KNJIŽNICA: OD SKROMNE PUBLIKACIJE DO UGLEDNE IN POMEMBNE REVIJE Dr. Melita Ambrožič, predsednica ZBDS Društvo bibliotekarjev Slovenije je s pripravami na izdajo svojega društvenega glasila začelo že v prvem letu obstoja, na društvenem občnem zboru v Ljubljani 22. decembra 1948 pa so bili imenovani člani uredniškega odbora bodočega glasila. Prizadevanja za izdajo prve številke so potekla kar osem let. V začetku leta 1957 je publikacija končno izšla, in že prvi letnik je obsegal štiri številke. Uredniški odbor, katerega člani v prvem letniku še niso bili zapisani, je bil sestavljen iz vodij društvenih sekcij, odgovorni urednik pa je bil Maks Veselko. Drobne publikacije z obledelimi platnicami in komaj še berljivim tiskom imam pred seboj in zdijo se mi prava dragocenost. Koliko napora in požrtvovalnosti prvega uredništva je bilo potrebnega, da so v obdobju majhnega članstva društva, slabih tehničnih pripomočkov in neurejenega financiranja društvene publicistične dejavnosti zmogli ta korak! V uvodniku je uredništvo zapisalo, da se je vprašanje glasila vleklo že prav od ustanovitve društva dalje. … »Razlogov za odlašanje je bilo veliko – finančnih, tehničnih, pomanjkanje sodelavcev in podobno. Kaže pa, da je glavni razlog vendarle v nas samih, v nezadostni vnemi in požrtvovalnosti za napredek slovenskega bibliotekarstva, zlasti pa za napredek in razvoj naše strokovne organizacije1.« V tistem času naj bi strokovna glasila že imeli bibliotekarji vseh kulturnih narodov v svetu, v takratni Jugoslaviji pa že vse republike razen Slovenije in Črne Gore, in časa za odlašanje ni bilo več. In čeprav so bile prve številke glasila Knjižnica skromne po obliki, vsebini, opremi in obsegu, je bilo uredništvo prepričano, »da se bo postopoma iz te skromne publikacije razvila ugledna in pomembna revija, ki bo v skladu z vlogo in pomembnostjo našega bibliotekarstva.«2 Uredniški program še ni bil jasno začrtan, časopis naj bi prinašal članke o perečih strokovnih vprašanjih ter poročila in informacije o delovanju društva, o bibliotečnih kadrih in podobno; obstajal je tudi še dvom o možnosti rednega izhajanja publikacije. Prvo številko Knjižnice so prejele t. i. pomembnejše knjižnice in skupine članstva zastonj, nato pa je občni zbor Društva bibliotekarjev Slovenije sprejel sklep o novem načinu razdeljevanja glasila: »Odslej bo vsak član društva plačeval 120,- dinarjev članarine letno, zato pa bo prejemal »Knjižnico« skozi 1 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (1), 1957, str. 3. 2 Prav tam. 11 Knjižnica 51(2007)1, 12-17 vse leto na svoje ime. Naročniki, ki niso člani društva, knjižnice itd. plačajo za posamezno številko 50,-dinarjev oziroma 200,- dinarjev letno.«3 Pa poglejmo še v vsebino prvega letnika, ki je skupaj obsegal 148 strani. Strokovni prispevki so še maloštevilni in kratki, večji obseg zavzemajo različna poročila o delovanju društva in njegovih organov. V prvi številki glasila je Zoran Naprudnik razmišljal o t. i. svobodnem pristopu v ljudskih knjižnicah4 in spremembah, ki bodo ob uvajanju novega načina dela potrebne v slovenskih knjižnicah. O potrebi po ustanavljanju mladinskih knjižnic ali vsaj oddelkov za mladino se je spraševala Zdenka Smole. Svoj prispevek zaključi takole: »Lahko da bi taka mladinska knjižnica, kot smo si jo zamislili, kdaj pa kdaj doživela neuspeh; mogoče je, da bo knjižničar v svojem plemenitem prizadevanju tu in tam razočaran, vendar pa mislim, da bodo taki primeri osamljeni in nepomembni, če jih bomo tehtali z uspehi. Vsekakor pa bo treba v mladinskem knjižničarstvu preiti od lepih besed k lepim dejanjem, sicer se nam lahko zgodi, da bomo zamudili preveč mladih, dobre knjige željnih generacij.«5 V tistem času je knjižničarje že nekaj let vznemirjalo vprašanje glede zakona o knjižnicah. Branko Berčič je poudaril: »Vsi bibliotečni uslužbenci se zavedamo, kakšne važnosti bi bil za naše mlado bibliotekarstvo takšen zakon, katerega naloga ne bi bila, da samo uzakoni sedanji položaj naših knjižnic, temveč da usmeri njihov nadaljnji razvoj v skladu z razvojem družbene in ekonomske strukture naše države. Zagotoviti bi moral boljše pogoje za delo naših knjižnic.«6 V prispevku je predstavil t. i. prednačrt zakona o bibliotekah, ki naj bi ga obravnavala takratna jugoslovanska Zvezna ljudska skupščina jeseni 1955 ali spomladi 1956, vendar do tega ni prišlo, zakon naj bi bil na dnevnem redu zasedanja skupščine v začetku leta 1957. Berčič takole zaključi prispevek: »Upajmo, da bo obljuba to pot tudi izpolnjena in da bo vodstvo organizacije jugoslovanskih bibliotekarjev energično posredovalo, da se vendarle uresničijo dolgoletne želje in zahteve vseh naših knjižničarjev.«7 Da se »zgodovina ponavlja«, priča prispevek Toneta Raz-potnika o osnutku zakona o novem plačilnem sistemu za delavce in uslužbence. Za bibliotekarje, arhivarje in muzejce naj bi namreč bil glede določitve naziva, plačilnega razreda, izobrazbe itd. izdan poseben predpis. V bodoče naj bi bil vsakemu uslužbencu določen naziv glede na šolsko izobrazbo in strokovno usposobljenost, glede na leta službe pa naj bi bil razvrščen v plačilni razred. Npr. knjižničar je bil po takrat veljavnih predpisih prvič razvrščen v 14. plačilni razred 3 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (2), 1957, str. 47. 4 Tretji kongres Zveze bibliotekarskih društev Jugoslavije (april 1956) je namreč v sklepih odločno poudaril, naj ljudske knjižnice postopoma preidejo na nov, moderen in sodoben način izposojanja, tj. na svoboden pristop bralcev do knjig. 5 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (1), 1957, str. 9. 6 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (1), 1957, str. 10. 7 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (1), 1957, str. 12. 12 Ambrožič, M. Knjižnica: od skromne publikacije do ugledne in pomembne revije in končal v 8. plačilnem razredu8, po novem pa naj bi začel v 13-tem in končal v plačnem razredu 7. Obetale so se tudi spremembe v nazivih. Avtor je poudaril pomen sprejetja predloga, »… da se uvede naziv bibliotečni manipulant, to je naziv za uslužbence, ki nimajo srednje strokovne izobrazbe, opravljajo pa knjižničarske posle9, in da bodo lahko bibliotečni manipulanti pod določenimi pogoji s posebnim strokovnim izpitom napredovali v naziv knjižničar. Osnutek zakona je predvideval tudi naziv višji bibliotekar za uslužbenca, ki se posebno odlikuje na strokovnem področju, uvedba novega naziva višji knjiničar pa je bila še vprašljiva. Zveza društev bibliotekarjev FLRJ pa je Zveznemu izvršnemu svetu poslala zahtevo, da se knjižničarji glede napredovanja in plače izenačijo z učitelji, bibliotekarji pa s srednješolskimi profesorji. Drugo številko začenja prispevek Boga Preglja o temeljnih načelih pri projektiranju knjižničnih prostorov v kulturnih domovih. Po avtorjevem prepričanju naj bi se namreč pri projektiranju kulturnih domov na račun knjižnic delale številne napake, saj projektanti na knjižnice niso pomislili, kasneje pa so jih stiskali v neprimerne, zasilne prostore. Zato navaja temeljna načela, ki jih je treba upoštevati pri določevanju prostorskih potreb knjižnice in zahteve glede ureditve prostora. Pregelj nato v tretji in četrti številki objavlja še prispevka o opremi male ali srednje ljudske knjižnice, opremljene z načrti knjižnih stalaž. Mara Šlajpah-Zorn pa se loteva vprašanja prostovoljnega knjižničarskega kadra v ljudskih in znanstvenih knjižnicah. Opozarja, da v fakultetnih in inštitutskih knjižnicah delajo večinoma ljudje brez strokovnega bibliotekarskega znanja, po vaških knjižnicah je veliko volonterjev, v ljudskih knjižnicah je zaposlen velik delež učiteljev, neurejeno je tudi prostovoljstvo knjižničarjev v šolskih, učiteljskih in profesorskih knjižnicah. Slednje vodijo učiteljni in profesorji-slavisti brez strokovnega znanja za pravilno ureditev in vodenje knjižnice, za delo v knjižnici pa niso dodatno nagrajeni. Zaključuje, da bi se stanje lahko izboljšalo s tem, da bi nudili knjižničarjem strokovnih knjižnic potrebno izobrazbo na tečajih, in da bi jih za njihovo delo honorirali. Avtorica je prepričana, da bi bili stroški, ki bi s tem nastali, mnogo manjši, kot škoda, ki nastaja z izgubljanjem knjig zaradi neurejenih knjižnic. V četrti številki najdemo daljši prispevek Mare Šlajpah-Zorn o znanstvenih in ljudskih knjižnicah v Franciji po drugi svetovni vojni in zgodovinski pregled knjižnic s prostim dostopom do polic (avtor ni naveden). Iz slednjega izvemo, da so konec 19. stoletja ameriške knjižnice prve dovolile svojim bralcem dostop do knjižnih polic, na katerih je bilo nameščeno najbolj iskano gradivo. Iz Amerike se je ta tip knjižnic razširil najprej v Anglijo, skandinavske dežele in Nemčijo. Avtor navaja, da glede prostega dostopa med bibliotekarji ni bilo enotnega mnenja, 8 Za razliko od aktualnega predloga o plačnih razredih, v katere se uvrščajo javni uslužbenci, je imel takrat najvišji plačilni razred številko 1. 9 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (1), 1957, str. 14. 13 Knjižnica 51(2007)1, 12-17 kar se je pokazalo celo na sestanku ameriških knjižničarjevna v Clevelandu l. 1896. Ugotovili so, da je 65 knjižnic dovolilo svojim obiskovalcem prosti dostop do polic, in ko so vprašali, koliko bibliotekarjev bi tega ne dopustilo, tudi če bi imeli primeren prostor, se jih je od 327 javilo 1210. Na bibliotekarskem kongresu v Londonu so nekateri ugotavljali, da predstavlja prosti dostop pravo anarhijo, drugi pa izjavljali, da ga je treba dovoliti. Avtor omenja tudi kraje gradiva. »Ameriške knjižnice sprva niso prav nič nadzorovale svojih bralcev in tako se je moglo zgoditi, da je samo v eni izmed večjih knjižnic zmanjkalo v enem letu 35000 zvezkov. Sedaj je večina ameriških in angleških knjižnic uvedla izkaznice za vpis izposojenih knjig.«11 V Angliji pa je bil l. 1894 prvič uveden prosti dostop z delnim nadzorstvom in izkaznicami. Uporabnik je vstopil v knjižnico tako, da je moral mimo zaposlenega uradnika, in tudi ko jo je zapuščal. Knjižne police so razvrstili tako, da je lahko bibliotekar s svojega delovnega mesta nadziral obiskovalce. Da bi knjige ne zašle na nepravo mesto, so bile opremljene z etiketami raznih barv in oblik. Bralec je vstopil z leve, si izbral knjigo ter se na desni javil bibliotekarju, ki si je knjigo zabeležil, nato je bralec lahko odšel. Ljudje so z velikim veseljem pozdravili novost, zadovoljen je bil tudi bibliotekar – kroženje knjig se je v primerjavi s klasičnim sistemom izposoje močno povečalo, izposojale so se tudi knjige, za katere prej ni bilo zanimanja. Podobo dogajanj v knjižničarstvu pred pol stoletja lahko razberemo tudi iz različnih poročil in dokumentov, ki jih je objavljala Knjižnica. Med sklepi 3. kongresa Zveze društev bibliotekarjev FLRJ12 je izpostavljena nujnost sprejetja splošnega zakona o knjižnicah, s katerim bi bile določene osnovne naloge knjižnic po njihovih vrstah, njihovo financiranje, oblike sodelovanja in kadri. Urediti bi bilo treba zaposlovanje, da ne bi bili v knjižnicah zaposleni kadri brez ustrezne šolske izobrazbe in strokovnih kvalifikacij, zaposlenim pa omogočiti dodatna usposabljanja. Kongres je ugotovil napredek, ki je bil dosežen s sodelovanjem knjižnic pri delu za Centralni katalog tujih knjig in časopisov in opozoril na nezadovoljivo stanje na področju zaščite knjižničnega gradiva, katerega posledica je propadanje gradiva. Knjižničarji naj bi se šolali v strokovnih knjižničarskih šolah, v katerih bi pouk trajal najmanj eno leto, priporočeno je bilo ustanavljanje posebnih mladinskih knjižnic v mestih oziroma posebnih mladinskih oddelkov in mladinskih čitalnic pri mestnih knjižnicah. Učenci bi se morali v srednjih šolah že od prvega letnika dalje spoznavati z nalogami knjižnic in se uvajati v način uporabe šolskih in drugih knjižnic. Kongres je priporočil tudi uvajanje t. i. svobodnega pristopa čitalcev do knjig, kjer je to mogoče, ter ustanovitev Zvezne sekcije za znanstvene knjižnice in takšnih sekcij v okviru republiških društev. Apeliral pa je na zvezne organe, da takoj zagotovijo pogoje za začetek gradnje Narodne biblioteke v Beogradu, ki je bila uničena med Drugo svetovno vojno. 10 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (4), 1957, str. 8. 11 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (4), 1957, str. 9. 12 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (1), 1957, str. 15. 14 Ambrožič, M. Knjižnica: od skromne publikacije do ugledne in pomembne revije Iz poročila o delu sekcije za ljudsko knjižničarstvo pri DBS13 razberemo, da se je le-ta ukvarjala z vprašanjem ureditve upravljanja ljudskih knjižnic, vzpostavitve t. i. slovenskega bibliotečnega centra, uvajanja svobodnega pristopa, organiziranega strokovnega usposabljanja knjižničarjev in predlogom za ustanovitev samostojnih pionirskih knjižnic. Začela je z izdelavo priročnika za urejanje šolskih knjižnic, pri Svetu za šolstvo LRS pa se je dogovorila, da se kot obvezen predmet v zadnje letnike učiteljišč uvede Knjižničarstvo in si prizadevala, da bi se ustanovil poseben oddelek za knjižničarstvo pri Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Sekcija je sodelovala tudi z NUK pri organizaciji dvotedenskega knjižničarskega tečaja za knjižničarje pripravnike, ki so potem polagali strokovni izpit. V prvi številki najdemo tudi novičko o doma izdelanih aluminijastih policah, ki so se pojavile na obrtniški razstavi in v ničemer niso zaostajale za izdelki iz tujine. Upravnik ključavničarske delavnice iz Ljubljane je knjižničarjem zatrdil, da bi bila cena primerna, če bi bilo več naročil: »Takole okrog 25.000 din bi stal kos. Ta cena ni pretirana, saj tudi lesene police niso nič cenejše, poleg tega pa so aluminijaste police primernejše od lesenih«14 , je razmišljal avtor zapisa. V drugi številki je objavljeno obsežno poročilo o 10. občnem zboru Društva bibliotekarjev Slovenije (17. 3. 1957). Društvo je v takratnem času izvajalo tudi sindikalne funkcije in imelo tri sindikalne podružnice, kar je še povečalo obseg njegovega dela. Poročilo priča o raznovrstnih aktivnostih društva in veliki angažiranosti članov, njegovo načelo pa je bilo, kot je zapisal Avgust Vižintin: »Ne čakati, da se nam knjižničarstvo razvije samo po sebi, ne se izolirati, ampak aktivneje poseči v družbeno dogajanje. Če bomo čakali, še dolgo ne bo rezultatov, ki bi jih želeli. Sama kritika in ugotavljanje dejstev je odločno premalo. Ozreti se moramo okoli sebe in prevzeti v mehanizmu družbenega upravljanja in družbenih organizacij določene obveznosti.«15 Iz poročila tajnika je razvidno, da je imelo društvo tri sindikalne podružnice (ljubljansko, mariborsko in celjsko) z 208 sindikalnimi člani, poleg tega pa je imelo še 225 strokovnih članov. Financiralo se je iz subvencije Sveta za prosveto in kulturo, članarin in prodaje publikacij. Strošek tiskanja prvih dveh številk publikacije Knjižnica (avtorji člankov honorarjev niso prejemali) je znašal 14.284,-din (kar je predstavljalo 5 % izdatkov v poročevalskem obdobju). Omenjena številka publikacije prinaša tudi nov predlog programa za strokovne izpite za knjižničarje in bibliotekarje. Izpitni pravilnik naj bi vseboval določilo o obvezni praksi pripravnikov v kateri od večjih knjižnic (večji ljudski knjižnici ali v NUK), predlogi glede dolžine pripravništva so bili različni (1, 3 oziroma 6 mesecev). Predlagani izpitni predmeti so bili: Zgodovina pisave z osnovami paleografije, zgodovina knjižnic, zgodovina knjige; Bibliografija; Bibliotečno poslovanje; Hranjenje in konserviranje 13 Prav tam, str. 27. 14 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (1), 1957, str. 32. 15 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (2), 1957, str. 9. 15 Knjižnica 51(2007)1, 12-17 knjig in listin; organizacija knjižnic in metode dela v njih; aktivno znanje enega tujega jezika in pasivno znanje dveh tujih jezikov, od katerih je eden lahko t. i. mrtev jezik. Knjižničarji naj bi opravljali iste predmete kot bibliotekarji, samo v manjšem obsegu. Za bibliotekarje je bila predpisana domača naloga, za knjižničarje pa pisni izpit s temo njegove ožje stroke16. Objavljen je bil tudi osnutek pravilnika za ljudske knjižnice (ki nimajo samostojnega financiranja) ter seznam tujih knjig in revij s področja »knjižništva«, ki jih je prejel NUK v letih 1954-1956. Tretja številka prinaša še osnutek pravilnika za ljudske knjižnice – ustanove s samostojnim financiranjem, izvemo tudi, da je pri Svetu za kulturo in prosveto LRS začela v okviru referata za ljudske knjižnice delovati inšpekcija ljudskih knjižnic. Namen inšpektorske službe je bil ugotoviti stanje knjižnic, jim nuditi neposredno strokovno pomoč in izvesti organizacijo ljudskega knjižničarstva na področju Slovenije. Svet za kulturo in prosveto je imenoval naslednje inšpektorje: Branka Berčiča, Ludvika Erjavca, Vladimirja Hribernika, Vlada Novaka, Boga Preglja, Maro Šlajpah, Maksa Veselka in Avgusta Vižintina. Objavljena je tudi kratka informacija o Šoli za knjižničarje in arhivske pomočnike v Ljubljani, ki je začela z delom 1. oktobra 1957 in jo je obiskovalo 20 slušateljev. Skoraj vsi slušatelji so prejemali štipendijo Sveta za kulturo in prosveto LRS. Vodja šole je bil dr. Mirko Rupel, upravnik NUK. Četrta številka prvega letnika že vsebuje tudi dva prikaza, in sicer glasila Zvezne knjižnice in čitalnice Zagreb in knjige Guida Manzinija z vtisi in mislimi s potovanja in ogleda večjih jugoslovanskih knjižnic. Nadaljuje pa tudi z objavljanjem bibliografije gradiva, ki ga je prejel NUK. Kratek pregled prvega letnika (takrat društvenega glasila) Knjižnica kaže na prizadevanja uredniškega odbora, da bralcem ponudi nova znanja in informacije s področja bibliotekarstva in jih obvešča o društveni dejavnosti. V petih desetletjih izhajanja je Knjižnica doživljala tako dobre kot slabe čase (precej letnikov je izšlo le v obliki enega zvezka oziroma številke 1-4) in se postopoma razvijala v sodobno znanstveno revijo. Dobila je svojo prepoznavno zunanjo podobo in ustrezno znanstveno opremo, v primerjavi s prvim letnikom povečala letni obseg revije za petkrat in pridobila širok krog sodelavcev, delež znanstvenih člankov na letnik znaša najmanj 65 %, leta 2000 je bila vzpostavljena njena elektronska različica (E-Knjižnica), ki je v celotnem besedilu prosto dostopna na svetovnem spletu, beleži se tudi statistika uporabe elektronske različice, revija je indeksirana v podatkovnih zbirkah LISA (Bowker, London) in COBIB (IZUM, Maribor), objave v reviji se vrednotijo pri pridobivanju visokošolskih nazivov za področje bibliotekarstva… Zahvala za to, da je revija neprekinjeno izhajala petdeset let, gre v prvi vrsti požrtvovalnemu delu njenih urednikov in uredniških odborov in seve- 16 Knjižnica. Glasilo Društva bibliotekarjev Slovenije, 1 (2), 1957, str. 32-34. 16 Ambrožič, M. Knjižnica: od skromne publikacije do ugledne in pomembne revije da avtorjem, ki so kljub favoriziranju znanstvenih objav v tujih revijah s čim višjim faktorjem vpliva, ostajali zvesti tudi domačemu okolju in poskušali s svojim znanjem obogatiti stroko in zagotoviti nadaljnji razvoj revije. In ne nazadnje, brez finančne podpore Ministrstva za kulturo RS, ARRS in članov bibliotekarskih društev, revija ne bi mogla uresničevati svojih načrtov. Ob petdesetletnici slovenskega združenja knjižničarjev in štiridesetletnici izhajanja Knjižnice je eden od nekdanjih urednikov publikacije, Jože Šifrer, zapisal: »Sicer pa imam na urejanje te bibliotekarske revije, na to »svojo« »Knjižnico« lepe spomine. Spoznal sem mnogo ljudi, ki so bili dobri, pridni, pošteni, pametni, skromni, predvsem pa zelo zavzeti za napredek našega knjižničarstva«.17 Kot nekdanja urednica (petih letnikov) revije jo tudi sama še vedno dojemam kot »malce tudi mojo« in sem ponosna nanjo. In da se vrnem na začetek tega zapisa – uredništvo prvega letnika je bilo prepričano, da se bo postopoma iz skromne publikacije razvila ugledna in pomembna revija, ki bo v skladu z vlogo in pomembnostjo našega bibliotekarstva. Niso se zmotili! 17 Šifrer, Jože. Moja »Knjižnica«. V 50 let društvene dejavnosti : zbornik (str. 75-78). Ljubljana : ZBDS, 1997, str. 78. 17