo s tem sebi, materielno in moralno pa slovenskemu meščanstvu, kajti le po kakem čudežnem slučaju izda kaka slovenska založba tudi originalno slovensko delo. Oficielni slovenski literati so jalovi, zato bombardirajo založbe s prevodi, založbe pa jih izdajajo brez vsakega smotrenega načrta. Samo, da kupčija gre. Nič čudnega tedaj, da se slovenska progresivna književnost na tak način sistematično zatira, ker nima možnosti, da bi se razživela in razvila. Ostane ji v danih prilikah samo ozko odmerjeni prostor v nekaterih revijah. Vodnikova in Mohorjeva družba tu ne prideta v poštev, ker se pri izdajanju svojih knjig še vedno opirata na zastarelo miselnost, zlasti pa na preživelo romantično gledanje na kmetsko vprašanje. Na njuno »kulturno« delo med Slovenci bi se bilo treba povrniti v posebnem članku. Danes sem se namenil spregovoriti nekoliko besedi o letošnjih knjigah Mladinske Matice in te uvodne besede naj bodo samo bežno osvetljenje okvirja, v katerem snuje in dela Mladinska Matica. Letos je M. M. izdala poleg osem številk mladinske revije »Naš rod«, še štiri knjige: »Kresnice« za leto 1935, Bevkovo povest »Pastirci«, Andrejkovo knjižico »Po lepi Sloveniji« in Ribičičevo pravljico »Kralj Honolulu«. Za Din 22'50 letne naročnine, kvantitativno lep dar. Zato je tim težje razumeti bedasto, anonimno, demagoško gonjo, ki so jo zadnji čas započeli proti Mladinski Matici neki kulturno reakcionarni elementa ki so v zadnjih mesecih oživeli med Slovenci kakor gadje na solncu. Tak način borbe proti neki kulturni instituciji, pa naj ista še tako slabo vrši svoje poslanstvo, dokazuje le vso strahotno duševno revščino zaplotnega ovaduha. V takih primerih je pošteno in možato nastopiti odkrito v stvarni in objektivni kritiki. Dvomim, da bi katerikoli narod v zapadni Evropi, da o balkanskih sploh ne govorim, imel mladinsko književno družbo, ki bi se po svoji organizaciji dala primerjati z Mladinsko Matico. Že s tega gledišča bi jo morali čuvati, pač pa bi morali strogo paziti, da v kritiki opozorimo na vsako eventualno napako idejnega in vzgojnega značaja, ki bi jo uredništvo publikacij Mladinske Matice zagrešilo. Vse letošnje kritike knjig Mladinske Matice so bile ugodne. Nobenemu kritiku se ni zljubilo, da bi se v vsebino knjig poglobil in jo znanstveno razčlenil. To bi lahko zavedlo vodstvo Mladinske Matice k nadaljnim napakam in moj namen je, da v tem članku opozorim na napake letošnjih knjig. Pri čitanju letošnjih »Kresnic« sc človek ne more otresti dojma, da gleda uredništvo na sodobno znanost z onega malomeščanskega gledišča, ki sem ga naznačil v uvodu. Ko čitaš urednikovo uvodno besedo, ki bi brez neke religiozne navlake bila zelo dobra, imaš vtis, da je knjižica posvečena človekovemu delu sploh. Toda kaj kmalu uvidiš, da si se zmotil. Na 87 straneh je nanizanih 32 člankov najrazličnejše vsebine brez vsake družbeno znanstvene podlage in idejne povezanosti. Človeškemu delu je posvečenih samo nekaj (Čeljuskinci, lov na polenovko, selitev v Afriki, splavarji, v zračne višave, piramide). A tudi večina teh člankov je pisanih tako suho in premalo živo, da na rede vtis golih opisov, brez nujnih kavzalnosti in v otrocih niso ti članki pustili nobenega trajnega dojina. Splavarjem in splavarstvu, torej gospodarski panogi velikih predelov slovenske zemlje, je posvečen droben članek na str. 40. V njem beremo, da se splav zveže iz tesanega lesa in da ga splavarji »veselo vriskajoč« odpeljejo navzdol po Savinji. Kdor je videl splavarje, kako v dežju in mrazu, do pasu stoječ v umazani jesenski vodi, ves poldan dvigujejo nasedli splav, kako v dežju in mrazu nosijo težke brune k vodi, da jih zvežejo, kako jih na vožnji preko jezov v hipu zalije val vode, da so mokri do kosti, kdor jih je videl, kako pre- nočujejo v tesnih gostilniških izbah, ležeč na slami na tleh, v gostem zraku, napolnjenim z izparevanjem njihovih mokrih teles in oblek — tenni bo kmalu jasno, da je tisti »veselo vriskajoč splavar« nastal v romantično navdahnjeni glavi malomeščanskega gosta toplo zakurjene kavarne. V istem članku čitamo tudi, da so splavarji v enem letu izku-pili za les 4 milijone dinarjev in pisec navdušeno ugotavlja, d