RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA SEKCIJA ZA ARHEOLOGIJO SECTIO ARCHAEOLOGICA ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXI-XXI1 LJUBLJANA ARHEOLOŠKI VESTNIK — ACTA ARCHAEOLOGICA Glasilo sekcije za arheologijo Uredili: dr. Srečko Brodar, dr. Stane Gabrovec, dr. Jože Kastelic, dr. Viktor Korošec, dr. France Stelè Tehnični urednik: Staško Jesse Odgovorni urednik: dr. Srečko Brodar Arheološki vestnik izhaja enkrat na leto. Rokopisi morajo biti pisani s strojem, s presledkom med vrstami. Risbe izdelane v tušu. Na slikah in risbah mora biti podana vsebina. Povzetek naj obsega 1/10 vsebine članka. Redakcija: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, sekcija za arheologijo. Poštni predal 323,' 61001 Ljubljana, Jugoslavija RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE CLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA SEKCIJA ZA ARHEOLOGIJO SECTIO ARCHAEOLOGICA ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXI-XXII LJUBLJANA SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 12. JANUARJA 1971 IN NA SEJI PREDSEDSTVA DNE 15. JUNIJA 1971 1024«'.) VSEBINA - CONTENTS KOLOKVIJ O ZGODNJEM SREDNJEM VEKU COLLOQUY OF THE EARLY MIDDLE AGE Petru, Peter: Zgodnji srednji vek......................,.............. 5 Kos, Milko: Naselitev Gorenjske v ranem srednjem veku................. 7 Die Besiedlung Oberkrains im frühen Mittelalter. Ergebnisse Grafenauer, Bogo: Naselitev Slovanov v Vzhodnih Alpah in vprašanje kontinuitete ......................................... 17 Die Ansiedlung der Slawen in den Ostalpen und die Kontinuitätsfragen Sašel, Jaroslav: Alpes Iuliana......................................... 33 Alpes Iuliana (Zusammenfassung) Bona, Istvän: Langobarden in Ungarn (aus den Ergebnissen von 12 Forschungsjahren).............................. 45 Langobardi na Madžarskem Brozzi, Mario: I primi duchi Longobardi del Friuli e la politica bizantina verso il ducato....................................... 75 Langobardski vojvode in politika Bizanca do langobardske vojvodine Sós, Agnes Cs.: Mosaburg-Zalavâr im 9. Jahrhundert.................... 81 Blatenski Kostel (nem. Mosaburg, madž. Zalavér) v 9. stoletju Korošec, JjgoIoT„Kullurni Jn..časovni oris slovanskega zgodnjega srednjega veka na območju Slovenije........................ 95 Esquisse culturelle et temporelle du haut moyen âge slave sur le territoire de la Slovénie Valič, Andrej: Vprašanja raziskovanj zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem.........................................111 Questions des recherches du haut moyen âge en Gorenjsko (Haute Carniole) Plesničar-G ec, Ljudmila: Emona v pozni antiki........................117 Emona dans l’antiquité avancée Mikl-Curk, Iva: Predmeti iz obdobja selitve narodov v zbirki ptujskega muzeja................................................123 Quelques objets de la période de la migration des peuples dans la collections du musée de Ptuj Bolta, Lojze: Poznoantično grobišče na Rifniku pri Šentjurju..........127 Spätantikes Gräberfeld auf Rifnik bei Šentjur Slabe, Marijan: Grobišče iz dobe preseljevanja narodov v Dravljah . . . 141 La nécropole de la période de la migration des peuples à Dravlje Vinski, Zdenko: Kranj i horizont groblja na redove 6. stoljeća u zapadnoj Jugoslaviji. (Sažeti izvod)..........................151 Kranj et l’horizon de nécropoles en rangées du 6e siècle en Yougoslavie occidentale. (Esquisse de conférence) Svoljšak, Drago: Posočje v zgodnjem srednjem veku.....................153 La Vallée de la Soča dans le haut moyen âge Petru, Peter: Sondi pri sv. Martinu v Malencah........................163 Zwei Sonden beim Hl. Martin in Malence Boltin-Tome, Elica: Zametki primorskih mest.............................167 Origini delle città del Littorale Pirkovič, Ivo: Langobardi v panonski fazi................................173 Les Lombards dans la phase pannoniene Korošec, Josip, iun.: Sv. Jurij in sv. Martin na Svetih gorah na Bizeljskem v predromanski dobi . ................................195 St. Georges et St. Martin sur les Svete gore au-dessus de Bizeljsko à l’époque préromane Čremošnik, Irma: Prvi nalaza najstarijih slavenskih nastambi u Bosni i Hercegovini .........................................221 Les plus anciennes localités en Bosnie et Herzégovine Krušič, Valter: Karies pri narodih, živečih na Slovenskem, gledan skozi prizmo tisočletij.......................................225 Karies bei den in Slowenien ansässigen Völkern, gesehen durch das Prisma der Jahrtausende RAZPRAVE — TREATISES Schwappach, Frank: Stempelverzierte Latène-Keramik aus dem Ringwall von Stična.............................................237 Žigosana latenska keramika z gradišča v Stični Korošec, Paola: Se nekaj misli o zgodnjesrednjeveški figuralni plastiki v Sloveniji ...........................................253 Quelques réflexions additionnelles sur la sculpture figurative du haut moyen âge en Slovénie POROČILA — REPORTS Brodar, Mitja: Paleolitska poskusna izkopavanja v letih 1969 in 1970 . . 269 Paläolithische Versuchsgrabungen in den Jahren 1969 und 1970 Valič, Andrej: Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem. Poznoantične in zgodnjesrednjeveške najdbe............................275 Smartno bei Cerklje in Gorenjsko (Oberkrain). Spätantike und frühmittelalterliche Funde Valič, Andrej: Keramični posodi iz časa preseljevanja narodov v Kranju 288 Zwei keramische Gefässe aus der Zeit der Völkerwanderung in Kranj KNJIŽNA POROČILA — BOOK REVIEWS Brodar, Mitja: Henry de Lumley in 25 drugih avtorjev, Une cabane acheuléenne dans la grotte du Lazaret (Nice) .... 293 Milavec, Franc: Peredneaziatskij zbornik. Dešifrovka i interpretacija pismenostei drevnego vostoka..........................294 Petru, Peter: G. Alföldy, Die Hilfstruppen der römischen Provinz Germania inferior............................................................296 J. Werner, Der Lorenzberg bei Epfach — Die spätrömischen und frühmittelalterlichen Anlangen .... 298 Epigraphische Studien 5, 1968 300 Sašel, Jaroslav: J. J. Wilkes, Dalmatia.................................301 E. Čerškov, Municipium DD kod Sočanice.............307 P. Petru, Hišaste žare Latobikov........................310 F. Leben: Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Abteilung, Bd. 81, 1966 ............................... 314 P. Petru: Mitteilungen des Deutschen Archäologischen Instituts, Athenische Abteilung, Bd. 82, 1967 ............................................ 315 Pegan, Efrem: L. Michelini Tocci, I Medaglioni Romani e i Contorniati del Medagliere Vaticano.................................310 Jesse, Staško: Bibliografija..............................................321 Zamenjava...............................................333 KOLOKVIJ O ZGODNJEM SREDNJEM VEKU COLLOQUY OF THE EARLY MIDDLE AGE Ni naključje, da je ta razgovor o Zgodnjem srednjem veku drugi v zadnjih petih letih, na katerem želimo osvetliti naše najstarejše izročilo. Arheološko obdobje med kasno antiko in 10. stoletjem je še vse preslabo dokazljivo z izkopaninami in za nekatere faze še brez materialnih pričevanj ter tako zavito v temo. Tudi razlage posameznih že znanih pojavov z novih vidikov vnašajo v samo proučevanje dinamiko, ki jo je možno reševati le v izmenjavi mnenj na razgovorih v širšem krogu zainteresiranih strokovnjakov. Seveda pa lahko spoznanja drugih panog bistveno vplivajo na poglede zgodovinske vsebine. Tak primer je sedaj z novimi razlagami naših najstarejših jezikovnih spomenikov, kjer terjajo skoraj neverjetne interpretacije bolj kompleksno obravnavo. Da bi zadostili tem zahtevam in skupaj sledili novim dosežkom, smo zaprosili za izoblikovanje smernic dejavnosti tega kolokvija in naše prihodnje dejavnosti širšo komisijo. Zdi se mi prav, da seznanim ta najširši strokovni avditorij z okvirnimi izhodišči komisije in da se ponovno zahvalim članom: prof. Milku Kosu, predstavniku SAZU, prof. B. Grafenauerju, predstavniku Univerze in Zgodovinskega društva, dr. M. Makaroviču, predstavniku Etnografskega društva, dr. I. Curkovi, predstavnici Zavoda za spomeniško varstvo SRS, dr. V. Šribarju, predstavniku Narodnega muzeja, in kolegi A. Valiču iz Gorenjskega muzeja, organizatorju in domačinu tega kolokvija. Komisija je utemeljeno nasvetovala, naj bi poglobljeno in poudarjeno proučevanje naših neposrednih narodnih izročil zajelo daljše, dobro desetletje trajajoče obdobje. V tem časovnem razponu bi mogli —- ob podpori tem prizadevanjem — uresničiti tudi širše zastavljen načrt strokovnih služb in društev. Ta zajema izkopavanje potencialnih najdišč, razstave ter pripravo še dveh kolokvijev in objavo gradiva. Ob pregledu opravljenih nalog in ob številnih prijavah referentov moram z zadovoljstvom ugotoviti, da nam je najbolj uspela poglavitna, se pravi, angažiranost velikega števila strokovnjakov, ki bodo tu prikazali sadove svojih proučevanj in bistveno prispevali k boljšemu poznavanju doslej temačnega zgodovinskega obdobja. Nič manj pa nismo ponosni na dosežke arheoloških izkopavanj in sondaž v minulem dvoletnem obdobju. To zbirno nalogo je vodil Zavod za spomeniško varstvo SRS in dobil zanjo 2,3 milijona S din od Sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti. O uspehih so poročali časopisi, podrobneje bodo o tem govorili tu referenti, nam pa ostane le, da naštejemo nekatere izmed novih najdišč: Sv. Nedelja nad Izolo, Batuje v Vipavski dolini, Dravlje pri Ljubljani, Šmartno pri Cerkljah, Pivka pri Naklem in Svete gore na Bizeljskem. Mnogo slabše pa smo izpeljali razstavno dejavnost. Velik prikaz Zgodnjega srednjega veka v Sloveniji bo priredil Narodni muzej šele prihodnje leto spričo drugih obvez. Pokrajinski muzej v Celju bo jeseni odprl preurejeno arheološko zbirko z razstavo Celjski prostor med antiko in zgodnjim srednjim vekom. Kar zadeva objavo gradiva, smo uspeli tiskati prejšnji kolokvij o Zgodnjem srednjem veku (1965) v Arheološkem vestniku in uvrstiti v mednarodno edicijo Inventaria archaeologica izbrane grobne enote iz Rifnika. Ni pa nam uspelo tiskati ali pripraviti katalogov z gradivom najbolj pomembnih najdišč. Ker je to osnova za nadaljnje znanstveno proučevanje in sintetično vrednotenje naše najstarejše dediščine, mislimo, da bi morali storiti na tem področju več. Glede prihodnjih kolokvijev o zgodnjem srednjem veku se bo društvo trudilo še vnaprej. Kot prvobitno nalogo na tem področju pa smatramo objavo predavanj tega kolokvija, ki bodo osnova za bolj poglobljeno razpravo. Pri tem pa se bo moralo Slovensko arheološko društvo še naprej truditi, da bi reševali ta vprašanja skupaj z drugimi slovenskimi društvi in kolegi iz Hrvaške, Madžarske, Avstrije in Italije. Tako se namreč neposredno soočamo z razvojem te panoge v sosednjih območjih in hkrati spodbujamo naše arheologe k bolj konkurenčni dejavnosti. Društvo bo zato še naprej razvijalo dobre odnose s sosednjimi društvi in arheologi. Delno bo k temu verjetno pripomoglo tudi to, da imamo dobre odnose in stike s Hrvatskim arheološkim društvom, z Deputazione di storia patria per il Friuli in kolegi v muzejih v Celovcu, Beljaku in Gradcu ter na Madžarskem. Tako je zajeto v veliki meri območje, ki so ga naseljevali v davnini naši predniki. Uspeh kolokvija pa lahko merimo tudi po udeležbi, saj ga je z zanimanjem spremljalo veliko profesorjev zgodovine, predvsem z Gorenjske, študentje arheologije, zgodovine in etnografije. Njihova želja je tudi bila, da se vse gradivo objavi na enem mestu, da bi jim lahko pomagalo pri pouku, podobno kot separatne objave prejšnjih kolokvijev o paleolitiku, Keltih in antiki. Tako je ta društvena manifestacija tudi dragocen prispevek za učitelje, hkrati pa je objavljeno gradivo prvovrsten pedagoški pripomoček. Peter Petru predsednik SAD NASELITEV GORENJSKE V RANEM SREDNJEM VEKU MILKO KOS Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana Namen te razprave je pokazati kje in kako se je na Gorenjskem, na ozemlju od Kranja navzgor, širila starejša slovenska naseljenost. Pod to razumem razdobje še z vključenim 11. stoletjem. Prav do tega časa segajo najdbe, ki jih arheolog šteje še v zgodnjesrednjeveške. Zgodovinarju so podatki o njih pomemben vir in opora za njegova izvajanja. Po svoji strani je pa zgodovinar zgodnjesrednjeveške kolonizacije na visokem Gorenjskem v srečnem položaju, da so mu za 11. stoletje na razpolago pisani viri, kakršnih za ta čas in v taki množini nima skoraj nikjer na Slovenskem. Skušajmo si najprej očrtati obseg starejšega slovenskega naselitvenega območja na Gorenjskem, na ozemlju od Kranja navzgor. Na severozahodu se je začelo nekako pod današnjimi Jesenicami, se odtod v jugovzhodni smeri tesno držalo podnožja visokih planin, vse do pod današnji Tržič. Krajevna imena kot Sava pri Jesenicah in Bistrica pri Tržiču so nazivi po tekočih vodah; take naletimo na Slovenskem mnogokrat tam, kjer reka vstopa v območje večjega v starejši dobi koloniziranega in za kulturo tal pridobljenega ozemlja. Dolina Bistrice, ki priteka od Tržiča, je staro naselitveno območje, ki ga na vzhodno stran obmejuje in deli od ostalega gorenjskega obsežen gozdnati kompleks, katerega del je znan pod imenom Uden boršt. Na zahodno stran so podnožja velikih gozdov in gozdnatih planot, Jelovce, Pokljuke in Mežaklje, v glavnem tudi meje starejšega, kolikor toliko strnjenega slovenskega naselitvenega območja. Manj izrazita je meja starejše slovenske naseljenosti v južnem obrobju blejsko-radovljiške pokrajine. Po času je tukaj kolonizacija deloma kasnejša. Osojni in gozdnati položaji so bili za naseljevanje manj vabljivi kot prisojni in odprti svet pod Karavankami. V gozdnati svet, ki se na desni strani Save razteza od sotočja obeh Sav pri Radovljici pa do Besnice nad Kranjem, je vdirala sorazmerno kasnejša in redkejša kolonizacija. Izven glavnega strnjenega starejšega slovenskega naselitvenega ozemlja na visokem Gorenjskem sta otoka starejše slovenske naseljenosti Bohinj in Dovje v dolini Save. Na mnogih krajih znotraj tega ozemlja moremo slediti arheološkim najdbam, ki starejšo slovensko naselitev potrjujejo in dokazujejo. Najdišča: Bled (Pristava, na Sedlu, Brdo, Otok na Blejskem jezeru, Želeče, Mlino). Spodnje Gornje, Zasip, Žirovnica, Smokuč. Bohinj: Srednja vas, Studor, Dunaj pri Jereki.1 Naselitev blejsko-radovljiške in bohinjske pokrajine po Slovencih se prostorninsko tesno veže na naselitev tega ozemlja že v dobi pred Slovenci. Ob svojem prihodu so Slovenci brez dvoma naleteli še na staroselce. Nanje, morali so biti sorazmerno številni, kažejo ne le arheološke najdbe, marveč tudi mnoga imena naselij, voda in gora, ki se iz slovenskega jezika razložiti ne dajo. Glavna pot, ki je prometno — ne naselitveno in politično — vezala gorenjski naselitveni prostor s severom, je šla prek Ljubelja. Tod je vodila pot že v starem veku. Napisi iz rimske dobe govorijo za njen obstoj; njen potek v tem času je baje še zaznaven.1 2 Mogoče se je že v starem veku od glavnega ljubeljskega pota odcepila tik pod Tržičem stranska pot v smeri proti Begunjam in Bledu.3 Tudi v ranem srednjem veku je šel potu prek Ljubelja velik pomen, vendar ni bil odločilen za smeri in stike prvotne slovenske kolonizacije. Nič ne kaže, da bi bila prek Ljubelja obstojala neka povezava med slovenskim naselitvenim območjem, ki je zajelo Gorenjsko in tistim, ki je obseglo Koroško. Pač pa je šel Ljubelju velik pomen kot prehodu za prodiranje in politično osvajanje teh, ki so prihajali od severa na gorenjska tla. V ljubeljskem potu moramo gledati glavno dohodno smer za vse tiste, ki so urejali v gorenjskem območju, po priključitvi zgornjega Posavja v okvir srednjeveškega imperija, zemljiško posest in gospostva, dovajali semkaj svoje ljudi, organizirali tukaj svetno in cerkveno upravo, uvajali nove načine družbenega in gospodarskega značaja. Ljubelj je bil glavna pot s severa na jug, postavim za ljudi škofov iz Frei-singa in Briksna in raznih kranjskih krajišnikov, za člane in ljudi rodu •starobavarske Heme, za razne fevdalne gospode, ki so se že pred Gorenjskim naselili na Koroškem, na primer za Spanheime, pa za razne koroške cerkve, ki so pridobivale posest na Kranjskem, na primer Krko in pozneje Vetrinj. Razumljivo je, da so si ti gostje s severa skušali že zgodaj zagotoviti posest prav ob poteh, ki na kranjski strani peljejo na Ljubelj oziroma se od njega spuščajo navzdol. Pod današnjim Tržičem se je ljubeljska 1 Glavna literatura. Za Bled: W. Šmid, Altslovenische Gräber Krains, Carniola 1, 1908, 17 d.; J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, Slov. akad. znanosti in umetnosti, razred za zgod. in družbene vede, Dela 2 (1950); A. Valič, v Varstvu spomenikov 8, 1962, 79—82 in Staroslovensko grobišče na Blejskem gradu (izkopavanja 1960), Situla 7, 1964; V. Šribar, Arheološka raz-iskavanja na blejskem Otoku, v Varstvu spomenikov 10, 1966, 154—159; R. Ložar v Glasniku Muzejskega društva, 10, 1929, 58—60 (Mlino). —• J. Kastelic, v Varstvu spomenikov 2, 1949, 87 (Spodnje Gorje); P. Petru, v Varstvu spomenikov 7, 1960, 309 (Žirovnica); A. Valič, v Varstvu spomenikov 8 (1962), 257, 258 in v Arheološkem vestniku 13/14, 1962/1963, 565—569 (Smokuč). — Bohinj. W. Šmid, kot zgoraj (Srednja vas); S. Gabrovec, v Arheološkem vestniku 6, 1955, 137 (Dunaj pri Jereki), v Varstvu spomenikov 7, I960, 321 (Srednja vas). 2 W. Šmid, Der Loibelpass, Carniola 2, 1909, 156 d. — B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslawen, 1, 94. 3 B. Saria, Antike Inschriften, 4. pot razcepila, ena gre niz Bistrico, druga pod pobočjem Dobrče v smeri proti Begunjam in Bledu. Ta pot je bila zlasti važna za briksensko škofijo, ko si je kmalu po letu 1000 uredila v blejsko-radovljiški pokrajini bogato zemljiško posest in gospostvo. Iz sorazmerno bogatega ohranjenega briksenskega listinskega gradiva prav za 11. stoletje je razvidno, da so morali biti prav ti kraji ob dohodnih in odhodnih poteh na ali z Ljubelja v tistih časih že gosto naseljeni. Briksenski škof je ondod v starejši dobi glavni zemljiški gospod. Eden najstarejših gradov v tem okolišu, Gutenberg nad Bistrico pri Tržiču je bil spočetka briksenski; kasneje so ga Briksnu osporavali.4 Sorazmerno zgodaj (v drugi polovici 11. stoletja), se v tem okolišu omenjajo vasi (Leše, Visoče, Vadiče, Bistrica, Kovor).5 Pridobivanje z zamenjavanjem in zaokroževanjem posesti po Briksnu kaže, kako velik pomen je tirolska škofija dajala temu okolišu, prek katerega je z Ljubelja vodila glavna pot v središče njene gorenjske posesti okoli Bleda. Niz tržiško Bistrico je šla glavna pot v osrčje Kranjske, zlasti v glavni kraj stare Kranjske, v Kranj. Pot spremlja zgodaj in intenzivno obljuden pas, ki mu zlasti na spodnjem koncu dajejo varnost utrjeni gradovi in gradišča: pri Dupljah, blizu izliva Bistrice v Savo, med vasmi Strahinj in Žeje in nad Pivko blizu Naklega.6 Oporo za določevanje starejšega slovenskega naselitvenega ozemlja na visokem Gorenjskem nam dajejo podatki o kosezih ali edlingih, kakor jih navadno imenujejo viri napisani v nemškem jeziku. Kraji in okoliši, v katerih se kosezi ali edlingi omenjajo in kraji, ki imajo po njih ime, so brez dvoma starejša slovenska naselitvena območja, kajti kosezi so staroslovenski družbeni sloj, ki sega po svojem izvoru in obstoju nazaj v prva stoletja prebivanja Slovencev v novi domovini. Na visokem Gorenjskem, vključno z Bohinjem, se omenjajo kosezi in njihova imetja koseščine (edling, edlingtum, edlinggut, edeltum, ljudje s pridevkom dinstman) v krajih: Okoli Bleda: Zgornje Gorje, Poljšica, Višelnica, Podhom, Dobrava, Žirovnica. Okoli Kamne gorice: Brda, Lipnica, Dobrava, Češnjica. Okoli Kovorja in v dolini tržiške Bistrice: Kovor, Hudo, Popovo, Brezje, Križe, Žiganja vas. V Bohinju: Srednja vas, Češnjica, Studor, Nomenj.7 4 Moja izvajanja v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, 10, 1929, 38. 5 Fr. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 3, 106, 143, 158. 6 I. Vrhovnik — A. Koblar, Zgodovina Nâkelske fare, 19. — J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja, 12, 19, 21 (zemljevid), 432 op. 27. 7 Literatura z dokumentacijo: J. Žontar, K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča, Slovenski pravnik 54 (1940), 286—288. — B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev (1952), 330 d.; Hrvati u Karantaniji, Historijski zbornik 11/12 (1958/1959), 216, z zemljevidom; Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964), 356—360. Lj. Hauptmann, Razvoj družabnih razmer v radovljiškem kotu do krize petnajstega stoletja, Zgodovinski časopis 6/7, 1952/53, 270 d.; Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu, SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 10, 1954, 111, op. 20. — J. Mal, Ist das Edlingerproblem wirklich unlösbar? Südost-Forschungen 22, 1963, 160. — M. Kos, Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku, Zgodovinski časopis 19/20, 1965—1966, 141—143. — Fr. Gornik, Bled v Pa ne le kosezi, po kosezih imenovana imetja in ljudje s priimkom dinstman, tudi tisti, ki se v bogatem listinskem gradivu briksenske škofijske cerkve za Bled in okolico ter Bohinj v drugi polovici 11. stoletja imenujejo plemeniti, svobodni in podobno (nobilis, nobilitatem oziroma libertatem sortitus, libertate potitus, libertus, ingenuus) so po svojem izvoru in stanu kosezi. To je pokazal in dokazal Lj. Hauptmann.7 V drugi polovici 11. stoletja se omenjajo plemeniti in svobodni v krajih: Bled z okolico: Bled (164, 166, 236, 239, 240, 241, 341, 269), Želeče (311), Mlino (368), Grimšče (168), Zasip (312, 316, 372), Sebenje (306), Mužje (166), Poljane (306, 378), Koritno (237, 314), Peče (302). Na vzhodno stran od Bleda je v zvezi s temi svobodnimi in plemenitimi navesti kraja Begunje (164) in Zgoša (307, 368, 377). Bohinj (234, 372).8 Kraji, v katerih se v drugi polovici 11. stoletja omenjajo okoli Bleda in v Bohinju svobodni in plemeniti, sovpadajo v mnogih primerih s kraji in okoliši, v katerih se navajajo kosezi in koseščine. Poleg tega smo pa mnoge teh krajev spoznali za take, v katerih so našli arheologi najdbe iz staroslovenskih časov: Bled, Gorje pri Bledu, Žirovnica, Srednja vas v Bohinju. Kosezi pod Tržičem pa so naseljeni v območju pomembnega pota z Ljubelja, ki se pod današnjim Tržičem cepi proti Kranju in proti Bledu. Vse navedeno, arheološke najdbe iz staroslovanske dobe, kosezi in koseščine, svobodni in plemeniti Slovenci v drugi polovici 11. stoletja, kaže, da je bil blejsko-radovljiški okoliš z Bohinjem in dolino tržiške Bistrice sorazmerno staro in gosto naseljeno slovensko naselitveno območje na Gorenjskem. V ta od Slovencev že od starine naseljeni svet, ki je brez dvoma prevzel in pretopil dokaj številen predslovenski živelj, pa začenja potem, ko so na podlagi velikih darovnic krone in tudi na drugačne načine postali ondod razni fevdalni rodovi veliki posestniki zemlje — ki jim pa ta zemlja pod Karavankami, Mežakljo, Pokljuko in Jelovico ni bila prvotna domovina — prodirati in širiti svoj vpliv tudi tuji živelj. Vprašanje je, kako in v kakšnem obsegu je do tega prišlo. Škofija, ki je imela svoj sedež v Briksnu na današnjih južnotirol-skih tleh, si je z vrsto vladarskih darovnic iz let 1004, 1011, 1040 in 1073 in s postopnim večanjem ustvarila obsežno zemljiško gospostvo, ki je imelo svoje jedro okoli Bleda in med obema Savama, segalo na zahodno stran še v Bohinj, na vzhodno stran pa v manj sklenjenem obsegu na fevdalni dobi, 1967, na nekaterih mestih. Velik del v radovljiškem urbarju iz leta 1498 v Bohinju omenjenih kosezov se po imenih in priimkih ter po hišnih imenih dà lepo porazdeliti na kmetijska posestva v Studorju in Srednji vasi; to je dokazal F. Ceklin. 8 Briksensko listinsko gradivo: Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen (Acta Tirolensia 1), objavü. O. Redlich (1886). — Regesti v tretji knjigi Fr. Kosa Gradiva za zgodovino Slovencev (1911). Obe v opombi 7 navedeni razpravi Lj. Hauptmanna. Številke v oklepajih pomenijo število zadevnega regesta v Gradivu za zgodovino Slovencev, tretja knjiga. * ^ ^ ^Vvn/î^iVn^ qU n\ff ^------- ■ L jj Vi»i ^»«^K prt" |V.nS?^Vv»rtv> |rt^t-CVxXNwo ;Ty>« t^v>w r5/f"'‘ie $<\€ Awv>v9 ^Wv,^^lr p» l^ft’cvy,, p, f5rv« ^N,->C»»'> £v <*,%%>. (»i*0/\>>-»y^ °vhvjj^ ^<«, n 0.$cvNvxr\>^ ipc ^y^Vvvl^6<2j H V*>f -^dfmtfvr MH 06wr t)0/v9 €<'V»'<'^>^:oji(fî 0v*><->(tOV> dVWVftYVt ■^t9ft<Ç»vv >*(? -’-—......- ......." '?£'•>! fj y ___ - $t>vt XXW> «WtWl -^ßüfvyynß —'----------------- .. <>*W fj jjvt? y ^jvt jW,»*i$cm4 S>> p«p C<\xcQ 3vxe fy‘ prm ft^CSuj j tcxcj-'^vv yv>UKSt>i o> Vrv^-^\w«^>vcrrvi'NvH>vvS-Cytw^rw' ■ ^>•>1 ','"*fj -oöfrx'V» V-»>ö«»Ytpr $vî\\>iSç.\' ! i c[ V $v,& i>v>vÿ(k-^ |\wa it»\vi t ‘\vT"'^vv >»£C>vvS j H\£Jr~i|V^’'Vcr^ Stran iz radovljiškega urbarja iz leta 1498 (v Arhivu Slovenije v Ljubljani), na kateri se omenjajo kosezi v Višelnici in Dobravi Seite aus dem Urbar von Radovljica (1498), auf der die Edlinge in Višelnica und Dobrava erwähnt sind (Arhiv Slovenije in Ljubljana) levo stran Save in še prek tržiške Bistrice.9 To svojo posest je briksen-ska cerkev na razne načine širila, množila in zaokroževala. V teku časa jo je pa tudi nekaj izgubila. Za 11. stoletje so glavni vir posestnih sprememb v območju briksenske posesti na Gorenjskem briksenske tako imenovane tradicijske listine, to so listine, ki govore o predaji ali tradiciji posesti na tak ali drugačen način (darovanje, kupovanje, zamenjava) v korist ali v zvezi z briksensko cerkvijo. Po številu jih je ohranjenih 46. Odpirajo nam vpogled v naselitveno in družbeno zgodovino briksenske posesti na visokem Gorenjskem v 11. stoletju, torej še v času, do katerega računa arheolog zgodnjesrednjeveške najdbe. Zgodovinarja kolonizacije priteguje vprašanje, ali ni prehod velikega dela Gorenjske na zemljiške gospode, ki so bili doma izven Gorenjske — glede na ohranjenost gradiva v konkretnem primeru Briksna -— vplival na naselitveno in etnično podobo tega dela naše zemlje. Z osebami, omenjenimi v briksenskih listinah, se je ukvarjal Lj. Hauptmann, neodvisno od njega pa pisec te razprave.10 11 Prišla sva do nekaterih enakih izsledkov. So pa Lj. Hauptmanna zanimale predvsem družbene spremembe, ki so v zvezi z osebami, omenjenimi v briksenskih tradicijskih listinah, dočim je mene zanimal bolj izvor teh oseb. To je, ob predelavi na stotine imen oseb sem skušal dognati, odkod so bili ti ljudje, ali so bili domačini ali prišleki od drugod, ali so se prišleki od drugod na briksensko-gorenjskih tleh za stalno naselili ali ne. Na ozemlju, ki je na visokem Gorenjskem pripadalo Briksnu, nam je razlikovati med domačim in nedomačim prebivalstvom. Domači so vsi tisti plemiči in svobodni, omenjeni v briksenskih tradicijskih listinah iz 11. stoletja, v katerih smo spoznali sloj staroslovenskih kosezov. Imena teh ljudi so po večini domača, slovenska, na primer Nepokor, Prisnoslav, Dobrogoj, Trebina, Bomislav, Godislav, Radegoj, Domoslav, Večegoj, Bo-digoj, Dobrisko in še druga. So pa nekatera tudi krščanskega in germanskega izvora, na primer Georgius, Paulus, Winrih, Tunzo, Hademar, Adalfrit (toda ta ima dva sinova, eden je bil Ivan, drugi pa Preslav, kar kaže, da je bil tudi oče domačin). Se pa pri nekaterih imenih krščanskega in germanskega izvora na podlagi razporeditve v vrsti in skupinah prič v listinah, pa tudi zategadelj, ker se dotični v listinah iz predelov izven Gorenjske v listinah nikdar ne omenjajo, more reči, da so bili nosilci takih in teh imen domačini. Ti se drže doma na Gorenjskem, so sicer v spremstvu briksenskega škofa in se navajajo v njegovih listinah kot priče, toda le če se je škof mudil na Gorenjskem, se omenjajo skupaj in ob imenih prič in tradento v domačinov; pravni akti pa, pri katerih so udeleženi, se tičejo zgolj Gorenjske.11 9 Gradivo za zgodovino Slovencev 3, 17, 28, 106, 107, 274. 10 Obe v opombi 7 navedeni razpravi Lj. Hauptmanna: Razvoj družabnih razmer..., 272; Staroslovenska družba-..., 110-—115, pa njegove Mariborske studije v Radu Jugoslavenske akademije, knjiga 260, 1938, 93 d. 11 Kratice: Acta Tirolensia 1, AT; F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 3. Gr. 3. — Gr. 3, 214, 316, 377 (Ivan); 236, 237 (Adalfrit, Preslav); 214 (Wekewoi); 372 (Večegoj); 305—308 (Albger). Gr. 3, 164, 165, 168, 169 (Nepokor); 164, 165, 168 (Winrih). Drugače je z nedomačim. Razpoznati jih je predvsem po tem, da se mimo listin izdanih na Gorenjskem in za Gorenjsko, navajajo kot priče ali tradenti tudi v briksenskih listinah, izdanih na Tirolskem in Koroškem, v tirolskih in koroških zadevah; da na mnogotere njih naletimo na Gorenjskem, v družbi in kot spremljevalce briksenskega škofa, če se je podal ali mudil na Gorenjskem, da pa s škofom deželo zopet zapuščajo, da se v vrsti prič pogostokrat omenjajo v skupinah takih, za katere vemo, da so bili nedomačim. Nekateri teh nedomačinov so pa vendar pridobili oziroma imeli posest na Gorenjskem, bodisi od briksenske cerkve, bodisi od domačinov. Za nekatere se more dognati odkod so bili doma. Neki Ozi, ki je na Gorenjskem zamenjaval in predajal posest, podložne osebe in drugo, je pač isti kot oseba tega imena, ki nanjo naletimo v raznih zadevah in kot pričo v Pustertalu na Tirolskem.12 13 Brata Friderik in Henrik, ki imata posest na Gorenjskem, sta bila plemenitega rodu, ki se imenuje po Rodenecku blizu Mühlbacha severno od Briksna.18 * Ta rod je imel v 11. stoletju v svoji lasti obsežno posest na Tirolskem, Koroškem, Furlanskem in Goriškem, ki je okoli leta 1100 prešla deloma na koroške Spanheime, deloma na grofe Goriške. Henrikovi ženi je bilo ime Wezala.14 Za neko plemenito Elizabeto, ki je z listino izdano v Premersdorfu pri Sachsenburgu na Koroškem briksenski škofiji prepustila vinograd na Bledu, vemo, da je imela dedno posest v kraju Leins pri Sterzingu na Tirolskem.15 Tujka je bila tudi neka vdova Niucòt po imenu, ki je po svojem sinu Anthochu podelila Briksnu z listino izdano v Rasenu na Vzhodnem Tirolskem neki travnik na Dovjem.16 Briksenski vazal, Orendil po imenu, ki je zamenjaval posest na Gorenjskem,17 je večkrat za pričo, bodisi na Tirolskem in Koroškem, bodisi v Kranju in okoli Bleda.18 Plemeniti Perhtolt, ki je prepustil Briksnu neko posest v Bohinju,1’ je verjetno isti kot plemeniti tega imena, ki je ob istem času imel, pridobival, oddajal oziroma posredoval v zadevah posesti na Tirolskem in Koroškem, za pričo pa je bil v Briksnu, Kranju in Tolminu.20 V Bohinju od dveh domačinov Blagosoda in Preslava pridobljena posest mu je kot tujcu bila pač neprikladna, zato jo je prepustil Briksnu.21 12 Gorenjsko: Gr. 3, 158 (AT 120), 159 (AT 126), 161 (AT 128), 214 (AT 175). — Tirolsko: AT 115, 191, 229. 13 Gr. 3, 167 (AT 140), 244 (AT 228), 258 (AT 236), 259 (AT 237), 299 (AT 282), 300 (AT 285). 14 Lj. Hauptmann, Mariborske studije, Rad Jugoslav, akademije 260, 1938, 101—105. 15 Gr. 3, 210; AT 168, 371. 16 Gr. 3, 371 (AT 357). 17 Gr. 3, 169, 235; AT 146, 217. 18 Gr. 3, 158; AT 107, 120, 131. — Gr. 3, 164 (AT 137), 168 (AT 145), 214 (AT 175). 235 (AT 217). 236 (AT 218), 237 (AT 219), 239 (AT 221), 240 (AT 222), 241 (AT 223), 300 (AT 285). 18 Gr 3, 234 (AT 211). 20 AT 121, 123, 125, 132, 134, 148, 211, 213, 304, 327, 349, 355, 371, 374. — Gr. 3, 164 (AT 137), 165 (AT 138), 166 (AT 139), 227 (AT 183). 21 Gr. 3, 234 (AT 211). Plemeniti Karling predaja posest in je večkrat za pričo na Gorenjskem.22 Ob istem času pa predaja posest in je za pričo tudi na Koroškem.23 V tej deželi in na Gorenjskem se omenja in spremlja pogostokrat briksenskega škofa kot njegov odvetnik.24 Karlingovemu sinu je bilo ime Grifo.25 Tudi ta predaja posest na Gorenjskem,26 spremlja — večkrat v družbi svojega očeta Karlinga, pa brata Eppa in zeta Kacilija — svojega fevdnega gospoda-škofa po Gorenjskem in Koroškem in je večkrat naveden kot priča v njegovih listinah.27 Grifov rod je imel posest na zgornjem Koroškem in vzhodnem Tirolskem.28 Neki Mazili prepušča Briksnu vinograd na Bledu, toda kaže se, da ni bil domačin, kajti v listinah ga najdemo v vrstah prič med tistimi, za katere vemo, da niso bile domačega rodu.29 Zaključek o nedomačinih v pravnih poslih in o njihovem pričevanju v listinah briksenske cerkve na Gorenjskem in za njeno gorenjsko posest bi bil ta, da so ti nedomačim na Gorenjsko prihajali v družbi svojega fevdnega gospoda briksenskega škofa, da so bili za pričo ali posredovalca v njegovih pravnih zadevah in aktih, da pa so s škofom zopet odhajali in se — kot vse kaže —• niso na Gorenjskem za stalno naselili. Razen nekateri posamezniki oziroma ti ali drugi tem podrejeni, kar pa občo etnično podobo starejše naselitve na briksenskem Gorenjskem ni spremenilo in ni moglo spremeniti. Med take prišleke-naseljence od zunaj je šteti Mantvina in Albgera, dva mala fevdnika iz kroga briksenske cerkve.30 V razdobju 1070 — ok. 1080 ju je podaril briksenski cerkvi plemeniti Henrik.31 Bila sta njegova ministeriala. Vse pa kaže, da je za tega Henrika, ki je bil tudi ministerial briksenske cerkve, iskati domovino na zgornjem Koroškem ali vzhodnem Tirolskem, ondod pa tudi domovino Henrikovih in nato brik-senskih ministerialov Mantvina in Albgera. V zadnji četrtini 11. stoletja se imenujeta kot priči v briksenskih listinah, ki so bile izdane na Gorenjskem in v gorenjskih zadevah; enkrat pa se pojavlja Mantvin, član škofove družine, kot tradent kmetije, ki mu jo je prepustil svobodni Preslav.32 Mantvin in Albger sta primer, kako so se od zunaj prišedši na Gorenjskem ustalili in kako je eden njiju pridobil od slovenskega koseza 22 Gr. 3, 237 (AT 219), 234 (AT 211), 238 (AT 220), 261 (AT 244). 23 Gr. 3, 156 (AT 109), 160 (AT 127), 177 (AT 164), 178 (AT 165). — AT 255, 286. 24 Na Gorenjskem: Gr. 3, 159 (AT 126), 164 (AT 137), 166 (AT 139), 167 (AT 140), 168 (AT 145), 169 (AT 146), 236 (AT 218). 25 Gr. 3, 156 (AT 109). 26 Gr. 3. 309 (AT 311). 311 (AT 321 b). 27 Gorenjske listine: Gr. 3, 158 (AT 120), 214 (AT 175), 300 (AT 285), 307 (AT 307), 310 (AT 320). 311 (AT 321 a), 314 (AT 324), 370 (AT 353). 28 Gr. 3, 156 (AT 109); AT 206, 293. 29 Gr. 3, 214 (AT 175), 236 (AT 218), 237 (AT 219), 241 (AT 223), 311 (AT 321), 306 (AT 306), 307 (AT 307). 30 Lj. Hauptmann, Mariborske studije, Rad Jugoslov. akademije 260, 1938, 96; Razvoj družabnih razmer..., Zgodovinski časopis 1952/3, 274. 31 Gr. 3, 260 (AT 240 b). 32 Gr. 3, 300 (AT 285), 305—314 (AT 305—308, 311, 320—324), 370 (AT 353), 372 (AT 359), 377 (AT 379). Preslava kmetijo.33 Takih primerov je bilo brez dvoma še več. Zlasti če pomislimo, da je družbeno in gospodarsko propadanje slovenskih ko-sezov moglo pripomoči, da je mnoge njih mogel izriniti prišlek od zunaj.34 35 Nekateri nadaljnji primeri takih prišlekov pridobitnikov zemlje na briksenskem Gorenjskem. — Že smo omenili Perhtolta, ki smo ga spoznali kot nedomačina, ki pa je pridobil v Bohinju zemljo od dveh domačinov Blagosoda in Preslava.33 —• Nedomačin Charilinc je prejel od Gun-drama, ki ga imam za domačina, zemljo v Koritnem pri Bledu.36 — Mazili, o katerem upravičeno sodim, da je bil nedomačin, je pridobil pri Bledu vinograd od nekega Godeslava.37 — Friderik, ki smo ga spoznali za nedomačina, ima na Blejskem ministeriala z imenom Hadolt.38 Našo razpravo moremo povzeti z naslednjimi glavnimi ugotovitvami: 1. Sorazmerno gosta srednjeveška naseljenost visoke Gorenjske, v prostoru od Jesenic in Tržiča do Kranja; pod Karavankami, Pokljuko in Jelovico. Starejši naselitveni oazi izven sorazmerno strnjenega naselitvenega ozemlja sta Bohinj in Dovje. 2. Potu prek Ljubelja gre velik pomen, toda ne v zvezi naselitvenih tokov Slovencev, marveč kot dohodnemu potu srednjeveških fevdalcev in njihovih ljudi od severa. Rana in gosta je srednjeveška naseljenost doline Tržiške Bistrice od Tržiča navzdol. 3. Priča zgodnje slovenske naseljenosti so kraji s staroslovenskimi arheološkimi najdbami do vključno 11. stoletja (naštete na strani 8). 4. Deloma prav v teh krajih (Bled, Gorje, Žirovnica, Srednja vas v Bohinju) se omenjajo kosezi (edlingi). Kosezi so po večini tudi plemeniti in svobodni, omenjeni v briksenskih tradicijskih listinah iz druge polovice 11. stoletja. Nekdanji kosezi so tudi dinstmani 15.—17. stoletja, omenjeni v krajih kjer se imenujejo kosezi. 5. Analiza imen tradentov in prič v 46 briksenskih tradicijskih listinah, ki se nanašajo na visoko Gorenjsko, je pokazala etnično podobo tega ozemlja v 11. stoletju. Po veliki večini so prebivalci Slovenci, predvsem ljudje s slovenskimi imeni in pa številni plemeniti in svobodni — kosezi. Za nekatere, po številu sorazmerno redke prišleke od zunaj, ki so tod pridobili imetje in posest, se more dokazati, da so bili po izvoru s Koroškega in Tirolskega. Po večini so v listinah navedene priče na Gorenjsko prihajale pa zopet iz dežele odhajale. 33 Gr. 3, 377 (AT 379). 34 O propadanju gorenjskih kosezov L. Hauptmann, Staroslovenska družba, 114. 35 Gr. 3, 234 (AT 211). 36 Gr. 3, 237 (AT 219). 37 Gr. 3, 241 (AT 223). 38 Gr. 3, 167 (AT 140). ZUSAMMENFASSUNG Die Besiedlung Oberkrains im frühen Mittelalter Ergebnisse 1. Eine verhältnismässig dichte frühmittelalterliche Besiedlung füllt in Oberkrain den Raum von Jesenice und Tržič abwärts bis gegen Kranj aus. Ältere Siedlungsoasen ausserhalb dieses verhältnismässig kompakten ober-krainischen Siedlungsgebietes sind Bohinj und Dovje. 2. Eine grosse Bedeutung hat der Weg über den Ljubelj-Pass, nicht jedoch als Siedlungsverbindung zwischen Oberkrain und Kärnten, sondern als Zugangsweg der von Norden nach Krain kommenden feudalen Herren. Der Zeit nach früh und dicht ist die Besiedlung des Tales der Tržiška Bistrica von Tržič abwärts in der Richtung gegen Kranj. 3. Zeugen einer frühzeitigen slowenischen Besiedlung sind Ortschaften mit frühmittelalterlichen (bis einschliesslich des 11. Jahrhunderts) archäologischen Funden (Verzeichnis S. 8). 4. Teilweise ebendort werden Edlinge erwähnt. Eidlinge sind der Mehrzahl nach auch die in den Brixner Traditionsurkunden aus der zweiten Hälfte des 11. Jahrhunderts erwähnten Edlen und Freien. Nachkommen solcher Edlinge, vielfach ebendort erwähnt wie diese, sind die Dienstleute des 15.— 17. Jahrhunderts. 5. Die Analyse der Namen von Tradenten und Zeugen in 46 Brixner Traditionsurkunden, die sich auf Oberkrain beziehen, ergab das ethnische Bild dieses Gebietes im 11. Jahrhundert. Der grossen Mehrheit nach sind die Bewohner Slowenen, namentlich solche mit slowenischen Namen, weiters Edelinge und die Edlen und Freien in den Brixner Urkunden. Für einige — der Zahl nach sind es nicht viele — die in Oberkrain liegendes Gut erwarben, liess sich nachweisen, dass sie aus Kärnten oder Tirol stammten. Die Mehrzahl der in den Oberkrainer-Brixner Traditionsurkunden den Namen nach erwähnten Zeugen kam mit ihren Herren nach Oberkrain und verliess wieder mit diesen das Land. NASELITEV SLOVANOV V VZHODNIH ALPAH IN VPRAŠANJE KONTINUITETE BOGO GRAFENAUER Univerza, Ljubljana 0 naselitvi Slovanov v Vzhodne Alpe in zgornje Posavje nimamo neposrednih sodobnih virov. Vendar so se ohranili v ostankih sinodalnih zapisnikov oglejskega patriarhata viri, po katerih je mogoče ob koncu 6. stoletja spremljati razpadanje antične cerkvene organizacije v teh krajih in posredno — po času propada posameznih škofij — sklepati tudi o napredovanju Slovanov, ki je bilo temelj tega propadanja. Podobnega pomena so sporočila poznejših virov o prvih bojih Slovanov proti Langobardom in Bavarcem na zahodni meji zgodnjesrednjeveškega slovenskega ozemlja v Istri, v Posočju in ob zgornji Dravi. Ti podatki omogočajo sklepanje, kdaj je slovanski val v glavnem že prekril ozemlje vzhodno od področja bojev in tako posredno kažejo zaključek poglavitnega slovanskega naselitvenega vala v Vzhodne Alpe in zgornje Posavje. Poleg pisem papeža Gregorja Velikega je najpomembnejši vir s podatki te vrste Historia Langobardorum Pavla Diakona1 iz konca 8. stoletja. Mnenje, da bi se prva dva podatka te vrste, v HL IV, c. 7 in 10, nanašala na boje med Slovani in Bavarci ob Donavi in ne ob zgornji Dravi, je brez dvoma neutemeljena domislica.1 2 Kratka Pavlova sporočila o bavarsko-slovanskem bojevanju izvirajo od starejšega vira iz južne Tirolske in so po svoji vsebini celo bolj zanesljiva kakor mnogo-kje z legendami in pripovedkami pomešano pripovedovanje o starejši zgodovini njegovih rojakov, Langobardov (zlasti onih v Furlaniji). Spričo te zadrege s pisanimi viri je le toliko večji pomen toponomastike in filološke analize jezikovnega razvoja alpskih Slovanov, kar nam kot rezultat zgodovinskega razvoja prav tako omogoča posredno sklepanje na zgodovinski temelj svojega postanka. V teh raziskovanjih je v zadnjem času zrastel tudi pomen arheoloških virov (z analizo karantanske kulture in razlikovanjem več tipov grobnih celot v njenem okviru). Obe ti dve skupini virov opozarjata na podoben zgodovinski 1 Pauli Diaconi Historia Langobardorum (HL), ed. G. Waitz, MGH, SS in usum scholarum, Hannoverae 1878; o avtorju gl. Wattenbach-Levison, Deutschlands Geschichtsquellen im Mittelalter, II. Heft, Weimar 1953, 211—224. 2 Prim. L. Havlik, Stari Slované u rakouském Podunajl v dobë od 6. do 12. stoletja, Rozpravy ČAV, roč. 73/9, 1963, 14, 59 sl., in Velkâ Morava a stre-doevropšti Slované, Praha 1964, 175 (na obeh mestih brez konkretne argumentacije). pojav — namreč na dejstvo, da je ob naseljevanju Slovanov v Vzhodnih Alpah potrebno upoštevati dve naselitveni bazi: severno in vzhodno, tj. zahodno- in južnoslovansko. V našem zgodovinopisju začenja znanstveno raziskovanje teh vprašanj konec prejšnjega stoletja z deli Franca Kosa,3 ki še do danes niso izgubila svoje vrednosti, čeprav je njihovo težišče le na kritičnem ugotavljanju dejstev s pomočjo podatkov pisanih virov. Problemsko preiskovanje je doživelo prelom z znanstvenim delom Ljudmila Hauptmanna,4 ki je razširil uporabljene vire na topomastiko in značilnosti jezikovnega razvoja. Temeljna dela o teh vprašanjih so danes razprave Milka Kosa (po 2 o zahodni in severni mejni pokrajini),5 ki sem jih delno skušal dopolniti sam, deloma v širšem okviru naseljevanja Južnih Slovanov6 in deloma v zvezi z nekaterimi širšimi vprašanji domačega razvoja (etnična struktura, Karantanija ipd.).7 Za jezikovni razvoj so temeljna dela Frana Ramovša in Franceta Bezlaja ter dialektološke raziskave Tineta Logarja,8 medtem ko je arheološko gradivo doslej najpopolneje obdelano v še neobjavljeni disertaciji Paole Korošec (obranjeni 1968 na filozofski fakulteti v Ljubljani).9 S tem prehajamo k sami zgodovinski problematiki. Pred prihodom Slovanov v srednje Podonavje in Vzhodne Alpe je bilo področje poznejših Karantancev sredi 6. stoletja razdeljeno najprej med tremi, nato med dvema državama. Bizanc, ki je v dvajset let trajajoči vojni 3 Fr. Kos, Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino, IMK 6, 1896, 19—34, 49—61, 85—103; Oglejski in gradeški škofje v začetku srednjega veka, prav tam, 149—166, 189—216; Prvi nastop Slovencev v zgodovini, IMK 11, 1901, 105—141; Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I, Ljubljana 1902, IX—XXXVII (poslej Gradivo). 4 Lj. Hauptmann, Politische Umwälzungen unter den Slowenen vom Ende d. 6. Jahrhundert bis zur Mitte d. 9., MIÖG 36, 1915, 229—287; Les rapports des Byzantins avec les Slaves et les Avares pendant la seconde moitié du VIe siècle, Byzantion 4, 1929, 137—170 (o pomenu njegovega dela gl. B. Grafenauer, Ljudmil Hauptmann, Letopis SAZU 19, 1968, Ljubljana 1969, 51—62). 5 M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, Razprave ZDHV 5/6, 1930, 336—375; O starejši slovenski kolonizaciji v Istri, Razprave SAZU, razr. za zgodov. in družb, vede, I, 1950, 53—82; Slovenska naselitev na Koroškem, GV 8, 1932, 101—142; Slovenska naselitev na Koroškem, Koroški zbornik, Ljubljana 1946, 43—75. 6 B. Grafenauer, Nekaj vprašanj iz dobe naseljevanja južnih Slovanov, ZČ 4, 1950, 23—126; Razmerje med Slovani in Obri do obleganja Carigrada (626) in njegove gospodarsko-družbene podlage, ZČ 9, 1955, 145—153; Slovanski naselitveni valovi na Balkanski polotok, ZČ 18, 1964, 219—227; Etnična struktura in zgodovinski pomen jugoslovanskih narodov v srednjem veku, ZČ 19/20, 1965-1966, 103—114, in 21, 1967, 7—48. 7 B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, Dela SAZU, Ljubljana 1952; Hrvati u Karantaniji, HZb 11/12, 1958—1959, 207—231; Zgodovina slovenskega naroda I2, Ljubljana 1964. 8 Fr. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana 1936; Fr. Bezlaj, Jezikovne priče slovenske etnogeneze, v knjigi Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, 73—184; T. Logar, Dialektizacija slovenskega jezika, Jezik in slovstvo 6, 1960/61, 119—122. 9 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Ljubljana 1967 (tipkopis na filozofski fakulteti in v NUK v Ljubljani). — Pri vseh zgornjih opombah sem se omejil le na glavna domača dela, v katerih je pa navedena vsa poglavitna nadaljnja literatura. iztrgal Italijo iz rok Ostrogotov (535—553), je gospodoval v pokrajini Venetia (z Istro in Posočjem), po letu 561 pa se je oprl na bizantinsko Italijo tudi Noricum Mediterraneum (ob zgornji Dravi in zgornji Muri), ki so si ga med bizantinsko-gotsko vojsko okrog 540 začasno podvrgli Franki s prodorom prek Brennerja na jug; šele 561 je Bizanc zavzel tudi pokrajino južno od Brennerja, nato pa tudi Norik, čigar zveza s Franki je bila z bizantinsko osvojitvijo južne Tirolske presekana. Panonija z zgornjim Posavjem kakor tudi s področjem »mesto Norik« (področje Poetovia in Celeje)10 11 je po 540 in pred 548 (s tradicionalnim, danes spornim točnim datiranjem v leto 546)u pripadla Langobardom; poklonil jim je to ozemlje Justinijan za podporo zoper Ostrogote (instem tudi zoper frankovske načrte o prodoru v Panonijo in na vzhod). Težišče Langobardov je seveda v Panoniji (po Prokopiju »tostran reke Donave, nedaleč od Gepidov«, njihovi vpadi v Ilirik in Dalmacijo pa segajo do Epidamna!; s tem opisom se strinjajo tudi glavne langobardske arheološke najdbe tega časa v trikotniku, ki mu stranice sestavljajo: črta od Dunaja mimo zahodnega Blatenskega jezera do Pečuha ter tako odrezana oba kraka Donave v Panoniji).12 Čeprav pričajo najdbe na Gorenjskem in ob spodnji Krki tudi o skupini Langobardov v zgornjem Posavju, je brez dvoma povsem neutemeljena hipoteza, ki po teh v celotnem okviru postranskih najdbah skuša prestaviti središče langobardskega plemena v eno od manjših langobardskih najdišč na Gorjancih, prav na od Gepidov najbolj oddaljenem obmejnem ozemlju.13 S propadom Gepidov v jugovzhodnem delu Panonske kotline in z naselitvijo Obrov na tem ozemlju je prišlo 567 do prve bistvene spremembe v tem položaju; leta 568 je sledila druga, ko so se Langobardi podali iz Panonije v Italijo, 'kjer so najprej stopili na »civitatis vel potius castri Foroiulani terminos« in torej vdrli v Italijo brez dvoma po stari in pri podobnih vpadih najbolj uporabljani poti skozi »largius patentem et planissimum ingressum« v Vipavski dolini, ki so ga takoj po osvojitvi 10 Za spore o razlagi izraza »Norikô polei« pri Prokopiju (Gradivo I, št. 36) gl. R. Egger, Civitas Noricum [1929!], ponat, v Römische Antike und frühes Christentum I, Klagenfurt 1962, 116—122; B. Grafenauer, Ustoličevanje, 418 do 420, in HZb 11/12, 1957—1958, 317; Stj. Antoljak Zbornik radova Vizantol. instituta 4, 1956, 45—61 (oc. v Byzantinische Zeitschr. 50, 1957, 403). 11 Prehod v Panonijo spada vsekakor v dobo vladanja Audoina, ki je prevzel oblast najprej kot regent namesto mladoletnega Waltharija po Wakovi smrti (539), čez sedem let pa po Waltharijevi smrti (546) postal kralj; prav tako pa je nedvomen terminus post quern non, ki ga določa uvrščanje Ildegi-sovega pohoda v Italijo pri Prokopiju v dogodke leta 548/49 (Gradivo I, št. 42). Argumentacijo za tradicionalno datiranje gl. pri E. Klebel, Langobarden, Bajuwaren, Slawen, Mitteilungen der Anthropol. Gesellsch. in Wien 69, 1939, 41—60, pridržke pa izraža J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, A. Textteil, München 1962, 9—15, ki se mu zde arheološki sledovi v Panoniji premočni za le 22 let trajajoče langobardsko bivanje v tej pokrajini. 12 Opis položaja pri Prokopiju, De bello Gothico III 33, Gradivo I, št. 36; karta najdišč J. Werner, n. d., B. Tafelteil, ter Die Herkunft der Bajuwaren und der »östlich-merowingische« Reihengräberkreis, v Aus Bayerns Frühzeit, Schriftenreihe zur Bayerischen Landesgeschichte 62, 1962, 233—237. 13 Gl. Pirkovičev prispevek na tem posvetovanju, ki — po mojem povsem neutemeljeno — zastopa stališče, ki ga ni mogoče združiti niti s pisanimi viri niti s celotno množico langobardskih arheoloških ostalin. Langobardi sami skušali zapahniti z vojvodstvom prav v Čedadu (HL II c. 9; tudi teorije, ki skušajo prestaviti ta vhod v dolino dolenjske Krke, očitno neutemeljeno prestavljajo v drugačne zveze posameznosti, iztrgane iz vsega konteksta tega sporočila).14 Čeprav so Langobardi zavzeli v tem in naslednjih letih večji del Italije, dokazuje obstoj škofij v Noriku in zgornjem Posavju kot tudi arheološke najdbe v Kranju in na Bledu (morda tudi ob spodnji Krki — prav v naslednjih dveh desetletjih bi bila razumljiva obramba na Gorjancih!), da ta sprememba kljub zlomu bizantinske oblasti v severni Italiji (razen v Istri) ni pomenila neposrednega propada starega prebivalstva in ostankov pozno antičnega življenja v pokrajinah vzhodno in severovzhodno od Furlanske ravnine. Nekdaj so sicer res povezovali prihod Slovanov v Vzhodne Alpe prav z letom 568. Po današnjem mnenju pa je bilo to napačno v dveh pogledih: začetek slovanskega širjenja v Vzhodne Alpe je starejši, poglavitni na-seljevalni val Slovanov pa je poldrugo do dve desetletji mlajši od langobardskega odhoda v Italijo. Prvi prodor Slovanov v severna področja Panonske kotline (vsekakor tudi skozi Moravska vrata) spada vsekakor že v prvo polovico 6. stoletja. Slovansko prisotnost v Panonski kotlini severno od Donave, v sosedstvu Langobardov in Gepidov dokazuje posebej Prokopi j evo sporočilo o Ildegisu, članu langobardske kraljevske dinastije, ki je konec Vakove vlade (t. j. pred 539) pobegnil k Slovanom.15 Takšnega geografskega položaja Slovanov ne dokazuje le Ildegisovo poseganje (na čelu pretežno slovanske vojske) v vojno med Gepidi in Langobardi (na strani prvih, leta 547), marveč zlasti njegov pohod iz slovanskega področja leta 548/49 v severno Italijo, z namenom da pomaga Ostrogotom; kljub zmagi nad bizantinskim oddelkom se je vrnil k Slovanom severno od Donave (»je prešel čez Donavo in se vnovič vrnil med Slovane«), Spričo tedanjega geografskopolitičnega položaja je namreč mogel Ildegis v Italijo edino skozi tedaj frankovski Norik, kar kaže na naselitev Slovanov severno od Donave na današnjih Moravski in Slovaški. Ta razlaga se ne opira le na tedanje bizantinsko-frankovsko in langobardsko-frankovsko sovraštvo, marveč je mogoče tudi Ildegisov povratek kljub zmagi pa metno razložiti le v luči zloma frankovskih načrtov o protibizantinski koaliciji po letu 548, tj. po smrti kralja Theodeberta.16 14 Pauli D. HL II, 8 in 9; zoper drugačna Pirkovičeva stališča se sklicujem kar na C. G. Mora, Pohod kralja Alboina, Kronika 17, 1969, 9—14 (seveda pa z rezervo, da mi velikonočni ponedeljek nikakor ne velja za zagotovljeni datum začetka langobardskega pohoda: preveč me pri srednjeveškem biblijskem načinu mišljenja spominja na datum židovskega odhoda iz Egipta, prav tako na dan po »pashi«!). 15 Prokopij BG III 35; Gradivo I, št. 42; Vizantiski izvori za istori ju naroda Jugoslavije I, 1955, 38 sl. (utemeljevanje datiranja v leto 549, vendar z odprtim vprašanjem, ali ni pri Prokopiju uvrščeno vse poročilo o Ildegisu glede na zadnji dogodek — pohod v Italijo; v tem primeru lahko spada ta dogodek tudi v konec leta 548). 16 Pot prek Balkanskega polotoka je v tem času zapirala bizantinska vojska (Prokopij BG III 34, IV 27); za frankovske načrte gl. Agathias I 4, Gradivo I, št. 44, poleg tega pa G. Löhlein, Die Alpen- und Italienpolitik der Merowinger im VI. Jhdt., 1932, 5—50; Lj. Hauptmann. Byzantion 4, 1929, 145; B. Grafenauer, ZČ 4, 1950, 39 sl., in Ustoličevanje, 415—421. Prav s področja teh Slovanov tj. iz zahodnoslovanske jezikovne baze, je prihajal po pričevanju razvoja slovanskega jezika prvi, in sicer starejši kolonizacijski tok, ki je v zvezi s poznejšim kolonizacijskim razvojem prodrl na jug vse do Posočja in zgornjega Posavja, brez dvoma pa je bil intenzivno udeležen pri naseljevanju vsega karantanskega prostora v Alpah. Fran Ramovš (z njim je glede teorije o dveh izhodiščih slovanskega naseljevanja Vzhodnih Alp soglasen tudi Tine Logar) namreč razlaga na ta način nekatere pojave, s katerimi se slovenski jezik razlikuje od zahodnojužnoslovanskega in povezuje s severnimi zahodno-slovanskimi jeziki (konsonantna skupina -dl- namesto -1-, npr. vidle-vile, sedlo-selo, jedlovo, padla-pala in pod.; instrumental sing, ženskih imen na -a »z ženo« namesto »ženojom-ženom«; prva razlika je danes ohranjena le kot dialektični ostanek, zlasti v Ziljski dolini, druga je splošna in književna). V zadnjem času je dobila ta teza močno podporo tudi z rezultati Bezlajeve analize toponomastike (celo z izrečno trditvijo, »da je slovenska jezikovna podlaga v bistvu jezik severnoslovanskega tipa, ki se je že od prvih začetkov dalje razvijal pod trajnim jugoslovanskim vplivom«).17 Hauptmann je s pomočjo študija geografske razporeditve slovanskih in neslovanskih toponomastičnih sledov na Zgornjem Avstrijskem vzhodno od naravnega praga Hausruck—Donaugebirge—Češki les ugotovil okrog 300 slovanskih toponimov na ozemlju stare kolonizacije, pomešanih s sledovi staroselcev; pri toponomastičnih sledovih bavarskih kolonistov gre večinoma za koloniste 9.—11. stoletja (to potrjujejo tudi stilne značilnosti njihovega socialnega položaja, ker gre večinoma za polsvobod-njake na pretežno kraljevski zemlji). Področje z močnimi slovanskimi toponomastičnimi sledovi je presekano v dva dela z ozkim klinom bavarske kolonizacije od Grieskirchna do Aniže. Na Zgornjem Avstrijskem zahodno od omenjenega naravnega praga je 623 nemških toponimov, značilnih za kolonizacijo do 9. stoletja, 780 pa značilnih za kolonizacijo od 9. stoletja naprej; v vzhodnem področju je to razmerje 127:1232. Na tej podlagi je ugotovil Hauptmann: slovanska kolonizacija na vzhodnem področju je starejša od bavarske; ko so prišli Bavarci, je njihov kolonizacijski tok najprej prebil ozek klin proti vzhodu, šele potem pa so se širili naprej po pokrajini.18 Takšno naravo slovanske naselitve potrjuje v tem predelu tudi sploh najstarejša omemba župana pri Slovanih (jopan, qui vocatur Physso, 777 v darovnici samostana v Kremsmiin-stru),19 ker opozarja, da Slovani tod niso bili naseljeni le posamič v okviru zemljiškogosposke kolonizacije, marveč povezano v domačih organizacijskih skupinah in pred nastankom zemljiških gospostev. Ker se je glavni slovanski val v Vzhodne Alpe srečal že v 90-ih letih 6. stoletja z Bavarci globoko na jugu ob zgornji Dravi in ker je 17 Fr. Ramovš, Kratka zgodovina I, 47—50, 83—95, Historična gramatika II, 1924, 191—207, in CJKZ 2, 1920, 100—109; Fr. Bezlaj, n. d. 102—111, 122. 18 Strnadt, Die Freien Leute in der Riedmark, Archiv f. österr. Gesch. 104, 1915, 455—681; K. Schiffmann, Das Land ob der Enns, 1922, 45—186 za Bavarce, 187—246 za Slovane; Lj. Hauptmann, Byzantion 4, 1929, 162—165. 19 Gradivo I, št. 256; B. Grafenauer, Ustoličevanje, 486—492; S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, 52—54, 60 ss, 99 ss, in Rechtsgeschichte der Slowenen, Graz 1968, 54—58. prva bavarska ekspanzija zajela okr. 540 brez dvoma najprej področje bavarske visoke planote v neposrednem sosedstvu Zgornje Avstrije, sklepa Hauptmann, da mora biti slovanska kolonizacija vzhodnega dela Zgornje Avstrije starejša od glavnega slovanskega vala v notranjost Vzhodnih Alp. Situacija, kakršno kaže študij toponomastike, je mogla nastati le še sredi 6. stoletja, okrog 550, neposredno potem, ko je langobardski prehod v Panonijo južno od Donave odprl slovanskim kolonizacijskim tokovom južni del Moravskih vrat. Kljub trditvam (npr. E. Kranzmayer j a),20 da naj bi slovanska kolonizacija nikdar ne zajemala doline Donave od Traune do okolice Dunaja, jo je raziskovanje potrdilo celo z novimi dokazi. Sam Kranzmayer je ugotovil (v neobjavljenem predavanju, ciklostil I960),21 da imajo pritoki Donave med Melkom na zahodu in Mödlingom pri Dunaju imena slovanskega izvora; zahodno od Melka do Traune imajo imena iz antike, prevzeta po Nemcih, njihovi pritoki imajo imena slovanskega izvora, hribovski potoki pa pristna nemška imena. Vzhodno od Dunaja pa so, nasprotno, pritoki Donave imenovani s tremi pristnimi starovisokonem-škimi imeni (Schwechanta, Li tacha, Fischacha). Ker poleg tega izvirata imeni Melk in Mödling od slovanskega »mediliha«=meja, je jasno, da kaže to stanje tri različne stopnje kolonizacijskega razvoja, pri katerih so sodelovali Slovani pred Nemci v prvem in drugem področju, Nemci brez starejše slovanske udeležbe pa le v tretjem, ki so ga po Karlovi zmagi zapustili Obri. Vse to se povsem strinja tudi z arheološkimi najdbami, po katerih je glede kontinuitete v materialni kulturi zelo ostra razlika prav med ozemljem vzhodno in zahodno od Aniže — po ugotovitvah Vettersa in Kloiberja v drugi polovici 6. stoletja v vzhodnem področju ostanki antike povsem prenehajo. Čeprav je bil ta začetek slovanske kolonizacije v Vzhodnih Alpah omejen le na majhen del Donavske doline, so bila vendar s tem odprta vrata slovanskemu kolonizacijskemu toku s severa tudi v notranjost Vzhodnih Alp. Na njegovo širjenje kažejo že omenjeni jezikovni pojavi, očitno pa tudi »hrvatski« toponimi, katerih smer in razporeditev v alpskih predelih gotovo kažeta povezanost s severnim kolonizacijskim tokom, v katerega okviru je tudi »Bela in Velika Hrvatska« ob zgornji Visli kot njihovo izhodišče; to pričevanje potrjujejo tudi toponomastični sledovi Dudlebov, ki so podobnega zgodovinskega izvora.22 Tudi ti sledovi potrjujejo velik obseg ozemlja, ki ga je v Vzhodnih Alpah zajel severni tok (težišče toponimov je sicer ob zgornji Muri in v srednjem delu Koroške, toda najjužnejši primeri sežejo do Konjic na Štajerskem in do Ribnice v Posavju). Prav napredovanje tega toka (morda tudi prek Pa- 20 E. Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten I, Klagenfurt 1956, 104 do 120; prim. na tej podlagi kartografsko podobo v Krallert-Kuhn-Schwarz, Atlas zur Geschichte der deutschen Ostsiedlung, 1958, zemlj. 2 (Die bairische Ostsiedlung bis zum 14. Jahrhundert). 21 Ciklostil predavanja iz leta 1958 na simpoziju v Linzu, ki je obravnaval »zgodovino avstrijskih pokrajin ob Donavi v zgodnjem srednjem veku«; ciklostil je posredoval prof. Kosu in meni prof. dr. H. Ludat, Giessen. 22 Gl. moj zemljevid z vrisanimi »hrvaškimi« krajevnimi imeni v HZb 11/12, 1957—1958, 214—215, in Zgodovina slovenskega naroda I2, 1964, 267—269, 323—325. nonije, kar nakazujeta P. Korošec in Fr. Ramovš) more pojasniti tudi podatke zgodovinskih virov o propadanju antičnih škofij v poznejših slovenskih predelih. Videli smo že, da pisani viri ne poročajo neposredno o napredovanju Slovanov v starokarantanski prostor. Leta 568 so odšli Langobardi iz Panonije, leta 593/95 srečamo alpske Slovane že v bojih zoper Bavarce v zahodni Karantaniji, okrog leta 600 skušajo pa prodreti že skozi »istrski prehod« (tj. skozi Vipavsko dolino) v Italijo.23 Med tema dvema skrajnima časovnima mejama so zasedli Slovani svojo novo domovino v Vzhodnih Alpah in zgornjem Posavju. Če upoštevamo tudi podatke o obstoju in propadu antičnih škofij v teh predelih, o arheoloških najdbah in o napredovanju Obrov, ki stoje v ozadju poglavitnega slovanskega prodora v Vzhodne Alpe, pa je vendarle mogoče opredeliti čas, tempo in smeri tega napredovanja nekoliko podrobneje. Skoraj dve polni desetletji po odhodu Langobardov v Italijo so vzdrževali Obri z njimi dobre prijateljske odnose. Poglavitna obrska pozornost je bila v tem času namerjena brez dvoma proti Bizancu, kjer so mogli pričakovati mnogo bogatejši plen; obrsko težišče je v vsem tem času ostalo — kolikor vemo — v jugovzhodnih predelih ob srednji Donavi. Tista ovira, ki jo želijo pred vsem odstraniti s poti svojih prodorov proti jugu, je bil očitno poleg Singiduna zlasti Sirmium. Leta 579 se začenja — hkrati z začetkom tri leta trajajočega obleganja Sirmija, ki se je 582 končalo s padcem mesta v obrske roke — prvo obdobje končnega velikega slovanskega osvajanja vzhodnih in centralnih delov Balkanskega polotoka; leta 584 so prevzeli Obri za deset let osvajanje v celoti pod svoje vodstvo in dosegli 593 že prvi pravi zlom bizantinske obrambe, ki sta ga cesarja Mavrikij in Foka mogla glede njegovih posledic sicer nekoliko zavlačevati, nista pa mogla več obrniti položaja v bizantinsko korist.24 Vsekakor do padca Sirmija, morda pa tudi do srede 80. let 6. stoletja (tj. do glavnega obrskega prodora do Grčije in mimo Korinta na Peloponez, s katerim je zvezan tudi prvi veliki napad na Solun leta 586),25 je pomenilo slovansko prodiranje v Alpe le postransko akcijo, omejeno po vsej verjetnosti na ozemlje, ki Langobardov ni zanimalo. Vsekakor iz tega časa ni še nobenih sporočil niti o spopadih med Obri in Langobardi niti o sklepanju miru med obojimi, kar se pojavlja šele v zadnjem desetletju 6. stoletja. Tudi sicer iz tega časa ne poznamo še nobenih obrskih prodorov proti zahodu; začenjajo se šele neposredno pred letom 600. V to razdobje more spadati v Vzhodnih Alpah predvsem postopno napredovanje severnega kolonizacijskega toka proti jugu — bodisi znotraj Alp ob zgornji in srednji Muri proti jugu, bodisi v obliki umikanja panonskega toka pred neprijetnimi obrskimi sosedi proti za- 23 Pauli Diaconi HL IV 7 in 10; Gradivo I, št. 112, 116 in 131; o datiranju gl. M. Kos, K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, ČZN 26, 1931, 207—209. 24 B. Grafenauer, ZČ 4, 1950, 49—74, 82—90. 25 Miracula s. Demetrii Lib. I, XIII, Grûcki izvori za bûlgarskata istorija III, Sofija 1960, 113—118; B. Grafenauer, Kronološka vprašanja selitve Južnih Slovanov ob podatkih spisa Miracula s. Demetrii, Zbornik Filozofske fakultete II, Ljubljana 1955, 23—39 (in tam navedena literatura). hodu. Vsekakor bi namreč severni tok med sorazmerno hitrim končnim obrsko-slovanskim kolonizacijskem valom sicer težko mogel prodreti tako globoko na jug, kakor ga kažejo njegovi jezikovni in toponomastični sledovi. Hauptmann in Jože Rus odlagata odločilni preobrat v intenzivnosti obrsko-slovanskih razmerij do teh krajev vse do okrog 590.26 Podrobnejši podatki, ki jih delno še nista poznala, pa vendar kažejo, da spada prelomnica v leta po padcu Sirmija, najverjetneje v sredo 80. let 6. stoletja. Od tega razdobja naprej se obrsko-slovanska akcija proti zahodu očitno ne umika več niti pred za Langobarde zanimivim ozemljem niti pred prvimi odprtimi spopadi z Langobardi; s takim preusmerjanjem pa se sklada tudi tako prenos obrskega težišča na zahod v Panonijo in na sever v področje ob donavskem hodniku proti zahodu kakor tudi začetek velikih vdorov na zahod (najprej proti Frankom, pozneje tudi proti Langobardom). Poglejmo podatke o škofijah! Iz leta 579 izvira zapisnik sinode v Gradežu — v tekstnem delu falzifikat, toda s točnimi podpisi, prevzetimi po avtentičnem dokumentu.27 J. Friedrich je pred 50 leti predložil datiranje 572—577, ki ga je prevzel tudi J. Šašel (podobno K. Reindel).28 Kakor pa so prevzeti po nekem avtentičnem zapisniku podpisi, je verjetno tudi za datum, zlasti ker sta oba njegova elementa (indikcija in leta Tiberijeve vlade kot Cezarja) soglasna, štetje Tiberijevih let na ta način pa v času nastanka falzifikata (okr. 731) ni bilo več v navadi; zato ni zadovoljivega vzroka za odbijanje datuma in iskanje novega po prefal-zificirani vsebini (R. Egger spaja obe mnenji z domnevanjem dveh sinod, prve 574—578, druge 579).29 Med dvajsetimi škofi, podpisanimi za patriarhom, so tudi imena: »Leonianus episcopus s. ecclesiae Tiborniensis... Joannes episcopus s. ecclesiae Celejanae. . . Patricius episcopus s. ecclesiae Emonensis,... Aaron episcopus s. ecclesiae Avoriciensis,... Vigilius episcopus s. ecclesiae Scaravensis (Scaravaciensis)«. Potemtakem so bile zastopane škofije v Teurniji, Celeji, Emoni in Aguntu; škofa Vigi-lija je postavljal R. Egger svojčas30 kot »karavanškega« škofa v Juenno (kar je vsekakor neverjetno že zaradi znatno zahodnejšega lociranja imena »Karuankas« pri Ptolomeju, medtem ko je ime Karavanke dobilo 20 Lj. Hauptmann, n. n. m. 161, 167; J. Rus, Johannes — zadnji škof panonske, a prvi istrske Emone, GMS 20, 1939, 166. 27 Gradivo I, št. 85; P. F. Kehr, Regesta pontificum Romanorum, Italia pontificia VII/2, n. 3 (Berolini 1923); J. Friedrich, Die ecclesia Augustana in dem Schreiben der istrischen Bischöfe an den Kaiser Mauritius vom J. 591 und die Synode von Gradus zwischen 572—577, Sitzungsberichte der philos.-philolog. und hist. Klasse der bayr. Akademie, München 1906, 341 ss. 28 J. Šašel, Paulys Realencyclopädie der Classischen Altertumswissenschaft, Suppl. XI, Stuttgart 1968 (geslo Emona), 547, 576; podobno K. Reindel, Die Bistumsorganisation im Alpen-Donau-Raum in der Spätantike und im Frühmittelalter, MIÖG 72, 1964, 289 ss. 29 M. Kos, CZN 26, 1931, 203; R. Egger, Römische Antike und frühes Christentum II, Klagenfurt 1963, 73 ss.; Fr. Hutter, Tirolischer Urkundenbuch, 2. Abt. 1, 1965, št. 2, in Säben, Mittelpunkt christlicher Frühzeit in den Alpen, Jb. des Südtiroler Kulturinst. 1, 1961, 244—267. 30 R. Egger, Kirchenbauten im südlichen Norikum, 1916, 138. mesto v geografiji sploh šele od začetka 19. stoletja naprej); danes31 predlaga razlago, po kateri naj bi šlo za naslednika škofa v Virunumu z naslovom po Carantana-Krnski grad (Scaravensis po nerazumljivem Carantanensis), vendar je tudi podlaga za to tolmačenje nevzdržna in ga sploh ni mogoče dokazati: za vse druge škofije (z edino izjemo säbenske, kjer je uradno uporabljeno ime pokrajine) se uporablja za označbo kraj, v katerem je sedež škofije, še leta 591 pa je bilo v Aquileii znano pravilno ime sedeža škofije v Virunumu.32 Izmed škofov s kasnejšega slovenskega ozemlja manjkata potemtakem dva: iz Poetovia33 34 in iz Virunuma. V okviru tako popolnega predstavništva sufraganov to vsekakor preseneča (če bi sprejeli Eggerjevo predpostavko o dveh sinodah, le še toliko bolj, ker bi oba škofa manjkala kar dvakrat zapored). Vsekakor je opravičen sum, da sta ti dve škofiji že propadli, čeprav tega ni mogoče povsem striktno dokazati. Kos, ki je tedaj (1931) izhajal še s stališča, da je treba pri naseljevanju Slovanov v Alpah računati le z eno smerjo naseljevanja (razen ob Donavi na severu), je spričo tega predpostavljal, da sta morali propasti že tudi škofiji v Celeji in Emoni, »da emonski in celejski škof leta 579 nista več bivala pri svojih škofijskih sedežih, marveč kot begunca pred prodirajočimi Obri in Sloveni v Jadranskem Primorju«.84 Kolikor bi bilo prodiranje ob Savi in Dravi proti zahodu res edina smer slovanskega naseljevanja, bi bil tak sklep v resnici nujen. Kolonizacijska zveza med zgornjo Muro in Koroško prek Neumarkta pa dopušča razlago tega položaja tudi s širjenjem severnega kolonizacijskega toka skozi Alpe proti jugu. Ker z druge strani v dokumentu ni nobene razlike med načinom omembe emonskega in celejskega škofa na eni in vseh drugih škofov — ki so gotovo sedeli še v svojih škofijah — na drugi strani, je treba pač v tem času predpostavljati, da obe ti dve škofiji (in enako tudi obe mesti) v tem času še stojita in živita. Povsem drugačno je stanje, na katerega naletimo deset let pozneje. V opisu dogodkov med leti 587 do 590 v zvezi z istrskimi spori okrog herezije »treh poglavij« se omenjata kot patrijarhova pripadnika tudi škofa »Patricius« in »Johannes« brez označbe kakšne škofije ali pokrajine.35 Ker ne spadata med nekdanje istrske škofe, gre vsekakor za škofa iz Emone in Celeje. Dva momenta kažeta, da označba škofije ne manjka le slučajno, marveč da sta v tem času prebivala že kot begunca ali v Istri ali v okolici patriarha. Na eni strani manjka podatek o škofiji razen pri teh dveh škofih in pri dveh škofih iz Istre, za katera pa je prav tu povedano, da sta bila v resnici pregnana po cerkveni skupnosti svojih mest, le še pri enem škofu, pri Clarissimu iz Concordije. Z druge strani — in ta je še pomembnejša — sta bila poleg istrskih ta dva edina škofa, 31 R. Egger, Römische Antike und frühes Christentum II, 1963, 78 ss, 83. 32 Gradivo I, št. 102. 33 R. Egger, Civitas Noricum (op. 10) in J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, Ljubljana 1950, 71 in 118, sodita, da je Ptuj že od konca 5. stoletja živel še kot naselbina in vojaško oporišče Ostrogotov, ne pa več kot civitas (potemtakem naj bi škofija že tedaj propadla); navadno povezuje zgodovinopisje propad škofije v Poetoviu vendarle šele s prihodom Slovanov — seveda pa je striktno dokazati nemogoče bodisi to, bodisi prvo hipotezo. 34 M. Kos, CZN 26, 1931, 203, 206. 35 Pauli Diaconi HL III 26; Gradivo I, št. 96 in 100. ki sta zagovarjala omenjeno »istrsko« herezijo. Jože Rus sicer verjame, da bi oba škofa sedela še v tem času v svojih škofijah;36 37 prav tako sodi Jaro Šašel87 z brez dvoma napačno argumentacijo, da bi morali v tem primeru gledati kot na begunce tudi na škofe iz Teurnije, Agunta in Recije Secundae, pri katerih pa vendar ne drži niti prva niti druga navedena značilnost izjemnega obnašanja Patricija in Johannesa. Rus poleg tega predpostavlja, da je seznam škofov pri Pavlu Diakonu38 seznam udeležencev na sinodi v Maranu (589/90). Toda sinoda se imenuje kot »sinodus decern episcoporum in Mariano«, medtem ko je pri Pavlu Diakonu navedenih 17 škofov (brez upoštevanja prisotnega patriarha Severa). Očitno gre torej za drug sestanek v zvezi s sporom okrog herezije, prejkone starejši, iz časa pred zaporom patriarha Severa v Ravenni (torej najpozneje iz leta 587 ali 588). Že tedaj sta potemtakem propadli škofiji v Celeji in Emoni, vsekakor v zvezi z napredovanjem Slovanov v njihov prostor. Za obe mesti priča arheologija, da sta bili na koncu sežgani.39 Končno srečamo v prošnji škofov pokrajin Venecije in Reciie na bizantinskega cesarja Mavrikija (591),40 naj bi počakal s končno odločitvijo glede herezije »treh poglavij«, omenjene škofije v Virunumu (Breo-nensis), Teurniji (Tiburniensis) in Aguntu (Augustana) »kot nekaj, kar je nekdaj obstajalo, glede sedanjosti treh škofij pa nas pušča vir popolnoma v nejasnosti«;41 nekateri42 sodijo sicer, da so te škofije tedaj še stale, vendar tekst za takšno trditev ne daje nikakega oporišča: glasi se »quod ante annos (sc. 540—561!) iam fieri coeperat, et in tribus ecclesiis nostri concilii id est Beconensi (Breonensi), Tiburniensi et Augustana Gallia-rum episcopi constituerant sacerdotes«. Niti tokrat niti pozneje ni omenjen še kak škof katerekoli teh škofij. Okrog 590 so tudi te škofije že propadle, tudi ta mesta prekriva na vrhu plast pepela.43 Propadanje škofij kaže potemtakem tole podobo: pred 579 sta propadli škofiji v Virunumu in Poetoviu, pred 588 v Celeji in Emoni, pred 591 v Teurniji in Aguntu. Potemtakem je torej treba postaviti začetek novega slovanskega vala v Vzhodne Alpe, močnejšega od severnega toka in usmerjenega od vzhoda proti zahodu ob rekah navzgor, v sredo 80-ih let 6. stoletja, najkasneje v leti 587/588. V zvezi s tem valom je tudi propad romansko-langobardske naselbine v Kranju (580/590). O bojih z Langobardi priča tudi propad Meclariae (Meglarje) v spodnji Ziljski dolini, datiran po ostankih langobardske »vojaške blagajne« v razrušenem kaštelu v čas po letu 584/85, odkar izvira najmlajši novec.44 Bavarci, ki prihajajo ob Dravi navzdol, nalete na Slovane 593 nekje v področju Agunta ali Teurnije, po treh desetletjih medsebojnega bojevanja pa se 36 J. Rus, GMS 20, 1939, 160—166. 37 J. Sašel (gl. op. 28) 577. 38 Pauli Diaconi HL III 26; M. Kos, CZN 26, 1931, 203 ss. 39 J. Klemenc, Zgodovina Ljubljane I, Ljubljana 1955, 333, in Celeia v antiki, Celjski zbornik 1961, 436, 455. 49 Gradivo I, št. 102. 41 M. Kos, CZN 26, 1931, 206. 43 R. Egger, Römische Antike und frühes Christentum II, 78 ss; J. Šašel, n. n. m. 576 ss. 43 R. Egger, Frühchristliche Kirchenbauten, 47 (Teurnia), 69 (Aguntum). 44 F. Stefan, Numismat. Zeitschr. NF 31, 1937, 45, Tab. IX. je ustalila meja slovanskega ozemlja zahodno od Agunta, »ad terminos Sclauorum, id est ad riuolum montis Anrasi« (= Christenbach pri Anra-su).43 Že med dogodki leta 592 poroča Pavel Diakon o prvem miru med Langobardi in Obri (Hoc etiam tempore Agilulfus rex cum Avaris pacem fecit).*6 Ta dogodek sam na sebi priča o nekih bojih pred tem (Kranj, Meclaria), v zvezi s poznejšim pogostnejšim ponavljanjem (597, 602) pa priča tudi o precejšnjem zbližanju ozemlja pod langobardsko oziroma obrsko oblastjo. Tako moremo povzeti: Slovani so okrog 550 — prihajajoč s severa ali severovzhoda — poselili ozemlje ob Donavi med Trauno in Dunajsko kotlino, do okrog 580 pa Panonijo, dolino Mure in vzhodno Koroško; vzhodni val obrskih Slovanov pa je prekril do okrog 587/88 Celjsko kotlino, Ljubljansko kotlino, Rož in Ziljsko dolino, pred 591 gornjo dolino Drave in je dosegel pred 600 Sočo vsaj v področju Vipavske doline. Okrog 625/31 se imenuje gornja dolina Bele in dolina Ziljice (regio Zellia . . . usque ad locum qui Meclaria dicitur) »regio Sclavorum«,45 46 47 medtem ko so naselili Slovani poznejše slovensko področje na zahodnem bregu srednje Soče (Goriška Brda, Beneška Slovenija) šele v zvezi z novimi boji zoper Furlane leta 7 0 5,48 v katerih so okrog 720 skušali brez uspeha zavzeti tudi Furlansko ravnino.49 Posebno mesto v slovanski kolonizaciji ima Istra.50 Kolonizacijski val, ki prihaja vanjo že pred letom 600 s slovanskimi in obrskimi vpadi, je zajel le severni del Istre (do doline notranjske Reke), na samem polotoku pa je segel le v notranjosti (ob tržaški cesti proti jugu) do okoliša Buzeta, medtem ko je nekaj malega poznejši val z vzhoda segal nekako do Raše. Potem pa se začenja novo obdobje slovanske kolonizacije šele konec 8. stoletja in odtlej se do 17. stoletja na precej zamotane načine prepletata tod slovenska in hrvatska, pa tudi črnogorska kolonizacija s starejšim staroselskim prebivalstvom. Ne da bi skušal tod prikazati vsaj začetke teh raznovrstnih procesov, ko prihajajo Slovani na istrski polotok že pred frankovsko dobo deloma kot napadalci, deloma pa kot bizantinski najemniki v obrambo polotoka, želim podčrtati, da je prav Istra tisto področje, kjer je bilo sožitje med Slovani in staroselci gotovo naj intenzivnejše, saj traja v bistvu od zgodnjega srednjega veka prav do našega časa. To je torej že po historičnem razvoju vsekakor klasično in največ obetajoče področje za proučevanje kontinuitete v vseh pogledih. 45 Gradivo I, št. 239, k temu razlago pri M. Kos, Geografski vestnik 8, 1932, 135 ss. 46 Pauli Diaconi HL IV 4. 47 Pauli Diaconi HL IV 38; Gradivo I, št. 146; za lokalizacijo in datiranje gl. M. Kos, CZN 26, 1931, 213. 48 Pauli Diaconi HL VI 24; Gradivo I, št. 195. 49 Pauli Diaconi HL VI 45; Gradivo I, št. 199; k obema mestoma gl. M. Kos, Razprave ZDHV 5/6, 1930, 352—354, 359 sl., 370—373. 50 M. Kos, Razprave SAZU, razr. za zgodov. in družb, vede 1, 1950; ti rezultati so vzporejeni z novimi arheološkimi najdbami Br. Marušiča v moji razpravi Proces doseljavanja Slovena na zapadni Balkan i u Istočne Alpe, ki je izšla v delih balkanološkega inštituta Akademije znanosti in umetnosti BiH. Posebna izdaja XII, 1969, 29—55. Vprašanja same kontinuitete v perspektivi kolonizacijske zgodovine se morem dotakniti le z opozorilom na nekaj vprašanj (podrobneje sem vse vprašanje obravnaval v razpravi Die Kontinuitätsfragen in der Geschichte des altkarantanischen Raumes, v zborniku Alpes Orientales V).51 Najprej dve metodični opombi in omejitvi. Ugotavljanje kontinuitete raste vedno iz medsebojnega primerjanja dveh različnih zgodovinskih situacij; vsako primerjanje pa predpostavlja, da obe situaciji v resnici poznamo. Že v tem pogledu moramo žal priznati, da nam je (tudi zaradi specifičnega razvoja in interesov nekdanje arheologije predvsem za tisto, kar je bilo lepega in pomembnega v okviru najvišjega vzpona antične provincialne civilizacije) pozna antika mnogo slabše znana kakor visoka in da komaj slutimo in domnevamo, kako globoke spremembe so prinesle več stoletij trajajoče plenitve germanskih plemen in Hunov v naših krajih, zlasti v notranjosti, v primorju pa je razkroj tekel nekaj manj ostro. To naše neznanje je prva bistvena rezerva, ki se je moramo zavedati pri vsakem razpravljanju o kontinuiteti. Druga rezerva, na katero moram opozoriti, se nanaša na po mojem mnenju premajhno preciznost pri obravnavanju teh vprašanj glede na materialno kulturo. Identičnost oblik dokazuje sicer stike, ne opredeljuje pa še njihove narave. Do takšnih pojavov je moglo priti na različne načine — ne samo po vplivu substrata (staroselcev na priseljence), marveč tudi adstrata (sosedov), pa tudi trgovine na večje razdalje. Posebej pri majhnih predmetih imamo itak opravka le s predmeti, ki so nam jih izbrale šege nekdanjih dni in ki zaradi teh šeg niso nehali svojega življenja na »normalni« način, tj. s predelavo v predmete, ki jih je uvajala nova moda. Hans Jürgens Eggers v svoji Einführung in die Vorgeschichte po pravici opozarja na te pridržke in navaja kot primer rimske predmete na področju zahodne in vzhodne Prusije, po katerih je mogoče razlikovati različne kulturne skupine — seveda ne zaradi različnega stika z Rimom, pač pa zaradi različne veljave različnih predmetov v šegah prebivalstva v različnih predelih. Šele identičnost v načinu izdelovanja, v tehničnem postopku starega in novega prebivalstva je tisto, kar bi moglo reševati ta vprašanja na bolj določen način. Prav vprašanja te vrste pa so puščala pri nas arheološka in etnografska preiskovanja —• ki vzporejajo predvsem oblike same na sebi — žal vse preveč ob strani. Naj preidem k sami problematiki: 1. Zgodovina kolonizacije je ugotovila v starokarantanskem prostoru po podrobnem preiskovanju prof. Kosa med antiko in zgodnjim srednjim vekom kontinuiteto glede obsega naselitvenega prostora, o kateri ni niti najmanj mogoče dvomiti. Slovani so se naselili v predelih, ki so bili že ob njihovem prihodu pripravljeni za poljedelsko življenje, niso se pa spuščali v trebljenje pravih gozdov. Najstarejši sloj slovanskih naselbin, kot ga nam kažeta toponomastika in arheološke najdbe, se docela sklada s prostorom, ki ga pokrivajo že najdbe halštatske dobe. Struktura naseljenega prostora se sicer bistveno razlikuje od antične 51 V razpravi so tudi obsežni bibliografski podatki, ki jih spričo tega tu ne ponavljam (SAZU, Dela 24, 1969, 55—85). Politični razvoj v Vzhodnih Alpah v pozni antiki. 1. Meje rimskih provinc. 2. Severna meja ostrogotske države do 1. 535. 3. Italski limes po Jantschevi hipotezi. 4. Gotski, bizantinski in langobardski limes. 5. Italski limes v 5. stoletju. 6. Področje langobardske države od 546 do 568. 7. Ozemlje, ki je bilo sredi 6. stoletja pod Franki. 8. Langobardska najdišča. 9. Letnice označujejo približen čas množične slovanske naselitve Spätantike politische Entwicklung im Ostalpenraum. 1. Grenzen der römischen Provinzen. 2. Nordgrenze des ostgotischen Reiches bis zum J. 535. 3. »Limes Italicus« nach Jantsch. 4. Gotischer, byzantinischer und langobardischer Limes. 5. Italischer Limes im 5. Jhdt. 6. Territorium des langobardischen Reiches 546—568. 7. Fränkisches Gebiet, Mitte des 6. Jhdts. 8. Langobardische Fundorte. 9. Jahreszahl veranschaulicht den approximativen Zeitpunkt der massiven slawischen Landnahme strukture — saj so propadla razen v Primorju vsa antična mesta — toda njegov obseg se je začel širiti prek starega obsega šele s srednjeveško kolonizacijo od 10. stoletja naprej. Širino fizičnega srečanja Slovanov s staroselci po ustalitvi slovenske priselitve moremo presojati le po toponimih, brez dvoma torej nepopolno. Razlike med posameznimi predeli v tem pogledu so zelo velike. Saj gredo od pokrajin, v katerih ni sploh nikakršnih sledov (niti pri imenih večjih voda!), kakor smo videli ob Donavi med Melkom in Mödlingom, do predelov s sorazmerno močnimi sledovi v Posočju, na zahodnem Koroškem ali še celo v Istri. Vprašanje se torej postavlja po svoje od predela do predela. V velikih črtah je vendarle mogoče razdeliti v tem pogledu starokarantanski prostor v dva dela, medtem ko se tretji začenja takoj ob njegovih zahodnih mejah. V notranjosti je izginila velika večina starih toponimov, vendar pa v posameznih okoliših obstajajo sledovi starega prebivalstva (npr. okolica Celja, okolica Ptuja, Podjuna itd.). Na zahodu (v Posočju, Ziljski dolini, dolini Drave od Beljaka navzgor) postajajo romanski sledovi v toponomastiki vse gostejši, stik z Romani pa traja zlasti v predelih hribovskega planšarstva po filoloških analizah še globoko v srednji vek. Onstran zahodne meje staro-karantanskega prostora pa je vendarle po ugotovitvah romanistov romanski jezik pod vplivom beguncev iz Vzhodnih Alp (značilno je, da se na Bavarce celo za nekaj časa prenese ime Norici), romanska naselja pa so tako močna, da so Retoromani preživeli propad Romanov v Vzhodnih Alpah vse do našega časa. Podobno podobo dajejo vodna imena, edina vrsta imen na Slovenskem, ki je doslej sistematično preiskana. Tudi v tem pogledu je dediščina v notranjosti bistveno ožja kakor v Primorju in sploh na zahodu. Le velike reke imajo skoraj vse in povsod imena, ki so prevzeta iz antike. Koliko tega je propadlo (in s tem vendarle precejšnjo ostrino v prelomu, vsaj kolikor smemo presojati po tem — gotovo le delnem — viru), kažejo številke: le 6 #/o vodnih imen izvira od staroselcev (88 od 1436; razmerje bi se za podedovana še poslabšalo, če bi upoštevali tudi število, kolikokrat posamezno ime nastopa na terenu, ker so slovenska predstavljena po večkrat v veliko večjem številu primerov). Glede vsakdanjega življenja je bilo mogoče doslej ugotoviti močnejšo dediščino predvsem v dveh pogledih — v vplivu staroselcev na planinsko pašništvo ter v njihovem vplivu na uvajanje krščanstva pri Slovanih v frankovski dobi (morda tudi v nekaterih elementih ljudske pesmi in podobnem). Nasprotno pa obstoji v družbenem življenju po vsem videzu popoln prelom, zdi pa se, da prevladuje prelom tudi v poljedelstvu. Ves mehanizem tega načina prevzemanja dediščine postavlja še veliko vprašanj, na katera je danes še nemogoče odgovarjati, prav zato, ker je bilo raziskovanje doslej usmerjeno predvsem v posameznosti, premalo pa v značilnosti zgodovinskega mehanizma, ki ga one izražajo. ZUSAMMENFASSUNG Die Ansiedlung der Slawen in den Ostalpen und die Kontinuitätsfragen Für den behandelten Problemkreis gibt es keine unmittelbaren zeitgenössischen Quellennachrichten. Durch die Sinodalakten des Patriarchats Aquileia kann aber doch der fortschreitende Untergang der spätantiken Kirchen organisation — als Folge des Vordringens der Slawen — verfolgt werden, dazu aber bezeugen die Nachrichten verschiedener Herkunft (bes. Papst Gregor der Grosse und Paulus Diaconus) über die ersten Kämpfe der Slawen am westlichen Rand ihres Gebietes das Ende des 6. Jahrhunderts (um 590) als die Schlusszeit der bedeutendsten slawischen Siedlungswelle, welche im Grunde genommen ihren ganzen frühmittelalterlichen Siedlungsraum bedeckte. Dieser äussere Rahmen wurde in letzten 50 Jahren durch das Studium der Toponomastik, der slowenischen Sprachgeschichte und durch die archäologischen Forschungen in mancher Hinsicht präzisiert und ausgefüllt. Nach diesen Forschungen verlief die Ansiedlung der Slawen in den Ostalpen in folgenden Wellen: Ins nördliche Mitteldonaugebiet sind die Slawen jedenfalls schon vor der Mitte des 6. Jahrhunderts eingedrungen. Um 550 ist die erste slawische Siedlungswelle aus dem Norden in das Donaugebiet zwischen dem Wienerbecken und der Traun zu datieren; sie breitete sich bis um 580 nach und nach über Pannonien, Murtal und Ostkärnten. Die stärkere spätere slawische Siedlungswelle aus dem Osten, die mit den Awaren verbunden war, setzte jedenfalls nach 582 ein und erreichte bis um 587/88 den Bereich von Celeia und Emona, Rosental und Gail tal, vor 591 den oberen Drautal und wenigstens vor 600 Sočatal im Bereich von Vipava. Um 625/31 wurden die Täler von Bela und Ziljica »regio Sclavorum« genannt, das Gebiet im Westen von Soča (Goriška Brda, Beneška Slovenija) wurden aber slawisch erst infolge neuer Kämpfe mit den Langobarden im Friaul im Anfang des 8. Jahrhunderts (zwischen 705 und 720). Im Istrien bedeckte die slawische Siedlungswelle um 600 den nördlichen Teil der Provinz bis zur innerkraineri-schen Reka, auf der eigentlichen Halbinsel aber längst der Strasse aus Tergeste bis zur Umgebung von Buzet. Istrien, wo seit jener Zeit Slawen neben den Romanen leben, stellt deswegen den Raum der stärksten Kontinuität vor. Sonst aber zeigt sich näheres Anknüpfen an die vorslawischen Formen namentlich im Umfange des eigentlichen Siedlungsraumes, jedoch nach dem Zeugnis der übernommenen Ortsnamen in verschiedenen Gegenden mit sehr verschiedenem Umfang der romanischen Reste unter den Slawen. Im allgemeinen lassen sich in dieser Hinsicht drei verschiedene Räume unterscheiden. Im Osten sind die alten Ortsnamen grösstenteils verfallen und sind stärkere Spuren der alten Bevölkerung nur ausnahmsweise festzustellen (z. B. um Celje, Ptuj, in Podjuna usw.). Nach dem Westen werden diese Spuren wesentlich dichter und die Begegnung mit den Romanen dauert im Gebiet der alpinen Almweidewirtschaft sehr tief in das Mittelalter fort. Jenseits der slawischen Siedlungsgrenze aber überleben einige romanische Gruppen, deren Sprachentwicklung unter dem Einflus der Flüchtlinge aus den Ostalpen steht, die Zeit dieser grossen Umwälzung, teilweise bis heute. Bezüglich des Alltaglebens sind bisher kräftigere romanische Einflüsse namentlich in zweierlei Hinsicht festgestellt worden, und zwar in der Almwirtschaft und bei den Anfängen der Christianisierung. Andernseits ist aber augenscheinlich in den Gesellschaftsformen zum volständigen Umbruch gekommen und ebenso überwiegt er in der Landwirtschaft, abgesehen von den spärlichen oder regional bedingten Überresten des Alten. Der ganze Mechanismus dieser Übernahme bzw. Ablehnung des Alten ist noch eine ungelöste Frage, da die bisherige Forschung mehr ins Einzelne und weniger in die Eigenschaften des breiteren geschichtlichen Mechanismus gerichtet war. ALPES IULIANA JAROSLAV SASEL Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana Po Herodijanu (8. 1. 4), ki piše v štiridesetih letih 3. stoletja, da je Emona administrativno v Italiji (prim. SHA v. Maxim. 21. 1 in 5 [tudi 31. 3]), po Itinerariju Hierosolymitanu (560. 10), ki notira pri Atransu fines Italiae et Norici (prim. še Exc. Vales. 1. 15), in po miljniku iz časa Konstancija IL (CIL III 3705), ki navaja razdaljo od Atransa, to je od meja Italije čez Ilirik, in po noticah pri Julijanu (or. 1. 28 ter 3. 7 Bidez), Zosimu (5. 29), Sozomenu (h. e. 1. 6) in še nekaterih, da je namreč zahodna Slovenija v 4. in 5. stoletju administrativno v Italiji, nimamo več podatkov ne virov, ki bi ilustrirali politično zgodovino tega prostora v kasni antiki in v dobi velikega preseljevanja. Če skušam, in to bom storil v naslednjem, s politično-zgodovinskega vidika vrednotiti anonimnega geografa iz Ravene, predvsem tudi z vidika administrativno-teritorialnega razvoja, se bo ta poskus mnogim zdel predrzen. Pomirja me misel, da je njegova cena odvisna od argumentov. Štiri pokrajinske enote, ki jih na področju zahodnega Balkana navaja Anonymus, se ne skladajo z geografsko-administrativnimi enotami visoke antike, ki jih poznamo, čeprav ostale province tega dela rimskega imperija sicer dosledno in vestno navaja in to na osnovi nam delno dobro znanih virov. Te štiri pokrajinske — in do neke meje »nove« — enote so: Valeria, ki je tukaj ne bom obravnaval, ker leži v polju delno drugih silnic, Carneola, Liburnia Tarsaticensis ter Karantanija. Slednje ne opiše, ampak le notira (sl. 1). Na Karneolo se nanaša naslednje besedilo. Anon. Ravenn. 4. 21, Pinder-Parthey. Item iuxta ipsam Valeriam ponitur patria quae dicitur Carneola, quae et Alpes luliana antiquitus dicebatur. Quam patriam Carnech, qui Valeriam patriam, ipsi eandem descripserunt philosophi: sed ego secundum supra scriptum Marcomirum Gothorum philosophum civitates inferius designatas eiusdem Carnech patriae nominavi. In qua Carnech patria quasdam fuisse civitates legimus, ex quibus aliquantas designare volumus, id est Carnium, Scoldium, Bipplium, Ris, Planta, Clemidium, Sedo. Item in valle eiusdem patriae sunt civitates, id est Seution, Patiuma, Sorbam, Eperunto, Precona, Lebra, Ambito, Barneo, Paris, Elebra, Ecuno, Seiunto, Poreston, Artara, Ranio, Rinubio, Benela, Cilena. In cuius patriae summitate montium lacum esse legimus. Quae patria diversa habet flumina, inter cetera fluvius qui dicitur Corcac. Sl. 1. Položaj dežele Carneola (tudi patria Carnech ali Carnium patria) in sosednjih pokrajin (Liburnia, Media provincia, Venetiae) po delu Anonima iz Ravene. Potek (pikčasto označenih) meja je približen Abb. 1. Carneola (auch patria Carnech oder Carnium patria genannt) mit Nachbarländern (Liburnia, Media provincia, Venetiae) nach Anonymus Ravennas. Die punktiert eingezeichneten Grenzen haben approximativen Wert V V tretjem etnično-političnem pasu v svojem opisu evropske geografije preide Anonymus na gorato deželo Karneole. Prostor, v katerega spada, obdajajo pokrajine Venetia et Histria, dežele Karontanov, Liburnia Tarsaticensis, Pannoniae ter Anonimova Valeria. Carneola leži zahodno od slednje, ki vključuje kot najzahodnejše med naštetimi mesti še Emono. V opisu severnih meja Italije navaja, da so med Italijo in Karontani ter med Italijo in Kami Alpe, ki jih v področju slednjih imenuje iugum Carnium, nekoč Alpis lulia. V orisanem goratem svetu je samo ena prostorna dolina, ki ji gre oznaka vallis eiusdem patriae, dolina gornje Save, v katero bi edino bilo moč postaviti vseh 18 izrecno za dolinske označenih postojank Karneole. Na vzhodno obrobje navedenega prostora pride Carnium, današnji Kranj, identifikacija, ki je od vseh v tem poglavju naštetih naselbinskih podatkov tako zaradi navedenega, kakor zaradi glasovne enakosti,1 arheoloških izkopanin iz antike, zgodnjega in visokega srednjega veka1 2 ter listinskih omemb iz 11. stoletja3 edina možna. Preseneča pa omemba reke Corcac, ki ne more biti ne dolenjska ne koroška, še manj dalmatinska Krka;4 preostaja, izgleda, prav pri Kranju od karavanškega prelaza Jezersko (nem. See-berg) v Savo izlivajoča se Kokra (nem. Kanker). Hudourna rečica je utegnila biti pomembna zaradi tovorne poti v Podjuno na Koroškem5 ter zaradi dejstva, da je skupaj s Savo varovala eminentno naravno utrdbo Carnium, postojanko, ki je sčasoma postala regionalno središče. Skladno z navedenim bi bilo možno, da je lacus in montibus treba locirati na Jezersko, kjer je — na ravnici pod prelazom v teatralnem območju alpskih sten — do 19. stoletja bilo manjše jezero, znano predvsem popotnikom, tovornikom, domačinom in pastirjem.6 V visoki dolini Save same in Ziljice leže sicer še Blejsko, Bohinjsko, Rabeljsko, Belopeška in Triglavska jezera; vendar je za pokrajinsko omejitev irelevantno, katero konkretno je imel Anonymus v mislih, ker so edina v področju Karneole in daleč okrog. Da pa je Carnium patria (4. 37) obsegala nekaj več kot navedeni dolinski prostor, kaže poleg omembe reke Corcac, Julijskih Alp in jezera v gorah ter obmejitev s sosednjimi pokrajinami predvsem od ostalega izločeno naštevanje prvih šestih naselbinskih postojank. Ker hoče delo nakazati s tem njihovo geografsko ločenost od ostalih postojank, kar dosledno prakticira, in ker poselitev v Karavanškem gorju ni možna, jih bo treba iskati v Kranjskem polju ter v Cerkljansko-no-tranjskem Krasu ali južneje; kako daleč — teoretično —, je odvisno od poteka severnih meja Liburnije Tarsaticensis ter Histrije, ki v antiki pa tudi v srednjem veku ne prestopita linije zgornji tok Kolpe—Snežnik— Brkini. Viru Anonima iz Ravene je Carneola torej zgornja savska dolina — prejkone s prehodom v dolino Ziljice — s Kranjskim poljem in delom, če ne več, na jugu priključenega Cerkljansko-notranjskega Krasa (sl. 2). Orisani teritorij začne sovpadati tako z antično geografsko predstavo o obsegu Julijskih Alp, po kateri so le-te zajemale malone vse mejno področje med Apeninskim in Balkanskim polotokom7 —• Anoni- 1 F. Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika 1 (1936) 24. 2 Zadnji in izčrpni pregled daje Spominski zbornik 900 let Kranja (1960). 3 F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 5 (1928) 348. 4 Dolenjska Krka je Korkóras po Strabonu 7. 5. 2; dalmatinska Tit(i)us po Pliniju n. h. III npr. 129; koroška (nem. Gurk) v antiki ni dokumentirana. 5 Prim. R. Egger, Frühchristliche Kirchenbauten im südlichen Noricum (1916) 70 ss. 6 Prim. nemško oznako za prelaz, ki je v bistvu prevod za lacus in montibus. Naj dodam, da se zgornji tok Save še danes enostavno imenuje »Dolina« tako kot ga označuje že Anonymus. 7 Segajo od Karnijskih Alp do sinus Flanaticus, glej Anon. Rav. 4. 37 ter Guido 5. Omeniti je potrebno še naslednje. Tik za trdnjavo Castra, danes Ajdovščina, surgunt Alpes Iuliae s prelazom Ad Pirum summas Alpes (It. Burd. 560.2 z oznako Fluvio Frigido, k čemur prim. O. Cuntz, JÖAI 5, 1902, Sl. 2. Upravne enote Carneola, Liburnia Tarsaticensis, Histria, Venetiae ter v delu Anonima iz Ravene omenjena naselja in reke. V Karneoli ni vrisanih 24 postojank, za katere manjkajo lokalizacijske opore. Potek (pikčasto označenih) meja je približen Abb. 2. Verwaltungseinheiten Carneola, Liburnia Tarsaticensis, Histria, Venetiae nebst den im Werke Anonymus’ Ravennas erwähnten Lokalitäten und Flüssen. 24 Lokalitäten Carneola’s, für deren Ortsbestimmung Anhaltspunkte vollkommen fehlen, wurden nicht eingetragen. Die punktiert eingezeichneten Grenzen haben nur approximativen Wert * Ill Bb. 147 ter A. Puschi, Arch. Triestino Ser. 3, 1, 1905, 114), ki ga Tab. Peut. Ill 5 označuje In Alpe Iulia. Prim. analogne oznake za prelaze: In Alpe Cottia (CIL XI 3284. 3. 20 ter Tab. Peut. II 3), In Alpe Graia (Tab. Peut. II 3), In Alpe Maritima (Tab. Peut. II 3). Torej ne moremo dvomiti, da označuje Alpis Iulia oziroma iugum Carnium današnji prelaz Hrušica (Ad Pirum), čez katerega je v srednjem veku tekla meja vojvodine Kranjske. L. Hauptmann enači v delu Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer I 4 (1929) 369 op. 1 Alpis Iulia z oznako Kranjska Gora, ne da bi navedel za to sprejemljive razloge. mova Geografija izrecno piše, da so bili to pokrajino, Karneolo, nazivali prej Alpes luliana —, kot s severnim delom vojno-admini-strativne enote s skorajda istim imenom, na istem prostoru, s claustra Alpium Iuliarum. Pri tem je značilno, da se južni del vojno-administrativne cone z arheološko ugotovljenimi enotno koncipiranimi zaporami krije z Anonimovo Liburnijo Tarsaticensis, administrativno enoto,8 ki je obstajala torej vsaj že v času, v katerem so bili zasnovani njegovi viri. Če Karneolo in Liburnijo Tarsaticensis sestavimo — mislim, da ne manjka noben vmesni člen ■—, dobimo teritorij, ki so ga kašteli in zaporni zidovi na stičišču Italije in Ilirika morali zapirati, če je prva hotela biti smotrno in efikasno zavarovana. V obeh enotah so taka sistematična, organska utrdbena dela kot rečeno arheološko ugotovljena9 ter v drugi polovici 4. in v prvi 5. stoletja večkrat dokumentirana;10 11 Notitia dignitatum pa jih — indirektno — navaja kot del v traktu Italiae circa Alpes, obrambnem italskem pasu okrog Alp.11 V prid takšne interpretacije govori upravna, z lego na severovzhodni meji Italije utemeljena zgodovina tega prostora, ki dobiva zaradi Iliro-italskih vrat na meji Balkanskega in Apeninskega polotoka vse bolj in bolj izrazito značaj in formo prave vojne krajine, saj sega od začasnih krajinskih komand, ki postajajo zaradi toka dogodkov vse bolj stalne, od Noticije dignitatum prek gotskega in bizantinskega utrdbenega pasu do langobardskega dukata in frankovske marke globoko v srednji vek, s koreninami pa do pretenture in globlje. Od virov, ki so vsi skopi in fragmentarno ohranjeni, nekateri to le nakazujejo kot možnost, drugi dajejo konturo, tretji skop podatek, često med njimi ni organske kontinuitete, od rimske zasedbe do Karla Velikega in čez pa jih mutatis mutandis spremlja —• in to je odločilno — isti motiv. S tem prehajamo h kronološkim vprašanjem virov, iz katerih je Anonymus črpal, in k časovni določitvi stanja, ki ga je predložil. Tractus Italiae circa Alpes dokumentira Notitia dignitatum occ. XXIV (Seeck) v začetku 5. stoletja; zasnovan je bil, vse kaže, na že obstoječih rudimentih kot posledica poloma rimske obrambe v Panoniji, Alarikove zasedbe Rima in odločilnih bitk za Iliro-italska vrata v drugi polovici 4. stoletja.12 Vodil ga je comes rei militaris Italiae s štabom, podrejen vrhovnemu komandantu, čigar funkcija magister militum praesentalis 8 Ki prej ni dokumentirana, čeprav je virtualno obstajala vse od zgodnje antike. Problem je že mnogo raziskovan, a še ni zadovoljivo raziskan; prim. A. Degrassi, Diz. ep. IV 973 ss. 9 Kratek pregled daje W. Schmid, 15. BRGK 1923-24 (1925) 183 ss. ter A. Degrassi, Il confine nord-orientale dell’Italia Romana (1954) 131 ss. 10 Uradna oznaka zanje je bila claustra Alpium Iuliarum. (Amm. Mare. 31. 11. 3), prim. Julia claustra (Pacat, paneg. Theodosio Aug. dictus XII 30. 2), angustiae Alpium Iuliarum (Amm. Mare. 21. 12. 21), claustra Italiae (Rufin, prologus in libr. hist. Eusebi [GCS IX 2, str. 951]). Izčrpno sedaj o kompleksu zapor in o virih v delu Claustra Alpium Iuliarum 1 (1971). 11 Occ. XXIV (Seeck), varujejo jih legiones Iuliae Alpinae. Neprepričljivo delno kontradiktorno ugovarja Parker, Journal of Rom. Stud. 23, 1933, 179. Prim. sedaj D. Hoffmann, ki se v delu Das spätrömische Bewegungsheer (1969/70) problema večkrat dotakne (na primer, II 96 op. 305). 12 Med Magnencijem in Konstancijem II. (352), na primer, med Maksimom in Teodozijem (388), med Eugenijem in Teodozijem (394). to vključuje. Da je comes obrambni pas — imenovan tudi limes13 14 15 — razdelil na sekcije, katerih ena je bila julijsko-alpska, spričujejo razen geopolitičnih in strateških razlogov tudi imena vojnih enot, s katerimi je v tej operiral, legiones luliae Alpinae, I, II, III,1* in sočasno v literaturi nastopajoči terminus technicus zanjo, claustra Alpium luliarum.lä Da ta z minuciozno izdelanim sistemom kastelov, straž, stolpov in prež, z zapornimi zidovi, ki se vrstijo v globino in segajo v dolžino, na teritoriju brez mest, ki nosi tudi geografsko mejni pečat in je relativno redko poseljen — ni samo prostor z vojaškimi objekti, marveč vojno-administrativna področna enota od Julijskih Alp do Kvarnera, izhaja tako iz naštetega kot iz podatkov v Noticiji dignitatum ter iz premisleka 0 kompetencah in jurisdikciji štabnih komandantov, posebej na teritoriju, kjer zaradi znenadnih in nepreračunljivih situacij ne more obstajati administrativna vojno-civilna dvotirnost. Poslej je »vojna krajina« kot administrativna institucija —- ob teritorialnem obsegu, prilagojenem vsakokratnim vojaškim potrebam, v glavnem od Julijskih Alp do Kvarnerja — obstala in jela po svoje vplivati na politično oblikovanje vzhodno-alpskega prostora. Obstajala je v periodi gotske kraljevine, ne le, ker je Teoderik Veliki prevzel rimski sistem in rimske organizacijske enote. Obstoj tedanje varnostne službe spričujejo omembe posameznih trdnjav — nedvomno gre v glavnem za štabne točke v zaledju obrambnih sekcij — v alpskem področju,16 posebej v teku bojev z Bizancem, pa tudi že prej. Sistematsko vojno-krajinsko ureditev nakazujejo odloki Teoderika Velikega17 in oznake, ki jih za posamezne enote sporoča Kasiodor.18 Slednje izkazujejo, menita H. Zeiss in L. Schmidt,19 predvsem obstoj zapor na južno-alpskem obrobju. Kašteli v Kotijskih Alpah, verjetno z bazo v Suzi, ter zahodno-alpske zapore, ki jih o priliki vrnitve ujetnikov iz Burgundije leta 494 omenja Ennodius,20 dalje, Tridentum z daleč ekspo-niranimi klužami, dokumentirajo, da je terenskim zahtevam prilagojen sekcij sko-kra j iški sistem segal globoko v Alpe. Čeprav julijsko-alpska in noriška obrambna enota nista izrecno omenjeni, kaže varstveni pas v krajiškem smislu organiziranih enot Retije21 in pomorske komande in- 13 Not. dign. occ.V 126 in 127. 14 1 Alpina (pseudocomitatensis in Italia), occ. V 257-Alpini, occ. V 107- 1 Iulia, occ. VII 34. II Iulia Alpina (pseudocomitatensis in Illyrico), occ. V 108-258- II Iulia, occ. VII 60. Ill Iulia Alpina (legio comitatensis), occ, V 99-248-Iulia (pseudocomitatensis in Italia), occ. VII 35. 15 Glej zgoraj op. 10. 16 Npr. Como, munimen claustrale Italiae, Cassiod. var. XI 4; Verruca (pozneje Dos Trentos), tenens claustra provinciae, ib. III 48, 2; Augustanae elusurae porta provinciae finalibus locis (njih lokalizacija še ni definitivna), ib. II 5, 2; Susa, Procop. b. G. II 28 in 30, glej tudi L. Schmidt, Germania 11, 1927 (1928) 36. 17 Npr. Universis Gothis et Romanis vel his qui portibus vel elusuris praesunt, Cassiod. var. XVIII. 18 Glej zgoraj op. 16. 18 H. Zeiss, Germania 12, 1928, 25 ss. L. Schmidt, Germama 11, 1927 (1928) 36. 20 Vita Epiphani 177-MGH AA VII 105. 21 Not dign. occ. I 43. V 139. XXXV 13. Cassiod. var. VII 4, glej tudi I 11. sula Curitana et Celsina22 — po strateški nuji v sklopu Liburnije Tarsa-ticensis23 — na njun obstoj, sicer bi na naj občutljivejši točki severne Italije, med retijsko in liburnsko sekcijo, zijala strateška vrzel. Vse to predstavlja hkrati nadaljevanje kasno-antične organizacije, ki jo proseva Notitia dignitatum; na to bazo kaže tudi kontinuiteta v rabi zadevnega tehničnega izrazoslovja24 ter dejstvo, da so trdnjavske sekcije in s tem tudi sistem že med boji — vsaj delno — prevzeli Franki. Situaciji prilagojeno in v skladu s političnimi tendencami so se frankovske tipalke zgodaj usmerile k Italiji, posebej, ko jim je po Belizar-jevem vpadu v Italijo Vitigis za pomoč pri obrambi odstopil dolino Rone (534—536). Teudebert I. (537—548) je ob delitvi dobil Alemanijo, kolikor so jo posedovali Goti; vladal je torej področju Gornji Ren—Bodensko jezero—Alpe.25 Vsekakor je Teudebertova dejanska oblast segla že 536 od Velikega Sv. Bernarda daleč na vzhod; do kod pa so segale želje in tendence, kaže 537 njegova poroka z Visigardo, hčerko langobardskega kralja Vacha.26 Justinijanovo strategijo ob ponovnem zavzetju Ilirika — glavni cilj na zahodni fronti: zasesti Iliro-italska vrata, vzpostaviti kopno zvezo z Italijo — je skušal Teudebert zavreti delno z labilno koalicijo Bavarci-Langobardi-Gepidi ter z ofenzivo v Italiji in v Alpah. Koordinirano z bizantinsko ofenzivo v Iliriku je začel direkten vdor v Italijo 538. Leta 538 jeseni je Savia še gotska, naslednjega leta bizantinska, pot v Italijo je s tem nevarno odprta. V pismu na Justinijana okrog 540 izraža Teudebert, da sega njegova oblast per Danubium et Umitem Pannoniae usque in Oceanis littoribus,27 s čimer se sklada podatek iz pisma retijskih škofov na vladarja Mavrikija 591, da so v treh škofijah akvilejske die-ceze (BeconensiSj Tiburniensis, Augustana) ■— skladno z okupacijo — frankovski škofje že bili posvečevali in bi še v drugih, če bi ne bil tega Justinijan odločno preprečil.28 S Teudebertovo smrtjo 548 se je koalicija razdrobila, Bizancu je celo uspelo — v skladu z novo nastalim političnim položajem v Panoniji, predvsem zaradi Avarov — Langobarde pritegniti na svojo stran; Justinijan jim je 548 prepustil polis Norikon ter ohyro-mata epi Pannonias.29 Z nenavadno formulacijo se je med poslednjimi ukvarjal R. Egger30 in zelo prepričljivo pokazal, da gre za Poetovio in 22 Cassiod. var. VII 16. 23 Jasno izrazil M. Suič, Granice Liburnije kroz stoljeća, Radovi Inst. JAZU u Zadru 2, 1955, 273 ss. V začetku bizantinske vojne proti Gotom je bila v zahodni polovici impérija (Procop. b. G. I 15). Prim. tudi studijo M. Suića, Liburnia Tarsaticensis, v zborniku Adriatica (Miscellanea G. Novak [1970] 705—716), ki prihaja glede zapornih zidov in obrambne organizacije na severo-vzhodni meji Italije do dokaj analognega zaključka, v kronološko in vojno-administrativno problematiko pa se ne spušča. 24 Prim. izraze claustra, comes, dux, limes itd. 25 Glej predvsem H. Büttner, Die Alpenpolitik der Franken im 6. und 7. Jahrhundert. Hist. Jahrb. 79, 1959, 62—88. Seveda brez prelazov v Italijo, ki jih je kontroliral še praeses Retie I. Via Claudia na Augsburg je bila zaradi roparskih Breonov nevarna. 26 Paul. Diac. hist. Lang. I 21. 27 MGH Ep. III 133, 20, prim. Agathias I 6. 28 MGH Ep. II n. 20. 29 Procop. b. G. III 33. 10. 30 V studiji Civitas Noricum. Wiener Studien 47, 1929, 146 ss. = Römische Antike und frühes Christentum 1 (1962) 116 ss. vzdolžne panonske utrdbe. Dodatno je mogoče njegovo argumentacijo podkrepiti z dejstvom, da je od nekdanjega Norika Justinijan v ekstremnem kotu razpolagal edino s poetovionskim, eventualno celejanskim območjem, da so Langobardi, pronicajoči s severa,31 bili zainteresirani ravno na tem; ostali del Norika in Alp z zaporami in Iliro-italskimi vrati pa se je pokoraval Frankom, ki so težili na vzhod, a jim je pot — kot smo videli — prav Justinijan odločno preprečil. Da je rekonstrukcija frankovskega teritorija v Vzhodnih Alpah pravilna, potrdijo dogodki leta 552. Ko se je Narzes z novo armado, v kateri so poleg bizantinske glavnine prevladovale enote Tračanov, Ilirov, Langobardov, Herulov, Hunov, Perzov in Gepidov od Salon približal mejam Benečije,32 je zaprosil frankovski štab za prost prehod.33 Ta mu ga je odrekel, hkrati so Ostrogoti iz veronskega štaba poostrili stražno službo in izgradili zapore.34 Evidentno je, da gre za julijsko-alpsko zaporno cono, ki je bila tedaj torej pretežno v frankovskih rokah. Škofa Vitalisa iz Altina, ki je zbežal k Frankom, je leta 567 Narzes, ob likvidaciji frankovske vzhodnoalpske oblasti, ujel v Aguntu in pregnal na Sicilijo,35 kar kaže — skupaj z bojem proti herulskemu vodji Sindualu in Breonom 566,36 oboje sta njegovi poslednji vojaški akciji —, da je štab tedaj posvečal izključno pozornost severo-vzhodni meji, več kot verjetno zato, ker je tik pred 568 že opazil sovražne mobilizacijske priprave. Proti koncu vlade Sigiberta I. (561—575) so Franki, izgleda, vzhodno-alpske pozicije v celoti izgubili, obdržali pa Retijo I in Wintschgau. S tem dobi langobardski vdor v Italijo nov strateško-politični aspekt. Ne le pričakovano naraščanje avarskega pritiska po padcu Sirmija ter Narzesova odstavitev januarja 568, marveč predvsem frankovski poraz v Vzhodnih Alpah je Italijo na stežaj odprl; koridor do nje je bil 568 delno in začasno pod zelo oslabljeno kontrolo, kar je Alboin z nenadnim vdorom37 v Furlanijo in rapidno zasedbo Čedada nemudoma izkoristil. Sedež prve langobardske kneževine — furlanske — v Čedadu, ključu vzhodno-alpskih zapor,38 nazorno kaže, kaj je moralo najprej pasti in kaj je poslej — v hrbtu — moralo zanesljivo funkcionirati: varnostna služba na vzhodni meji.39 31 Zadnji, ki je kompetetno analiziral ta proces, je bil J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (1962). 32 Nedvomno tudi po celinski poti, ne le po morju; leta 537 so Vittigis, Uligisalus in Asinarius v trdnjavi Burnum in globoko v Libumiji. Procop. b. G. I 16. 33 Procop. b. G. IV 26. 18 ss. 34 Procop. b. G. IV 26. 35 Paul. Diac. hist. Lang. II 4. 36 Povezavi med Sindualom in Breoni odločno in prepričljivo oporeka R. Heuberger, Rätien im Altertum und Frühmittelalter (1932) 154 ss. 37 Vojna proti Gepidom bi bila povsem nepotrebna, če bi Langobardi bili tedaj projektirali izselitev. To dejstvo kaže na nenadnost njih odločitve, ki jo je usmerjala ponujajoča se prilika, meni E. Stein, Studien zur Geschichte des byzantinischen Reiches (1919) 32 op. 12. 38 Centralno vlogo Čedada nakazuje MGH SRL 81 op. 6 in 188; prim. predvsem S. Stucchi, Forum Iulii (1951) 25. 39 Kljub paktu z Avari meja ni bila niti ni ostala mirna. Prim. tudi M. Brozzi, I primi duchi Longobardi del Friuli, študija, ki je objavljena v tem letniku Arheološkega vestnika. Obstoj sistema langobardskih kluž in kastelov razporejenih po markah na sploh spričujejo pisani viri.40 Spričo identičnosti institucij limitanei in arimani,41 spričo langobardskega prevzema kasno-antičnih in bizantinskih vojaških nazivov42 s tehničnim izrazoslovjem in predvsem spričo dejstva, da je izgrajena bizantinska obramba, posebej mejna, obstajala — njen obstoj in delo spričujejo posamezne utrdbe, ki so se v Alpah še dolgo držale pred langobardskim pritiskom43 — in da je morala po zasedbi, posebej na severo-vzhodu, langobardska mejna služba takoj funkcionirati, je jasno, da so Langobardi obstoječo bizantinsko-frankovsko, ki se je razvila iz kasno-antiene, z organizacijo vred prevzeli. Obstoj bizantinske sistematično razporejene vojne sile po severni Italiji spričujejo njihove vojne z Goti same, romanskemu jeziku pripadajoča imena kastelov, po Hartmannu (JÖAI 2, 1899, Bb. 1—14) tudi sistematika v razporeditvi utrdb, ki so jih 568 in pozneje zasedli in prevzeli Langobardi, ter notica v Auctarium Havniense (extr. 4), ki sporoča, Narses patricius cum Italiam florentissime administraret et urbes atque moenia ad pristinum decorem per annos XII restauraret, pri čemer je za severo-vzhodno področje Italije treba upoštevati, da je z deli mogel pričeti šele po zmagi nad Franki, to je po padu Brescije in Verone 562 (AA IX 1-Chron. min. I 337). Venantius Fortunatus (v. Mart. IV 649 ss), ki je 565 iz Benečije potoval na dvor frankovskega kralja Sigiberta I v Metz prek Plöckna in po Pustriški dolini, prek sedel Reschen-Scheideck in Fernpass na Augsburg, omenja naslednje trdnjavske sklope Osopus, Reunia, submontana castella, castrum Iulium Carnicum ter Aguntum z okolišnjimi kašteli, ki kažejo, kako globoko je bizantinska oziroma frankovska obmejna stražna služba segala in kako načrtno zapirala —- prejkone po sekcijskih enotah -— vstope v Italijo, tu konkretno v Furlanijo in Benečijo. To je bilo tem lažje, ker so njene principe poznali in ker je prepričljiva misel, da so bile utrdbe in kluže zasedene predvsem z germanskimi enotami, ki so se — kot kaže presenetljivo lahek vdor ■— masovno predale ali umaknile.44 Kaštel Meclaria v regio Zelila,45 Iulium Carnicum,46 Val di Non47 in druge postojanke kažejo, kako globoko v Alpe, posebej ob kočljivih vpadnicah sta segli langobardska kontrola in oblast. Sedež prve langobardske kneževine v Čedadu — njegov strateški pomen 40 Liber pontif. v. Steph. II 43 (Duchesne, str. 452): elusas Langobardorum; ibidem v. Hadr. I 33 (Duchesne, str. 495): a clusis Langobardorum fugientes. C. Troya, Codice diplomatico langobardo dal 568 al 774 (1852—1855) str. 671: clusis regni nostri, itd. 41 Chechini, I fondi romano bizantini. Archivio giur. ital. Ser. 3, 7, 1907, 407 ss. R. Schneider, Die Entstehung von Burg und Landgemeinde in Italien (1924) 109 ss. 42 Npr. clausurae, dux, iudex itd. 43 Npr. castellum Anagni v Val di Non (Paul. Diae. hist. Lang. III 9), Susa, Aosta, otok Amacina v Lago di Como itd. 44 Tako meni R. Schneider (gl. zgoraj op. 41) 113. 45 Paul. Diac. hist. Lang. IV 38. Lokalizacija je sporna slej ko prej (na Megverje, nem. Meglern poskuša R. Egger, [gl. zgoraj op. 5] 100 ss), pregled raznih mnenj navaja F. Kos, Gradivo 1 (1902) št. 146. 46 Paul. Diac. hist. Lang. III 26, glej tudi VI 51. 47 Paul. Diac. hist. Lang. III 9. je Alboin takoj ocenil, ga rapidno zasedel, prejkone, ker je bil hkrati ključ vzhodno-alpskih zapor —, v Vipavski dolini in drugod dokumentirane arimanije,48 trdnjave, ki jih po analizi listinskega gradiva z veliko verjetnostjo prisojamo Langobardom,49 kažejo, da je tako vplivno-inte-resna kot akcijska sfera — kar je, nota bene, logično — segla globoko v Alpe tudi na Vzhodu. Prej navedeno skupaj z obstojem kasno-antičnih trdnjav ter strateška logika dovoljujejo sklep, da so se tudi v julijsko-alpski sekciji Langobardi takoj prilagodili starim že obstoječim okvirom in jih po situaciji in možnosti vzdrževali, razširjali ali opuščali. Ce se povrnemo k podatkom anonimnega geografa, nam postaja ob tem sinoptičnem pregledu jasno, da je orisal v jugovzhodnih Alpah vojno-administrativne enote pozno-gotskega in frankovskega obdobja, kar — končno — tudi sam trdi, ko večkrat zapisuje (tudi v karniolanskem in liburnijskem poglavju), da je citai in izpisoval »gotske filozofe«. Carne-ola in Liburnia Tarsaticensis sta novo nastala razvojna člena v traktu Italije circa Alpes in sicer v enoti claustra Alpium Iuliarum — okrajšano in prejkone na starih tradicijah imenovani Alpes Iuliana —, ki ju je izoblikovala priprava na vojno z Bizancem, pri čemer je igrala kot smo videli vlogo tudi maritimna vojna regija insula Curitana et Celsina. Nekateri podatki v Anonimovih virih so orisali prejkone tudi bizantinski prodor ne le po Dalmaciji, ampak tudi po Savi proti Iliro-italskim vratom, ki jih je želel Justinijan zasesti — zato je Emona iz karneolske-ga sklopa izvzeta, ker je bila v bizantinski sferi — Franki pa so jih zapahnili in hkrati odtrgali Noricum mediterraneum od nekdanjega imperija, ki ga Anonymus ne navaja več oziroma stavlja vanj Karantance. Pred nami je torej položaj iz prve polovice in sredine 6. stoletja, tik preden ga preoblikujejo Langobardi, ki prevzamejo vzhodno-italski obrambni sklop. Končno potrjuje še en argument, da so viri, ki jih je Anonymus črpal za severo-vzhodni kompleks Italije, iz navedenega časa. Da je oris nastal v obdobju pred Langobardskim vdorom, nakazuje namreč tudi presenetljivo dejstvo, da delo ne omenja Gradeža (lat. Gradus, it. Grado) — kamor je bil 568 umaknjen akvilejski nadškofijski sedež, premik, ki je na daleč in dolgo odmeval (prim. Paul. Diac. hist. Lang. 2. 10) — čeprav severno Italijo zelo izčrpno obdela. Vloga vzhodnoalpskih Slovanov v igri teh silnic, dalje, sedaj vse bolj logično izstopajoča neposredna zveza med kasno-antično in srednjeveško Karneolo50 ter problem Anonimove Valerije — quae et Media provincia appellatur — pa mora ostati téma za kak prihodnji kolokvij. 48 Prim. M. Kos, K poteku slovenske zapadne meje. Razprave (Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani) 5-6, 1930, 336—375. 49 Ibidem passim. 50 V kar je M. Kos -— Postanek in razvoj Kranjske, Glasnik Muz. druš. za Slovenijo 10, 1929, 21-39 — dvomil. Nikake opore pa nimamo, določiti za obravnavana mesta naknadne vrivke, če so se bili ti kdaj prikradli v originalni tekst. Preseneča, na primer, enkratni pojav pokrajinske oznake Carne-ola, spričo sicer večkrat za isto pokrajino v tekstu nastopajočih oznak Camech patria in Carnium p atria. Ali je Carneola že originalno stala v tekstu? Izraz Carneola porablja nato prvi spet Pavel Dijakon v Zgodovini Langobardov 6. 52) v drugi polovici 8. stoletja. S tem povezano je vprašanje, kdaj da je Anonymus sam živel? Gornja analiza kaže, da je vir ki ga je bil porabljal ZUSAMMENFASSUNG Alpes luliana Der Quelle des Anonymus Ravennas nach ist Carneola das obere Savetal, nebst dem östlich vorgelagerten Krainer-Feld und wenigstens einem Teil des südlich anschliessenden Karstgebietes von Cerklje und von Innerkrain mit dem Birnbaumerwald. Die so umrissene geographisch-politische Einheit steht der bekannten antiken Verwaltungsentwicklung fern. Die Angaben — von der Ueberliefe-rung völlig losgetrennt — scheinen eine neue politische Situation widerzuspiegeln. Zwei Verbindungsfäden sind meiner Meinung nach noch vorhanden und lassen das Zerrissene miteinander verbinden. Alpium Iuliarum claustra reichen vom liburnischen sinus Flanaticus bis zum Forum Iulii jenseits der Julischen Alpen. Wenn wir Carneola und Libur-das gesamte Territorium, das mit den spätantiken organisch angelegten Wehr-nia Tarsaticensis des Anonymus Zusammenlegen, erhalten wir genau, erstens, anlagen Italien im Nordosten systematisch abschloss, und, zweitens, das gesamte Territorium der antiken Alpes Iuliae. Des Anonymus Bezeichnung Carneola quae et Alpes luliana antiquitus dicebatur passt also genau auf die Phase der Alpium Iuliarum claustra. Carneola hat sich nach der »Alpes luliana« - Zeit formiert und die Quellen, welche der Anonymus für dieses Kapitel benutzte, sind erst nach dieser Verwaltungsphase entstanden. Einiges zur absoluten Zeitbestimmung kann man aus der Zuweisung Emonas zur Media provincia erschliessen. Während der römischen Herrschaft wurde Emona nämlich niemals von Ober-krain und Karst verwaltungstechnisch abgetrennt. Mit einer Abtrennung kann man erst zur Zeit der ersten fränkischen Besetzung der Ostalpen rechnen. Es folgen die Quellenangaben. Darüberhinaus deutet dies auch Prokop (b. G. IV 26, 18) an mit der Erwähnung, dass das byzantinische von Dalmatien nach Venetien in breiter Front vordringende Heer im Jahre 552 die Franken um Einlass ersuchte. Die Genehmigung wurde nicht erteilt, die Pässe verammelt. Die Wege von Sirmium bis zu den Julischen Alpen (inclusive der Stadt Emona, wie dem Ravennas seine Quellen angaben; es ist dies die einzige Möglichkeit, die Abtrennung Emonas von Oberkrain historisch zu bekräftigen) und bis zur ostnorischen Grenze waren also in den Händen der Byzantiner, deren militärisches Vorhaben, den Landübergang — über die claustra Alpium Iuliarum — nach Italien zu erzwingen, zwischen beiden Weltreichen die gesamte damalige Ostalpen-Politik bestimmte. Das Gebiet der claustra Alpium Iuliarum war — bis zum langobardischen Einbruch ins Friaul —• zuerst in gotischen und nachher in fränkischen Hän- za to pokrajino, iz srede 6. stoletja. Vprašanje o zanesljivosti pisca te geografije je bilo ponovno postavljeno in pozitivno odgovorjeno (na primer, B. H. Stolte, De Cosmographie van den Anonymus Ravennas, een studie over de bronnen van boek II—V ('1949]). Kontrolo rokopisov smemo smatrati po edicijah Pinder in Parthey (1860) ter Schnetz (1942) kot zaključeno. Mislim, da računam upravičeno z navedbami v Anonimovem delu kot z dejstvi, ki jih je treba interpretirati. Manjka pa seveda še jezikovna in stilna analiza, detajlna in analitična kartografska obdelava, uvrstitev dela v geografsko-administra-tivno in poučno literaturo zgodnjega srednjega veka. den. Eben diese Situation notierten die Quellen, die der Anonymus Ravennas für die Beschreibung von Carneola benutzt hat, was er — schliesslich —■ auch selbst angibt, wenn er beteuert, die »gotischen Philosophen« gelesen und exzerpiert zu haben. Dass die von Anonymus für nordöstliche Regionen Italiens benutzte Quellen vor dem langobardischen Einbruch 568 niedergeschrieben wurden, dafür spricht überdies die Tatsache, dass Gradus (it. Grado, slov. Gradež, ein bis in die Spätantike unbedeutendes Fischer- und Hafennest) nicht erwähnt ist, was nach der durch Kriegsereignisse bedingten Übertragung des erzbischöflichen Stuhles Aquileia’s — ein lang und breit widerhallendes Ereignis — schier unmöglich wäre. Vgl. die Anmerkungen im slov. Text, beide Karten und RE Suppl. XII (1970) Sp. 1569—1575, und den Aufsatz in den Akten »Roman Frontier Studies 1967« (1971) 171 ff. LANGOBARDEN IN UNGARN (Aus den Ergebnissen von 12 Forschungsjahren) ISTVÄN BONA Eötvös Lorand Universität, Budapest Die Langobardenforschung ist ein ganz neuer Zweig der ungarischen Archäologie. Bis 1956 waren der Literatur insgesamt fünf langobardische Fundorte bekannt; doch war die Lage auch im pannonischen Grenzgebiet Österreichs nicht viel anders. Auf Grund des damals auch bei uns gebräuchlichen Periodendatierungs-Systems hielt man hier wie dort die wenigen Funde für die Nachlassenschaft der sogenannten »zurückgebliebenen« Langobarden: demnach hatte die pannonisch-langobardische Periode praktisch keine selbständige Archäologie. Nicht einmal die ganz selbständig und gesondert von der Archäologie arbeitende Geschichtsforschung konnte aus den spärlichen und einander widersprechenden Quellen die wichtigsten Marksteine der Geschichte der Langobarden in Pannonien fixieren. Der einzige fixe Punkt war das Datum ihrer Auswanderung: 568. Über den Zeitpunkt ihres Einzugs in Pannonien waren die Meinungen ebenso geteilt, wie über den Weg ihrer Wanderung. Einige meinten, sie wären entlang der östlichen Alpen nach Italien gezogen, während die Mehrzahl der Ansicht war, sie hätten vor ihrem Einzug in Pannonien einen grossen Bogen über die Theissgegend beschrieben. Erst 1956, mit dem Erscheinen der ersten Zusammenfassung: »Die Langobarden in Ungarn« begann sich die Lage zu ändern. In dieser Arbeit gelang es uns erstmalig mit Hilfe des reichen langobardischen Friedhofs Varpalota, die Langobardenfunde unserer Museen zu sammeln und zu veröffentlichen, sie nach eingehenden historischen Untersuchungen archäologisch neu zu datieren und sie als allgemein gültiges historisches Quellenmaterial zu nutzen. Dass dieses spärliche und lückenhafte Material keineswegs ausreichte, um als Ausgangspunkt bei der Lösung der sich neuergebenden archäologischen und historischen Probleme dienen zu können, war offensichtlich: kaum dass die Studie die Presse verlassen hatte, begann schon die weitere systematische Freilegung neuer langobardischer Fundstellen. Diese Arbeit dauert noch an. Unterdessen wurde die archäologische Forschung den ganzen Weg der Langobarden entlang mit grossem Eifer vorangetrieben. 1961 erschienen B. Schmidts Zusammenfassung über die Thüringer und der Gepi- den-Corpus von D. Csalläny, mit dem die langobardische Archäologie auch im Osten abgegrenzt werden konnte. J. Werner bediente sich auch dieser beiden grundlegenden Arbeiten, als er seine 1962 erschienene Zusammenfassung schrieb, in der er alle, bereits früher publizierten ungarischen, österreichischen, mährischen und slowenischen Funde bearbeitete und in einem europäischen Rahmen eingefasst, auswertete. Gleichzeitig mit seinem Buch setzte eine rege Forschungstätigkeit ein. H. Mitscha-Märheim veröffentlichte nacheinander die Friedhöfe von Mistelbach, Steinbrunn und Poysdorf, von denen bis dahin nur Vorberichte erschienen waren; F. Hempel legte neue Friedhöfe frei (Rohrendorf, Erpersdorf), und machte sie bekannt; jetzt ist die Ausgrabung von F. Adler in Oberbierbaum an der Reihe. Die merowingerzeitlichen Funde in Böhmen hatte B. Svoboda (1965) in einer grundlegenden Zusammenfassung veröffentlicht. Nacheinander erschienen auch die Publikationen der wichtigen, in den Depositarien der italienischen Museen aufbewahrten Langobardenfunde: unlängst der Corpus der langobardischen Keramik und wir hoffen, alsbald auch die vollständige Publikation der grossen Friedhöfe von O. von Hessen begrüssen zu können. Aber auch Ungarn war auf diesem Gebiet nicht zurückgeblieben: K. Sàgi hatte den schönen langobardischen Friedhof von Vörs ausgegraben und publiziert; A. Kiss berichtete über einige wichtige Gräber bei Mohäcs. Wenn auch die Publikation des grossen Friedhofs von Kranj in Slowenien fertig sein wird, kann man getrost behaupten, dass in einigen Jahren die Rolle der Langobarden in der Völkerwanderungszeit — zwischen 450 und 650 — in einem ganz neuen Licht erscheinen wird. Zum ersten Mal werden wir einen tiefgreifenden und zeitgemäss modern Einblick in die Wanderung eines Volkes und in die verschiedenen Etappen seines Zuges gewinnen können. Im Auftrag der Ungarischen Akademie der Wissenschaften habe ich 1957 die Arbeit mit dem Ziel begonnen, alle langobardischen Fundstellen zu authentisieren und — wenn möglich — ganz freizulegen, sowie neue Fundorte aufzuspüren. Heute sind bereits 350 neue Gräber freigelegt. Im ersten Augenblick mag es wenig scheinen. Wenn wir aber an die grosse Ausdehnung der Friedhöfe und an die lockere Ordnung der Bestattungen denken (in Kajdacs z. B. fanden sich auf einer 120 X 80 Meter grossen Fläche 43 Gräber), ferner an die verblüffende Tiefe der Grabgruben (in Szentendre betrug die Durchschnittstiefe der Gräber 290 cm, aber es gab auch 4—5 m tiefe Grabgruben), dass ausserdem die meisten Gräber in verbauten Gebieten liegen (unter Höfen und Gärten) so sehen wir, dass auf die Freilegung der Gräber viel Mühe angewendet werden musste. Und schliesslich möchte ich bemerken, dass es sich nur um eine Generation gehandelt haben mag; so werden wir die oben genannte klein scheinende Zahl nicht für unbedeutend halten. Jetzt gibt es sozusagen keine Einzelfunde mehr. In acht — früher unbekannten — Fundstellen haben wir Nachgrabungen vorgenommen und es gelang uns, die Fundorte zu authentisieren und freizulegen. Wir haben 15 neue Fundorte entdeckt. Es konnten mehrere Friedhöfe ganz freigelegt werden (Hegykö, Szentendre, Bezenye, Kajdacs, Tamasi, Vörs), die neue Gesetzmässigkeiten erkennen Hessen und auch statistisch wertbar sind. Zusammengefasst bedeutet dies: während die Monographien der Jahre 1956 und 1962 von 15 ungarischen Fundorten mit etwa 100 Gräbern berichten konnten, sind es heute 30 Fundorte mit insgesamt 470 Gräbern. Bedeutsamer noch als die Quantität ist aber die Qualität der Ergebnisse. Es versteht sich wohl von selbst, dass wir gegenwärtig von einem jeden Friedhof einen Gräberfeldplan und von einem jeden Grab einen Grabplan und fotografische Aufnahmen besitzen, wobei die Besonderheiten des Ritus und der Tracht notiert werden. Früher wussten wir beispielsweise nicht, dass die Langobarden auch in Särgen begraben wurden. Derzeit sind uns etwa 100 Sargbestattungen bekannt, bei denen wiederum verschiedene Typen beobachtet werden konnten. Wegen der fachgemässen Ausgrabungen hat sich das Fundmaterial vervielfacht. Wir besitzen 100 neue Fibeln; anstelle der früher bekannten vier Gefässe mit eingestempelten Ornament gibt es nun 32 Stück; Eisengegenstände und -geräte gab es früher sozusagen überhaupt nicht: gegenwärtig besitzen wir Hunderte davon. All dies möchte ich noch mit folgendem ergänzen: bei den fundamental wichtigen Vorarbeiten der pannonisch-langobardischen Archäologie haben wir in den vergangenen Jahren beachtliche Forschritte erzielt: einesteils durch Entdeckung spätrömischer Gräberfelder aus dem 5. Jahrhundert, anderteils von Siedlungen und Friedhöfen der prä-langobardisch-germanischen Bevölkerung des 5. und frühen 6. Jahrhunderts. Die Ergebnisse sind -—• gemessen an früheren — ermutigend, aber etwas gering. Hier sei noch bemerkt, dass die pannonisch-langobardische Archäologie sich ebensowenig von jener der benachbarten Gepiden in der Theissgegend trennen lässt wie die Geschichte der Langobarden. Der Gepiden-Corpus umfasst zwar ein reichhaltiges Material (etwa 1100 Gräber), aber zeitgemäss freigelegte und gut beobachtete Gräber und Beigaben finden sich kaum darunter. Das Ziel unserer Forschungsteams ist, an wichtigen Punkten Gepidiens neue Gräberfelder zu erschliessen. I. Kovrig grub in Szanda 260, ich in Kishomok 78 Gräber aus. Weitere Forschungen sind sowohl in Ungarn als auch in Jugoslawien und in Rumänien im Gange. Bei den zukünftigen archäologischen Vergleichen werden diese neuen Siedlungen und Friedhöfe entscheidend sein. Das Archäologische Institut der Ungarischen Akademie übernahm die Bearbeitung des anthropologischen Materials nach einheitlichen Methoden, von Niederösterreich über Westungarn bis nach Süditalien. Das italienische, österreichische, slowenische und ungarische Material hat Dr. Kiszely im wesentlichen schon aufgearbeitet. Hier wird auch die chemische Untersuchung dieses internationalen Knochenmaterials — des Leichenbrandes der wenigen Brandbestattungen der Donaugegend mitinbegriffen — durchgeführt. Bei den Skelettgräbern gibt Dr. I. Lengyel über Geschlecht, Lebensalter, Blutgruppe, über gewisse Krankheiten und auch über die Qualität der Nahrungsmittel Aufschluss. Es darf nicht unerwähnt bleiben, dass sowohl der Arzt-Chemiker, als auch der Anthropologe »blind« arbeiten, das heisst, dass sie das Knochematerial ohne irgendwelche Angaben erhalten. (Dies steht in krassem Gegensatz zu der früheren »eingeflüsterten« Methode einiger Anthropologen.) Die Ergebnisse, die naturgemäss von seiten der Archäologie überprüft werden, sind nicht nur zufriedenstellend, sondern häufig sogar verblüffend. Für die Untersuchung pflanzlicher-, Leder-, Textilien- und anderer organischer Reste des ungarischen Fundmaterials ist F. Miklós Füzes zuständig; Tierknochen (Hunde, Pferde und Lebensmittel) untersucht S. Bökönyi; die Analyse der Keramik ist Aufgabe von Gy. Duma, die der Metallgegenstände (damaszierte Schwertklingen) von Z. Szabó. Die byzantinischen und langobardischen Quellen sind überaus wortkarg und sagen über die pannonischen Langobarden in sich allen nicht viel aus. Vom archäologischen Gesichtspunkt ist das um 640 in Italien geschriebene Edictus Rothari, das langobardische Volksrecht, dessen bedeutender Teil, wie der Autor aussagt »antiquae leges patrum nostrorum, quae scriptae non erant«, die uralten ungeschriebenen Gesetze der Väter enthält, als vorzügliche grundlegende Schriftquelle zu betrachten und ist in diesem Zusammenhang noch nicht genügend genutzt worden. Das gesellschaftliche Bild, wie es sich zusammen mit einigen wirtschaftlichen und religionsgeschichtlichen Angaben im Volksrecht abzeichnet, konnte bereits in den Komplex der archäologischen Beobachtungen eingebaut werden. Im folgenden möchte ich in grossen Zügen die wichtigeren archäologisch-historischen Ergebnisse, die bis jetzt erkannt werden konnten, bekannt geben. 1. Endlich ist es uns gelungen die prälangobardische Grundbevölkerung Pannonies archäologisch zu erfassen, ohne aber die spätrömisch »pannonischen«, donauswebischen und herulischen Elemente eindeutig klar abtrennen zu können. Tatsache ist aber, dass die römisch-germanische Grundbevölkerung der Provinz bei der raschen »Umstellung« der Langobarden in Pannonien eine entscheidende Rolle gespielt hatte. Ebenso wichtig ist die Tatsache, dass sowohl am österreichischen als auch am ungarischen Ufer des Fertö (Neusiedlersees) das geschlossene Weiterleben gewisser Volksgruppen dieser Völker unter der Langobar-den-Herrschaft mit ganzen Gräberfeldern bezeugt ist. Es sind dies die Friedhöfe vom »Hegykö«-Typus. Namengeber ist der vollständig freigelegte Friedhof mit 81 Gräbern. 2. Die in zwei Etappen erfolgte Einwanderung der Langobarden ist geklärt. Aus langobardischen Quellen wurde bekannt, dass sie 42 Jahre lang in Pannonien gelebt haben, während die Langobarden in Pannonien in den byzantinischen Quellen erst 546/47, d. h., seit dem Audoin-Justinian-Bündnis erwähnt werden. Man hatte auch bisher versucht, diese etwa zwanzigjährige Zeitspanne zu überbrücken, doch sind alle diese Versuche (auch die meinen) bereits überholt. Südlich der Donau waren nämlich langobardische Friedhöfe von zwei unterschiedlichen Typen gefunden worden. a. Gräberfelder vom Typus Szentendre: grössere Friedhöfe entlang der Donau-Strecke Wien—Budapest—Csepelinsel, mit 80—90 Gräbern, in der Nähe der einstigen Römerkastelle und der Donaufurten. In einem Teil dieser Gräberfelder sind nicht nur starke lokale Einflüsse bemerkbar, es können sogar lokale Elemente nachgewiesen werden. Das war die langobardische Vorhut, die —• wie aus dem in langobardischen Quellen angegebenen 42 jährigen Zeitabschnitt rückgefolgert werden kann — nach dem Tod Theoderichs des Grossen, als eine Auflockerung seines politischen Bündnissystems eingetreten war, um 526/27 in Nordpannonien festen Fuss fasste. Ihr Erscheinen könnte mit der Eroberung des Landes der Donausweben durch den Langobardenkönig Wacho (etwa 510—540) in Zusammenhang gebracht werden. b. Gräberfelder vom Vörs-Kajdacs-Typus sind für den südlichen Teil Westungarns charakteristisch. Doch gibt es hier auf einer ebenso grossen Fläche wie bei den Friedhöfen vom Typus Szentendre nur halb so viele Bestattungen. Das bedeutet, dass die einzelnen Sippen (fara), die ungefähr gleich gross gewesen sein dürften, gleich grosse Flächen für ihre Totenäcker vorbestimmten. Doch wurden diese Friedhöfe nur halb so lang belegt. In den Friedhöfen vom Vörs-Kajdacs-Typus waren die neuen »wilden« Langobarden bestattet, die noch zumeist handgemachte böhmischmährische Keramik, nebenbei aber Schmuck und Metallgegenstände vom entwickelten pannonischen Typus besassen. Diese Friedhöfe liegen in dem Gebiet, das Audoin von Justinian I. zugewiesen erhalt und besetzte (früher ostgotisches Territorium); die neuen Siedler kamen — wie es durch ihre eigenartigen Grabriten bezeugt ist — aus dem Böhmischen Becken. Damit scheint die seit einem Jahrhundert diskutierte Frage durch die archäologischen Schlussfolgerungen, die sich aus den vollständig freigelegten Friedhöfen ziehen liessen, befriedigend geklärt. 3. Heute wissen wir bereits mancherlei, sogar Einzelheiten, über den Langobardenzug. Unsere neuesten Entdeckungen sind die Urnengräber mit Leichenbrand: im Friedhof von Kajdacs fanden sich in dem für die Skelettgräber üblichen Abstand sechs Urnenbestattungen mit »Urnenharz«. Chemische Untersuchungen ergaben, dass es alte Männer waren, die am althergebrachten Brauchtum auch in der neuen Heimat festhielten. Und dennoch waren drei Urnen die modernsten pannonischen »Beutelgefässe« mit eingestempeltem Ornament. Bei den ersten Einwanderern beider Gruppen war die handgemachte Keramik der Elbgegend — die sogenannten swebischen Töpfe — noch häufig; nebenbei fanden wir 3—4 breitmündige »Schalengefässe«, die in Pannonien Nahrungsmittelbehälter in Skelettgräbern waren. Eine beinerne Taschenscheibe mit einem Loch in der Mitte, gewisse Elemente der Waffen, vornehmlich ein Teil der Lanzen- und Pfeilspitzen, von dem Trachtenzubehör Schuhschnallen und Taschengarnituren und einige Bronzereifen der Holzgefässe können als Hinweis für die Altheimat gelten. Naturgemäss ist die Verkettung zwischen den pannonischen Langobardenfunden und denen aus Böhmen und Mähren sowie den österreichischen Landteilen nördlich der Donau recht eng, und wir können zahlreiche, sich sogar auf Details beziehende Entsprechungen zwischen Friedhöfen und Gräbern nachweisen, nicht nur im Material, sondern auch was die Tracht und die Bestattungsriten anbelangt. Wie bereits erwähnt, könnten derlei Übereinstimmungen bei der Erforschung der früheren Wohnstätten einiger Volksgruppen der Langobarden vorteilhaft genutzt werden. 4. Am wichtigsten sind aber die Zusammenhänge zwischen den pan-nonischen und den frühesten Teilen der italischen Friedhöfe: noch niemals waren bessere Beweise für die Wanderung eines Volkes zum Vorschein gekommen. Man könnte z. B. einen Teil des reichen langobardi-schen Denkmalguts im Museum von Cividale (die Funde der Gräberfelder von S. Giovanni und Gallo) mit unseren Funden vertauschen. Im Zusammenhang mit dem eben Gesagten möchte ich darauf hinweisen, dass der »Begriff« der frühitalisch-langobardischen Grabfunde, den S. Fuchs um 1940 noch auf Grund des Hampelschen Werks geprägt hat, was die Chronologie betrifft, heute schon überholt ist. Doch sollte von diesem Gesichtspunkt aus auch J. Werners Chronologie revidiert werden. In den vergangenen Jahren waren nämlich in Pannonien viele Fibeln, Schmuck, Schwerter und Keramik derart zum Vorschein gekommen, die man früher für »typisch italisch« gehalten hatte, und sie haben diesen Begriff grundlegend geändert. Die Datierung mehrerer frühitalischer Friedhöfe muss dem Jahr 568 näher gerückt werden, besser noch, sie sollten in das letzte Drittel des 6. Jahrhunderts umdatiert werden. Die italischen Langobarden haben die frühere pannonische materielle Kultur unter byzantinischen, lokalen und zum Teil fränkischen Einflüssen viel rascher abgelegt, als man es früher voraussetzte, so dass uns ihre archäologische Kultur bereits an der Wende vom 6. zum 7. Jahrhundert in gewisser Hinsicht fremd scheint. Die grosse kulturelle Wandlung der Langobarden vollzog sich noch in Pannonien: der Ablauf dieses Prozesses ist in den Friedhöfen deutlich verfolgbar. In den 20—40 Jahren, nachdem sie die Donau überquert hatten — hatten sie sich sozusagen vollständig »umgekleidet« und zogen dann nach Italien. Dies ist die grundlegend wichtige Bedeutung der pannonischen Epoche. Nun, da wir vom Umwandlungsprozess sprechen, stellt sich die Frage: kann all dies chronologisch gewertet werden? Diese Frage kann nur mit äusserster Vorsicht beantwortet werden. Der Ablauf der Umwandlung ist in groben Zügen ungefähr folgendermassen klassifizierbar: 1. Was fehlt noch aus der Kultur der pannonischen Periode nördlich der Donau? 2. Was fehlt schon aus der Kultur der pannonischen Periode in Italien? Dazwischen liegen insgesamt 20—40 Jahre, — gemessen an der zeitgenössischen Entwicklung eine sehr kurze Zeitspanne. Die Funde der böhmisch-mährischen materiellen Kultur (z. B. die handgeformten Gefässe vom Elb-Typus) sind in Pannonien nur theoretisch die frühesten, tatsächlich stammen sie aus Friedhöfen, die bis 568 belegt worden sind. In Wirklichkeit können wir sie nur dann den ersten langobardischen Siedlern zuschreiben, wenn dies durch den Grabzusammenfund, durch die topographische Lage des Grabes, usw. bestätigt ist, d. h., ziemlich selten. Die eigenartige pannonische Epoche lässt sich vielleicht durch die Rundfibeln mit lilafarbenem Glaseinsatz fränkisch-alemannischer Prägung chronologisch charakterisieren, denn diese wurden bis jetzt weder nördlich der Donau noch in Italien gefunden. 5. Mit der Zeit werden wir auch die von bedeutenden langobardi-schen Herzogen (duces) beherrschten Sippen auseinanderhalten können. Doch ist dies nur auf Grund von gewissen Detailuntersuchungen möglich, wie Material und Form ihrer Keramik (Abb. 1), hauptsächlich ihre eingestempelten Muster, gewisse lokale Perlentypen, die lokale Verbreitung kleinerer Schmuckgegenstände, Gürtelschnallen, usw. Nach derartigen Vergleichen vermuten wir nunmehr, dass der Herzog Gisulf seine friaulischen Langobarden grösstenteils aus den Sippen in Nord-Valeria geworben hatte, denen sich einige am Neusiedlersee wohnhaften germanischen Sippen, die in die langobardische Gemeinschaft eingeschmolzen waren, angeschlossen hatten. Die Fara Warnefrids, des Vorfahren von Paulus Diaconus, dürfte irgendwo im Flachland des Komi ta ts Fejér gelebt haben. Adhamund, der Urgrossvater des späteren Königs Rothari von Brescia dürfte — wie es archäologische Anzeichen vermuten lassen — im Süden der Provinz Valeria (d. h. wahrscheinlich in Süd-Tolna oder Baranya) beheimatet gewesen sein und war unter der Führung von Alachis, des späteren Dux von Brescia, ausgewandert. Auch die Langobarden von Piemont wurzelten möglicherweise in Pannonien, doch können weitere Vergleiche gegenwärtig wegen des spärlichen Vergleichsmaterial kaum unternommen werden. Abb. 1. Szentendre. Grab 43 SI. 1. Szentendre. Grob 43 Demgegenüber beginnen sich in Italien die Spuren der Gepiden, die sich den Langobarden angeschlossen hatten, immer deutlicher abzuzeichnen. Besonders auffällig erscheint ihre Keramik im italisch-lango-bardischen Material. Bedeutsame Erfolge erwarten wir von der archäologischen Erforschung der Gegenden mit gepidischen Ortsnamen. 6. Bei der Zusammenfassung der jüngsten Forschungsergebnisse mussten wir überrascht feststellen, dass wir bisher keine archäologi- sehen Beweise dafür besitzen, dass Langobarden in Pannonien zurückgeblieben wären. Siedlungen Das pannonische Siedlungsgebiet der Langobarden nach der Besitznahme durch Audoin im Jahre 548 erstreckte sich südlich der Donau auf ein ebenso grosses Gebiet wie es die Langobarden vorher nördlich der Donau besessen hatten: dies bedeutet, dass das ganze Volk nach Pannonien übersiedelt war. Demnach ist es kein Zufall, dass die merowingerzeitlichen Skelettgräberfelder im Böhmischen Becken — wie B. Svoboda es richtig erkannt hatte — von dieser Zeit an nicht mehr belegt wurden. Noch ist es uns nicht gelungen, in Pannonien die Spuren eines selbständigen langobardischen Dorfes zu erkennen. Doch bedeutet dies keineswegs, dass es desgleichen nicht gegeben hat, d. h., dass uns Siedlungsspuren überhaupt nicht bekannt wären. Die wenigen langobardischen oder prälangobardisch-germanischen Siedlungsfunde kamen fast ausschliesslich bei römischen Wachtürmen, Kastellen oder auf dem Gelände römischer Villen zum Vorschein. Nicht die Archäologen der Völkerwanderungszeit, sondern die Erforscher Pannoniens entdeckten in den obersten Schichten ihrer Ausgrabungen germanische Scherben aus dem 5.-6. Jahrhundert. Selbständige langobardische Bauwerke konnten jedoch nirgends ermittelt werden. Wenn wir bedenken, dass die meisten germanischen Gräberfelder römischen Siedlungen angeschlossen waren, sind von heute auf morgen schwerlich andere Ergebnisse zu erwarten. Das einzige italisch-langobardische Siedlungsmaterial ist in der Innenstadt von Brescia im Raum der Kirche S. Salvatore und des Teatro Romano zutagegekommen, ohne Spuren selbständiger Bauten. Auch in Pannonien war es nicht anders: Die gepidischen Gesandten warfen Kaiser Justinian vor, dass er den Langobarden zu viele Städte überlassen habe. Aus der Grabzahl der Friedhöfe können wir auf zwei verschiedene Siedlungsformen der Langobarden in Pannonien — wie auch später in Italien — schliessen. Die Sippen (fara) lebten in den vici, — abgesehen davon, was diese Siedlungsform in Wirklichkeit bedeutet haben mag — ihre Hinterlassenschaft sind die grossen Friedhöfe. Die vornehmen wohlhabenden Familien lebten in den curti — alleinstehenden Landhäusern (Gehöfte), sie hinterliessen die kleinen Friedhöfe mit 4—6 Bestattungen (Kâpolnâsnyék, Dör, Mohäcs, Gyönk, Mäza, Budapest-Szép-völgyi Str., Villa). Die Friedhöfe der Gepiden lassen eine ähnliche Siedlungsweise erkennen. Die soziale Ordnung Über die gesellschaftliche Struktur der Langobarden unterrichten uns langobardische historische Chroniken und das Volksrecht. Es fragt sich nur, ob diese Gesellschaftsordnung bereits vor dem Italienzug der Langobarden gültig war und in welchem Masse sie sich mit der Aussage der archäologischen Denkmäler vereinbaren lässt. Ich glaube, dass wir beide Fragen befriedigend beantworten können. Wir wollen mit unseren Betrachtungen oben, gleichsam mit der Spitze der Pyramide beginnen. Der König Aller Wahrscheinlichkeit nach wurde in Pannonien nur ein lango-bardischer König — Audoin, Alboins Vater begraben. Wo und wie er bestattet wurde, wissen wir nicht. Ein Fürstengrab und das bei Brünn freigelegte Königsgrab von Zuran lassen vermuten, dass er unter einem grossen Hügel ruht. Aber es wäre nicht ausgeschlossen, dass er in irgendeiner altchristlichen Basilika einer Römerstadt bestattet, da doch in letzter Zeit an verschiedenen Orten der Donaugeggend in städtischen Kirchen oder in Landhäusern reiche germanische Gräber — infra muros —- entdeckt worden sind. Herzog (dux) Ein Fürstengrab wurde im vergangenen Jahrhundert bei Veszkény zerstört. Aus dem grossen Hügelgrab konnten nur zwei tauschierte Trensen und Bestandteile von zwei prächtigen silbervergoldeten Pferdegeschirren geborgen werden. Adlige (adalingi) Die ersten selbständigen Gräber langobardischer »adalingi« sind erst unlängst — leider ausgeraubt — bei Mosonszentjänos gefunden worden. Das eine Grab, aus dem ein reichvergoldeter, mit grossen Knöpfen verzierter Schildbuckel und noch andere Fundreste zutage kamen, wird den reich ausgestatteten Adelsgräbern des merowingerzeitlichen Europa gleichgestellt. Aus der unweit davon entdeckten, ebenfalls ausgeraubten mächtigen Grabgrube kamen neben dem Schildbuckel mit der vergoldeten Knopfverzierung auch Analogien der prunkvollen Gürtelschnallen der gepidischen Adligen von Kishomok zum Vorschein. Weitere Grabbeigaben waren maskenverzierte Bronzebeschläge eines Holzeimers, Spielzeug, rheinische Glasware, usw. Die Datierung der im Rheinland und in Schweden gefundenen Adelsgräber mit ähnlichen Schildbuckeln mit vergoldeten Knöpfen, wird zweifelsohne von dem jeweiligen Grabzusammenfund bestimmt, aber es ist eine bewiesene Tatsache, dass diese prächtigen Waffen bei den Gepiden und Langobarden bereits vor 568 gebräuchlich waren. Aus gepidischen Gräbern sind auch zwei Helmbruchstücke vom Baldenheim-Typus zum Vorschein gekommen, die es in Langobardengräbern bis jetzt leider nicht gab. In Sippengräberfeldern fanden sich nur selten Gräber von Adligen. Zwei Beispiele sind uns aus dem Friedhof von Szentendre (mit 90 Gräbern) bekannt. Die riesigen, etwa 2 m breiten und 3 m langen Grabgruben waren 450—470 cm tief. Man hatte versucht, sie durch schweres Gestein gegen Grabplünderer zu schützen, aber es war vergebens. Der Mann ruhte in einer mit mächtigen römischen Steinplatten ausgelegten Grabkammer, über der sein Pferd bestattet war. Im Grab des »adaling« fand sich nur das Bruchstück eines Kammes, im Grab der »adalinga« hatten die Räuber neben einigen schönen Perlen auch ein Szepter oder einen Kopfschmuck aus Hirschgeweih zurückgelassen. Die reichsten Männer- und Frauenbestattungen der Sippengräberfelder waren vermutlich die Gräber der Sippenhäuptlinge. Ihre Beigaben unterscheiden sich eigentlich nur dem Material und der Ausführung nach von denen der Freien. Aus ihren Gräbern kamen die Schildbuckel mit den Silber- oder versilberten Knöpfen, damaszierte Schwerter, die aus Feinsilber angefertigten, sorgfältig vergoldeten, mit vielen Knöpfen verzierten Fibeln zutage. In ihren Gräbern finden sich manchmal Jagdhunde, und zu ihnen gehören auch die selbständigen Hund- und Pferdebestattungen. Um die innere Struktur eines Sippengräberfeldes klären zu können, unternahm ich mit den obenerwähnten Anthropologen und dem Arzt-Chemiker im Gräberfeld von Szentendre einen Versuch. Der Friedhof der ersten Eroberer eigneten sich besonders gut für derartige komplexe Untersuchungen, denn die ethnischen Unterschiede mussten besonders scharf hervortreten. Der »adaling« und die »adalinga«, von denen oben die Rede war, gehörten dem nordischen Typus, der Blutgruppe A an, ihre Hauptnahrung waren Fleisch und Milch. Der folgenden wichtigsten und am zahlreichsten vertretenen Schicht gehörten die Freien — »arimanni« und ihre Frauen »arimannae« an. Die »arimanni« oder »barones« (20 Kopf) gehörten in der Mehrzahl dem nordischen, z. T. — dem sog. Cro-Magnon-Typus an oder waren Mischlinge beider Typen, grösstenteils mit Blutgruppe A, sie waren grossgewachsene, gutgenährte Männer. Es wäre denkbar, dass sie miteinander verwandt waren (Tab. 1A). Archäologisch: sie wurden mit vollständiger Bewaffnung begraben, d. h. mit Schwert, Lanze, Dolch und dem Schild mit eisernem Buckel (Abb. 2—6). Von den »arimannae« oder »wirdiboras« (21 Kopf) gehörten verhältnismässig wenige Frauen dem nordischen Typus an (Tab. 1 B). In der Mehrheit handelte es sich um grazile, feingebaute mediterranische Typen oder Mischlinge, hauptsächlich mit Blutgruppe B. Ihr Cholesterin-Index blieb hinter dem der Germanen im allgemeinen zurück, dennoch waren sie ziemlich gross, und dürften die Töchter der örtlichen provinzialen und der römisch-germanischen Führerschicht gewesen sein. Archäologisch: es wurde ihnen die ganze Schmuckgarnitur mitgegeben, d. h. zwei Halsbroschen, Halskette, das Bügelfibelpaar mit oder ohne Schmuckanhänger (Abb. 7—14). Die Freien wurden in Baumsärgen bestattet, ihre Gräber waren häufig mit einem auf Pfählen aufliegenden Schutzdach versehen. Die Schichte der Halbfreien (bzv. Hörigen) war eine besondere germanische Schicht, langobardisch: »aldiones« genannt. »Aldiones« (etwa sieben Kopf), waren zumeist Germanen, Langobarden oder Prälangobarden; dass die letzten Mischlinge waren, ist anthropologisch und an der Blutgrupe erkennbar (Tab. 2 A). Archäologisch: Bestattung nach germanischem Grabritus, häufig in Särgen, bewaffnet mit Lanze und Pfeilen. Ihre Ernährungsindexe waren beträchtlich niedriger. Abb. 2. Hegykö. Grab 31 Sl. 2. Hegykö. Grob 31 Die »aldiae« (sieben Kopf) waren — wie es auch in anderen Gegenden der Provinz der Fall war —, provinzialer bzw. germanisch-römischer Abstammung (Tab. 2 B). Archäologisch: gemischter, vornehmlich aber germanischer Grabritus, mit dem für sie charakteristischen Schmuck: einfache Broschen und Halsketten. In den anderen langobardischen Friedhöfen Pannoniens (Varpalota, Râcalmâs, Kajdacs, Vörs, Bezenye) sind nur diese beiden Schichten nachweisbar, doch überwogen meist die arimanni-Bestattungen (3/5—2/5, ja sogar 2/3—1/3). Das anthropologische Bild ist einheitlicher. Überraschenderweise erschien im Friedhof von Szentendre noch eine vierte Schichte. Diese niedrigere Schichte gab es früher bei den Langobarden nicht und auch in ihrem Volksrecht hatten sie dafür kein eigenes Wort, somit übernahmen sie mit der Institution den lateinischen Ausdruck: servi, mancipii. Die Mitglieder dieser Schicht lagen ziemlich abgesondert von den Langobarden in Grabgruben geringer Tiefe, mitun- Grabnummer — Številka groba 7 8 9 11 14 15 17 25 30 32 32 Blutgruppe — Krvna skupina A B A A A A A A A A B Anthropologischer Typus — Antropološki tip CM CM N CM NCM inf N CM CM Mm Mm Körperhöhe — Telesna višina 180 165 168 170 175 179 163 170 174 178 Cholesterine-Index — Holesterinski indeks 21,3 12,1 20,2 21,0 17,3 21,2 19,7 17,8 19,7 18,1 21,1 Grabnummer — Številka groba 44 45 49 50 1 57 59 71 81 83 84 1 Blutgruppe — Krvna skupina A B O A A A AB A A A Anthropologischer Typus —• Antropološki tip CM iuv CM CM inf Mm CM N Körperhöhe — Telesna višina 171 134 160 160 170 105 176 180 172 173 Cholesterine-Index — Holesterinski indeks 18,4 10,3 13,1 20,1 21,2 20,7 19,1 20,1 18,1 20,2 HARIMANNA (WIRDIBORA) Tabelle - - Tabela 1 B Grabnummer — Številka groba A 10 23 26 28 29 31 33 35 36 40 Blutgruppe — Krvna skupina B O O A B A A O O A B Anthropologischer Typus — Antropološki tip N N gr Mm CM? MN CM CM AM M A Körperhöhe — Telesna višina 170 162 165 150 153 156 170 154 152 153 155 Cholesterine-Index — Holesterinski indeks 19,3 20,1 20,6 21,1 15,5 20,3 21,1 16,5 12,1 20,4 6,3 Grabnummer — Številka groba 43 48 54 56 60 61 62 64 66 68 85 Blutgruppe — Krvna skupina B O O O O A O A A O B Anthropologischer Typus — Antropološki tip iuv gr N CM A CM iuv CMN N M Körperhöhe — Telesna višina 128 155 165 155 169 163 140 168 167 170 Cholesterine-Index — Holesterinski indeks 20,1 12,1 16,1 20,3 8,1 20,6 17,9 20,1 8,1 20,3 15,9 ALDIO ALDIA Grabnummer — Številka groba 16 24 41 46 77 82 89 22 37 69 73 79 86 87 Blutgruppe — Krvna skupina O B A A B AB O O O AB O O A Anthropologischer Typus — Antropološki tip CM CMN Mm CM inf M Mm M inf A inf inf Körperhöhe — Telesna višina 160 172 157 163 55 168 180 120 162 155 105 125 Cholesterine-Index — Holesterinski indeks 10,2 8,4 9,2 17,9 19,7 17,8 8,9 9,0 8,8 8,5 12,8 9,0 Tabelle — Tabela 2 B Grabnummer — Številka groba 13 51 SERVUS 75 78 80 88 19 38 39 ANCI 53 LLA 67 70 72 76 Blutgruppe — Krvna skupina A A O O O A B A B O O B B Anthropologischer Typus — Antropološki tip A ACM M M CM AM M NM Körperhöhe — Telesna višina 154 162 150 150 148 155 150 159 163 155 154 154 160 Cholesterine-Index — Holesterinski indeks 9,2 10,0 9,0 9,0 9,1 14,4 9,1 8,8 8,7 9,4 8,6 7,6 8,2 Legende — Legenda CM — Cro Magnon (protoeuropäisch) kromanjonski (protoevropski) M — mediterran — sredozemski A — alpin — alpinski N — nordisch — nordijski Mm — mixomorph — miksomorfen AM — alpin + mediterran — alpinski + sredozemski MN — mediterran + nordisch — sredozem. + nordijski NCM —■ nordisch + Cro Magnon — nordijski + kromanjonski CMN — Cro Magnon + nordisch — kromanjonski + nordijski ACM — alpin + Cro Magnon — alpinski + kromanjonski NM — nordisch + mediterran — nordijski + sredozemski inf — infans iuv — iuvenis gr — gracilis 5 Arheološki vestnik Abb. 12. Szentendre. Grab 32 SI. 12. Szentendre. Grob 32 ter auch in Holzsärgen. Beigaben: ärmliche Trachtenstücke und Gebrauchs-gegenstande (Perlen, Messer); Nahrungsmittel und Gefässe fehlten. Der anthropologische Typus und die Blutgruppe lassen in ihnen ausnahmslos »romani« erkennen, die sich hauptsächlich mit Pflanzen und Getreide nährten. All dies ist ein Beweis dafür, dass die soziale Struktur des lango-bardischen Volkes — so wie sie uns aus Italien bekannt ist — sich bereits in Panonien herauszubilden begann. Gleichzeitig ist dies eine Erklärung dafür, warum sich die Langobarden binnen verhältnismässig kurzer Zeit den spätantiken sozialen Verhältnissen Italiens angleichen konnten. Der in Hegykö bestattete Sippenhäuptling der dortigen langobardenzeitlichen Germanen hatte neben seiner gebräuchlichen Lanze auch eine Häuptlingslanze mit schmalem gravierten Blatt, während von den Gürteln der beiden gleichrangigen Frauen symbolische verzierte Silberschlüssel niederhingen (»Silberschlüssel-Damen«) (Abb. 15). Nur in diesen beiden Frauengräbern fanden sich »Küchenmesser«, die bei den Gepiden und Franken Rangzeichen edler Frauen waren. Als Entsprechung gab es in den langobardischen Friedhöfen silbervergoldete Filterlöffel (Vörs) und »Webschwerter« (Värpalota, Kä-dârta, Jutas, Kajdacs, Szentendre) als charakteristische Beigaben der reichsten Frauengräber. Es sind dies ganz eigenartige, auch heute noch scharfe »Geräte«, mit denen man achtsam umgehen muss, um sich nicht zu schneiden; noch mehr: unlängst war eine damaszierte Klinge zum Vorschein gekommen. Dem Anschein nach waren diese symbolischen Rangzeichen nur der Form nach den einstigen hölzernen Vorbildern nachgebildet. —I—I—I—I-—I—I—I ScK LA z Ar a.-r&aqyl Tracht Trotz der zahlreichen Beobachtungen über die Tragweise der interessanten Bügelfibeln in der Frauentracht, ist diese Frage noch immer nicht restlos geklärt. Besonders beachtenswert sind jene Gräber, wo die Fibeln kombiniert mit silberbeschlagenen ein- oder zweigliedrigen Bandanhängern in einer Schmuckscheibe oder einer Kugel (aus Bergkristall, Kalzedon, Kalkstein oder Glas) enden (Kâpolnâsnyék, Grab 2; Szentendre 29 und 56; Hegykö 18; Mochäcs 2). Entgegen der Ansicht J. Werners, dass nämlich die Fibeln auf Leichentüchern befestigt waren, stimmen wir mit der Beobachtung G. Fingerlins überein, — die durch die neue Materialsammlung von H. Hinz vielfach bestätigt wurde —, dass nämlich diese Fibeln mit den Anhänger-Garnituren ein vollständiges hängendes Bandsystem gebildet haben. In dieser Hinsicht ist Grab 29 von Szentendre entscheidend (Abb. 14), wo nämlich neben — bzw. parallel mit dem silberbeschlagenen Leder-band (bei allen meinen Ausgrabungen fand ich unter den Silberplatten braune Lederspuren) auch eine Eisenkette mit einem Messer herabhing. In Pannonien erschien das Messer häufig an derselben Stelle, andernfalls wieder hing es offenbar an einer Schnur oder an einem Lederriemen: es hing tatsächlich, weil es sonst unbrauchbar gewesen wäre. Dieses Grab war die Ursache, dass ich den interessanten Rekonstruktionsversuch von A. Kiss, den er nach der Freilegung des Grabes 2 von Mohäcs unternahm — bereits vor Erscheinen seiner Studie nicht gutheissen konnte. Die Grabungsbeobachtungen von Mohäcs reichen nicht aus, um die Rekonstruktion eines derartig tektonisch angeordneten Perlenschmucks sowie fixierter Fibeln und Schmuckanhänger durchführen zu können, wie es sich A. Kiss vorstellte. Er gleicht seine Rekonstruktion dem Apsidenmosaik der S. Agnese Kirche in Rom an: der schwere, mit Edelsteinen geschmückte Mantel gehört einer ganz anderen Zeit und Mode an als die Tracht der freien langobardischen Frauen, so dass die byzantinische Hoftracht des 7. Jahrhunderts keinesfalls als Vorbild für den um ein Jahrhundert früher getragenen Kleiderschmuck der germanischen Frauen dienen kann. Wenn wir aber den byzantinisch-spätantiken Einfluss auf die germanische Frauentracht um jeden Preis gelten lassen wollen (wass berechtigt sein könnte), dann müssten wir eher das einfache Gewand der Sarah im Abraham-Mosaik in S. Vitale in Ravenna als Beispiel anführen. Das zeitgenössische (548 bereits fertige) Mosaik, auf dem Sarah in einem bis zu den Knöcheln reichenden Rock mit einem (etwa 6—8 cm breiten) mit Fransen verzierten Zingulum, das vorne von der Taille bis unter das Knie reicht, dargestellt ist, könnte eher als Parallele herangezogen werden. Mit derartigen, kürzeren oder längeren zingulumartigen Gürteln sind auch die Hofdamen am Rand des Theodora-Mosaiks dargestellt. Unabhängig von dem byzantinischen Einfluss steht fest, dass es sich in Pannonien um breitere oder schmälere, längere oder kürzere, von der Taille lose herabhängende Bänder handelt. Problematisch dabei ist — meiner Meinung nach — das Verhältnis zwischen dem Zingulum und den schmalen silberbeschlagenen Bändern. Die Fibeln waren — was auch durch organische Reste bezeugt ist — wahrscheinlich auf den breiteren, zingulumartigen Bändern untereinander angebracht (Abb. 15). Nun fragt es sich, ob sich das breite, zingulumartige Band als Unterlage nach unten zu weiter fortgesetzt hatte oder ob unterhalb der Fibeln nur mehr die schmalen, mit (oder ohne) dem Metallrandschmuck verzierten Bandanhänger allein herabhingen. Weitere Einzelheiten der Frauentracht sind weniger interessant. Die reicheren Frauen steckten ihr Haar mit bronzenen oder silbernen Haarnadeln auf, doch haben wir in den Langobardengräbern im Zusammenhang mit der Haartracht (im Gegensatz zu den Gepiden) keine Kämme gefunden. Perlenhalsketten hingegen trugen alle weiblichen Wesen bis zu den Säuglingen, was an ein blühendes Kunstgewerbe denken lässt — während bei den Gepiden Halsketten sehr selten waren. Jede freie oder halbfreie Frau trug S-förmige (Abb. 12) oder Rundfibeln unter dem Hals und inmitten der Brust, wodurch die Funktion der Fibel als Trachtenzubehör bestätigt ist. Dagegen haben wir so wenige Ohrgehänge, Armbänder und Ringe gefunden, dass es darüber nichts auszusagen gibt. Häufiger sind die mit schönen, bunten, grossformatigen Perlen bestickten Beutel (zuweilen mit Nadel und Schere darin), die die Frauen vorne links trugen. In jedem Fall hielt ein Gürtel das Gewand zusammen. Dass die Männertracht aussergewöhnlich einfach war, wissen wir nicht nur aus den Grabbeigaben, sondern auch aus zeitgenössischen Quellen. Alle trugen Leinengewänder mit einem Gürtel, an dem links rückwärts der Beutel befestigt war, in dem das Feuerzeug, Messer, Schleifstein, Lochbolzen, Haarpinzette, manchmal auch eine Schere und allerhand Kram Platz fand. Die eisernen Schuhschnallen in der Nähe der Knöchel bei vornehmeren Kriegern deuten auf die Schuhriemen hin. Sie sind ziemlich selten, denn offenbar wurden die Riemen zusammengebunden, was auch bei der spätrömisch-byzantinischen Tracht einen sozialen Unterschied bedeutete. Religion Prokopios erzählt, dass i. J. 547 die langobardichen Gesandten — die Gepiden lästernd •— vor Justinian damit prahlten, dass sie was die Wesenheit Gottes betrifft, mit den Römern einer Meinung — das heisst, Orthodoxen bzw. Katholiken seien. Das war zwar übertrieben, obwohl aus einem Brief des Nicetius von Trier um 565 an die langobardi-sche Königin Chlodoswintha (Tochter Lothars I.) offenkundig wird, dass im Lande des arianischen Königs Alboin auch Katholiken lebten. Die langobardische Führerschicht, die Herzoge und ihr Gefolge waren — wie Papst Gregor der Grosse und Gregor von Tours berichten — eifrige Arianer, und als solche in Italien Anfangs scharfe Gegner der römischen Kirche. Papst Gregor malt in seinen Werken ein anschauliches Bild des heidnischen Kults der Langobarden, an dem das Volk sogar in Italien noch festhielt. Heiden, Arianer und Katholiken — davon ist in den Friedhöfen Pannoniens — ebenso wie auch anderswo in Westeuropa um die Mitte des 6. Jahrhunderts — sozusagen nichts wahrnehmbar. Um diese Zeit waren die Franken bereits seit Jahrzehnten christianisiert, aber es finden sich weder in ihren Friedhöfen noch in ihren Fürstengräbern (ich denke vor allem an die Gräber in St. Denis und Köln) eindeutig christliche Symbole oder Abzeichen. Von den »Goldblattkreuzen«, die seit dem Ende des 6. Jahrhunderts bei den italischen Langobarden Mode waren, in Pannonien nicht einmal Vorformen bekannt. An typisch heidnische Bestattungsriten erinnern ausser einigen Brandbestattungen die ziemlich seltenen Nahrungsmittelbeigaben und die mitunter in den Gräbern angezündeten Opfer feuer, an das Gegenteil — einfach das Fehlen all dieser Bräuche. Die übliche Ostorientierung der Gräber, die Seltenheit von Gefäss-, Fleisch- und anderen Nahrungsmittelbeigaben deutet darauf hin, dass die pannonischen Langobarden in der Mehrheit Arianer waren. Die Unduldsamkeit anderen Religionen gegenüber war ihnen noch unbekannt (in Italien war es später eher eine politische Ideologie, genau so wie früher bei den Goten). In dem langobardenzeitlichen germanischen Gräberfeld von Hegykö sind z. B. auch die orthodoxen Christen — wahrscheinlich die späten Vertreter der romanisierten pannonischen Bewölkerung — mit auf der Brust gefalteten Händen, ohne Grabbeigaben bestattet. Auffallend ist, dass hier Gefässbeigaben fast ausschliesslich nur in Kindergräbern Vorkommen. Bei den altchristlichen Sekten wurden erst die Erwachsenen getauft, damit kann vielleicht die Tatsache gedeutet werden, dass die noch nicht zu wirklichen Christen gewordenen Eltern ihre Kinder noch nach heidnischen Bräuchen bestatten liessen. POVZETEK Langobardi na Madžarskem Odločilen napredek v studiju langobardskih starosvetnosti in zgodovine pomenijo predvsem naslednja dela: I. Bòna, Die Langobarden in Ungarn. Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae 7 (1956) 183—244. B. Schmidt, Die späte Völkerwanderungszeit in Mitteldeutschland. Veröffentlichungen des Landesmuseums für Vorgeschichte in Halle, Heft 18 (1961). D. Csalläny, Archäologische Denkmäler der Gepiden im Mitteldonaubecken. Archaeologia Hungarica NS 38 (1961). J. Werner, Die Langobarden in Pannonien (1962). B. Svoboda, Cechy v dobë stëhovâni narodu (1965). Na eni strani se je jasno pokazalo, kako malo gradiva je na razpolago in kako različno ga razni avtorji interpretirajo, na drugi pa so te studije omogočile razmejitev arheoloških skupin, pospešile objavljanje v muzejih deponiranega gradiva in nova raziskovanja (v Avstriji, Italiji in na Madžarskem). Hkrati si je Madžarska akademija znanosti zadala za nalogo, pospeševati in organizirati langobardske studije in jih sistemizirati. Posledica je, da je število najdišč — izključno grobišč — od 12 v letu 1962 že poskočilo na 30, število raziskanih grobov od 100 na 470, od katerih ima vsak kompletno dokumentacijo. Vzporedno je napredovalo tudi raziskovanje predlangobardskega in gepidskega prebivalstva v Panoniji iz 5. in 6. stoletja. Akademija je omogočila tudi sistematično antropološko raziskovanje. Gradivo so poleg madžarskih institucij dale na razpolago tudi Avstrija, Jugoslavija in Italija. Strokovnjaki so ugotovili starost umrlih, krvno skupino, spol, nekatere bolezni, vključeno je raziskovanje organskih ostalin rastlinskega in živalskega izvora ter analiza keramike in kovinskih predmetov. Anticipando sledi kratek pregled glavnih rezultatov langobardskih raziskav. Uspelo je arheološko dokumentirati predlangobardsko prebivalstvo Panonije, ne pa še izločiti svebski in herulski arheološki material. Zanimiva je njegova koncentracija v širšem območju Nedžiderskega jezera (grobišča He-gykö-tipa). Po pisanih virih naj bi bili Langobardi v Panoniji vsega 42 (Paulus Diaconus in Origo gentis Langobardorum) oziroma 22 let (Codex Gothanus). Dejansko je uspelo odkriti dva tipa nekropol, (a) Szentendre-tip, relativno obsežne nekropole vzdolž Donave med Dunajem in donavskim kolenom, koncentrirane predvsem okrog limes-kastelov in brodov na Donavi ter (b) mlajše nekropole Vbrs-Kajdacs-tipa, koncentrirane na madžarskem jugozahodu, vse kaže da tam, kjer je Langobardom Justinjan 548 dodelil provincialno sekcijo. Oba tipa se po pridevkih razlikujeta in v bistvu pojasnjujeta podatke v virih. V langobardskih nekropolah so našli sporadične žgane pokope in odkrili nekaj starosvetnih pojavov (ročno izdelana keramika iz Polabja, posebnosti v oborožitvi, noši, obroči za leseno posodje), ki bodo važni za intenzivnejše raziskovanje poti in zvez langobardskih migracij. Podobnost v gradivu med langobardskimi nekropolami v Panoniji in Italiji (Benečiji in Furlaniji) je izredna. Preseneča tudi opazovanje, kako naglo so Langobardi asimilirali v Italiji lokalno, bizantinsko in frankovsko kulturo, podobno kot so v Panoniji naglo privzemali pozno-rimsko. Pri kronološkem opredeljevanju in analiziranju je seveda potrebna previdnost. Sčasoma bo mogoče razločevati posamične rodove na osnovi langobardskega materiala (na primer, keramike, glej sl. 1, itd.), v Italiji pa gepidsko skupino v langobardski zvezi. Nejasno ostaja, kako je z langobardskimi relikti v Panoniji po odselitvi leta 568. Sistematična analiza teh studij kaže naslednje. Poselitev. Obseg njih poselitve v Panoniji je tako velik kot je bil na Češkem, kaže, da so se priselili kot celota. Normalno je torej, da z njihovim odhodom na Češkem prenehajo merovinške nekropole v vrstah. Doslej še ni uspelo odkriti kako germansko vas v Panoniji, tudi ne langobardsko. Ponavljajoče se regularno število pokopov v eni nekropoli nakazuje dva tipa langobardske poselitve (kar velja tudi za italsko fazo). Velike nekropole kažejo na rodovno (lang, fara) po vaseh, male pa na izbrane družine po dvorcih. Podobna členitev se pojavlja v gepidskih nekropolah. Družbeni sloji. Vanje dajejo vpogled langobardske kronike in njih ljudsko pravo; arheološki elementi kažejo, da smemo podatke iz zapiskov, ki so nastajali v Italiji, delno aplicirati tudi na panonsko fazo. Kralj. V Panoniji je pokopan zgolj Auduin, prejkone v gomili (prim. germanski kraljevi grob iz 6. stoletja v vasi Zuran pri Brnu), kar pa se ne da dokazati. Vojvoda (dux, princeps). Doslej je bil odkrit le en grob, ki bi ga mogli proglasiti za vojvodskega in sicer pri vasi Veszkény. Plemstvo (lang, adalingi m., odalinga £.). Posamične grobove so odkrili šele nedavno, tako v kraju Mosonszentjânos (izropan grob, v katerem je bil ščit z zlatimi gumbi; blizu je ležal drug podoben z bogatimi pasnimi sponami, v njem je bilo tudi bronasto okovje lesenega vedra, igračke in porensko steklo). Plemiški grobovi so redki v rodovnih nekropolah. Dva — moški in ženski — sta bila ugotovljena na nekropoli Szentendre (celotna nekropola šteje 90 grobov): imela sta 4,50 m globoko in 2 X 3 m veliko grobno jamo, pokrito s težkimi ploščami (kljub temu pa sta bila izropana), na katerih je bil konjski grob. V moškem grobu so našli zgolj odlomek glavnika, v ženskem je ostalo še nekaj biserov (eden iz gorskega kristala italskega tipa) ter žezlo (?) iz jelenjega roga. V obeh primerih gre za nordijski tip in krvno skupino A. Osnovo prehrane sta tvorila predvsem meso in mleko. Najbogatejši v rodovnih nekropolah so seveda grobovi rodovnih poglavarjev (ščiti s srebrnimi gumbi, damascirani meči, srebrne pozlačene fibule, grob za lovskega psa in konja). Arimanni ali barones (odkopanih je bilo 20 skeletov), so enako kot zgornji nordijskega tipa. Bili so visoki, dobro hranjeni, krvne skupine A (tabela 1 A), pokopani vselej z orožjem (sl. 2—6). Žene arimannae ali wirdiboras — (21 skeletov, tabela 1 B) so mediteranskega tipa, krvne skupine B, morda rimsko-provincialnega pokolenja, pokopane z vsem nakitom (sl. 7—14). Aldiones ali polsvobodniki (7 skeletov, glej tabelo 2 A) so bili pokopani po germansko, oboroženi s sulico in puščicami, slabše hranjeni. Njihove žene, aldiae (7 skeletov) so bile rimsko-provincialnega izvora (tabela 2 B), pokopane na germanski način, s preprostim nakitom (sponke, ogrlice). V ostalih langobardskih nekropolah so našli predvsem grobove zadnjih dveh slojev, prevladoval je arimannski. V Szentendre-nekropoli se je pojavil še en sloj, to so bili siromaki, servi, pokopani ločeno od drugih slojev. Po krvni sliki so pripadali Romanom. Raziskave so pokazale, da so bili hranjeni izključno z rastlinjem in žitom. Socialno diferenciranje je pri Langobardih obstajalo že v panonski fazi in na tej osnovi so se lahko mnogo hitreje prilagodili razslojenosti v Italiji. Opozoriti je treba tudi na elemente materialne simbolike v družbeni delitvi. Rodovni poglavar v nekropoli Hegykö je imel v grobu bojno sulico in poglavarsko sulico z ozkim graviranim listom, poleg njega pokopani ženi pa na pasu viseč okrašen srebrn ključ (sl. 15), nož; za Gepide in Franke znamenje plemkinj. Noša. Še vedno ostaja nejasno, kako so žene nosile ločne fibule. Prej-kone so bile skupaj z garnituro obeskov nanizane pasovno, kar avtor podrobno obravnava (sl. 14). Kot zanimivost je treba omeniti, da imajo vse langobardske žene, tudi deklice, biserne ogrlice (močna obrt), medtem ko so le-te pri Gepidih redkost. Glavniki so v ženskih grobovih zelo redki. Okroglo fibulo ali tako v obliki črke S (sl. 12) je nosila vsaka žena pod vratom ali na prsih; nosile so tudi z bisernimi ploščicami obšite mošnje in vselej pas. Moška nošnja je bila preprosta. Platnene obleke s pasom, na katerem je bila levo zadaj mošnja s kresilnikom, nožem, brusom, luknjačem, pinceto, včasih s škarjami in drugimi drobnimi predmeti. Sponke za čevlje so redke. Religija. Vodilni sloj je bil arijanski, bilo pa je med Langobardi razširjeno tudi krščanstvo (dokumentirano posebej za Alboinov čas), arheološko to ni ugotovljivo, tako kot tudi ne pri Frankih in drugih. I PRIMI DUCHI LONGOBARDI DEL FRIULI E LA POLITICA BIZANTINA VERSO IL DUCATO MARIO BROZZI Cividale del Friuli Convocati in occasione della Pasqua i Longobardi, fatti distruggere tutti i villaggi (dopo quarantadue anni di permanenza in Pannonia) acciocché nessuno potesse cedere al desiderio di restare, Alboino, nella primavera dell’anno 568, mosse col suo popolo verso le più fertili campagne italiane e, superata con estrema facilità la resistenza dell’Impero, occupò Forum Iulii (Cividale).1 La scelta non avvenne a caso: dopo la distruzione di Aquileia (a. 452) Forum Iulii, già fortificata nel Basso Impero, doveva essere non solo la fortezza più vasta della Regione,1 2 ma, soprattutto, la più efficiente da un punto di vista militare.3 E di questo importante particolare i Longobardi, già federati dell’Impero, dovevano essere a perfetta conoscenza. Appare perciò più che logico che Alboino puntasse proprio su Forum Iulii, onde costituirvi la sua prima base militare. L’occupazione dell’»oppidum« sembra sia avvenuta »sine aliquo obstaculo«,4 di modo che la città non dovette subire gravi danni (e ciò é molto verisimile perché la distruzione non avrebbe nociuto se non agli stessi invasori), mantenendo così intatta la sua fisionomia tardo-antica. Alboino, prima di proseguire nella conquista delle Venezie e della Liguria, al fine di avere evidentemente difese le spalle da eventuali incursioni avariche, decideva di affidare le prime terre occupate al proprio nipote e marphais Gisulfo, »virum per omnia idoneum«. 1 Paolo Diacono, Historia Langobardorum, I, 7 e Mario Aveticense, Chron. minora, in M. G. M. p. 238: »Alboenus cum exercitu reliquens atque incendens Pannoniam patriam suam, cum mulieribus vel omni populo suo in fara Italiam occupavit«. 2 Paolo Diacono, la chiama, a differenza degli altri »castra«, »oppidum«. Nel Catalogo Matritense essa viene addirittura detta »caput Venetiae« (M. G. M. Scriptores rerum Lang. p. 81, n. 6 e p. 188). 3 Un documento che testimonia le condizioni sufficientemente buone di Forum Iulii, dopo le prime invasioni barbariche, é la lettera indirizzata — 80 anni dopo l’incursione Unna — dal Prefetto di re Teodato ai magistrati di Aquileia, Concordia e Forum Iulii (Cassiodoro, Variarum, XII, 26, 2 in M. G. M. t. XII, p. 382). Il Governatore civile bizantino aveva la sua sede proprio in Forum Iulii. 4 Paolo Diacono, H. L. 4, 9. Gisulfo, dal canto suo, per meglio proteggere le forze di invasione, chiedeva ed otteneva che si fermassero con lui le migliori »farae« e che gli uomini (primo nucleo di quelle arimannie che si sostituiranno alle stratie bizantine) fossero provvisti di un congruo numero di generose cavalle.5 Alla morte di re Clefi (a. 572) Paolo, tra i duchi Longobardi, ricorda ancora una volta Gisulfo.6 Altro non sappiamo di questo primo duca ed altro, pensiamo, non dovette apprendere lo storico cividalese dal ricordo (»ut fertur«, aggiunge egli stesso) delle tradizioni ancora vive ai suoi tempi, tra la »nobilitas« longobarda. A Gisulfo successe il fratello Grasulfo. A tal proposito gli storici sembra abbiano fatto un po’ di confusione. Il Muratori7 sostiene infatti che il primo duca del Friuli fu Grasulfo. Altri scrittori, e sono i più, pensano invece che il Gisulfo »mar-phais« sia lo stesso che morì nell’anno 610. In questo caso, supponendo che il duca assumesse i poteri tra i venticinque ed i trent’anni (non dimentichiamo che Paolo lo chiama »vir«), sarebbe morto a 72 anni circa, lasciando tutti i suoi figli in giovanissima età, tra cui uno che appena si reggeva in sella.8 Opinione anche questa per la verità poco sostenibile. Che il primo duca sia stato proprio Gisulfo »nepos et marphais« di Alboino, pensiamo — data la chiarezza del dettato di Paolo — non ci debbano essere dubbi. E’molto probabile che l’equivoco sia sorto dall'aver trovato due duchi dello stesso nome a breve distanza di tempo l'uno dall’altro, senza che Paolo abbia creduto opportuno (ma lo sapeva poi?) fare una chiara distinzione. Né d’altro canto fa menzione alcuna di questo Grasulfo. Di lui abbiamo notizie dal cronista bizantino Menandro Protettore che ci assicura come il duca forogiuliese fosse in segrete intese coi Bizantini.9 E’ assai probabile che Grasulfo prima, e suo figlio Gisulfo II poi, (cioè dal 581 al 588 circa), siano stati federati, se non addirittura al soldo, dei Bizantini, con i quali combatterono in Istria contro gli Avari e gli Slavi.10 11 La successiva azione di re Autari, che spedì il duca di Trento Evino in Istria,11 dovette, appunto, essere oltre che un’azione contro i Bizantini, anche una dimostrazione di forza e di ammonimento nei confronti del duca friulano. Già in questi primissimi tempi il ducato del Friuli assumeva una precisa fisionomia autonomistica nei confronti di Pavia, e manterrà questo suo atteggiamento, più o meno, sino all’epoca liutprandina, così come 5 Paolo Diacono, H. L. 2, 9. 6 Paolo Diacono, H. L. 2, 32. 7 A. Muratori, Annali d’Italia, voi. 2, p. 1079, Venezia 1884. 8 Paolo Diacono, H. L. 4, 38. 9 Menandro Protettore, fragm. 62, Historici Graeci Minores, Lipsia 1871, vol. 2. 10 G. P. Bognetti, Santa Maria di Castelseprio, p. 399, Milano 1948. M. G. H. Epist. Austr. 48, sub anno 581. 11 Paolo Diacono, H. L. 3, 27. accentuatamente autonomi furono, nel corso della loro storia, i ducati di Spoleto e di Benevento. Ciò fu possibile per Spoleto perché, confinando con l’Esarcato, con la Pentapoli ed il »Patrimonium Petri«, si trovò ad essere separato dagli altri ducati longobardi da una fitta rete di »castra«, fedeli ai Bizantini, posti lungo la via Flaminia (Bomarzo, Orte, Ameria, Narni, Terni, Perugia); tanto più la situazione era favorevole al ducato beneventano, geograficamente assai lontano da Pavia. Per il Ducato del Friuli l’autonomia fu certamente sostenuta dai Bizantini che avevano tutto l’interesse ad isolare ed a mettere in contrasto il governo longobardo con i ducati.12 Quando Grasulfo scomparve dalla scena politica non sappiamo. Nel 590 troviamo a reggere le sorti del ducato friulano il di lui figlio Gisulfo II che, durante la guerra tra Autari ed i franco-bizantini, si dichiarerà fedele, col suo esercito, ai Bizantini stessi.13 Ma verso il 603 anche Gisulfo II sembra, almeno in apparenza, troncarla con lTmpero: la notizia ce la dà, seppure di sfuggita, lo stesso Paolo, quando asserisce che »hoc anno Gaidoaldus dux de Tridento et Gisulfus de Foro Iulii cum antea a regis Agilulfi discordarent ab eo anno pace recepti sunt«.14 Il distacco dall’ influenza bizantina del Ducato pare accentuarsi con la morte del Patriarca Severo, quando con l’assenso del re e del duca Gisulfo II, nell'anno 606, si elevò alla dignità patriarcale l’abbate Giovanni, nell’antica Aquileia, mentre Patriarca di Grado veniva proclamato Antistite Candidiano. Morto Candidiano i vescovi che erano sotto i Bizantini, eleggevano Epifanio »et ex ilio tempore coeperunt duo esse patriarcae«,15 uno scismatico, quello di Aquileia, ed uno ortodosso, quello di Grado. 12 Chi cercherà di risolvere la situazione — e ci riuscirà in parte sarà il friulano Grimoaldo quando, assunto il trono, legherà a sé i due ducati centro meridionali, eleggendo Duca di Spoleto il conte di Capua Trasamondo (che lo aveva aiutato nella conquista del Regno), facendogli sposare anche la propria figlia, ed eleggendo duca di Benevento il figlio Romoaldo. Grimoaldo tentò pure, ma con scarso successo, di far entrare nell’orbita regia anche il Ducato del Friuli, nominando suo luogotenente il duca Lupo e facendo poi sposare il proprio figlio Romoaldo con la figlia di Lupo, Teuderosa. 13 Così si esprimeva Romano esarca di Ravenna (a. 590) in una lettera indirizzata a re Childeberto: »Ravennam remeantes in Histriam provinciam contra hostem, Grasoulfum deliberavimus ambulare. Quam provinciam venientes Gisoulfus vir magnificus, dux, filius Grasoulfi, in iuvenili aetate meliorem se patri cupiens demonstrare, occurrit nobis cum omni devotione sanctae res publicae se cum suis prioribus et integro exercitu, sicut fuit, subderet« (in M. G. H. Epist. Austr. 41). Evidentemente Grasulfo doveva essersi sottomesso a Pavia, in seguto alhenergico intervento di Evino duca di Trento, consigliando così i Bizantini ad affidare, pensiamo, le sorti del ducato, nelle più sicure mani del figlio. 14 Paolo Diacono, H. L. 4, 28. L’anno é precisato dalla notizia del battesi-simo di Adoaldo figlio di Agilulfo, avvenuto appunto nella Pasqua del 603, nella Basilica di S. Giovanni a Monza. Evidentemente anche il cattolico Ga-idoaldo, duca di Trento, era passato ai Bizantini. 15 Paolo Diacono, H. L. 4, 33. In realtà nell’Italia Settentrionale vi erano tre chiese: quella ariana longobarda che faceva capo al vescovo di Pavia; quella cattolica e quella tricapitolina (Aquileia). Le fonti storiche tacciono di Gisulfo II sino al 610, sino all’anno cioè dell’incursione avarica contro Forum Iulii, rasa completamente al suolo.16 La puntata avarica, senza dubbio massiccia, e ben concertata, dovette essere davvero improvvisa ed inaspettata se i Longobardi non trovarono di meglio che rifugiarsi nei loro »castra« dopo che Gisulfo II, coraggiosamente spintosi contro gli invasori con le esigue forze che potè racimolare, morì in battaglia. Presa la città (Paolo accusa di tradimento la moglie del Duca, Romilda), gli Avari non solo la distrussero, ma »omnes qui iam maiore etate constituti erant, langobardos gladio perimere statuunt. Mulieres vero parvulos, captivati, sorte dividunt«.17 Ora il fatto che gli Avari, fedeli alleati, in questo momento, del regno longobardo, osarono commettere un tale atto di pirateria e soprattutto la mancanza di una qualsiasi reazione da parte di re Agilulfo (almeno Paolo non ne parla), confessiamolo, ci fà sospettare una vera e propria spedizione punitiva contro il ducato del Friuli ordinata, appunto, da Pavia.18. Il motivo che indusse il re longobardo a questa operazione dobbiamo forse ancora ricercarlo in una politica eccessivamente filobizantina, e quindi autonomistica, del Duca friulano che, seppure ufficialmente —• come abbiamo veduto — s’era rappacificato col re, di fatto le cose dovettero andare in ben diverso modo. Bisognava risolvere una volta per sempre la pericolosa posizione del ducato di confine (e di un confine così importante) e gli Avari, contrari all’Impero, erano certamente i complici di cui ci si poteva completamente fidare. L’azione, infatti, fu condotta, da un punto di vista militare, alla perfezione: distruzione della città, dopo l’attacco improvviso; devastazione delle campagne; uccisione degli uomini validi; deportazione in Pannonia delle donne e dei bambini. Se l’azione degli Avari fosse stata dettata dal desiderio di stanziarsi — ad esempio —■ in Friuli (come avverrà in seguito), non si sarebbero certo ritirati, seppure indisturbati, dopo forse qualche settimana: il tempo, cioè, di compiere scorrerie e grassazioni nella Regione.19 Indubbiamente l’incursione fu un duro colpo per il Ducato del Friuli. Ma appare altresì evidente che il tempo dovette ingigantire il terribile avvenimento, il cui ricordo era ancor vivo ai tempi di Paolo. Se Forum Iulii fu effettivamente rasa al suolo (e ne abbiamo ampie prove archeologiche), il massacro della maggior parte degli uomini validi e la deportazione delle donne e dei bambini, dovette •— pensiamo — riguardate appunto i soli abitanti della citta devastata. L’improvvisa incursione provocò, non v’é dubbio, un notevole scompiglio tra le file longobarde; tanto che Gisulfo II non potè affrontare gli Avari che con poche forze. Il grosso, la massa 16 Paolo Diacono, H. L. 4, 37. 17 Paolo Diacono, H. L. 4, 38. ?8 Si veda G. P. Bognetti, Santa Maria di Castelseprio citato, p. 401. 10 Paolo Diacono, H. L. 4, 38. degli »exercitales«, si salvò trovando rifugio nei sicuri castelli di Cor-mòns, Nimis, Osoppo, Artegna, Ragogna, Gemona ed Invillino.20 Ritiratisi gli Avari, Taso e Caco, figli maggiori di Gisulfo II, ritornarono nella distrutta Forum Iulii (evidentemente s’erano pur essi, assieme ai fratelli e sorelle, riparati in qualche »castrum« vicino, forse in quello di Nimis) e assunsero il Ducato.21 Da Paolo sappiamo che estesero il loro dominio sul territorio degli Slavi, occupando parte della Valle del Gail. Da chi ricevettero il Ducato? »Evidentemente — risponde il Bognetti — dai Bizantini, ma in questo caso anziché lasciar risuscitare il ducato territoriale, con un unico duca, attuarono quella diarchica occupazione militare.«22 Tragica fu la fine dei due fratelli: il patrizio Gregorio, che governava Oderzo, avendo promesso a Taso di adottarlo, secondo l’uso più bizantino che longobardo, tagliandogli la barba, invitò i due fratelli, per assolvere alla promessa. Ma una volta ad Oderzo, chiuse le porte della città, Gregorio fece assassinare Taso e Caco che, col loro seguito, si difesero sino all’ultimo. E Gregorio — conclude Paolo — poiché lo aveva giurato, fattosi portare la testa di Taso, gli tagliò la barba.23 Alla morte di Taso e Caco il ducato fu assunto da Grasulfo II, zio paterno dei due sventurati giovani. Il governo di Grasulfo II (morto circa l’anno 652) ritornò solidale col regno. Dei duchi che seguirono, seppure le notizie intorno ad essi non siano davvero abbondanti, sappiamo, comunque qualcosa di più preciso. Dopo qualche altro tentativo di ribellione (ad esempio da parte di Lupo e del di lui figlio Warnefrido, di Anfrit di Ragogna e forse di Corvolo), il che ci porta alle soglie dell’ Vili secolo, l’influenza bizantina verso il nostro ducato cesserà completamente. E dal ducato friulano usciranno due re: Ratchis ed Astolfo. Anzi, sarà proprio un duca friulano, Rodgaudo, che — alla fine del tanto discusso dominio Longobardo in Italia — mantenendo fede al proprio re, affronterà con la fiera »nobilitas« forogiuliese Carlo Magno in campo aperto, per la difesa di una terra che era ormai diventata la loro patria. POVZETEK Langobardski vojvode in politika Bizanca do langobardske vojvodine Kasno-antična trdnjava Forum Iulii (Čedad) je bila hkrati sedež bizantinske administracije in je oboje ostala tudi za Langobardov. Kralj Alboin je mestu in pokrajini postavil na čelo nečaka Gisulfa s kočljivo nalogo, va- 20 Paolo Diacono, H. L. 4, 38. 21 Paolo Diacono, H. L. 4, 39. 22 G. P. Bognetti, Santa Maria di Castelseprio citato, p. 401. 23 Paolo Diacono, H. L. 4, 40. rovati vzhodno mejo medtem ko je sam z glavnino prodiral v Benečijo in Ligurijo. Gisulfu je kot vojvoda sledil brat Grasulf (po 572). Menander Protector omenja njegovo tajno povezovanje z Bizantinci. Boril se je skupaj z njimi proti Slovanom in Avarom v Istri. Leta 590 je stopil na čelo vojvodine Grasulf o v sin Gisulf, ki je nadaljeval bizantinofilsko in avtonomistično politiko. Izgleda, da se je okrog 603 tesneje povezal s svojim kraljem. Morda je treba iskati vzročne povezave za to v dejstvu, da je po smrti gradeškega patriarha Severa postal opat Johannes akvilejski patriarh, gradeški pa Candi-dianus? Odtlej sta vladala dva patriarha, ortodoksni in shizmatični. Gisulf je padel v bitki z Avari 610. Avtor domneva, da je avarski vpad, uničenje trdnjav in strašen pokol morda povezan z nesoglasji med vojvodo in kraljem. Po Gisulfovi smrti sta prevzela oblast njegova sinova Taso in Caco, ki sta razširila langobardski dominij na slovanski svet. Avtor meni, da jima je vojvodsko čast podelil Bizanc. Zavratno ju je v Oderzu dal ubiti patricij Gregorij, furlansko vojvodstvo pa je prevzel Grasulf (t 652), stric ubitih po očetovi liniji. Ta je vzpostavil s kraljem soglasje. V teku 7. stoletja — skoraj vse do 8. stoletja — so se pojavljali upori proti kralju (Lupus, njegov sin Warnefrid, dalje, Anfrit iz mesta Ragogna, morda tudi Corvulus); a počasi je bizantinski vpliv zamrl. Iz kroga furlanskih vojvod sta izšla dva langobardska kralja, Ratchis in Astolf. Zadnji vojvoda, Rodgaudus, se je za kralja boril s Karlom Velikim do zadnjega diha. MOSABURG — ZALAVAR IM 9. JAHRHUNDERT Agnes cs, sós Ungarisches Nationalmuseum, Budapest Die Erforschung der historischen Entwicklung des westlichen Karpatenbeckens, das heisst des heutigen Transdanubiens im 9. Jahrhundert, kann zwar auf eine ziemlich lange Vergangenheit zurückblicken, doch befindet sie sich zur Zeit eher in der Kristallisierungsperiode der Probleme. Die ungarische Forschung hat nämlich erst in den letzten Jahrzehnten diese Periode ins Auge gefasst, und gleichzeitig auch neue Forschungszweige, wie die Archäologie, in diese Interessensphäre mit einbezogen. Eines der bedeutendsten Ergebnisse der bisherigen archäologischen Forschungen ist, dass sich die historischen Probleme in neuer Beleuchtung weiter werden entwickeln können. Diese Bedeutung der Archäologie lässt sich besonders an dem Material des Fundortes Mosa-burg-Zalavär ermessen. Im weiteren möchte ich die Ausgrabungsresultate im Rahmen der historischen Problematik des 9. Jahrhunderts darlegen.1 Es ist eine bekannte historische Tatsache, dass das heutige Westungarn nach der endgültigen Vernichtung der awarischen Macht unter fränkische Herrschaft kam. Der Sieg der Franken brachte die Eingliederung Westungarns in die östlichen Provinzen des Reiches mit sich; als politischen Organisations trat dieses Gebiet im 9. Jahrhundert unter dem Namen Pannonien auf. Wenn wir aber auf Pannonien in der Karolingerzeit zu reden kommen, stellt sich uns eine Gruppe wichtiger Fragen, die auch mit der geographischen Problematik dieses Begriffs verbunden ist. Im Gegensatz zu der allgemeinen Auffassung, dass dieser Begriff auch in der Karolingerzeit eine geographisch schärfer umgrenzte Regierungseinheit bedeutete, steht auch die Annahme, dass eine solche Interpretation lediglich mit Bezug auf das römerzeitliche Pannonien richtig wäre, und dass der Begriff »Pannonia«, beziehungsweise »Pannonia inferior« und »Pannonia superior« als für nichts mehr als nur für einen literarischen Begriff zu betrachten ist. Es ist nicht zu bezweifeln, dass die innere Aufteilung des karolingischen Pannoniens nicht dieselbe war wie die des römerzeitlichen, und dass wir in den schriftlichen Quellen einem Labyrinth von Begriffen begegnen, die sich unter gewis- 1 1 Â. Cs. Sós, Die Slawische Bevölkerung Westungarns im 9. Jahrhundert (eine Erörterung des historischen-archäologischen Fragen des Slawentums auf breiterer Grundlage, im Druck: München). sen Umständen auch auf das Gebiet des heutigen Westungarns beziehen könnten. Wir können uns jetzt nicht in eine eingehende Analyse der zumeist gegensätzlichen Meinungen einlassen, einige Bemerkungen betreffs dieses Problems wollen wir uns aber doch erlauben. Die Klarlegung der Begriffe wurde dadurch erschwert, dass im Laufe des 9. Jahrhunderts selbst in der Verwaltungsorganisation beziehungsweise in den territorialen Einheiten der Verwaltung Änderungen durchgeführt wurden. Diese Änderungen in der Verwaltungsorganisation sind immer in Verbindung mit politischen Ereignissen eingetreten und eben deshalb kann man auch den Methoden der Geschichtsforschung beistimmen, welche bei der Erwägung der Bedeutung einzelner, auf die Verwaltungsgebiete hindeutender Begriffe von der bestehenden politischen Lage ausgehen. Das bedeutet meiner Meinung nach auch, dass die Änderungen der Verwaltungsorganisation eigentlich auf die einzelnen Stationen eines Dezentralisationsprozesses in der Verwaltung hinweisen, beziehungsweise dass sich dieser Prozess als Folge der gegebenen politischen Situationen im Ostlande gestaltete. Diese Grundsätze schaffen auch eine Grundlage dafür, dass wir die Problematik der östlichen Randgebiete in der Einheit der Begriffe »Ostmark« und »limes Pannonicus- Avaricus« betrachten können, den Begriff »limes« als »Grenzzone«, »Grenzgebiet« auffassend. Wenn wir also die Bedeutung dieser Begriffe in dem Sinne auffassen, dass sie die im einstigen awarischen Gebiet und die im Gebiet des alten Pannoniens entstandenen östlichen Grenzgebiete bezeichnen, so können wir vielleicht auch die Annahme wagen, dass der »limes Pannonicus-Avaricus« eigentlich der Organisationsbegriff gewesen sein dürfte, in dem sich das einstige awarische Gebiet mit dem östlichen Frankenreich vereinigte. Das bedeutet auch, dass die Bezeichnung »limes Pannonicus-Avaricus« eine umfassendere ist, da sie sich auch auf jenes Gebiet erstreckte, das sich ausserhalb der Zuständigkeit des Ostpräfekten befand und bis 828 dem Markgrafen von Friaul unterstand. Wenn wir diesen Gedanken weiterführen, erhebt sich die Frage: Wann wurde aus dem »limes Pannonicus-Avaricus« »Pannonia«, im Sinne einer Provinz beziehungsweise Grafschaft? In Anbetracht dessen, dass die Aufsicht über den »limes Pannonicus-Avaricus« ausser der östlichen Präfekten auch der Graf von Friaul führte, ist die Entstehung der Verwaltungseinheit »Pannonia« in einen Zeitraum zu setzen, in dem in den Beziehungen des Grafen von Friaul zu dem östlichen Präfekten Änderungen von Belang stattfanden. Es kommt also vor allem 828, die Aufteilung des Gebietes des friauler Bal-derich in Betracht, der der Aufruhr des Vasallen des Gebietes zwischen Drau und Save, Liudewit, und dann der Einbruch der Bulgaren ins fränkische Hoheitsgebiet voranging. Bedeutsam ist dabei, dass man beweisen kann, dass die im Gebiet zwischen dem Wienerwald und der Drau lebenden Stämme und Stammesgruppen nach 796 in vasallische Abhängigkeit von den Franken geraten sind. Ihrem Wesen nach entstand also in diesem Gebiet die gleiche Lage wie in den karantanisch-slawischen Gebieten: die örtlichen Häuptlinge verbliben auf ihren Plätzen. Die einzige örtlich mit Gewissheit bestimmbare Awarengruppe ist jene beim Neusiedlersee. Wass die Beziehung dieser Awaren zu den östlich der Raab lebenden Stämmen betrifft, so ist die Lage ungewiss, und jede Annahme zieht eine Reihe von Fragen nach sich, die noch zu klären sind. So viel dürfen wir vielleicht doch als für einigermassen wahrscheinlich annehmen, dass der Herr des Gebietes zwischen Raab—Donau —Drau in den ersten Jahrzehnten des 9. Jahrhunderts der Vasallenka-gan war. Die Tatsache, dass nach 822 über ein Erscheinen awarischer Gesandter vor dem Frankenherrscher nichts berichtet wurde, bedeutet noch nicht, dass das Vasallenkaganat bereits im J. 823 auch aufgelöst wurde. Wahrscheinlich kam dies erst zur Zeit der Organisationsreform im Jahre 828 an die Reihe. Das zwischen dem Wienerwald, der Raab, der Donau und der Drau liegende Gebiet des »limes Pannonicus-Avari-cus« dürfte das Vasallenkaganat als Verwaltungseinheit abgelöst haben und ihre Entstehung eine Folge der von durch verschiedene Beweggründe veranlassten Dezentralisation sein. Zusammenfassend: Baldrichs Wehrlosigkeit gegenüber dem Einfall der Bulgaren und die noch früher aus dem Aufstand Liudewits erworbenen Erfahrungen dürften den unmittelbaren Anlass dazu gegeben haben, dass die Dezentralisation der Verfassung des östlichen Grenzgebietes einsetzte. Die Annahme, dass »Pannonia« im Jahre 828 als Verwaltungseinheit entstand, löst die mit »Pannonia superior-inferior« verbundenen Fragen noch nicht. Konkrete Angaben dafür, dass diese Benennungen mit Benennungen verschiedener Verwaltungseinheiten identisch sind, stehen nur seit den dreissiger vierziger Jahren des 9. Jahrhunderts zur Verfügung. Anhand der Analysierung der früheren Quellenangaben, das heisst vor 828, sind die Namen (der angeführten Quellen) »Pannonia superior« und »Pannonia inferior« nicht als geographische Bezeichnungen, sie bedeuten den oberen, also nördlichen, und den unteren, südlichen Teil des »limes Pannonicus-Avaricus«. Anhand dieser, zur Zeit nur in groben Umrissen dargelegten Erwägungen würde ich glauben, dass der Dezentralisationsvorgang im Jahre 822 noch nicht seinen Abschluss fand, und dass die zwei kleineren Einheiten wahrscheinlich kurz nach 828 entstanden, und zwar in dem Sinne, den der Verfasser der Conversio Bagoariorum et Carantanorum« ihnen in gebietlicher Hinsicht gab, obwohl er den Zeitpunkt des Geschehens, das heisst das Jahr 871, in die Zeit Karls des Grossen verlegte. Der Verfasser der »Conversio« gebrauchte jedoch den Terminus »Pannonia inferior« in seinem Bericht über das Jahr 796 wahrscheinlich ohne besondere Absicht, beziehungsweise führte er bloss das auf seine Zeit hinweisende Attribut »heutige« oder »jetztige« nicht an. Im folgenden werde ich über diese letztere Verwaltungseinheit sprechen, über das Gebiet zwischen Raab, Donau und Drau, das in der Kirchenorganisation — der allgemeinen Ansicht nach — schon seit dem Jahre 796 zur Salzburger Kirche gehörte. Mit den Problemen der karolingischen Verwaltungsorganisation hängt teilweise die Frage des sogenannten unterpannonischen slawischen Herzogtums, mit anderen Worten, die Frage des sogenannten pannon-slawischen Staates zusammen. Die Entwicklung dieses Herzogtums fällt in die Zeit zwischen 833— 854, als der Präfekt des Ostens der Graf Ratpot war, bei dem auch der Häuptling des südwestlichen mährisch-slawischen Stammes, Priwina, Zuflucht fand. Der »Conversio« nach wurde Priwina von dem mährischen Herzog Mojmir gezwungen, aus Nitra zu flüchten, und der Präfekt stellte ihn dem König von Bayern vor. Auf fränkischem Boden nahm Priwina auf Ludwigs Wunsch das Christentum an. Wegen eines Streits mit Ratpot musste er das fränkische Gebiet bald verlassen. Er begab sich in Begleitung seines Sohnes Kozel und der »Seinigen« erst in das bulgarische Gebiet (südlich der Drau, Syrmien), und dann zu Ratimir, dem slawischen Häuptling des westlichen Teils des zwischen Drau und Save liegenden Gebietes. Der Feldzug der Franken gegen Ratimir im Jahre 838 zwang ihn, auch dieses Gebiet zu verlassen. Jetzt setzte Priwina über die Save, und versöhnte sich mit dem Präfekten. Nach seiner Versöhnung mit Ratpot wurde er in Unterpannonien, in der Gegend des Flusses Sala (Zala), mit Land belehnt. Dies geschah nach der Ermittlung von Professor Milko Kos um das Jahr 840. Das ihm als Beneficium unterstellte Gebiet ging später, im Jahre 847, in Priwinas Eigentum über. Mit dem Jahre 840 hebt also ein neuer Abschnitt in der Geschichte des heutigen Transdanubiens an, den wir als die Zeit Priwina und Kozel betrachten dürfen. Das Ende dieser Periode ist durch das Datum des Todes von Priwina beziehungsweise von Kozel abgegrenzt. Beide Zeitpunkte sind unsicher. Die letzte Nachricht über Priwina stammt aus dem Jahre 860, und es ist wahrscheinlich, dass er im März des Jahres 861 schon nicht mehr am Leben war. Die letzten Nachrichten über seinen Sohn stammen aus dem Jahre 873. Wie der Zeitpunkt seines Todes, so sind auch dessen Umstände unklar. Es gibt Ansichten, wonach sein Tod in das Jahr 876 zu lagen und mit einem kroatischen Aufstand zur Zeit Karlmanns zu verbinden sei. Das beruht jedoch, wie Grafenauer beweist, auf einer irrtümlichen Auslegung des Textes des Kapitels 30 von Konstantinos Porphyrogennetos, das die kroatischen Überlieferungen des Aufstandes Liudewits wiedergibt. Wir wissen nichts Gewisses und die Auffassung von Milko Kos scheint recht begründet, als er über »das geheimnisvolle Verschwinden« Kozels redet. Zusammenfassend lässt sich soviel sagen, dass die Zeit Priwinas und Kozels in Pannonien etwa drei Jahrzehnte umfasst. Was noch die chronologischen Fragen betrifft, die historischen Probleme, die sich auf das letzte Drittel des 9. Jahrhunderts beziehen, so lassen sie sich um den Fragenkomplex des grossmährischen Fürstentums gruppieren. Von grundlegender Wichtigkeit ist die Frage der Expansion der mährischen Macht in südlicher Richtung. Die Angaben der zeitgenössischen schriftlichen Quellen sind äusserst karg und aus diesen Quellen kann man nichts mehr erfahren als nur das dass die Mähren mehrmals (883, 884) in Pannonien eindrangen und dass Brazlaw, der slawische Häuptling des Save—Drau Zwischenstromlandes von Arnulf mit der Verteidigung Unterpannoniens gegen die Magyaren beauftragt wurde. Dies geschah im Jahre 896, als die Magyaren im Karpatenbecken als Landeseroberer erschienen. Man kam in Verbindung mit einer vorausgesetzten mährischen Okkupation zu den gegensätzlichsten Meinungen, aber die Theorie der Einwerleibung des Gebietes des heutigen Transdanubiens ist eine unbewiesene Behauptung geblieben, trotz dem, dass die Anhänger dieser Hypothese auch die Angaben späterer Quellen (Konstantinos Porphyrogennetos, die ungarischen Chroniken) als Beweise anzuführen versuchten. Die Quellenangaben sprechen viel eher dafür, dass die fränkische Herrschaft im westungarischen Gebiet erst durch die ungarische Okkupation, im Jahre 900, gestürzt wurde. Die chronologischen Fragen abschliessend, wenden wir uns einer anderen wichtigen Fragengruppe zu die sich auf den Priwina-Besitz bezieht. Diese Fragen verzweigen sich in mehreren Richtungen; einerseits ist das Problem des Besitzes als Problem der geographischen Einheit vorhanden, andererseits besteht die Frage der Begriffe: Besitz, Herzogtum und Staat. Bei der Übersicht der einschlägigen Literatur fällt vor allem die völlige Ungewissheit auf, die in diesen Fragen herrscht. Und es ist bemerkenswert, dass es eingentlich keine Bestrebungen gibt, die auf die Klarlegung der Beziehungen zwischen dem Priwina-Besitz und dem sogenannten Herzogtum Priwinas gerichtet wären. Die Frage, ob es möglich ist, dass Priwina und Kozel auch ausserhalb Unterpannoniens Güter besassen, wurde doch von manchen Forschern gestellt; diese Frage wird jedoch meistens mit den Lokalisierungsmöglichkeiten der Ortsnamen aus dem 9. Jahrhundert werbunden. Annähernd 40 ist die Zahl der Ortsnamen, die man hinsichtlich dieser Fragen anführen kann, aber trotz etlicher Versuche sind es nur 4 der Ortsnamen, deren Lokalisierung beziehungsweise Identifizierung sich als richtig erwiesen hat. Diese sind die folgenden: Mosaburg-Mosapurch, wo Priwinas Burg stand, und das mit dem heutigen Zalavär am Unterlauf des Zala-Flusses identifizierbar ist; Quinique Basilicae, das heisst, die römische Sophiane, das heutige Pécs; Bettobia, das mit Pettau-Ptuj identisch ist, und Ortahu, das heutige Veszprém. Nehmen wir aber jetzt auch die Frage des sogenannten »pannon-slawischen Staates« unter die Lupe. Den neueren Hypothesen nach soll Priwina eine solche Staatsorganisation in Pannonien zustande gebracht haben, die als eine Organisation der pannonischen Slawen betrachtet werden kann. Dieser Staat wurde als territoriale Einheit nicht näher geprüft. Die Hypothese wurde zunächst der Kritik seitens der sprachwissenschaftlichen Forschungen ausgesetzt und Stephan Kniezsa bewies, dass die Theorie eines pannon-slawischen Staates, der schon eine fertige staatsrechtliche Terminologie besessen hätte in unmittelbarem Widerspruch mit den sprachwissenschaftlichen Ergebnissen steht. Ich zitiere dabei auch die Meinung des Historikers Josef Perényis: Priwina und Kozel können schon deshalb nicht die Häupter eines entwickelten frühfeudalen Staates gewesen sein, weil allein die fränkische Macht die Entstehung des sogenannten pannon-slawischen Staates ermöglicht haben könnte, was aber eine schiere Unmöglichkeit ist. Aber in den angeführten Meinungen figurierten Priwina und sein Nachfolger bloss als Feudalherren slawischer Herkunft, womit weder ihre politische Rolle noch das Verhältnis zwischen dem Priwina-Besitz und Unterpannonien erklärt wurde. Meines Erachtens nach könnte man den Kern der Sache nur durch schärfere Trennung beider Begriffe — Priwina-Besitz und Herzogtum — erfassen. Diese Trennung der Begriffe steht auch mit der Annahme in Verbindung, dass Priwina, mindestens seit dem Jahre 847, —• als fränkischer Würdenträger auch mit der Verwaltung eines Amtsbezirks betraut wurde. Dieser wäre mit dem Gebiet Unterpannoniens bis zur Drau identisch gewesen und dürfte als eine weniger gelungene Benennung auch das Herzogtum bezeichnet haben. Dagegen könnte sich die Benennung Priwina-Besitz nur auf die Lehngüter, beziehungsweise auf seine Allodien beziehen, die teilweise in Unterpannonien lagen. Wahrscheinlich kan Priwina in dieselbe Lage wie die anderen fränkischen Würdenträger, die bestimmte Bezirke verwalteten, aber nebenbei auch grosse Güter, teilweise in denselben Amtsbezirken, besassen. Wir dürfen auch den Fall nicht ausschliessen, dass Priwina seine Wurde als wohlverdienten Lohn für seine Treue erhielt, dadurch dass seine Bene-fizien sich gleichzeitig in Allodien verwandelten. Die Frage der Nachfolge von Kozel kann ebenso auf Grund dieser Voraussetzungen behandelt werden. Es bedeutet kein Problem, dass Priwinas Allodien nach seinem Tode sein Sohn geerbt hat. Aber die Frage der Erbfolge wurde meistens in einer solchen Interpretation behandelt, als ob Kozel in einem Fürstentum oder Vasallenstaat Thronfolger gewesen wäre. Das war jedoch nicht der Fall, denn Kozel erbte vermutlich neben den Allodien auch den Verwaltungsbezirk seines Vaters, und sein Amt wurde ihm zum Lehen gemacht ebenso wie im Falle seines Vorgängers. Priwinas Bennenung als »dux« und Kozels als »dux« und »comes« können auch auf diese Rolle hinweisen. Es stellt sich natürlich auch die Frage, ob der Titel »dux« in diesem Falle allerdings eine fränkische Würde vorstellen muss. Es stimmt dass die Benennung »dux« in den fränkischen Annalen oft auf slawische Stammeshäuptlinge verweist, man muss jedoch bedenken, dass diese Titulierung der slawischen Häuptlinge nicht immer die gleiche politische Lage deckt und dabei steht auch noch fest, dass man im Falle Unterpannoniens einer speziellen Entwicklung gegenüber steht. Wenn die Quellenangaben slawische Häuptlinge selbständiger slawischer Gebiete als »duces« erwähnen, entspricht der Titel »dux« dem Begriffe des slawischen »knjaz«, der nicht genau übersetzbar war. Es werden aber auch jene slawischen Häuptlinge »duces« genannt, die ihre Gebiete, obwohl sie durch die Franken okkupiert wurde, im Namen der fränkischen Regierung auch weiterhin verwalteten. Es besteht geringe Wahrscheinlichkeit dafür, dass ihre Titel mit denen, die der fränkische Adel benutzte, gleichwertig gewesen wären. In der Stellung der ortsansässigen slawischen Stammenshäuptlinge bedeute die Reform König Ludwigs einem gewissen Wendepunkt. Der König, gewitzigt durch die Empörung des Häuptlings der Slawen an der Save, Liudevit, löste auch die Häuptlinge Karantaniens durch fränkische Grafen ab. Diese Grafen sind uns dem Namen nach bekannt; einer von ihnen, Priwinas Zeitgenosse Pabo, wurde ebenfalls »dux« genannt. Mit Ratimir, bei dem Priwina Zuflucht suchte, rechneten die Franken im Jahre 838 ab. Dies war die politische Lage, in der sich die slawischen Stammeshäuptlinge befanden in der Zeit, als sich Priwina in Pannonien ansiedelte. Selbst diese Lage erweckt schon Zweifel darüber, dass der »dux« Priwina eine solche politische Stellung erreichen konnte, wie sie durch die fränkische Regierung in der Nach- barschaft Unterpannoniens eben kurz vor Priwinas Niederlassung liquidiert wurde. Das bedeutet auch zugleich, dass sich die Titel der ortsansässigen slawischen Häuptlinge sowie der von Priwina mit der politischen Stellung ihrer Träger nicht deckten. All die besagten Annahmen können auch damit unterstützt werden, dass, während die fränkischen Würdenträger ausserhalb Unterpannoniens dem Namen nach bekannt sind, wir keine ähnlichen Angaben über dieses Gebiet besitzen. Meines Erachtens nach war die Stellung von Priwina und Kozel dieselbe, wie die jener fränkischen Grafen, die die unmittelbaren Untergeordneten des Präfekten waren, und die in den Quellen bald »dux«, bald »comes« genannt werden. Priwina und Kozel waren überdies von slawischer Herkunft, und daraus ergibt sich eben die Frage, aus welchem Grund sie die Wahl der fränkischen Regierung traf. Vielleicht ist es keine allzu gewagte Behauptung, wenn wir an eventuelle Familienbeziehungen mit der fränkischen Aristokratie denken. Die neueren Forschungen deuten genau darauf hin, dass bei der Besetzung der Verwaltungsämter eben die Familienbeziehungen die grösste Rolle spielten und dass die Verwaltungstätigkeit im Ostland eigentlich unter einigen adlige Familien verteilt war. Es kann noch angemerkt werden, dass es auch die Ansicht gibt, wonach die Frau Priwinas oder Kozels eine Deutsche gewesen wäre, und dieser Umstand verhalf den beiden zu Gütern, die ausserhalb Unterpannoniens lagen. Die Rede kam schon öfters auf die ethnische Zusammensetzung des karolingischen Pannoniens. Die bisherigen Resultate der historischen und sprachwissenschaftlichen Forschungen ganz kurz zusammenfassend, kann man folgendes sagen. Es gilt heute schon als ein überwundener Standpunkt dass die politische Tatsache der fränkischen Okkupation gleichzeitig auf eine gross-angelegte bayrische Kolonisation hindeuten würde. Die Vertreter dieser Theorie bauen meistens auf den Ortsnamen und Personennamen des fränkisch-karolingischen Quellenmaterials, es wurde also die Möglichkeit der parallelen Ortsnamen nicht in Betracht gezogen, obwohl als bestes diesbetrügliches Beispiel eben der slawische und der deutsche Name des Priwina-Zentrums, Blatenski Kostel-Mosaburg genannt werden kann. Was die Personennamen anbetrifft, ist es beachtenswert, dass in den Urkunden nur Namen von Personen der leitenden Gesellschaftsschicht von verschiedener, meistens bayrischer Herkunft, auftreten. Diese Gesellschaftsschicht ist jedoch nicht mit der Bevölkerung Pannoniens identifizierbar. In der Frage der Volkszugehörigkeit können wir den Lehnwörtern des ungarischen Wortschatzes eine grössere Bedeutung zuschreiben. Man muss vor allem die Ortsnamen, beziehungsweise geographischen Namen prüfen, die in der ungarischen Sprache die älteste Schicht der Lehnwörter bilden. Die Analyse dieser Namen lehrt uns, dass die Bewölkerung Transdanubiens im 9. Jahrhundert überwiegend aus Slawen zusammengesetzt war, in der Frage aber, in welche Richtung die Wurzeln dieser Gruppen reichten, gehen die Meinungen der Forscher auseinander. Die Auseinandersetzungen werden vor allem durch den Mangel an gewissen sprachlichen Kriterien hervorgerufen. Auf Grund linguistischer Feststellungen sind nur wenige und dazu noch schwankende phonetische Kriterien vorhanden, die als Basis zur Absonderung der slawischen Lehnwörter von süd-und westslawischer Herkunft dienen könnten. Ihre Zahl ist gering, denn phonetisch betrachtet sind die slawischen Sprachen eng verbunden, und die Kriterien sind auch unsicher, denn die Entsprechungen, die heute erwiesen sind, waren im 9. Jahrhundert noch nicht alle vorhanden. Wegen dieser Unsicherkeit der sprachlichen Kriterien versuchten es einige Linguisten, sich auf die historischen Quellen zu stützen, obwohl dieses Quellenmaterial für die ethnische Zusammensetzung der slawischen Bevölkerung keine festen Anhaltspunkte bieten kann. Gegenwärtig kann man bloss die Vermutung wagen, dass die Bevölkerung des heutigen Westungarns im 9. Jahrhundert keinesfalls einheitlich war. Neben dem süd- und westslawischen Element dürfte auch eine geringe Zahl bayrischer Ansiedler gelebt haben und wir können auch mit der Kontinuität der awarischen Bevölkerung rechnen. Versuchen wir nun, ein Bild darüber zu gewinnen, wie viel die archäologische Forschung bisher von positivem Wert zur angeschnitte-ten Frage, besonders zur Frage des Priwina-Zentrums beitragen konnte. Als erste Frage soll das Problem der Gestaltung dieses Zentrums geprüft werden. Die »Conversio« erzählt uns, dass Priwinas Benefizium »in partem circa fluvium dicitur Sala« lag, und dass Priwina »in palude Salae fluminis« eine Burg baute: die schon erwähnte Mosapurch. Der Ortsname Mosaburg, und auch der Ausdruck »in palude Salae« entsprechen völlig dem geographischen Bild, das im 9. Jahrhundert für die Umgebung des heutigen Dorfes Zalavär kennzeichnend war. Dieses Dorf liegt am Unterlauf des Zalaflusses, etwa 9 km südwestlich vom Plattensee. Die Gegend war jahrhundertelang ein Sumpfgebiet, aus dem sich einige für menschliche Besiedlung geeignete Inseln — heute Hügel — erhoben. Diese Inselwelt schliesst im Osten ein Plateau ab, worauf das heutige Dorf liegt. Die Ausgrabungen wurden auf mehreren ehemaligen Inseln begonnen, und auch am Plateau kamen archäologische Objekte zum Vorschein. Die wichtigsten Fundstellen sind gegenwärtig die sogenannten Récéskut-Insel und die Burginsel, mit deren Freilegungen Aladar Radnóti und etwa später der im Jahre 1955 verstorbene Géza Fehér angefangen haben. In der Frage der Gestaltung des Priwina-Zentrums brachten die Ausgrabungen der Jahre 1962-63 an der Récéskut-Insel wichtige Ergebnisse.2 2 Die Resultate der Ausgrabungen an der Burginsel in den Jahren 1951— 1954 sind ausführlich publiziert: Â. Cs. Sós, Die Ausgrabungen Géza Fehérs in Zalavär. Archaeologica Hungarica XLI, Budapest (1963). Die ausführliche Publikation der Ausgrabungen an der Récéskut-Insel in den Jahren 1961— 1963: A. Cs. Sós, Bericht über die Ergebnisse der Ausgrabungen von Zalavär — Récéskut in den Jahren 1961—1963. Acta Arch. Hung. 21, 1969, S. 51-—103, Taf. V—XL. Während der Ausgrabungen an der Burginsel in den Jahren 1963—1966 kamen nur Grubenhäuser zum Vorschein, die von dem Denkmalmaterial aus dem 9. Jahrhundert erwähnungswert sind. Die Ausgrabungsresultate sind noch nicht publiziert. Eine der wichtigsten historischen Fragen dieses Zentrums bezüglich ist, warum Priwina eben im Zalatal seine Burg erbaute, beziehungsweise warum sich die »civitas Privinae«, wie die Quellen die Siedlung benennen, eben hier ausgestaltete. Es kann keinesfalls ein blosser Zufall gewessen sein, dass die sogenannte Stadt in dieser Inselwelt entstand. Dass in ihrer Ausbildung auch die geographische Umwelt mitspielte, erkennen wir vor allem aus den ähnlichen Siedlungen Südmährens, wo die geographischen Situationen der slawischen Moorsiedlungen auffallende Analogien darbieten. Es wäre jedoch falsch, die Vorbedingungen für die Ausbildung von Mosaburg auf diesen einzigen Faktor zu reduzieren. Wir müssen auch mit anderen Komponenten rechnen, aus denen sich zwei als grundlegend hervorheben. Erstens: die Siedlungsgeschichte dieses Gebietes vor dem 9. Jahrhundert, und in Zusammenhang damit die Ansiedlung der Slawen im Zalatal. Zweitens: die politischen Faktoren, die sich als Prämissen bei der Wahl der Lage des Zentrums auswirken konnten. Hauptsächlich für die Erforschung der ethnischen Faktoren ist es bedeutsam, jene Fundorte zu erschliessen, die ausserhalb der »civitas«, jedoch innerhalb der Grenzen des Priwinabesitzes lagen. Da die genauen Grenzen dieses Besitzes nicht klar vor uns stehen, muss das Gewicht vor allem auf die Erforschung der sich in der Nähe von Zalavär befin-denen Fundorte gelegt werden. Bisher haben wir zwei Stützpunkte im Zalatal, nämlich Fundorte, wo slawische Urnenbestattungen zum Vorschein kamen. Einer von beiden ist Keszthely, in der Luftlinie nur 10 km von Zalavär entfernt, der andere ist Pókaszepetk. Da uns das Vorkommen der Urnen in Keszthely nur aus der Fachliteratur bekannt ist und da wir über ihre Fundumstände keine genauen Daten besitzen, ist der Fundort von Pókaszepetk von grösserer Bedeutung. Hier haben wir ein Urnengräberfeld freigelegt. Es lässt sich feststellen, dass das Gräberfeld frühestens in der zweiten Hälfte des 8. Jahrhunderts entstanden sein konnte und das bedeutet, dass die Bevölkerung der zugehörigen slawischen Siedlung noch während der Awarenzeit, vermutlich gegen Ausgang der Epoche, in das Zalatal eingewandert war. Die Richtung ihrer Wanderung lässt sich bloss aus dem Fundmaterial schwerlich bestimmen, aber die Ähnlichkeiten in dem Begräbnisritus deuten eher dahin, dass die pókaszepetker Slawen aus nordwestlicher Richtung in das Zalatal eindrangen, auf ähnliche Weise wie jene, die sich im Raume der heutigen Stadt Keszthely niederliessen. Selbst die Ausgrabungen in der Umgebung von Zalavär lieferten bis heute keine slawischen Urnenbestattungen, aber eben die neuesten Forschungen auf der Récéskut-Insel brachten Denkmäler aus der Epoche unmittelbar vor der Ansiedlung Priwinas zum Vorschein. Auf der Récéskut-Insel steht die aus der Fachliteratur gutbekannte gemauerte Basilika, die bis heute in das 9. Jahrhundert datiert wurde. Die neuesten Forschungen brachten nun die Ergebnisse, dass in der Umgebung und unter der gemauerten Basilika noch mehrere Kulturschichten liegen. Die unterste Schicht entspricht den Überresten einer zu Ende des 8. oder zu Beginn des 9. Jahrhunderts abgebrannten Siedlung mit slawischem Keramikmaterial. Die zweite Schicht bestand aus Gräbern, die in mehreren Schichten, auf ein enges Gebiet zusammengedrängt, lagen und zum Teil in die Trümmerschicht der Siedlung eingetieft waren. Diese Gräber umgaben einen zentralen gräberfreien Platz, wo eine Holzkirche gestanden sein dürfte. Die Datierung der Gräber gründet sich auf einige Perlen vom Typ des 9. Jahrhunderts. Die dritte Schicht stammt schon aus der Zeit von Priwina-Kozel: eine Dreischiffkirche mit Stein- und Holzkonstruktion sowie Gräber. Die gemauerte Basilika ist also die dritte Kirche, die man gut begründet schon in das 11. Jahrhundert datieren kann. Was bedeuten nun die Denkmäler von Récéskut? Vor allem beweisen sie die Kontinuität der sakralen Bedeutung der Stätte, deren Wurzeln in die Epoche vor der Ansiedlung Priwinas zurückreichen. Zweitens beweisen sie, dass bei der Ausbildung des Zentrums Priwinas die ethnischen Prämissen eine wichtige Rolle spielten, da sich die Siedlung, die unmittelbar vor dem Bau der ersten Holzkirche vernichtet wurde, zu den slawischen Siedlungen des Zalatals zählen lässt. Ferner beweisen die erste Holzkirche und die um die erste Kirche erschlossenen Gräber, dass die Bevölkerung der späteren Mosaburg von Priwina schon vor der Zeit seiner Niederlassung in die kirckliche Organisation eingegliedert war. Wir wissen, dass der Salzburger Arno bereits im Jahre 789 in den eroberten Gebieten, »in partes Sclavorum«, unter den Slawen und Awaren, tätig war. Sollte die Errichtung der Holzkirche von Zalavär als erster Missionskirche dieser Gegend mit dieser Missionstätigkeit nach den Awarenfeldzügen Zusammenhängen, so kann wohl angenommen werden, dass das Gebiet von Zalavär von der fränkischen Herrschaft für Priwina bestimmt wurde, weil es kirchlich bereits organisiert war und die örtliche Geistlichkeit dem erst vor kurzem getauften Priwina guten Beistand leisten konnte. Das bedeutet auch, dass die ersten Schritte zur kirchlichen Organisation schon vor Priwina vollzogen worden waren, und dass seine diesbezügliche Tätigkeit eine Fortsetzung des Werkes war, das die fränkische Kirche in diesem Gebiet bereits begonnen hatte. Ferner dürften, da die Salzburger Missionstätigkeit nach dem fränkisch-awarischen Kriege auch politische Auswirkungen haben konnte, auch diese politischen Rücksichten wohl dazu beigetragen haben, dass dieses Gebiet für ein Zentrum geeignet schien. Die Frage, ob es in Mosaburg eine frühere fränkische Festung, beziehungsweise ein fränkisches Verwaltungszentrum gab, kann heute noch nicht entschieden werden. Die archäologischen Beobachtungen können auch in Bezug auf die gesellschaftliche Schichtung der Bevölkerung des Priwinazentrums Beweise liefern. Von diesem Standpunkt aus betrachtet, bietet das Gräberfeld des 9. Jahrhunderts auf der Burginsel ein gutes Beispiel. Die Bestattungen trugen einen christlichen Charakter, der Ritus unterschied sich jedoch dadurch, dass sich hier Bestattungen mit und ohne Sarg befanden. Beide Arten der Bestattungen waren ziemlich arm an Beigaben. Von den Bestattungen ohne Sarg sonderte sich eine Gruppe ab, die mit fränkischen Sporen — und Scramasax-Beigaben gekennzeichnet war. Diese Beigaben sollen als Rangattribute einer gewissen führenden sozialen Schicht aufgefasst werden. Das anthropologische Material dieser Gruppe zeigt enge Zusammenhänge mit jenem der sogenannten grossmährischen Gräberfelder in der Tschechoslowakei. Meiner Ansicht nach können wir diese Beobachtungen mit den Angaben der »Conversio«, die von dem mit den »Seinigen« flüchtenden Priwina berichtet, in Zusammenhang bringen. Die Schicht, deren Mitglieder mit diesen Attributen bestattet wurden, gehörte vermutlich zu der unmittelbaren Gefolgschaft Priwinas, und daraus würde auch hervorgehen, dass diese Gefolgschaft aus jenen Leuten, beziehungsweise ihren Nachfolgen bestand, die das mährisch-slawischen Gebiet nördlich der Donau mit Priwina zusammen verlassen hatten. Obwohl die genaue Beurteilung ihrer gesellschaftlichen Rolle im Priwina-Zentrum nicht möglich scheint, kann man doch damit rechnen, dass auch die Herausbildung der höheren sozialen Schicht unter fränkischem Einfluss stand und damit kommen auch die fränkischen Würden in Betracht. Sollten Personen slawischer Herkunft in Mosaburg fränkische Würden bekleidet haben, so fielen die fränkischen Würden und die slawische führende Schicht notwendigerweise zusammen. In den Gräbern, die in Zalavär freigelegt wurden, fanden sich natürlich nicht nur Gegenstände fränkischer Herkunft. Den Charakter der materiellen Kultur jener Slawen, die im 9. Jahrhundert das Gebiet Transdanubiens bewohnten, ist jedoch schwer zu beurteilen. Transdanubien bildete in Hinblick auf die allgemeine geschichtliche Entwicklung im 9. Jahrhundert bloss ein Randgebiet, und so wurde es die äusserste Niederschlagstelle der benachbarten Kulturen. Die Volkselemente, die sich nach den Awarenfeldzügen in Transdanubien niederliessen, verpflanzten die mitgebrachten Volks- und Kulturtraditionen in die neue Umgebung, ihre Kultur dagegen kam unter den Einfluss der örtlichen Elemente. Es kann natürlich Elemente und Erscheinungen geben — und sicherlich gibt es auch solche — die mehr oder weniger genaue Analogien zum archäologischen Nachlass der südlichen oder westlichen Slawen, oder der Bayern aufweisen, die materielle Kultur beider Völker im Pannonien des 9. Jahrhunderts kann jedoch nicht in so entscheidenden Formen, wie auf dem Mutterboden dieser Kultur, zutage treten. Die Gräber der Zalavarer Burginsel gruppierten sich wahrscheinlich um eine Kirche. Die »Conversio« erzählt, dass in Mosaburg drei Kirchen erbaut wurden. Eine der Kirchen, die Marienkirche, stand in Priwinas Burg und wurde vom Salzburger Erzbischof Liupram im Jahre 850 eingeweiht. Die anderen Kirchen standen der »Conversio« nach »infra civitatem Priwinae«. Höchstwahrscheinlich ist, dass wir unter diesem Ausdruck jene Inseln verstehen können, die sich um die grösste, die sogenannte Burginsel gruppieren, wo auch die Befestigung der Priwinazeit stand. Das heisst, dass die in der sogenannten Stadt erbauten Kirchen zwar nicht auf der Burginsel, aber doch innerhalb dieser Inselwelt gesucht werden müssen. Wir können heute nur so viel sagen, dass die zweite Kirche an der Récéskut-Insel mit der Johannes-Kirche der »Conversio« identifizierbar ist, und es ist wahrscheinlich, dass diese grosse Kirche mit Holz- und Steinkonstruktion nicht lange nach der Niederlassung Priwinas erbaut wurde. Die Herausbildung des Zentrums und der Bevölkerungszuwachs erforderten eine neue, grössere Kirche für die Bevölkerung der Umgebung. Für die Bestimmung des Ortes der neuen Kirche waren die alten sakralen Traditionen entscheidend. Die Marienkirche, die wir auf der Burginsel gesucht haben, wurde leider — wie unsere Resultate zeigen — durch den Sandabbau der Dorfbewohner ruiniert. Die schon erwähnten Gräber gehörten wahrscheinlich zu der Marienkirche, aber wir konnten nur das Randgebiet des Gräberfeldes frei-legen. Diese Gräber kamen schon in der Nähe des Burgwalles zum Vorschein, der sich im 9. Jahrhundert am Rande der Insel erstreckte. Auf seine einfache Konstruktion weisen die parallel laufenden, an einer Stelle durch ein Tor unterbrochenen Pfostenreihen hin. Den Rekonstruktionsversuchen nach bestand der Wall aus zwei Flechtwerken, zwischen die man Erde gestampft hatte. Beispiele von ähnlichen Konstruktionen zur Verteidigung von Toren befinden sich im frühmittelalterlichen Denkmalmaterial der Tschechoslowakei. Die innnerhalb des Burgwalles zum Vorschein gekommenen Baureste sind Reste von Holzbauten und Grubenhäuser. Das aus den letzteren stammende Material deutet auf die Siedlung einer gewerbetreibenden Bewohnerschaft hin, die sich besonders mit der Herstellung beinerner Gegenstände beschäftigte. Es fanden sich auch zahlreiche Gefäßscherben, die der Keramik der slawischen Gebiete entsprechen, und ein Flaschentyp, der sich wahrscheinlich auf pannonischen Boden aus römischen Wurzeln entwickelte. Im Vorangehenden beabsichtigte ich nur in ganz groben Zügen darzulegen, inwiefern die Ergebnisse der bisherigen Ausgrabungen von Za-lavär durch die Lösung einiger Fragen zur Förderung der Forschung beigetragen haben. Die weiteren systematischen Freilegungen werden der Geschichtswissenschaft in Zukunft hoffentlich noch viel mehr zuverlässige Daten lieferen können und uns zur Lösung der grundlegenden Fragen des Priwinabesitzes und auch der ungarischen Geschichte verhelfen, da die kurzgeschilderten historischen Probleme des heutigen Transdanubiens sich nicht von dem Problemkreis der ungarischen Geschichte absondern lassen. Eine der wichtigsten Fragen der ungarischen Geschichte, nämlich die Frage, unter welchen Einwirkungen sich die landnehmenden Ungarn bis zur Herausbildung des feudalen Staates weiterentwickelten, kann nicht entsprechend beantwortet werden, solange das historische Bild des Karpatenbeckens im 9. Jahrhundert und die Rolle des slawischen Ethnikums in Ungarn nicht geklärt worden sind. Die derzeitigen Ausgrabungsergebnisse in Zalavär sind also Ergebnisse einer Forschung, deren Entfaltung eine der wichtigsten Aufgaben der ungarischen Geschichtswissenschaft ist. POVZETEK Blatenski Kostel (nem. Mosaburg, madž. Zalavâr) v 9. stoletju Prim. naslednja avtoričina dela: Die Ausgrabungen Géza Fehérs in Zalavâr. Archaeologia Hungarica 41 (1963). Bericht über die Ergebnisse der Ausgrabungen von Zalavâr-Récéskut in den Jahren 1961—1963. Acta archaeologica Academiae scientiarum Hungari-cae 21, 1969, 51—103. Izkopavanja na t. im. ,Grajskem otoku’ (Burginsel) so bila v letih 1963 do 1966. Doslej še niso objavljena. Historično-arheološke pripombe k slovanski poselitvi na zahodnem Ma-djarskem v 9. stoletju so v tisku. Vprašanje Panonije. Po avarskem zlomu je prišla današnja zahodna Madžarska pod Franke, ki so jo nazvali Panonijo, včasih tudi z dostavkom inferior oziroma superior, vendar ti pojmi ne označujejo teritorialno-upravne enote iz rimske dobe. Modifikacije izpeljane v teku 9. stoletja kažejo frankovsko tendenco administrativnega prilagajanja danemu položaju ter tendenco po decentralizaciji. Sčasoma se razširi oznaka Vzhodna marka delno tudi limes Pannonicus-Avaricus, pri čemer pomeni limes mejno področje. Ker pa je prišel le-ta iz območja prefekta Vzhodne marke v območje, ki ga je do 828 upravljal furlanski mejni grof, pomeni, da je pojem limes Pannonicus-Avaricus starejši. Zato meni avtorica, da se je izraz Panonija uveljavil posebej po vdoru Bolgarov, po Ljudevitom uporu in predvsem — kot posledica vsega navedenega —- po razpustitvi upravnega teritorija Furlanske marke, leta 828. Istočasna oznaka inferior in superior se rabi bolj v geografskem smislu. Slovanska organizacija v Panoniji spada v leta 833—854, ko je opravljal službo prefekta Vzhodne marke Ratpot, h kateremu se je iz Moravske zatekel Pribina, se tu pokristjanil, a zaradi nesoglasij umaknil čez Dravo v bolgarsko področje, pozneje pa k Ratimirju, slovanskemu knezu med Dravo in Savo. Frankovski pohod nad Ratimirja je Pribino prisilil 838 k pomiritvi z Ratpotom. Frankovski vladar mu je okrog leta 840 v območju reke Zala naklonil kot beneficij področje, ki je 847 postalo njegova last. Živel je nekako do leta 861 a njegov sin in naslednik Kocel vsaj do leta 873. Težko je ugotoviti, kaj sta Pribina in Kocel dejansko posedovala, kaj upravljala. Z njunega teritorija je sporočenih okrog 40 krajevnih imen, zgolj 4 pa se dajo lokalizirati (to so Blatenski Kostel, Peč, Ptuj, Veszprém, ki se v virih imenuje Ortahu). Čeprav so Moravani poslej še večkrat vdrli v Panonijo (883, 884) so današnjo zahodno Madžarsko Franki posedovali do madžarske okupacije v letu 900. Leta 896 so poverili slovanskemu knezu Braslavu obrambo Panonije inferior med Dravo in Savo. V nadaljnjem zavrača avtorica mnenja, da bi bila Pribina in Kocel ustvarila panonsko-slovansko državo. Gre samo za frankovsko kneževino. Obravnava pomen pojma dux, s katerim je njuna služba označena in ki v tem primeru označuje prefektovega podrejenca. Vprašanje, zakaj so ju Franki nastavili, če sta bila Slovana, rešuje avtorica z mnenjem, da sta bila s frankovskimi velikaši sorodstveno povezana. Za določitev etnične sestave Panonije v karolinški dobi so na razpolago predvsem krajevna imena, ki predstavljajo v madžarščini hkrati najstarejšo plast izposojenk in privzemkov. Ta je v pretežni večini slovanska in pripada zahodnim in južnim slovanskim elementom, nekaj tudi bajuvarskim in nekaj avarskim. Listinsko omenjene osebe so v dokajšnji meri frankovsko-bajuvar-skega porekla, vendar so to osebe iz vodilne plasti. Kakšno je bilo Pribinovo središče, imenovano tudi civitas Privinae. Blatenski Kostel je ležal v spodnjem toku reke Zala, 9 km jugozahodno od Bla-tenskega jezera v močvirni pokrajini, iz katere se je dvigalo nekaj gričev in ki jo je na vzhodu zaključevala terasa z mestom, čigar nadaljevanje je današ- nji Zalavâr. Izkopavanja so vršili skoraj po vseh gričih, najvažnejši arheološki točki t. im. Récéskut-otok ter Grajski otok (Burginsel, glej uvodoma cit. literaturo). Mesto je nastalo na tem prostoru delno po analogiji z moravskimi naselji sredi močvar, delno zaradi tam že koncentrirane slovanske poselitve in delno iz frankovskih političnih nagibov. Deset km oddaljena je slovanska žarna nekropola v mestu Keszthely, druga pa je bila odkrita v kraju Póka-szepetk (90 grobov). Obe sta iz druge polovice 8. stoletja*, torej iz zaključne avarske dobe. Pod baziliko na Récéskut-otoku iz 9. stoletja so raziskovanja odkrila dve plasti. Starejšo (nižjo) s konca 8. in z začetka 9. stoletja kot ostanek požgane slovanske naselbine. Mlajšo (višjo) predstavlja slovanska nekropola, na gosto stisnjena okrog centralnega praznega prostora, ki ga je po vsej priliki zavzemala lesena cerkev. Sledi pribinska troladijska lesena cerkev na kameniti os-novi s pripadajočim grobiščem. Tej sledeča zidana bazilika je torej tretja zaporedna cerkev na tem prostoru in spada v 11. stoletje. Vsi ti ostanki indirektno nakazujejo gosto slovansko poselitev ob Zali, spričujejo že izvedeno kristijanizacijo pokrajine in približujejo misel, da so Franki ta prostor Pribini namenoma izbrali, ker je bil bolj kultiviran. Nekropola na Grajskem otoku spada v 9. stoletje, pokopi nosijo krščanski pečat, pridevki so skopi, izstopa nekaj grobov s frankovskimi ostrogami in skramasaksi. Analize približujejo misel, da gre v teh primerih za Pribinove ljudi. Pripadajoča cerkev je bila uničena ob arheološko nekontroliranem kopanju v peskolomu. Omenja jo Conversio. Gre za Marijino cerkev, ki jo je 850 posvetil nadškof Liupram iz Salzburga. Odkriti sektor nekropole na Grajskem otoku je ležal na robu utrjene naselbine. Od utrdb se je dalo ugotoviti nasip iz pletenih sten, med katerimi je bila naphana zemlja. Odkrili so tudi ostanke lesenih hiš in zemunic. V slednjih so živeli predvsem obrtniki, ki so se ukvarjali z obdelavo kosti. Odkrili so tudi številne keramične ostanke ter poseben tip steklenice, ki se je razvil prejkone iz rimskih osnov. KULTURNI IN ČASOVNI ORIS SLOVANSKEGA ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA NA OBMOČJU SLOVENIJE PAOLA KOROŠEC Ljubljana Čeprav zgodnjesrednjeveška arheologija posveča posebno pozornost raziskavam najstarejše slovanske periode v Sloveniji, še ni podana sintetična slika z arheološkega stališča, ki bi zajela vsa dosedanja odkritja.1 Ta pomanjkljivost se ne čuti samo v kulturni zgodovini, temveč v splošnem tudi pri presojanju kulturne dejavnosti te periode. To velja toliko bolj, ker še vedno veljajo sklepi, dognani pri prvih slovanskih najdbah, odkritih na avstrijskem območju, ko je tolmačenje materialne kulture slonelo na popolnoma drugih kriterijih.1 2 Čeprav obstajajo posamezne starejše obdelave gradiva, ki zajemajo večje geografsko območje,3 nam nove najdbe nalagajo tudi nov način tolmačenja posameznih elementov in določenih momentov, ki imajo velik pomen za kulturni in posebno kronološki prerez tega obdobja. Končno tako obdelavo terja najnovejše delo o nekdanji kottlaški kulturi.4 Pri analizi grobnih celot posameznih nekropol in predvsem stratigrafskih odnosov med posameznimi grobovi ali sektorji grobišč se je pokazalo, da ta kulturna skupina ni enotna in da njej pripisana grobišča pripadajo večjemu številu kulturnih skupin. Čeprav zajemajo nekatere od njih v istem času tudi isto območje zaprtega kulturnega kroga, bodisi s posameznimi nekropolami, bodisi z določenimi njunimi deli, ali pa samo s posameznimi grobovi, nam sestav inventarja nalaga, da jih obravnavamo kot posebne kulturne skupine. Že s širjenjem posamezne kulturne skupine je izpričano, da najdbe celotnega slovenskega ozemlja ne pripadajo samo enemu kultur- 1 Takšen prerez je v novejšem času podal B. Grafenauer v Zgodovini slovenskega naroda 1 (1964) 311 ss. 2 M. Much, Frühgeschichtliche Funde aus den Österreich. Alpenländer. Mitt. d. Zentral-Komm. 24, 1898, 125 ss. A. Riegel, H. Zimmermann, Kunstgewerbe des frühen Mittelalter (1923). R. Pittioni, Der frühmittelalterliche Gräberfund von Köttlach, Landkr. Gloggnitz, Niederdonau. Sonderschr. d. Arch. Inst. d. Dt. R. 14 (1943). ltd. 3 Razen Dinklagejevih razprav naj omenimo delo W. Šmida, Altslove-nische Gräber Krains. Camiola 1, 1908, 17 ss. J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji (1947). 4 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov (pripravljeno za tisk — odslej Zgodnjesrednjeveška arheološka slika). nemu krogu. Tako pripisovanje pa je med drugim povezano z izvorom zastopanih kulturnih skupin in z območjem, ki ga najbolj intenzivno zavzema. Glede na to se najbolj loči, kot zgoščena kulturna celota zahodni del Slovenije z najdbami nekdanjega »kottlaškega kroga«. Z analizo njegovih grobnih celot na slovenskem kot tudi na avstrijskem ozemlju se je izkazalo — če ne upoštevamo grobov s keramiko, da imamo opraviti z dvema kulturno in časovno ločenima skupinama. To dejstvo je potrdila vertikalna in horizontalna stratigrafija na posameznih nekropolah, kot npr. kažejo grobišča Bled—Pristava II,5 grobišče okoli farne cerkve v Kranju,6 Ptujski grad7 in dr. Na teh nekropolah je moč ločiti dva kulturna horizonta z določenimi kronološkimi razlikami. V starejšem je s številnimi zaprtimi grobnimi celotami dognana skupina, ki smo jo za razliko od kottlaške imenovali karantansko. Njeni specifični elementi imajo delno svoje prototipe v podonavskih predlogih, delno pa v vzhodnoalpskih starejših kulturnih skupinah. To so poleg navadnega obroča s pentljo in kvačico uhan z večjim številom zank na dnu loka, uhan z vertikalno vdeto jagodo, prstan z rombično razširjenim sprednjim delom ter ploščata fibula, izdelana iz tenke pločevine, T. 2, 3, 4: 2—8. Drugi kulturni horizont ima obročke s konusi na konceh, okroglo ploščato fibulo, luničaste uhane in prstane okroglega ali polkrožnega preseka kot vodilne elemente, T. 4: 1, T. 5. Čeprav so nekateri od teh elementov popolnoma novi, tako npr. omenjeni obroček, delno pa tudi luničast uhan, je nedvomno, da je kulturna skupina tega horizonta nastala z razvojem v krogu, ki mu je pripadala karantanska in na podlagi te tudi nastala nova kottlaška kulturna skupina. Pod vzhodnim vplivom ta skupina vliva svoje predmete ter s spremembo tehnike izdelave uporablja tudi novo tehniko omamen tiranja, tj. emajliranje, ki je zamenjalo nekdanje vstavljanje steklenih polbiserov v izrezljane odprtine na pločevinasti površini predmeta.8 Kulturni krog, v katerega sodita obe skupini, je po ozemlju, na katerem se širi njegovo jedro, imenovan karantanski kulturni krog.9 Glede na to, da najdbe tega kroga na našem ozemlju kažejo vse odlike najdb z območja avstrijske Koroške in Štajerske oziroma območja nekdanje Karantanije ter glede na gostoto njunih pojavov v naših krajih, je izpričano, da tudi slovenske najdbe te vrste pripadajo temu kulturnemu jedru. Skupino, ki se je izločila od kottlaške na karantanskem območju z zaprtimi najdbami, smo imenovali skupino s keramiko. Njeni grobovi imajo poleg pridatkov v obliki noža, kresila in šila še keramične posode. Na tem ozemlju ločimo ne samo grobne celote, temveč v večini primerov 5 J. Kastelic, B. Škerlj, Slovenska nekropola na Bledu. Dela SAZU 2, {1950) 29. 6 J. Kastelic, Staroslovanski Kranj. Spominski zbornik, 900 let Kranja (1960) 45. Avtor omenja samo en grob kot starejši, medtem ko kažeta sl. 2 in 3, da je obstajala večplastna stratigrafija. 7 P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška nekropola na Ptujskem gradu. Zgod. časopis (v tisku). 8 P. Korošec, Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije. Zgod. časopis 15, 1961, 157 ss. * P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika. celo ločena grobišča.10 11 Čeprav ni bila do danes v splošnem dovolj upoštevana, je pri nas vidna na nekropolah na Bled—Suvobor,11 Srednje Bitnje, T. 612 13 in dr. ter posamezni grobovi na Bled — »brdo«,18 Ptujski grad14 in dr. Sodeč po najdbah keramičnih fragmentov, je bila zastopana tudi na nekaterih drugih grobiščih. Poleg grobišč kot so »na gorenji Savi« v Kranju15 ali pri sv. Petru v Ljubljani,16 za katere vemo, da je bita tu najdena keramika odvržena, so bili verjetno grobovi te skupine tudi na nekropoli v Žirovnici,17 okoli farne cerkve v Kranju18 in dr. Že omemba do sedaj odkritih najdišč govori, da je skupina s keramiko morala biti zelo pogosto zastopana na ozemlju, na katerem se javlja karantanski kulturni krog. Toda glede na to, da bodisi karantanski bodisi kottlaški elementi nikoli niso bili v spremstvu keramike, je očitno, da kljub razširjenosti na vsem ozemlju ne spada v njun kulturni krog. V zadnjem času so posebno pozornost takim grobnim najdbam posvetili razen čeških19 tudi slovaški arheologi.20 Pridobljene ugotovitve so v zvezi s to kulturno skupino pokazale, da take nekropole predstavljajo ne samo odliko določenih območij, temveč pripadajo širšemu kulturnemu krogu, ki zajema ne samo severna območja srednje Donave, temveč tudi precejšnje ozemlje južno od nje. Glede na to, da so grobove te kulturne skupine odkrili tudi v Slavoniji,21 dalje na območju jadranske obale od Istre22 do Dalmacije,23 lahko domnevamo, da je bila ravnotako v rabi, čeprav je še niso odkrili na območju Hrvatske južno od Save in po vsej verjetnosti tudi v zahodni Bosni. Ta domneva je mogoča tem prej, ker je kulturna skupina s keramiko zastopana tudi v vzhodni Sloveniji. V grobovih te skupine se včasih pojavlja na našem ozemlju nakit, ki je v glavnem omejen samo na uhane. Ti uhani razen v nekaterih detajlih izvedbe ter navadnih obročkov pripadajo drugemu tipu, kot so uhani karantanske skupine. Čeprav se taki uhani niso ohranili zaradi svoje krhkosti, lahko sklepamo, da se oblikovno vežejo s tipom navadnega obročka s pentljo in kvačico na konceh, delno pa za tip uhana z 10 P. Korošec, ibidem. 11 R. Ložar, Arheološke najdbe na Bledu. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 10, 1929, 58 ss. 12 A. Valič, Staroslovansko grobišče v Smokuču pri Žirovnici in Srednjem Bitnju pri Kranju. Arh. vestnik 13-14, 1962-63 (1963) 570 ss. 13 W. Šmid, Carniola 1, 1908, 26 ss. 14 P. Korošec, Zgod. časopis (v tisku). 15 R. Ložar, Poročilo o arheološkem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928—1930. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 11, 1930, 33 ss. 16 R. Ložar, Dve najdbi iz staroslovanske dobe. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 18, 1937, 135 ss. 17 Gradivo v Narodnem muzeju v Ljubljani. 18 Gradivo še ne obdelano. 19 J. Poulik, Staroslovenska Morava. Mon. arch. 1 (1948). 20 A. Točik, Die vorgrossmährische Periode in der Slowakei. Das Grossmährische Reich. Brno — Nitra, 1.—4. X. 1963 (1966) 53 ss. 21 Ks. Vinski, SI. Ercegović, Ranosrednjevekovno groblje u Brodskom Drenovcu. Vjesnik Arh. muz. Ser. 3, 1, 1958, 129 ss. 22 B. Marušič, Istra u ranom srednjem vijeku (1960) 24 ss. 23 J. Belošević, Slavenska keramika iz srednjovjekovne nekropole »Ma-teriza« kraj Nina. Diadora 2, 1962, 237 ss. večjim številom zank na dnu loka. Uhani te skupine so v spodnjem delu oviti s tenko žico in istočasno je njihov spodnji del oblikovan v lunulo, pod katero so bogati verižičasti obeski (T. 1). Ne glede na nadaljnji razvoj takega tipa na vzhodnoalpskem ozemlju ter ne glede na vpliv sorodnih variant za formiranje kottlaškega uhana,24 kaže v tehniki izdelave ter v načinu oblikovanja spodnjega dela obroča v privesek na identičnost s podobnimi tipi t. i. nitranske skupine.25 Čeprav je vprašanje o izvoru te skupine odprto, je za nas pomembna ta oblikovna identičnost, ker kaže na pot, odkod je v vzhodnoalpske kraje prišla skupina s takim tipom uhana. Po načinu izdelave je nedvomno, da predstavljajo rustificirano ponazarjanje tehnike filigrana in granulirane žice podobnih uhanov. Čeprav naš tip predstavlja eno od variant, ki je danes znana južno od Drave26 in v Spodnji Avstriji,27 je nedvomno, da se veže na prototipe podonavskega izvora. Poleg te vrste povezave z istega območja so še drugi pojavi, ki so se do danes omenjali samo v zvezi s tipološko komparacijo. Prvi med njimi predstavljajo t. i. velikomoravske grobne celote, drugi pa so zajeti pod imenom belobrdske skupine. Med velikomoravske grobove na slovenskem ozemlju lahko štejemo za sedaj samo najdbe določenega števila grobov z nekropole ptujskega gradu.28 Inventar teh grobov je v našem kulturnem krogu tuj element, oziroma kaže predmete, ki so prišli od drugod. Splošni kulturni izraz in številčnost njihovih najdb so trenuten pojav, ki na našem ozemlju ni imel globljega odmeva. Za razliko od velikomoravskih so najdbe belobrdske skupine številne in se širijo z zaprtimi grobnimi celotami skoraj čez vse območje vzhodnega in posebno severovzhodnega dela Slovenije, kjer se javlja z nekropolami, ki pripadajo večinoma tej kulturni skupini. Ker meji s področjem, na katerem se širi karantanski kulturni krog, se njuni elementi križajo in med seboj mešajo.29 Toda glede na to, da po kottlaški fazi ne pride v karantanskem krogu do nadaljnjega kulturnega razvoja, se posreči mlajši belobrdski skupini vriniti svojo kulturno nadmoć ne samo na vzhodnem delu Slovenije, temveč v dokaj občutni meri tudi na zahodu. Inventar grobnih celot teh nekropol se ne razlikuje od grobov te kulturne skupine izven našega ozemlja, tj. iz Panonije, Slavonije, Srema in dr. Vodilni elementi so enaki in obsegajo grozdast uhan, obročke, tor-kvese in ogrlice, sestavljene iz dvodelnih obeskov (T. 7), razen zapestnice, ki ni do sedaj zastopana v naših grobovih. Pri problemu izvora te 24 P. Korošec, Zgod. časopis 15, 1961, 182 ss. 25 B. Dostâl, Das Vordringen der grossmährischen materiellen Kultur in die Nachbarländer. Magna Moravia (1965) 361 ss. 26 P. Korošec, Zgod. časopis (v tisku). 27 H. Mitscha - Märheim, Das Gräberfeld von Sieghartskirchen, N.-Ö., und seine Bedeutung für die mittelalterliche Siedlungsgeschichte. Arch. Austriaca 13, 1953, sl. 14. 28 P. Korošec, Problem der Grossmährischen Elemente auf dem Gräberfeld auf dem Burg Ptuj. Sbornik Nar. mus. 20, 1966, 179 ss. 29 P. Korošec, Zgod. časopis (v tisku). skupine ja zanimivo omeniti mnenja in tolmačenja nekaterih arheologov. J. Eisner domneva, da je za ta problem pomembno širjenje veliko-moravskih elementov, ki so označeni kot velegrajska skupina.80 B. Szö-ke30 31 in Gy. Török32 stojita na stališču, da imajo glavno vlogo za formiranje belobrdske skupine velikomoravski elementi. A. Točik vidi nastanek te skupine v integracijskem procesu med velikomoravskimi, domorodnimi in novimi elementi, ki so jih prinesli z vzhoda Madžari.33 Dostal na podlagi vseh teh mnenj sklepa, da so v procesu formiranja belobrdske kulturne skupine predstavljali velikomoravski elementi 10. stoletja na območju karpatskega bazena, ki je pred prihodom Madžarov, bil določen čas pod vplivom višjega družbenega slovanskega sloja. Poleg tega opozarja na dejstvo, da ni treba vseh primerov dragocenega nakita pripisati samo velikomoravski kulturni skupini, ker so mnogi od njih lahko nastali neposredno pod bizantinskim vplivom. Ravno tako je po njem za formiranje belobrdske skupine imela pomembno vlogo nitranska skupina. Pri obravnavi tega vprašanja se opira samo na najdbe z območja Madžarske, Sedmograške in Romunije,34 za primere pa, ki kažejo sorodne nitranske elemente na najdiščih severovzhodnega Balkana, pušča vprašanje odprto.35 Ne da bi se globlje spuščali v probleme nastanka belobrdske kulturne skupine, je že glede na omenjene domneve o velikomoravskih najdbah na ozemlju Slovenije gotovo, da belobrdska skupina prodira v naše kraje z onega področja, kjer so nastajale predloge, iz katerih je nastal močnejši kulturni horizont. Posamezni pojavi na našem ozemlju nas silijo, da moramo kljub temu upoštevati tudi možnost, da so neodvisno nastali posamezni identični elementi na sorodnih starejših osnovah.36 Če primerjamo posamezne najdbe z našega ozemlja, ki so uvrščene v belobrdsko skupino, bomo opazili, da niso enotne in da imajo v bistvu včasih cele grobne celote ali pa samo posamezni elementi različen kulturni pomen. Tako se ločijo najdbe južnih najdišč od najdb v severnih predelih vzhodnega območja Slovenije. Pri teh so značilne posamezne oblike uhanov, ki jih je danes moč povezati z uhani iz dalmatinskega kulturnega kroga, čeprav so sorodni elementi znani tudi drugod. Takemu tipu lahko prištejemo uhan z vodoravno vdeto jagodo na obroču, kot so npr. uhani iz dveh nekropol v Črnomlju.37 T. 8: 5, 6, 8, 10. Komparativ- 30 J. Eisner, Slavia antiqua 7, 1960, 199 ss. 31 B. Szöke, Arch. Ért. 86, 1959, 32. 32 Gy. Török, Die Bewohner von Halimba in 10. und 11. Jahrhundert. Arch. Hung. NS 39 (1962) (odslej Halimba [1962]). 33 A. Točik, Sûcasnÿ stav archeologického bâdania najstaršfch dejin slo-venského naroda. Arch, rozhledy 15, 1963, 611 ss. 34 B. Dostal, o. c. 403 ss. 35 B. Dostal, o. c. 405. 36 Za to domnevo bi med drugim govorili tudi uhani s Sel pri Dobovi. J. Korošec, Staroslovanski grobovi na Selah pri Dobovi. Arh. vestnik 5, 1954, 167 ss. 37 W. Šmid, Carniola 1, 1908, 37 ss. V. Šribar, Staroslovensko grobišče v Črnomlju. Situla 4, 1961, 81 ss. no gradivo za njih najdemo razen v uhanih s tremi jagodami38 še v varianti, ki se kot vodilni element javlja na nekropolah zahodne Bosne.39 Drugi tip, ki ga ne moremo pripisati belobrdski skupini, je uhan, pri katerem je spodnji del loka ovit s tenko spiralno žico. Ta tip je v slovenskih nekropolah zelo malo znan.40 Čeprav ni do sedaj nihče podrobno obravnaval njegovega izvora, je nedvomno, da ni po tehniki in načinu obravnavanja nastal na našem ozemlju, temveč da se tudi veže na območje srednjega Podonavja.41 Če upoštevamo samo omenjene elemente, je izpričano, da tudi materialna kultura, odkrita na najdiščih vzhodne Slovenije, ni enotna, še manj jo lahko pripišemo samo eni kulturni skupini. Tudi tu se z zaprtimi najdbami, kot na zahodnem delu, loči skupina s keramiko. Od drugih kulturnih skupin se razen omenjenih najdb karantanskega kulturnega kroga ločijo še čiste kulturne celote belobrdske skupine. Poleg teh je še vrsta zaprtih kulturnih najdb, kot so npr. nekropola na Turnišču pri Ptuju, njene grobne celote ne spadajo niti v eno od omenjenih skupin in vendar so pomemben kulturni segment.42 Po širjenju analognih kulturnih enot našega gradiva tudi drugod lahko trdimo, da pripadajo v splošnem poleg skupine s keramiko in belobrdske tudi druge najdbe vzhodnemu kulturnemu krogu, ki v svoje meje zajema tudi vzhodni del Slovenije. Posebno poglavje je kronološko usklajevanje vseh teh najdb, predvsem tistih, ki do sedaj niso v večjem številu odkrite in tudi ne raziskane. Navzlic tej pomanjkljivosti nam v tem vprašanju nudi največ elementov obdelava karantanskega kulturnega kroga. Delitev njegove materialne kulture na več skupin je pritegnila tudi njihovo delitev v dve časovni fazi. Na podlagi raznih stratigrafskih in drugih faktorjev je dognano, da sta karantanska skupina in skupina s keramiko starejši od kottlaške. Po splošni kronologiji materialne kulture in razvoja kulturnih skupin na ozemlju vzhodno od Slovenije ustreza starejša faza bolj ali manj avaro-slovanskemu obdobju, mlajša pa se navezuje na čas po njem. Glede na to kronološko delitev je nedvomno, da je tudi v vzhodnem delu Slovenije skupina s keramiko starejši časovni segment, čeprav ostane še vedno odprto vprašanje, ali je edini kulturni izraz tega območja za ta čas. Za časovno in kulturno opredeljevanje te skupine, ne glede 38 Par takih uhanov je znan iz Köttlacha, Diemlacha, Strassengela v Avstriji in v Kranju v Sloveniji. A. Valič, Arh. vestnik 18, 1967, T. 8: 4. Omeniti moramo, da je bila na posameznih primerih iz Črnomlja ohranjena še tenka žica, s katero je bil ovit obroč. 39 N. Miletič, Slovenska nekropola v Gomjenici kod Prijedora. Glasnik Zem. muz. NS 1966/67, 21—22, 81 ss. 40 J. Hampel, Alterthümer des frühen Mittelalters in Ungarn 3 (1905) T. 526, grob. 74. Lj. Karaman. Iskopine društva »Bihaća« v Mravincima i starohrvatska groblja. Kad JAZU 268, 1940, si. 27, spodnja vrsta. Dva uhana, verjetno sta par, sta najdena tudi v Köttlachu. Gy. Török, Halimba (1962) 161, T. 58. 41 P. Korošec, Raziskave na Svetih gorah na Bizeljskem. Arh. vestnik 20, 1969, 239 ss. 42 J. Korošec, P. Korošec, Predzgodovinsko in staroslovansko grobišče pri Turnišču v bližini Ptuja. Razprave SAZU 3, 1953, 179 ss. na njeno pripisovanje avaro-slovanskemu krogu je pomembno, da jo tudi drugod ločijo v posebno skupino, ki naj bi severno od srednje Donave bila časovno paralelna s skupino praškega tipa keramike, oziroma naj bi na tem ozemlju bila znana že v 6. stoletju. Dejstvo, da posamezni primeri keramike v zaprtih grobnih celotah po svojih oblikah in kakovosti izdelave (kot npr. v Obrežu pri Dobovi43) izpričujejo kontinuiteto brez presledka s poznoantičnimi primeri te vrste, dovoljuje, da to skupino pripišemo času, ki je sledil takoj po slovanski naselitvi v naše kraje. Končna meja trajanja te skupine je nedvomno zaznamovana s pojavom luničastih uhanov, izdelanih s filigransko žico, ki so predhodniki köttla-ških primerov. Z druge strani pa ta moment in tudi nekateri emajlirani ornamenti, ki jim je bil vzor granuliran uhan,44 postavljajo mejo nastanka kottlaške skupine v sredino 9. stoletja. Časovno mejo trajanja kottlaške skupine nam določajo v glavnem zaprte grobne celote, kjer so zastopani kottlaški in belobrdski elementi. Na podlagi teh je zanesljivo, da kottlaška skupina neha s pojavom ogrlic z dvodelnimi priveski.45 Ker so te ogrlice nastale pod vplivom madžarskih predlogov, njena skrajna časovna meja sovpada s koncem 10. stoletja. Za razliko od karantanskega kulturnega kroga sega vzhodni z belo-brdsko skupino na naše ozemlje, glede na zanesljivo z denarjem datirane najdbe Panonije, Slavonije in Srema, v 10. in vse 11. stoletje. Če na koncu povzamemo vse pojave na ozemlju, ki pripadajo po elementih materialne kulture vzhodnemu kulturnemu krogu, lahko ločimo v časovnem merilu dve fazi, starejšo, ki naj bi v glavnem zajela skupino s keramiko in mlajšo z elementi belobrdske skupine. Ali se ta skupina širi tudi v jugovzhodnem delu Slovenije ter se z uhani z vertikalno vdetimi jagodami formira v neko podskupino iste kulture —■ kot na območju zahodne Bosne, bodo pokazale bodoče raziskave. RÉSUMÉ Esquisse culturelle et temporelle du haut moyen âge slave sur le territoire de la Slovénie Dans ce traité l’auteur essaie de présenter un tableau synthétique de la culture matérielle du haut moyen âge slave sur le territoire slovène. D’après les découvertes culturelles fermées il été établi que dans cette période la partie occidentale delà Slovénie appartenait au cercle culturel caran-tanien, et la partie orientale au cercle qui s’étend à l’est de la sphère slovène. Les découvertes du cercle carantanien sont représentées par les groupies de Ca-rantanie (PI. 2, 3, 4: 2—8) et de Köttlach (PL 4, 5). Dans cette partie, en même temps dans des ensembles culturels fermés se manifestent en tant que groupe séparé encore des tombes à mobilier sous forme de vase en Céramique. La séparation de ce groupe du cercle carantanien s’exprime par l’absence du petit 43 St. Škaler, Neviodunum v zgodnjem srednjem veku do naselitve Slovencev. Neviodunum (1961) 41 ss. 44 P. Korošec, Arh. vestnik (v pripravi za tisk). 45 P. Korošec, Zgod. časopis (v tisku). vase dans les tombes à éléments de Carantanie ou de Köttlach. Culturellement, le groupe carantanien se lie aux éléments plus anciens des territoires des Alpes Orientales et du Danube moyen, à la différence du groupe de Köttlach, qui est lié génétiquement au fondement carantanien. La boucle d’oreille en forme de croissant, exécutée en filigrane (Pl. 1), que se manifeste dans les tombes à céramique, tire son origine du territoire du Bassin Danubien moyen. Elle indique à la fois la voie par laquelle ce groupe arrive au territoire des Alpes Orientales. Chronologiquement, par les facteurs stratigraphiques et autres sont attestées dans le cercle carantanien deux phases temporelles. A la plus ancienne appartiennent les groupes carantanien et à céramique, à la plus jeune le groupe de Köttlach. A la différence de la partie occidentale, la partie orientale, bien qu’elle soit moins recherchée, présente une image culturelle plus compliquée. D’après les découvertes effectuées jusqu’à présent, dans cette partie, à côté du groupe de Belobrdo on distingue encore le groupe à céramique, et quelques autres groupes qui ne font pas partie de son cercle. Un groupe particulier est probablement formé par les inventaires funéraires avec des boucles d’oreilles à perle enfilée horizontalement, qui ont des analogies authentiques dans les exemples similaires du territoire de la Bosnie Occidentale. L’origine de ces boucles d’oreilles doit probablement être cherchée dans la culture matérielle dalmate. De même, un habitat culturel entièrement séparé est indiqué par la nécropole de Turnišče près de Ptuj, pour laquelle cependant nous n’avons pas pour le moment de matériaux comparatifs. Parmi les groupes culturels séparés, selon l'auteur, se rangent les découvertes du groupe de la Grande Moravie, qui pour le moment n’est connu que par la nécropole du château de Ptuj. Tandis que l’auteur suppose que le cercle carantanien s’est formé sur le territoire des Alpes Orientales, les découvertes de la partie orientale de la Slovénie appartiennent au cercle qui s’est formé hors de ses frontières. Grâce à la chronologie bien établie du cercle carantanien, le cercle culturel oriental sur le territoire de la Slovénie peut aussi se diviser en deux phases, dont la plus ancienne est chronologiquement parallèle à la période avaro-slave, alors que le plus jeune appartient au temps qui suit celle-ci. A la phase plus ancienne on peut aussi dans cette partie attribuer pour le moment le groupe à céramique, bien qu’il n’ait pas été établi s’il a été l’unique expression culturelle de cette période. Dans la phase plus jeune, l’auteur range le groupe de Belobrdo. Sur la base de faits particuliers, l’auteur conclut que le groupe à céramique est présent sur le sol slovène depuis le peuplement slave et qu’il dure jusqu’à l’apparition des boucles d’oreilles en forme de croissant, qui ont servi comme modèles pour la formation des boucles d'oreilles de Köttlach. Avec le mobilier funéraire dans lequel se manifestent les éléments de Köttlach et de Belobrdo, il est établi qu’avec l’apparition des colliers à pendeloques en deux parties cesse le groupe de Köttlach. Ce dernier groupe aurait donc duré du milieu du 9e à la fin du 10® siècle. Comme cependant dans le cercle culturel carantanien après le groupe de Köttlach on n’en arrive pas à un développement culturel ultérieur, sur son territoire pénètre alors la phase plus jeune du groupe de Belobrdo. L’auteur estime que seules les recherches futures montreront le rapport culturel et chronologique des découvertes du sud-est et autres en dehors de ces groupes. Bled - »brdo«, brez grobnih celot — Bled - »brdo«, tombes sans unité close Bled - Pristava, 1 = grob 14; 2 = grob 9 — Bled - Pristava, 1 = tombe 14, 2 = tombe 9 Bohinjska Srednja vas — »Na Žalah«, 1 = grob 18; Bled — Pristava, 2 = grob 125 — Bohinjska Srednja vas — »Na Žalah«, 1 = tombe 18; Bled — Pristava, 2 = tombe 125 Bohinjska srednja vas - »Na Žalah«, 1 = grob 2; Bled - Grad, 2 = grob 89; 3 = grob 90; Ptujski grad, 4 = grob 267, 5 = grob 219, 6 = grob 90, 7 = grob 263, 8 = groll 212 — Bohinjska Srednja vas - »Na Zalah«, 1 = tombe 2; Bled -Grad (château) 2 = tombe 89, 3 = tombe 90; Ptujski grad (château de Ptuj) 4 = tombe 267, 5 = tombe 219, 6 = tombe 90, 7 = tombe 263, 8 = tombe 212 Ptujski grad, grob 104 — Ptujski grad (château de Ptuj) tombe 104 Črnomelj, brez grobnih celot — Črnomelj, tombes sans unité close VPRAŠANJA RAZISKOVANJ ZGODNJEGA SREDNJEGA VEKA NA GORENJSKEM ANDREJ VALIČ Gorenjski muzej, Kranj Arheološka raziskovanja zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem so bila v preteklem obdobju številna, vendar bolj ali manj naključna in samo delna (sondažna). Tako nam je doslej znanih 40 krajev z zgod-njesrednjeveškimi staroslovanskimi obeležji. Najbolj številna in znana iz tega časa so staroslovanska grobišča, ki se razlikujejo po številu skeletnih pokopov, mestu grobišča, številu in obliki pridatkov v grobovih ob pokojniku, skupen pa jim je le način pokopa. Najmanj odkrita ali skoraj nič pa nam niso poznana selišča in naselbine, če izvzamemo skromno sondiranje R. Ložarja na Gradišču nad Bašljem leta 1936 in objava izbranega gradiva oziroma izbora v Glasniku muzejskega društva za Slovenijo leta 1939.1 Kulturno in časovno opredeljujemo in povezujemo odkrita staroslovanska grobišča v geografski prostor vzhodnih Alp, kjer v tem prostoru nastopa značilna ketlaška kultura, časovno opredeljena v čas od 9. do 12. stoletja.1 2 Ta kulturna in časovna oznaka je geografsko in časovno posplošena, ker ne upošteva regionalnih značilnosti; ima pa trdno oporo v današnji stopnji stanja arheoloških raziskav gradiva. Bolj zgodnje obdobje od naselitve do frankovske nadoblasti pa je ozemlje Gorenjske v kultumo-materialni sliki nekoliko bolj zapleteno in do sedaj skoraj nerešljivo za arheološko opredeljevanje kulture. Pri pregledu gradiva s tega področja ugotovimo, da nastopa »materialno kulturno prazen prostor« v teku dveh stoletij. Sosednji pokrajini, Koroška in Panonija, sta obeleženi s pojavom tako imenovane »avaro slovanske kulture«. Pri tem moramo izvzeti za naše območje neprepričljiv edinstven in osamljen materialni dokaz o prisotnosti Avara na halštatskem gradišču na Dunaju pri Jereki v zgornji Bohinjski dolini (najdba bronastega pasnega jezič- 1 R. Ložar, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20, 1939, 184, 195; J. Zontar, Zgodovina mesta Kranja (1939) 12. 2 J. Korošec, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka (1952) 50. J. Korošec, Staroslovanska grobišča v severni Sloveniji (1947) 110—113. ka).3 Na osnovi do sedaj znane materialne kulture in najdišč moremo trenutno pisati, da na Gorenjskem ni bil prisoten, vsaj v večjem obsegu ne, avarski etnični element. Bolj zgodnje obdobje zgodovine Slovencev pozna mnogo usodnih političnih preobratov. Pri raziskanem arheološkem gradivu pa nastopajo težave, ker kulturno gradivo ne reagira takoj na zunanje spremembe, ampak šele v več desetletjih ali celo stoletjih.4 Vzemimo samo primer, kakšen je bil potek pokristjanjevanja Slovencev in vpliv oglejske cerkve na način tradicije pokopa. Kako dolgotrajno je bilo vplivanje nam pričajo prisotni predmeti ob pokojniku v grobovih (predvsem železni noži), pri tem pa se pravilna smer pokopa vse do 16. stoletja sploh ni spreminjala (Kranj, Radovljica).5 Drug primer bi lahko navedel s kulturno slovansko enotnostjo, ki se odkriva v prisotnosti obsenčnega obročka ali v osnovnem značilnem tipu keramične posode, ki je podoben na vsem podonavskem prostoru. Vprašanje je določiti čas postopnega sprejemanja in posredovanja teh predmetov na tako obsežnem ozemlju, kjer njihova prisotnost bistveno pomeni označevanje slovanskega etničnega elementa.6 Ali pa vzemimo primer vdora Madžarov v 10. stoletju iz Panonije v vzhodnoalpski prostor in njihove morebitne posledice. Celovitejša podoba takratnega življenja pa je okrnjena tudi zaradi pomanjkljivih raziskav in najdb stanovanjske, stavbarske in duhovne kulture ter ekonomike (trgovina, menjava, komunikacije itd.). Doslej o tem nimamo nikakršnih materialnih dokazov. Najdišča na gorenjskem območju, predvsem kasnoantična gradišča, ki bi vsebovala staroslovansko gradivo, so maloštevilna (primer Gradišče nad Pivko pri Naklem7). Bolj znano je prej omenjeno Gradišče nad Bašljem (nadm. viš. 880 m) pod Storžičem, na katerem so bile odkrite prvine nenehnega življenja od halštatskega obdobja do visokega srednjega veka. Seveda najdenega zgodnjesrednjeveškega gradiva iz tega najdišča ne moremo posploševati za vse območje Slovenije, saj sploh nimamo primerjalnega gradiva iz našega ožjega okolja, predvsem mislim na keramiko in njeno tipsko analizo ter tehnično izdelavo, ki naj bi imela osnovne značilnosti. Težava je tudi v tem, da je na tem gradišču vidnih v tlorisu precej stanovanjskih objektov po polkrožnih med seboj ločenih terasah na južnem pobočju, obdanih s kasnoantičnim zidom (?), ki so nujno potrebne, da se raziščejo. Kljub temu pa bo še otežkočeno in sporno raziskovati kraj zaradi močnih stanovanjskih in zidnih destrukcij, premika mesta in plasti najdb, nenehnega trajanja objektov, retardacije stila na keramičnih predmetih itd. Takih slovanskih gradišč, kot jih pozna npr. Češka, Poljska in Rusija itd., pri nas ne poznamo, ker se je naselitev Slovencev že 3 S. Gabrovec, Nekaj novih staroslovanskih najdb. Arh. vestnik 6, 1955, 137. 4 P. Korošec, Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije. Zgod. časopis 15, 1961, 157—194. J. Korošec, Slawische Frühmittelalterliche Kulturreste in nord-westlichen Jugoslawien und östlichen Alpengebiet. Acta arch. hung. 17, 1965, 59—63. 5 P. Korošec, Kulturna opredelitev slovanskega zgodnjega srednjega veka na ozemlju Vzhodnih Alp. Arh. vestnik 18, 1967, 317—327. 6 J. Korošec, Opredeljevanje arheološkega gradiva. Arh. vestnik 8, 1957,105. 7 A. Valič, Gradišče nad Pivko pri Naklem. Arh. vestnik 19, 1968, 485—508. PREGLEDNA KARTA STAROSLOVANSKIH NAJDIŠČ GORENJSKE------ CARTE SOMMAIRE DES LOCALITÉS Vl= EILLES-SLAVES DE LA HAUTE CARNIOLE IS STAROSLOVANSKIM GRADIVOM IZPRIČANE NASELBINE --- LOCALITÉS ATTESTÉES PAR DES MATÉRIAUX VIEUX-SLAVES □ STAROSLOVANSKA SKELETNA GROBIŠČA BREZ SAKRALNEGA PROSTORA # NÉCROPOLES X SQUELETTES VIEILLES-SLAVES SANS EMPLACEMENT SACRE |X| STAROSLOVANSKA SKELETNA GROBIŠČA S SAKRALNIM PROSTOROM ------- JUL NÉCROPOLES X SQUELETTES VIEILLES-SLAVES X EMPLACEMENT SACRÉ Î POSAMEZNE NAJDBE STAROSLOVANSKIH PREDMETOV — DÉCOUVERTES PARTICULIÈRES D'OBJETS VIEUX-SLAVES 3 TOPILNICA ŽELEZNE RUDE(PLAVZ)-- FONDERIE DE MINERAI DE FER(HAUT-FORNEAU) "JM JiJ i ^ j \ i v- ..J »f/“* Ä ' ' " * * 3 * ' ' ■ jr'W'W' - m .....-, ..V' I.. ) il t S staroslovanskim gradivom izpričane naselbine — Localités attestées par des matériaux vieux-slaves: 1. Gradišče nad Bašljem 2. Kranj 3. Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem, Milharjev hrib Staroslovanska skeletna grobišča brez sakralnega prostora — Nécropoles à squelettes vieillès-slaves sans emplacement sacré: 4. Bled (Brdo, Na sedlu pod blejskim gradom, Mlino, na Pristavi, Rečica, Želeče) 5. Kokrica pri Kranju 6. Kranj (na Laborah, Gorenja Sava, Mestna hiša) 7. Mengeš 8. Mlaka pri Kokrici 9. Smokuč pri Žirovnici (v središču vasi in na zahodni strani vasi) 10. Spodnje Duplje 11. Spodnje Gorje pri Bledu 12. Srednje Bitnje pri Kranju 13. Srednja vas v Bohinju (na Podonjicah, na Žalah) 14. Suha pri Predosljah 15. Zasip pri Bledu 16. Žirovnica Staroslovanska skeletna grobišča s sakralnim prostorom — Nécropoles à squelettes vieilles-slaves à emplacement sacré: 17. Bled—Otok 18. Britof pri Kranju 19. Drulovka pri Kranju 20. Komenda 21. Kranj 22. Radovljica 23. Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem Posamezne najdbe staroslovanskih predmetov — Découvertes particulières d’objets vieux-slaves: 24. Češnjica v Bohinju 25. Hudo pri Kamniku 26. Kamnik 27. Poljšiška jama pri Zgornjih Gorjah 28. Predtrg pri Radovljici 29. Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem Topilnica železne rude (plavž) — Fonderie de mineral de fer (hautfourneau) : 30. Nomenj v Bohinju v začetku domnevno osredotočila v obstoječa kasnoantična naselja in kultivirana okolja.8 Če predpostavljamo, da so bili prvotni stanovanjski in gospodarski objekti leseni, moremo komaj pričakovati, da bi lahko odkrili zaradi neobstojnosti gradiva in neprimernega terena kakršnokoli določnejšo materialno oporo, ki bi jo lahko z večjo gotovostjo časovno in kulturno vrednotili. Omenil bi rad tudi najbolj zgodnje obrambne fevdalne objekte, ki jih je nekaj na tem območju in zaslužijo raziskovalno pozornost.9 Poimensko bi omenil grad Bossisen10 11 in grad na Milharjevem hribu nad Poženkom pri Cerkljah na Gorenjskem,11 ki sta z listinami izpričana že v 10. stoletju. Nastajanje teh gradov oziroma obrambnih stolpov se označuje kot dokončen prehod v zgodnje fevdalno obdobje in pomeni velik družbeni — socialni in ekonomski preobrat v odnosih takratnih ljudi. V raziskovalnem načrtu bi bilo treba najprej sistematično odkrivati veliko staroslovansko grobišče ob farni cerkvi v Kranju, ki nam je do sedaj znano le delno; to je na južni,12 zahodni13 in vzhodni strani14 cerkve. Do sedaj je odkritih že prek 600 staroslovanskih grobov, med katerimi ima ena tretjina kulturnomaterialne pridatke. Novi skeletni grobovi in odkrivanje sakralne arhitekture15 na severni strani obstoječe farne cerkve pa bo brez dvoma nudilo različno in številnejše arheološko gradivo, ki bo bolj točno opredeljevalo in razmejevalo časovni in kulturni odnos na kranjskem prostoru. Naselbina Kranj je imela pomembno središčno, politično, gospodarsko, trgovsko in menjalno vlogo v pokrajini ter pomembno povezavo po tovornih poteh prek alpskih prehodov z bližnjimi in daljnjimi sosednjimi pokrajinami: Koroško, Primorsko, Furlanijo in Panonijo. Bodoča izkopavanja pa bi utegnila v večji meri osvetliti pomemben vpliv in odnos materialne kulture staroselskega prebivalstva na novonaseljene Slovence. 8 M. Kos, Starejša naselitev na Kranjski ravnini. 900 let Kranja, Spominski zbornik (1960) 52—53. M. Kos, Gradišče in Gradec v slovenskem srednjem veku. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 22, 1941, 117. 9 I. Komelj, Gradovi na Gorenjskem. Varstvo spomenikov 12, 1967 (1969) 17. 10 P. Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 19, 1938, 3, 4. M. 2ontar, M. Zupančič, Terenske raziskave gradov na Gorenjskem. Varstvo spomenikov 12, 1967 (1969) 23. 11 I. Lavrenčič, Zgodovina cerkljanske fare (1890) 3, 7. 12 J. Kastelic, Staroslovanski Kranj. 900 let Kranja, Spominski zbornik (1960) 42—49. 13 A. Valič, Staroslovanski Kranj. Arh. vestnik 18, 1967, 417. 14 Ta predel so delavci Gorenjskega muzeja s sodelovanjem arheološkega seminarja filozofske fakultete v Ljubljani izkopavali leta 1969/70. 15 Na severni strani smo odkrili kripto pokopališčne kapele, ki jo historični viri omenjajo od konca 13. stoletja dalje. J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja (1939) 60 , 218, 243. KRANJ, farna cerkev (izkopavanja 1969-70). Staroslovanski ženski skeletni pokop na deski (grob 1) s položajem pridatkov: 1. bronasta dvoramna fibula s stilizirano predstavo orla (sl. 1) 2. bronasta dvoramna fibula s stiliziranim rastlinskim okrasom (sl. 2) 3. bronast prstan z rombično razširjeno prednjo ploskvico okrašeno s krožci in piko v obliki križa (sl. 3) T. 1: 4. nesklenjen bronast obsenčni obroček s sploščeno S-zanko in kvačico in nesklenjen bronast obsenčni obroček z enojno odebelitvijo na konceh 5. nesklenjen bronast obsenčni obroček s sploščeno S-zanko in kvačico in nesklenjen bronast obsenčni obroček z enojno odebelitvijo na konceh 6. nesklenjen bronast prstan (iztegnjen) polkrožnega preseka 7. nesklenjen bronast prstan s presegajočimi konci, polkrožnega preseka 8. nesklenjen bronast prstan (iztegnjen) polkrožnega preseka 9. 10, 11. živalski zobje 12. ogrlica iz polžastih svitkov. KRANJ, eglise paroissiale (fouilles 1969-70). Sépulture à squelette de femme vieille-slave, sur planche (tombe 1) avec position du mobilier: 1 1. fibule à deux bourrelets en bronze, avec représentation stylisée d’un aigle (fig. 1) 2. fibule à deux bourrelets en bronze, avec un ornement végétal stylisé (fig. 2) 3. bague en bronze avec plaquette avant élargie en rhombe, ornée de petits cercles et d’un point en forme de croix (fig. 3) P. 1: 4. anneau aux tempes en bronze non fermé, avec boucle en S-aplatie et crochet et anneau aux temps en bronze non fermé avec un bourrelet unique aux extrémités D. anneau aux tempes en bronze non fermé, avec boucle en S-aplatie et crochet et anneau aux tempes en bronze non fermé avec un bourrelet unique aux extrémités 6. bague en bronze non fermée (allongée) de section semi-circulaire 7. bague en bronze non fermée aux extrémités débordant, de section semi-circulaire 8. bague en bronze non fermée (allongée) de section semi-circulaire 9. 10, 11. dents d’animaux 12. collier d’eoroulements en spirale T. 1 RÉSUMÉ Questions des recherches du haut moyen âge en Gorenjsko (Haute Carnïole) Il y a eu des recherches archéologiques du haut moyen âge en Gorenjsko (Haute Camiole) en de nombreux endroits, mais elles n’ont été que partielles. Sont connues avant tout les nécropoles à squelettes vieillesslaves, et pour ainsi dire pas du tout les habitats ou les localités. L’unique exception est l’habitat en partie découvert de Gradišče nad Bašljem au pied du Storžič, où R. Ložar a fait des recherches en 1936 et découvert la vie continue de la période de Hallstatt, en passant par la période antique, au haut moyen âge. La Haute Camiole s’insère géographiquement dans l’espace des Alpes Orientales, peuplé par les Slovènes au début du 7e siècle. D’après les sources historiques actuelles, on connaît le cadre temporel; cependant la période plus ancienne n’est pas découverte et indéterminée par les objets archéologiques. Sur notre territoire il y a au cours de deux siècles »un espace de culture matérielle vide«. Une exception est la découverte d’une languette de ceinturon en bronze de l’habitat hallstattien de Dunaj près de Jereka à Bohinj, qui est cependant une découverte isolée. La période plus ancienne de l’histoire des Slovènes connaît beaucoup de revirements politiques, pourtant les matériaux de la culture matérielle ne réagissent pas aussitôt aux changements extérieurs. La connaissance d’une image plus homogène de la vie d’alors est également tronquée par suite de recherches défectueuses des habitats et des localités, où l’on pourrait découvrir les éléments de l’architecture et l’économie. En partie nous connaissons déjà l’habitat précédemment mentionné de Gradišče nad Bašljem, où l’on a découvert aussi de la céramique; cependant nous ne pouvons pas généraliser ses types pour tout le territoire. Les localités, telles que les connaît le reste du monde slave, n’ont pas été découvertes chez nous parce que le peuplement des Slovènes s’est concentré dès le début dans les lieux existants de l’antiquité avancée et les milieux cultivés. Méritent l’attention des rechercheurs aussi les premiers ouvrages féodaux, les tours de défense, dont quelques-unes se trouvent sur ce territoire. Dans le projet de recherches futur il faudrait d’abord découvrir systématiquement les nécropoles à squelettes plus importantes dans les centres des régions (Kranj, Bled), où sur la base de matériaux archéologiques différents et plus nombreux on pourrait déterminer avec plus de précision et délimiter temporellement la culture matérielle du haut moyen âge sur ce territoire. EMONA V POZNI ANTIKI LJUDMILA PLESNIČAR-GEC Mestni muzej, Ljubljana Razgibano obdobje pozne antike je brez dvoma močno vplivalo na Emono, ki je bila s svojo lego ob magistrali prizadeta priča številnim dogajanjem. Tako že v vojni med Teodozijem in Maksimom. Po letu 383, ko ga je britanska vojska oklicala za cesarja, je Maximus prodiral preko Galije, Italije in Akvileje v Panonijo ter se po obleganju Emone napotil proti Sisciji, kjer ga je Teodozijeva konjenica premagala in pognala v beg njegove čete.1 Po odločilnem spopadu leta 388 pri Ptuju, ki se je odločil v Teodozijevo korist, je Maximus zbežal v Akvilejo.1 2 Teodozius ga je sledil po stari vojaški poti Celeia—A trans—Emona. Emonci so takrat sprejeli Teodozija z vsem sijajem, ki so ga premogli.3 O tem, da bi Maximus pri svojem pohodu in umiku Emono tudi zasedel, viri ne govorijo. Verjetno je Emona ostala nepoškodovana kakor Poetovio, saj je bilo emonsko obrambno obzidje v tistem času še močno. Morda so tedaj zazidali stranske izhode. Pri izkopavanju severnih utrdb Emone leta 1961/62 smo zasledili dvoje, v pozni antiki zazidanih stranskih vrat. Enako sliko daje južno obrambno zidovje na Mirju, ki ga je odkopal W. Schmid.4 Prav gotovo pa ni Maximus ne pri obleganju Emone, ko je prodiral iz Italije proti Sisciji, ne ko se je premagan vračal v Akvilejo, prizanesel okolici in naselju zunaj obzidja. Dve razrušeni stavbi izven mestnega areala — ena pod Srednjo ekonomsko šolo v Gregorčičevi ulici, odkopana leta 19335 ter druga, na Trgu MDB, odkopana leta 1965,6 kjer je bil najden izgubljen Teodezijev novec, kovan med leti 375—383, v izravnanih ruševinah — sta dokaz, da je bila katastrofalna razrušitev v zvezi z nemirnim časom te državljanske vojne. Arheološka odkritja zadnjih let počasi, vendar zanesljivo dopolnjujejo pisane vire o vznemirljivem obdobju petega, morda še šestega stoletja in obenem nakazujejo urbanistično shemo tedanjega mesta. Tako 1 J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki. Dela SAZU 4 (1950) 62. Latini Pacati panegyr. Theodosio dictus, 34. 2 O. Seeck, Geschichte des Untergangs der antiken Welt 5 (1913) 215. 3 PqcsIus 37. * W. Schmid, Emona. Jahrh. f. Altkde. 7, 1913, 67. 5 R. Ložar, Glasnik Muz. druš. za Slovenijo 14, 1933, 37. ‘ Lj. Plesničar-Gec, Zaščitno izkopavanje rimske stavbe ob Tržaški cesti v Ljubljani. Arh. vestnik 17, 1966, 435—463. se je pokazala skupina javnih zgradb, ki so imele v pozni antiki centralno vlogo. Med Gregorčičevo in Erjavčevo cesto, na lokaciji telovadnice Osnovne šole Majde Vrhovnik, to je v insuli XXXII ob zahodnem emonskem obzidju, smo v letu 1969 odkopali poznoantični baptisterij pravokotnega tlorisa z oktogonalno piscino. Na zahodu in severu je baptisterij vezan z zgradbo, ogrevano s toplim zrakom in tlakovano z mozaiki, morda škofijsko palačo. Na jug mu je prizidan z mozaikom okrašen, nad 15 m dolg portik, ki vodi morda v še neodkrito škofijsko cerkev. Napisi v muzivnih tleh baptisterija spričujejo imena donatorjev: Ursus, Archelaus z ženo Honorato, Marcellina, Theodora. V tleh portika ohranjeni napis pa z besedami: Archidiacono Antioco Battesterium Et Porticus Cum Gloria Et Laetitia Perfectum Est, spričuje namen in oznako obeh objektov. Obstoj cerkvene občine je dokazan s pismi sv. Hieronima (350—419).7 Eno izmed pisem je namenjeno pobožnim devicam v Emoni, drugo menihu Antoniju- Dalje, leta 381 se je cerkvenega zbora v Akvileji udeležil emonski škof Maximus.8 Na zborovanju v Gradežu,9 med leti 571—577 je zaključni protokol podpisal tudi emonski škof Patricius. Življenje Emone se je moralo končati pred vpadom Slovanov, kar je dokazano z begom prebivalcev pod vodstvom škofa Joannesa v Novi Grad v Istri.10 11 Novo odkrite ostanke sakralne arhitekture lahko vključimo prav v te historične podatke. Debel sloj žganine, ki smo ga našli po površini izkopanih objektov, kažejo na hitro in katastrofalno razrušitev. V kolikor pa so objekti preživeli vpad Hunov in opustošenje Emone leta 452,11 jih moremo smatrati za priče prehoda iz pozne antike v zgodnji srednji vek. Arhitektonski kompleks sakralnih stavb med Gregorčičevo in Erjavčevo cesto pa se hkrati vključuje v emonski upravni center, ki je bil v zadnjih petih letih raziskan od Igriške do Gradišča ter od Gregorčičeve do Rimske ceste, to je ob sečišču ulic cardo maximus in decumanus maximus. V zadnjih petih letih smo na tem predelu odkrili del foruma s profano baziliko in tržne objekte. Rezultati kažejo, da je v drugem ali tretjem stoletju bila na tržne zgradbe, ki so se razprostirale vzdolž Gregorčičeve ulice in deloma Gradišča ob vzhodnem robu foruma, prislonjena basilica profana, ki je — predelana — opravljala svojo funkcijo še v obdobju četrtega in petega stoletja ter prav gotovo dočakala zmagoslavni prihod Teodozija in hunski vpad. Po katastrofalni razrušitvi Emone in magistratnega centra, je zrasla na izravnanih ruševinah okrogla stavba, premera 15 m, debeline zidov 1.50 m, zgrajena iz ostankov porušenega foruma. Poznoantična kapitela 7 Sv. Hieronima izbrana pisma 1, ed. F. Lukman (1941) 272. J. Šašel, Emona. RE Suppl. Il (1968) 568. 8 J. Šašel, o. c. 568 (S. Ambrosii opera, Migne PL XVI col. 934, 59 et 939, 76). 9 J. Šašel, o. c. 576 (MGH LL3 II 588). F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev 1 (1902) št. 85. 10 J. Klemenc, Zgodovina Emone v Zgodovini Ljubljane 1 (1955) 356. J. Rus, Joannes zadnji škof panonske a prvi istrske Emone. Glasnik Muz. druš. za Slovenijo 20, 1939, 152 ss. 11 J. Klemenc, o. c. dveh pilastrov,12 velikosti 32 X 40 cm, 43 X 21 cm, vzidana v temelje sosednje sedaj porušene stavbe Doma visokošolk: na Gradišču, bosta morda pomagala razrešiti namen okrogle stavbe na nekdanjem forumskem prostoru in s tem morda zapolnila vrzel 6. stoletja, vrzel prehoda iz pozne antike v zgodnji srednji vek (sl. 1, 2). Tudi izkopanine na lokacijah insule XXX in XXIX na novem Trgu revolucije ob severnem obzidju Emone ter insule XV na Jakopičevem vrtu13 ob jugovzhodnem vogalu rimskega mesta, dokazujejo življenje po razrušitvi Emone, čeprav spričujejo ognjišča, ki smo jih zasledili v insuli XXX, ter tanek sloj glinastega tlaka na razvalinah insule XV, le skromno obnovljena bivališča. Sl. 1. Ljubljana, Ferantov vrt (Gradišče 14) — insula XX. Kapitel pilastra Fig. 1. Ljubljana, le jardin de Feranit (Gradišče 14) -— insula XX. Chapiteau d’un pilastre 12 Najbližje analogije podobnih kapitelov pilastrov: Kapitel z Medulinske ul. v Puli (B. Marušič, Kasnoantička i bizantinska Pula [1957] T. 13: 2). Kapitel pilastra iz Virunuma (R. Noll, Frühes Christentum in Österreich [1954] Abb. 22). 13 Lj. Plesničar-Gec, Jakopičev vrt (1963). Sl. 2. Ljubljana, Ferantov vrt (Gradišče 14) — insula XX. Kapitel pilastra Fig. 2. Ljubljana, le jardin de Ferant (Gradišče 14) — insula XX. Chapiteau d’un pilastre Srednjeveška Ljubljana je zrastla iz ostankov emonskih ruševin kot kažejo izkopani temelji nosilnih zidov emonskih hiš. Dokumentacija zadnje gradbene faze je prav zaradi srednjeveških posegov otežkočena. Spremnega gradiva, predvsem drobnih najdb, ki bi datirale poznoantična obnovitvena dela, ni bilo mogoče zaslediti. Nasprotno pa je gradivo, ki spremlja katastrofalno razrušitev Emone, mnogoštevilno. Nahaja se v debelem sloju žganine in pod njo. Bogato so zastopane čebuličaste fibule iz prehoda 4. v 5. stoletje, glazirane oljenke in plitve glazirane skodele z navzven zavihanim ustjem, dalje rdeče-sivo pečene nizke cilindrične skodele,14 kosi steklenih čaš svetlozelene barve s klekastim ustjem in stekleničke s kroglastim trupom in vboklim dnom.15 Dokaz poznoantič-nega življa v Emoni je tudi srebrni uhan s prirezano masivno kocko z insule XV. Najden je bil v humozni plasti 60 cm pod površino (sl. 3).16 Sl. 3. Ljubljana, Jakopičev vrt (Mirje 4) — insula XV. Srebrn uhan s kocko Fig. 3. Ljubljana, le jardin de Jakopič (Mirje 4) — insula XV. Boucle d’oreille d’argent avec un cube Točnejšo podobo Emone v pozni antiki bo dala šele sistematična obdelava drobnega gradiva z analizo novo odkopane poznoantične arhitekture, epigrafsko gradivo starokrščanskega objekta ob šoli Majde Vrhovnik in obdelava številnega numizmatičnega materiala iz zadnje gradbene faze. RÉSUMÉ Emona dans l’antiquité avancée Les fouilles archéologiques des dernières années complètent lentement, mais sûrement les sources écrites sur la période agitée du 5e et peut-être aussi du 6e siècle, et à la fois elles indiquent le schéma urbanistique de la ville d’alors. Ainsi est apparu un groupe de bâtiments publics, qui avaient un rôle central dans l’antiquité avancée. Entre les rues Gregorčič et Erjavec, près de l’enceinte occidentale d’Emona, c’est-à-dire dans l’insula XXXII, nous avons déterré en 1969 un baptistère de l’antiquité avancée au plan de base rectangulaire avec une piscine octogonale. A l’ouest et au nord, le baptistère 14 Ta zvrst keramike je prisotna v vseh poznoantičnih plasteh. V Emoni je bila v uporabi od 3. stoletja dalje. 15 S. Petru, Antično steklo iz dolenjskih grobov. Razprave SAZU 6, 1969, 176. Oblikovno sorodne stekleničke je odkopala v poznoantični plasti na Bregu pri Ptuju I. Mikl-Curk (Arh. vestnik 15-16, 1964-65 [1965] T. 1: 8 in T. 3: 15). 11 L. Bolta, Nécropole du bas — empire à Rifnik près de Šentjur. Inventaria arch. 12, 1969, Y 115: 1. B. Marušič, Arh. vestnik 6, 1955, T. 3: 9. est relié au bâtiment, chauffé à l'air chaud et pavé de mosaïques, peut-être le palais épiscopal. Au sud lui est rattaché un portique de plus de 15 m de longueur, décoré d’une mosaïque, qui mène peut-être è l’église épiscopale non encore découverte. Les inscriptions dans le sol mosaïqué du baptistère attestent les noms des donateurs: Ursus, Archelaus avec sa femme Honorata, Marcellina, Theodora. Sur le sol du portique est conservée l’inscription conçue en ces termes: Archidiacono Antioco Battesterium Et Porticus Cum Gloria Et Laetitia Perfectum Est, qui atteste l’intention et la désignation des deux ouvrages. L’épaisse couche de restes brûlés que nous avons trouvée à la surface des ouvrages déterrés, indique ime destruction rapide et catastrophique. Mais si les ouvrages ont survécu à l’incursion des Huns et à la dévastation d’Emona en 452, nous pouvons les considérer comme les témoins de la transition de l’antiquité avancée au haut moyen âge. Le complexe architectural des bâtiments sacrés s’incorpore à la fois au centre administratif d’Emona, qui se trouve au point d’intersection des rues cardo maximus et decumanus maximus. Dans les dernières années nous avons découvert dans ce secteur une partie du forum avec une basilique profane et des ouvrages de marché. Après la destruction catastrophique d’Emona et du centre municipal, sur les ruines aplanies on a érigé un bâtiment rond, d'un diamètre de 15 m et d’une épaisseur de murs de 1,5 m, avec les restes du forum détruit. Deux chapiteaux de deux pilastres de l’antiquité avancée, trouvés au voisinage immédiat, aideront peut-être à résoudre la destination du bâtiment circulaire sur l’ancien emplacement du forum, comblant peut-être par là la lacune du 6e siècle, la lacune du passage de l’antiquité avancée au haut moyen âge. La preuve de la vie dans l’antiquité avancée à Emona, ce sont les nombreux menus matériaux: les fibules de l’antiquité avancée, les céramiques et la boucle d'oreille d’argent avec un cube massif tronqué de l’insula XV. Une image plus exacte d’Emona dans l’antiquité avancée sera donnée seulement par le traitement systématique des menus matériaux, l’analyse de l’architecture récemment déterrée de l’antiquité avancée, les matériaux épigraphiques du bâtiment vieux-chrétien et le traitement des nombreux matériaux numismatiques de la dernière phase de construction d’Emona. PREDMETI IZ OBDOBJA SELITVE NARODOV V ZBIRKI PTUJSKEGA MUZEJA IVA MIKL-CURK Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana Pri ponovni inventarizaciji rimskega materiala arheološke zbirke Pokrajinskega muzeja v Ptuju (med leti 1958 in 1963) je bilo moči poleg nekaterih že objavljenih predmetov1 opaziti še nekaj predmetov, ki jih je oblikovno treba izločiti iz čisto rimskodobnega materiala zbirke. Ta sestavek naj jih predstavi in opozori tudi s te plati na potrebo kataloških objav naših muzejskih zbirk. Poleg predmetov, ki jih predstavljamo, sodimo namreč, da bo mogoče med poznoantičnim materialom ptujske muzejske zbirke določiti še kateremu predmetu kot čas nastanka obdobje Atilovih pohodov in obdobje po razpadu zahodnorimskega cesarstva. Skromno skupino predmetov, ki jih po analogijah ne moremo datirati pred 5. stoletje ali jih moremo staviti tudi v čas selitve narodov, začenjamo z: 1. bronasto fibulo v obliki goloba (sl. 1). Lok fibule je ulit v obliki goloba z rahlo razprostrtimi krili. Prehod med vratom in hrbtom ptice je nakazan z dvema profiliranima trikotnikoma, rob repa pa je po ulivanju okrašen s tenko lomljeno črto. Pod repom je fiksirana na uliti kvačici krajša peresovina iz žice. Igla je fragmentirana; d. 3,8 cm. Najdišče fibule je podrobneje neznano, skoraj gotovo območje Ptuja, inv. št. PMP 1038. Fibula izhaja iz oblikovne zakladnice rimske provincialne umetne obrti,1 2 povsem analogno kolenčastim fibulam iz Poetovija je oblikovana peresovina in vrezana lomljena črta obravnavane fibule. Vendar poznamo tudi malone analogne fibule iz grobišč 5. in 6. stoletja, in to iz grobišč z močno rimsko tradicijo.3 2. Kot naslednji omenjam velik biser iz kalcedona, sodčaste oblike; d. 3,8 cm, š. 2,7 cm. Najdišče neznano, zelo verjetno območje Ptuja, inv. št. PMP 1008. Predmet je značilen magični prispevek za meč iz 5. st.4 1 Z. Vinski, Atti del VI. Congresso Internazionale delle Scienze Preistoriche e Protostoriche V—Vili (Roma 1966) III, 147 ss. I. Miki, Arh. vestnik 15—16 1964-65 (1965) 271. Ista, Časopis za zgod. in narod. 2, 1966, 61, op. 30. 2 E. Patek, Verbreitung und Herkunft der römischen Fibeltypen von Pannonien. Diss. Pann. 19 (1942) 125 ss. Vendar opozarja, da morejo biti nekatere te fibule že iz časa preseljevanja narodov. Fibulo tega tipa je našel tudi v grobu na Rifniku L. Bolta, prim. referat v Kranju leta 1969. 3 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien. Abhandl. d. Bayer.Akad. 55 A (1962) 108—111. Z. Vinski. Vjesnik Arh. muz. Ser. 3. 3. 1968, 134 ss. 4 J. Werner, o. c. 82, op. 4. Isti, Beiträge zur Archäologie des Attilareiches (1956) 26 ss. 3. Sledita dve fragmentirani bronasti zapestnici z verjetno nesklenjenima koncema. Sl. 1. Ulita bronasta fibula v obliki goloba Fig. 1. Fibule de bronce coulée en forme de pigeon a) Prva je vlita in ima masiven lok okroglega prereza, pač pa votla, lijakasto razširjena konca, od katerih je ohranjeni graviran po vrhnji strani (sl. 2); premer 6,9 cm. Sl. 2. Masivna bronasta zapestnica z votlim, trobljastim koncem Fig. 2. Bracelet en bronze massif à extrémité creuse, en forme de trompe b) Polovica zapestnice, katere lok je z gravurami okrašen bronast trak, delno ohranjeni konec pa je po odebljenem prehodu iz loka lijakasto razširjen in votel; premer 8 cm (sl. 3). Obe zapestnici sta iz točneje neznanega najdišča, verjetno z območja Ptuja, ker sta bili že dolgo v depoju muzeja. Inv. št. PMP 11226. O podobnih zapestnicah je dosti govora v literaturi, vendar jih je v podrobnosti še vedno dokaj težko opredeliti. Tipološko izhajajo iz anti- ke, razširjene pa so še enako v zgodnji srednji vek.5 Našima zapestnicama pa je vendarle težko najti povsem analogne primere in ju točno datirati. Prvi (a) je še naj bližje predmet iz Linza,6 drugi (b) pa bi morda našli analogije celo prej med rimskodobnim kot med mlajšim materialom.7 4. Temu gradivu bi morda mogli pridružiti še dve preprosti bronasti pinceti, uviti iz pločevinastega traku (d. 7,2 cm in 9,5 cm). Ena od obeh pincet je bila najdena pri izkopavanju 3. mitreja, za drugo pa podrobno najdišče ni znano. Inv. št. PMP 4059 in 7927 (M 109). Ta vrsta pincet je bila dokaj v rabi tudi v 5. stoletju.8 Kot smo že rekli, nikakor ne sodimo, da je s tem okvirnim prikazom nekaj predmetov izčrpana izpovedna vrednost stare ptujske zbirke za čas prehoda iz antike v zgodnji srednji vek v Ptuju. Nasprotno. Podrobnega študija je treba še zlasti zbirki poznoantičnih drobnih predmetov, predvsem zapestnic in pasnih spon, ki z objavo materiala iz grobišča na Zg. Bregu še zdaleč ni v celoti predstavljena.9 Objavljeno je doslej namreč le gradivo, ki ga je bilo nesporno moči pripisati temu grobišču. Drugega materiala, najdb pri neznanih in nezabeleženih posegih v območje grobišča na Bregu in iz drugih predelov Ptuja pa je v zbirki še vedno dosti veliko število in za marsikateri predmet, ki je med tem gradivom, bo verjetno kmalu jasno, da je nastal po letu 400. Ob tem je treba nujno spet poudariti dejstvo, da je ptujska arheološka zbirka dobivala le malo gradiva od drugod in da je za večino gradiva, 5 Z. Vinski, Materiali VI. kongresa jugoslovanskih arheologa (1964) 23 ss. J. Kastelic, Dela SAZU 13 (1960) 24. H. Dolenz, Carinthia I 150, 1960, 736. Â. Cs. Sós. Arch. Ért. 88, 1961, 32 ss. 6 H. Ladenbauer-Orel, Linz-Zizlau (1960) T. 1, grob 5. Za opozorilo o literaturi se najlepše zahvaljujem dr. P. Korošec. 7 M. Evelein, Germania 20, 1936, 110 ss. E. Birley, Society of Antiquaries of Newcastle upon Tyne (1963) 5 ss. V muzeju v Szombathelyju hranijo slično gradivo celo iz flavijskih. grobov, po podatku, ki mi ga je dal dr. T. Szent-léleky. 8 J. Werner, Beiträge zur Archäologie des Attila-Reiches (1956) tabele. 9 I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. 2, 1966, 46 ss. ki ga muzej hrani brez najdiščnih podatkov, zelo verjetno, da je s ptujskih arheoloških terenov. Našemu sestavku je bil namen zgolj prikazati dejstvo, da more tudi stara arheološka zbirka ptujskega muzeja še nekaj prispevati k poznavanju Ptuja med antiko in zgodnjim srednjim vekom in to ob rezultatih terenskega raziskovanja J. Klemenca, P. in J. Korošca.10 11 Skleniti pa moramo sestavek z mislijo, ki jo bodo verjetno nadaljnje raziskave vedno bolj podprle. Ta misel je že našla svoje mesto v literaturi,11 izvajanja našega sestavka pa jo verjetno tudi podpirajo v neki meri. Verjetno ni naključje, da ugotavljamo vedno spet pri obravnavanih predmetih iz časa, ki vodi v zgodnji srednji vek, in to v najdišču, kakršno je Ptuj, močno antično tradicijo. Rimska provincialna civilizacija je bila brez dvoma tako močna, da je morala tudi na naših tleh vplivati na nastanek materialne kulture stoletij, ki so sledila antiki, in tudi iz antike podedovani element je moral biti v materialni kulturi prebivalcev, živečih med antiko in zgodnjim srednjim vekom na območjih naših velikih rimskih mest prav močan. RÉSUMÉ Quelques objets de la période de la migration des peuples dans la collection du musée de Ptuj L’article présente quelques objets, notés lors du nouvel inventaire de la collection romaine du musée de Ptuj. Ces objets, typologiquement, n’ont pas tout à fait leur place dans le cadre de la collection de la période romaine. L’article présente plus en détail: 1. un fibule en bronze en forme de pigeon 2. une perle de calcédoine 3. a et b. deux bracelets de bronze avec des extrémités creuses, élargies en forme de trompe 4. deux simples pincettes de bronze. Le but de l’article est d’attirer l’attention sur le fait qu’il faudra traiter encore systématiquement les matériaux de la période romaine avancée de la collection du musée de Ptuj, et aussi que la vieille collection du musée de Ptuj peut encore contribuer en bien des points à la connaissance de l’antiquité et du haut moyen âge. Ce n’est probablement pas un pur hasard que dans tous les objets traités on puisse observer une assez forte tradition culturelle de l’artisanat romain provincial. La civilisation provinciale romaine a certainement sur notre sol aussi influé sur les cultures qui l’ont suivie. 10 J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki. Dela SAZU 4 (1950). J. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu. Dela SAZU 1 (1950). Isti, Slovansko svetišče na Ptujskem gradu. Dela SAZU 6 (1948). Isti, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Dela SAZU 6 (1951). P. Korošec, Slovanske najdbe zgod. srednjega veka na Panorami v Ptuju v Arheoloških poročilih. Dela SAZU 3 (1950) 73. Ista, Arh. vestnik 19, 1968, 287 ss. 11 J. Kastelic, Arh. vestnik 15-16, 1964-65 (1965) 112 ss. Z. Vinski, glej op. 1 in 5. I. Mikl-Curk, Časopis za zgod. in narod. 2, 1966, 60. POZNOANTIČNO GROBIŠČE NA RIFNIKU PRI ŠENTJURJU LOJZE BOLTA Pokrajinski muzej, Celje Na vrhu Rifnika je najkasneje v 2. stoletju n. št. nastala poleg prazgodovinske antična naselbina. Številne najdbe pričajo o tem. O antičnih novcih 2. in 3. stoletja poroča že W. Schmid.1 Pri izkopavanjih v letih 1962 in 1963 smo našli še nove dokaze za tako zgodnjo datacijo antične naselbine na Ritniku. Navedel bi le keramiko, Hadrijanov novec in sidrasto fibulo.1 2 Po dosedanjih rezultatih Schmidovih in kasnejših raziskovanj pa vemo, da je naselbina trajala do konca 6. stoletja n. št. O tem pričajo temelji posameznih stavb, odkritih v letu 1963 in Atalarikov novec, ki ga je na naselbini odkril W. Schmid.3 Za zadnjo trditev je najlepši dokaz grobišče. Na najdbo nas je opozorila lastnica F. Bohinc. V letih 1962 in 1963 je bilo odkritih 29 grobov, v letu 1967 smo odkrili nadaljnjih 64 grobov, leta 1968 pa še 16 grobov. Tako poznamo danes z grobišča na Ritniku vsega 109 grobov (sl. 1 v prilogi).4 Grobišče leži na jugozahodni strani hriba, kakih 60 m pod naselbino. Grobovi ležijo v bolj ali manj ravnih vrstah. Vsi skeleti so obrnjeni z glavo proti vzhajajočemu soncu (sl. 2 v prilogi). Majhni odkloni proti severu ali jugu, po mnenju večine strokovnjakov nastopajo zato, ker so se ravnali po sončnem vzhodu dneva pokopa. O legi mrtveca v grobu v odnosu na vzhajajoče sonce je vrsta teorij. Nekateri si razlagajo ta pojav z vplivom krščanstva, ki se čuti z nastopom cesarja Konstancija in se za vladanja Valensa širi med germanskimi plemeni. Drugi vidijo v tem vpliv pontsko-podonavskega kulturnega kroga, ki se opira na stare tradicije.5 D. Dimitrijevič meni, da je običaj, mrliča obrniti proti sonč- 1 W. Schmid, Das ostgotische Dorf auf dem Reichenegg bei Anderburg. Untersteirischer Kalender 1944, 77—80. 2 V. Kolšek, Rifnik v antiki. Celjski zbornik 1965, 283. 3 W. Schmid, o. c. 80. 4 V. Kolšek, Rifnik v antiki. Celjski zbornik 1965, 290 ss. L. Bolta, Rifnik (Arheološki izsledki in problematika). Arh. vestnik 18, 1967, 397—416; Isti, Rifnik (Prazgodovinska in poznoamtična naselbina in poznoantično grobišče). Celjski zbornik 1968, 209—225. 5 D. Dimitrijevič, Gepidska nekropola »Kormadin« kod Jakova. Rad Voj-vodj. muz. 9, 1960, 9. nemu vzhodu vezan na latenodobne kulture, kjer so pojavi solarnih simbolov zelo pogosti.6 7 8 Lega rok pri rifniških skeletih je dokaj različna. Običajno so roke položene ob telesu, v posameznih primerih počivajo v naročju. Včasih je samo ena roka položena ob telesu, druga pa počiva v naročju. Noge so v iztegnjenem položaju, razen v dveh primerih, ko so spodnje okončine prekrižane. Posamezni skeleti, ki ne kažejo sledov kasnejšega prekopavanja ali namernega ropanja groba, so ohranjeni brez lobanje, npr. skelet 32. S podobnim pojavom se srečujemo tudi na grobišču iz 6. stol. n. št. v Kormadinu.7 Tudi za ta pojav razlage zaenkrat še nimamo. Ta običaj so v Jugoslaviji ugotovili še na avaro-slovanskem grobišču v Brodskem Drenovcu in na slovansko-madžarskem grobišču »Velika humka« pri Batajnici.8 J. Eisner vidi v tem običaju sarmatski vpliv.9 Omenil bi še posebnost, ki smo jo opazili pri skeletu 56. Na lobanji je dobro vidna namerna deformacija. Pojav ni pogost, pojavlja se pa predvsem pri sar-matskih in germanskih plemenih.10 11 Opis grobnih najdb iz leta 1967 in 1968 V grobu 30 je bil samo fragment koščenega glavnika pri glavi. Ob vsaki strani lobanje groba 35 je bil po en bronast uhan s kocko, pri naslednjem grobu pa na vsaki strani po en bronast uhan s košarico. Pri prstih desne noge groba 37 je bil poveznjen fragmentiran lonec, v katerem je bil kos železa in nekaj steklenih jagod ogrlice. Skelet 38 je bil pri glavi obložen z vencem kamenja. Okrog vratu smo našli manjšo ogrlico iz steklenih biserov, na prsih bronasto iglo za spenjanje obleke, na levi roki pa dve železni zapestnici in bronast prstan. Grob 39 je zelo pomemben za datacijo celotnega grobišča. V grobu smo našli razen bronaste pasne spone z razvitim ščitastim trnom tudi železen nož, bakren novec rimskega cesarja Proba (276—282) in srebrnik langobardskega vladarja Klefa (572—574). Novec tega vladarja poznamo tudi z grobišča v Kranju.11 Grob 40 je imel pri stopalu leve noge manjšo posodico iz sivo žgane gline. Bikoničen trup se zaključi v visok cilindričen vrat. V grobu 41 smo našli lep enovrsten glavnik. Obe platnici sta okrašeni, ravno tako pa tudi nekoliko napet hrbet glavnika. Pri večini skeletov je spol zaradi dokaj slabe ohranjenosti skoraj nemogoče ugotoviti. Pri določanju smo zato večkrat navezani na pridatke v grobu. S tega vidika za grob 42 lahko z gotovostjo trdimo, da je bil pokojnik moškega spola. Našli smo sledeče predmete: en večji in en manjši železen nož, dve bronasti pasni sponi, kamenit brus, dolg, 6 Ibidem 9. 7 Ibidem 10. 8 Ibidem 10. 9 J. Eisner, Devinska Nova ves (1952) 244. 10 D. Dimitrijevič, Rad Vojvodj. muz. 9, 1960, 34. G. Müller-Kuales, Die Goten v H. Reinerth, Vorgeschichte der deutschen Stämme 3 (1940) 187. 11 J. Žontar, Zgodovina mesta Kranja (1939) sl. 14. Danes je v Numizmatičnem kabinetu Narodnega muzeja v Ljubljani. Sl. 3. Rifnik. Poznoantično grobišče. Grob 35: par bronastih uhanov s kocko in ogrlica, sestavljena iz steklenih jagod Abb. 3. Rifnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 35: ein Paar Würfelohrringe aus Bronze und Halsband, zusammengesetzt aus Glasperlen Abb. 4. Rifnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 39: Silbermünze des langobar-dischen Herrschers Klef (572—574); Dm. 16 mm, Gw. 0,65 g 9 Sl. 4. Rifnik. Poznoantično grobišče. Grob 39: srebrnik langobardskega vladarja Klefa (572—574); pr. 16 mm, teža 0,65 g 9 Arheološki vestnik koščen ročaj, spet z bronastimi zakovicami, železno pinceto in fragmente železa, na katerih so bili še vidni ostanki tkanine. V grobu 43 smo našli samo ogrlico iz steklenih podolgovatih biserov, ki se pogosto pojavljajo tudi na grobišču na Bledu.12 Lonček nad glavo skeleta 44 preseneča zaradi grobe izdelave. Izdelan je prostoročno. Ročaj je le delno ohranjen. Razen lončka je imel pokojnik v naročju fragmentiran železen nož. Grob 46 je bil usekan v živo skalo. Na trebuhu je ležala železna pasna spona. Tik nad skeletom smo našli fragment ilirske keramike, to nas ni presenetilo, ker smo že preje naleteli na tem prostoru na fragmente prazgodovinske keramike, ki jih je erozija prinašala z vrha hriba, kjer je bila prazgodovinska naselbina.13 V ženskem grobu 47 imamo tele pridatke: ob glavi na vsaki strani po en bronast uhan s košarico, na levi roki bronasta zapestnica, na prsih pa koščen obesek. Zadnji je bolj verjetno kot za okras bil amulet ali talisman. Na našem kakor tudi na istodobnih grobiščih na Madžarskem je to pogost pridatek. Konca zapestnice sta odebeljena, se pa ne stikata. Ta tip zapestnic je običajen že v antiki, obdrži se pa v prostoru, ki so ga kasneje naselili Langobardi, kakor tudi v avarski Panoniji, to je v širši okolici Blatnega jezera. Na Rifniku se podobno kot na Bledu zapestnice skoraj redno pojavljajo na levi roki. J. Kastelic je imel ta običaj za posebnost grobišča na Bledu.14 15 Kaže pa, da ni bil v navadi samo na Bledu, temveč tudi na Rifniku. Morda lahko tudi v tem vidimo neko sorodnost med obema grobiščema. Grob 49 je verjetno moški grob. Na trebuhu sta ležali dve pasni sponi, ena železna in ena bronasta. Zanimiva je posebno druga, ki ima na ščitastem trnu križu podoben ornament.13 V grobu je bil tudi novec rimskega cesarja Valentinijana (364—375). Ob desni nogi, vendar ne več v dosegu desne roke je ležal fragmentiran železni nož. Zelo zanimiv je ženski grob št. 50. Ob glavi ima dva uhana, toda ne enaka, kakor je običajno. Pokojnica je nosila na eni strani uhan s košarico, na drugi pa uhan s kocko. Na levi roki je imela eno železno in eno bronasto zapestnico, na prstu leve roke pa še bronast prstan z rombastim zgornjim delom. Rombasta ploščica je okrašena s krogom s piko v sredini. Ta ornament je zelo pogost tudi na glavnikih in verjetno spominja na enega od solarnih simbolov. Obleko je spenjala na prsih okrogla bronasta fibula. Fibula ima ornament v obliki rozete. Podobno fibulo, a žal frag-mentirano poznamo že iz groba 14,16 kakor tudi iz grobišča na Bledu, kjer je tudi ohranjen samo spodnji del.17 Ta tip fibule je močno razšir- 12 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu. Dela SAZU 13 (1960) 28. 13 V. Kolšek, Celjski zbornik 1965, 291. 14 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu. Dela SAZU 13 (1960) 24. 15 Pasne spone s križem na ščitastem trnu poznamo tudi iz Nikitscha in Cancella. H. Mitscha-Märheim in J. Werner vidita v tem ornamentu že vpliv krščanstva. J. Werner, Die Langobarden in Pannonien. Abhandl. d. Bayer. Akad. NF 55 A, B (1962) 85, sl. 14: 1, 2. 16 L. Bolta, Ritnik. Arh. vestnik 18, 1967, 402. 17 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu. Dela SAZU 13 (1960) T. 14. jen v okolici Blatnega jezera.18 Okrog vratu je imela pokojnica fragment zgornjega roba steklene žare, eno jagodo iz steklene paste zelene barve in zelo neobičajen obesek v obliki sekirice (?). Inventar groba 52 vsebuje predmete, ki so na našem grobišču dokaj običajni. To je koščen glavnik z zobci na obeh straneh in bronasta pasna spona, okrašena s koncentričnimi zarezami. Tudi grob 54 je ženski. Roke je imela položene v naročju; na levi roki je imela bronasto zapestnico z odebeljenima in nesklenjenima koncema. Ogrlica iz steklenih jagod je, čeprav ne velika, po kombinaciji jagod zelo pestra. Večji centralni jagodi, ki je po zunanjem obodu poslikana s svetlo cikcak linijo, sledijo manjše podolgovate okrogle jagode. Dolga bronasta igla, ki smo jo našli pod vratom je po vsej verjetnosti bila namenjena za spenjanje obleke. Igla kaže na poznoantične tradicije, ogrlica pa je za datacijo groba manj pomembna. Tipično ženski je nakit v grobu 57. Pri tem kakor tudi pri drugih grobovih opažamo, da so običajno ohranjeni le deli glave in okončine, rebra in medenične kosti pa so skoraj povsem uničene. Pridatki v grobu Sl. 5. Rifnik. Poznoantično grobišče. Grob 50: železna zapestnica, bronasta zapestnica, bronast uhan s kocko, bronast uhan s košarico, bronast prstan, okrogla bronasta fibula z geometrijskim ornamentom in deli ogrlice Abb. 5. Rifnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 50: eiserner Armband, bronzener Armband, bronzener Würfelohrring, bronzener Körbchenohrring, bronzener Fingerring, bronzene Scheibenfibel mit geometrischen Ornament und Teile eines Halsbands w A. Alföldi, Der Untergang der Römerherrschaft in Pannonien 2 (1926) 45, T. 6. prinašajo v grobni inventar našega grobišča nove presenetljive elemente. Nad glavo je ležal dolg enovrsten glavnik, na levi roki je imela bronast prstan z monogramom na rombastem zgornjem delu. Okrog vratu je nosila manjšo ogrlico iz steklenih in jantarjevih jagod. Tudi tu je ena od steklenih jagod okrašena z belo cikcak linijo po zunanjem obodu. Ena temnomodra jagoda ima prirezane vogale. Tudi v tem grobu smo našli na prsih glinast bikoničen vijček kot obesek. Na prsih na desni strani smo pa našli dve S-fibuli. Na Slovenskem poznamo več primerov podobnih fibul iz grobišča v Kranju,19 en par S-fibul z Zasavske gore (Svete gore) pri Vačah20 in en osamljen primer tudi iz grobišča na Bledu.21 Sl. 6. Rifnik. Poznoantično grobišče. Grob 57: bronasti S-fibuli; d. 2,55 in 2,60 cm Abb. 6. Rifnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 57: zwei bronzene S-Fibeln; Lg 2,55 und 2,60 cm Zelo pogoste so tudi na Madžarskem ob Blatnem jezeru — Varpalota,22 23 na Moravskem22 kakor tudi v Furlaniji (Čedad).24 V grobu 59 sta bili ob pasu dve pasni sponi. Prva slabo ohranjena bronasta spona je bila z nesklenjenima nazaj zavitima koncema. Trn pri tej sponi ni ohranjen. Druga manjša je bila verjetno namenjena za pripenjanje dodatnega jermenja v pasu. V grobu sta bila razen tega še dva rimska novca, od katerih je eden Konstantina I., za drugega pa se ne da ugotoviti, kateremu vladarju pripada.25 Ob desni stegnenici je ležal še srebrn okov nožnice, meča ali bodala, od katerega se pa žal ni nič ohranilo. Grob 64 je imel nad glavo bronasto iglo, ob levem ušesu en uhan s kocko — na desni strani uhana ni bilo, okrog vratu ogrlico in ob pasu eno železno in eno bronasto pasno spono. V grobu je bil tudi bronast 19 J. Werner, Langobarden in Pannonien. Abhandl. d. Bayer. Akad. NF 55 B (1962) T. 38: 3; T. 37: 13. 20 Ibidem T. 38: 16—17. 21 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu. Dela SAZU 13 (1960) T. 15. 22 J. Werner, Langobarden in Pannonien. Abhandl. d. Bayer. Akad. NF 55 B (1962) T. 7: 1—2. 23 Ibidem T.38: 11. 24 Ibidem T. 37: 6. 25 Tov. A. Jeločnik, ki je pregledal antične novce in jih določil, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem, je za drugega lahko ugotovil le letnico kovanja (308—310). rimski novec cesarja Aurelijana (270—276). Ob desni roki je imel krajši železen nož. V grobu 66 je bil samo bronast rimski novec vladarja Konstantina. Skromen je tudi grob 69. V njem smo našli le lepo okrašen enovrstni glavnik, ki je na obeh straneh okrašen z vrezanimi krogi s piko v sredini. Podoben ornament se pojavlja dokaj pogosto tudi na uhanih s kocko, našli pa smo ga tudi na enem od že omenjenih prstanov. Fragment koščenega glavnika smo našli tudi v grobu 70. Razen glavnika je imel ta grob še ogrlico iz steklenih jagod, od katerih izstopa ena po svoji izredni velikosti. Ogrlico iz steklenih jagod in koščen glavnik smo ugotovili tudi v grobu 71, samo koščen glavnik pa v naslednjem grobu št. 72. V grobu 74 smo našli samo eno bronasto pasno spono. V grobu 75 smo našli železno zapestnico, ki pa ni bila na levi roki, kakor je na našem grobišču običajno, temveč na desni roki. To je edini primer te vrste, ki ga poznamo z rifniškega grobišča. Pri tem skeletu smo našli tudi bronasto iglo, ki je ležala na prsih. Ogrlica v grobu 76 je sestavljena v glavnem iz »jagod v nizu«, kot jih imenuje J. Kastelic,26 27 28 29 kakor ona v grobu 43. Ob vsaki strani glave je bil po en uhan s kocko, okrašen s krogom in piko v sredini. Ob glavi je ležala razen tega še lepa bronasta lasnica s stebri-často oblikovanim zgornjim delom in ploščato zavito glavico.27 Igle s splo-ščeno glavico so po mnenju nekaterih strokovnjakov rabile tudi v praktične namene.28 Tudi v tem grobu je bil na prsih koščen vij ček. Železen nož v grobu 77 je bil položen ob levi stegnenici, ob nogah pa še dva železna žeblja in poznoantična fibula. Železno kresilo v grobu 78 je drugo, kolikor smo jih našli na sedaj odkritem delu grobišča. Razen kresila je bila v grobu tudi manjša antična bronasta fibula iz konca 3. ali 4. stoletja.29 V ženskem grobu 79 smo našli ob glavi par odlično ohranjenih srebrnih uhanov s košarico. Tako A. Alföldi kakor tudi J. Kastelic30 menita, da so uhani s košarico antični okrasni predmet, ki pa se v raznih variantah obdrži še vse do 7. stoletja n. št. Tudi Z. Vinski je mnenja, da velja za uhane s košarico isto kakor za uhane s kocko, to je, tudi pri uhanih s košarico imamo opravka s poznoantično tradicijo.31 Ravno z uhani s kocko in uhani s košarico se rifniško grobišče presenetljivo ujema z grobiščem na Bledu, kjer ta okras prevladuje, v Kranju pa je neprimerno skromneje zastopan. To bi morda dovoljevalo mnenje, da je med grobiščem v Kranju in grobiščem na Bledu precejšnja razlika, verjetno časovna in etnična. Nekje v sredini med tema dvema grobišče- 26 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu. Dela SAZU 13 (1960) 28. 27 L. Bolta, Nécropole du Bas-Empire a Rifnik prés de Šentjur. Inventaria arch. 12 (1969) Y 115: 3. 28 J. Hampel, Alterhümer des frühen Mittelalters in Ungarn (1905). 29 A. Schober, Die Römerzeit in Österreich und angrenzenden Gebieten (19532) 181. 30 A. Alföldi, o. c. 40; J. Kastelic, o. c. 17. 31 Z. Vinski, Körbchenohrringe aus Kroatien. Die Wienerschule der Völkerkunde (1956) 564 ss; Isti, Kasnoantička baština u grobovima ranog srednjeg veka kao činjenica i kao problem. Materijali 1 (1963) 105. Vinski smatra,_ da so zlati uhani iz groba 7 na Rifniku vzhodnorimski—■ zgodnjebizantinski import. Med import lahko štejemo tudi srebrne uhane iz groba 79 na Rifniku, dočim so ostali izdelani v lokalnih delavnicah. ma pa je Rifnik, ki pa ima po drugi strani zopet več sorodnosti s Kranjem kakor pa Bled. Par bronastih uhanov v grobu 80 nas pušča v dvomu. Ohranjen je samo obroč z zanko brez sledov košarice. Tako v tem primeru ne moremo govoriti o uhanih s košarico, temveč so to navadni uhani z zanko. V istem grobu smo našli še železno iglo. Podobne uhane z zanko brez košarice poznamo tudi iz In viilina v Furlaniji.32 Izredno bogat in zanimiv je bil tudi grob 83, ki je, sodeč po pridevkih, ženski. Okrog vratu je bila manjša ogrlica iz steklenih in jantarovih jagod. Na levi strani prsi je ležal dvovrsten glavnik. Na trupu je ležalo več predmetov: velika bronasta pasna spona, katere en del je zelo podoben pasni sponi iz grobišča v Kranju,33 drugi del pasne spone je bronasta ploščica z železnimi zakovicami. Po zunanjem robu ploščice sta po dve vrsti vzporednih vbodov. V isti tehniki je izveden tudi glavni motiv na ploščici, ki pa si ga težko razlagamo kot ornament; morda gre v tem primeru za monogram lastnika ali izdelovalca. Eden od znakov nekoliko spominja na stare germanske rune. Seveda pa je to samo domneva. Drugi znaki ne kažejo posebne podobnosti s to staro, dokaj malo znano pisavo.34 Poleg te je ležala še manjša železna pasna spona in delno fragmentiran železen nož. Na prsih je ležal bikoničen glinast obesek, razen tega pa še bronasta S-fibula s tremi almandinskimi vložki. Dva manjša okrogla almandina sta morala pa biti v okroglinah, ki naj bi predstavljali očesi. Fibula je namreč oblikovana tako kot vse fibule tega tipa, da se končujeta konca v stilizirani ptičji glavi. Ponovno bi poudaril, da poznamo z grobišča na Bledu samo eno podobno fibulo, več podobnih primerkov pa je v Kranju, še več pa v drugih grobiščih ob Blatnem jezeru in v severni Italiji, ki jih pripisujejo Langobardom. Ob notranji strani leve pod-lahtnice, ki je počivala v naročju, je bila bronasta, v zgornjem delu pozlačena igla, dolga je 13,3 cm. Spodnji del je kvadratnega preseka in se koničasto končuje, zgornji del pa je ploščat in se zaključuje v stilizirano glavico. Na sploščenem pozlačenem delu je pleteninast ornament. Podoben pleteninast ornament se pojavlja med drugim tudi na kasnoantičnih mozaikih. Omenjena igla skoraj nima podobnih vzorov. Nekoliko podobna ji je igla iz Lörracha (Baden),35 ki je bila v grobu skupno z dvema vzhodnogotskima fibulama, enim uhanom s poliedrom in zlatim prstanom z almandinskimi vložki. Avtor pripisuje iglo Alamanom. Po velikosti bi pa naši igli ustrezala srebrna in v zgornjem delu pozlačena igla iz gepidskega groba 84 v Szentes-Nagyhegy.36 Težko si je predstavljati, kakšen namen je imela. Najbolj verjetno pa lahko rečemo, da je rabila kot pisalo. Tudi grob 86 je po svojih najdbah zelo zanimiv. Okrog vratu je bila ogrlica iz števil- 32 G. Fingerlin, J. Garbsch in J. Werner, Die Ausgrabungen im lango-bardischen Kastell Ibligo — Invillino (Friaul). Germania 46, 1968, 101, sl. 6: 22. 33 J. 2mavc, Das Gräberfeld im Lajh bei Krainburg. Jahr. d. Zentr. Komm. NF 2, 1904, grob 71, št. 213 a. 34 Z. Kulundžič, Historija pisama (1957) 685. 35 W. A. Jenny, Die Kunst der Germanen im frühen Mittelalter (1940) T. 26. 36 D. Csallany, Archäologische Denkmäler der Gepiden im Mitteldonaubecken. Arch. Hung. NS 38 (1961) 59, 11. nih steklenih in jantarjevih jagod. Med steklenimi naletimo na temno modre s prirezanimi vogali, dalje poslikane kakor tudi na »jagode v nizu«. Koščen dvovrsten glavnik je bil že močno poškodovan in je le delno ohranjen. Ob glavi smo našli na vsaki strani po en bronast uhan s košarico, na levi roki je bila bronasta zapestnica z rahlo odebeljenima koncema, na prsih je bil glinast obesek in okrogla bronasta fibula. Fibula je sestavljena iz spodnjega in zgornjega dela, igla na spodnjem delu je bila železna, zgornja ploskev pa je razdeljena v večji in manjši krog. V manjšem krogu je upodobljena človeška figura z vencem okrog glave. Sl. 7. Rifnik. Poznoantično grobišče. Grob 86: okrogla bronasta fibula s človeško glavo: pr. 3,05 cm, deb. 0,5 cm Abb. 7. Rifnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 86: bronzene Scheibenfibel mit Menschenkopf; Dm. 3,05 cm, Dicke 0,5 cm Fibula spominja na podobne fibule iz Feneka37 s to razliko, da se pri zadnji pojavi spodaj še orel z razpetimi perutmi. A. Alföldi razlaga prizor na fibuli, ko orel odnese cesarja v nebo, in vse podobne motive za antični vpliv.38 V tej zvezi posebej poudarja, da podobnih motivov ne moremo pripisovati Langobardom. V času, ko pridejo Langobardi v Italijo, je ta motiv že davno opuščen. Edina najdba fibule iz langobardskega obdobja v Italiji je znana iz Nocere Umbre. Tudi zlati medaljon iz Turbeta, datiran v 5. stoletje, ki je presenetljivo podoben figuri na naši fibuli, govori za antično tradicijo.39 Ob stopalu desne noge je bil v tem grobu položen lonček s pri nas do sedaj zelo redkim ornamentom. Na vratu imamo dve vrsti žigosanih krogov, ki so razdeljeni na več polj. Pod njima pa je motiv visečih trikotnikov, sestavljenih iz žigosanih rombov, ki so podobno kakor krogi razdeljeni na več polj. Pri nas poznamo keramiko s podobnim ornamentom samo iz Kranja,40 bolj pogost pa je ta ornament na keramiki langobardskih in gepidskih grobišč Madžarske in Čehoslovaške.41 V Jugoslaviji se ta ornament na keramiki razen v Kranju, ki sem ga že omenil, pojavlja še v Batajnici42 in Kuzminu pri Sremski Mitroviči v Sremu.43 V ženskem grobu 88 smo našli ob glavi par bronastih uhanov s kocko, na levi roki železno zapestnico, okrog vratu pa bogato ogrlico iz 37 A. Alföldi, o. c. 47, T. 6: 4. 38 Ibidem, glej opombo 3. 39 M. Maslač, Glasnik Zem. muz. 44, 1932, 31—33, T. 16. 40 J. Werner, o. c. B, T. 18: 2 41 Ibidem T. 18, 19. 42 Seoba naroda. Arheološki nalazi jugoslo^enskog Podunavlja (1962) 74, sl. 4. 43 Ibidem 81, sl. x. steklenih jagod. Število jagod na tej ogrlici je neprimerno večje kakor na drugih. Sestavljena je pa predvsem iz manjših jagod. Manjšo ogrlico iz steklenih in jantarjevih jagod smo našli tudi v grobu 92. Razen ogrlice smo ob lobanji našli še en uhan s kocko in en uhan z zanko brez košarice, podobno kakor v grobu 80. Oba uhana sta bronasta. Sl. 8. Ritnik. Poznoantično grobišče. Grob 86: glinast lonček z žigosanim ornamentom; v. 10,6 cm Abb. 8. Ritnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 86: Tontöpfchen mit gestempeltem Ornament; H. 10,6 cm V letu 1968 smo odkopali še 100 m2 površine grobišča in pri tem odkrili še 16 skeletnih grobov. Pridatki v teh grobovih so skromnejši, to si lahko razlagamo na ta način, da smo kopali že bolj na robu grobišča. V grobu 99 smo našli na prstu desne roke bronast prstan. Za kronološko opredelitev grobišča je zelo važen tudi grob 100. V njem so bili tile pridatki: dva bronasta uhana s kocko, ena podolgovata in poslikana jagoda ogrlice, na levi roki ena železna zapestnica, na prsih pa zlatnik z napisom: JUSTINIANUS AUG in na drugi strani VICTORIA AUG. Teža zlatnika je 1,45 g, premer pa 14 mm. Po meri in teži ustreza triensom iz Osijeka.44 Podoben triens so našli tudi na tako imenovanem langobardskem grobišču v Kranju.45 44 F. Stefan, Die germanische Landnahme im Ostalpenraum bis zum Ausgang der Völkerwanderung. Das Joanneum 6, 1943, 110, T. 3; 9. 45 Hrani ga numizmatični kabinet Narodnega muzeja v Ljubljani. V grobu 101 so bili tile pridatki: uhan s košarico, jagode od ogrlice in bronasta zapestnica; v grobu se ni ohranila nobena kost. V grobu 102 je ležala na pasu bronasta pasna spona s ščitastim trnom. Samo nekaj jagod ogrlice je imel tudi grob 104. V zelo slabo ohranjenem grobu 105 je bila v bližini ramena bronasta pasna spona z železnim trnom. Sl. 9. Ritnik. Poznoantično grobišče. Grob 100: Justinjanov triens (52Y—565); pr. 1,4 cm, teža 1,45 g Abb. 9. Ritnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 100: Justiniantriens (527—565); Dm. 1,4 cm, Gw. 1,45 g Zaključna razmišljanja o poznoantičnem grobišču Grobišče, ki se začne v vinogradu Fanike Bohinc in se nadaljuje na travniku Antona Šketa (parcelna št. 23, k. o. Ritnik), je skoraj v celoti raziskano. Na podlagi do sedaj izkopanega gradiva lahko povemo nekaj misli, ki bi bile lahko že tudi prispevek k dokončni dataciji grobišča. Večina grobnih pridatkov kaže na direkten ali indirekten vpliv antične tradicije na naselbini na Rifniku. V tej zvezi bi omenil fibulo iz groba 78, rimske novce 3. in 4. stoletja v grobovih 39, 49, 57, 64 in 66. Močan antični vpliv že vidimo tudi še na številnih uhanih s košarico in uhanih s kocko. Ta okras je na našem grobišču zelo pogost. Isto velja za bronaste igle s sploščeno glavico kakor tudi za bronaste zapestnice z odebeljenimi in nesklenjenimi konci. Tudi uhani, ki imajo samo zanko brez košarice, spadajo v poznoantičen inventar, podobno kakor v Invilirmi (Čedad).46 Res pa je, da na grobišču lahko ugotovimo tudi nekaj povsem tujih elementov, ki kažejo na vplive tujih narodov, ki so se v naših krajih pojavili ob koncu 5. in v 6. stoletju in tu tudi krajši čas gospodovali. Manjše vojaške posadke so skozi štiri desetletja vzdrževali Vzhodni Goti. Te posadke pa seveda niso mogle odločilno vplivati na strukturo drugega prebivalstva pri nas.47 Še krajši čas so se zadrževali v naših kra- 41 G. Fingerlin, J. Garbsch in J. Werner, Germania 46, 1968, 101, sl. 6: 22. 47 B. Grafenauer, Ustoličenje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Dela SAZU 7 (1952) 412. jih Langobardi, ki so po lastnem izročilu, ki nam ga je posredoval njihov zgodovinar Pavel Diakon, prebivali v teh krajih le 22 let (od 546—568). Po letu 568 se pa tudi ti umaknejo iz severne Italije. Za vzhodnogotski vpliv na Ritniku govori novec vzhodnogotskega vladarja Atalarika (526—534) in vzhodnogotska fibula. Fibula je sicer razmeroma skromen dokaz, ker vemo, da so po vzhodnogotskem običaju nosili te vrste fibule vedno paroma.48 Sl. 10. Rifnik. Poznoantično grobišče. Grob 9: vzhodnogotska fibula Abb. 10. Rifnik. Spätantikes Gräberfeld. Grab 9: ostgotische Fibel Poleg vzhodnogotskih je tu še nekaj langobardskih elementov. Sem lahko prištejemo srebrnik langobardskega vladarja Klefa (572—574) in zlatnik, kovan po vzorcu bizantinskih zlatnikov in z napisom bizantinskega vladarja Justinijana I. (527—565). V ta kulturni krog spadajo tudi tri S-fibule in lonček z žigosanim ornamentom. Številni koščeni glavniki kakor tudi ogrlice, eni in drugi so na našem grobišču zelo pogosti, pa so za točnejšo datacijo brez večjega pomena, ker so razširjeni na zelo širokem prostoru in skozi dolga stoletja. Omenil bi še en podatek, ki bo morda pomagal k razrešitvi tega dokaj zapletenega vprašanja. Stomatolog dr. Valter Krušič meni na osnovi močno razširjenega kariesa na našem grobišču, da imamo opravka s prebivalci, ki so živeli tu že dalj časa. Njihov sestav prehrane povzroča tako razširjen karies. Zato v tem primem ne bi mogli govoriti o kakšnih germanskih plemenih na našem grobišču, še manj seveda o Slovanih. Pogost pojav kariesa je tudi eden od dokazov za to, da imamo opravka z ljudstvom, ki je tu živelo že dolga stoletja — na vsak način pa še iz časov rimske okupacije.49 Zgoraj opisano grobišče lahko po vsem, kar smo že zapisali, stavimo delno v 1., delno pa v drugo polovico 6. stoletja. Za 5. stoletje nimamo 48 L. Bolta, Rifnik. Arh. vestnik 18, 1967, 406. 49 Podatek sem dobil pri dr. V. Krušiču, za kar se mu na tem mestu naj-lepše zahvaljujem. Primerjaj tudi: V. Krušič, Karies pri starih Slovanih. Dela SAZU 6 (1954). nobenih znakov, razen fibule v grobu 78, ki je iz 4. stoletja in je bila verjetno v rabi še v 5. stoletju. Za drugo polovico 6. stoletja pa govorijo tudi le posamezni kosi. Novec vladarja Klefa, ki sega v sredino druge polovice 6. stoletja, nam dovoljuje sklep, da je bilo grobišče opuščeno približno istočasno kakor veliko grobišče v Kranju. ZUSAMMENFASSUNG Spätantikes Gräberfeld auf Rifnik bei Šentjur Das spätantike Gräberfeld auf Eifnik bei Šentjur ist einstweilen noch nicht endgültig erforscht. Bisher wurden 109 Gräber entdeckt. Alle Skelette liegen in Eichtung Ost-West, mit dem Kopf gegen die aufgehende Sonne gerichtet. Die Arme liegen seitlich am Körper oder im Schoss. Der Schädel einiger Skelette war nicht erhalten. An einem Skelett waren sichtbare Anzeichen einer absichtlichen Deformation des Schädels zu bemerken. Alle Skelette waren frei in den Erdboden gelegt, hie und da, wenn das Terrain dies erforderte, auch ein wenig in den Felsen eingegraben. Nur bei einem fanden wir Spuren des Bretts, auf dem es geruht hatte. Unter den Grabgegenständen gibt es praktisch keine Waffen. Alle Gegenstände haben einen Schmuck- oder einen Gebrauchscharakter. Es überwiegen Halsbänder, Kämme, Würfel- und Körbchenohrringe. Die Ohrringe sind aus Bronze, nur ein Paar ist aus Silber. Nach seiner Ausführung ist dieses letztangeführte Paar den Ohrringen aus dem Gräberfeld in Bled ähnlich. Die Schmucknadeln zum Zusammenfassen von Haar oder Kleidungsstücken sind auch alle aus Bronze. In der Eegel haben sie ein abgeplattetes oder etwas gewundenes Köpfchen. Im Grab 83 befand sich eine bronzene und vergoldete Nadel, die wahrscheinlich als Schreibinstrument diente. Diese ist in der oberen Hälfte abgeplattet und vergoldet, läuft jedoch in ein stilisiertes Tierköpfchen aus. Auf dem abgeplatteten Teil befindet sich ein Flechtornament. Aus dem Gräberfeld auf Eifnik kennen wir bis jetzt drei Arten von Fibeln: eine Bogenfibel des ostgotischen Typus, drei S-Fibeln, charakteristisch für das Inventar der langobardischen Gräberfelder in Kranj, am Plattensee und in Cividale, und drei Scheibenfibeln. Von einer ist nur ihr unterer Teil erhalten geblieben, der Oberteil der zweiten ist mit einer Eosette verziert, die dritte aber weist auf ihrer oberen Fläche ein Menschenfigürchen auf. Auf dieses Motiv treffen wir auch bei der Fibel aus Fenek. Alle aufgezählten Fibeln sind aus Bronze. In einem Grab wurde auch eine klassische römische Fibel des 4. Jahrhunderts gefunden. Seltener sind Fingerringe. Auch die sind in der Eegel aus Bronze. Die Gürtelschnallen sind aus Bronze oder aus Eisen. Die bronzenen haben gewöhnlich einen Schilddorn. Eine ist sehr ähnlich der Gürtelschnalle aus Grab 71 in Kranj. In der Gräbern fanden wir auch mehrere Münzen des 3. und 4. Jahrhunderts. Vertreten sind Münzen der römischen Herrscher Aurelian (270—276), Probus (276—282), Constantius I. (306—337), und Valentinianus (364—375). Im Grab 39 fanden wir ausser einer Münze des römischen Herrschers Probus noch eine Silbermünze des langobardischen Herrschers Klef (572—574), im Grab 100 dagegen eine Goldmünze mit der Inschrift des byzantinischen Kaisers Justinian I. (527—565). Nach dem Grabinventar zu schliessen, stand das Gräberfeld in Gebrauch von Anfang des 6. Jahrhunderts und wurde irgendwann in der Mitte der zweiten Hälfte des 6. Jahrhunderts u. Z. aufgegeben. Jedenfalls aber vor dem Jahr 587, als das Bistum in Celeia aufgelöst wurde, das höchstwahrscheinlich bereits die Slawen zerstört hatten. Die antiken Traditionen der Bevölkerung wurden zum Teil auch durch die Woge der Völkerschaften erfasst, die im 5. und 6. Jahrhundert durch unsere Gegenden ihrem endgültigen Ziel zustrebten — dem sonnigen Italien. Nur so können uns vereinzelte ostgotische und langobardische Elemente in der Ansiedlung und im Gräberfeld auf Rifnik verständlich sein. GROBIŠČE IZ DOBE PRESELJEVANJA NARODOV V DRAVLJAH MARIJAN SLABE Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo, Ljubljana Materialni dokazi — najdbe, ki naj bi pripadali obdobju preseljevanja ljudstev oziroma začetkom zgodnjega srednjega veka na ljubljanskem območju, so tako po številu kot tudi po samem gradivu razmeroma skromni.1 Iz prejšnjega stoletja sta poznani dve grobni najdbi, ki naj bi po mnenju poročevalcev spadali v ta čas. In sicer zidan obokan grob z zanimivim inventarjem, odkopan ob zahodnem delu emonskega obzidja,1 2 ter skeletni grob, prav tako s pridevki iz neposredne okolice Narodnega muzeja v Ljubljani, ki naj bi bil merovinškega morda celo alemanskega porekla.3 Iz časa Šmidovega odkrivanja ostankov Emone izvira domnevno odkritje langobardskih arhitekturnih ostankov v insuli XIX.4 Začasno bivanje langobardskega življa na ljubljanskih tleh pa naj bi potrjevala tudi najdba germanskega groba iz enega glavnih emonskih pokopališč ob današnji Titovi cesti.5 6 Na območju Emone pa so bili odkopani še bizantinski novci za vlade Justina I. (518—527), na podlagi katerih je J. Klemenc domneval obstoj sicer osiromašene Emone tudi v času preseljevanja narodov.8 Narodni muzej pa hrani tudi na Ljubljanskem gra- 1 Okvirno poročilo je bilo prebrano na Zgodnjesrednjeveškem kolokviju v Kranju, v času, ko raziskave še niso bile povsem zaključene in vsebuje le nekaj načelnih ugotovitev, sicer pa je zgolj informativne narave. 2 P. Hitzinger, Mitt. d. Hist. Ver. f. Krain 11, 1856, 22. 3 K. Deschmann, Führer durch das Krainische-Landes Museum Rudolfi-num in Laibach (1888) 116. Za drugo literaturo kot tudi druge najdbe, ki naj bi pripadale temu času na območju mesta Ljubljane, glej: J. Sašel, Emona. RE Suppl. 11 (1968) 560. 4 W. Schmid, Ausgrabungen in Emona. 25. Ber., Laibach. Zeit. 6. 9. 1912, 1947. W. Schmid, Emona. Jahrb. f. Altkde. NF 7, 1913, 170; J. Rus, Johannes zadnji škof panonske, prvi istrske Emone. Glasnik Muz. druš. za Slovenijo 20, 1939, 153. 5 W. Schmid, Römische Forschungen in Österreich 1912—24. 15. Ber. RGK 1923-24 (1925) 204, ter J. Klemenc, Zgodovina Emone v Zgodovini Ljubljane 1 (1955) 344, op. 13. A. Dimitz je tudi menil, da naj bi na Frtici na Mirju pričakovali ostanke trdnjave iz langobardskih časov (Iv. Vrhovnik, Trnovska župnija [1932]. 227, 226). 6 J. Klemenc, ibidem 353. du slučajno najdeno polihromno jagodo, katere izvor lahko po mnenju J. Korošca z večjo ali manjšo verjetnostjo pripišemo tej epohi.7 V starejši čas pa verjetno spada grobna najdba iz leta 1964 na vrtu Narodnega muzeja v Ljubljani.8 S temi zgolj osamljenimi najdbami, za katere pa danes zaradi pomanjkanja različnega dokaznega gradiva ni mogoče jamčiti v celoti o njihovi pravilni kulturni kot tudi kronološki interpretaciji, se je torej zaključevalo dosedanje poznavanje materialne kulture iz tega obdobja na tem prostoru. Ta vrzel je bila zapolnjena, lahko bi rekli, šele spomladi 1968. leta, ko je bila po naključju odkrita nekropola — o naselbini do danes še ni sledov — ob zaselku Lakotence pri vasi Dravlje, v severozahodnem delu predmestja Ljubljane.9 Tu se je nekdaj razprostiral obširen prostor z njivami in travniki. V zadnjem času pa se je z izredno naglico povečala gradbena dejavnost, ki krči in dopolnjuje prazen prostor z novimi stanovanjskimi in drugimi komunikacijskimi objekti. Ko so se z gradbenimi posegi približali neposredno tudi območju oziroma predelu, kjer se razteza zaselek Lakotence, se je ob zemeljskih delih pojavilo večje število grobov, a so jih s strojnim izkopom v celoti uničili. Ohranilo se je le nekaj ostankov kosti skeletov in fragmentiran železen nož. Po današnjih ugotovitvah je bilo takrat uničenih najmanj deset grobov, verjetno pa še več.10 11 Istočasno pa je bila močno poškodovana tudi statigrafija tal, kjer se je grobišče raztezalo. Na srečo je najdbe kmalu opazil bližnji stanovalec11 in jih prijavil Zvezi borcev in Krajevni skupnosti Dravlje, ki sta takoj, ko sta zvedeli za grobove, prepovedali začasno vsak nadaljnji zemeljski poseg na tem mestu in s tem onemogočili nadaljnje stihijsko uničevanje grobišča. Na podlagi raznih virov, ki govorijo o žrtvah zadnje vojne v tem kraju, se je namreč pojavilo mnenje, da skeleti predstavljajo ostanke žrtev Črne roke.12 Da pa bi tudi uradno potrdili te domneve, je Zveza borcev Dravlje poklicala sodnomedicinski inštitut iz Ljubljane, da bi strokovno ugotovil pravo poreklo grobišča. Dr. Furlan, vodja ekipe je z delavci odkopal (nekaj pa so jih verjetno tudi okoličani sami) na svojstven način več predvsem bolje zaznav- 7 J. Korošec, Arheološke najdbe iz dobe selitve narodov in zgodnjega srednjega veka v Zgodovini Ljubljane 1 (1955) 427, op. 2. Primerjaj tudi B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Dela SAZU 7 (1952) 415, op. 138. 8 V. Stare, Varstvo spomenikov 9, 1962—64 (1965) 198—199, T. 9. 9 Iz draveljskega območja poznamo doslej le dve arheološki odkritji. Obe pripadata rimski epohi. Prva, najbližja predstavlja najdbo srebrnikov iz 3. stoletja pri cerkvi sv. Roka v Dravljah (P. Hitzinger, Mitt. d. His. Ver. f. Krain 9, 1854, 96), druga pa ostanke studenca (Slatek pri Kamni gorici), ki je po ceveh napajal prek današnje Šiške antično Emono s pitno vodo. J. Klemenc, ibidem 349 in navedena literatura pod op. 102. 10 V zadnji fazi raziskav smo ugotovili, da so na grobove naleteli že prej in sicer ob vkopu jarka za kabel. Koliko je bilo takrat uničenega, ni mogoče reči, vsekakor pa je bilo več grobov, ki smo jih kasneje odkrili, prav zaradi tega vkopa precej prizadetih. 11 Jože Moltara, Lakotence, št. 17, Dravlje, Ljubljana. 12 O tem je poročalo tudi dnevno časopisje. nih in nekoliko plitkeje vkopanih grobov. Toda kmalu se je pojavil dvom v resničnost prejšnjih trditev. Zato je dr. Furlan o najdbi obvestil Mestni muzej, ta pa Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, ki je takoj pravno zaščitil ogroženi teren. Raziskave so se pričele s finančno pomočjo Skupščine občine Ljub-ljana-Šiška, kasneje pa je vse stroške v zvezi z raziskavo in proučevanjem grobišča kril uporabnik zemljišča poslovno združenje GIPOSS Ljubljana.13 Sl. 1. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Pozlačena bronasta ločna fibula iz groba št. 1 Fig. 1. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Fibule à arc en bronze doré de la tombe n° 1 V letu 1968 je bilo raziskanih šestindvajset grobov — večje število je bilo precej poškodovanih — od katerih je prav gotovo eden najpomembnejših, po inventarju pa najbogatejših od vseh raziskanih, prvi odkopani grob št. 1 z ostanki zlate vezenine na glavi,14 dvema pozlačenima fibulama (sl. 1), pozlačeno bronasto pasno spono (sl. 2), zlatim prstanom z vloženimi kamni na razširjenem delu, prevrtanim bronastim novcem ter drugimi predmeti, ki so spadali k delom nakita oziroma oblačila.15 Čeprav tako bogatega groba kasneje nismo več našli, pa nekateri drugi grobovi po pomembnosti grobnega inventarja ne zaostajajo za tem 13 Denarno pomoč pa sta za nadaljevanje raziskav nudila tudi Zavod za spomeniško varstvo SRS in Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana. 14 Podoben okras se pojavlja npr. tudi na nekropoli v Kranju. Primerjaj grob 43. W. Schmid, Das Gräberfeld von Krainburg. Mitt. d. Musealver. f. Krain 18, 1905, 89, ter J. Werner, Die Langobarden in Pannonien. Abhandl. d. Bayer. Akad. 55 A (1962) 127 (odslej J. Werner, Die Langobarden in Pannonien). 15 Grobni inventar navajam le sumarno. Sl. 2. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Pozlačena bronasta pasna spona iz groba št. 1 Fig. 2. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Boucle de ceinture en bronze doré de la tombe n° 1 SI. 3. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Pozlačena srebrna ločna fibula iz groba št. 15 Fig. 3. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Fibule à arc en argent doré de la tombe n° 15 pokopom. Naj omenim samo grob št. 15 z dvovrstnim koščenim glavnikom in dvema pozlačenima srebrnima ločnima fibulama, ki se razlikujeta od fibul preje omenjenega groba (sl. 3), ali pa grob št. 19 z ozkim enoreznim mečem v razpadli leseni nožnici, železno pasno spono ter tremi železnimi noži (sl. 6). Grob št. 25 pa je vseboval poleg bronaste pincete še majhno srebrno spono ter ploščato polihromno pasno spono (sl. 4) itd. Izkopavanje grobišča se je nadaljevalo in zaključilo spomladi 1969. leta. V tem času je bilo odkritih še triindvajset grobov, skupno torej d evetinštirideset. Sl. 4. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Polihromna pasna spona iz groba št. 25 Fig. 4. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Boucle de ceinturon polychrome de la tombe n° 25 Ti poslednje odkriti grobovi se po svojih pridatkih deloma razlikujejo od grobov, izkopanih v prejšnjem letu. Iz te faze so med drugim tudi trije skeleti s parnimi bronastimi uhani s prirezanimi masivnimi kockami (grob 29, 31, 34); grob št. 33, v katerem je bil najden tudi par bronastih uhanov s steklenim poliedrom (eden fragmentarno ohranjen), ploščata okrogla bronasta fibula, zlomljen bronast prstan itd.; nadalje grob št. 41 s pozlačeno srebrno ločno fibulo z enakomerno široko nogo (sl. 5) itd. Sl. 5. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Pozlačena srebrna ločna fibula z enakomerno široko nogo iz groba št. 41 Fig. 5. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Fibule à arc en argent doré avec un pied de largeur égale de la tombe n° 41 Od drugega grobnega inventarja naj omenim še zlat prstan z vloženim poldragim kamnom, več fragmentiranih koščenih glavnikov, železne nože, steklene in jantarjeve jagode, različne pasne spone, tri antične novce, železno zapestnico, nekaj kosov antične keramike itd. Nekropola bi na podlagi števila pokopov spadala v vrsto srednjih naselbinskih grobišč. Tip naselbine bi bil glede na grobni inventar trenutno težje določljiv. Pomanjkanje določenega gradiva — predvsem orodja — v grobovih navaja k mislim, da v tem primeru verjetno ne bo šlo za naselbino s pravim poljedelskim pomenom.16 Enostavne grobne jame so bile vkopane v humus in prod. V številnih grobovih je bilo zaslediti ostanke lesene konstrukcije. Zanimivo, da v nobenem primeru ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bil skelet zavit v »ponjavo«, kot je to npr. dokazano tudi na kranjskem grobišču.17 Ostanki tkanine, ki so se pojavljali na nekaterih skeletih, so predstavljali le fragmente oblačil. Osnovna orientacija lege skeletov je zahod— vzhod, večinoma z večjimi ali manjšimi odkloni. Vsi grobovi, razen enega, v katerem sta ležala dva skeleta, so imeli enojni pokop. Dosedanje okvirno poznavanje gradiva kot tudi le nedokončane antropološke (te analize so že dokazale v več primerih deformacijo lobanje), preparatorske in druge analize izkopanega gradiva in končno tudi grobišča samega trenutno onemogočajo podrobnejšo obravnavo nekropole. Vendar določeni bistveni elementi, izstopajoči v posameznem grobnem inventarju že zatrjujejo, da ne bo mogoče govoriti o kulturni enovitosti oziroma homogenosti grobišča. Tako lahko v grobnem gradivu zasledimo nekaj izrazitih znakov vzhodnogotske kulturne skupine. Dokaz za to trditev oziroma predpostavko je prav gotovo v posameznih predmetih groba št. 1 s parom ločnih fibul (sl. 1) in pasno spono (sl. 2) kakor tudi v paru srebrnih ločnih sponk iz groba 15 (sl. 3) in morda tudi v polihromni pasni sponi groba št. 25 (sl. 4), ki jih lahko imamo za značilen oziroma danes bolj ali manj priznan element imenovanega kulturnega kroga.18 Pripadnost germanski provenienci pa podkrepljuje tudi pojav ločnih fibul, ki nastopajo paroma.19 Fibula groba 41 z enakomerno široko nogo (sl. 5), določene podobnosti lahko sledimo npr. s fibulo groba 81/1907 s kranjske nekropole20 pa bo verjetno prav tako kot ta izhajala iz istega, to je frankovskega kulturnega horizonta.21 Po Kühnu naj bi se fibula iz Kranja uvrščala v frankovsko-alemanski tip.22 18 Če seveda ne upoštevamo nožev, ki pa imajo lahko dvojno funkcijo. 17 W. Schmid, Das Gräberfeld von Krainburg. Mitt. d. Musealver. f. Krain 18, 1905, 83. Primerjaj tudi J. Žmavc, Das Gräberfeld im Lajh bei Krainburg. Jahrb. d. Zent. Komm. NF 2, 1904, 238. 18 Za ločne fibule primerjaj: Aberg, Goten und Langobarden in Italien (1923) 13 itd.; H. Dolenz, Germanische Bügelfibeln aus Kärnten. Carinthia I 150, 1960, 727 itd. in Mitscha-Märheim, Bemerkungen zum frühmittelalterlichen Fundmaterial aus Kärnten, ibidem 750. Z. Vinski, Kasnoantična baština u grobovima ranoga srednjeg veka kao činjenica i kao problem. Materijali VI. Kongresa arheologa Jugoslavije 1 (1963) 103, 104 (odslej Z. Vinski, Materijali 1 [1963] ter L. Bolta, Rifnik, Arh. vestnik 18,1907,406. Za pasne spone: N. Aberg, ibidem 2 itd. G. Annibaldi, J. Werner, Ostgotische Grabfunde aus Acquasanta, Prov. Ascoli Piceno (Marche). Germania 41, 1963, 363, T. 41: 2 in str. 370. 19 D. Dimitrijević, Gepidska nekropola »Kormadin« kod Jakova. Rad Voj-vodj. muz. 9, 1960, 20, op. 28. L. Bolta, ibidem 406. 20 W. Schmid, Die Reihengräber von Krainburg. Jahrb. f. Altkde. 1, 1907, 65, Abb. 11. 21 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, 63, T. 23: 5. 22 H. Zeiss, Germania 14, 1930, 20-21. H. Kühn, Die germanische Bügelfibeln der Völkerwanderungszeit in der Rhein Provinz 1 (1940) 107 ss. B. Grafenauer, ibidem 413. Vsekakor pa je trenutno težje opredeliti grob št. 19 z ozkim eno-reznim mečem (sl. 6), zlasti še ker tudi po drugih grobnih pridatkih ne izkazuje neke določnejše pripadnosti. Morda je ob tem, kolikor menimo, da gre tu res za pokop vojščaka, potrebno pudariti le to, da se le ti do sedaj izredno redko, bolje rečeno izjemoma pojavljajo pri Vzhodnih in Zahodnih Gotih na področju Apeninskega ter Pirenejskega polotoka kakor tudi v Galiji. Seveda to pa ne drži za gepidsko, frankovsko, alemansko in druge skupine.23 Sl. 6. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Grob št. 19 Fig. 6. Ljubljana, Dravlje (Gotska ulica). Tombe N° 19 Prav tako bo pomembno pri analizi nekropole upoštevati domačo staroselsko tradicijo, močno prežeto z elementi poznoantične dediščine- 29 29 Z. Vinski, Arh. vestnik 11-12, 1960-61 (1962) 232. Ozki enorezni meči naj bi predstavljali tipičen del orožja nekega konjenika iz obdobja preseljevanja ljudstev (Z. Vinski, Arheološki spomenici velike seobe naroda u Srijemu. Situla 2, 1957, 34 z opombo 169). Sledovi poznoantične umetnoobrtne tvornosti se kažejo na našem grobišču vsekakor v pojavu bronastih uhanov z masivno kocko s topimi oziroma odrezanimi vogali.24 Po Kasteličevi shemi bi jih lahko uvrstili v tip A, skupino II.25 Ti uhani, ki imajo zelo široko razprostranjenost in niso redek pojav tudi v grobovih germanskega porekla, se obdržijo pri njih ponekod v nespremenjeni obliki od 5. do 7. stoletja.26 Znana je namreč ugotovitev, da so si germanski narodi, zlasti Vzhodni Goti pogosto prisvajali različne umetnoobrtne izdelke, jih po svojem okusu preoblikovali ali pa jih uporabljali kar v prvotnih oblikah.27 Tipu A, skupini I pa bi pripadal par uhanov z votlo kocko in steklenimi stenami,28 ki bi po Weecku predstavljali glede na uhane z masivnimi kockami časovno mlajši element.29 Kastelic pa je mnenja, da je njihov razvoj potekal vzporedno.30 Za opredelitev okrogle ploščate fibule z vloženimi steklenimi ploščicami bi lahko uporabili tezo Vinskega, po katerem naj bi bile fibule takega tipa po svoji slogovni interpretaciji in namenu značilen del okrasa poznorimske oziroma romanske žene 6. stoletja.31 Seveda pa ne smemo izključiti sekundarne uporabe, v tem primeru morda germanske. O prisotnosti še živih antičnih običajev pa pričajo tudi sledovi antičnega pogrebnega ritusa, kot npr. dajanje novcev pokojniku v grob ali ostanki antičnih posod v grobni jami.32 Ob tem je potrebno omeniti še domnevo že prej omenjenega avtorja —■ ta je nekje podobna Wernerjevi za kranjsko grobišče33 — da na nekropoli v Kninu grobovi brez pridatkov ali s siromašnejšim največkrat železnim inventarjem pripadajo domačinom iz konca 5. stoletja ter v 6. stoletju.34 Za draveljsko grobišče bi bila taka trditev vsekakor sprejemljiva, vendar dokler niso poznani rezultati antropoloških analiz, ki bodo prav gotovo dopolnile in vskladile naše poglede tako v kulturnem kot etničnem smislu, je taka posplošitev v celoti mogoče preuranjena. Pojav nekaterih predmetov na grobišču pa bi bilo možno povezati z importom. Tako bi lahko imeli pasno spono groba 25, ki je po svojem slogu in načinu izdelave po vsej verjetnosti italskega izvora, morda celo za produkt italskih — vzhodnogotskih delavnic (sl. 4). Potrditev za to 24 J. Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu. Dela SAZU 13 (1960) 16; Z. Vinski, Materijali 1 (1963) 105; glej tudi B. Marušič, Staroslovanske in neke zgodnjesrednjeveške najdbe v Istri. Arh. vestnik 6, 1955, 113 ter op. 97 z omenjeno literaturo. 25 J. Kastelic, ibidem 14 ss. 26 Z. Vinski, Arh. vestnik 11-12, 1960-61 (1962) 231. Z Vinski, Materijali 1 (1963) 105. 27 J Beloševič, Ranosrednjevekovna nekropola u selu Kašiču kraj Zadra. Diadora 4, 1968, 228. Z. Vinski, Materijali 1 (1963) op. 75, str. 114. 28 J. Kastelic, ibidem 14 ss. L. Bolta, ibidem 404. 29 W. Weeck, Die Alemanen in Würtenberg (1931) 53 ss. J. Kastelic, ibidem 16. 30 J. Kastelic, ibidem 16. 31 Z. Vinski, Krstoliki nakit epohe seobe naroda u Jugoslaviji. Vjesnik Arh. muz. u Zagrebu. Ser. 3, 3, 1968, 112. 32 Posebno zanimiva je ugotovitev, da na celotnem grobišču ni bilo zaslediti nikakršne druge, razen omenjene antične keramike. 33 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien, 126. 34 Z. Vinski, ibidem 137. bi lahko iskali v sorodnih značilnih elementih pasne spone iz najdišča Acquasanta v Italiji.35 Drugo gradivo, kot so različne jagode, železne pasne spone, železni noži in glavniki, so pogost pridevek v grobovih tega obdobja, vendar pa so kot samostojno gradivo bodisi zaradi atipičnosti ali pa zaradi slabe ohranjenosti in situ za utemeljevanje tipoloških in kronoloških stališč bolj ali manj nekarakteristični.36 Kakor smo v tipološkem oziroma v kulturnem opredeljevanju upoštevali le okvirna in začasna merila, ki temeljijo le na nekaterih tipič-nejših oziroma značilnejših elementih, prav tako moramo tudi pri časovnem omejevanju grobišča ugotoviti, da trenutno ni mogoče določiti natančnejšega časovnega okvira, marveč se je treba zadovoljiti le z grobo časovno razmejitvijo. Posamezni inventar predvsem grobov št. 1, 15, 25 nam omogoča prve pokope na tej nekropoli datirati na prelom oziroma začetek 6. stoletja. Zgornjo časovno mejo, ki naj bi zaključevala obstoj grobišča, pa bo morda treba iskati še v drugi polovici istega stoletja. Ali konec nekropole lahko vežemo za historično letnico 568, je danes težko ugotoviti, vsekakor pa po današnjem poznavanju grobišča naselbina s to nekropolo ni dočakala slovanskih vdorov. Najdišče zasluži, ne samo zaradi dokaj bogatega grobnega inventarja, marveč tudi zaradi svoje kompleksne problematike (sožitje vzhodno-gotskih, frankovskih ter avtohtonih bolj ali manj romaniziranih elementov) prav poseben poudarek. Imamo pa ga lahko tudi za prvo res dokazano najdišče iz časa preseljevanja narodov na ljubljanskem območju, ki z materialnimi dokazi potrjuje že tradicionalno strateško vlogo tega križpotja, tudi ko se prekinja večstoletna antična tradicija in jo zamenjajo nove življenjske sile. Skratka je vezni člen v zgodovinskem razvoju ljubljanskega prostora in, kot že rečeno, izpolnjuje praznino, ki je doslej bila. RÉSUMÉ La nécropole de la période de la migration des peuples à Dravlje Les preuves matérielles des temps de la migration des peuples étaient jusqu’à ces derniers temps extrêmement modestes sur le territoire de Ljubljana. Cette lacune n’a été comblée qu’au printemps de 1968, où l’on a découvert par hasard une nécropole — jusqu’ici on n’a pas encore trouvé de traces de la localité — dans la partie nord-ouest de la ville centrale de Slovénie —- Ljubljana, près du village de Dravlje. La nécropole a été recherchée en entier et elle compte 49 tombes examinées, alors que 10 tombes au moins ont été détruites lors des déterrements mécaniques. Les fosses tombales sont simples et enterrées dans l’humus et le gravier. Dans de nombreuses fosses tombales il a été possible de dépister des 35 G. Annibaldi, J. Werner, Ostgotische Grabfunde aus Acquasanta, Prov. Ascoli Piceno (Marche). Germania 41, 1963, 363 ter 370, T. 41: 2. 36 Primerjaj J. Beloševič, ibidem 226 ss. restes de construction en bois. L’orientation des squelettes est E—W, pour la plupart avec des écarts plus ou moins grands. Parmi les tombes les plus riches et les plus importantes, nous pouvons compter une tombe féminine avec des restes de broderie dorée sur la tête, deux fibules à arc en bronze doré (fig. 1), une boucle de ceinture en bronze doré (fig. 2), une bague en or, une pièce de monnaie en bronze, etc. A celle-ci nous pouvons joindre encore une tombe avec deux fibules à arc en argent doré (fig. 3) et un peigne en os, une tombe avec une épée en fer, deux couteaux en fer et une boucle de ceinturon en fer, ainsi que l’inventaire d’une tombe avec une boucle de ceinturon pollychrome (fig. 4), une pincette en bronze et une petite boucle en argent. Ressortent également trois tombes avec des boucles d’oreilles en bronze avec un cube massif aux angles découpés, une tombe avec une paire de boucles d’oreilles en bronze avec un polyèdre en verre et une fibule plate ronde, etc. et un squelette avec une fibule en argent doré avec un pied d’une largeur égale (fig. 5) etc. Le mobilier funéraire restant représente des pièces de monnaie antique, diverses perles en verre et en ambre, des morceaux de céramique antique, des couteaux en fer, des boucles de ceinturon, des peignes en os, etc. La connaissance actuelle insuffisante des matériaux (le compte rendu a été fait quand les recherches n’étaient pas encore terminées), qui se trouvent en préparation et à d’autres analyses, ne permet pas pour le moment leur détermination typologique et chronologique. Cependant, nous pouvons constater déjà maintenant que certaines différences essentielles dans les matériaux déterrés indiquent qu’il ne sera pas possible de parler d’une homogénéité culturelle de la nécropole. A côté des éléments du groupe culturel ostro-goth on observe aussi une composante franque. Il faudra consacrer une attention particulière au rapport envers les traditions des habitants primitifs et de l’antiquité avancée. Dans sa dernière phase, temporellement la nécropole remonterait peut-être encore à la seconde moitié du 6e siècle. Il faudra cependant chercher la limite temporelle initiale à la transition ou au début de ce même siècle. Nous pouvons considérer la nécropole comme la première localité vraiment prouvée sur le territoire de Ljubljana de cette période. La signification de la nécropole pour le territoire de Ljubljana est avant tout dans la preuve que dans cette période animée non plus le rôle traditionnel de ce carrefour géographique et stratégiquement important n’a pas été négligé et que de ce fait il représente aussi un membre de liaison dans son évolution historique. N KRANJ I HORIZONT GROBLJA NA REDOVE 6. STOLJEĆA U ZAPADNOJ JUGOSLAVIJI Sažeti izvod ZDENKO VINSKI Arheološki muzej, Zagreb Autor je u svom predavanju razmotrio dosadašnje stanje istraživanja o nekropoli seobe naroda u Kranju, brojčano procijenjenoj na 700 do 750 grobova, daleko najvećoj na čitavom teritoriju Jugoslavije u odnosu na sva ostala do sada ustanovljena groblja na redove, datirana poput navedene nekropole u 6. stoljeće. Osvrnuvši se na nepovoljne okolnosti nekadašnjeg iskopavanja nekropole Kranj, samo jednim dijelom sistematski publicirane, autor iznosi svoje gledište o njoj, prema reviziji grobnog fundusa u Narodnom muzeju u Ljubljani. Datiranje nekropole je pouzdano određeno od oko 500. godine do oko 600. godine, tj. nekropola traje kroz čitavo 6. stoljeće, u vrijeme 4 decenija ostrogotske prisutnosti i oko 5 decenija langobardske prisutnosti u panonsko-savijskom kaštelu Carnium. Historijski je ondje moguća također ograničena alamanska prisutnost, ali se nju arheološki teško može pouzdano fiksirati, za razliku od očitih tragova manje ostrogotske posade kroz prva 4 decenija 6. stoljeća do 540. godine i brojčano jače langobardske posade od 546./8. godine do oko 600. godine. U intervalu od 540. do 546./8. godine valja računati s barem nominalnom istočnorimskom vlasti cara Justinijana I. Kao apsolutno kronološki pokazatelj služi za navedeno datiranje i optjecaj novca barbarskog kova u nekropoli Kranj. Nju se ne bi smjelo simplicistički nazivati germanskim grobljem na redove, odnosno ni langobardskim grobljem proprie dictu, jer nekropola Kranj je de facto složenog etničkog sastava. Daleko najveći postotak grobova valja nesumnjivo pripisati romaniziranim starosjediocima tog predalpskog područja, koji predstavljaju osnovicu ovog velikog groblja. Zatim se sumarno navode arheološki elementi nekropole Kranj po određenom izboru. Nadalje slijedi autorov osvrt na ostala groblja u Sloveniji, to je u prvom redu poznato groblje na redove Bled-Pristava I, koje nema germanske prisutnosti, a traje od sredine 6. stoljeća do u 7. stoljeće, s paralelama na Blatnom jezeru i pogotovo u alpskim predjelima pokrajine Veneto. U novije vrijeme se iskopavalo dva groblja na redove 6. stoljeća: Rifnik pri Šent-Jurju nedaleko Celja —- s analogijama u nizu grobova bilo na Bledu bilo u Kranju — i manje groblje Dravlje na periferiji Ljubljane s izrazitim ostrogotskim elementima. Autor ukazuje također na susjednu Hrvatsku, odnosno na groblja na redove u rimskoj provinciji Dalmaciji, gdje je veoma signifikantna za tamošnja manja groblja nedavno iskopavana nekropola u Kninu. Na dalmatinskom tlu evidentno su boravili do 537. godine Ostrogoti, vladajući njime iz Italije, ali tamo nema Langobarda ni bilo kakvog drugog germanskog prisustva nakon 537. godine u 6. stoljeću. Groblja na redove mogu se ondje većinom slijediti kroz prvu i drugu polovinu 6. stoljeća, baš kao i na predalpskom tlu u Sloveniji. Nekropola Knin je zapravo istovremena s nekropolom Kranj, usprkos uočljivim razlikama, povezuje ova dva najznačajnija velika groblja na redove romaniziranih starosjedilaca niz zajedničkih značajki i tipoloških paralela. U tim se nekropolama 6. stoljeća zrcali horizont donekle barbarizirane kasnoantičke baštine autohtonog etnikona, tj. substrata u odnosu na slavenski superstrat, koji se tom substratu nametnuo nakon 600. godine za avarske vojne dominacije u Karpatskoj kotlini. Konfrontacija kom-pletnog arheološkog fundusa nekropole Kranj i nekropole Knin predstavlja jedan od esencijalnih zadataka budućeg proučavanja arheologije seobe naroda u zapadnoj Jugoslaviji. RÉSUMÉ Kranj et l’horizon dé nécropoles en rangées du 6e siècle en Yougoslavie occidentale (Esquisse de conférence) La nécropole pas encore entièrement publiée de Kranj — avec ses 700— 750 tombes — se range parmi les plus vastes du même genre en Yougoslavie. Elle fut formée et servit environ entre les années 500 et 600 après J. C. A en juger d’après les matériaux, on y a enterré d’abord les Goths Orientaux (jusqu’à environ 540), puis les Lombards (après 546—548). Il n’est pas évident si nous devons compter entre les deux phases sur une domination byzantine de quelques années à Carnium. Le plus fort pourcentage des tombes appartient à la couche autochtone romanisée. Dans la nécropole de Bled-Pristava I, qui dura de la moitié du 6e siècle aux premières décennies du 7e, il n’y a pas de Germains, mais seulement la population autochtone romanisée des Alpes Orientales. On peut la comparer à certaines nécropoles près du Lac Balaton et dans les régions alpestres de l’Italie du nord-est. A ces deux nécropoles ressemblent partiellement la nécropole sur le Rifnik et jusqu’à un certain point aussi la nécropole expressément gothique orientale de Dravlje près de Ljubljana. La vaste nécropole de Knin, qui est le cimetière des vieux habitants romanisés et dans une certaine mesure barba-risés, est de la même période que celle de Kranj. Il semble que précisément la comparaison entre les deux donnera des résultats décisifs pour la connaissance de l'époque des Grandes Migrations dans les Balkans occidentaux. POSOČJE V ZGODNJEM SREDNJEM VEKU DRAGO SVOLJŠAK Goriški muzej, Nova Gorica (grad Kromberk) Severni del Slovenskega primorja, ki ga poznamo pod imenom Posočje, Goriška ali Goriško primorje je ozemlje, ki mu je reka Soča s svojimi pritoki Idrijco, Bačo, Vipavo, Nadižo in Terom ogrodje in ki ga kljub neenotnemu prirodnemu značaju povezuje v krepko skupnost. Posočje ali Goriška ni niti klimatsko niti po reliefu in ne po gospodarski strukturi ali zgodovinskem razvoju enotna dežela. Sestavlja jo vrsta manjših enot, ki so med seboj hidrografsko, prometno, jezikovno ali historično povezane. Geografsko se Posočje deli v alpsko (Tolminsko, Bovško, Kobariško), srednje (Trnovska, Banjška, Idrijska planota ter pogorje Korade), osrednje (Vipavska dolina, Brda in Goriška ravnina) ter Kras in Soška ravan.1 Posočje so Slovenci naseljevali v več tokovih. V Vipavsko dolino je bil usmerjen eden od njih. Tu so se formirala močna naselitvena jedra v okolici Vipave, Ajdovščine in Šempasa. Drugi naselitveni val, usmerjen prek škofjeloškega in polhograjskega hribovja, je zajel planoto med Idrijco in Bačo ter segal do Koritnice, kjer je bila Baška grapa pregrajena z zadnjim izrastkom poznoantičnih italskih zapor, segel pa je tudi v dolino Soče vse do Bovca in Kobarida. Od tod se je odcepila močna struja v dolino zgornje Nadiže in skupaj z goriško-briškim tokom na-selila gore v čedadsko-tarčentskem zaledju. Slovenski naselitveni val v Posočje oziroma Goriško je bil dosti hiter in močan. Tu ni bilo večjih ovir, predvsem ni bilo močnejših obrambnih točk, ki bi z močnimi posadkami mogle držati deželo dalj časa v bizantinskih ali langobardskih rokah. S predstražami so Slovenci okoli leta 600 dosegli ravnino Furlanije. Njihov val se je ustavil na črti, kjer mejijo Kras, Goriška brda in južni izrastki Alp z ravnino. Na tej črti so Langobardi podedovali že v času gotskega in bizantinskega gospostva v severozahodnem delu Italije utrjeno vojaško mejo. Ob njej se je prodor Slovencev ustavil, nastala je etnična meja, ki je dolga stoletja ostala skoraj nespremenjena.1 2 Po letu 600 torej smemo računati s strnjeno poselitvijo Slovencev v Posočju. Kako se to izraža v arheološkem gradivu? Prve zgodnjesred- 1 B. Marušič, Posočje in Goriška. Goriška srečanja 1, 1966, 12. 2 M. Kos, Zgodovina Slovencev (19552) 55 ss. njeveške najdbe v Posočju segajo v prva leta po drugi svetovni vojni, odkrite najprej v Gojačah v Vipavski dolini,3 nato pa so sledila odkritja na Morleku4 nedaleč od Gojač, v Tolminu,5 v Podmelcu,6 na Vitovljah,7 v Batujah,8 Ajdovščini,9 na Pečinah na Šentviški planoti10 11 in na Sv. Pavlu nad Vrtovinom.11 Doslej poznamo samo v Podmelcu v Baški grapi zgodnjesrednje-veške najdbe, ki jih lahko opredelimo kot langobardske. Tu je bilo v dveh sondah odkritih pet grobov s pridevki, ki bi nekropolo mogli uvrščati v langobardski kulturni krog, časovno pa v čas od 5. do 7. stoletja, to je okoli 150 let trajajoče razdobje. Prek Jelovice in Petrovega brda v Baško grapo je po Wernerjevem mnenju vodila pot Langobarde iz Panonije v Italijo-12 Žal samo najdišče v Podmelcu ne zadostuje za natančnejšo določitev smeri te poti, ki sicer po dolini Bače ni problematična, zato pa je negotova njena smer od sotočja Bače in Idrijce, mimo Tolmina in prek Kolovrata proti Čedadu. Zanimivo bi bilo dognati, kakšna je bila vloga Kozlovega roba pri Tolminu v pozni antiki in kasneje, saj je izredna strateška točka na prehodu prek Soče in je z njega moč nadzirati vsa dogajanja v dolini Soče skoraj od Kobarida do Tolmina. Nekaj elementov, ki kažejo na poseljenost tega strateškega položaja v pozni antiki, so že dala izkopavanja srednjeveškega gradu.13 Nerešeno ostaja še vedno vprašanje Solkana, ki ga viri navajajo kot najbolj zahodni izrastek langobardskega limesa, t. i. Siliganum. Tu naj bi bilo selišče enega izmed langobardskih rodov ali fare.14 Arheoloških najdb, ki bi tako vlogo Solkana potrjevale, doslej tu ne poznamo. Nasip prazgodovinskega gradišča na Kekcu nad Novo Gorico pa kaže sledove neke predelave oziroma ponovne utrditve, ki po načinu izdelave sodijo v čas antike. Samo z izkopavanji pa bi lahko dognali njihovo dejansko starost in pripadnost in morda potrdili povsem nedokazano domnevo, da bi lahko na Kekcu iskali langobardski Siliganum.15 V alpskem delu Posočja so nam staroslovenske najdbe doslej poznane v Tolminu in na Pečinah na Šentviški planoti. Najdbe iz Tolmina, odkrite v cerkvici sv. Urha na sedanjem pokopališču (obsenčni obroček s stožčastim zaključkom, bronast uhan lunastega tipa z vloženim emaj- 3 J. Kastelic, Najdbe zgodnjega srednjega veka v Gojačah pri Gorici. Zgod. časopis 6-7, 1952-53 (1953) 89 ss. 4 J. Kastelic, o. c. 98. 5 S. Gabrovec, Nekaj novih staroslovenskih najdb. Arh. vestnik 6, 1955,134. 6 V. Šribar, Zgodnjesrednjeveško grobišče in naselbina v Podmelcu — Baška grapa. Arh. vestnik 18, 1967, 377 ss. 1 Varstvo spomenikov 8, 1960-61 (1962) 218 (T. U.). 8 Varstvo spomenikov 12, 1967 (1969) 99 (D. S.). 9 Varstvo spomenikov 13-14, 1968-69 (1970) 157. 10 Varstvo spomenikov 13-14, 1968-69 (1970) 174. 11 D. Svoljšak, Arh. pregled 8, 1966 (1968) 151—152. 12 V. Šribar, o. c. 76 in 78. 13 Raziskoval Zavod za spomeniško varstvo Gorica, Nova Gorica, leta 1964, neobjavljeno. 14 B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964) 300. 15 Topografija območja občine Nova Gorica, opravljena leta 1968, neobjavljeno. Zbrano gradivo je sedaj na Zavodu za spomeniško varstvo Gorica in v Goriškem muzeju. lom, prstan z vgraviranim križem) so izrazito ketlaške in povezujejo Tolmin z najdišči na Gorenjskem (Komenda, Bled, Kranj, Ljubljana).16 Dosti bolj problematična je najdba dveh skeletnih grobov na Pečinah.17 Etnična in časovna opredelitev grobov je zaradi odsotnosti kakršnihkoli pridevkov povsem nezanesljiva. Značilna za oba grobova je obloga skeletov s ploščami skrila, podobno kot v Go jačah18 ali na številnih sočasnih nekropolah v Istri.19 Samo na podlagi načina pokopa in orientacije v smeri vzhod—zahod je časovna opredelitev dokaj tvegana. Če sta groba dejansko zgodnjesrednjeveška in ne morda starejša, bi ju lahko postavili v čas od 7. do 9. stoletja, etnična opredelitev pa ostaja tudi vnaprej neznanka. Povsem prazno je Kobariško in Bovško, prav tako pa ni sledov prve naselitve Slovencev v dolini Soče med Volčami in Gorico. Posebno preseneča, da v Goriških Brdih ni sledov najbolj zgodnje poselitve naših prednikov. Pogosta so staroslovenska najdišča na prehodu iz gričevnatega briškega sveta v plodno furlansko nižino, v samih Brdih pa le »grad« nad Kozarnim20 in »Pungart« nad Belim21 lahko, z določenim zadržkom seveda, označimo kot potencialni zgodnjesrednjeveški najdišči, t. i. hausberga. V Vipavski dolini so zgodnjesrednjeveška najdišča osredotočena na prostoru med Ajdovščino in Šempasom: Gojače, Morlek, Vitovlje, Sv. Pavel nad Vrtovinom, Batuje, Ajdovščina. V Gojačah22 23 * je bila leta 1948 odkrita prva zgodnjesrednjeveška nekropola v Posočju. Odkritih je bilo 10 grobov, delno vsekanih v skalo, s skeleti, obloženimi s kamnito oblogo in pokritimi s ploščami skrila. Ležali so v smeri sever — jug. Bronasta ostroga z železno konico in železnimi zakovicami je najbolj značilen predmet, najden v gojaških grobovih, poleg nje pa še dvodelna pasna spona v obliki črke D, dva noža, vretence in kamenček za prstan. Izvor ostroge postavlja J. Kastelic v frankovsko-alamanski prostor, po materialu, velikosti, masivnosti in dekorativni učinkovitosti pa meni, da je blizu starohrvatskim ostrogam iz Dalmacije in ostrogam iz Kolina na Češkem. Označuje jo kot import iz Bavarske, časovno jo stavlja v karolinški čas oziroma v 9. stoletje. S tem so datirane tudi vse druge najdbe in vsa nekropola. Etnično pa jo opredeljuje J. Kastelic kot staroslovensko. J. Werner28 meni, da je gojaških deset grobov v zvezi s frankovsko posadko na področju Gorice. Če gre dejansko za grobove frankovske posadke, potem so železni nož, deli noše in orientacija grobov v smeri 16 S. Gabrovec, o. c. 134. J. Kastelic, o. c. 107. 17 Varstvo spomenikov 13-14, 1968-69 (1970) 174. 18 J. Kastelic, o. c. 93, 94. ls B. Marušič, Staroslovenske in neke zgodnjesrednjeveške najdbe v Istri. Arh. vestnik 6, 1959, 97 ss. B. Marušič, Zgodnjesrednjeveško grobišče v Čelegi pri Novem gradu v Istri. Arh. vestnik 9-10, 1958-59 (1961) 201, z ostalo literaturo. 50 Topografija, neobjavljeno. 21 Topografija, neobjavljeno. 22 J. Kastelic, o. c. 89. 23 J. Werner, Ranokarolinška pojasna garnitura iz Mogorjela kod Čapljine (Hercegovina). Glasnik Zem. muz. NS 15-16, 1961, 240, 241. sever-—jug nenavadni. Ostroga in deli pasu pa so po mnenju J. Wer-nerja nedvomno zgodnjekarolinški in spadajo v čas frankovske oblasti v Furlaniji in Istri. Južno od Gojač, ob cesti Gorica—Ljubljana, na ledini Morlek,24 so bili skoraj istočasno kot v Gojačah odkriti trije skeletni grobovi, pokriti s kamni. V enem izmed njih so bili kot pridevki bronast uhan z dvema kvačicama in trikotno sploščenim obodom na spodnji strani, z luknjico, dalje bronast uhan z dvema kvačicama in sploščenim obodom s tremi luknjicami in bronasta igla s sploščeno in uvito glavico. Posebno sta zanimiva uhana, ki sodita v skupino t. i. alamanskih uhanov. Časovno sodita v 7. stoletje, možna pa je tudi nekaj nižja datacija, če jih povežemo s premiki Alamanov. B. Marušič25 meni, da bi — če sta uhana z Morleka derivat uhanov iz Modrušanov in Brkača v Istri — bil to arheološki dokaz, da so Vzhodni Goti naselili del Alamanov tudi v Istro. Najdba na Morleku bi bila časovno tako najstarejša in doslej edina iz obdobja pred naselitvijo Slovencev na tem področju. Na Vitovljah26 je bilo najdenih več predmetov v grobovih, ki so bili uničeni pri gradnji vodovoda, med njimi vsekakor zgovoren element, namreč bronast uhan, spodaj zvit v zanko. Uhan tega tipa je morda značilen za karantansko kulturno skupino,27 kar bi postavljalo nekropolo na Vitovljah v 7. stoletje in bi bila po etnični pripadnosti staroslovanska (po P. Korošec). Predromanski pletenini iz Batuj, ki ju poznamo pod nazivi »Moži-nova« in »Lipovževa« plošča, je E. Cevc28 označil kot izdelek »karolinško-italske državne umetnosti poljudne smeri, ki je italska po svojem poreklu, karolinška pa po času in obsegu največje razširjenosti«. Na osnovi motivov pripisuje pletenini kasni dobi pletenine, v 11. stoletje. Ljudsko izročilo povezuje oba reliefa s staro cerkvijo sv. Jurija, o kateri poroča župna kronika, da je stala nedaleč od Batuj proti zahodu, ob potoku Konjščaku in ki so jo podrli leta 1726, ko je bila sezidana sedanja župna cerkev sv. Ane. Ledina, kjer je cerkev stala, še danes nosi ime »Pri sv. Juriju«. Patrocinij, pletenini in še nekateri elementi, ohranjeni v izročilu, so dovoljevali sklep, da gre za pomemben zgodnjesrednjeveški objekt. Izkopavanja v letu 1967 so take domneve potrdila.29 Temelji pričakovane cerkvice sicer niso bili odkriti, čeprav množina najdene malte, drobec kamnitega stebra in drobci ometa pričajo o njenem obstoju. Odkrita pa je bila doslej največja staroslovanska nekropola v Posočju. V 56 grobovih, poglobljenih v živo skalo (lapor), orientiranih razen v dveh primerih z manjšimi odkloni v smeri vzhod — zahod, je bilo najdenih nad 70 pridatkov: bronastih in srebrnih obsenčnih obročkov s 24 J. Kastelic, o. c. 98 ss. 25 B. Marušič, Arh. vestnik 6, 1955, 114. 26 Varstvo spomenikov 8, 1960-61 (1962) 218, T. na str. 260. 27 P. Korošec, Poskus delitve slovanske materialne kulture na področju Karantanije. Zgod. časopis 15, 1961, 157 ss. 28 E. Cevc, Predromanski pletenini iz Batuj. Arh. vestnik 1, 1950, 136 ss. 29 Izkopavanja sta jeseni 1967 opravila Goriški in Narodni muzej (dr. Vinko Šribar in Drago Svoljšak), neobjavljeno. Glej tudi Varstvo spomenikov 12, 1967 (1969) 99 (D. S.) in D. Svoljšak, Batujske arheološke najdbe. Goriška srečanja 12, 1968, 20 ss. konusi, uhanov z bikoničnimi votlimi jagodami na obodu, luničastih uhanov, prstanov in nožev. Najdbe so značilne ketlaške in tako etnično, kulturno in časovno grobišče nedvomno natanko opredeljujejo. Posebno dragocena najdba je okrogla fibula v grobu 25 (sl. 3), na kateri je upodobljen »agnus dei«. Fibula omejuje grobišče navzgor, taka trditev pa se opira tudi na dejstvo, da je bila najdena v enem izmed dveh grobov, ki sta bila orientirana v smeri sever — jug, torej v tistem delu grobišča, kjer so bili grobovi že razporejeni okoli cerkve. Ostali del grobišča namreč daje vtis nekropole ob cerkvi in lahko domnevamo, da je starejši od cerkvice sv. Jurija. Odkritje grobišča v Batujah je vsekakor poučen primer, kako v bodoče usmeriti raziskovanje zgodnjega srednjega veka v Posočju. Več Sl. 1. Batuje. Srebrni obsenčni obročki ob lobanji v grobu 54 - Fig. 1. Batuje. Anneaux d’argent aux tempes auprès du crâne dans la tombe 54 Sl. 2. Batuje. Grob 57 Fig. 2. Batuje. Tombe 57 pozornosti moramo posvetiti proučevanju umetnostnih spomenikov, poiskati moramo morebitne arheološke terene ob romanskih, gotskih in drugih cerkvah. Potrdilo, da je taka usmeritev pravilna, čeprav zgodnje-srednjeveških najdb doslej še ni bilo, je najdba romanske cerkve pod tlakom farne cerkve sv. Martina v Grgarju. Morebitna zgodnjesrednje-veška najdišča so lahko tudi tam, kjer so do reform Jožefa II. stale cerkvice, ki so sedaj porušene in je v večini primerov spomin nanje le še ledinsko ime, in sicer sv. Lovrenca na Krasu, sv. Primoža v dolini Vogrščka, sv. Ambroža nad Temenico na Krasu, sv. Helene nad Gonjačami v Goriških Brdih, na Srednjem vrhu pri Šempasu in na Nemškarici pri Ajdovščini.30 Kakšno vlogo je odigral v tem času naseljevanja Slovencev v Vipavsko dolino Sv. Pavel nad Vrtovinom? Močno utrjena poznoantična postojanka na pobočju Čavna vsekakor ni mogla ostati ob strani. Zaenkrat poznamo s Sv. Pavla štiri skeletne grobove, od katerih so bili 30 Topografija, neobjavljeno. trije vkopani v tlak neke antične stavbe, v četrtem (grob 4), ki je bil vkopan v ruševine obrambnega zidu, pa je ob skeletu ležala železna puščica s tordiranim tulcem in ostjo v obliki lastavičjega repa, poleg nje pa igla — stilos, prav tako iz železa.31 Podobna puščica je bila najdena po drugi svetovni vojni, pri obnovi porušene cerkvice sv. Pavla.32 Puščice tega tipa na zgodnjesrednjeveških najdiščih niso redke, časovno jih opredelujejo datirane najdbe iz Dalja in Jakovo—Surčina v 6.—8. stoletje. Oblikovno puščice s tordiranim tulcem kažejo bizantinski vpliv.33 Grob 4 je bil orientiran v smeri vzhod — zahod. Pridevki v grobu 4 so premalo izraziti za etnično opredelitev ne samo groba, ampak naselbine sploh. Posamezne zgodnjesrednjeveške najdbe v sami naselbini, pomešane s poznoantičnimi (kresilo) prav tako ne zadostujejo za zanesljivo opredelitev nosilcev, čeprav najbrž ni zgrešeno pripisati Slovencem naselbino na Sv. Pavlu v času po letu 568. Sl. 3. Batuje. »Agnus dei«, upodobljen na emajlirani bronasti tibuli (grob 25) Fig. 3. Batuje. »Agnus dei«, modelé sur une fibule de bronze émaillée (tombe 25) Gostota najdišč v tem delu Vipavske doline preseneča zato, ker skoraj v ravni črti sekajo dolino in jo zapirajo na mestu, kjer je najbolj ozka in kjer prehaja iz široke kotline s središčem v Ajdovščini v dolino, ki se odpira proti Gorici. Tu deli Vipavsko dolino na spodnjo in zgornjo nizek gričevnat hrbet- Pri Selu oziroma Batujah se cepi tudi cesta, že v antiki pa je tod vodila iz doline Vogrščka cestna povezava Akvileje z Emono. Ali lahko pripišemo sv. Pavlu nad Vrtovinom, Gojačam, Batujam neko strateško vlogo? Vsekakor bi bilo zanimivo raziskovati tudi v tej smeri, posebno pa raziskati pomen in vlogo Sv. Pavla v času naseljevanja Slovencev in v prvem obdobju naselitve v Vipavski dolini. V zadnjem času (1968, 1969) so izkopavanja v Ajdovščini34 pokazala, da se je na ruševinah rimske postojanke Castra življenje nadaljevalo. 31 Varstvo spomenikov 12, 1967 (1969) 129. 32 J. Kastelic, o. c. 96, sl. 8. 33 S. Petru, Nekaj zgodnjesrednjeveških najdb iz Gorjancev. Arh. vestnik 18, 1967, 435, opomba 13. 34 Varstvo spomenikov 13-14, 1968-69 (1970) 157. Sl. 4. Sv. Pavel nad Vrtovinom Fig. 4. Sv. Pavel nad Vrtovinom Tu so bili med ruševinami velike atrijske hiše iz 4. stoletja odkriti suhi zidovi in ob njih mnogo drobcev hišnega lepa s sledovi vej. V plasti, ki ji te gradbene ostaline pripadajo, sta bili najdeni tudi dve stekleni jagodi z mrežastim ornamentom. Jagodi sta značilni za najdišča 6. stoletja in kot edini drobni najdbi iz zgodnjesrednjeveške plasti v Ajdovščini v ta čas uvrščata tudi odkrite poantične gradbene ostaline. Trenutno bi lahko zgodnjesrednjeveški horizont v Ajdovščini vključevali v sklop historičnih dogajanj 6. in 7. stoletja. Kakšno vlogo pa je lokaliteta Castra imela v času naseljevanja Slovencev, bo tudi v bodoče težko dognati, ker je ostalo le še malo prostora za načrtno raziskovanje. V sestavku sem na kratko opisal tisto, kar je bilo na področju zgodnjesrednjeveške arheologije v Posočju dosedaj narejenega, ob tem pa sem se dotaknil tudi možnosti za bodoče delo. Te vsekakor niso majhne, saj imamo opraviti s skoraj neraziskanim področjem, že samo skromen pregled terena pa je izluščil množico potencialnih zgodnjesrednjeveških najdišč. Tista pa, ki jih poznamo, pa nam govorijo o dogajanjih v Posočju v času pred prihodom Slovencev — Podmelc, Morlek, Ajdovščina, o času prvega naseljevanja naših prednikov — Vitovlje, Sv. Pavel nad Vrtovinom in nazadnje o času, ko so bili Slovenci ob zahodni etnični meji že ustaljeni — Tolmin, Batuje. RÉSUMÉ La Vallée de la Soča dans le haut moyen âge Les Slovène ont peuplé le Littoral septentrional ou la Vallée de la Soča en plusieurs courants, qui furent dirigés vers la Vallée de la Vipava et les Goriška brda (coteaux) et, par la Baška grapa et la vallée de l’Idrijca, vers la Vallée de la Soča et celle de la Nadiža. La vague de peuplement s’arrêta auprès du limes lombard fortifié, à la limite du Karst, des Brda et des excroissances méridionales des Alpes avec la plaine. Nous connaissons jusqu’ici des découvertes médiévales anciennes de Gojače, Morlek, Batuje, Ajdovščina, Sv. Pavel nad Vrtovinom, Vitovlje, Tolmin, Podmelc, Pečine et Kekec (Nova Gorica). Du cercle culturel lombard font partie cinq tombes à squelette de Podmelc (5e au 7e s.), ainsi que des découvertes des couches de peuplement faites à Ajdovščina. Trois tombes à squelette de Morlek près de Gojače (7e s.) peuvent se lier aux déplacements des Alamans, sur la base des boucles d’oreilles dites alamanes, qu’on y a trouvées. Dans plusieurs tombes détruites à Vitovlje on a découvert des matériaux, caractéristiques pour le groupe culturel carantanien du 7e siècle (selon P. Korošec). Temporellement, et moins sûrement aussi ethniquement, nous pouvons ranger dans le même groupe que Vitovlje aussi Sv. Pavel nad Vrtovinom. Les nécropoles de Batuje et de Tolmin, qui appartiennent au cercle culturel de Köttlach, ont un caractère vieux-slovène expressif. Particulièrement importante est la nécropole de Batuje, où l’on a recherché jusqu’ici 84 tombes autour de l'église de St. Georges, d’où proviennent deux plaques de pierre à ornementation en forme de treillis. Incertaine est cependant la détermination de deux tombes sur la Šentviška planota (plateau). Par la manière de l’ensevelissement, nous pouvons les comparer aux tombes de Gojače, mais elles ne contenaient pas d’inventaire qui eût permis leur détermination temporelle et ethnique. Nous attribuons une signification particulière à Sv. Pavel nad Vrtovinom. Les sondages dans la localité qui a atteint son point culminant dans l’antiquité avancée, ont montré que nous pouvions nous attendre dans les couches de peuplement aussi à des matériaux médiévaux anciens et par là aussi à la possibilité de la recherche de la culture de peuplement de cette période. A l’avenir il faudra consacrer ime grande attention aussi à la recherche de nouvelles localités et rechercher les endroits que, sur la base des reconnaissances topographiques, nous pouvons ranger parmi les localités potentielles du haut moyen âge, comme par ex. auprès de l’église de St. Martin à Grgar, au Srednji hrib près de Šempas, à la Nemškarica près d’Ajdovščina, à Sv. Lovrenc na Krasu, Bela et Kozarno dans les Brda. SONDI PRI SV. MARTINU V MALENCAH PETER PETRU Narodni muzej, Ljubljana Strokovno pripravljalno delo, načrtovano s strani Slovenskega arheološkega društva in uresničevano pri Zavodu za spomeniško varstvo SRS s podporo Sklada SRS za pospeševanje kulturnih dejavnosti, je zajelo tudi sondaže okoli cerkve sv. Martina v Velikih Malencah. Poleg izvrstnih rezultatov, ki jih je dala ta kolektivno zasnovana naloga predvsem v Batujah,1 Svetih gorah na Bizeljskem1 2 in Šmartnem pri Kranju,3 moramo omeniti tudi naš poskus v Velikih Malencah. Pri cerkvi sv. Martina smo septembra 1968 izkopali dve sondi (sl. 1). Prva (2 X 2 m) je ležala na severovzhodu cerkve ob spoju apside z zunanjo steno ladje, druga (2 X 6 m) pa je bila tik vzhodno ob pokopališki ograji. V sondi 1 smo takoj pod rušo naleteli na rimski tlak. Ko smo tlak deloma očistili, se je pokazal na vzhodu obok hipokavsta, grajen iz 28 cm dolgih, od 5,6 do 3,7 cm debelih in 14 cm širokih opek. Med opekami Sl. 1. Velike Malence, sv. Martin. Grobova v obeh sondah in potek rimskega temelja Âbb. 1. Velike Malence, HI. Martin. Die zwei Gräber in den zwei Sonden und Verlauf des römischen Fundaments 1 D. Svoljšak, Batujske arheološke najdbe. Goriška srečanja 12, 1968, 20 ss. 2 P. Korošec, Raziskave na Svetih gorah na Bizeljskem. Arh. vestnik 20, 1969, 239 ss. 3 A. Valič, Gradišče nad Pivko pri Naklem. Snovanja 2, 7. 12. 1968, 54 ss. Sl. 2. Velike Malence, sv. Martin. Profil v sondi 1 severno ob apsidi z ostanki hipokavstnega kanala (pri G 1 na sl. 1) Abb. 2. Velike Malence. HI. Martin. Sonde 1 (s. Abb. 1 : Gl) nördlich der Kirchenapside, Profil mit dem Hypokavstkanal unter einer römischen Grundmauer oboka je bilo vzidanih več razbitih tegul in korcev. Obok hipokavsta je počival na suspenzuri, sestavljeni iz petih ena vrh druge položenih tegul. Ti oporniki, dolgi 60 cm, so temeljili na belem estrihu, ki ga nismo prebili. Oporniki so bili grajeni iz 18 cm dolgih in 7 cm debelih opek. Pri prehodu ladje v apsido pričenja iz lomljenega peščenca grajen zid, ki drži proti severu. Apsida in severni zid ladje počivata na antičnem zidu, ki je pravokoten na opisanega. Temeljno zidovje apside je od prehoda v ladjo nepravilno grajeno in speljano v loku. Šele v višini 30 cm nad antičnim zidom preide v pravilni osmerokotnik. Pravokotno na severni zid ladje gre že omenjeni antični zid, verjetni zaključni zahodni zid prostora ogrevanega s hipokavstom. Da je hipokavst tu zaključen, se vidi tudi po tem, ker je zadnji obok —• visok 49 cm —- obrnjen pravokotno na ta zid in na predhodna oboka. Tlak nad suspenzuro je bil grajen iz treh plasti malte ter mestoma 40 cm visok. Spodnja plast estriha je bil kremenčev drobir, prelit z apnom. Srednja plast je bil rdeč estrih, pomešan tudi z velikimi kosi opeke (dolž. do 8 cm). Vrhnji sloj je sestavljal siv estrih z rdečo površino. V severovzhodnem vogalu sonde smo zadeli na skelet, usmerjen V—Z, z lobanjo na vzhodu. Brez pridatkov. Spričo tega, da je usmerjen kot cerkev, domnevam, da je iz arheološko nezanimivega obdobja. Sondo 2 smo odprli na travniku lastnika Srbčiča tik vzhodno od cerkvenega obzidja. Sonda je oddaljena od vzhodne stene apside 6 m in orientirana proti severu. Po dolgi osi sonde poteka rimski zid, 6,80 m oddaljen od apside, grajen iz lomljenega peščenca, vezanega z apneno malto. Zid je visok še 78 cm in širok 54 cm. Na obeh straneh zidu je izredno veliko ruševin; pod zidom pa poteka plast žganine, ki dokazuje, da je bilo na tem platoju sprva neko leseno naselje. Možno pa je, da mi še nismo dobili prvotnih temeljev, ker je sonda premajhna. Nad plastjo oglja in žganine je rumeno svetlo rjava glina pomešana z malto in sviščem. Očitno je bila ta plast drugi tlak sobe vzhodno od zidu, ker je prvi nakazan s plastjo oglja. Sloju svetlo rjave gline ustreza tudi vsa ruševina, ki je del zidu. V jugozahodnem robu te sonde smo zadeli na skelet 2, orientiran V—Z, z glavo proti zahodu. Lobanja je počivala tik ob sedanji ograji v globini 65 cm (62 cm pri medenici). Okostje je ležalo večinoma na rdečih skrleh in je bilo ob glavi obloženo s kamenjem. Obe roki sta bili prekrižani na medenici, tako da so prsti ene roke prekrivali prstne kosti druge roke. Noge so bile iztegnjene, stopala pa so bila izvihana navzven. Spodnji deli tibije in fibije so počivali na vrhu rimskega zidu; prav tako obe stopali. Prek skeleta je bilo položenih v nepravilnem redu veliko lomljencev in tegul. Nenavadno je, da so ravno v predelu grobne jame zelo številni drobci tegul. Enako je pri tem okostju nenavadno, da je trtična kost močno uvita in prehaja konec pravokotno na hrbtenico. Ob skeletu nismo dobili nikakršnih pridatkov, razen pri nogah železen žebelj. Ker je kovan, je verjetno rimski in po naključju pomešan med zasip grobne jame. Prav tako je bilo v vsej grobni jami veliko črepinj antičnih loncev in drobcev steklenih posod. Ce skušamo na osnovi teh skromnih podatkov postaviti sklep glede časovne pripadnosti tega skeleta, potem nam morata biti v oporo dve dejstvi. Prvo je lega skeleta na antičnem zidu, drugo pa verjetno cerkvi sočasni obodni zid pokopališča. Ker uvršča M. Zadnikar cerkev v romansko obdobje,4 bi mogli domnevati za skelet št. 2, da je iz srednjeveškega obdobja. To krepi še bolj njegova orientacija in kamnita obloga grobne jame ter posebej izbrano kamenje okoli lobanje,5 saj je to ena izmed značilnosti slovanskih grobišč v Sloveniji. Drugo, na kar bi kazalo opozoriti, pa je način gradnje temeljev. Pri tem je posebej zanimivo, da se zid cerkve naslanja na temelje rimske 4 M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem (1959) 164. 5 J. Korošec, Uvod v materialno kulturo južnih Slovanov (1953) 164. stavbe, kar je po Brunhilde Ita6 prav tako znamenje zgodnjesrednjeve-škega obdobja. Za to govori tudi »serija romanske skladnje le približno obdelanih kamnov«, kot je ta način zidanja opredelil prof. F. Stelè.7 Tako je tudi s teh gledišč zelo verjetno, da je skelet 2 iz zelo zgodnjega obdobja. Spričo tega, da je usmerjen proč od cerkve, bi to morda nakazovalo njegov zakop še pred nastankom cerkve. Vendar tega brez najdb, ki bi to potrdile, ne moremo dokazati. ZUSAMMENFASSUNG Zwei Sonden beim Hl. Martin in Malence Der Autor gibt eine Übersicht der Feststellungen bei den Ausgrabungen an der Kirche des Hl. Martin in Velike Malence, wo er in der Sonde an der Apsis auf eine römische Suspensur, Fundamente unter der Apsis und auf ein rezentes Grab gestossen ist. In Sonde 2 — ausserhalb der Friedhofsmauer — entdeckte er aber ein starkes römisches Fundament und darauf Skelett 2. Weil das Skelett in den Erdboden ausserhalb des Friedhofs und auch ohne Rücksicht auf die Orientierung der Kirche gelegt worden war, nimmt der Autor an, dass es vielleicht aus dem frühen Mittelalter stammt. 6 Br. Ita, Antiker Bau und frühmittelalterliche Kirche. Historisch-kritischer Katalog schweizerischer Kirchen mit antiken Fundament (1961). 7 F. Stelè, zapiski L.II (1929) 16 (rokopis) cit. po M. Zadnikar. ZAMETKI PRIMORSKIH MEST ELICA BOLTIN-TOME Pomorski muzej »Sergej Mašera«, Piran S tem sestavkom želim nakazati problematiko nastanka primorskih mest Kopra, Izole in Pirana, za katera ni arheoloških podatkov, ki bi spričevali njihov obstoj v rimskem času. Skušala sem zbrati razmeroma redke vire in mnenja proučevalcev, ki so se s tem problemom že ukvarjali, P. Kandlerja, Th. Mommsena, B. Benussija, A. Degrassija in C. De Franceschija. V 2. stoletju pred n. š. okupirana Istra je ekonomsko zaživela na začetku principata, tedaj ko je Avgust prenesel mejo Italije z rečice For-mio-Rižana na reko Rašo. Priključena je bila Italiji, pričel se je proces intenzivne romanizacije. V Istro so začeli prihajati italski kolonisti, rasle so nove naselbine, oporišča, kulturna in verska središča in središča rimske uprave. Pretežni del srednje in južne Istre je pripadal v tem obdobju rimske zgodovine poreškemu municipiju in puljski koloniji. Severna Istra do reke Nmgus-Mirna pa je bila vključena v teritorij mesta Tergeste. Čeprav so arheološke najdbe v severnem delu Istre bolj skromne, kažejo — pa tudi izsledki topografskih raziskovanj to potrjujejo — da je bilo tudi tu področje obsežnih posestev. Plinij starejši (n. h. III 129) omenja antično mesto Agido ali Egido kot oppidum civium Romanorum, ki naj bi po njegovem opisu stalo nekje med rečico Formio in rimskim municipijem Parentium.1 Kljub prizadevanju pa še danes ni ugotovljeno, kje je to mesto stalo. Nekateri, a redki, menijo, da na majhnem otoku, kjer stoji današnji Koper. Malo pa je verjetno, da bi se na skalnem otočku razvilo kako prazgodovinsko ali rimsko naselje. Po mnenju A. Degrassija je stala Egida nekje blizu Kopra in je bila kot Parentium razmeroma zgodaj povzdignjena na stopnjo municipija. Ko pa je Augustus dodelil teritorij severne Istre do reke Ningus koloniji Tergeste, je prišla Egida v teritorij tržaške kolonije in mu bila podrejena.2 0 obstoju kakega drugega večjega naselja v zgodnji in cvetoči antiki zaradi pomanjkanja arheoloških najdb v severni Istri ne moremo go- 1 A. Degrassi, Abitati preistorici e Romani nell'agro di Capodistria e il sito del antica Egida. Scritti vari di antichità 2 (1962) 785. - A. Degrassi, Il confine nord-orientale dell’Italia romana (1954) 72 ss. voriti. Šele v 7. in 8. stoletju se pojavijo imena Capris-Koper, Piranon-Piran in še kasneje Izola. Prvotno ljudsko ime Kopra je Capris. Naselje izvira najbrž iz časov, ko ga ne moremo še označiti za mesto. Predstavljal je morda, kot omenja C. De Franceschi v delu »Delle origini di Capòdistria e del suo vescovato«, konglomerat preprostih hiš. Ime Capris ali Insula de Capris izvaja iz »Stabulum Caprorum«, kar pomeni kozje staje ali prostor za rejo koz, ki so jih imeli na otoku blizu kopnega.3 Tako razlagajo tudi precejšnje število imen otokov blizu italijanske obale, kjer so pozneje postala znana naselja kot Capri, Caprera in druga. Ker se ime pojavlja prvič v seznamih ravenskih geografov Anonymu in Guidonu iz 7. in 11. stoletja, vzbuja misel, da je njegov nastanek morda povezan z nastopom nemirnega obdobja v 6. stoletju, z vpadi barbarskih plemen, ki so silila skozi Iliro-italska vrata v oslabljeno Italijo, saj je v tem času začel naraščati pomen otokov ob morski obali in v morje pomaknjenih predelov celine.4 To mnenje izrecno navaja Dandulus v kroniki, da se je istrsko ljudstvo namreč zaradi barbarskih napadov napotilo na otok ter si tu postavilo svoja stanovališča. Na čast tedanjemu vladarju so Istrani imenovali novo mesto Justinopolis. On meni, da je to bilo za oglejskega patriarha Štefana II., ko je v Carigradu vladal Justinijan I. (518—527).5 Tej domnevi so nasprotovali Th. Mommsen, B. Benussi,6 F. Kos7 in C. De Franceschi8 z utemeljitvijo, da je v tem času gospodoval v Istri Teo-dorik, kralj vzhodnih Gotov, zato bi bilo neverjetno, da bi koprski prebivalci imenovali mesto po tujem vladarju ne pa po domačem. Omenjeni napadi so bili za časa bizantinskega cesarja Justina IL, ki je vladal med leti 565 do 578, ko je bila Istra pod bizantinsko oblastjo. Razen tega pa v letih 518 do 527 niso znani napadi, ki bi utegnili prisiliti prebivalstvo, da bi se preselilo iz notranjosti na obalo. V čas Justina II. spada tudi odhod Langobardov v Italijo 568. leta, kar je povezano z napadi Langobardov in njim sledečih Slovanov v Istro, ki je trpela zlasti konec 6. in na začetku 7. stoletja. Tedaj so mnogi Istrani zapustili svoja prebivališča in se zatekli med drugim tudi na otok Capris, kot so se zatekli prebivalci Ogleja na Gradež iz strahu pred Langobardi, ki so tedaj zasedli Furlanijo in gornjo Italijo. Od kod izvira ime Justinopolis in kdaj je bilo v rabi, ni znano. To vprašanje je skušal pojasniti tudi koprski pedagog Pier Paulo Vergerio 50 let za Dandulom.9 Ker pisanih virov ali spomenikov tistega časa ni 3 C. De Franceschi, Delle origini di Capodistria e del suo vescovato. Archivio Veneto 80, 1951, 3. 4 Anonymus Ravennas v Cosmographiji (IV. C. 31, ed. Pinder ed Parthey, 255—257) našteva primorska mesta Italije od reke Raše, kjer je bila meja med Liburnijo in Istro, do galskega zaliva. Med njimi omenja tudi Capris, današnji Koper in Piranon — Piran. Glej tudi F. Kos, Gradivo 1 (1902) 182. 5 Danduli Chronicon lib. V. c. 8 pars I (Muratori Script, rer. Ital. XII, 84 cit. po F. Kos, Gradivo 1 [1902] 75). 6 B. Benussi, Nel medio Evo. Atti e mem. 9 (1844) 386, 387. 7 F. Kos, Gradivo 1 (1902) 75. 8 C. De Franceschi, Archivio Veneto 80, 1951, 6. 9 P. Paulo Vergerio, De urbe Iustinopolis (Rer. It. ser. XVII, 240) cit. po C. De Franceschi, 1. c. 6. imel, pravi, da izvor imena Justinopolis ni dovolj utemeljen. Prvič se pojavlja to ime v listini iz 24. aprila 908. leta, ko je kralj Italije Berengar vzel v varstvo Aldegido — opatico samostana v mestu Justinopolisu. Leto kasneje pa je dokumentirano v povezavi z imenom civitas Capris ali Capras, kar bi dopuščalo domnevo, da so v 10. stoletju uporabljali obe imeni. S pomočjo zbranih virov je prišel C. De Franceschi do zaključka, da je bil Koper do karolinške dobe nepomembno naselje brez pravih kulturnih spomenikov. Njegov razvoj se je verjetno formiral šele v 9. in 10. stoletju z begunci, ki so se rešili na otoček in se posvetili pomorski trgovini.10 11 Današnji Koper z Rižansko dolino obdaja vrsta staroželeznodob-nih gradišč, kot so Pomjan, Sv. Marko, Sv. Anton, Tinjan, Sermin in druga, ki so bila naseljena tudi v rimski dobi. Če temu dodamo še teda-njedobne sledove poselitve ob morskem obrežju in v sami Rižanski dolini (Valdoltra, Ankaran, Čentur, Cerej), se lahko pridružimo mnenju A. Degrassi j a, da otok sam niti v železni dobi niti v antiki ni bil naseljen. V železni dobi so naseljevali vrhove hribov, kjer so bili ljudje varnejši in imeli hkrati nadzor nad kopnim in morjem. Ne smemo pa seveda trditi, da je bil otok povsem nenaseljen, saj so bili najdeni ostanki rimskega mozaika za hotelom Triglav, rimska opeka in dve oljenki. Najdišče je ostalo žal neraziskano in o namenu stavbe ne moremo govoriti. Precejšnje število nagrobnikov, ki so bili nekdaj hranjeni v Kopru, je bilo po mnenju Mommsena in A. Degrassija prinesenih od drugod.11 Zametki srednjeveškega oziroma današnjega mesta so po vsej verjetnosti res povezani z zgodovinskimi dogodki kasnejšega antičnega časa, to je s preseljevanjem narodov. V Izoli sami — nekdanjem otoku —■ arheološke najdbe niso znane. Najdena sta bila edino dva napisna kamna, vendar v sekundarnem položaju.12 Kandier in tudi drugi navajajo ime Alieto- Haliaetum kot prvotno ime za Izolo, ki naj bi obstajalo že pred vpadi Hunov v Italijo.13 Ker arheološki viri manjkajo, je težko reči, kje in kdaj bi naselje Halietum res stalo, ne glede na to, da je ime samo brez dokumentacije. Prvi podatek o Izoli sem zasledila v listini iz leta 972, ki jo je objavil tudi F. Kos v Gradivu 2, kjer navaja, da jo je leta 972 cesar Oton podelil Benečanu Vitalu Candianu, ki jo je kasneje podaril oglejskemu patriarhu Rodaldu; 977. leta mu je Oton II. potrdil lastninsko pravico do nje.14 Naselbinski ostanki z antičnim pristaniščem, na katere sta opozorila že Kandier in A. Degrassi, leže v Simonovem zalivu v neposredni bližini današnje Izole.15 Temeljni zidovi, mozaična tla, opeka in druge najdbe 10 C. De Franceschi, Archivio Veneto 80, 1951,7. 11 Inscriptiones Italiae X/3, št. 1—30. A. Degrassi, Scritti vari di antichità 2 (1962) 794 ss. 12 L. Morteani, Isola ed i suoi statuti. Atti e mem. 3, 1887, 356. 13 LTstria 3, 1848, 46. 14 P. Kandier, Cod. dipi. Istr. ad a. 973, 976, cit. po F. Kosu, Gradivo 2 (1906) 440, 457. 15 A. Degrassi, Scritti vari di antichità 2 (1962) 833. Archeog. Triestino 3, 1923, 325. kažejo na obstoj obsežnejšega objekta, morda vile rustike ali celo naselja v rimskem času. Ostanki pristanišča, ki predstavljajo edinstven tovrsten objekt v Sloveniji, ter obsežnost najdišča ob obali dopuščajo domnevo, da je bilo tu gospodarsko središče vsega Golanskega okoliša. Žal so še neraziskana najdišča bližnje okolice, kot Kaštelir pri Dvorih nad Izolo, Malija in druga na vrhovih, ki so bila naseljena tudi v antičnem času in bila nedvomno povezana z naseljem ob obali.16 V Simonovem zalivu lahko pričakujemo tudi podatke o antičnem naselju, ki je živelo v poznem antičnem času in se morda nadaljevalo v zgodnji srednjeveški Izoli. Verjetno je, da izolanski otok kot koprski zaradi svoje male površine in hribovitega zaledja v prazgodovini in tudi v zgodnji antiki za naselitev ni bil zanimiv. Podatki o nastanku Pirana so enako skromni. Arheoloških najdb v mestu in bližnji okolici ni. Dosedanje etimološke raziskave, ki kažejo na keltski ali grški izvor besede Piran, niso dovolj utemeljene.17 Kot dokaz, ki govori o obstoju naselja že v rimskem času, smatra P. Kandier ime Marciana (Marzana), ki je rimskega izvora in po katerem je še pred nedavnim nosil ime mestni predel v Piranu.18 19 Področja od Pirana do cerkve sv. Martina v sečoveljski dolini naj bi po njegovem mnenju pripadalo posestvu v lasti gens Marcije. Dokazov, ki bi govorili v prid Kandier j evi domnevi, žal nimamo in pomembnejših najdb v tako strnjenem naselju, kot je Piran, tudi v bodoče ne moremo pričakovati. Na pomoč bi utegnile priskočiti najdbe bližnje okolice. Temelji rimske stavbe in mozaična tla so bili najdeni na dvorišču nekdanje tovarne Salvetti, kjer je danes obrat Mehanotehnike Izola, približno en kilometer pred mestom.20 Nedaleč od tod, ob cesti med Piranom in Portorožem leže pod morsko gladino temelji stavbe.20 Nekje v Portorožu sta bila najdena dva napisna kamna, ki sta izgubljena; A. Degrassi misli, da sta bila v Portorož prenesena kasneje.21 Prvič omenja Piranon — Piran med primorskimi mesti Italije anonimni geograf iz Ravene v svoji Kozmografiji.22 V zgodnjem srednjem veku, ko je bila Istra pod bizantinsko upravo, je bil Piran po mislih C. De Franceschija in B. Benussija že castrum.23 Tu je bil verjetno doma oglejski patriarh Marcian, ki naj bi vladal od leta 619 do 628, meni F. Kos na osnovi Dandulove kronike.24 Nekaj več podatkov o Piranu imamo iz 10. stoletja. Iz listine iz leta 974, s katero je cesar Oton II. potrdil listino svojega očeta Otona I. iz leta 968, je razvidno, kot piše F. Kos, 16 Številni ostanki keramičnih posod in rezultati raziskav v prečnem nasipu Kaštelirja kažejo, da je bil naseljen že v prazgodovini in tudi kasneje v rimskem času (Arh. vestnik 18, 1967, 163). Na hribu Malija pa so zaenkrat znane najdbe rimskih grobov in nekaj rimskih naselbinskih ostankov. 17 L. Morteani, Notizie storiche della città di Pirano (1886) 1, 2. 10 P. Kandier, Pirano. Monografia storiella (1879) 78. 19 L. Morteani, 1. c. 4. Nekaj najdenih predmetov hrani Pomorski muzej »Sergej Mašera« v Piranu. 20 Zaščitna dela je vodil Pomorski muzej »Sergej Mašera« v Piranu. 21 Inscriptiones Italiae X/3, št. 21. 22 F. Kos, Gradivo 1 (1902) št. 182. 23 C. De Franceschi, Origine e svilupo del comune di Pirano. Atti e mem. d. Soc. istr. di arch, e štor. pat. 36, 1924, 5. 24 F. Kos, Gradivo 1 (1902) 142, 152. Severozahodna Istra. Rimska mesta in večji rimski ruševinski sklopi — L’Istria, parte nord-occidentale. Città romane e località colle rovine dell’epoca romana più cospicue da je imel Piran takrat že svojo faro, ki je bila podrejena oglejskemu patriarhu.25 Po pregledu najpomembnejših podatkov, ki jih lahko uporabljamo pri iskanju zametkov primorskih mest, moramo ugotoviti, da so vsa vpra- 25 F. Kos, Gradivo 2 (1906) str. 31. šanja še vedno odprta. Arheološki viri, ki bi bili v največjo pomoč, manjkajo tako v Kopru kot Izoli in Piranu. Vsa tri mesta so se razvila ob morski obali, na krajih, ki jih že ne v prazgodovini in ne v antičnem času ne moremo smatrati za strateško pomembne. Pomen so dobila z nastopom nemirnih časov v 5., zlasti pa v 6. in 7. stoletju. V Istro, ki je bila tedaj razmeroma gosto naseljena, so se kot kažejo arheološke najdbe, prav tako kot v sosednjo Italijo že v 5. stoletju zatekali begunci iz Panonije in Norika. Nov val doseljencev prav tako iz Norika in Panonije je prišel v drugi polovici 6. in v začetku 7. stoletja ob vdoru Langobardov v Italijo. Iskali so si zatočišče zlasti na otokih in naravno zavarovanih predelih ob morski obali in kot piše B. Marušič so nekaj mest na novo ustanovili.26 RIASSUNTO Origini delle città del Littorale Il primo a menzionare Capris — Capodistria e Piranon -— Pirano è l’Anonimo Ravennate nella sua Cosmographia; i dati, verosimilmente, riguardano la situazione nell’epoca romana, avendo egli attinto, per il materiale, agli scritti anteriori. Se teniamo conto anche dei dati che riporta Dandolo e del fatto che le due città costiere, e così anche Isola, sono sorte sui luoghi che erano non solo senza una importanza strategica, ma addirittura inadatti per stabilirvisi, possiamo condividere l’opinione di C. De Franceschi, B. Benussi, A. Degrassi, F. Kos ed altri secondo i quali le origini delle tre città costiere siano da collegare con l’avvento dei tempi turbolenti rispettivamente con spostamenti delle stirpi barbariche nei secoli 6 e 7. Si rifugiarono in Istria i profughi di Norico e di Pannonia. Con gli attacchi dei Làngobardi, degli Slavi e degli Avari che scossero l’Istria stessa, anche gli abitanti dell’interno della Penisola, ce ne informa Dandolo nella sua cronaca, per essere al riparo, cercarono rifugio su piccole isole e su lingue di terra. Mancano ancora sempre fonti archeologiche che ci fossero in aiuto nel formulare delle ipotesi. Sembra poco probabile, inoltre, anche per l’avvenire, che negli abitati così densi di popolazione quali Capodistria, Isola e Pirano possano venir fuori scoperte archeologiche che su questo punto risultassero preziose. E’ però possibile che, scavando nei dintorni più vicini, si trovino risposte a più d’un quesito riguardante i problemi della genesi delle città litto-ranee. 28 Branko Marušič, Istra u ranom srednjem vijeku (1960). LANGOBARDI V PANONSKI FAZI IVO PIRKOVIČ Ljubljana Zgodovina ni doslej povezovala Langobardov z našo deželo, razen ob njihovi selitvi v Italijo. Če se ne oziramo na Kranj, Bled in Baško grapo, ki so vprašanje zase, tudi arheologi še ne poznajo strnjenega langobardskega najdišča. Vsi sledovi tega germanskega ljudstva pri nas so osamljeni in naključni. Najdišča so včasih napak označena ali celo premaknjena, kar je tudi tujino odvračalo od solidne poti raziskovanja. Najdbe so označene kot merovinške, alemanske in gotske. Precej se jih je že tudi porazgubilo, da jih ni več mogoče preveriti, kateremu ljudstvu in kulturi naj jih pripišemo. Vprašanja Langobardov nismo mogli rešiti tudi zato, ker nismo upoštevali, da v 6. stoletju ni več antične geografske delitve dežel, saj jo močno spreminjajo že gotsko-bizantinske vojne. Langobardi jo razkrajajo dalje, saj so za vselej porušili politične meje stare Savie, ki se nikoli več ne omenja. Dokazati je mogoče, da se raztrgani deli te dežele skrivajo po prihodu Langobardov pod starejšimi imeni Norik, Panonija, celo Valeria ali kar »italska tla«. Zato nismo mogli razumeti Prokopijevega poročila o langobardski naselitvi na slovenskih tleh. Še bolj protislovno se nam je zdelo poročilo Pavla Diakona o selitvi Alboinovih Langobardov v Italijo. Od Valvasorja do danes se zgodovinarji še niso mogli zediniti, katero selitveno pot nam opisuje čedadski kronist. Vsaka od doslej zagovarjanih skriva v sebi bolj ali manj huda protislovja, da smemo upravičeno sklepati, da je v osnovi nekaj zgrešenega. V tem tiči vzrok, da še ni bilo mogoče doslej napisati politične zgodovine Langobardov za zadnji dve desetletji pred njihovo selitvijo v Italijo, čeprav nas zadovoljuje njihova kulturna zgodovina, ki jo dolgujemo J. Wer-nerju, K. Mitscha-Märheimu, C. G. Moru in drugim. Ker šteje panonska faza Langobardov samo kratek čas od naselitve leta 546 do odhoda leta 568, je razumljivo, da arheolog njihovega vprašanja s preskromnimi najdbami sam ne more rešiti. Prav tako so preskopi pisani viri. Treba je bilo prebiti tesne ograje arheološkega in zgodovinskega raziskovanja. Predvsem je bilo treba premagati neosnovano nezaupanje v spoznavno vrednost langobardskih jezikovnih ostalin, saj utegne biti filološka »arheološka najdba« tudi dragocenejša od materialnih starin, ker skriva v sebi dostikrat sledove razvoja, ne samo »trenutnega posnetka« časa. Šele soočenje pisanih zgodovinskih poročil s sodobno arheološko analizo ohranjenih langobardskih najdb, z razčiščenjem vprašanja najdišč, študijem langobardskih jezikovnih ostankov, kritično presojo geografije na prelomu starega in srednjega veka in z vrednotenjem presenetljivo bogatega ljudskega izročila o Langobardih in njihovem strategu »kralju Pendirju« v Gorjancih nam je dalo nova in logično trdno povezana spoznanja o tem zanimivem ljudstvu na slovenskih tleh. Stara trdovratna protislovja so izginila, kar nam je poroštvo, da smo na dobri poti. LANGOBARDSKA ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA Velike Malence Balduin Saria je z arheološkim odkopavanjem na Velikih Malencah na severnih pobočjih vzhodnih Gorjancev v letih 1929—1930 odkril mogočno ilirsko trdnjavo iz suhega zidu.1 Za vlade Dioklecijana (284 do 305) so jo zasedli Rimljani in ves prostor, dolg 425 m in širok največ 250 metrov, obdali z 2 m debelim obzidjem iz pravilnih kamnitih kvadrov. Okoli leta 400, mogoče po vdoru Alarihovih Zahodnih Gotov leta 403, so Rimljani ta kaštel obnovili drugič in ga močno utrdili s stolpi in kon-traforti. Najdba 21,5 cm visokega langobardskega vrča iz fine, svetlo rjavo žgane gline in s štirikotniškimi pečatnimi okraski,1 2 3 ki so po J. Wernerju tipični za Langobarde v njihovi panonski fazi,8 je B. Sario prepričala, da je na Vel. Malencah odkril enega tistih rimskih kastelov, ki jih je po Prokopijevem poročilu Justinijan leta 546 izročil Langobardom.4 Zidani gaber Leta 1880 je domačin Ignac Kušljan5 odkril visoko v Gorjancih nad Mihovim (kjer je znamenito grobišče keltskih Latobijcev s knežjim sedežem) drugo staro trdnjavo, Zidani gaber. Leži v nadmorski višini nad 800 m na ostrem grebenu, ki pada na vzhodni strani strmo v gorsko dolino Kobile, na zahodni v dolino Pendirjevko, na severni pa je zapiral dostop z ravnine obrambni zid. Poslikane stene in solidna zidava z zdrobljeno opeko v malti kaže, da gre za rimski kaštel. Pri trdnjavi je bila kovačnica, v kateri je I. Kušljan leta 1887 našel langobardsko keramiko in poznoantične predmete.6 * Že leta 1884 je bil v trdnjavi sami od- 1 B. Saria, Začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Vel. Malenci. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 10, 1929, 11—17. B. Saria, Drugo začasno poročilo o izkopavanjih na Gradišču pri Vel. Malencah. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 11, 1930, 5—12. B. Saria, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20. 1939, 115 ss. = R. Ložar, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20, 1939, 189, T. 18: 14. 3 J. Werner, Die Langobarden in Pannonien. Abhandl. d. Bayer. Akad. NF 55 A, B (1962) 52 (odslej: J. Werner, Die Langobarden). 4 B. Saria, Glasnik muz. druš. za Slovenijo 20, 1939, op. 1. V nemškem povzetku pravi: »Sicher handelt es sich bei Vel. Malence auch um jene Befestigungen an der pannonischen Grenze, welche die Langobarden nach Procop, De bello Gothico III, 10 im J. 540 von Justinian erhalten haben.« (str. 151). 5 Kratko biografijo o Ignacu Kušljanu glej v Situli 10, 1968, 93—102. 6 S. Petru, Nekaj zgodnjesrednjeveških najdb iz Gorjancev. Arh. vestnik 18, 1967, 435 ss. krit zidan grob z veliko srebrno, pozlačeno pasno spono in velikim glavnikom, leto pozneje še drug obzidan grob s srebrno pasno spono, bil pa je nekoč že izropan, kar je tipično za langobardske grobove. Kustos Deželnega muzeja K. Dežman je najdbe ocenil najprej kot merovinške, v svojem Vodniku po muzeju iz leta 1888 pa kot alemanske iz 5. do 8. stoletja. S. Petrujeva7 jih po J. Wernerju8 določa kot nesporno langobardske. Grobovi v trdnjavi sami kažejo na padle med obleganjem. Najdbe z Zidanega gabra so v literaturi, tudi pri J. Wernerju, objavljene pod napačnimi imeni »Mihovo«, »Grobišče« in »Pendirjevka«. Na zunanji, to je severni strani obrambnega zidu, je Kušljan ugotovil pol metra debelo halštatsko kulturno plast pepela, oglja, kosti, keramike in bronastih ter železnih predmetov. Zapisal je: »Gotovo so od tu tudi opazovali daljno in bližnjo okolico«.9 Saj je od tam zares videti daleč na Štajersko, Koroško in globoko v primorske kraje. Ta ugotovitev bo za nas pozneje velikega pomena. O arheoloških sledovih hudih bojev na Zidanem gabru piše J. Pečnik: »Sovražnik je prišel zelo težko blizu. Kadar so bili prebivalci oblegani od sovražnikov in niso mogli iz trdnjave, pokopavali so mrliče v hišah. Ko smo preiskavah, našli smo v sobah pokopane mrliče, iz katere dobe je to, je težko določiti, ker so okostja še cela. Pri onih pa, ki so bili v kamnitih grobovih pokopani, našli smo velike koščene glavnike, katere so imeli moški na glavah, ravno tako smo našli nože. Ko smo prekopavali z veliko težavo, našli smo velike po 2 metra dolge in 1 meter široke jame, katere so imeli za vodo.«10 Med Vel. Malencami in Zidanim gabrom je očitna arheološka in kronološka analogija. Na osnovi tega in po oceni najdb smemo reči, da je bil Zidani gaber zgrajen na prelomu 4. in 5. stoletja, ko so Rimljani Vel. Malence drugič utrdili in je pri nas razpadla rimska uprava. Precej bogati sledovi Langobardov pa nas upravičujejo, da vidimo v Zidanem gabru drugi antični kaštel, ki ga je leta 546 Bizanc dodelil Langobardom. Bil pa je pomembnejši od kaštela pri Vel. Malencah. Veliki Orehek Konec leta 1910 in v začetku leta 1911 so pri rigolanju vinograda p. št. 2344 na Hribu (n. m. 280 m) na zahodnem robu Vel. Orehka pri Stopičah naleteli na 35 grobov. Keramiko so delavci uničili. Deželni muzej v Ljubljani je dobil le dve bronasti pasni sponi in bronasto utežno ploščico, veliko 2 X 2,8 cm in težko 55 g. Pink jo datira v obdobje Justina 7 S. Petru, o. c. 127 ss. 8 J. Werner, o. c. T. 67: 5, 6. 9 Ignac Kušljan, Spomini, Šentjernej 1909, rokopis, last I. Pirkoviča, prepis v Nar. muzeju v Ljubljani. 10 J. Pečnik, Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi (1912) 26. Pečnik je kopal pri Zidanem gabru najbrž leta 1899, ko je poslal dunajskemu Prirodoslovnemu muzeju pod napačnim imenom najdišča »Pendirjevka« in »Grobišče« (kar je prevzel tudi J. Werner) bronasto pasno spono, spiralno fibulo, bronast gumb, rob steklene posode in modro stekleno koraldo. (J. Werner, Die Langobarden, T. 67: 5 in 6.) Nikjer pa ni mogoče zaslediti velikih koščenih glavnikov in nožev, ki jih omenja Pečnik. IL (565—578), torej v konec langobardske panonske faze.11 Tudi pasni sponi sta langobardski. Po spominu J. Pipana, po domače Turka z Vel. Orehka,11 12 ki je bil priča odkopa prvih 21 grobov, so bili skeleti orientirani z glavami proti zahodu. V vsakem grobu sta bila pasna spona in bojni nož, v enem še zlat prstan, podoben poročnemu, in zlat uhan, podoben »murčku« s kamni (gotovo uhan s košarico). Kosti so na ukaz orožnikov znosili na pokopališče na Malem Orehku. Bile so precej dobro ohranjene, zlasti lobanje z močnimi, zdravimi zobmi brez poškodb. Kar 35 vojakov ni moglo v 22 letih umreti naravne smrti. Verjetno so padli v bojih. Opozoriti moram na dejstvo, da ne najdemo v teh grobovih, poleg langobardskega orožja in pasnih spon, niti enega tipičnega in za Langobarde v tistem času skoraj obveznega etnično kulturnega ali verskega simbola, kot sta kresilo in glavnik. Tudi uhan s košarico bi težko pripisali Langobardu, prstana pa gotovo ne. Misliti moramo na romanske staroselce, ki so kot vojaški najemniki služili na langobardskem kaštelu. Nanje spominja ime Lahovci za njive in travnike na zahodni strani Vel. Orehka. Njihove črnolase potomce nižje rasti srečujemo na Vel. Orehku in nekaterih drugih gorjanskih naseljih še danes. Na domačinske vojake v langobardskih trdnjavah kaže tudi krščanska cerkvica, ki jo je B. Saria odkopal na kaštelu na Vel. Malencah. Langobardi in tudi Vzhodni Goti pred njimi so bili arijanci, ki cerkev niso zidali. Ker pa bo treba to cerkev potisniti na prelom starega in srednjega veka, jo lahko pripišemo zopet samo staroselski posadki. Rimljani, ki jih v 5. in 6. stoletju ni več pri nas, prav tako ne prihajajo v poštev. Podobne cerkvice bomo našli še v dveh langobardskih trdnjavah. Arheologi jih odkrivajo tudi na nekaterih bizantinskih kastelih, zgrajenih v istem času proti slovanskim in avarskim vdorom ob dolenji Donavi. Poleg najdišča grobov na Vel. Orehku, pa nekoliko niže, leži naselje Verdun. Ime je predslovansko. Tam so znani že halštatski arheološki sledovi. Ledinsko ime Burenke pri Verdunu kaže na izginulo stavbo iz lesenih brun (F. Bezlaj ustno). Na bližnji Hrušici je bil rimski vicus s kamnitimi nagrobniki, ki jih je 10. avgusta 1897 odkril I. Kušljan in dan ali dva kasneje o njih osebno poročal v Deželnem muzeju v Ljubljani.13 Tolsti vrh Na Globočnikovi Arheološki karti Kranjske iz leta 188914 je označen Feistenberg, to je Tolsti vrh15 nad Gracarjevim Turnom kot mero- 11 S. Petru, o. c. 133-—134. 12 Janez Pipan, r. 1887 na Vel. Orehku, je pri odkopu prvih 21 grobov še sam sodeloval in mi o tem 26. maja 1968 in 17. avg. 1969 pripovedoval. Pravi, da si je grobišče v spremstvu novomeških frančiškanov ogledal odposlanec Deželnega muzeja. Odprli so mu nov grob, ga podkopali in na podloženi deski dvignili, da ga je odposlanec narisal. 13 I. Pirkovič, Crucium. Situla 10, 1968, 97. 14 A. Globočnik, Archäologische Karte von Krai n 1889. Mitt. d. Hist. Ver. f. Krain 2, 1889. 15 Ker pomeni Feistenberg tudi grad Gracarjev turn, ki spada pod vas Hrastje, postavlja S. Petrujeva Globočnikovo »merovinško najdišče« Feisten- vinško najdišče. Neznane najdbe so izgubljene. Na tem vinorodnem griču (n. m. 357 m) v prostoru med Zidanim gabrom in Vel. Orehkom je, po Kušljanu, ugotovljeno halštatsko, latensko in antično naselje.* 16 Na vzhodnem vznožju gorice je bilo pri Hrastju in Orehovici še v začetku 18. stoletja živo ledinsko ime Verdun. V Šentjernejskih krstnih knjigah je 5. novembra 1703 vpisana nezakonska mati Helena »stanujoča pri Škerbincu na Verdunu pri Hrastju« (inquilina in Werdunia prope Hrastie apud Sckerbinz). Samo nekaj let mlajši pleterski urbar pa navaja, da ima Matija Piletič iz Orehovice »pri hiši njivo, imenovano na Verdunu« (na verdune genant beim haus).17 Ime Verdun nam bo pomagalo identificirati merovinške najdbe na Tolstem vrhu kot langobardske. Hrib pri Dolenjskih Toplicah Staro in še vedno rabljeno ime za vas Hrib pri Uršnih selih je Ku-zelna vas z dvema kmetijama na strmem griču s 388 m nadmorske višine. Na merovinške najdbe je v svojem Vodniku po muzeju iz leta 1888 opozoril že K. Dežman, ki postavlja »Kusel« napačno k Šmarješkim Toplicam, Globočnikova Arheološka karta pa prav k Dolenjskim Toplicam. Najdbe so zgubljene in neznane. Pri Hribu-Kuzelni vasi je zopet naselje Verdun, ki nam bo tako kot pri Tolstem vrhu pomagalo najdbe določiti za langobardske. Ime Kuzelna vas in Kusel je filološko še nepojasnjeno. Imamo tudi hrib Kuzelovka v prostoru med Zidanim gabrom in Tolstim vrhom. Po poročilu iz leta 1466 je bila v Hrastju, starem Verdunu pod Tolstim vrhom, plemiška posest, ki jo je imel Kosel (edeltumb, darauf der Kosel gesessen ist, Komatar, Cartular, št. 89.). Kosele v Hrastju, ki se pišejo danes Koželj, štejejo zgodovinarji včasih za slovanske koseze, mislim pa, da bo treba njihov izvor potisniti nazaj v langobardsko dobo. Verduni Verdune smo našli pri langobardskem in dveh merovinških arheoloških najdiščih. To ni naklučje. Etimološka analiza tega toponima je privedla do presenetljivega odkritja. Že germanist J. Kelemina je videl v imenu Verdun (pisal o tem ni) koren langobardskega živinorejskega izraza »wardo«, ki tiči tudi v našem izposojenem »vardevati«.18 Ko izvaja dr. F. Bezlaj naš »Mašun« iz mansione(m), »račun« iz ratione(m) in »tolmun« iz tulminione(m), vse nastalo iz vulgarne latinščine, zaključuje: »Težko bi bilo torej dvomiti, da tudi dolenjska imena Verdun ne bi bila iz germ, wardó »varovati« z berg tja. Ker pa gre pri vseh drugih langobardskih in »merovinških« najdiščih vedno za strateške višine na starejših arheoloških tleh, bomo tudi tu mislili na hrib Tolsti vrh. 16 I. Kušljan, gl. op. 9. 17 Urbar hrani kartuzija Pleterje. Škrbinčevo hišo štejejo danes v Hrastje. 18 V dolini Krke in pod Gorjanci pastirji še danes vzklikajo živini, ko jo gonijo na pašo ali preganjajo iz škode, »varda, varda«, kar utegne biti filološko sorodno z »Verdunom«. vulgarnolatinskim posredovanjem. Tudi v Srbiji so imena »Vardišta« in našim ljudskim glagolom vardeti, vardévati »oskrbovati živino« ustreza sbh. vardati »paziti«, medtem ko more biti p. (poljsko) wardega »čreda, živina« sprejeto samo iz jezika romunskih pastirjev v Karpatih.«19 Zaključek: pri svoji vojaški postojanki na Vel. Orehku so imeli Langobardi živinorejsko stajo (Burenke?), ki so jo poimenovali s svojim besednim korenom »wardo«. Črede pa so jim oskrbovali keltski domačini, ki so govorili vulgarno latinščino. Od njih smo Slovenci apelativ »wardione(m)« prevzeli in ga v stoletjih preobrazili v krajevno ime Verdun. Lega obeh drugih Verdunov nam sedaj narekuje domnevo, da gre tudi na merovinškem Tolstem vrhu in merovinškem Hribu pri Uršnih selih dejansko za langobardske kastele, pri katerih so bile živinorejske staje, podobno kot so bili pozneje pri srednjeveških gradovih »kravjaki«. Četrti Verdun se nam je ohranil kot zaselek Smolenje vasi. Pokristjanjeni keltski staroselec, ki je moral biti pri nas dokončno romaniziran vsaj že konec 4. stoletja, ko Rimljani naše kraje za vselej zapustijo, služi na langobardskih živinorejskih stajah samo kot najet ali podložen pastir, lastniki čred pa so Langobardi. Avarski Bajan obljubi Langobardom vojaško pomoč proti Gepidom leta 567 pod pogojem, da mu Langobardi že pred boji izroče deseti del svojih čred. Že prej je bilo znano, da so se Langobardi po priselitvi v Panonijo nehali ukvarjati s poljedelstvom (ki ga je kralj Wacho nad Donavo še pospeševal), toda ne zato, ker bi se čutil »gospodujoč sloj«, kot meni H. Mitscha-Märheim, ampak zato, ker se posvetijo čisto vojaški službi.20 Ime Verdun pri Vel. Orehku ima še danes dva pomena: naselje samo pa tudi svet, ki se razprostira na južni strani natanko do ceste Stopiče— Vel. Orehek, na severni pa zajema še dolino Burenke. Prvotno so langobardski »verduni« torej natanko omejeni pašniški revirji, ki ustrezajo poznejšim slovenskim pašniškim »župam«. S petimi langobardskimi utrdbami v verigi Gorjancev smo tako odkrili doslej neznan vojaški limes iz srede 6. stoletja, ki se opira na starejše rimske kastele in še neraziskane višinske strateške položaje. Morda jih je bilo več, pa niso njihovi langobardski sledovi znani. Sumljivi so zlasti Gračeno, Mokrice, Stari grad nad Podbočjem, kjer se je človek utrjeval od ilirskih časov do srednjega veka; ne vemo, kaj je bilo s Sichersteinom, starim Prežekom in starim Vrhovim pred Višnjegorci. Pač pa najdemo nekaj raztresenih langobardskih strateških postojank še drugod po Dolenjskem: Belo cerkev, Sv. goro pri Vačah, morda tudi rečno pristanišče Savo, Kaplo vas v Mirenski dolini in na Štajer- 19 F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku (1967) 91—92. 20 H. Mitscha-Märheim (Dunkler Jahrhunderte goldene Spuren [1963]) ugotavlja, da po selitvi Langobardov čez Donavo v Panonijo »verschwindet nämlich die Bauerntonware fast gänzlich, was zu dem Schlüsse führen muss, dass sich die Langobarden in Pannonien ab etwa 550 nicht mehr in erster Linie als sesshafte Bauern, sondern als eine über die einheimische Vorbevölkerung gebietende »Herrenschicht« gefühlt haben« (str. 131). skem Rifnik. Prokopij govori tudi o Langobardom podeljenem »mestu Noriku«, ki pomeni Ptuj,21 kar arheološko doslej še ni bilo potrjeno.22 Bela cerkev V oktobru 1898 je J. Pečnik odkopal na Vinjem vrhu nad Belo cerkvijo šest skeletnih grobov, ki so ležali na južni strani ob halštatskem trdnjavskem okopu in znotraj nasipa.23 Prvi, tretji in peti grob so bili brez pridatkov. Iz groba št. 2 naj bi bila halštatska bronasta zapestnica, 22 jantarnih in 18 drobnih neprozornih steklenih korald ter dvoreden, koščen glavnik.24 V četrtem grobu s skeletom okoli desetletnega otroka je bil koščen glavnik in bronast ter pozlačen pasni okov pravokotniške oblike. Okrašen je z dvotračnim živalskim prepletom, ki je redek primer langobardske umetnosti iz tega časa in je zato zbudil pozornost domačih in tujih arheologov.25 Pozneje je Pečnik kupil na Vinjem vrhu še nekaj naključnih grobnih najdb in jih poslal dunajskemu muzeju: srebrno in pozlačeno ptičjo fibulo, ki ima v oči vložen granatov različek almandin; dve štirikotni bronasti zaponki; dva srebrna obročka, na vsakem po dva srebrna rebrasta obeska; dve štirikotni, srebrni ploščici s prikovičeno pločevino na hrbtni strani; dvojnostožčast prediini vijček iz gline; dve bronasti, šest steklenih in dve jantarni koraldi; pogačo brona za ulivanje ter trak bronaste pločevine.26 21 F. Kos. Gradivo 1 (1902) str. 31, op. 1. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964) 219. 22 Arheološkega dokaza langobardske posadke v Ptuju skoraj ni pričakovati. Arheološki sledovi se teže ohranijo v mestih, ki so bila večkrat uničena in zopet obnovljena, kot na samotnejših tleh, kjer ni bilo obnavljanja naselij in ponovnega uničevanja starih temeljev in grobov. Tudi Langobardi sami so pred selitvijo oplenili svoje bogatejše grobove, pozneje pa so tudi drugi iskali v njih zlato in dragocenosti, uničujoč arheološke sledove. 23 S. Rutar, Die Funde von Vinivrh bei Weisskirchen. Mitt. d. Zentral-Komm. 27, 1901, 29—30. 24 J. Werner, o. c. T. 67: 7. K langobardskemu glavniku seveda ne sodijo halštatski predmeti. 25 J. Werner, o. c. T. 67: 9 in T. 42: 5. Dvotračni ornamentalni preplet na pozlačeni okovni ploščici z Vinjega vrha predstavlja dragocen primerek langobardskega stila II, ki prek stila I v naddonavski fazi sega v severnjaški vikinški kulturni krog in dozoreva po letu 568 v Italiji. Gotom ostaja ta stil vedno tuj. Mogoče gre pri vinjevrškem okrasku za podobo kačastega zmaja, ki se zelo stiliziran že konec 8. stoletja pojavlja tudi na kljunih gusarskih vikinških ladij tako imenovanega »zmajevega brodovja«. Po Wernerjevem mnenju je nastal okrasek v domači delavnici vinjevrških Langobardov. Njihove zlatarske delavnice so znane tudi drugod, z orodjem vred najbolj iz Poysdorfa na Nižjem Avstrijskem. V tem pogledu poznamo Vinji vrh še zelo malo. Iz časov, ko so tam obnavljali uničene vinograde in so prihajali na dan veliki arheološki zakladi, je Ignac Kušljan nenehoma poizvedoval, kupoval in poročal v Ljubljano. Od 16. febr. 1898 je v njegovi Poslovni knjigi zapis o »dveh peresih zlata, zapestnici in srebrnem novcu«. Dan kasneje: »Na Vini-vrhu sem dobil 4 zapestnice, 4 fibule in nekoliko pozlačenih rinkc in nekaj nepozlačenih, 2 fibule steklene. Dal sem za vse te najdbe... fl 6,20. In 20. marca 1898: »V Vinivrhu od Koplana sem kupil 4 tablice zlata, 6 koravd, dva šnodlčka, eno srebrno fibulo, 4 male srebrne predmete. Za vse to sem dal fl 13,35.« 26 Inv. N. 62.877—62.891 dunajskega Prirodoslovnega muzeja. Med vinje-vrški nesporno langobardski inventar se je pomešalo nekaj halštatskih najdb, morda zaradi Pečnikove površnosti (čeprav sam opozarja Dunaj, da so Pogoste zlate ploščice in pozlate, ki je tipična bizantinska umetnost, kažejo na zlatarsko delavnico, ki je predelovala bizantinske zlatnike iz langobardske vojaške plače. J. Werner pripisuje tudi znameniti dvotračni ornamentalni preplet na pozlačenem pasnem okovu domači delavnici na Vinjem vrhu. Kušljan je leta 1898 kupil na Vinjem vrhu štiri zlate ploščice in jih 29. aprila 1898 poslal na Dunaj. Z ene od njih je kopiral ornament, katerega punktirani krožni element najdemo tudi na langobardski pasni sponi iz Podmelca.* 27 Ta okrasna prvina je verjetno vpliv domačih staroselcev, saj je langobardskemu umetniškemu okusu povsem tuja. Zasavska gora (Sveta gora) pri Vačah Na merovinške najdbe na Zasavski gori (Sveti gori) opozarja K. Dežman (leta 1888) in Globočnikova Arheološka karta. Dve srebrni in pozlačeni S-fibuli šteje J. Werner za langobardski,28 steklene koralde pa se niso ohranile.29 Na Zasavski gori (Sveti gori, n. m. 849 m) je bilo že v prazgodovini utrjeno gradišče. Sava pri Litiji Ara rečnemu božanstvu Savosu kaže na rečno pristanišče že v antiki. Globočnikova arheološka karta omenja merovinške najdbe, ki so danes zgubljene in neznane. Dežman in Werner najdišča ne poznata. Ker je Sava še danes izhodišče za 6 km oddaljeno Zasavsko goro (Sv. goro), ki je dostopna tudi z vozom, je verjetno bilo izhodišče ali rečno pristanišče tudi Langobardom na Zasavski gori (Sv. gori). Zato gre tudi na Savi morda za langobardske najdbe. Kapla vas Vas (n. m. 300 m) na južni strani Mirne in ceste Mokronog—Tržišče označuje Globočnikova karta zopet kot merovinško najdišče. Tu je ugotovljeno že halštatsko naselje. Podobno kot mikrotoponim »na kapeli« v langobardskem Podmelcu je verjetno tudi ime Kaple vasi povezano s »kapelo« (F. Bezlaj), ki zopet kaže na staroselce v langobardski vojaški službi. Rifnik Antična trdnjava s kovačnico in obrambnim zidom na dostopnejši strani30 močno spominja na Zidani gaber v Gorjancih s kovačnico in podobnim zapornim zidom. Grob št. 21 s 171 cm dolgim skeletom, dvovrstnim glavnikom, ledvičasto bronasto in železno pasno spono, bronasto bili srednjeveški grobovi na tleh halštatskega stanovanja) ali pa po krivdi Dunaja, kjer so najdbe vpisali šele po 36 letih, ko je bilo lahko že marsikaj pozabljenega in pomešanega. 27 V. Sribar, Zgodnjesrednjeveško grobišče in naselbina na Podmelcu-Baška grapa. Arh. vestnik 18, 1967, 377 ss. 28 Narodni muzej v Ljubljani, inv. št. H 2623 in R 2624. 29 J. Werner, o. c. T. 38: 16 in 17. 30 L. Bolta, Rifnik, Arheološki izsledki in problematika. Arh. vestnik 18, 1967, 397 ss. iglo lasnico, pozlačenim in s steklom okrašenim okovom, enoreznim nožem in železnim kresilom kaže rasno, vojaško in kulturno tipičnega langobardskega vojaka. Šentjernej Ob »langobardski« cesti, kat. št. 2897, ki je z langobardskega Zidanega gabra vodila h Krki in antičnim cestam v ravnini, je v gramozni jami na kat. št. 705 pri Šentjerneju prišla po vojni na dan oljenka s Kristusovim monogramom in napisom »Lux mundi«. Hrani jo samostan Pleterje. Spominja nekoliko na antične oljenke tipa Fortis ali Cassius. Vidimo pa v njej lahko tudi ovčjo glavo. Napis, monogram in sledovi zlata (?) so lahko bizantinski vpliv (bizantinski oficirji na limesu). Antična tradicija v obliki in latinski prevod vzhodnokrščanskega izreka nam odkrivata v lončarju romaniziranega in že pokristjanjenega staroselca, vernika zahodnega krščanstva. To pa je prav tisti domačinski lončar, za katerega arheologi že nekaj časa menijo, da je Langobardom razvil »pečatno« keramiko, ki se je rodila v langobardski panonski fazi in se močneje razvila pozneje v Italiji. Pečatna keramika je nastajala izključno na domačinovem lončarskem kolesu, dediščini antike, ki je dotedanja langobardska hišna obrt ni poznala.31 STRATEŠKI POMEN LANGOBARDSKIH KASTELOV Vsa opisana langobardska najdišča so na antičnih in starejših ka-stelih ob rimskih cestah in prehodih: Vel. Malence in Vinji vrh sta zapirala rimsko itinerarsko cesto Emona—Siscia—Sirmium; Zidani gaber seka pomemben star prehod čez Gorjance; Tolsti vrh in Hrib pri Vel. Orehku ležita ob znani antični cesti iz Cruciuma na Brusnice, Hrušico in Belo krajino; Hrib pri Uršnih selih je stražil prehod z itinerarske ceste pri Bučni vasi proti Beli krajini; Zasavska gora (Sv. gora) je vojaško obvladovala savsko dolino in prehod iz nje na rimski Atrans-Trojane; strateški pomen Kaple vasi ob antični cesti iz Praetoriuma Latobijcev na Savo in dalje proti Celei oziroma Neviodunumu je očiten; noriški Rifnik pomeni zaporo velike rimske arterije iz Poetovia proti Italiji. Za obrambo bizantinskega Balkana pa je imel trdnjavski limes po Gorjancih še poseben zgodovinski pomen. NASTANEK LANGOBARDSKEGA LIMESA Kako je nastal langobardski trdnjavski pas po Gorjancih in dolenjskem zaledju, nam pojasnjuje Prokopijev zapis, da je bizantinski cesar Justinijan leta 546 podelil Langobardom mesto Norik, utrdbe pri Panoniji in več drugih krajev ter jim izplačal velike vsote denarja.32 Denar 31 J. Werner, o. c. 52. 32 Procopii De bello Gothico III, c. 33. (Po F. Kosu, Gradivo 1 [1902] 36.) O »mestu Noriku« kot okolišu Ptuja in Celja glej B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 1 (1964) 218—219 in F. Kos, Gradivo 1 (1902) 36, op. 4. pomeni plačo langobardskim najemnikom, ki so jih bizantinski oficirji mobilizirali po gorenjepanonskih farah in z njimi daleč od njihove panonske domovine zaprli Frankom in Vzhodnim Gotom prodiranje na bizantinski Balkan. Odtod tolikšna prostorska vrzel med gorenjepanon-skimi in savijskimi langobardskimi najdišči, česar doslej nismo mogli razumeti.33 Utrdbe, ki jih Prokopij omenja »pri Panoniji«, ne »v Panoniji«, kot včasih napak beremo,34 pomenijo stare rimske kastele po Gorjancih, ki postanejo leta 546 bizantinsko-langobardski limes. Navidez nerazumljiva topološka oznaka »pri Panoniji« ima preprosto razlago: Z langobardsko zasedbo Gorjancev in druge Dolenjske rimska provinca Savia za vselej izgine. Njen vzhodni košček, od Gorjancev do črte Vinkovci-—Kormadin,35 štejejo odslej k Sirmijski Panoniji, ki sega od leta 546 torej praktično do Gorjancev. Dežela med Gorjanci in mejo italske province Venecije na Alpah ostane formalno seveda še vedno italska zemlja, ki je kot nenehno vojno področje (gotske in langobardsko gepidske vojne, sledovi langobardskih bojev na Zidanem gabru in Vel. Orehku) Italija ne more, Langobardom pa je kot plačanim vojakom ni treba upravno organizirati-36 Gotski geografi in Anonymus jo iz zadrege združijo s staro Valerijo. Antična geografska podoba naših dežel je v razkroju. Za panonsko mejo po letu 546 po Gorjancih imamo še druge dokaze. Langobardske posadke so se imenovale »arimanije«, kar je pomenilo »državne obmejne straže« in »straže ob cestah«. Organizirane so bile po vzoru poznobizantinskih obmejnih »them«, ki jim poveljujejo »stratego-si«.37 Že J. Kelemina opozarja, da pomeni »Hoermansberg«, na katerem stoji langobardski kaste! Zidani gaber, dejansko »(h)arimanusberg«, to 33 Takšno mobilizacijo, ki so jo organizirali langobardski kralj in vojvode za službo v drugih krajih, J. Werner izrečno poudarja, ko pravi: »Von Anbeginn an müsste die Befehlsgewalt des Königs und der Duces aber so gross gewesen sein, dass von den Farae ganze Familien zu Kastellbesatzungen abgezogen und Einzelkrieger aus verschiedenen Farae vereint in Truppenkontingenten ins Ausland geschickt werden konnten.« (J. Werner, Die Langobarden, 120) — Grob desetletnega langobardskega otroka na Vinjena vrhu potrjuje misel, da so prišli langobardski vojaki na dolenjske trdnjave z ženami in otroki. 34 Enako kot Werner tudi B. Saria ne pomišlja, da bi iskal Prokopijeve utrdbe drugje, kot »an der pannonischen Grenze — pri (ob) panonski meji.« (Gl. op. 4.) 35 Najzahodnejše arheološke najdbe sirmijskih Gepidov segajo do Vin-kovcev in severno od tod ležečega Kormadina. Gl. karto gepidskih najdišč v knjigi D. Csallâny, Arhäologische Denkmäler der Gepiden im Mitteldonaubecken. Arch. Hung. NS 38 (1961) 315 in 317, ter opis najdb na str. 241. 36 Langobardi so poznali samo primitivno rodovno ureditev po »farah« in kake državne uprave sploh ne bi znali organizirati. 37 Bizantinske »theme« dobijo svoj organizacijski statut formalno šele v začetku 7. stoletja, praktično pa se pojavljajo že prej, pod pritiskom Frankov, Avarov, Gepidov, Slovanov in Perzijcev na bizantinske meje. Lahko rečemo, da ustanovijo prve bizantinske theme (arimanije) prav priseljeni Langobardi. Tudi J. Werner poudarja, da niso arimanije nastajale morda šele pozneje v Italiji, ampak že po letih 547—548 v Savii in Noriku (Die Langobarden, 120). je »goro langobardskih obmejnih stražarjev«.38 Torej poteka langobardski limes po Gorjancih zares ob neki državni meji, ki je po Prokopiju panonska. Gorjanci so sredi 6. stoletja panonska in obenem utrjena državna meja bizantinskega cesarstva. Sedaj šele lahko prvič brez vsakršnih starih logičnih težav razumemo selitev Langobardov v Italijo, kakor jo opisuje kronika Pavla Diakona: Prihajajoč s svojo vojsko iz zmagovitih bojev v (Dolenji) Panoniji, prestopi kralj Alboin »extremos Italiae fines« (na Gorjancih); potem se povzpne na Kraljevo goro in nato šele (inde) pride do mej prve italske province Venecije na Alpah. Že izraz »skrajne italske meje« je logičen samo, če so še neke druge italske meje, ki niso »skrajne« in pri katerih se šele začne državna provincijska uprava. Dvojne vzhodne meje Italije so bile pri P. Diakonu doslej uganka, ki je ni načenjal noben zgodovinar. ZAKAJ UTRDI BIZANC GORJANCE? Langobardske arimanije po Gorjancih in njihovem zaledju so imele nalogo, da zavarujejo bizantinsko državo pred pritiskom Vzhodnih Gotov in zlasti še pred načrti »predrznega in nemirnega« frankovskega kralja Teodeberta, ki je osvojil ogromen evropski prostor od Donave in panonskih meja do Severnega morja in obal Oceana, vdrl že tudi v Norik in Severno Italijo in se pripravljal, da prevzame dediščino antičnega rimskega cesarstva. Z Vzhodnimi Goti v Severni Italiji je leta 548 sklenil nenapadalno pogodbo za čas, dokler bo trajala gotsko-bizantinska vojna-Zavezništvo je iskal tudi pri Gepidih v Sirmijski Panoniji, ki so od leta 551 podpirali slovanske vdore na Balkan. Justinijan ni čakal razvoja tega nevarnega dogajanja. Zvezal se je z Langobardi, ki jim je že od leta 539 drago plačeval nevtralnost.39 Leta 546 jih je preselil čez Donavo v Gorenjo Panonijo, da bi vojaško vezali sovražne Gepide ob Tisi in v Sremski Panoniji. Zoper Franke pa je langobardskim izbranim oddelkom izročil opuščene rimske trdnjave po Gorjancih in zaledju.40 To je pri Langobardih vojaška novost, začetek njihove militarizacije, ki jim jo pripisujejo nekateri zgodovinarji napak šele v Italiji. KRALJ PENDIR Ohranilo se nam je bogato ljudsko izročilo o langobardskem strate-gosu na Zidanem gabru in njegovih bojih v domači trdnjavi. To je mit 38 J. Kelemina, Pravne starine slovenske v filološki luči. Glasnik muz. druš. za Slovenijo 14, 1933, 52. Ime Hoermansberg povzema avtor po Metodu Dolencu. Zanj navaja vir Časopis za zgod. in narod. 11, 1914, 41, kjer pa v tamkajšnjem Dolenčevem zgodovinskopravnem članku Pravosodstvo kosta-njeviške opatije v letih 1631 do 1655 tega imena ne najdemo. 39 To dokazujejo tudi bogati bizantinski darovi, ki so jih leta 539 ali 540 položili langobardskemu kralju Wachu v znano grobnico Žuran na Slovaškem. (Grobnico so že ok. leta 600 izropali.) Že v deželi nad Donavo so se pri Langobardih razvile zlatarske delavnice, ki so predelovale bizantinske zlatnike v nakit, podobno, kot so jih pozneje tudi na dolenjskem Vinjem vrhu. 40 Glej op. 33. o kralju Pendirju, o katerem pripovedujejo, da ga je nekoč napadel sovražnik in vlomil vrata v obrambnem obzidju, kjer se je do danes ohranilo ime »Vratolom«. Kralj je s svojimi zakladi zbežal v sosednjo dolino Pendirjevko in jih skril v skalno pečino Hudo peč.41 Tam jih odslej čuva škrat Taus, ki ga zahodni Kelti poznajo pod imenom Dus. Zgodbe o kralju Pendirju so prvim Slovencem pripovedovali keltski domačini, ki so langobardskega strategosa še sami poznali, mu služili in so spomine nanj povezali s svojo mitologijo. Ohranili so nam tudi ime »gora ari-manov«, ker so po odhodu Langobardov ostali pri nas do današnjih dni. Marijana Gušičeva42 jih odkriva v »Bezjakih« tudi na področju Gorjancev (kjer imajo še drugačna imena kot Lahi, Kuhli, Gorjanci.. .)• Kot posebno ljudstvo označuje Bezjake še Primož Trubar in drugi naši protestanti. Zapis o njih na področju Krakovskih gozdov najdemo tudi v kostanjeviškem urbarju iz leta 1588. Filolog dr. F. Bezlaj je po večletnem iskanju razložil (pa še ne objavil) ime kralja Pendirja iz keltske oblike »Penn-o-dun-arius«, kar pomeni »prebivalca Pennoduna«, to je »trdnjave na vrhu«.43 Najbrž ni naključje, da pravimo grebenu Zidanega gabra še danes »Na vrheh«. Ime Pennodun mora biti starejše od Zidanega gabra, pač iz časov, ko so domačini govorili še svoj keltski jezik. Nanašalo se je na prvotno ilirsko utrdbo na tem mestu. Mitološki kralj Pendir je zelo verjetno istoveten z langobardskim vojvodo in poznejšim kraljem Alboinom. Kronika Pavla Diakona ne dopušča drugačne razlage, kot da se je kralj Alboin ob pripravah na odhod v Italijo mudil prav na Zidanem gabru. Izročilo o bojih kralja Pendirja s sovražniki najde sedaj potrdila v arheoloških sledovih bojev na Zidanem gabru in na Vel. Orehku. Zgodovina podrobno pripoveduje o Alboinovih dolgoletnih vojnah z Gepidi v Sirmijski Panoniji, kjer so znani langobardski sledovi.44 Morda so se prenašali ti boji kdaj tudi na Gorjance. To se je verjetno zgodilo dvakrat: ko je gepidski kralj Kunimund leta 565 brez uspeha, leta 566 pa z bizantinsko pomočjo zmagovito napadel Alboina in iz njegovih rok rešil svojo ugrabljeno hčerko Rosamundo. Do bojev na langobardskem limesu pa je lahko prišlo končno tudi s Franki. Kralj Teodebert I. piše leta 550 bizantinskemu cesarju, da ima v svojih rokah tudi Panonijo. Ker pa že F. Kos45 ugotavlja, da Gorenja Panonija ne prihaja v poštev, mislimo lahko samo na Sirmijsko Panonijo. In če ni Teodebertovo pismo glede tega 41 I. Pirkovič, Crucium. Situla 10, 1968, 37. 42 M. Gušić, Etnička grupa Bezjaci. Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena 43, 1967, 7 ss. 43 Dr. F. Bezlaj mi 21. III. 1969 sporoča, za kar se mu iskreno zahvaljujem: »Pendir bi lahko fonetično razložili popolnoma regularno iz predslovan-skega pennodunarius .prebivalec kraja Pennodunum’; keltsko penn .gorski vrh’ (nem. die Finne, sin. pen ,vrh’ na Pohorju in Openski vrh, Openci, Opčine nad Trstom) in — dunum ,utrdba’ (prim. Neviodunum).« 44 S. Petru, o. c., v op. 2 (hruškast lonec iz Kuzmina pri Sremski Mitroviči) in str. 129 (po J. Kastelicu: puščica iz Dalja in Jakovo-Surčina). 45 F. Kos, Gradivo 1 (1902) 48, op. 4. gola bahanja, moramo reči, da so Franki med leti 548 in 550 vdrli v Dolenjo Panonijo, kar pa se ni moglo zgoditi na limesu po Gorjancih brez hudih bojev.40 * * * * * 46 PO KATERI POTI SO SE LANGOBARDI SELILI V ITALIJO? O vprašanju, kje so se Langobardi 2. aprila 56847 dvignili na pot v Italijo in po kateri so se selili, je bilo že mnogo napisanega, čeprav se je zdel odgovor vedno preprost: odšli so pač po najkrajši poti s svojih treh velikih gorenjepanonskih naselitvenih področij okoli krajev Nikitish-Hegykö in Varpalota na današnjem Zahodnem Ogrskem ter z ozemlja Dunaja- Sledeč Ankershofnu in Smetsu, se je S. Rutarju zdelo, da je bila to pot skozi Koroško (Norik) na Predil.48 Idejo so opustili, ko je F. Kos opozoril, da ni verjeten tak nepotreben ovinek po nič kaj pristopnih krajih, ki so jih morda držali še sovražni Franki.49 Če bi šli čez Predil, bi tudi morali dopustiti, da je pripadalo gorenje Posočje k Panoniji, ker pravi P. Diakon, da so Langobardi stopili iz Panonije naravnost v Italijo. Rutarju je preostala samo pot po itinerarski cesti skozi Poetovio in Emono. L. Hauptmann je mislil, da je treba iskati Diakonov »široko odprti in čisto ravni vhod« (largius patentem et planissimum ingressum) v Italijo, skozi katerega so se selili Langobardi, v Vipavski dolini. Visoko in razgledno »Kraljevo goro«, ki bi morala, po čedadskem kronistu, stati na italski meji ali celo za njo, je L. Hauptmann našel v Krališkem vrhu nad Podkrajem pri Vipavi.50 J. Mal je opozoril, da nad Podkrajem ni nobenega Krališkega, marveč Streliški vrh.51 Ker je tudi S. Rutar zaman iskal ob vipavski cesti tisto sporočeno visoko in razgledno goro,52 na katero se je bil spotoma povzpel kralj Alboin, vidijo pozneje Kraljevo goro splošno vse do danes v Nanosu, čeprav jo je bil že Rutar odklonil in imel proti njej pomisleke tudi F. Kos-53 Z Nanosom so zgodovinarji 40 Vemo, da je frankovski kralj Teodebert leta 548 vojni pohod prek Dol. Panonije in Tracije na Bizarne pripravljal. Za načrt je poskusil pridobiti tudi Langobarde, Gepide in druge sosedne narode. (F. Kos, Gradivo 1 [1902] 44.) Če je Teodebertu verjeti, je v času 548—550 prodrl prek bizantinsko lango- bardskega limesa v Dol. Panonijo. Tako bi sedaj lahko razumeli, zakaj ime- nujejo Franki leta 552 Langobarde »najhujše sovražnike«. (F. Kos, Gradivo 1 [1902] 54.) Prokopij v tem primeru ne bi imel prav, ko vidi v tem izrazu samo »nekak navidezen izgovor«, s katerim da so Franki leta 552 zaprli bi- zantinski in langobardski vojski prodiranje na benečansko zemljo. 47 Ker nekateri še vedno mislijo na letnico 569, sem prosil za pomoč Astronomsko fizikalni observatorij v Ljubljani. Strokovni sodelavec zavoda Marjan Prosen ki se mu za prijaznost iskreno zahvaljujem, je izračunal, da je bila velika noč 1. aprila leta 568. S tem letnica 569 odpade. 48 S. Rutar, Kakšno važnost imajo Pavla Diakona knjige »De gestis Langobardorum« za starejšo zgodovino Slovencev. Letopis MS 1885, 288—331. 49 F. Kos, Gradivo 1 (1902) 70, op. 4. 50 L. Hauptmann, Staroslovanska in staroslovenska »svoboda«, čas 17, 1923, 329. J. Mal ga zavrača v Epilogu k staroslovenski svobodi. Čas 17, 1923, 339. 51 J. Mal, Probleme aus der Frühgeschichte der Slowenen (1939) 11-12. 52 S. Rutar, o. c. 300—301. 53 Gl. op. 52 in F. Kos, Gradivo 1 (1902) 71, op. 3. postavili Kraljevo goro pred italske meje, kar je vodilo v novo nesoglasje s Pavlom Diakonom. Danes misli J. Werner, da se je v Ljubljanski kotlini del Langobardov odcepil ob Savi na Bled (kjer je znan langobardski grob), Bohinj in Čedad,54 drugi pa naj bi šli prek Hrušice, koder da so se že prej selili tudi Zahodni in Vzhodni Goti. Da bi razložil langobardske najdbe po Savii in pojasnil, zakaj zija med njimi in gorenjepanonskim langobardskim ozemljem tako široka vrzel, v kateri ni nobenih sledov o Langobardih, je C. G. Mor55 leta 1964 tvegal povsem novo domnevo: severna gorenjepanonska naselja so se zbirala na pot na stekališču cest med krajema Keszthély in Vörs na zahodni strani Blatnega jezera ter krenila na Ptuj in Hrušico (sled te selitve naj bi bil langobardski grob na Zasavski gori [Sv. gori]); iz južnejših krajev, bliže Sirmijski Panoniji, pa naj bi šli Langobardi naravnost proti Savi in pri Brežicah prišli na itinerarsko cesto, ki je iz Sir-miuma držala po dolini Krke proti Italiji.56 Langobardske najdbe z Zidanega gabra je Mor prenesel k rimski cesti, češ da gre za grobove umrlih na poti. Skratka, nikakor ni bilo doslej mogoče iz logičnih protislovij- Sumljivo postaja vse, celo najtrdnejša dosedanja domneva, da so se Langobardi selili skozi Ptuj in Celje, saj sta bili ti dve mesti, po Prokopiju, nedvomno še vedno noriški; Pavel Diakon pa pravi, da so Langobardi stopili iz Panonije naravnost na italska tla, ne na noriška ali iz noriških na italska. Po našem odkritju dvaindvajsetletne langobardske zasedbe Dolenjske postanejo stvari na mah drugačne. Analiza dogodkov v, letih 567 do 568 na Balkanu nam tudi pokaže, da je odšel kralj Alboin s svojo zmagovito vojsko v Italijo z bojišč v Sirmijski Panoniji. Pavel Diakon nam opisuje prav to selitev, ne one, ki je šla iz Gorenje Panonije skozi noriški Ptuj na Hrušico in Vipavsko dolino. S to idejo pa se vračamo k pozabljenemu Valvasorju, ki se sklicuje na stare »ljubljanske rokopise« (Laybachische Manuscripta), v katerih je našel zelo staro sporočilo, da se je začel Alboinov selitveni pohod v Sirmiu. To moramo sedaj dokazati. LANGOBARDI IZROČE DOLENJSKO AVAROM Predvsem je treba kritično preveriti zgodovinske dogodke pred langobardsko selitvijo, ki smo jih doslej napak povezovali. Da bi dokončno obračunal s sovražnimi Gepidi v Sremu, je kralj Alboin leta 567 prosil pomoči avarskega kagana Bajana. Za plačilo mu je moral že pred bojem izročiti deseti del vseh langobardskih čred, po zmagi pa bi mu moral odstopiti polovico plena in vso gepidsko zemljo. Z bizantinskim dovoljenjem57 so Avari prešli iz Dacije čez Donavo v 54 J. Werner, Die Langobarden. 55 C. G. Mor, La Marcia di Re Alboino (568—70) (1964). 56 C. G. Mor, o. c. 180—181. 57 Ni mogoče pritegniti tistim zgodovinarjem, ki mislijo, da je ostal Bizanc v tej vojni nevtralen, ko vendar pomaga langobardskim zaveznikom Avarom. Pa tudi celotno dogajanje kaže, da gre vse po načrtih bizantinskega vladarja. Dobrudžo in po desni strani reke ogrozili Gepide v Dolenji Panoniji-Sovražniki so bili premagani in uničeni. Avari so zasedli njihovo deželo ob Tisi, v Sirmiumu pa so jih prehiteli Bizantinci, ki so se polastili dežele. Avari so ugovarjali, saj je po pogodbi z Langobardi Sirmijska Panonija pripadala njim. Prišlo je do diplomatskih zapletov, ki so zavlekli odhod Langobardov z bojišč. Minilo je že novo leto 568, ko spori še vedno niso bili poravnani. Avari znova terjajo Sirmium in izročitev ge-pidskih beguncev, češ da je vsak Gepid pod pravnim naslovom avarske osvojitve njihove dežele avarska lastnina.58 Šlo je za Gepide, plemstvo in vojake, ki so se predali Langobardom, in za tiste, ki so iz porečja Tise bežali na bizantinski Balkan, da bi ne prišli v avarsko sužnost. Bizanc, ki se Sirmiumu za nobeno ceno ne bi hotel več odreči, je spor končno rešil tako, da je prek svojega eksarha Narsesa v Raveni povabil Langobarde, naj se izselijo v Italijo (Langobardi dotlej niso na kaj takega mislili). Ko so se Bizantinci namreč rešili nevarnih Gepidov, ki so podpirali slovanske vdore na Balkan, so jim postali tudi Langobardi nepotrebni. Poenostavljeni vojaški položaj na Balkanu so upali sedaj iz Bizanca in iz Sirmija ter obdonavskih trdnjav sami obvladati; v zameno za Sirmium pa naj Langobardi izroče kaganu svojo zemljo. Langobardi so sprejeli bizantinsko ponudbo- Pred odhodom iz Sir-miuma so sklenili z Avari prijateljsko zvezo in novo, to se pravi drugo pogodbo, s katero so jim za večne čase prepustili svoja dotedanja bivališča, če se v dvesto letih ne premislijo in ne vrnejo.59 Ne samo Gorenja Panonija, tudi Dolenjska z Gorjanci postane tako avarska last, česar doslej nismo mogli vedeti. Pozneje imenovana Avarija, ki je segala do furlanskih mej, ni brez mednarodno pravne osnove. Drugo langobardsko-avarsko pogodbo moramo postaviti v prve mesece leta 568, na vsak način po datumu, ko so Avari, že po novem letu 568, ponovno zahtevali zase Sirmium. Pozimi ni bilo misliti, da bi mogla stotisočglava množica pastirskih plemen Gepidov, Sarmatov, Bolgarov, Panoncev, Posavcev,60 * * Noričanov, Turingijcev in Sasov, ki so se Langobardom pridružili, na dolgo pot pred prvo pomladansko pašo. Ponedeljek 58 D. Csallâny, Archäologische Denkmäler der Gepiden im Mitteldonaubecken. Arch. Hung. NS 38 (1961) 14. 59 F. Kos, Gradivo 1 (1902) 70. 60 Okoli leta 548 je Prokopij zapisal, da prebivajo po notranji zemlji za Dalmacijo, Liburnijo, Istro in Venecijo Siščani in Suabi, ki jih F. Kos istoveti S Posavci, prebivalci takrat že razpadle italske Savie. Saj Prokopij tudi sam opozarja, da je treba te Suabe razlikovati od naroda enakega imena, ki so podložni Frankom. — Med narodi, ki odhajajo z Langobardi v Italijo, navaja Pavel Diakon »Gepidos, Vulgares, Sarmatas, Pannonios, Suavos, Noricos...« Ni razumljivo, zakaj ima F. Kos isto obliko »Suavos« tu za Švabe, ko je vendar jasno, da tudi Posavci bežijo pred Avari. »Suavos« imata v zvezi s selitvijo v Italijo za Švabe tudi J. Werner (o. c. 14) in D. Csallâny (o. c. 14), C. G. Mor pa jih izpušča. Šlo bi pa zares lahko tudi za Švabe = Swebe, ki so pod Langobardi živeli po Gor. Panoniji prav tja do Savie. Gre za tiste Swebe, ki so se po odhodu Gotov iz Panonije leta 471 razširili iz Slovaške čez Donavo daleč proti jugu in jih je langobardski kralj Wacho podjarmil. Gotovo so tudi ti Swebi odšli z Langobardi v Italijo. po veliki noči pa so si izbrali zaradi mesečnih noči,6,1 da so si razne jezike govoreča ljudstva sploh mogla postavljati za prenočevanje tabor in se oskrbovati z rekvizicijami, na katere opozarja C. G. Mor.6a V temnih nočeh bi se zgubljali v brezupnih zmedah. Nočne mesečine so čakali ob selitvi iz svoje domovine čez Ren leta 59 že tudi Helveti. Gre verjetno za staro, ukoreninjeno navado preseljevanja narodov- Pa tudi v drugih ozirih, kot je sklenitev prijateljske zveze s sosedi zaradi zavarovanja selitve in (ritualni?) požig lastnih bivališč pred odhodom,63 je bila selitev Langobardov verna kopija selitve Helve-čanov, ki so ob odhodu požgali 12 svojih mest in 400 vasi. Isto so storili Rauričani, Tulingijci, Latobriki in Boji, ki so s Helvečani krenili na pot prvi dan po začetku pomladi, ko je dajal mesec polno svetlobo.64 Ni misliti, da bi kralj Alboin vlačil vsa tuja ljudstva, ki so se mu pridružila, najprej v Gorenjo Panonijo in od tam skozi Poetovio v Italijo. Pa tudi njegova vojska z Gorjancev in dolenjskih trdnjav je morala po svoje družine in imetje. LANGOBARDI SE SELIJO V ITALIJO Alboin se je torej dvignil na pot iz Srema. (Civilna naselja iz Gorenje Panonije so se mu nekje pridružila.) Skozi ožino pri Čatežu na vzhodnem koncu limesa so Langobardi stopili iz Panonije na italska tla. Po čedadskem kronistu je bil tam »široko odprt in čisto raven vhod« v Italijo; pač Krško polje. Take oznake Vipavski dolini nikakor ni mogoče pripisati. Ko je kralj Alboin tako prekoračil »skrajne italske meje«, je šel na goro, »qui in eisdem locis prominet«.65 Gre za Zidani gaber, Pennodunum, ki s svojim gorskim hrbtom kot stranska veja zares močno izstopa, »prominet«,66 iz verige Gorjancev. Če pa bi hoteli misliti rajši na Nanos, bi nedopustno obrnili zaporedje dogodkov pri P. Diakonu, saj bi se moral kralj Alboin tam najprej povzpeti na goro in šele nato prekoračiti ital-sko mejo.67 Nihče še tudi ni mogel povedati, kaj naj bi Alboin na Na- 81 Polna luna je bila, po izračunu Marjana Prosena (gl. op. 47), 28. marca ± 1 dan. Za prijazno pomoč isikrena hvala. Z odhodom so Langobardi nekaj dni zamudili, najbrž zaradi praznovanja velike noči. « C. G. Mor, o. c. 21. 83 »Alboenus rex Langobardorum. .. relinquens et incendens Pannoniam suam patriam (F. Kos, Gradivo 1 [1902] 70). — Kakor si je človek že od davnine nove domove posvečal z gradbeno daritvijo »geniu loci« (Bauopfer), si jih je ob zapustitvi z rušenjem ali požigom morda razsvečal, kar se je ohranilo do danes samo še v posvetitvah in razsvetitvah cerkva. 64 J. Moreau, Die Welt der Kelten (1958) 46. 65 F. Kos, Gradivo 1 (1902) 71. Ta vir mi služi za opis tudi vse ostale Alboinove poti v Italijo. 68 »Mons, qui prominet«, pomeni tu najbrž stranski gorski hrbet, kakor uporablja Tacitus nekje »prominentia montium« v pomenu gorskih odrastkov. Pa naj mislimo na gorski odrastek ali na visoko goro, kot običajno beremo. Zidani gaber v obeh primerih prav dobro ustreza kronistovemu opisu. 61 Da bi tako ne pačili Pavla Diakona, so se nekateri z L. Hauptmannom odrekli Nanosu in sporočeno goro iskali rajši za starimi italskimi mejami, v Vipavski dolini. Tako pravi F. Kos (Gradivo 1 [1902] 71, op. 3): »Katera je ta V 6. stoletju je imela Italija na svojih skrajnih vzhodnih mejah »široko odprt in čisto raven vhod« iz (Dol.) Panonije. (Na fotografiji označen s puščico.) Temu dobro odgovarja Krško polje, ne pa Vipavska dolina (Foto R. Riedl) Au 6e siècle, sur ses frontières orientales extrêmes l’Italie avait »une entrée largement ouverte et toute plate« à partir de la Pannonie (Inf.). (Indiquée par une flèche sur la photo.) A cela correspond bien le Krško polje, et non la Vallée de la Vipava (Photo R. Riedl) nosu iskal, medtem ko bi bilo naravnost nerazumljivo, da se ne bi povzpel na svojo arimanijo Pennodunum, kjer je kot strategos najbrž nekoč sam poveljeval. Velike tuje množice so med kraljevim bivanjem na gori v ravnini pri starem Cruciumu68 taborile in gotovo več kot teden dni čakale nove mesečine, ker so se noči medtem stemnile. Alboinova vojska se je medtem po svojih kastelih odpravljala, da z družinami in imetjem, »cum uxoribus et natis omnique supellectili«,69 zapusti svoje dvaindvajsetletne domove. Tako je pojasnjena tudi stara uganka, ki dela zgodovinarjem, gora, ni znano. Ne more se zagotovo trditi, da bi bila Nanos.. . Najbrž pa kralj Alboin ni lazil na posebno visoko goro, ker je lahko tudi s kake nižje pregledal del Furlanije.« 68 Pri starem Cruppiu (Cruciumu) je bilo dovolj vode za stotisočglavo množico, dva potoka in še iz antike obzidan studenec Vej ar, kjer so po drugi svetovni vojni osuševalci našli na antični plasti kakih 50 podkev majhnih jezdnih konj, gotovo iz časov preseljevanja narodov. Potok skozi Cruppi so 600 let pozneje obrnili skozi nastajajoči Šentjernej. Ob drugem potoku, na vzhodni strani Cruppia, leži na tleh nekdanjega cruciumskega predmestja danes vas Ostrog, kar je stara beseda za tabor. 09 Pauli Diaconi hist. Lang. II, c. 7 (po F. Kosu, Gradivo 1 [1902] 70). na primer C. G. Moru, še danes hude težave: zakaj se mudijo Langobardi na poti v Italijo kar mesec dni ali celo več. Pavel Diakon pravi, da sega do gore, na katero je šel Alboin, Panonija, usque huc Pannoniam pertingat«. To se ujema s Prokopijem, ki govori o langobardskih kastelih »pri Panoniji«, in z imenom Hoer-mannsberg, Arimansberg, »goro obmejnih posadk«. To se z Zidanim gabrom popolnoma sklada, medtem ko Dolenja Panonija takrat ni segala do Nanosa. Tudi med Gorenjo Panonijo in Italijo ležita od Diokleciano-vih časov in, po Prokopiju, še vedno v langobardski dobi Norik in langobardska Dolenjska z Notranjsko, to je zahodni del razpadle Savie, ki jo gotski geografi in po njih tudi Anonymus iz Ravene sedaj prištevajo k stari Valeriji. To je gotovo anahronizem, dokazuje pa, da imajo v gotski prestolnici Dolenjsko še vedno za italsko deželo, ki se je na »skrajnih vzhodnih mejah« dotikala Dol. Panonije. Misel, da je leta 568 segala Gor. Panonija do italskih mej, izvira samo iz napačnega razumevanja Diakonovega opisa selitve Langobardov, druge opore nima. Da bi Alboina sploh lahko pripeljal na Nanos, si C. G. Mor zamišlja, da je kralj poslal od Kalc po krajši in lagodnejši poti na Hrušico le počasnejše tovornike, sam pa da je s hitrejšimi oddelki ubral po dolgem in napornem ovinku skozi postojnska vrata, da bi pospešil potovanje.'0 »Genialni barbarski kralj«, kot ga Mor označuje, gotovo ne bi prezrl možnosti, da lahko odhiti s hitrejšimi oddelki s Kalc tudi na Hrušico pred tovorniki in ne bi nikogar oviral, prihranil pa bi si dan nepotrebnega in utrudljivega pohoda. Z razgledne točke pri Zidanem gabru, na katero opozarja že I. Kuš-ljan, se je Alboin oziral, kakor daleč mu je seglo oko, po italski pokrajini (Valeriji), »prout conspicere potuit, partem Italiae contemplatus est«. — Stvar je razumljiva, saj je kralj stal na mejah Italije. P. Diakon pravi, da se gora odtlej imenuje Kraljeva gora. — Ljudsko izročilo še danes pomni »goro kralja Pendirja«. Mitološki kralj z Zidanega gabra se nam tako sedaj poistoveti z zgodovinskim kraljem Alboinom, ki ga je domala vsa germanska Evropa spremenila v epsko legendo. O Nanosu pa ni znano, da bi se kdaj imenoval Kraljeva gora. Kdo naj bi ga tudi tako imenoval in kdo to ime uporabljal? Langobardi so le potovali mimo in se nikoli več vrnili. Domačini pa so pred ropajočimi in ubijajočimi Langobardi bežali celo na otoke (begunci so ustanovili Koper). Ni razloga, zakaj naj bi svoje ime za Nanos domačini zamenjali z imenom okrutnega tujca, ki jim je prizadel veliko škodo.70 71 Kronist P. Diakon pravi, da žive na Kraljevi gori divji bizoni, temu da se ni čuditi, ker sega do tu Panonija, ki je bogata divjačine.72 Bizone 70 C. G. Mor, o. c. 183. 71 O okrutnostih Alboinovega pohoda je dovolj poročil: Pred pobesnelimi Langobardi (sevissima Langobardorum rabies) bežijo Oglejci, njihovo mesto pa je razdejano; najbrž je takrat uničen tudi Trst; Langobardi nato še petnajst let plenijo po Italiji cerkve, morijo duhovnike, rušijo mesta in pobijajo prebivalstvo, da papež upravičeno toži, da živijo Rimljani med langobardskimi meči. (F. Kos, Gradivo 1 [1902] 72, 73, 75, 79.) 72 »Ferunt, in hoc monte bisontes feras enutriri. Nec mirum, cum usque huc Pannoniam pertingat, quae horum animantium ferax est.« (F. Kos, Gradivo 1 [1902] 71.) je treba prej pričakovati v ostrejšem podnebju Gorjancev kot na Nanosu ali kaki vipavski gori, do koder sega vpliv mile sredozemske klime.73 Uklenjen med dve antični cesti, je Nanos tudi brez tistega varnega gozdnatega zaledja, ki je čredam bizonov potrebno in ki ga pri Kraljevi gori vidi P. Diakon v panonskih gozdovih, polnih divjačine. Z gore je kralj Alboin s svojim ljudstvom in tujimi narodi brez vsakršne ovire, »sine aliquo obstaculo«, prispel na meje Venecije, ki je prva italska provinca. To pomeni, da Emona Langobardov na pohodu ni ovirala. Lahko je dokazati, da je nekoč mogočna antična trdnjava v tem času mrtva. Pod obzidjem razpadajoče Emone že dolgo raste civilno naselje Atamine, kot ga v svoji Kozmografiji označuje Anonymus iz Ravene. Novo naselje je še krstil romaniziran domačin in ime »Ad Emonam« v sto letih preoblikoval v Atemona, pozabljajoč njegov prvotni pomen »Pri Emoni«. Do nastanka Anonymove Kozmografije so naši predniki ime že slovenizirali v Atamine, ki pa je kmalu pozabljeno. PRIHOD PRVIH SLOVENCEV NA DOLENJSKO Pred odhodom iz Dolenje Panonije so Langobardi prepustili torej Avarom tudi Štajersko in Dolenjsko, ki postaneta del Avarije. Po slabih izkušnjah s Sirmiumom Bajan gotovo ni odlašal z zasedbo- Njegove trume prodirajo ob Savi in Krki za odhajajočimi Langobardi. Pred njimi beže, kot poroča Conversio, domačini, Rimljani, Goti in Gepidi. Njihovo domovino, nekdanjo Savio, zaseda kaganovo ljudstvo.74 Kakor na vseh drugih bojnih pohodih, so gotovo tudi na tem spremljali Avare Slovani, ki so torej že leta 568 zasedli široko dolino Krke. Mogoče so prvi Slovenci celo še videli Alboinovo ogromno taborišče pri porušenem Cruciumu in dali tistemu kraju ime Ostrog, kot se vas še danes imenuje. Če naša domneva drži, so morali priti prvi Slovenci spomladi 568 v dolino Krke in pod Gorjance iz istih krajev kot Bajanovi Avari: iz južne Dacije. Ta naselitveni val na Dolenjsko in Posotelje pa je odkrila že prej filološka arheologija, le da ga še ni mogla datirati.75 Avarska vojska se je z Dolenjske očitno kmalu umaknila. Slovencem je pustila le predstojnike pašniških »žup«, nekakšnih naslednic langobardskih 73 Za opozorilo se prof. A. Polencu iskreno zahvaljujem. 74 »... seu quomodo Huni (sc. Avares) Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem.« (Conv. Bag. et Carant., c. 3; po F. Kosu, Gradivo 1 [1902] 76. Kos tu popravlja vir, češ da gre za Avare, ne za Hune. O njih res že od leta 454 ni več arheoloških sledov.) 75 Prof. dr. Francè Bezlaj pravi (Sloveno-slavica, Symbolae philologicae in honorem Vitoldi Taszycki [1968] 20—21), da je na zahodno-vzhodno jezikovno slovansko mešanico, ki so jo govorili prvi Slovenci v novi domovini, »od prvih začetkov dalje, najprej iz Panonije in kasneje po Dravi in Savi navzgor, vplivala južna slovanščina, ki je sčasoma vtisnila slovenščini v glasoslovnem in oblikoslovnem razvoju južnoslovanski karakter ... Le tako si lahko razložimo, da najdemo enake leksične, onomastične in tudi samo semantično razvojno enake elemente, ki so značilni za slovensko-čakovsko ozemlje, pogosto znova vzhodno od Drine, v makedonščini, bolgarščini in deloma še tudi v Srbiji in slovanskem substratu na romunskih tleh.« »verđunov«. Slovenci so avarske »župane« kmalu odrinili in postavili svoje. Izgnani župani, menda sedem s področja Gorjancev in doline srednje Krke, so se umaknili visoko v Gorjance in ločeni od Slovencev ustanovili živinorejsko naselje Javorovico, kakršna je vas večinoma še danes, saj letina tam težko dozori. Njeni prebivalci so bili skozi dolga stoletja sami »župani«, ki so jim Slovenci zaradi čudnih obrazov »rekli včasih za šalo Mongoli«, kot sem nedavno še sam slišal. V fevdalni dobi opravljajo Sichersteiner jem in pozneje Pleterjam edlinške službe. Na svoje staro »županstvo« ostajajo vedno tako ponosni, da si privzamejo v novejših stoletjih ta naziv za priimek. Podobno vas Župani imamo tudi na Žumberku. O kakem krvavem osvobodilnem uporu proti sedmim avarskim županom torej ne moremo govoriti, saj ga le-ti ne bi preživeli in ostali med Slovenci. To pa tudi jemlje vsako osnovo za domnevo o suženjskem odnosu naših prednikov do Avarov. RÉSUMÉ Les Lombards dans la phase pannonienne La synthèse critique de toutes les découvertes archéologiques jusqu’ici sur les Lombards dans leur période pannonienne, avec les résultats récents de la philologie, de la topologie des localités archéologiques, de la géographie et de l’histoire du 6e siècle et de la riche tradition populaire, a amené l’auteur à des connaissances essentiellement nouvelles sur ce peuple avant sa migration en Italie. En 546, Justinien a fait passer les Lombards alliés au-delà du Danube en Pannonie Supérieure, pour lier militairement les Slaves qui faisaient pression et les Gépides hostiles le long de la Tisa et en Pannonie Inférieure. Contre les Ostrogoths et le plan de conquête du roi franc Theodebert, il a occupé avec les divisions' lombardes choisies les castels romains abandonnés sur les Gorjanci (Vel. Malence, Zidani gaber, Tolsti vrh, Vel. Orehek, Hrib) et dans l’arrière-pays (Vinji vrh près de Bela cerkev avec son atelier d’orfèvrerie, Zasavska gora [Sv. gora] près de Vače, le port de Sava, Kapla vas, Rifnik, Ptuj). Le limes lombard sur les-Gorjanci se trouvait, selon le compte rendu de Procope, auprès de la frontière pannonienne (inférieure), ce qui s’explique simplement: avec l’occupation lombarde l’antique province de Savia se disloquait pour toujours. Les frontières de la Pannonie inférieure se déplacent des Vinkovci et de Kormadin sur le limes passant par les Gorjanci. Les géographes gothiques et Anonymus de Ravenne attribuent à partir de ce moment-là la partie occidentale de Savia entre les Gorjanci et la province de Vénétie à la province de Valeria. Auprès de chaque castel lombard il y a une section limitée de pâturage, nommé »verdun« (germ, wardo —y latin vulg. vardione(m) slov. verdun) avec des étables à bestiaux, administrées pour les Lombards par les anciens habitants celtes romanisés et christianisés. Lorsque le roi Alboïn eut définitivement vaincu les Gépides en 567 en Pannonie inférieure, les Avares, alliés des Lombards, occupèrent selon le pacte le royaume gépide le long de la Tisa, tandis que Byzance les avait déT passés à Sirmium et s’en emparait. Les Byzantins tranchèrent le litige en invitant les Lombards en Italie par leur exarque de Ravenne, Narses, et les Lombards cédèrent tout leur territoire aux Avares. Le territoire de ceux-ci s’étendit donc à l’ouest jusqu’aux frontières frioulanes. Le roi Alboïn part de Sirmium en Italie —- ce que Valvasor a trouvé in-r scrit déjà dans de très vieux manuscrits de Ljubljana (Laybachische Manu-r scripta). Le déplacement se traîna jusqu’au 2 avril 568, à cause de la première pâture printanière pour les peuples nomades associés et à cause nuits de lune) ce qui était probablement la pratique générale de la migration des peuples (comp. le déplacement des Helvètes au-delà du Rhin en l’an 59). Alboïn franchit le limes sur les Gorjanci »extremos Italiae fines« et passa de la Pannonie sur le sol italique. Là, l’Italie avait »largius patentem et planissimum ingressum«, le Krško polje actuel. Les masses campent auprès de l’antique Crucium, ce que rappelle aujourd’hui peut-etre le village d’Ostrog, qui est le mot ancien pour le camp fortifié. Sur ce, le roi Alboïn va sur la montagne, »qui in eisdem locis prominet«. C’est le castel lombard de Zidani gaber, alorà nommé Pennodunum. Attendant plus d’une semaine le nouveau clair de lune et que son armée dans les castels se mette en route »cum uxoribus et natis, omnique supellectili«, de sa montagne panoramique le roi sè tournait vers le pays italique (Valeria) »prout conspicere potuit, partem Italiae contemplatus est«. Lorsque, comme autrefois les Helvètes, ils eurent (rituellement?) incendié leurs maisons, Alboïn arriva sans aucun obstacle, »sine aliquo obstaculo«, aux frontières de la première province italique, la Vénétie. La montagne avec Zidani gaber-Pennodunum se nomma à partir de ce moment-là Kraljeva gor^ (la montagne du roi), et dans la tradition jusqu’à nos jours la montagne du roi Pendir (Pendir = Pennodunarius). Derrière les Lombards s’en allant et les Romains, les Goths et les Gépir des fuyant (Conversio), l’ancienne Savia est occupée par les Avars de Bajan en compagnie des Slaves, qui sont venus de la Dacie Méridionale de cettè manière dans la vallée de la Krka en Basse Carniole déjà en 568. Les philologues connaissaient cette migration déjà auparavant sans datation. Les Avares se retirent de nouveau et laissent aux Slovènes les »župani« (comites), chefs des sections de pâturage, les »župe« (comitats) héritiers des verduns lombards. Les Slovènes ont bienôt destitué les comités avares. Les exilés ont fondé le village d’élevage du bétail de Javorovica sur les hauteurs des Gorjanci, où ils se sont conservés jusqu’à nos jours. Les habitants du pays les appellent encore pari-fois Mongols. Sur le Zumberk aussi se trouve le village de »Župani« (Comites). Jugovzhodna Slovenija. Izbor najdišč (kasnoantičnih in zgodnjesrednjeveških), ki se omenjajo v članku Slovénie du sud-est. Choix de découvertes appartenant au Bas — Empire et Haut moyen — âge, mentionnées dans le mémoire SV. JURIJ IN SV. MARTIN NA SVETIH GORAH NA BIZELJSKEM V PREDROMANSKI DOBI JOSIP KOROŠEC, IUN. Ljubljana Posavski muzej v Brežicah je v letih 1967 in 1968 raziskoval na Svetih Gorah na Bizeljskem. Dobrim delom so bile predmet raziskovanja cerkve tega hriba, ki s svojimi raznovrstnimi elementi nudijo bogato snov za proučevanje vrste umetnostnih dejavnosti. Posebno pozornost priteguje arhitektura, ki je skozi stoletja preoblikovala bolj ali manj videz vseh petih stavb- Po mnenju znanstvenikov segajo njeni prvi začetki daleč nazaj v preteklost. Zaradi obdelave posameznih objektov oziroma njihovih delov vemo, da so ti začetki že iz predromanske periode.1 Te in druge okoliščine so bile osnova, da so se poleg zunanjih son-dažnih del začele raziskave kapelice sv. Jurija in sv. Martina. Želja je bila, da se poleg že obdelanih vidnih elementov dobijo tudi drugi podatki, ki bi še bolj razjasnili ne samo začetek gradnje teh dveh cerkva, temveč tudi problematiko nastanka zgodnjesrednjeveških kultnih stavb na Slovenskem v splošnem. Ker bodo dela pri raziskavah drugih objektov na tem hribu trajala dalj časa ter zaradi razsežnosti same obdelave gradiva bodo pridobljeni rezultati posameznih raziskanih objektov podani v obliki poročil. V tej razpravi sta zajeti le dve kapelici. Stojita na delu planote pred vhodom v Marijino baziliko (sl. 1). Nedaleč od zvonika cerkve se tla s padcem proti jugu s skalami preoblikujejo v dve jezičasti terasi, druga nad drugo. Na gornji, na severu se z ozkim pasom drži dela, na katerem stoji omenjena cerkev, je Jurijeva kapela, usmerjena skoraj tako kot bazilika. Na terasi, nekaj nižji od te pa je Martinova kapelica.1 2 Ker je bil prostor na tem mestu majhen, je skala na severni strani odsekana in tako razširjena v dokaj majhno ravnino, ki je omogočila postavitev stavbe v smeri V—Z. Zato so tla, ki se dotikajo severne stene stavbe daleč višja od južne, ki je kot vzhodna strma. 1 F. Stelè, Vorromanisches aus Slowenien. Beiträge zur älteren europäischen Kulturgeschichte I, Festschrift für R. Egger (1952) 367 ss (dalje F. Stelè [1952]). 2 A. Stegenšek, Sv. Gore na Štajerskem. Voditelj po bogoslovnih vedah 14, 1911, plan hriba. Kapela Kapela sv. Martina sv. Jurija Sl. 1. Pogled na Svete gore na Bizeljskem Fig. 1. Vue des Svete gore au-dessus de Bizeljsko Čeprav sta obe kapelici bili večkrat predmet obdelave v znanstveni literaturi, domnevamo, da je za nadaljnjo razlago posameznih dognanj in ugotovitev predvsem treba podati njun opis.3 Kapelica sv. Jurija (priloga: sl. 1). — Objekt spada v skupino longitudinalnih stavb. Usmerjen je v osi SSV—JJZ. Dolg je 10,30 m in širok 4,50—4,85 m. Zunanja višina zidov je zelo različna zaradi odplavljanja okolne zemlje in krušenja žive skale, na kateri stoji. Glede na to znaša višina desnega roba čelne fasade 4,70, levega pa približno 5,10 m, sredina pa je od zgornje stopnice višja 4,80 m. Skalasta dvokapna streha se na zadnjem delu pahljačasto širi. Trikotno čelo fasade je v zgornjem delu odrezano in je po njem tudi oblikovana streha. Na tem delu skoraj nad vhodom je majhen lesen štirioglat stolpič. Zunanji videz stavbe ni enovit. Poleg nekaterih drugih detajlov deli že sama disharmonija razmerja, ki so mu posamezni deli teh vrst stavb podrejeni in ki je na našem objektu še podčrtana z asimetrijo, tj. zadnji del je odmaknjen od longitudinalne osi sprednjega, objekt v dve skoraj samostojni celoti. Tako je sprednji del pravokotnik, zadnji pa nepravilen petero- oziroma šestero-kotnik- Za razliko od prvega ima podzidek in okrasni podstrešni venec. Sonde narejene ob severozahodni steni in ob apsidi na SSV strani, so pokazale, da stavba nima temeljev. Zaradi erozije je večkrat podzidana. 3 M. Zadnikar. Romanska arhitektura na Slovenskem (1959) 43 ss (dalje M. Zadnikar [1959]). Ta podzidek je na nekaterih mestih visok celo od 112—150 cm. Notranjost ladje je skoraj pravilen štirioglat prostor in meri 3,65 X 2,89 m. Višina zidov od današnjih tal je 3,40 m. Danes ima odprto ostrešje. Nepravilnost prezbiterija je z notranje strani bolj občutna. Njegova širina je 3,45 m, dolžina stranskih zidov 3,26—3,45 m, dveh stranskih sten pa, ki zapirata ta prostor na SSZ delu, 1,40 m. Čelna stran je 1,20 m dolga. Zidovi so široki 0,75 m. Tla so ravna in na istem nivoju kot ladijska. Strop je rebrasto obokan s sklepnikom. Rebra imajo enojen obojestranski žleb brez konzolastih podnožij. Nad stropom je podstrešje. Vhod v ladjo kapelice je na JJZ strani (T. 8: 2). To je pravokotna odprtina, ki se stopničasto širi v notranjost. Ima okvir iz kamenih kvadrov, debelih 0,20 m. Na zgornjem delu je večji monolit in daje vhodu polkrožno obliko. Ta okvir zmanjšuje vhod na zunanji strani na 1,90 X 0,60 m (T. 2). Ladja cerkve je osvetljena s tremi okni, ki so na JV steni. Srednje je štirioglato in je mlajšega datuma, stranski sta vertikalno podolgovati in se od sredine zidu na notranjo in zunanjo stran lijakasto širita. Na zgornji strani sta zaokroženi. Okni imata spodaj na notranji strani majhno stopnico (polico), za njo je vstavljen v svetlobno odprtino okvir, narejen iz enega kosa lesa. Danes je prekrit z recentnim malterjem. Zunanja vel. oken je 82 X 45 cm, svetlobnih odprtin brez okvira 48 X 15, z okvirom pa 45 X 10 cm (T. 1: la-d). V prezbiterialnem delu so na isti strani vrata in eno okno, drugo pa v naslednji steni. Vrata so štirioglato vsekana v steno, obdana so z oklesanimi kamenimi kvadri, zgoraj je oblikovan arhitrav vel. 1,90 X 0,60 m. Tudi ti okni se širita od sredine zidu bolj lijakasto na zunanjo in notranjo stran. Obdani sta s kamenim okvirom, zaokroženim na zgornji strani.4 Na prehodu med ladjo in prezbiterijem je slavolok v SSV steni ladje pomaknjen nekoliko v desno. Na zgornjem delu je polkrožen. Vel. 1,68 X 2,80 m, deb. pa 0,76 m. Stranski (bočni) strani sta obloženi z velikimi kosi klesanega kamna. Z zunanje strani peljejo v ladjo tri stopnice. Znotraj se tla znižujejo za eno. Za zunanje so sekundarno uporabljeni razni kosi obdelanega kamna. Tudi do prezbiterialnih vrat so nekdaj vodile stopnice, njih sled je vidna na zunanji ploskvi zidu. Na tem mestu tudi ni podzidka. Pri raziskavah so bila vzdignjena v ladji in v prezbiteriju recentna cementna tla. Pod tenko plastjo 3 cm cementne prevleke se je takoj pokazala 2 cm deb. plast črne zemlje pod njo sta bili dve vrsti 17 cm deb. manjšega kamna, v večini rečnega proda. Pod to plastjo zemlje in kamna je bil čisto bel 1 cm debel premaz (priloga: sl. 4). S tem premazom so bila prekrita tla prezbiterija in severovzhodni del ladje brez pretrganja na prehodu iz enega v drugi prostor (priloga: sl. 3) Na razdalji kakih 60 cm od notranjega roba zidu slavoloka v sredi ladje se je na prostoru 0,75 m2 odprla luknja okoli 0,60 m globoka, izpolnjena je bila s čisto črno zemljo ter zaprta z dolgimi kamni, ki so bili vanjo navpično zabiti, tako da je njihova zgornja stran bila v isti ravni s kamni omenjene plasti. Na tem mestu ni bilo belega premaza. V ladijskem prostoru je plast zemlje in kamnov nepretrgano ohranjena samo na dveh petinah 4 F. Stelè (1952) 375 ss. tal, sicer pa je- proti vhodu bila v ladji samo na nekaterih mestih in situ. Sediment, ki je izpolnjeval tla, je bil v glavnem iz rjave zemlje in večjih kosov kamenja, s katerimi so skušali izravnati neravno skalnato podlogo tal. Desno od omenjene luknje do zidu z okni se je pri čiščenju prostora pokazalo, da je vsa plast bila iztrgana in da je pod njo (katero smo označili kot plast I) še ena. Sestavljena je bila iz zemlje in vrste kamnov pod njo. Plast, ki jo označujemo kot plast II, je dokaj tanjša od predhodne in znaša okoli 12 cm (T. 7: 2; priloga: sl. 5). V prezbiterialnem prostoru so se, ko je bila odstranjena plast kamenja in zemlje na levi strani, pokazali temelji zidu, ki je bil pravokotno prislonjen na ladijski zid s slavolokom. Na dolžini 2,65 m je šel ponovno pravokotno proti severovzhodu in segal pod današnji oltar, kar je jasno kazalo, da so to temelji štirioglate apside. Tudi na nasprotni strani so bile ohranjene sledi paralelnega zidu, toda v manjši meri, ker so bile uničene z zidavo sedanje apside in z niveliranjem prostora za prezbiterialna vrata- Po ohranjenih delih je bil zid debel 0,50 m. S čistimi obrisi je bil ohranjen okoli 1 m dolžine na levi strani apside, medtem ko je na mestu, kjer se začenja katedra z oltarjem, do čelne strani zelo uničen. Beli omet starega prezbiterija sega do strešne konstrukcije. Prostor med temelji in levo steno današnje apside je bil izpolnjen z rjavo zemljo, pomešano s kamenim drobižem in ometom. V prostoru med čelnim zidom štirioglate apside in sedanje je bil sediment nasipine, sestavljene iz koščkov kamnov ter podobno. Med sedimentom desnega dela prezbiterija so bili v kotu med vrati in steno slavoloka najdeni fragmenti ometa, od katerih so posamezni bili čisto bele barve, drugi pa bolj sivkaste. Nivo pod omenjenim belim premazom ni bil na vsem prostoru prezbiterija enak. Tako so se na posameznih mestih pokazale manjše kotanje, ki so bile izpolnjene z rjavo zemljo, čez katero je bil beli premaz. Na drugih mestih pa je bil prevlečen čez skalo, kot npr. pri vratih prezbiterija. V eni kotanji so bili drobci opeke, v prostoru med apsidami pa fragmenti keramike. Takih najdb pa nismo našli v ladijskih tleh. Omenjeni elementi in način gradnje zidov govorijo, da objekt ni enoten. Zidovi ladje so iz neenako velikih kosov lomljenca, vezanih med seboj z malto v neurejeno strukturo. Za razliko od teh so vogali »šivani« s tesanimi kvadri- Čeprav so površine zidov ometane, kažejo celo vrsto neravnin in razpok. Taka vodoravna neravnina, ki je kot prelomnica strukturalnega pomena, deli jugozahodno in fasadno steno na dva dela (T. 8: 2). Na fasadni strani dosega, merjeno od zadnje stopnice višino do 2,30 m, tj. gre nad kamnom, ki oblikuje portal. Desno teče pod kamnom z vklesano figuro. Na obeh koncih stene se natanko ujema s kamenimi kvadri robov. Tudi v notranjosti ladje je prelomnica vidna na istih stenah. Slediti se da, toda samo fragmentarično, tudi na okenski steni. Merjena od nekdanjih tal znaša 2,24 m, tj. sega nekako do višine manjših oken. Nadaljnja podobna neravnina je opazna na levi steni in steni slavoloka v ladji. Tu so na višini 3,10 m vidni v zidu ostanki debelejše deske — ploha, ki je danes ometana. Nad tem se zid nadaljuje v višino še za 30 cm. Zanimivo je, da višina te zadnje nadzidave zidu ustreza višini okenskega podstrešnega venca na prezbiteriju. Faktura prezbiterialnega prostora je bolj dovršena. Stene so gladke in šivi na robovih so iz pravilno tesanega kamna ter skrbno fugirani. Na čelni steni apside z zunanje strani stavbe sta videti dve polkrožni sledi. Kapelica sv. Martina (priloga: sl. 2). Kapelica sv. Martina ima za razliko od Jurijeve tudi odprto lopo. Sama kapelica spada v tip longitudinalnih kultnih stavb. Usmerjena je v osi V—Z in njena dolžina znaša 13,10 m. Ker je zelo nepravilno grajena, je različno široka. Čeprav je zidana na živi skali, so bili njeni temelji pod atmosferskim vplivom s časom odkriti, tako da je z južne in apsidialne strani podzidana. Stavba je brez podzidka in brez okrasnega podstrešnega venca. Prekrita je z dvokapno opečno streho, ki ima v zadnjem delu pahljačasto obliko. Fasada se končuje s trikotnim čelom. Stavba ni enoten objekt. Da so prezbiterij in lopa dejansko prizidki, prepričljivo govorijo vertikalne razpoke na zunanji strani stavbe- Tako je prednji del štirioglat, zadnji pa petero- oziroma šesterostran prostor. Nepravilnost se kaže tudi v notranjosti. Ladijski del, nepravilen štiri-kotnik meri 3,24—2,90—3,94 m. Prostor je rebrasto obokan. Tudi stene prezbiterialnega dela niso enako dolge in znašajo z desne na levo 1,70— 1,22—1,15—1,30—1,66 m, medtem ko je širina pri steni slavoloka 3,0 m. Debelina zidov v ladji in prezbiteriju je 0,85 m. Tudi ta prostor je obokan z enojnimi obojestransko ožlebljenimi rebri, ki se na sredini stikajo s sklepnikom. Na konceh reber so konzolasta podnožja. Tla v ladji so nekoliko nagnjena proti vhodu. Prevlečena so s tenko cementno prevleko, pod katero je plast črne zemlje, ki je bila z njo nivelirana skalnata podlaga. Je videti, da tudi temelji ne segajo globlje od tal ladje. Tla v prezbiteralnem prostoru so za stopnico višja od ladijskih. Vhod v ladjo je prvotna odprtina, obdana s kamenimi bloki, polkrožni blok odprtine je komaj opazno šiljasto oblikovan. Velikost vhoda je 1,77 X 0,75 in se stopničasto širi po 10 cm na vsako stran proti notranjosti. V primeri z vhodnim pragom so tla nižja za stopnico (T-3: B). Okna so odprta na južni in vzhodni strani. Tako je štirioglato večje okno v ladji in dve manjši gotski pa v prezbiteriju. Prezbiterij loči od ladje polkrožno poudarjen, proti jugu neznatno pomaknjen slavolok, širok 2,34 m. Ob straneh je obdan z večjimi kamenimi bloki. Na podstrešje pelje majhno okno, ki je na čelnem trikotu nad vhodom v ladjo (T. 8: 1). Na zidovih leži ogrodje strehe, opazna pa so še ležišča tramov nekdanjega ravnega lesenega stropa. Na podstrešju prezbiterialnega dela se razlikujeta na neometanem delu zidov dve fakturi stranskih sten. Vhodno okno ima v steno vstavljene tri monolitne ploščate okvire, ki so ob robovih nekoliko zaobljeni. Od kamenega okvira se okenska odprtina lijakasto širi v vertikalni in horizontalni smeri na notranjo in zunanjo stran. Njihova zunanja velikost je 34 X 23 cm, svetlobne odprtine pa 22 X 13 cm. Na zgornji strani je okvir nekoliko lokasto zaključen (T. 2: 2 a-c; T. 7: l).5 5 Ibidem 369 ss. Posamezne dele stavbe loči tudi faktura zidov. Tako so zidovi ladje izdelani iz neoblikovanega lomljenca, povezanega z obilo malte brez urejene strukture. Na vogalih so šivani z obdelanimi kamenimi ploščami, velikimi 51 X 33 X 12,5 cm. Zidovi apside so iz obdelanega kamna, šivi na vogalih pa iz klesanih kamenih kvadrov. Površine zidov ladje so neravne, v apsidi pa so gladke. Poleg teh detajlov, ki dajo značilnost same strukture zidov, so na severnem zidu ladje z notranje strani na višini 2,25—2,35 m, čeprav ometani, vidni ostanki odžaganih lesenih tramov, štirioglatega preseka 35 X 35 cm. Razdalja med njimi znaša 0,95 m. Težko je soditi ali so na nasprotni strani iste sledi zaradi debelega ometa in freske, ki pokriva ta mesta. Pri sondiranju tal v prezbiterialnem prostoru se je v levem vogalu apside za oltarjem pod današnjo cementno prevleko pokazala tenka plast nekega uničenega zidu. Ker se je takoj pod njo pokazala živa skala, je soditi, da sediment pripada temeljem. Zid je tu nekdaj povezoval obe bočni strani današnjega prezbiterija v zaprt štirioglat prostor. Vsi dognani in ugotovljeni elementi nam prepričljivo govorijo poleg že omenjenih vidnih detajlov, da sta obe stavbi bili večkrat prezidani. Da bi lahko spremljali posamezne spremembe v ciklusu njihovega preoblikovanja, bomo skušali povezati določeno število elementov, ki spadajo v eno gradbeno fazo posameznega kultnega objekta- Sv. Jurij Prva in najstarejša gradbena faza pripada, kot je že ugotovljeno, ladijskemu delu kapele. Pomanjkanje kakršnekoli sledi apside dovoljuje domnevo, da je prvotna stavba bila navaden štirioglat objekt, katerega stranske stene so bile visoke 2,30 m. Čeprav v prostoru pod slavolokom niso ugotovljeni obrisi nepretrganih temeljev severovzhodnega ladijskega zidu, nam za njegovo naknadno odpiranje prepričljivo govori način, kako je bil vsekan v steno, izdelava njegovih strani in posebno njegova asimetričnost, ki se ne sklada z osjo ladje. Tej fazi bi pripadala tudi najnižja, tj. št. II tal. Streha je bila dvokapna. Na fasadi je imela trikotno čelo, njegova osnova je šla po črti, ki danes kaže svojo sled nad kamenim lokom portala. Ali je ta stavba imela v tej fazi kako okno na fasadnem trikotniku, je danes nemogoče soditi. Druga gradbena faza je zaznamovana na naši stavbi z dvigom stranskih sten do višine 3,10 m. Verjetno, da je to preoblikovanje terjalo rušenje čelnega trikotnika na fasadi in zidanje novega. Ob tej priliki je prišel v zid fasade tudi kvader s človeško figuro. Tedaj sta odprti tudi opisani okni z lesenima svetlobnima okviroma. V tej fazi je prizidan štirioglat prezbiterij, ki je bil nekoliko ožji od širine ladje- Za to domnevo govori njegova sled na severovzhodni steni ladje s prezbiterialne strani na podstrešju in v prezbiteriju pod ometom (T. 4). Z dozidavo tega elementa je povezano tudi odpiranje slavoloka. Od roba slavoloko-vega zidu z apsidialne strani so ladijska tla bila dvignjena — druga plast št. I. V prezbiteriju so ostala nekoliko višja. Tako oblikovana stavba je imela raven lesen strop, katerega sledi so ostale vidne še danes na levi in steni slavoloka v ladji na 3,10 m višine. i • i ii ii n n n n 4i ti Mm I» i I -1 f - I 1 1 I < t—I Sl. 1. Načrt najdišča in poznoantičnega grobišča na Ritniku Abb. 1. Plan des Fundortes und spätantiken Gräberfeldes am Rifnik Sl. 2, Rifnik. Načrt poznoantičnega grobišča, izkopanega v letih 1963—1968 Abb. 2. Rifnik. Plan des spätantiken, in den Jahren 1963—1968 ausgegrabenen Gräberfeldes Tretja gradbena faza je terjala, da se preoblikuje prezbiterij oziroma podre štirioglati zgrajeni v II. fazi in na njegovem mestu postavi širši in večji. Ne ozirajoč se na pomanjkanje prostora, ki bi dovoljeval simetrično usklajevanje novega elementa s starim, je graditelj novi prezbiterij pomaknil za 35 cm levo in s tem nehote še bolj poudaril nesimetričnost celotne kompozicije. Ali je ta prostor že tedaj dobil trostran-ski apsidialni zaključek, je brez zidnih sond težko dognati. Ne smemo prezreti, da je lahko bil prvotno tudi ta prezbiterij štirioglat in je šele v naslednji fazi dobil obliko, kot ga poznamo danes. Neglede na možnost obstoja dveh gradbenih faz današnjega prezbiterija, je dejstvo, da so pri oblikovanju poligonalne apside tudi zidovi ladje zvišani še za 30 cm, v prezbiterialnem delu pa z okrasnim podstrešnim vencem. Pri tej gradnji je ladja izgubila svoj leseni strop, čeprav je stari bil še nekaj časa lahko v rabi. Sv- Martin Ravno tako kot pri Jurijevi kapeli razlikujemo tudi na tem objektu več gradbenih faz. Prva gradbena faza na tej stavbi se omejuje na štirioglati element, visok 2,25 m, z ravnim lesenim stropom. Ali je ta prostor imel kako okno na čelni steni fasade, se danes verjetno ne more več dognati. Drugo gradbeno fazo označuje zvišanje stavbe. Ali je v tej fazi bila dograjena štirioglata apsida, podobna apsidi, odkriti v prezbiteriju Jurijeve kapele, za sedaj ni bilo mogoče ugotoviti. Ker ni bilo nikjer nobene sledi, lahko domnevamo, da so se njeni temelji morali ujemati s temelji današnjega prezbiterija. Najbolj verjetno je, da je današnji prezbiterij imel, kot smo omenili, prvotno štirioglato obliko, tj., da je na vzhodni strani namesto trostranskega apsidialnega zaključka bil prav zid, ki je zapiral prostor med severnim in južnim zidom prezbiterija. S to dograditvijo je tudi povezano odpiranje slavoloka. Verjetno, da je ladja poleg okna nad vhodom imela še eno na mestu današnjega štirioglatega. Bila je prekrita z ravnim stropom. Tretji gradbeni fazi moramo nedvomno prišteti rebrasti obok obeh prostorov in izgradnjo lope. Zanimivo je, da zadnja rebra prezbiterial-nega oboka niso popolnoma v vogalu, kar dovoljuje domnevo, da niso bila izdelana hkrati z izgradnjo zidov. Tudi okni kljub svoji stilski enovitosti nista iste velikosti in se razlikujeta tudi v posameznih drugih detajlih. S to delitvijo ne trdimo, da so vsa gradbena dela bila narejena ob istem času, še manj da so bila izpeljana istočasno na obeh kapelah, temveč jih le želimo omejiti v stilne celote- Obstajajo posamezni momenti, ki puščajo odprto vprašanje. Tako npr. ni rečeno, da je bil s prvo nadzidavo v Jurijevi in Martinovi kapeli takoj dozidan prezbiterij. Posebno ne domnevamo, da so rebrasti svodi ne samo nastali ob istem času v prezbiterijih obeh kapel, še manj pa da so naenkrat bili postavljeni v vseh treh prostorih v Martinovi kapeli. Kot je rečeno, z gradbenimi fazami skušamo izvršiti približno rekonstrukcijo objekta v določenem obdobju stilskega pomena. Dosedanje ugotovitve naj bi bile kratek splošni povzetek do sedaj opravljenih raziskovalnih del na tem najdišču. Ker se nekatere od gradbenih faz naših dveh kapelic, predvsem pa mlajše povezujejo bolj ali manj s splošno gradbeno dejavnostjo, ki je oblikovala tudi druge cerkve na tem hribu, jih bomo ob drugi priliki zajeli. Zato v tem poročilu želimo vso pozornost usmeriti samo najstarejšim gradbenim fazam teh dveh kapel, ki spadajo, kot je že omenjeno, v predromansko periodo. Posebno pozornost vzbuja večja ali manjša podobnost posameznih elementov, ki se pojavljajo pri obeh kapelah. Tako je opazna približno enaka velikost stavb, način izgradnje portala, način izdelave oken in splošna struktura zidov. So tudi taki elementi, ki pri eni stavbi pridejo bolj do izraza ali so bolj ohranjeni ali vidni kot pri drugi. Še bolj presenetljivo je, da se vsi analogni elementi delno ali popolnoma ujemajo z določenimi fazami izgradnje obeh stavb. Tako so npr. že v I. gradbeni fazi, čeprav sta talni ploskvi nekoliko različni, njune dimenzije le v istem razmerju, ki znaša okoli 1 : 1,22 s približno isto višino. V Jurijevi kapelici jo moramo iskati v komaj vidni neravnini zidov. V Martinovi je izpričana s sledovi hlodov v zidu.6 In končno v tej gradbeni fazi se obe pojavljata v dokaj nenavadni obliki, tj. kot štirioglate stavbe brez prezbiterialnega zaključka. Če sledimo dalje tem elementom, vidimo, da kažeta obe stavbi pri prvi dograditvi v vertikalno smer iste mere, ki so bolj opazne v Jurijevi kapeli kot v Martinovi, kjer jih otipamo samo v nekoliko spremenjeni fakturi dozidane druge nadzidave. Če upoštevamo, da je Martinova kapela imela štirioglat prezbiterij, bi bila prizidava apsidialnega dela na obeh stavbah iste oblike. Čeprav bi se pri Jurijevi kapeli pozneje lahko domnevali dve zidavi, je ta element v obeh primerih preživel ista oblikovanja. Če vsemu temu prištejemo še enako izvedbo okvirov pri portalih, njuni dimenziji, dalje enako izdelavo okenskih okvirov, čeprav gre v enem primeru za izvedbo v lesu, pri drugem v kamnu, je opazno, da se pojavi takih elementov skladajo tudi s postavljenimi gradbenimi fazami obeh stavb. Toda poleg teh elementov, ki nedvomno kažejo medsebojne analognosti, so tudi posamezni momenti in detajli, po katerih se kapelici med seboj ločita. Med take bi lahko šteli nepravilnost talne ploskve pri Martinovi kapeli za razliko od one v Jurijevi ter različno usmeritev stavb in podobno. Poleg tega so nekateri detajli, ki so dali celo podlago za razlikovanje več gradbenih faz, dovoljevali tudi drugačno razlago. Med te nedvomno spada višina, pripisana I. in II. gradbeni fazi in v zvezi s temi tudi določevanje portalov in ohranjenih oken. Glede vprašanja višine bi tako lahko domnevali, da sta oba objekta bila zgrajena od samega začetka do 3,10 m višine- V prid temu gledišču bi delno govorila enaka faktura izgradnje ter izdelava vogelnih robov v spodnjem in zgornjem delu zidov, ki na videz kaže določeno enovitost. V takem primeru bi ohranjene sledi tramov v zidovih lahko tolmačili kot vodoravno pregra-jo, s katero bi stavba bila razdeljena na dve nadstropji. Toda taki do- 6 S tem dokazom bi bila Zadnikarjeva trditev, da predstavljajo sledovi tramov v zidovih ostanke lesenih odrov, ki naj bi služili pri gradnji višjih delov stavbe, za naše objekte dvomljiva (M. Zadnikar [1959] 40). mnevi nasprotujeta okni Jurijeve kapele. Tako nam položaj okvirov govori, da sta obe okni morali biti vstavljeni že pri sami izgradnji zidov oziroma dela zida, na katerem sta. Zato je površina zidu okoli njih gladka. Višina, na kateri sta obe okni (pri enem 2,10 pri drugem 2,05 m), oziroma njuna spodnja polica, ki je nekoliko nižja od omenjene prelomnice na zidu, nam jasno govori, da je do izgradnje tega dela zidu lahko prišlo samo tedaj, ko lesene pregraje ni bilo več. Z drugimi besedami, do izgradnje je prišlo v trenutku, ko je lesena pregraja oziroma strop bil že odstranjen. Taki sklepi in obstoj ostankov lesenih tramov v Martinovi kapelici dobijo razlago samo v nadzidavi prostora, kateremu so služili za strop prvotnega prostora. Ker se ujema višina teh z višino omenjene vodoravne sledi v Jurijevi kapelici, jo lahko tolmačimo samo z enako nadzidavo, posebno ker se pri tem ujema tudi nadzidava v obeh kapelah. Ostanki hlodov v zidu Martinove kapelice nam govorijo, da je bil strop odstranjen po prvi nadzidavi. Okno, za katero lahko domnevamo, da je bilo v južni steni, je stalo verjetno nekaj višje od meje nadzidave. Istočasno s to dokazano nadzidavo je potrjeno, kateri gradbeni fazi pripadata portala in okna v obeh kapelah. Glede na to, da tudi v primeru zidov, na katerih so vhodna vrata, ne kažeta sledov predelave oziroma poznejšega vstavljanja kamenih podbojev in loka nad vrati z zunanje strani, moramo njeno izdelavo pripisati gradbeni fazi spodnjega dela stavbe. Nepravilna talna ploskev Martinove kapele nas spominja na posamezne tlorise zgodnjesrednjeveških ohranjenih objektov te vrste (kot so sv. Peter na Krnskem gradu, sv. Peter v Brežah in dr.), toda ravno tako na odkrite poznoantične enoladijske brezapsidalne cerkve, kot so one iz Lorcha, na Grazerkoglu (T. 5: 1) in podobno.7 Celo velika cerkev, katere ostanki iz tega časa so odkriti v Teurniji, je imela dokaj nepravilen tloris.8 Že omenjeni primeri nam dovolj pričajo, da so take nepravilnosti zelo pogoste in da se pojavljajo celo pri posameznih detajlih na stavbah, zgrajenih s pravilnim tlorisom. Bolj zanimiv moment kot nepravilnost tlorisov je nedvomno različna usmeritev njunih longitudinalnih osi. Res je, da je samo zemljišče do določene mere narekovalo pri posameznih objektih usmeritev longitudinalne osi, kot je to primer pri Marijini baziliki, ki že zaradi svoje velikosti ne bi našla prostora v drugačni legi na ozkem jeziku planote. Toda v primeru sv. Jurija to ni bilo nujno. Glede njegove velikosti je lahko bil na istem mestu postavljen tudi v smeri V—Z, ravno tako kot je orientirana nekoliko bolj na sever ležeča kapelica sv. Boštjana. In tudi če bi skalovje na tem mestu bilo v napoto, bi se dala tla nivelirati, kot je to po vsej verjetnosti tudi narejeno pri kapelici sv. Martina. Glede na te momente moramo domnevati, da je kapelica sv. Jurija namenoma tako usmerjena. Problem orientacije krščanske kultne stavbe je večkrat obravnavan v znanstveni literaturi.9 Razna odstopanja so tudi različno tolmačena. Nekateri znanstveniki domnevajo, da je usmeritev longitudinalne osi odvisna od sončnega vzhoda 7 R. Noll, Frühes Christentum in Österreich von den Anfängen bis um 600 nach Chr. (1954) sl. V, 14 (dalje R. Noll, Fr. Christentum [1954]). 8 Ibidem 10. 8 M. Zadnikar (1959) 20 ss in vsa tam omenjena literatura. na dan patrona, kateremu je posvečena cerkev, drugi pa da je usmeritev odločala sončna pot v raznih letnih časih itd. V posameznih primerih cerkva take domneve ustrezajo. Čeprav bi se tako lahko tolmačile tudi orientacije naših dveh objektov, obstajajo še nekatera tolmačenja, posebno kadar se pojavljata dva enaka objekta drug poleg drugega. Tako v Bosni in Hercegovini poleg najdišč z velikimi dvojnimi bazilikami (kot so Varošluk v Turbetu pri Travniku, Zenica itd.)10 11 je določeno število, na katerem sta bili odkriti dve manjši baziliki, oddaljeni največ sto metrov druga od druge.11 Po številnih elementih, odkritih na najdiščih se je izkazalo, da sta stavbi istočasni. Med taka najdišča spadajo ona iz Založja pri Bihaću,12 ostanki cerkva v Brezi13 in iz Skelan na Drini'4 (T. 6). V vseh omenjenih primerih je ena od dveh cerkva po pravilu usmerjena v osi V—Z, druga gravitira k jugu oziroma k osi S—J. Pojav različne usmeritve dveh cerkva, zidanih v neposredni bližini je na ozemlju BiH tolmačen z različnimi cerkvenimi organizacijami. Cerkev usmerjena V—Z je bila ortodoksna in je pripadala romaniziranemu prebivalstvu, druga pa arijanska- O postavljanju dveh cerkva, ortodoksne in arijanske v Saloni, ki naj bi pripadali dvema diecezijama, govori tudi E. Dyggve.15 Poleg tega je treba podčrtati, da se s tako usmerjeno baziliko na desnem bregu Stavne v Brezi veže tudi napis, dasiravno z run-skimi (?) znamenji.153 Seznam dveh bazilik, postavljenih druga do druge se ne omejuje samo na omenjeno območje, temveč so znane na zelo širokem področju. Pri nas jih lahko spremljamo od Mogorjela16 vse do globoko v planinske predele Alp, kot so npr., cerkve na Grazerkoglu, na Sv. Hemi (Hemmaberg)17 (T. 5: 2) in dr. Za razliko od vzhodnih primerov ni prišla pri omenjenih koroških do veljave dvojna usmeritev. Da je treba verjetno pripisati ta moment tudi drugim faktorjem, nam govori pojav S—J usmeritve na ozemlju srednjega Podonavja (cerkev sv. Petra na Dunaju)18 in primer nekih cerkva na Koroškem (Dole [Duel]).19 10 Ć. Truhelka, Osvrt na sredovječne kulturne spomenike Bosne. Glasnik Zem. muz. 26, 1914, 222 ss. Te bazilike, čeprav so dvojne v primerjavi s kultnimi stavbami Sredozemlja in Zahoda, niso v toliki meri monumentalne (nekatere so bile dolge do 120 m), ker so manjših dimenzij. 11 Kulturna istorija Bosne i Hercegovine (1966) 338 ss. 12 Povijest hrvatskih zemalja, Bosne i Hercegovine 1 (1942) 156 ss, slika na str. 157. 13 Kulturna istorija Bosne i Hercegovine (1966), slika na str. 317. 14 Obe cerkvi v Skelanih sta oddaljeni 150 korakov, Cerkev I leži na strmi obali Drine in je usmerjena v osi V—Z z določenim odklonom. Cerkev II leži SV od tod na majhni polici pobočja hriba (C. Patsch, Archäolo. — epigraph. Untersuchungen zur Geschichte der röm. Provinz Dalmatien. Wiss. Mitt. a. Bosnien u. d. Herzegovina 11, 1909, sl. 38, str. 173 ss). Zidovi so narejeni iz lomljenca, rečnega proda in antičnih spolij (ibidem 174 ss, sl. 121, 123). 15 E. Dyggve, History of Salonitan Christianity (1951) 49. Isti, Die altchristlichen Kultbauten an der Westküste der Balkanhalbinsel. Atti del IV Congrèsso Internazionale di Archeologia Christiana. i5a Povijesti hrvatskih zemalja Bosne i Hercegovine (1942), slika na str. 157. 16 Kulturna istorija Bosne i Hercegovine (1966), slika na str. 317. 17 R. Noll (1954), si. 14, 16. 18 Ibidem, si. 4, str. 79. 19 Ibidem, si. 12. Na podlagi tega poleg že omenjenega lahko danes sklepamo, da usmeritev Jurijeve kapele ni slučajna in da ima v primerih BiH najboljšo razlago. Zanimivo, da lahko v tem krogu zgodnjih objektov iščemo vsaj za danes paralele ali celo izvor za obliko talne ploskve naših dveh kapelic. Čeprav do sedaj dognane ali znane zgodnjesrednjeveške cerkve ne kažejo tlorisa v obliki navadnega štirikota brez prezbiterija, to ne izključuje možnosti, da niso na tem ozemlju tudi obstajale, posebno če pri tem upoštevamo lesene cerkve, ki se nam do danes niso ohranile.20 Sama oblika ladij kapelic, ki vleče bolj na kvadrat, nas spominja na nekatere kultne stavbe iz rimske periode. V večini primerov se pojavljajo tam, kjer so se ohranila avtohtona izročila starejših civilizacij, kot so npr. odkriti objekti v Paniku. Taki objekti, čeprav so datirani v 2. stoletje po posameznih elementih, kot so nemarna gradnja zidov, ter tudi delno oblika spominjajo na podobne objekte iz predrimskega - keltskega obdobja.21 Od večjih kultnih stavb moramo omeniti ladijsko baziliko, odkrito na Velem Brionu v zalivu Dobrike v neposredni bližini »bizantinskega kastruma«. Poleg drugega je za njo značilno, da se na vzhodni strani končuje pravokotno brez apside.22 23 V porimski periodi so po mnenju strokovnjakov elementi iz rimskega časa bolj ob strani v tvorbah vaškega kulturnega kroga kot avtohtono kulturno hotenje,28 ki po propadu imperija pride zopet do veljave. S tako razlago bi lahko razumeli tudi različne elemente, ohranjene v najstarejših delih obravnavanih kapelic. Kot smo že omenili po nepravilnosti talnih ploskev se naši objekti vežejo poleg primerov iz zgodnjega srednjega veka tudi na kultne stavbe poznoantične periode. Nepravilnost gradnje je v splošnem značilna za vse gradbene dejavnosti poznega 4. stoletja.24 V večji ali manjši meri je opazna tudi v naslednjih stoletjih ne glede na to, da je kasneje odraz podeželskega stavbarstva povezan s padanjem gradbene obrti.25 * V tej periodi uporabljajo v glavnem, čeprav so nekatere stavbe zelo bogato okrašene z mozaiki, nekje celo z bogato plastiko in freskami, za izgrad- 20 Za vprašanje takih cerkva pri nas vidi M. Zadnikar (1959) 37 ss. Kako so izgledale nam govore primeri na zahodu (K. Bohner, Die Altertümer, Werdendes Abendland an Rhein in Ruhr [1956], slika na str. 95). 21 I. Čremošnik. Prethodna istraživanja na rimskom lokalitetu na Paniku. Glasnik Zem. muz. 15, 1961, 175 SS. 22 A. Gnirs, Baudenkmale aus der Zeit des oströmischen Herrschaft auf der Insel Brioni grande. Jahrb. f. Altkde. 5, 1911, 75 ss. Isti, Frühe christliche Kultanlagen im südlichen Istrien. Jahrb. d. Kunsthist. Inst. d. Zentral-Komm. 5, Beibl., 1911, 1 ss. 23 E. Cevc, Dvoje zgodnjesrednjeveških figuralnih upodobitev na slovenskih tleh. Arh. vestnik 3, 1952, 231 ss (dalje E. Cevc [1952]). 24 Najbolj raziskane tehnike zidave pozno antičnih kultnih stavb so za danes znane najbolj z območja BiH. Poleg gradnje zidov z lomljenci je znana vrsta drugih načinov, kot npr. s kvadri bolj piramidalne oblike, (kot v Klobuku: D. Sergejevski, Glasnik Zem. muz. NS 9, 1954, 199 ss) in toliki drugi. Ti načini gradnje se smatrajo kot značilnost postantičnega in predslovan-skega stavbarstva 5. stoletja (D. Sergejevski, Bazilika u Dabravini. Posebna izdanja 1 [1956] 14 in drugod). 25 Tlorisi vseh bazilik, ki so odkrite pred II. svetovno vojno so idealizi- rani, kar se je z revizijo ugotovilo. njo zidov kamen lomljenec, ki so ga povezovali z izdatno malto.26 Pri raziskavah v zvezi s tako zidavo je dognano, da je pri večini teh stavb imel veliko vlogo les. Z njim so nadomeščali mnoge elemente, ki so bili nekdaj izdelani iz obdelanega kamna ali marmorja, tako npr. okenski okviri, podboji vrat in podobno. Les se je uporabljal tudi za prekrivanje stavb, čeprav so bile skoraj vse stavbe prekrite z opeko.27 Pri nekaterih stavbah, kjer je opazna večja preciznost v zidavi, se v tej periodi stene ne ometavajo, temveč fugirajo. Vogali se vsaj na videz »šivajo« s klesanimi ploščami ali kvadri. Ti momenti govorijo o poizkusu izboljševanja izdelave. Taka tendenca je opazna na vertikalnih robovih stavb in pri spajanju delov podbojev vrat. Ti so sestavljeni iz raznovrstnih kvadrov različne velikosti in so zelo skrbno fugirani. Čeprav so vsi obravnavani elementi lahko obeležje kakega mlajšega obdobja ali celo samo določene pokrajine, so še nekateri, ki nam nasprotno nalagajo, da v svetogorskih kapelicah ne gledamo stavb, ki nosijo v sebi samo starejša izročila nekdanje umetniške dejavnosti, temveč objekte, ki izražajo hotenje tistega časa, ko so omenjeni detajli njegova splošna značilnost. Med take sodi portal Jurijeve kapele s svojim napisom. Sama portala s svojimi detajli nimata ohranjene direktne analogije na našem ozemlju, čeprav je, kot je podčrtal prof. Stelè ta tip na zahodu v zgodnjem srednjem veku vse do v romaniko zelo priljubljen.28 Posebnost pri obeh portalih je njuna preprosta izvedba. Prav po svoji zgornji štirioglati in spodnji ločni obliki ter po širini, nadvratni monolit spominja na podobne antične arkadne loke, ki so bili zaradi dekorativne funkcije ob robovih večinoma okrašeni z raznimi plastičnimi ornamenti-29 Končno, poleg te podobnosti sta naša dva portala zelo sorodna portalom antičnih grobnih aedicul (sl. 2).30 Analognost s takimi kultnimi stavbami se kaže predvsem v enakih merah. Tako tudi pri teh primerih vrata niso širša več kot 0,60 m in njuna višina notranje odprtine je okoli 2,0 m.31 Te mere v rimskih stopah se ujemajo z merami naših portalov. Med drugim je za portale teh aedicul značilno, da je monolit na zgornji strani raven, na spodnji pa ločno oblikovan. Na njih so ravno tako tudi podboji narejeni iz več kamenih blokov. Aedicule s takimi portali so bile v rabi v rimski dobi 1. in 2. stoletja. Domneva se, da je ta tip bil značilen za južna območja z Akvilejo kot centrom,32 toda v rabi ne samo na srednjem Podonavju, temveč tudi v Noriku, kjer so bili odkriti številni primeri.33 26 Najboljši primeri so cerkve iz Dabravine, Zenice, Breze itd. (W. Radym-sky, Die Kirchenruinen von Dabravine in Bezirke Visoko. Wiss. Mitt. a. Bosnien u. d. Herzegovina 2, 1894, 72 ss. Ć. Truhelka [1914] 222 ss. R. Noll [1954], sl. 16—19, 24—26 itd.). 27 O takih dognanjih pri revizijskih raziskavah so poročila še neobjavljena. 28 F. Stelè (1952) 372 in tam omenjena literatura. 29 J. Klemenc, Rimske izkopanine v Šempetru (1961), sl. 51, 63. 30 H. Vetters, Zu den Spolien aus den Steinkistengräbem des Ziegelfeldes v A. Kloiber, Die Gräberfelder von Lauriacum. Das Ziegelfeld. Forsch, in Lauriacum 4—5, 1957, 195 ss. 31 Ibidem, sl. 3. 32 Ibidem 199. 33 A. Schober, Die römischen Grabsteine von Noricum und Pannonien. Sonderschr. d. Österr. arch. Inst. 10 (1923) 135 ss. Glede na antične primere naši loki nedvomno pripadajo času, ko ta element ni imel več dekorativne funkcije, temveč samo arhitektonsko. To spremembo lahko povežemo z zatonom klasičnega graditeljstva, ki ga je poznala antika. Na podlagi teh momentov lahko sklepamo, da obe kapeli ne spadata kronološko samo v prehodno fazo, ki jo predstavlja predromanika v odnosu do romanike- Sta staro izročilo obdobja, ki je prehod med antiko in Sl. 2. Lauriacum (Ziegelfeld). Rekonstrukcija dela grobne aedikule (po H. Vetters) Fig. 2. Lauriacum (Ziegelfeld). Reconstruction d’une partie d’un édicule tumulane (d’après H. Vetters) predromansko periodo. To kronološko opredelitev potrjuje deloma tudi napis nad vrati Jurijeve kapele. Sklepa se lahko, da so bila znamenja vklesana verjetno pred postavitvijo kamna nad portal, ne pa potem. Napis še ni prebran. Podana so bila že nekatera mnenja glede njihove provenience.34 35 36 Za sedaj lahko rečemo samo tole: v primerjavi s številnimi sistemi pisav, v splošnem znanimi v Evropi, posebno pa v njenih južnih predelih je očitno, da pripada eni od inačic, ki so bile v rabi v prazgodovinskem času. Čeprav nekaj znamenj kaže precej podobnosti z runskimi, je večina identična z nekaterimi etruščanskimi in iberskimi. S primerjavo so videti nekatera med njimi obrnjena, kar bi deloma potrdilo domnevo prof. Stelèta, da je napis čitljiv z desne na levo.85 Da je tako, nam priča napis reliefa, ki je na fasadni steni nekoliko v desno od portala. Po mestu in načinu vzidave je očitno, da je prišel na to mesto v II. gradbeni fazi tega objekta. Podobnost posameznih znamenj na reliefu z onimi v napisu nad portalom in skupni tip sistema pisave obeh govori o njuni istodobnosti. Vzidava portala, ki spada v I. gradbeno fazo, nam je kronološki terminus za približno datiranje reliefa. Čeprav je značaj pisave nedvomno prazgodovinski, pa ne izključuje možnosti, da je nastal lahko tudi kasneje, tem prej, ko k izčrpnemu seznamu primerjav E. Cevca pri obdelavi upodobljene človeške figure na fasadnem kamnu moramo meniti, da nam zanesljive podatke za njegovo datacijo dajo upodobitve, ki jih lahko najdemo na arhitektonskih elementih bazilik v BiH. Res je, da naša podoba nima prefinjenega stilskega občutka. Toda prav v njeni linearnosti, s katero skuša »rahlo« izražati »čut za reliefno oblikovanje«,80 se sklada s tistim elementom, ki je bistven za neurejeno strukturo zidave, z nepravilno talno ploskvijo in ki je s svojimi šivanimi robovi »odmev neke kulturnejše dejavnosti, nekega novega prebujanja«. Glede na te momente in paralele se ne izključuje možnost, da je kljub znamenjem starejšega sistema pisava lahko nastala v času, kateremu pripadajo omenjeni primeri s področja BiH. O oknih ne moremo reči nič novega, kar ne bi pri obravnavi sve-togorskih kapel dognal že prof. F. Stelè ter M. Zadnikar pri obdelavi romanskih oken.37 Obe okni Jurijeve kapele sta s svojo ločno zgornjo zaključitvijo zelo podobni romanskim. Prof. Stelè samo v njunem vmesnem svetlobnem okviru iz enega kosa lesa vidi izrazite oblike predro-maničnega in zgodnjeromaničnega stila. Izdelava okna Martinove kapele, gledano s kronološkega aspekta bi lahko bila eden od predlogov, ki spominjajo na delno starejšo fazo nastanka. Dati tako bolj natančno sodbo je za danes nemogoče že zaradi lopne strehe, narejene ob zahodni fasadi kapele. Zato se moramo zadovoljiti z domnevo, da bi bil lahko kameni okvir uporabljen pri tem oknu sekundarno. 34 F. Stelè (1952). E. Cevc, Arh. vestnik 3, 1952, 224. 35 An. Kabeli meni, da bi 2. 4. in zadnja »allerdings zu bedenken ist, dass die Runen gewöhnlich keine gerundeten Linien enthalten, dass die Runen 1, w und b linksläufig sein müssten...« (Seminar f. nord. Phil. u. germ. Altertumskunde, Universität München). 36 E. Cevc, Arh. vestnik 3, 1952, 225. 37 F. Stelè (1952). M. Zadnikar (1959) 24 ss. Najbližje analogije so v oknu, odkritem na severni steni ladje cerkve sv. Primoža nad Kamnikom.38 V tej cerkvi imamo analogije tudi za štirioglat prezbiterij. Pri talni ploskvi te cerkve je zanimivo, da med drugim kaže, da je stena, ki deli ladjo od prezbiterija, delana brez pretrganja na mestu, kjer je nedvomno stal slavolok najstarejše faze cerkve. Po tem bi lahko sklepali, da je kot v naših primerih, naknadno odprt. Glede na to, da so se pri odkritemu objektu ohranili samo nizki temelji, ne moremo trditi, da je bil prezbiterij tudi v tem primeru naknadno dozidan. Če bi izvzeli to možnost, je bila lahko tudi v tem primeru primarna oblika cerkve navaden podolžen pravokot.39 * V kronološkem pogledu bi dovoljevalo domnevo, da je bila prva gradbena faza starejša, kot je pozno 12. in zgodnje 13. stoletje- Temu v prid bi govorila pri tej cerkvi kamena klop, izklesana v živo skalo in marmornat steber.49 Ker nimamo za datiranje naše I. faze, kot smo to že večkrat podčrtali, za danes direktnih analogij, moramo vzeti vsaj delno v pomoč zgodovinska dogajanja. S stratigrafijo, ki naj bi se v našem primeru nanašala na objekt nad zemljo, je istočasno podana relativna kronologija, po kateri je izpričano, da moramo iskati nastanek naših kapel v razdobju pred II. gradbeno fazo oziroma pred romansko epoho. Glede na te momente se nam odpirata dve možnosti. Ena bi nakazovala na čas pokristjanjevanja tu naseljenih Slovanov, druga pa na čas pred njihovo doselitvijo. V vmesnem času je težko zamišljati gradnjo dveh cerkva v sovražno razpoloženem razdobju, kot sta bili dve stoletji po slovanski naselitvi. Da bi stavba nastala v prvih stoletjih po pokristjanjevanju Slovanov, nasprotuje napis in kamen s človeško podobo na Jurijevi kapeli. Pokristjanjevanje v naših deželah je v obdobju, ko je v umetniški dejavnosti, v katero nedvomno že sodi arhitektura, na zahodu že izrazito zaznamovano če ne še v enotnem stilu, vsaj v skoraj enotni pisavi —-latinici- Poleg tega bo težko verjeti, da bi Slovani uporabljali za napis v 9. stoletju pisavo, ki ni bila v splošni rabi. Iz neštetih primerov je razvidno, da so v času antike poleg latinske in grške pisave ter nekaterih drugih sistemov bile v rabi tudi starejše, ki se povezujejo z avtohtonimi civilizacijami posameznih področij.41 Taki so primeri značilni za kraje, kjer je bil posebno močan starejši kulturni substrat. V našem primeru z ozirom na nekatere druge elemente odkrite pri najnovejših raziskavah lahko domnevamo zaradi neposredne bližine Neviodunuma, da so lahko preživele starejše tradicije ves antični čas prav do začetka zgodnjega srednjega veka. Četudi naš napis ni do danes dognan in naše trditve o prazgodovinskem značaju slonijo zgolj samo na komparacijah, ter povezave, ki so se pokazale pri obdelavi posameznih elementov govorijo, da imamo opraviti v naših dveh kapelah s stavbami, ki so nastale pred slovansko naselitvijo. To je čas, ko po propadu rimskega imperija pride do veljave cela vrsta avtohtonih in rustificiranih antičnih elementov.42 38 E. Cevc, Sv. Primož nad Kamnikom med romaniko in pozno gotiko. Varstvo spomenikov 9, 1965, 36 ss. 39 E. Cevc, Varstvo spomenikov 9, 1965, plan na str. 44. 49 Ibidem 36. 41 R. Egger, Zum vorlateinischen Alphabet der Noriker. Arh. vestnik 19, 1968, 37 ss. 42 D. Sergejevski, Bazilika u Dabravini. Posebna izdajanja 1 (1956) 39 ss. V našem primeru se to kaže ne samo v stavbah in njenih elementih, temveč tudi v figuralni upodobitvi na kamnu, ki je nedvomno prišla sekundarno v II. gradbeno fazo, čeprav je po vsej verjetnosti pripadala tej cerkvi že od samega nastanka. S tem, da je s I. gradbeno fazo izpričan kronološki moment njunega nastanka, ju lahko uvrščamo v pojave dvojnih kapel, ki se pojavljajo na raznih področjih po razpadu rimskega cesarstva kot odraz novonastale ne samo politične situacije, temveč tudi duhovne in kulturne renesanse, značilne za obdobje 5. in 6. stoletja. Z odkrito nekropolo je tudi določen njun značaj dveh grobnih kapel. Dasiravno je materialna kultura odkrita v in situ ohranjenih grobovih iz mlajšega obdobja, nam drugi tu odkriti elementi, posebno pa keramični, kažejo določeno odstopanje od običajnih primerov klasične antike. Zato lahko domnevamo, da je nastanek dveh kapel vezan nedvomno za kulturno tradicijo, ki jo je imelo mesto od davnin.43 Na vprašanje, kdo so nosilci najstarejše gradbene dejavnosti na tem hribu, pride v poštev samo tu nastanjeno domorodno romanizirano prebivalstvo ter arijanski priseljenci, ki so kot je mogoče soditi z drugimi živeli v mirni koeksistenci. Po starejših ohranjenih elementih, ki smo jih imenovali kot elemente nosilcev starega izročila, je moč soditi, da sta naši kapelici delo prav domorodnega prebivalstva, ki je v teh bolj odročnih krajih preživelo tudi slovansko doselitev. Za to pričata tudi sami stavbi, na katerih ni odkrita niti najmanjša sled požara ali kakršnekoli druge destrukcije. Zato lahko sodimo, da sta se obe kapeli ohranili nedotaknjeni do časa njihovega preoblikovanja. In to se je lahko zgodilo samo, če je prebivalstvo tega kraja ostalo vsaj delno isto. Za razliko od I. gradbene faze teh objektov, II. po svojih elementih kaže na arhitekturo, ki je podrejena določeni razvojni smeri te vrste dejavnosti. Ali je treba te domneve šteti za točne, bodo pokazale nadalj-ne raziskave. RÉSUMÉ St. Georges et St. Martin sur les Svete gore au-dessus de Bizeljsko à l’époque preromane Sur la base des recherches effectuées dans les années 1967 et 1968, l’auteur essaie de résoudre le problème de l’origine de deux chapelles consacrées à St. Georges et à St. Martin. Ces deux chapelles se trouvent au sud de la principale église basilicale consacrée à Marie. La chapelle de St. Georges, qui se trouve plus au nord, est orientée dans l’axe NNE —- SSW, tandis qu’à cause du nivellement de l’extrémité sud de ce plateau, pour lequel l’auteur présume qu’il a été fait artificiellement, la chapelle de St. Martin a la direction E—W. Comme les deux bâtiments ont été plusieurs fois remaniés, l’au- 43 P. Korošec, Raziskave na Svetih Gorah na Bizeljskem. Arh. vestnik 20, 1969, 239 ss. teur essaie de dissocier les activités particulières et, ce faisant, il a réussi à séparer dans la chapelle de St. Georges quatre, et dans la chapelle de St. Martin trois phase de construction principales. Mais il nexclut pas la possibilité que tous les éléments d'une phase ne se seraient pas déroulés en même temps. Certaines des phases déterminées présentent dans les deux chapelles les mêmes éléments. Mais ici aussi, l’auteur admet la possibilité que de ce fait la simultanéité et l'oeuvre d'un même maître ne sont pas attestées. Comme les bâtiments avec leurs phases de construction plus récentes se relient à certaines phases des trois autres églises de cette colline et que celles-ci seront traitées dans une publication commune, l’auteur se limite au seul traitement de leurs éléments plus anciens. Parmi ceux-ci se rangent les Ie et IIe périodes de construction des chapelles mentionnées. Les recherches, les sondages et les diverses traces dans les murs et le sol ont montré que la Ie phase de construction se limite en essence seulement aux nefs des deux chapelles, en tant qu’ouvragé quadrangulaire (grandeur 3,65 X 2,87 et 4,05 X 3,18 m, épaisseur des murs 0,75 — 0,85 m) sans aucun presbyterium et avec une petite porte d’entrée, qui se termine en demi-cercle à la partie supérieure. Les deux bâtiments avaient à l’intérieur une hauteur d'environ 2,40 m et un plafond droit en bois. Ses traces sont conservées dans les restes des troncs horizontaux dans le mur septentrional de la chapelle de St. Martin et dans les inégalités des murs de la chapelle de St. Georges. Plusieurs traces sur les murs montrent que les bâtiments précisément à cette place ont deux superstructures. Dans la première superstructure on a ouvert deux fenêtres dans la chapelle de St. Georges et peut-être une dans la chapelle de St. Martin, qui a cependant dû être détruite lors de l’ouverture de la fenêtre quadrangulaire plus récente. L’auteur attribue ces changements à la IIe phase de construction de ces bâtiments. Le sondage du presbyterium de la chapelle de St. Georges a découvert les fondements du presbyterium quadrangulaire. Sous le revêtement de ciment d’aujourd’hui on a découvert dans le presbyterium seulement une couche plus ancienne du sol, tandis que celle-ci était double dans la nef. Le sol intact de la nef n’a été découvert que sur un tiers de la surface, tandis que dans le reste de l’emplacement il était dispersé. Au milieu de la nef se trouvait une plus grande excavation, qui était comblée de terre noire. D’après les éléments conservés dans le mur de la nef, on a découvert que les presbyteriums avaient la même hauteur que le mur avec la première superstructure. Selon l’auteur, dans cette phase on a aussi ouvert les arcs. D’après les morceaux de bois conservés dans le mortier des murs, il estime que cette phase de construction a connu le plafond droit en bois. D’après ces éléments et quelques autres, l’auteur conclut que dans la Ie et la IIe phase de la construction les deux chapelles appartiennent à la même période. Etant donné ce moment, on a aussi analysé ensemble la facture des murs des deux nefs, le mode d’exécution des portails et des fenêtres et l’orientation des chapelles. Selon l'auteur, beaucoup d’éléments convergents de la construction de culte de la période antique avancée servent de comparaison, à savoir les découvertes, où apparaissent deux constructions de culte simultanées, l’une à côté de l’autre, comme par ex. sur le territoire de la Carin-thie; ou bien en Bosnie et Herzégovine, où entre autre de telles églises se di- stinguent par une orientation différente, comme dans les cas des chapelles traitées. Il est significatif qu’ici pour l’église d’orientation E—W, on présume qu’elle est orthodoxe, alors que la seconde, d’orientation vers le nord, est arienne. Dans ces bâtiments précoces, l’auteur voit aussi les analogies les plus fidèles pour le plan de base irrégulier de la nef, pour la structure de construction disproportionnée des murs et particulièrement pour le mode d’exécution des angles de construction. En ce qui concerne les portails, il présume que leur partie supérieure, qui est en essence un bloc de pierre quadrangula-ire, allongé, coupé en demi-cercle à la partie inférieure, a sans doute son origine dans les éléments à arcades antiques similaires ou les portails analogues des aedicules antiques. A la différence de ces éléments, la construction des murs et la forme de la surface au sol sont, selon l’auteur, la tradition des cultures plus anciennes, qui dans le cercle culturel villageois a vécu aussi à l’époque romaine et jusqu’au haut moyen âge. L’auteur compare les fenêtres de la chapelle de St. Georges avec la fenêtre découverte du mur septentrional de l’église de St. Primož au-dessus de Kamnik, avec laquelle s’accorde ausi le presbyterium quadrangulaire. Ici, l’auteur se demande si, pour cette église aussi, étant donné le plan de base donné, la forme primitive n’est pas limitée seulement à la partie de la nef, ce qui serait attesté par le banc taillé dans la roche vive. A la fin, l’auteur conclut qu’en raison de la nécropole découverte à cette place, les deux chapelles avaient dès les débuts mêmes le caractère de cimetière et que leur origine est liée à la tradition de culte plus ancienne du lieu même. A cet égard, elles se relient au territoire de la Carinthie, avec une influence sensible aussi du sud et du sud-est. Etant donné tous les moments primitifs traités, selon l’auteur, les deux chapelles sont le reflet de la population autochtone et des immigrants ariens, tandis que la IIe phase de construction est le reflet de la volonté de style de son temps. T. 1 SI. la—d okna Jurjeve kapele; 2 a—c okna Martinove kapele (po F. Steletu) Fig. 1 a—d fenêtres de la chapelle de St. Georges; 2 a—c fenêtres de la chapelle de St. Martin (d'après F. Stelè) 1--------------------------------------------------------------------------------------------1 Vrata Jurijeve kapele. A — sprednji izgled, B — desni prerez vrat Porte de la chapelle de St. Georges. A — vue de devant, B — coupe droite de la porte Vrata Martinove kapele. A — sprednji izgled, B — levi prerez vrat Porte de la chapelle de St. Martin. A — vue de devant, B — coupe gauche de la porte Sonda na zidu med apsido in ladjo v prezbiteriju Jurjeve kapele kaže do kam je segala štirioglata apsida La sonde au mur entre l’abside et la nef dans le presbyterium de la chapelle de St. Georges montre jusq'ou allait l’abside quadrangulajre Grazerkogel in Sv. Hema (Hemmaberg) na Koroškem (risbe po R. Nollu) Grazerkogel et Sv. Hema (Hemmaberg) en Carinthie (dessins d'après R. Noll) D ; i' i n d ^ » Gradbena situacija v Skelanih na Drini (po C. Patschu) Situation de la construction à Skelani sur la Drina (d'après C. Patsch) 2 Sl. 1. Portal Jurjeve kapele z vidnim orisom ometanega, na zgornji strani štirioglatega monolita Sl. 2. Profil tlaka v ladji Jurijeve kapele Fig. 1. Portail de la chapelle de St. Georges avec l'ébauche visible d'un monolithe crépi quadrangulaire au côté supérieur Fig. 2. Coupe du pavé dans la nef de la chapelle de St. Georges Sl. 1. Okno nad vhodom v Martinovo kapelo Fig. 1. Fenêtre au-dessus de l’entrée de la chapelle de St. Martin 1 > SI. 2. Kapela sv. Jurija; na ometu vidna vodoravna prelomnica strukture Fig. 2. Chapelle de St. Georges; sur le crépi, rupture horizontale visible de la structure PRVI NALAZI NAJSTARIJIH SLAVENSKIH NASTAMBI U BOSNI I HERCEGOVINI IRMA CREMOŠNIK Zemaljski muzej, Sarajevo Pojedinačni nalazi najstarije slavenske keramike poznati su nam još iz doba austrijske okupacije. Jedno slavensko groblje sa urnama, iz doba 6. do 8. vijeka našao je W. Radimski1 u Hodbini kod Mostara. Naglasivši značaj ovog nalaza podvukao je da ono treba da se ispita. Uslijed negativnog stava koji je austrijska vlada zauzimala prema istraživanjima slavenskih starina, ovo groblje nije istraženo. Za kasnije slučajne nalaze najstarije slavenske keramike koji su do sada publikovani,1 2 samo seje moglo predpostavljati da pripadaju tom najstarijem dobu slavenskog naseljavanja, jer do sada nismo imali slavenskog materiala, koji bi sistematskim istraživanjima bio sigurno datiran. Sve do nedavno međutim, nije se moglo naći trag najstarijih slavenskih naselja, ma da su ona u Rusiji, Češkoj i Rumuniji već dobro ispitana. Razlog da se do sada nije naišlo na ostatke slavenskih nastambi je taj, da se ove nastambe većinom ne mogu otkriti po površinskim nalazima. Nastambe leže dosta duboko pod površinom, te se keramika iz njih ne izorava. Tako se samo prilikom slučajnih dubljih kopanja mogu ustanoviti. Kako su ove nastambe-zemunice relativno dosta kratkotrajne, njihovi ostaci su dosta malobrojni te su teško uočljivi. 1966 godine nađeni su po prvi put ostaci jednog manjeg slavenskog naselja prilikom zaščitnih iskopavanja rimskog lokaliteta »Kršće« u Mušićima kod Višegrada, na području današnjeg akumulacionog jezera HE Bajina Bašta. Ovo naselje nalazilo se oko dvaju rimskih vila. Tragajući rovovima za ostacima vila naišlo se na prve zemunice, a zatim je rovovima istražen sav prostor oko vila, samo još treba ispitati dio zapadno od vila.3 I ako je ovdje nađeno svega nekoliko zemunica, material je vrlo bogat i daje nam lijepu sliku najstarijih nastambi Slavena. Interesantno je da se ovdje susreću dva tipa najstarijih nastambi, ovalne ze- 1 W. Radimski, Wiss. Mitt. a. Bosnien u. d. Herzegowina 2. 1894, 11—12, si. 9, 10. 2 M. Garašanin, Nova razmatranja o slavenskoj keramici. Godišnjak muzeja grada Beograda 2, 1955, 21 i Z. Vinski, O nalazima 6. i 7. stoljeća u Jugoslaviji. Opuscula arch. 7, 1958, 33. 3 I. Čremošnik, Istraživanja u Mušićima i Žabljaku i prvi nalaz najstarijih slavenskih naselja kod nas. Glasnik Zem. muz. NS 25, 1970, 45 ss. Sl. 1. Mušici kot Višegrada. Slavenska nastamba 5 sa ognjištima i nasipom kamenja Fig. 1. Mušici kot Višegrada. Habitation slave N° 5, les foyers avec du remblai munice najprimitivnijeg tipa, i poluzemunice četvrtastog oblika sa ognjištem i jamom za otpatke izvan zemunice. Ove četvrtaste zemunice su najčešće u Rusiji i Češkoj. Što se tiče materijala začuđujuće je koliko oblici i struktura odgovaraju nalazima istog doba u Češkoj, Rumuniji i Bugarskoj. Među nalazima naše najstarije keramike iz prve polovine 7. vijeka nailazimo na grupe raznih struktura, što je slučaj i kod istodobnog materijala — razvijenijeg praškog tipa 7- vijeka u Češkoj. Bilo bi interesantno slijediti odakle dolaze te razlike. Da li su oni uslovljeni razvojem tehničke obrade, ili različitom upotrebom, ili pripadaju različitim slavenskim plemenima. To je problem koji će se moći riješiti tek, kada se ova najstarija keramika i u okolnim zemljama bude obrađivala i grupisala i po strukturi, ne samo kao do sada po oblicima. U Češkoj se tek prilikom najnovijih istraživanja i strukturi ove keramike počela obraćati pažnja. Drugi problem, koji postavlja posebno naselje u Mušićima i Žab-ljaku, je izdvajanje keramike doba seobe naroda od slavenske keramike. Poznato je da je struktura kasnije slavenske keramike bolje obrade slična strukturi a i oblicima keramike doba seobe naroda. A u Mušićima su osim slavenskih zemunica nađene i kolibe doba seobe naroda koje su bile smještene unutar rimskih ruševina. Nešto fragmenata keramike doba seobe naroda nađeno je i u nekim slavenskim zemunicapaar—^ 222 f« /J' ^ u Mušićima, što bi upućivalo možda i na period mirnog zajedničkog života starih i novih slavenskih stanovnika. Sigurnije odvajanje slavenskog materijala biće moguće tek kada se naiđe na obilniji kasniji slavenski material. Poslije nalaza u Mušićima, prilikom zaštitnih kopanja u Batkovići-ma kod Bijeljine 1968 godine, naišlo se na dalja naselja Slavena. Radi značaja ovih nalaza istraživanje ovog ugroženog lokaliteta kao i dalja istraživanja na tom polju u BiH preuzeo je u svoj program rada Centar za balkanološka ispitivanja pri Akademiji nauka i umjetnosti BiH. Značaj ovih nalaza za našu istoriju, kao i bolje poznavanje najstarije materijalne kulture Slavena poslije nalaza u Mušićima, pobudili su interes za traganjem za daljim ostacima Slavena kod nas. Zato se tragovi Slavena slijede i u drugim pravcima. U okviru teme »Istraživanje SI. 2. Batkovići kot Bijeljine. Zemunica sa lokaliteta »Jazbine« Fig. 2. Batkovići près de Bijeljina. Cabane enterrée (localité »Jazbine«) rimskih utvrđenja« koju finansira Fond za naučni rad BiH, u toku je istraživanje »Gradine« u Biogracima kod Mostara, koja uz vrlo interesantan prehistorijski i rimski material, po prvi put daje i bogatiji nalaz slavenskih ostataka. Tako će tim ispitivanjima biti obuhvaćena i grupa slavenske »gradinske« kulture (kultura utvrđenih naselja) koja takođe spada u prvo doba naseljavanja Slavena kod nas. Prema tome, poslije dugog perioda, u kome je materialna kultura tek doseljenih Slavena kod nas bila potpuno u tami, ova istraživanja u raznim pravcima donijeće najzad svijetlo i u ovaj, do sada nama potpuno nepoznat period naše istorije. RÉSUMÉ Les plus anciennes localités slaves en Bosnie et Herzégovine De Bosnie et Herzégovine on connaît jusqu’ici 4 trouvailles de localités vieilles-slaves : 1. Le village de Mušici (près de Visegrad), recherché par l’auteur; le compte rendu détaillé est à l’impression. On a déterré des cabanes du temps de la migration des peuples, posées dans les ruines de la villa rustica, et — à côté de la même villa — des cabanes enterrées slaves, ovales et rectangulaires. Des morceaux de céramique de la période de la migration des peuples se trouvaient aussi dans les cabanes enterrées slaves — ce qui indiquerait une coexistence partielle — là où certes prédominait absolument la céramique du type de Prague développé du 7e siècle, très différentiée non seulement en ce qui concerne les types, mais encore quant à la structure. 2. Le village de Zabij ak, recherché par l’auteur. 3. Le village de Batkoviéi (près de la ville de Bijeljina), recherché par le Centre d’études balkaniques auprès de l’Académie des sciences et des arts de Bosnie—Herzégovine. Localité slave importante. 4. »Gradina« (habitat) dans le village de Biograci (près de Mostar), dont les recherches sont financées par le Fonds pour les travaux scientifiques en Bosnie—Herzégovine. On y a établi des restes préhistoriques, romains et vieux-slaves; recherché par l’auteur. KARIES PRI NARODIH, ŽIVEČIH NA SLOVENSKEM, GLEDAN SKOZI PRIZMO TISOČLETIJ VALTER KRUŠIC Univerza, Ljubljana Na simpoziju v Kranju maja meseca 1969. leta, sem nekoliko bolj na široko obravnaval problematiko kariesa v odnosu do kulture, odnosno civilizacije in standarda narodov, ki so tekom tisočletij živeli na področju današnje Slovenije. V tem članku se ne morem spuščati v podrobnosti in pa predvsem tudi ne v strokovno razlago poedinih vrst kariesa v odnosu do življenjskega standarda narodov in pa v odnosu do dobe v kateri so ti narodi živeli. V Kranju sem to s posebej pripravljenimi panoji lahko storil, tu pa bi bil tak način razlage preveč obširen in časozamuden. Zato se bom v tem poročilu omejil zgolj na dejstva, ki na splošno veljajo pri razvoju zobne gnilobe v poedinih historičnih obdobjih in pa na dejstva mojih ugotovitev pri gradivu, ki mi je bilo na razpolago. Tematika sama po sebi je dokaj težka, odnosno enostranska, ker se poročilo piše za krog bralcev, ki niso stomatologi, so pa zato arheološko in zgodovinsko šolani-Prav isti problem pa nastopa, seveda v primeru, da bi pisal poročilo za krog bralcev, ki so stomatološko šolani, vendar jim tako arheologija, kakor tudi zgodovina nista poznani. Tako zadenemo že pri začetku samem na izredno važno dejstvo, da se kariesa, oziroma njegove epidemiologije ne more proučevati, če istočasno niso poznana zgodovinska, sociološka dejstva teh poedinih narodov, pri katerih to gradivo proučujemo. Zal, so zgodovinski viri pri mnogih narodih zelo pičli in nam o ustroju, socialnem stanju in vseh drugih dogajanjih, ki igrajo pri nekem narodu izredno važno vlogo (hrana, stanovanje, način življenja) ne poročajo mnogo. Tu se poslužujemo arheoloških dognanj, ki nam vsaj nekoliko razsvetlijo temo, v kateri si iščemo svojo pot. Predvsem mislim pri tem na odnos med kariesom in pa življenjskim standardom teh narodov. Poedine razprave, ki slonijo na arheoloških dejstvih in pa izkopanem kostnem gradivu nam dajejo gotovo pravico, da postavljamo gotova pravila zakonitosti za kariozno dogajanje na zobovju. Ena taka zakonitost je ta, da se smatra, da je zobna gniloba stalen spremljevalec človeškega rodu od neolitika do sem. Sicer so ugotovljeni poedini primeri zobne gnilobe že prej, vendar se na splošno v literaturi smatra neolitična karies kot začetna karies pri človeškem rodu. 15 Arheološki vestnik 225 Ta karies pa v kasnejših časovnih, ali pa bolje rečeno historičnih obdobjih zelo variira. Velja namreč ustaljeno pravilo, da je pri dvigu kariesa direktni vzročni dvig standard človeške družbe od neolitika sem. Ta karies je neke vrste ogledalo stanja in to predvsem ekonomskega stanja poedinih narodov, živečih v teku tisočletij na istem teritoriju eno za drugim. Primitivnejši narodi imajo vedno nižjo intenziteto kariesa; narodi z višjim življenjskim standardom pa imajo višjo intenziteto kariesa. To stanje se do danes ni prav nič spremenilo. Seveda igrajo pri tem veliko vlogo: izbor hrane, trdota in priprava hrane, množina ogljikovih hidratov v hrani, obremenitev obešalnega aparata zob, abrazija zob, uporaba kruha odnosno vrste kruha in pa predvsem intrauterina in ekstrauterina mineralizacija trdih zobnih tkiv tako pri mlečnih kakor tudi pri stalnih zobeh. Mi namreč ne smemo pozabiti enega kardinalnega dejstva in to je: pravilna in optimalna mineralizacija sklenine je tako v prazgodovinskem času, kakor tudi danes najvažnejši moment, da se karies ne more razviti, ali pa vsaj v toliki meri ne more razviti. Prirodni način prehrane dojenja otrok, prirodni način življenja nam sigurno že v prazgodovinskem obdobju zasigurajo izredno majhen odstotek kariesa. Čim bolj pa se bližamo drugi polovici drugega tisočletja našega štetja, tem višji je odstotek kariesa. Seveda pa pri preseljevanju narodov vedno ponovno lahko ugotovimo, da imajo mlajši narodi, ki so se komaj naselili nižji odstotek kariesa, kot pa tisti narodi, ki so na tem istem področju živeli nekaj sto let in se odselili. Razlog leži prav v dejstvu, da ti mladi narodi živijo in se morda hranijo primitivnejše, pri tem pa prirodnejše in pa dalje tudi v že zakonitem dejstvu, da ima vsak narod sigurno neko prirojeno odpornost proti zobni gnilobi. Čimbolj se ta narod kultivira tembolj bo ta prirodna odpornost popustila in vzporedno s tem dogajanjem se bo odstotek kariesa pri tem narodu dvignil. Seveda ne nasplošno in ne v vseh svojih oblikah, ampak samo spočetka na odrejenih zobeh s točno odrejeno formo kariesa. Šele sčasoma bo prešel tudi na ostale zobne vrste ter se bodo tudi pojavile za to stanje zopet karakteristične oblike kariesa, dokler ne bo v celoti poplavil z vsemi svojimi formami celotnega zobnega loka. V tem primeru govorimo o vdoru kariesa v neko pleme ali v nek narod. Ravno v tem dogajanju in v tem dejstvu pa vidim enega izmed glavnih opornikov sodelovanja med arheologi in stomatologi. Arheološka odkrivanja nam sigurno vsaj v grobih obrisih lahko zagotovijo upoznavanje kulturnih in ekonomskih prilik poedinega kostnega gradiva. Na drugi strani pa mi stomatologi z določevanjem vrste kariesa in njegove lokalizacije lahko dajemo važne napotke arheologom o ekonomskem in pa materialnem stanju naroda, katerega skeletni material proučujemo. Vendar pa moram priznati, da vsa ta zakonitost, ki je bila empirično zgrajena na osnovi materialnih in kostnih izkopanin, ni v vsem držala pri gradivu, ki je bil meni na razpolago, odnosno bi se morda bolje izrazil tako-le: nam verjetno niso poznana vsa historična dejstva gotovih narodov, katerih gradivo sem obdelal in pa vkljub dokaj zajetnemu arheološkem gradivu le nismo še prodrli do dokončnega spoznanja plemenske ali pa državne ureditve in njihove ekonomike. Pri tem mi- slim predvsem na dva karakteristična primera: Ilire in Langobarde. Imamo pa sigurne znake neke nelogičnosti med od nas empirično postavljenimi trditvami in pa gradivom Rimljanov ter Starih Slovanov: Bled-otok- Če naj opišem najprej gradivo Ilirov, tedaj okvirno lahko trdim, da imamo opravka sicer z enim plemenom, vendar s pripadniki dveh kulturnih krogov. Spremembe na zobovju: karies, lokalizacija kariesa, vrsta kariesa so pri Ilirih: Vače, Brezje pri Trebelnem, Grm pri Podzemlju, Magdalenska gora pri Šmarju, Dolenjske Toplice v grobem vzete enake. Gradivo Ilirov iz Križne gore pri Postojni pa se tako v odstotku kariesa, kakor v lokalizaciji bistveno razlikuje od ostalega gradiva Ilirov. Vendar to še ni bistveni moment. Bistvene so spremembe na površini sklenine, ki se strokovno imenujejo »motnje v mineralizaciji skle-ninskega oklepa zoba«. Te motnje nastopajo pri stalnih zobeh vedno ekstrauterno in sicer od obdobja takoj po porodu pa do 15. leta starosti. To so: vzporedne izbočine horizontalne črte v skleninski plasti in jih najdemo predvsem na prednjih sekalcih, delno tudi na prvem in drugem molarju. Te motnje nam povejo sledeče: ti otroci niso sprejemali od poroda pa do 15. leta v svoji hrani vseh snovi, ki so absolutno potrebne za optimalno mineralizacijo skleninskega oklepa. Če naj na grobo opišem to pomanjkljivost, so to: vitamin A, vitamin B (seveda oba v naravni hrani, v prvem času z materinim mlekom), vitamin C, vitamin D, tolšče, beljakovine, ogljikovi hidrati in minerali: kalcij, magnezij in fosfor. Ti poedini sestavni deli pravilne prehrane morajo biti točno odmerjeni in mora npr. med živalsko in rastlinsko beljakovino obstojati gotovo razmerje. Vendar je jasno, da je šele kasneje fiziologija prehrane postavila gotove zakonitosti, katerih ti narodi niso poznali. Kljub temu pa najdemo pri velikem številu narodov normalno mineralizacijo. Pri Ilirih pa ne. Razen pri Ilirih s Križne gore, ki so spadali v drug kulturni krog. Zgodovina in arheologija nam pa vesta poročati o izredni kulturni višini Ilirov in o izrednem — morda že nekoliko pretiranem načinu prehrane odraslih ljudi. Tako se nam vsiljuje misel, da primerjamo to družbo s sedanjo družbo materialnega izobilja in pa nezainteresiranost mater pri prehrani dojenčkov in pa kasneje otrok predšolske in šoloobvezne dobe. Torej bi v tem primeru, izredno visok življenjski standard bil, predvsem negativen za mineralizacijo zob in seveda za njihovo odpornost proti kariesu. Gradiva pa kljub številčnosti ni toliko izkopanega, da bi lahko trdili o »vdoru kariesa« v ta rod odnosno lahko govorimo še o neki obstoječi naravni odpornosti napram kariozni leziji. Na drugi strani se mi pa zdi, da so ti Iliri že na poti zgodovinskega zatona ter da ni moglo priti pri njih še do pravega vdora kariesa — ker jim zgodovina tega ni dopustila. Bistveno drugačna slika pa je pri Langobardih: Kranj. Sicer najdemo tudi tu motnje mineralizacije na stalnih zobeh prav iste oblike in izgleda kot pri Ilirih, vendar pa najdemo pri tem gradivu tudi motnje mineralizacije skleninskega oklepa na mlečnem zobovju in pa tudi karies mlečnega zobovja. Spremembe na stalnem zobovju imajo prav isto etiologijo kot pri Ilirih — kar se tiče nastanka. Kar se pa tiče vzročnikov zaenkrat historična dejstva in pa arheološka izkopavanja ne kažejo na obstoj drugih vzročnikov kot na pleme ali pa narod, ki je živel v gotovem izobilju ter je ta pomanjkljiva mineralizacija zgolj odraz nezainteresiranosti mater pri prehrani svojih otrok. To tem bolj, ker sem pri proučevanju zobnega gradiva iz Čedada, ki je nekaj časa bil prestolnica njihovih kraljev, našel na zobovju odraslih ljudi prav iste spremembe. To omenjam posebej zato, ker so tu v Furlaniji sigurno živeli Langobardi v popolni svobodi, brez katerihkoli vmešavanj drugih plemen v njihove predvsem ekonomske prilike. Druge misli pa se nam lahko upravičeno porajajo pri opazovanju sprememb na mlečnih zobeh- Motnje mineralizacije in pa karies na čistem zobnem loku so pa spremembe, katerih do sedaj ni bilo moči opaziti na nobenem drugem gradivu. Predvsem dajem poudarek na hipopla-stične defekte sklenine, ki pa so lahko nastali zgolj in izključno zaradi slabe ali pa neustrezne prehrane mater v času graviditete. Tudi mineralizacija nasplošno v odnosu do mlečnega kariesa datira iz te dobe. Znano pa je, da zadostuje pol do enega litra mleka dnevno, da vsaj v osnovi zagotovi z vsemi potrebnimi preje opisanimi elementi normalno intrauterino mineralizacijo mlečnih zob. Priznam, da v tem času ni moglo biti govora o neki zdravstveni prosvetljenosti, saj še danes ta žal ni v toliki meri razširjena kot bi to bilo potrebno. Vendar pa tudi pri še tako neustrezni prehrani bodočih mater ne bi smelo priti do takih sprememb, če bi vsaj količinsko in oblikovno zadostovala. S tem hočem reči, da bi morala tudi še tako prefinjena ali pa enostavna prehrana teoretično zadostovati, da ne bi prišlo do takih sprememb na sklenini mlečnih zob. Če pa to gradivo primerjamo z mlečnimi zobmi današnjih otrok, tedaj vidimo, da tudi danes najdemo področja v neposredni okolici Ljubljane, kjer lahko na mlečnem zobovju ugotovimo motnje mineralizacije in pa seveda kariesa nasplošno mnogo več. Pri tem mislim na naselja na območju hribovitega terena Polhograjskih Dolomitov, hribovjem nad Škofjo Loko in pa hribovitim terenom, ki se neposredno od Ljubljane vleče proti Dolenjski. Ljudje v teh naseljih žive pravzaprav v neposredni bližini naj večjih zdravniških centrov v Sloveniji, v neposredni bližini mesta — pa so miselno in pa tudi teoretično zaradi velike razvejanosti terena daleč od vsake zdravstvene prosvete in pa od vseh zdravstvenih centrov. Kljub vsemu izobilju tako v prehrani kakor tudi v tehničnih predmetih (moped, avto, radio, televizija) se matere hranijo nepravilno, enostransko in pa še celo pomanjkljivo. Posledica temu vsemu so seveda prav take spremembe na mlečnem zobovju kot jih opažamo pri otrocih Langobardov. Manj izražene, vendar tudi še v dovoljni meri so motnje mineralizacije pri gradivu odraslih rimskih podanikov (izkopanih na tleh današnje Slovenije) in pa pri gradivu Stari Slovani: Bled-otok. Gradiva rimskih podanikov (legionarjev verjetno) ni mnogo. Imamo pa zanimive ugotovitve Eulerja in njegovih sodelavcev, ugotovljene pri gradivu Rimljanov v grobiščih okoli Kölna in Trier ja- Ti avtorji prav nič ne omenjajo mineralizacijskih motenj, ker jih sigurno tudi ni bilo. Pri mladini pa je kariesa na menjalnem zobovju bilo dovolj, da ne govorimo o izredno visokem odstotku kariesa pri odraslih. Kdor pozna prefinjenost in kulturo kuhe pri Rimljanih mu bo tako stanje popolnoma razumljivo. Pri našem gradivu odstotek kariesa ni zdaleka tako visok; obstojajo pa mineralizacijske motnje sklenine kar govori za neustrezno prehrano v poporodnem času in pa v predšolski in šoloobvezni dobi mladine. Razlog temu stanju bo verjetno zopet neustrezna, odnosno manjkajoča zdravstvena pr osvetljenost, za katero vemo, da je v teh časih sploh ni bilo. Civilizacija in kuhinja, odnosno način priprave hrane sta v veliki meri uničili vse za normalno mineralizacijo sklenine potrebne elemente. Prav tako stanje opažamo pri zobovju odraslih gradiva Stari Slovani: Bled-otok. Po mojem mnenju so vzroki prav isti, saj štejemo že 12. stoletje, zgodovina in civilizacija gresta svojo pot naprej, in se tudi ne ustavita pred zemeljskim teritorijem zavojevanim pred petimi stoletji od naroda Slovencev, ki so se sigurno v tem času tudi kulturno, civilizacijsko in prehrambeno dvignili. To tembolj ko imamo z juga civilizacijski vpliv Furlanije, s severa pa masoven vpliv Bavarcev in drugih germanskih plemen, ki vključujejo naposled tudi to ozemlje v državo Karla Velikega, z vsemi kulturnimi in pa predvsem civilizacijskimi posledicami za slovenski narod, živeči na tleh današnje Slovenije. Po tem malo daljšem uvodu, ki pa se že v osnovi bavi z vso problematiko na katero naletimo pri proučevanju kariesa poedinih narodov in poedinih obdobij, pa podajam statistični prikaz gibanja karioznosti o poedinih obdobjih pri različnih narodih. Tako nam tabela 1 grafično prikazuje karakteristično sliko kariesa pri narodih, živečih na tleh današnje Šlezije v teku različnih zgodovinskih obdobij. Tako vidimo, da je krivulja vseskozi do 17. stoletja relativno zelo nizka. Sicer variira med poedinimi narodi v poedinih obdobjih ter se pri Slovanih še celo spusti dosti nizko, kar govori za prirodni način prehrane in pa prirojeno visoko odpornost proti kariesu. Tak nizek odstotek kariesa opažamo tudi pri nas v gradivu Bled in pa Kranj, dočim ima gradivo Stari Slovani: Bled-otok višji odstotek kariesa. Iz grafičnega prikaza tabele 1 pa vidimo tudi, da se je nekako v 16. odnosno 17. stoletju pričela krivulja kariesa dvigati in je v sorazmerno prav kratkem času dosegla današnjo ali pa skoraj že današnjo višino. To ni bilo slučajno dogajanje, ampak nam ponovno ta strmi in nenadni dvig krivulje pokazuje izredno povezanost med kariesom in pa socialno političnimi in ekonomskimi prelomi. Tak izredno važen prelom je bil padec fevdalizma s fluktuacijo ljudi iz dežele v mesta in pa s početkom industrializacije nasplošno in pa specialno industrializacijo prehrane (moka, sladkorna pesa itd.). Bistveno pa je dejstvo, da se krivulja ni samo strmo dvignila, ampak da se je na število glav bistveno povečal odstotek kariesa. Medtem ko je preje bil na glavo lokaliziran povprečno en karioz-ni proces, pa se je število teh procesov povečalo na dva in še celo tri do 90-100 80-90 ; 1 70-80 ] / / / 60-70 / / / 50-60 / / 40-50 / / 30-40 r / / 20-30 / / 10-20 / .j 1-10 X—— — — 0/ / 0 ca. 900 p.n.it. ca. 900 ».u.Zr. 850 — 600 p. n.it.— ».u.Zr. ILIRI ILLYRIER 350pn.it.— 200n.it. 350. — Loca fornicata. Prispevek k urbanizmu Poetovia. Časopis za zgodovino in narodopisje NV 5 (40) Maribor 1969, str. 141-—145, slika. Svoljšak D (rago): Ajdovščina — kasnoantično naselje. — Ajdovščina, en Slovénie. Arheološki pregled 11, Beograd 1969 (1970) str. 202—204, 276. S w o b o d a Roksanda M. : Denkmäler des Mater-Magna-Kultes in Slowenien und Istrien. Bonner Jahrbücher 169, Bonn 1969, str. 195-—207, slike. Sašel J(aroslav): Drusus Ti. f. in Emona. Historia 19, Wiesbaden 1970, Heft 1, str. 122—123. Sašel J(aroslav): Voccio. Historia 19, Wiesbaden 1970, Heft 5, str. 628— 630, karta. Šubic Zorka: Nov prispevek k poznavanju suburbanih predelov Poetovia. — Nouvelle contribution à la connaissance des secteurs suburbains de Poetovio. Ptujski zbornik 3 (Poetovio—Ptuj 69—1969) Ptuj — Maribor 1969, str. 37—49, slike. Vârady Laszlo: Das letzte Jahrhundert Pannoniens (376—476). Budapest 1969, str. 1—602. Wiel Emest: Les fidèles de Mithra à Poetovio. Adriatica. Prahistorica et antiqua. Zbornik radova posvećen Grgi Novaku. Zagreb 1970 (1971) str. 633—638. Winkler Gerhard: Die Reichsbeamten von Noricum und ihr Personal bis zum Ende der römischen Herrschaft. Sitzungsberichte der Österreich. Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse 261, Wien 1969, Abhandlungen 2, str. 1—161, tabli. Z otović Ljubica: Istorijski uslovi razvoja orijentalnih kultova u rimskim provincijama na teritoriji Jugoslavije. — Les conditions historiques du développement des cultes orientaux dans les provinces romaines. Starinar NS 19, Beograd 1968 (1969) str. 59—74, karta. C. Zgodnji srednji vek Boltin-Tome E(lica): Stara vas in Sveta Nedelja pri Dvorih nad Izolo. — Stara vas, Dvori nad Izolo près de Koper en Slovénie. Arheološki pregled 10, Beograd 1968 (1969) str. 193—194, 257. Grafenauer Bogo: Ptuj v srednjem veku. — Ptuj (Pettau) im Mittelalter. Zgodovinski časopis 24, Ljubljana 1970, št. 3—4, str. 157—175, skici. Korošec Paola: Elementi obdobja preseljevanja ljudstev na nekropoli na Ptujskem gradu. — Elemente aus der Periode der Völkerwanderung in der Nekropole auf dem Burghügel von Ptuj (Pettau). Zgodovinski časopis 24, Ljubljana 1970, št. 1-2, str. 77—81. Korošec Paola: Raziskave na Svetih gorah na Bizeljskem. — Recherches sur les Svete gore (Saintes montagnes) à Bizeljsko. Arheološki vestnik 20, Ljubljana 1970, str. 239—256, skica, table. S kal er S(tanko): Svete gore nad Bizeljskim — ranosrednjevekovne arhitekture i grobovi. — Svete gore nad Bizeljskim à Brežice, en Slovénie. Arheološki pregled 10, Beograd 1968 (1969) str. 179—181, 257, tabla. Valič A(ndrej): Bled, Blejski grad — staroslovansko grobišče. — Blejski grad à Bled, Slovénie. Arheološki pregled 11, Beograd 1969 (1970) str. 213—214, 277. Valič Andrej: Staroslovansko grobišče »Na sedlu« pod blejskim gradom. Zaščitno izkopavanje leta 1968. — Altslawisches Gräberfeld »Na sedlu« unterhalb der Burg von Bled. Schutzgrabung im Jahr 1968. Arheološki vestnik 20, Ljubljana 1970, str. 218—238, tabele, skici, sliki, table. Vinski Zdenko: O postojanju radionica nakita starohrvatskog doba u Sisku. — Zur Frage des Bestehens vom Schmuckwerkstätten aus altkroatischer Zeit in Sisak. Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu 3. serija 3, Zagreb 1970 (1971) str. 45—92, slika, table. Obdobja od pred- in prazgodovine do zgodnjega srednjega veka Bolta L(ojze): Rifnik ■—• pri Šentjurju. Poznoantično grobišče. — Rifnik pri Šentjurju en Slovénie. Arheološki pregled 10, Beograd 1968 (1969) str. 169—170, 256. Degrassi Attilio: Culti dell’Istria preromana e romana. Adriatica. Prae-historica et antiqua. Zbornik radova posvečen Grgi Novaku. Zagreb 1970 (1971) str. 615—632. Filip Jan: Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas. — Manuel Encyclopédique de Préhistoire et Protohistoire Européennes 2 (L—Z). Praha 1969, str. 665—1758, slike, table. Grafenauer Bogo: Die Kontinuitätsfrage in der Geschichte des altkaran-tanischen Raumes. — Kontinuitetna vprašanja v zgodovini starokarantan-skega prostora. Alpes orientales 5, Ljubljana 1969, str. 55—85, zemljevidi. Kastelic Jože: Pogled v preteklost. (Arheološka podoba občine Grosuplje). Zbornik občine Grosuplje, Grosuplje 1969, str. 71—79. Konservatorska poročila. —- Rapports des conservateurs. Arheološki spomeniki. Varstvo spomenikov 12, Ljubljana 1967 (1969) str. 79—110, slike, table. Konservatorska poročila. —■ Rapports des conservateurs. Arheološki spomeniki. Leto 1968. Leto 1969. Varstvo spomenikov 13—14, Ljubljana 1968-69 (1970) str. 145—208, slike, table. Kušljan Ignac: Spomini. Situla 10, Ljubljana 1968 (1969) str. 103—119. Leben Franc: Arheološka podoba dolenjskih jam. — Die Höhlenarchäologie von Dolenjsko (Unterkrain). -— The Archaeological Feature of the Caves in Dolenjsko. Naše jame 11, Ljubljana 1969 (1970) str. 25—40, slika, table. Leben Franc: Arheološko vrednotenje jamskih najdb na slovenskem krasu. — L’aspect archéologique des trouvailles faites dans les grottes du karst slovène (NW Yougoslavie). — The Archaeological Evaluation of the Findings in the Caves of Slovene Karst. Naše jame 12, Ljubljana 1970 (1971) str. 63—72, karta. Leben Franc: Značilnosti in pomen nekaterih arheoloških jamskih najdišč na področju jugovzhodnih Alp. — Die Bedeutung und Charakteristik einiger archäologischen Höhlenfundstätten im Gebiete der südöstlichen Alpen, Adriatica. Praehistorica et antiqua. Zbornik radova posvećen Grgi Novaku. Zagreb 1970 (1971) str. 409—437, karte, tabela. Mikl-Curk Iva: Zgodovina arheološkega raziskovanja v Ptuju. — Histoire des recherches archéologiques. Ptujski zbornik 3 (Poetovio—Ptuj 69—1969) Ptuj — Maribor 1969, str. 7—15. Pahič Stanko: Antični in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrečami. — Antike und altslawische Gräber in Brezje ob Zreče. Razprave SAZU 6, Ljubljana 1969, str. 215—308, slike, table, priloge. (Reisp, Branko) Letno poročilo Narodnega muzeja v Ljubljani za leto 1968 in za leto 1969. V. Arheološki oddelek. VII. Numizmatični kabinet. Argo 8, Ljubljana 1969, št. 1, str. 13—16, slika, str. 32—35, sliki; str. 20—21, str. 38—39, slika. Svoljšak D(rago): Ajdovščina, blagovnica »Nanos« — Rimsko naselje in utrdba, selitev narodov. — Ajdovščina en Slovénie. Arheološki pregled 10, Beograd 1968 (1969) str. 147—150, 256. Slabe Marjan: Arheološka sondiranja na Ljubljanskem gradu. 9 arheologija. (Edicija Zavoda za spomeniško varstvo — biroja za obnovo ljubljanskega gradu.) Ljubljana 1969, str. 1—22, slike. Valič Andrej: Arheološke najdbe v Kranju in okolici od leta 1960 do 1970. — Archäologische Ausgrabungen in Kranj und Umgebung in der Zeit von 1960 bis 1970. Kranjski zbornik 1970, Kranj 1970, str. 185—191, slike. Valič A(nđrej): Šmartno pri Cerkljah na Gorenjskem — staroslovanska grobnica in kasnoantična arhitektura. Résumé. Arheološki pregled 11, Beograd 1969 (1970) str. 213, 277. Numizmatika Pegan Efrem: Najdbe novcev v Sloveniji, II. 3. Grobna najdba aleksandrin-cev, Sečovlje 1961. — Münzfunde in Slowenien, II. 3. Alexandriner aus dem spätrömischen Grab, Sečovlje (Istrien) 1961. Arheološki vestnik 20, Ljubljana 1970, str. 257—264, tabla. Konservatorstvo Gabrovec Stane: Josef Szombathy. Prispevek k zgodovini konservatorske službe na slovenskih tleh. Varstvo spomenikov 12, Ljubljana 1967 (1969) str. 63—67, slika. I. M. C. (Iva Mikl-Curk): Priporočilo mednarodnih načel za arheološka izkopavanja. Varstvo spomenikov 13—14, Ljubljana 1968-69 (1970) str. 271— 283. Mikl-Curk Iva: Predlog meril za spomeniške rede arheoloških spomenikov. — Prooortion de mesures pour les catégories de monuments archéologiques. Varstvo spomenikov 12, Ljubljana 1967 (1969) str. 9—11. Mikl-Curk Iva: Urbanistične značilnosti rimske kolonije pri nas kot smernice za spomeniškovarstvene posege. — Caractéristiques urbaines de la colonie romaine ches nous comme directions pour la conservation des vestiges. Varstvo spomenikov 13-14, Ljubljana 1968-69 (1970) str. 23—28, slike. Petru Peter: Izhodišča varovanja nepremičnih arheoloških spomenikov in regionalni plan Slovenije. — Points de départ de la conservation des monuments archéologiques immeubles et le plan régional de la Slovénie. Varstvo spomenikov 13-14, Ljubljana 1968-69 (1970) str. 9—16. Stopar Ivan: Spomeniškovarstveni red za staro mestno jedro v Celju. — Die Denkmapflegeordnung für den alten Kern der Stadt Celje. Celjski zbornik 1969-70, Celje 1970, str. 273—305, slike. Biografija Pahič Stanko: Arheološka dejavnost Franja Baša. Časopis za zgodovino in narodopisje NV 5 (40) Maribor 1969, str. 89—107, slike. Pirkovič Ivo: Ignac Kušljan — kratka biografija. Situla 10, Ljubljana 1968 (1969) str. 91—102, slika. Ocene in prikazi B. O. (Božo Otorepec): Celjski zbornik 1967. Kronika 17, Ljubljana 1969, št. 2, str. 117. Bs.: Časopis za zgodovino in narodopisje n. r. 2 (XXXVII), Maribor 1966. Archeologické rozhledy 21, Praha 1969, seš. 1, str. 125. Fridrich J.: Arheološki vestnik XVIII, Ljubljana 1967. Archeologické rozhledy 22, Praha 1970, seš. 1, str. 112—113. Gabler D.: I. Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike iz Poetovija. Acta archaeologica ASH 22, Budapest 1970, str. 141—445. Hr.: Arheološki vestnik XVII, Ljubljana 1966. Archeologické rozhledy 21, Praha 1969, seš. 6, str. 836—837. Janša Olga: Bašev zbornik. Časopis za zgodovino in narodopisje 5 (XL.) letnik. Kronika 18, Ljubljana 1970, št. 3, str. 179—181. Janša Olga: Časopis za zgodovino in narodopisje. -— 1, 1965; 2, 1966; 3, 1967; 4, 1968. Kronika 17, Ljubljana 1969, št. 1, str. 55—58. Janša Olga: Poetovio— Ptuj. 69—1969. Kronika 18, Ljubljana 1970, št. 2, Str. 125—126. Kos Janez: Ljudmila Plesničar, Jakopičev vrt. Kronika 17, Ljubljana 1969, št. 3, str. 187. Leben F(ranc) : D. Cannarella, Il Carso, Invito alla conoscenza della sua preistoria, delle sue belezze. Arheološki vestnik 20, Ljubljana 1970, str. 279—282. 1.1. : F. Osole, Oris poselitve Slovenije v pleistocenu. Archeologické rozhledy 21, Praha 1969, seš. 2, str. 275. 1.1. : F. Osole, Zakajeni spodmol, jamska paleolitska postaja. Archeologické rozhledy 21, Praha 1969, seš. 2, str. 274—275. Petru Peter: J. Šašel, Emona. Pauly-Wissowa Realencyclopädie der classi-schen Altertumswissenschaft, Suppl. XI (1969). Zgodovinski časopis 24, Ljubljana 1970, št. 1-2, str. 111—112. Stres Gvido: Celjski zbornik 1968. Kronika 18, Ljubljana 1970, št. 1, str. 51—52. Stres Gvido: 720 let Ravne na Koroškem. Kronika 17, 1969, št. 3, str. 189—190. Š e d i v ÿ Jan: Svet med Muro in Dravo. Kronika 17, Ljubljana 1969, št. 1, str. 58—59. Vilfan Irena: Kranj. Kronika 18, Ljubljana 1970, št. 3, str. 184. Vodopivec Peter: »Novo mesto« 1365—1965. Kronika 18, Ljubljana 1970, št. 3, str. 178—179. Opisi in poročila o arheoloških razstavah Bolta Lojze: Stalna arheološka razstava v Pokrajinskem muzeju v Celju. Argo 9, Ljubljana 1970, št. 1, str. 3—5, slika. Knez Tone: Dolenjski muzej in njegove zbirke. Kronika 18, Ljubljana 1970, št. 3, str. 173—175. Kolšek Vera: Nove stalne razstave Pokrajinskega muzeja. Celjski zbornik 1969-70, Celje 1970, str. 421—425. Pegan Efrem: III. Numizmatična razstava. Argo 9, Ljubljana 1970, št. 1, str. 8—9. Subic Zorka: Ptuj v I. stoletju. Argo 9, Ljubljana 1970, št. 1, str. 9—11. Poročila o kolokvijih in simpozijih Bregant Tatjana: Kolokvij SAD — Neolit in eneolit Slovenije ter sosednjih pokrajin. Argo 9, Ljubljana 1970, št. 2, str. 71. Pegan Efrem: I. Slovenski numizmatični simpozij v Ptuju od 22. do 24. septembra 1969. Argo 9, Ljubljana 1970, št. 2, str. 64—65. Petru Sonja: Kolokvij Zgodnji srednji vek. Argo 9, Ljubljana 1970, št. 2, str. 65. POLJUDNO-STROKOVNE PUBLIKACIJE IN DNEVNI TISK Pred- in prazgodovina T. B. (Tatjana Bregant): 2e pred štiri tisoč leti je prebival človek na Matijevem gradišču pri Golniku. Glas 22, Kranj 1969 (6. 9.) št. 68, str. 7. Breščak Peter: Plasti slovenske Troje. Raziskovanje ilirske naselbine na Viru pri Stični. Delo 12, Ljubljana 1970 (8. 9.) št. 244, str. 5, slika. Gabrovec Stane: Ilirska Troja nad Stično. (Razgovor zapisal Slavko Spli-hal.) Tovariš 25, Ljubljana 1969, št. 49, str. 26—29, slike. J. Z.: Neolitska vodna pregrada pri Igu. (Začasno) končana arheološka izkopavanja na Velikem mostišču. Delo 12, Ljubljana 1970 (31. 7.) št. 205, str. 5, sliki. Kante Lojze: Pračlovek ob zeleni Soči. Pod Kozlovim robom pri Tolminu izkopavajo arheologi predzgodovinsko grobišče. Delo 12, Ljubljana 1970 (10. 6.) št, 155, str. 7. Knez Tone: Arheološko bogastvo Novega mesta. Primorski dnevnik 26, Trst 1970 (30. 4) št. 101, str. 4. Knez Tone: Arheološko bogastvo Novega mesta. Iz naše preteklosti. Prosveta 62, Chicago 1970 (16. 6.) št. 116, str. 2; (18. 6.) št. 118, str. 2. Knez Tone: Arheološko bogastvo Novega mesta. Odkrivanje halštatske nekropole. Metropola dolenjskih Ilirov. Delo 11, Ljubljana 1969 (9. 8.) št. 216, str. 17, slika. Piramide naše domovine (16. 8.) št. 223, str. 17, sliki. Knez Tone: Bera treh let. Najdbe evropskega slovesa v Novem mestu. Tedenska tribuna 18, Ljubljana 1970 (26. 3.) št. 13, str. 7, slika. Knez Tone: Grobnice prazgodovinskih Ilirov. O izkopavanju v Novem mestu. (Magazin) 7 dni 20, Maribor 1970 (22. 10.) št. 42, str. 4—5 + 16, slika. Knez Tone: Halštatska Dolenjska. Delo 12, Ljubljana 1970 (30. 5.) št. 144, str. 20, slika. Knez Tone: Halštatske gomile v Novem mestu. Dolenjski razgledi, Novo mesto 1969 (19. 6.) št. 6, str. 63—69, slike. Knez Tone: Halštatske gomile, piramide naše domovine. Obzornik, Ljubljana 1970, št. 2, str. 151—154. Knez Tone: Kaj pripovedujejo situle. Arheološko bogastvo Novega mesta. (Magazin) 7 dni 18, Maribor 1969 (5. 9.) št. 34, str. 4—5 + 10—11, slika. Knez Tone: Kako izkopavamo gomile. Življenje in tehnika 20, Ljubljana 1969, št. 1, str. 16—22, slike. Knez Tone: Mednarodni sloves dolenjskih izkopanin. Dolenjski list 20, Novo mesto 1969 (9. 1.) št. 1-2, str. 12—13. Knez Mednarodni sloves dolenjskih izkopanin. Prosveta 61, Chicago 1969 (3. 6.) št. 107, str. 3. Knez Tone: Novo mesto v davnini. Pionir 25, Ljubljana 1969-70, št. 3, str. 18—19, slike. Knez Tone: Novo mesto v prazgodovini. Življenje in tehnika 20, Ljubljana 1969, št. 7-8, str. 485—493, slike. Knez Tone: Prazgodovina Novega mesta. Vodnik po Novem mestu. Novo mesto 1970, str. 1—4 (ciklostil). Knez Tone: Situlska umetnost, likovni izraz halštatskih Ilirov. Obzornik Ljubljana 1970, št. 11, str. 849—852, slike. Knez Tone: Umetnost na bronastih vedricah. Ob zadnjih odkritjih v Novem mestu. Delo 12, Ljubljana 1970 (5. 9.) št. 241, str. 17. Knez Tone: Veliko zanimanje za novomeške izkopanine. Prosveta 61, Chi-chago 1969 (29. 10.) št. 211, str. 5. Knez Tone: Zlati grobovi nečistih poganov. O novih arheoloških najdbah. (Zapisal Slavko Splihal.) Tovariš 25, Ljubljana 1969, št. 32, str. 18—21, slike. Kunej Marjan: Belo obzidje je »padlo«. Kaj so pokazale dosedanje raziskave znanstvenikov v halštatski naselbini nad Stično. Delo 11, Ljubljana 1969 (31. 7.) št. 207, str. 5, slika. Pagon Andrej—Ogarev: Prazgodovinska pokopališča Ilirov na Tolminskem. Jadranski koledar 1970, Trst 1969, str. 206—214, slike. Pirkovič Ivo: Keltski železarji pod Gorjanci. Arheološki načrt Otok—Mihovo—Groblje. (Pogovor zapisal Peter Breščak.) Delo 11, Ljubljana 1969 (12. 4.) št. 100, str. 21. Potočnik Peter: Vizija »naše« prazgodovine. Ostanki prazgodovinske hiše in neolitske keramike v Pavlovskem vrhu. Delo 12, Ljubljana, 1970 (19. 9.) št. 255, str. 5. Splihal J.: Znamenita naselbina Ilirov. O izkopavanjih na Znančevih njivah v Novem mestu. Ljubljanski dnevnik 19, Ljubljana 1969 (2. 8.) št. 207, str. 10. Straub Maria E.: Illyrische Situlen. Merian 3, Hamburg 1970, Heft 23: Istrien — Slowenien, str. 62, sliki. Skal er Stanko: Izkopavanje halštatske gomile na Libni v letu 1969. Letno poročilo gimnazije Brežice 1945—1970, Brežice 1970, str. 47'—52, slike. S k al er Stanko: Še o zlatem nakitu knjeginje in konjski opremi v Spiler-jevi gomili I. Zapis o lanskoletnem izkopavanju hallstattske gomile na Libni, raziskane leta 1962. Dolenjski razgledi, Novo mesto 1970 (14. 5.) št. 13, str. 141—143, slike. Štrus Tone: Zaprašena slava Vač. Tovariš 26, Ljubljana 1970, št. 43, str. 14—15, slike. Antika Brank R.: Rimski zidovi pri Zabnici. Glas 23, Kranj 1970 (2. 7.) št. 50, str. 8, slika. Breščak Peter: Mrtvo mesto ob mrtvi reki. V Drnovem raziskujejo rimski Neviodunum. Prosveta 61, Chicago 1969 (3. 1.) št. 2, str. 3. Breščak Peter: Odgrinjanje znamenj naselitve. Mednarodna raziskovalna akcija v Vranju pri Sevnici. Delo 12, Ljubljana 1970 (23. 9.) št. 259, str. 5. Breščak P(eter): Odkritje bazilike. Nanjo so naleteli ob koncu arheoloških del na Vranju. Delo 12, Ljubljana 1970 (8. 10.) št. 274, str. 5. M. B. (Miha Brun): »Spopad« z mozaiki. Kaj sa strokovnjaki odkrili v delu upravnega središča Emone. Delo 11, Ljubljana 1969 (14. 8.) št. 221, str. 5, slika; (15. 8.) št. 222, str. 5. J. K. (Janez Kajzer): Bogata emonska cerkev. Razkošni barvni mozaik in krstilnica z bazenom na svetlem po 1500 letih. Delo 11, Ljubljana 1969 (23. 4.) št. 111, str. 7, slika. Marinčič Vesna: Iz tisočletnega sna se prebuja Emona. O novih odkritjih nekdanje Emone. Tovariš 25, Ljubljana 1969, št. 24, str. 16—21, slike. Pahič Stanko: Dvajset obrazov rimske ceste v Veleniku. Iz zgodovine naših krajev. Večer 26, Maribor 1970 (21. 11.) št. 272, str. 9, slika. Pahič Stanko: Kako je prišel rimski orel na Muto? Večer 26, Maribor 1970 (10. 12.) št. 286, str. 10, slika. Pahič Stanko : Miklavž pri Mariboru v rimski dobi. Iz zgodovine naših krajev. Večer 26, Maribor 1970 (29. 8.) št. 200, str. 9, slika. Pahič Stanko: Naš višinski svet v antiki. Planine ob meji, Maribor 1969, str. 69—84, slike. Petru Sonja: Ki**, poznan po vsej Evropi. Pionir 25, Ljubljana 1969-70, št. 10, str. 6—7, slike. Plesničar Ljudmila: Emona. Pionirski list 23, Ljubljana 1969-70 (1970, 21. 3.) št. 26, str. 7—10 (1—8) slike. V.: Pomemben zgodovinski spomenik. O novih rimskih izkopaninah v Ljubljani. Delo 11, Ljubljanai 1969 (7. 5.) št. 123, str. 5. Zadnikar Janez: V znamenju zmaja za Emono. Nekaj kamenčkov za izpopolnitev ljubljanskega arheološkega mozaika. Delo 11, Ljubljana 1969 (31. 12,—2. 1. 1970) št. 356., Str. 17. Zgodnji srednji vek Breščak Peter: Slovenska nekropola v Kranju. Grobovi iz časa Brižinskih spomenikov. Delo 11, Ljubljana 1969 (16. 10.) št. 284, str. 5. Korošec Paola: Arheološka raziskovanja na Svetih gorah nad Bizeljskim. Dolenjski razgledi, Novo mesto 1969 (30. 1.) št. 4, str. 35—36, sliki. Valič Andrej: Arheološka problematika zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem. Snovanja 3, Kranj 1969 (14. 6.) št. 3, str. 27—28, slika. Vidic J.: V Mostah odkrili staro grobišče. Glas 22, Kranj 1969 (12. 3.) št. 20, str. 6, slika. Obdobja od pred- in prazgodovine do zgodnjega srednjega veka Barbek Vladimir: Kaj napovedujejo arheološka izkopavanja pri Gabrovki. Dolenjski list 21, Novo mesto 1970 (24. 9.) št. 39, str. 8. Bolta Lojze: Raziskovanje poznoan tiene naselbine na Ritniku. Lepo mesto 10, Celje 1970, št. 2, str. 12, slika. Breščak Peter: Od homerskih časov do srednjega veka... In zemlja je razgrnila svoja čudesa. Prosveta 61, Chicago 1969 (2. 1.) št. 1, str. 4. Breščak P(eter): Zgodnjesrednjeveška in latenska nekropola. O izkopavanjih na Rojah pri Moravčah. Delo 12, Ljubljana 1970 (1. 9.) št. 237, str. 5. G osni k Tone: Arheološka pomlad pod Gorjanci. V okolici Novega mesta so v zadnjem času izkopali veliko novih najdb predvsem iz ilirskih časov. Delo 11, Ljubljana 1969 (27. 5.) št. 143, str. 7, slika. Knez Tone: Bela) krajina v prazgodovini in antiki. Prešernov koledar 1969, Ljubljana 1968, str. 76—87, slike, karta. Leben Franc: Prispevek k poznavanju najstarejše zgodovine na Krasu. Jadranski koledar 1971, Trst 1970, str. 197—199. Pahič Stanko: Arheološki sprehod na Črešnjevec. Iz zgodovine naših krajev. Večer 26, Maribor 1970 (15. 8.) št. 188, str. 9, slika. Pahič Stanko: Limbuške starine. Naši kraji v davnini. Večer 26, Maribor 1970 (27. 6.) št. 148, str. 9, slika. Pahič Stanko: O arheološki dejavnosti v Pomurju. Vestnik 22, Murska Sobota 1970 (27. 2.) št. 8, str. 10; št. 9, str. 10. Stražar Stane: Dob in okolica v najstarejših časih. Kronika Doba. Dob 1970, str. 24—28, tabla. Urleb Mehtilda: Izsledki arheoloških raziskovanj okolice Cerkniškega jezera. — Archaeological Finds in the Surroudings of Cerknica. 3. mednarodni mladinski raziskovalni tabor, Cerknica 1.—12. 7. 1969. Ljubljana 1969, str. 57—69, slike. Valič Andrej: Arheološka podoba Kranja. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 19, Ljubljana 1969, str. 3—5, slike. Biografija Knez Tone: Jernej Pečnik, raziskovalec in mešetar. Obzornik, Ljubljana 1970, št. 7, str. 533—535. Knez Tone: Jubilej Staneta Gabrovca. Dolenjski razgledi, Novo mesto 1970 (16. 4.) št. 12, str. 135. Ocene in prikazi (Knez, Tone) Arheološki vestnik XIX. (1968). Dolenjski list 20, Novo mesto 1969 (20. 2.) št. 8, str. 10. Knez Tone: ČZN 5, 1969 (Bašev zbornik). Dolenjski list 21, Novo mesto 1970 (16. 4.) št. 16, str. 10. Knez Tone: 20. letnik Arheološkega vestnika. Dolenjski list 21, Novo mesto 1970 (23. 4.) št. 17, str. 10. Sr ib ar Vinko: Ivo Pirkovič, Crucium. Dolenjski razgledi 9, Novo mesto 1970 (22. 1.) št. 9, str. 105—111, karti, slike. Opisi in poročila o arheoloških razstavah Bolta Lojze, Kolšek Vera: Stalna arheološka razstava Pokrajinskega muzeja v Celju. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 22, Ljubljana 1970, str. 1—36, slike. Hribar Drago: Tisočletja v svetlih vitrinah. V celjski stalni arheološki zbirki je najstarejša koščena igla na svetu. Delo 11, Ljubljana 1969 (9. 12.) št. 334, str. 7. Kislinger J(uro): Kandija — najdišče evropskega slovesa. Nova arheološka razstava v Novem mestu. Večer 25, Maribor 1969 (25. 11.) št. 275, str. 8. Knez Tone: Dolenjski muzej in njegove zbirke. Vodnik po Novem mestu. Novo mesto 1970, str. 47—54 (ciklostil). Knez Tone: Halštatsko bogastvo Novega mesta. Ob razstavi v Dolenjskem muzeju. Dolenjski list 20, Novo mesto 1969 (27. 11.) št. 48, str. 15, slike. Knez Tone: Imenitne arheološke najdbe. Razstava v Dolenjski galeriji. Dolenjski list 20, Novo mesto 1969 (13. 11.) št. 46, str. 8, slika. Kolšek Vera: glej Bolta Lojze! Poročila o kolokvijih in simpozijih Pahič Stanko: Zborovanje arheologov v Mariboru. Večer 26, Maribor 1970 (7. 10.) št. 233, str. 9. Stružnik Lado: Nova zgodovinska spoznanja. Po kranjskem kolokviju o zgodnjem srednjem veku. Delo 11, Ljubljana 1969 (20. 5.) št. 136, str. 5. S. Jesse ZAMENJAVA — EXCHANGE Sekcija za arheologijo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti je v letih 1969 in 1970 prejela publikacije arheološke vsebine od spodaj navedenih ustanov: The Section of Archaeology of the Slovene Academy of Sciences and Arts has received in the years 1969 and 1970 the archaeological publications from the following institutions: Aaarhus: Statsbiblioteket Acacias —• Geneve: Institut d’Anthropologie de l’Université Alba Iulia: Muzeul Regional Albany: The New York State Library Alger: Centre de Recherches Antropologiques, Préhistoriques et Ethnographiques Service des Antiquités de l’Algérie Amersfoort: Rijksdienst voor het Oudheidkundig Bodemonderzoek Amsterdam: Koninklijk Instituut voor de Tropen Aquileia: Associazione Nazionale per Aquileia Athênai: American School of Classical Studies British School of Archaeology at Athens Deutsches Archäologisches Institut École Française d’Athènes Société Archéologique d’Athènes Avenches: Musée Romain Bad Godesberg: Deutsche Forschungsgemeinschaft Baghdad: Iraq Museum Library Barcelona: Museo Arqueológico Basel: Schweizerische Gesellschaft für Ur- und Frühgeschichte Beograd: Arheološki institut SAN Narodni muzej Vojni muzej JNA Bergen: Universitetsbiblioteket Berlin (DDR): Institut für Vor- und Frühgeschichte der Humboldt-Universität Berlin ■—* Charlottenburg (BRD): Museum für Vor- und Frühgeschichte Bern: Bernisches historisches Museum Besançon: Institut d’Archéologie de la Faculté des Lettres Bonn: Institut für Vor- und Frühgeschichte der Universität Verein von Altertumsfreunden im Rheinlande Bordighera: Instituto Internazionale di Studi Liguri Brno: Archeologickÿ üstav Ceskoslovenské akademie vëd Moravské museum. Odd. prehistorické Moravske museum. Üstav Anthropos Brugg: Gesellschaft Pro Vindonissa Bruxelles: »Latomus« Service National des Fouilles Société Royale Belge d’Anthropologie et de Préhistoire Bucuresti: Biblioteca Academiei RSR Institutul de Archeologie al Academiei RSR Budapest: B'udapesti Tôrténeti Muzeum Magyar Tudomânyos Akadémia Kônyvtâra Magyar Tudomânyos Akadémia. Régészeti Intézet Magyar Nemzeti Müzeum. Kôzponti Régészeti Kônyvtar Buenos Aires: Museo Etnografico. Biblioteca Calama: Departamento de Arquelogia, Museo de Calama Cambridge (USA): Peabody Museum of Archaeology and Ethnology at Harvard University Capo di Ponte: Centro Camuno di Studi Preistorici Cardiff: National Museum of Wales. Department of Archaeology Cluj: Muzeul de Istorie Cluj Coimbra: Instituto de arqueologia Como: Società Archeologica Comense Constanta: Muzeul de Arheologie Constantine: Société Archéologique, Historique et Géographique Dresden: Landesmuseum für Vorgeschichte Dublin: Royal Irish Academy Royal Society of Antiquaries of Ireland Eisenstadt: Burgenländisches Landesmuseum Ferrara: Istituto Ferrarese di Paleontologia Umana Firenze: »Revista di Scienze Preistoriche« Frankfurt a/M.: Deutsches archäologisches Institut. Römisch-germanische Kommission Freiburg i. Br.: Institut für Ur- und Frühgeschichte der Universität Genève: Bibliothèque d’Art et d’Archéologie Société d’Histoire et d’Archéologie de Genève Gent: Seminarie voor Archeologie Göttingen: Seminar für Ur- und Frühgeschichte Graz: Museum für Vor- und Frühgeschichte und Münzsammlung am Steiermärkischen Landesmuseum Joainneum Groningen: Biologisch-Archaeologisch Instituut der Rijksuniversiteit Györ: Xantus Janos Muzeum Halle/Saale: Landesmuseum für Vorgeschichte Hamburg: Museum für hamburgische Geschichte Helsinki: Suomen Muinaistoyhdistys lasi: Institutul de Istorie si Arheologie »A. D. Xenopol« Istanbul: Istanbul Arkeologiji Müzeleri Müdürlügü Jerusalem: Department of Antiquities Kiel: Institut für Urgeschichte der Universität Kiev: Deržavna publična biblioteka URSR Koberihavn: Det Kongelige Danske Videnskabernes Selskab Det Kongelige Nordiske Oldskriftselskab Krakow: Instytut Historii Kulturi Materialnej Polskiej Akademii Nauk — Redakcija Sprawozdân Archeologicznych Muzeum Archeologiczne Polska Akademia Nauk Kranj: Gorenjski muzej La Serena: Museo Arqueológico Leiden: Rijksmuseum van Oudheden Linz: Oberösterreichisches Landesmuseum Ljubljana: Narodni muzej Zavod za spomeniško varstvo SRS Lodz: Muzeum Archeologiczne i Etnograficzne London: Institute of Archaeology. University of London Joint Library of the Helenic and Roman Societies London and Middlessex Archaeological Society Royal Anthropological Institute Los Angeles: Southwest Museum Lublin: Uniwersytet Marii Curie-Sklodowskiej Lund: U ni versitetsbiblioteket Madrid: Consejo Superior de Investigation es Cientificas Deutsches Archäologisches Institut Mainz: Römisch-germanisches Zentralmuseum Staatliches Amt für Vor- und Frühgeschichte Marburg/Lahn: Vorgeschichtliches Seminar der Universität Maribor: Pokrajinski muzej Mendoza: Instituto de Arqueologia y Etnologia. Facultad de Filosofia y Letras Milano: Università Cattolica del Sacro Cuore Montevideo: Museum Nacional de Historia Natural Moskva: Fundamental’naja biblioteka obscestvennyh nauk im. V. P. Volgina Akademii nauk SSSR Gosudarstvennaja biblioteka SSSR im. V. I. Lenina Gosudarstvennaja publičnaja istoričeskaja biblioteka RSFSR München: Bayerische Akademie der Wissenschaften Institut für Vor- und Frühgeschichte Napoli: Società Nazionale di Scienze, Lettere ed Arti New Haven: Yale University Library New York: American Museum of Natural History Archaeological Institute of America Nicosia: Department of Antiquities Nitra-Hrad: Archeologickÿ üstav Slovenské akademie vied Novi Sad: Matica Srpska Vojvođanski muzej Olsztyn: Muzeum Mazurskie w Olsztynie Opava: Slezské museum Osijek: Muzej Slavonije Oslo: Universitetets Oldsaksamling Oxford: Ashmolean Museum Padova: Istituto de Antropologia Pamplona: Museo de Navarra Paris: Centre d’Études Pré- et Protohistoriques. École des Hautes Études Centre National de la Recherche Scientifique. Centre de Documentation — Sciences Humaines Société Préhistorique Française Pavia: »Athenaeum« Società Pavese di Storia Patria Pecs: Janus Pannonius Muzeum Philadelphia: University Museum Piatra Neamt: Muzeul Arheologie Pisa: Istituto di Antropologia e Paleontologia Umana dell’Università Plovdiv: Naroden arheologičeski muzej Pontevedra: Museo de Pontevedra 22 Arheološki vestnik 337 Porto: Faculdade de Ciências Potsdam — Babelsberg: Musetim für Ur- und Frühgeschichte Poznan: Katedra Archeologii predziejoweji wczesnósredniowiecznej. Üniwersytet im. A. Mickiewicza Muzeum Archeologiczne Poznanskie Towarzystwo Przyjaciól Nauk Üniwersytet — »Przeglad Antropologiczny« Praha: Archeologickÿ ûstav Ceskoslovenské akademie vëd Kabinet pro studia fecka, rimska a latinska Ceskoslovenské akademie vëd Narodni museum Zakladni knihovna Ceskoslovenské akademie vëd Princeton: »American Journal of Archaeology« Pula: Arheološki muzej Istre Rabat: »Bulletin d’Archéologie Marocaine« Rennes: »OGAM — Tradition Celtique« Reykjavik: Hidh islenzka fornleifafjelag Roma: Accademia Nazionale dei Lincei Belgisch-Historisch Institut te Rome Biblioteca Nazionale di Archeologia e Storia dell’Arte Britisch School at Rome École Française de Rome Istituto di Archeologia dell’Università Istituto di Studi Romani Museo Nazionale Preistorico ed Etnografico »Luigi Pigorini« Pontificia Accademia Romana di Archeologia Saalburg — Kastell: Saalburgmuseum Saarbrücken: Institut für Vor- und Frühgeschichte der Universität des Saarlandes Sarajevo: Zavod za zaštitu spomenika kulture i prirodnih rijetkosti SR BiH Zemaljski muzej Schleswig: Schleswig-Holsteinisches Landesmuseum für Vor- und Frühgeschichte Schwerin: Museum für Ur- und Frühgeschichte Sevilla: Museo Arqueológico Provincial Sint-Niklaas-Waas: Oudheidkundige Kring van Waasland Skopje: Seminar za istorija na star vek i arheologija Sofija: Bulga-rska akademija na naukite Sopron: Liszt Ferenc Muzeum Split: Arheološki muzej Stockholm: Kungl. Vitterhets Historie och Antikvitetsakađemiens Bibliotek Stuttgart: Württembergisches Landesmuseum Szczecin: Museum Pomorza Zachodniego Tallin: Esti NSV Teaduste Akadeemia Keskraamatukogu Tarascon-sur-Ariège: Société Préhistorique de l’Ariège Tarragona: Real Sociedad Arqueológica Tarraconense Tirana: Biblioteka Shkencöre Tokyo: Anthropological Society of Nippon Torun: Muzeum Okregowie w Toruniu Trier: Rheinisches Landesmuseum Trieste: Università degli Studi di Trieste Tromse : Tromso Museum Trondheim: Det Kgl. Norske Videnskabemes Selskab Tübingen: Internationale Zeitschriftenschau für Bibelwissenschaft und Grenzgebiete Tuzla: Muzej istočne Bosne Valencia: Servicio de Investigation Prehistórieo Varna: Naroden arheologičeski muzej Vukovar: Gradski muzej Warszawa: Instytut Historii Kultury Materialnej Polskiej Akademii Nauk Panstwowe Muzeum Archeologiczne Polskie Towarzystwo Archeologiczne Weimar: Museum für Ur- und Frühgeschichte Thüringens Wien: Anthropologische Gesellschaft Institut für Ur- und Frühgeschichte der Universität österreichische Akademie der Wissenschaften Wroclaw: Katedra Archeologii Polski Uniwersytetu Wroclawskiego im. B. Bieruta Muzeum Archeologiczne. Redakcja »Silesia Antiqua« Zaklad Antropologu PAN Zadar: Arheološki muzej Zagreb: Arheološki muzej Društvo muzej sko-konzervatorskih radnika SRH Študijski kabinet za arheologiju JAZU PUBLIKACIJE ARHEOLOŠKE VSEBINE, KI JIH JE IZDALA SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI J. Korošec: Poročilo o izkopavanju na Ptujskem gradu leta 1946 (1947). J. Korošec: Slovansko svetišče na Ptujskem gradu (1948). J. Kastelic — B. Škerlj: Slovanska nekropola na Bledu. Arheološko in antropološko poročilo za leto 1948 (1950). Arheološka poročila. Poročilo o izkopavanjih v Ljubljani, Novem mestu in na Panorami v Ptuju (1950). J. Klemenc: Ptujski grad v kasni antiki (1950). F. Ivaniček: Staroslavenska nekropola v Ptuju. Rezultati antropoloških istraživanja (1950). J. Korošec: Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu (1951). Razprave III, 1953. F. Starà: Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani (1954). J. Korošec: Arheološke ostaline v Predjami (Razprave IV/1 1956). S. Pahič: Drugo žarno grobišče v Rušah (Razprave IV/3, 1957). S. Gabrovec: Prazgodovinski Bled (1960). J. Kastelic: Slovanska nekropola na Bledu. Poročilo o izkopavanjih leta 1949 in 1951 (1960). J. Korošec: Prazgodovinsko kolišče pri Blatni Brezovici (1963). Razprave VI, 1969. I. P u š : Žarnogrobiščna nekropola na dvorišču SAZU v Ljubljani. Izkopavanja v letih 1964—1965 (Razprave VII/1, 1971). Arheološki vestnik II/l—2, 1951. Arheološki vestnik III/l—2, 1952. Arheološki vestnik IV/1—2, 1953. Arheološki vestnik V/l—2, 1954. Arheološki vestnik VI/1—2, 1955. Arheološki vestnik VII/1—4, 1956. Arheološki vestnik VIII/1—4, 1957. Arheološki vestnik IX—X/1—4, 1958—1959. Arheološki vestnik XI—XII, 1960—1961. Arheološki vestnik XIII—XIV, 1962—1963. Arheološki vestnik XV—XVI, 1964—1965. Arheološki vestnik XVII, 1966. Arheološki vestnik XVIII, 1967. Arheološki vestnik XIX, 1968. Arheološki vestnik XX, 1969. Naslov za zamenjavo: Slovenska Poštni predal 323, akademija znanosti in umetnosti, Biblioteka 61001 Ljubljana, Jugoslavija ARCHAEOLOGICAL PUBLICATIONS EDITED BY THE SLOVENE ACADEMY OF SCIENCES AND ARTS J. Korošec: Report on Archaelogical Excavations on the Castle-hill of Ptuj in 1946 (1947). J. Korošec: The Old Slav Sanctuary on the Castle-hill of Ptuj (1948). J. Kastelic — B. Škerlj : The Slav Necropolis at Bled. Archaeological and Anthropological Report for 1948 (1950). Archaelogical Reports. Reports on Excavations in Ljubljana, at Novo mesto and on the Panorama of Ptuj (1950). J. Klemenc : Le château de Ptuj à l’époque de la décadence romaine (1950). F. Ivaniček: Ancient Slav Necropolis at Ptuj. Results of Anthropological Researches (1951). J. Korošec: A Prehistoric Settlement on the Castle-hill of Ptuj (1951). Dissertationes III, 1953. F. S t a r è : Illyrische Funde aus. der Eisenzeit in Ljubljana (1954). J. Korošec: The Archaeological Remains àt Predjama (Dissertationes IV/1, 1956). S. Pahič: Das zweite Umenfeld in Ruše (Dissertationes IV/3, 1957). S. Gabrovec: The Prehistory of Bled (1960). J. Kastelic: The Slav Necropolis at Bled. Report on Excavations in 1949 and 1951 (1960). J. Korošec: Der Pfahlbau bei Blatna Brezovica (1963). Dissertationes VI, 1969. I. P u š : Nekropole der Urnenfelderkultur im Hof der Slowenischen Akademie der Wissenschaften und Künste in Ljubljana. Ausgrabungen in den Jahren 1964—1965 (Dissertationes VII/1, 1971). Acta Archaeologica II/l—2, 1951. Acta Archaeologica III/l—2, 1952. Acta Archaeologica IV/1—2, 1953. Acta Archaeologica V/l—2, 1954. Acta Archaeologica VI/1—2, 1955. Acta Archaeologica VII/1—i, 1956. Acta Archaeologica VIII/1—4, 1957. Acta Archaeologica IX—X/l—4, 1958- -1959. Acta Archaeologica XI—XII, 1960- -1961. Acta Archaeologica XIII—XIV, 1962- -1963. Acta Archaeologica XV—XVI, 1964—1965. Acta Archaeologica XVII, 1966. Acta Archaeologica XVIII, 1967. Acta Archaeologica XIX, 1968. 'Acta Archaeologica XX, 1969. Address for exchange of publications: The Library of the Slovene Academy of Sciences and Arts. Post office box 323, 61001 Ljubljana, Yugoslavia ARHEOLOŠKI VESTNIK ACTA ARCHAEOLOGICA XXI—XXII Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani Natisnila tiskarna «-Toneta Tomšiča-« v Ljubljani 1971 Naklada 1200 izvodov