TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovca — Erscheinungsort Klagenfurt	P. b> tim
LETO XIX / ŠTEVILKA 37	CELOVEC, DNE 14. SEPTEMBRA 1967	CENA 2.- ŠILINGA
Manjšinsko šolsko vprašanje na Koroškem
Zakaj prijavimo otroke k dvojezičnemu pouku
Z ustanovitvijo Druge republike je napočil leta 1945 tudi za koroške Slovence čas enakopravnega ipoložaja manjšinskega šolstva v južnem delu Koroške. Dvojezični pouk je bil po šolski odredbi z dne 3. oktobra 1945, ki jo je zasnoval tedanji zastopnik ikoroških Slovencev v koroški deželni vladi, deželni svetnik dr. Joško Tischler, obvezen za vse šoloobvezne otroke. Slovenščina in nemščina sta se poučevali v skoro enakem obsegu na prvih treh šolskih stopnjah kot učna jezika. Naša materina beseda je bila po zamisli šolske odredbe iz leta 1945 enakopravna drugemu deželnemu jeziku. Vsem slovenskim otrokom je bil zagotovljen pouk v materini besedi, nemški sodeželani pa naj bi imeli že v osnovni šoli možnost, da se seznanijo z jezikom in kulturo svojih slovenskih sovaščanov in sodržavljanov. Že v ljudski šoli naj bi bil vzpostavljen most med obema narodoma v deželi, v letih, ko še ni v srcih otrok nobenih predsodkov, niti najmanjše narodnostne mržnje, nobene kali sovraštva, naj se vživi nemško-govoreči otrok v slovensko-govorečega, njegov duhovni svet in obratno. Dvojezična šola torej ni imela namena ustvarjati umetnih pregraj med prebivalci enega in drugega jezika, temveč ji je bila po zasnovi dodeljena naloga, da usmeri otroke slovensko in nemško-govorečih staršev v lepšo bodočnost obeh narodov v deželi, omogočila naj bi dokončno spravo med prebivalstvom južne Koroške, med sodeželani, ki jih je preteklost tako tragično in naravnost brutalno razdvajala. Brez-dvomno bi šel razvoj v to smer, ako bi v času, ko je začela dihati slovenska beseda dejansko svobodo po ljudskošolskih učilnicah južne Koroške, tega razvoja ne otež-kočale in končno onemogočile politične razmere v deželi. Medtem, ko je šola začela uvajati otroke k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju, se je bil izven šole najostrejši politični in narodnostni boj.
Znano je, da je bilo leta 1945 po Jugoslaviji ponovno sproženo mejno vprašanje, da se dežela vsled tega dolgo ni mogla pomiriti, da je tudi v slovenskih vrstah bil odpor proti komunizmu močan ter da sta se vsled tega izoblikovali polagoma med koroškimi Slovenci dve politični organizaciji, da je bila Avstrija prvih deset let po četah štirih velesil zasedena ter koroški Slovenci zaradi političnih okoliščin niso našli do Angležev v deželi tistega odnosa, ki bi tedanjim prilikam najbolje ustrezal, da sli je znalo nemško-govoreče prebivalstvo od vsega početka zagotoviti Angleže za svoje zaveznike, da so obstajale napetosti med begunci, ki so leta 1945 bežali vsled komunizma iz Jugoslavije, in koroškimi Slovenci, da so se poživile takoj po podpisu državne pogodbe nemško-nacionalistično usmerjene organizacije, kot Heimatdienst, Sudmarka itd. ter se je podvzelo s te strani vse za likvidacijo obveznega dvojezičnega šolstva na Koroškem. Medtem, ko se je operiralo pred letom 1955 proti slovenskemu pouku s titoizmom, se je nadaljevala po letu 1955 gonja proti dvojezični šoli pod pretvezo pravice staršev tako dolgo, da je izdal koroški deželni glavar Wedenig 22. septem-hra 1958 odlok, ki je omogočil staršem odjavo od slovenskega pouka. Pri tem je treba poudariti, da deželna oblast ničesar ni ukrenila proti organizatorjem šolskih štraj-kov ter je tako sama soomogočila dogodke jeseni leta 1958, ko je večina staršev odjavila pod političnim pritiskom svoje otroke od dvojezičnega pouka.
H.
Z likviidacijo obveznega dvojezičnega šolstva je bila storjena koroškim Slovencem krivica, ki je dežela in država do danes še nista popravili. Znano je, da so predstavniki državne in deželne oblasti podajali o šolski ureditvi na Koroškem pri pogajanjih za državno pogodbo v Londonu zelo pozitivne izjave, da pa so njihova dejanja in zadržanje ob ukinitvi obveznega dvojezičnega šolstva, ko je bila z državno pogodbo že zagotovljena avstrijsko-jugoslovanska meja, v očitnem nasprotju s pred mednarodnim iforumom podanimi lizjavami. Gonja proti obvezni dvojezični šoli pa je bila izvedena prav ipo organizacijah, ki bi jih morala Avstrija po državni pogodbi prepovedati. Tako je bilo sleherno dejanje v zvezi z akcijami proti tedanji obstoječi ureditvi obveznega dvojezičnega ‘šolstva akt proti določilom in duhu državne pogodbe. Vsled tega je razumljivo, da se manjšina z ukinitvijo obveznega dvojezičnega šolstva ni mogla strinjati ter je morala odkloniti novi manjšinski šolski zakon, ki je bil pripravljen mimo nje, torej brez njenega sodelovanja.
Tragično je, da se usoda dvojezične šolske ureditve iz leta 1945 ni odločala v šolskem okviru, -torej na pedagoški -ravni, temveč na ipolitični. Tam pa je koroški Slovenci nismo bili v stanu braniti, ker nismo imeli ne lastne močne politične stranke, ki bi si znala -na podlagi prvih deželnozbor-skih volitev leta 1945 ustvariti primerno politično platformo v deželi. A 'tudi v okviru kake večinske stranke pomembnejšega političnega faktorja nismo predstavljali. To velja -tudi za slovensko levico, ki je iskala od leta 1953 naprej zavestno sodelovanje s koroškimi socialisti. 'Preveč je bila še obremenjena z odijem iredente in komunizma.
19. marca 1959 je sklenil avstrijski parlament manjšinski šolski zakon, na katerem sloni sedanj-a manjšinska šolska ureditev. Ker bo potrebna v zveži s celotno avstrijsko šolsko zakonodajo iz leta 1962 tudi nove-lizacijia manjšinskega šolskega zakona, -bi bilo v državnem in deželnem interesu ter sožitju obeh narodov v deželi želeti, da pride ob -tej priliki do ureditve, s katero bi mogli soglašati tudi koroški -Slovenci.
Prihodnje leto Ibo minilo deset let, odkar je bila razveljavljena ureditev -o obveznem dvojezičnem šolstvu. Na mestu je, da ocenimo na eni strani uspehe dvojezične šole med leti 1945—1958 ter si ogledamo nato naše manjšinske šolske prilike na podlagi šolske zakonodaje iz leta 1959.
Šolska odredba iz leta 1945 pomeni v razvoju slovenskega pouka na jiužnokoro-ških 'šolah ne le velik korak naprej, temveč prelomnico v zgodovini manjšinskega šolstva v deželi. Medtem, ko j,e imela slovenščina na utrakvističnih šolah le značaj pomožnega jezika, ki je služil kot sredstvo za čimprejšnji prehod (poučevanja v nemškem jeziku, je slovenščini priznan -od leta 1945 dalje na prvih -treh šolskih stopnjah ljudske šole ,status u,enega jezika. V prvih treh šolskih stopnjah zavzem-a torej slovenski jezik enakovreden in enakopraven položaj v okviru osnovnega šolstva dežele.
Na 4. šolski stopnji so bile v odredbi predvidene za -slovenski pouk 4 ure slovenščine, od 5. šolske stopnje dalje pa 3 ure na teden. Zanimanje za dvojezični pouk je bilo prva povojna leta na splošno veliko. Iz poH-tičnih vzrokov je stala prvotno koroška deželna vlada v celoti za to ureditvijo, kot je koroški deželni zbor soglasno pozdravil (Dalje na 8. strani)
Vaš otrok stopa v šolo, da si pridobi znanja za poznejše življenje. Kakršno izobrazbo boste oskrbeli svojemu otroku, tako mu bo šlo v življenju; saj je znano pravilo: kolikor znaš, toliko veljaš!
Mi živimo na ozemlju, kjer se že od nekdaj govori slovensko; današnje razmere pa zahtevajo, da znajo naši otroci tudi nemški jezik. Zato je treba otrokom oskrbeti dvojezičen pouk v šoli, ker bodo v življenju potrebovali znanje obeh jezikov. Naša šola hoče tem potrebam zadostiti!
Da se naši otroci naučijo dobro nemškega jezika, je dovolj poskrbljeno v sedanjem učnem načrtu naših šol. Znano je, da otroci iz dvojezičnih šol boljše obvladajo nemški jezik kot otroci iz čisto nemških krajev, ker se pravilne nemščine uče šele v šoli.
Potrebno pa je, da prijavite svoje otroke tudi k pouku slovenščine!
Zakaj?
1.	Ker je to po zakonu dovoljeno in tudi pravica slovensko govorečih staršev. Vsaka ptica uči svoje mladiče po svoje peti! Ubogi so oni otroci, ki niti svojih staršev in sosedov več ne razumejo in se počutijo kot tujce. Ali ni to krivica, ki jo trpe taki otroci, ker so jih starši oropali za domači jezik, katerega bodo v življenju tolikokrat potrebovali!
2.	Ker je zastarelo in nepošteno, če bi vam kdo očital, da ste zaradi tega, ker se vaši otroci uče tudi slovenščine, državi nezvesti in nezanesljivi Avstrijci. Najvišji dr-
Iz Varšave poročajo, da je prišlo v poljskem parlamentu v ponedeljek skoraj do dramatičnega soočenja med francoskim predsednikom de Gaullom (natančno poročilo o obisku generala čitaj na 2. strani) in poljskim voditeljem partije Vladislavom Gomuiko. Oba sta govorila namreč poslancem.
De Gaulle je še enkrat pozval Poljake, naj se osvobodijo pretesne zveze z Rusijo in prično voditi samostojnejšo politiko ter da naj privolijo v rešitev nemškega vprašanja. Gomulka pa je te predloge čisto jasno odklonil.
Gomulka je naglasil, da je zveza -z veliko Sovjetsko zvezo podlaga današnje Poljske. Ureditev nemškega problema pa je možna
le, če države, vključno Zahodna Nemčija, priznajo Demokratično republiko Nemčijo (Vzhodno Nemčijo) kot lastno in neodvisno deželo.
De Gaulle je pozval poljsko vlado, da bi skupno s Francijo sodelovala pri ustanovitvi Združene Evrope, ki bi se raztezala od Atlantika do Urala. Usoda, je menil de Gaulle, daje Franciji in Poljski edinstvene možnosti za tesno sodelovanje. »Pripravljeni smo pričeti to velikansko delo skupaj ,z vami, Poljaki!« je zaklical v svojem govoru de Gaulle.
Gomulka mu je odgovoril: Kar se tiče nemškega vprašanja, gre tu samo za edino pot urediti nemški problem, to je, da je treba priznati dve nemški državi z enakimi pravicami. Glede poljske politike je njena varnost neomajna s Sovjetsko zvezo in povezana z Varšavskim paktom. Poljska je že poskusila pred 2. svetovno vojno najti varnost brez Sovjetske zveze. Posledica tega je bila propad poljske države. Tega Poljska dandanes ne sme več tvegati.
De Gaulle je dalje pozval Poljake, da bi podvzeli skupno s Francijo mirovno akcijo za Vietnam. Tudi o tem je govoril Gomul-ika, ne da bi sprejel njegov predlog. Za de Gaullovo zadržanje nasproti meji Odra-
žavni predstavniki so že večkrat obsodili tako mišljenje.
3.	Ker je to vašim otrokom v veliko korist. Koliko žrtvujejo po šolah otroci, da se naučijo kakega tujega jezika. Vaši otroci pa že znajo slovenski jezik od doma, treba je le, da se izpopolnijo v šoli, da bodo mogli tudi v slovenskem jeziku prav pisati, čitati in govoriti. Po svetu se danes že mnogi učijo slovanske jezike, kajti svet postaja vedno manjši in med seboj povezan. Kolikim Korošcem je znanje slovenske govorice pomagalo med zadnjo vojno v Rusiji, na Poljskem ali na Balkanu!
4.	Ker morejo vaši otroci na glavni šoli ali v nekaterih srednjih šolah mesto drugega tujega jezika izbrati slovenščino, ki jo že znajo. Brez dvoma pa jim bo znanje slovenščine v življenju mnogo več služilo kot angleški jezik.
5.	Ker so v tem jeziku skozi tisoč let govorili naši predniki, v njem molili in prepevali. Od Boga imamo to govorico, ki zato ni prav nič manj vredna kot druge. Pokojni prošt pri Gospe Sveti (po rodu iz Nemčije) je večkrat rekel mrzlim vernikom svoje župnije: »Izneverili ste se svojemu jeziku, pa tudi svojemu Bogu.« In res, kjer v družini starši drugače govore kot otroci, tam kmalu utihne družinska molitev ...
Do 20. septembra, dragi starši, imate možnost, da svojega otroka ijrijavite k dvojezičnemu pouku: to je poleg nemščine tudi k slovenščini!
Nisa, za njeno potrdilo, da je ozemlje vzhodno od te — poljsko, bo hranil poljski narod za francoskega predsednika posebno mesto v svojem srcu.
De Gaulle je poslušal Gomulkov govor po slušalkah. Videlo se je, da ga ni razveselilo, ko je Gomulka odklonil njegove predloge.
Bonn odklanja
V	Bonnu je vladni predstavnik odklonil de Gaullove izjave o nekdanjih nemških vzhodnih področjih. Bonnska vlada se ne strinja z mnenjem de Ganila. Toda vlada priznava, da je le-ta poskusil razpršiti poljsko nezaupanje proti Zapadni Nemčiji. Ostreje pa je pisal nemški tisk, ko piše o dvomljivosti nemško-francoske zveze.
Deželni glavar Sima v Ljubljani
Na povabilo predsednika izvršnega sveta Slovenije Staneta Kavčiča je bil v sredo preteklega tedna 'koroški deželni glavar Sima na privatnem obisku v Ljubljani. V njegovem spremstvu je bil 'tudi deželni svetnik Eri.ch Suchanek.
Gibraltar ostane angleški
Le 44 od 12.672 prebivalcev' Gibraltarja se je izreklo pri nedeljskem referendumu (ljudskem glasovanju) za priključitev k Španiji. Ogromna večina, to je 12.138, ali 99,4 odstotka hočejo ostati britanski državljani. To ljudsko glasovanje je London izvedel pravzaprav proti volji Španije in Združenih narodov. Odbor proti dekolonizaciji v Organizaciji združenih narodov je še pred referendumom izjavil, da ne bo priznal nobene veljave rezultata.
V	Londonu pa sedaj pravijo, da je Velika Britanija pripravljena pogajati se s Španijo, toda minister za Commonvvealth je izjavil, da njegova država ne bo nikoli privolila v priključitev Gibraltarja k Španiji.
Poljska odklanja de Gaullove predloge
Nobene rešitve brez Vzhodne Nemčije
Politični teden
vosti. .Na drugi strani zahteva Poljska priznanje Vzhodne Nemčije. De Ganile hi hotel razbiti ta začaran ikrog.
Po svetu ...
ARETACIJA NA JUŽNEM
TIROLSKEM
Policija je nedavno v Boznu aretirala avstrijskega državljana Andreja Eggerja, ki je bil nameščen pri avstrijskem geodetskem institutu, ta zbira namreč podatke tik ob italijansko-avstrijski meji, in italijanskega državljana Helmutha Krossa. Italijanski listi so poročali, da je Egger priznal sodelovanje pri atentatih v vasi Sankt Martin in Gsiesu (San Martino in Casies), pri katerem sta bila meseca julija 1966 ubita dva italijanska finančna stražnika. Pri tem naj bi bili sodelovali tudi Forer, Steger, Ober-leitner in Oberlechner.
Andrej Egger naj bi bil izjavil, da so atentatorji našli zatočišče pri župniku Johannu Weitlanerj'u v omenjeni vasi. Na podlagi te izjave je policija zaprla duhovnika, vendar je ta zanikal vsako sodelovanje z atentatorji; tudi ni res, da bi bil sprejel napadalce v župnišče pod grožnjo.
Med brixenskim škofom Gargitterjem in vladnim podkomisarjem dr. Macijem je prišlo do sestanka v zadevi aretacije omenjenega duhovnika.
Pri Egger ju so našli N-T-O, kar naj pomeni gibanje za združitev Severnega in Južnega Tirala. Na njegovi listnici naj bi bila vgravirana grožnja proti predsedniku južno tirolske Ljudske stranke dr. Silvanu Mangnanu, češ da se mora žrtvovati za Južno Tirolsko, sicer mu bodo za božič poslali zavoj ■trinitrotoluola (močnega razstreliva). Na podlagi tega zasliševamja je policija v Leisachu odkrila 'tudi orožje.
Medtem pa se je preiskava glede sodelovanja župnika Johanna Weitlanerja z avstrijskim državljanom Andrejem Egger jem zaključila s sklepom, da duhovnika izročijo sodišlču. Državni tožilec ga bo obtožil sodelovanja pri politični zaroti, in to na podlagi izpovedi A. Eggerja. Policijske oblasti so ugotovile, da je Weitlaner pogosto hodil čez mejo v Avstrijo in da je od tam prejemal 'tudi denar. Ko je še služboval v Arntalu, se je seznanil z drugimi organizatorji atentatov, kakor s Stegerjem, Ober-lechnerjem. Obtožba se oslanja na člen 305 kazenskega zakonika. Italijanski listi poročajo, da je Weitlaner ostal povsem miren, ko mu je policija sporočila obtožbo ter je samo prikimal. Listi dodajajo, da se Egger čudi, da duhovnik ni hotel naglasiti med zasliševanjem, da je njega in tovariše skrival ter jih ni izročil policiji, pod grožnjo. Egger naj bi mu bil zagrozil s pištolo. Bo-censki škof Gargitter je sklical posvetovanje vseh duhovnikov ter je izrazil željo, ■tako poročajo italijanski listi, da bi se sestal z Weitlanerjem. Doslej mu varnostne oblasti niso ustregle.
DE GAULLE V VARŠAVI:
POLJSKE MEJE DOKONČNE
Francoski predsednik general Charles de Gaulle, ki je bil šest dni (od 7. do 12. septembra) na uradnem obisku na Poljskem, je na državnem sprejemu v svojem obširnem govoru poudaril tradicionalno prija-■teljstvo m solidarnost med obema državama. Ob tej priložnosti je general izjavil, da bo treba ne samo okrepiti kulturne, gospodarske in tehnične odnose, marveč tudi sporazumeti se o stališču, ki naj ga zavzamejo do bistvenih vprašanj, kot so to varnost in mir. De Gaulle se je v svojem govoru dotaknil tudi poljsko-nemških meja. Poudaril je, da morajo poljske meje ostati take, kakor so. Kot znano je francoski predsednik že leta 1959 ustno priznal mejo na Odri in Nisi za doknčno. De Gaulle je zatem pozval Poljsko in Zahodno Nemčijo, ne glede na dosedanja nesoglasja med njima, predvsem glede njunih vladavin, naj se zbližata, zlasti s kolikor mogoče neposrednim sodelovanjem. Po njegovem mnenju bi moralo sodelovanje zajeti »tudi politične odnose med obema državama v smislu rednejših posvetovanj«.
Zatem je de Gaulle izjavil, da je pomirjen je, sporazum in sodelovanje med vzhodno Evropo, srednjo Evropo in zahodno Evropo, ki bi lahko pripeljalo do sporazumne rešitve nemškega vprašanja in zagotovilo vsej celini varnost in enotnost, skupnega in življenjskega interesa za Poljsko in Francijo.
V zvezi z Vietnamom je de Gaulle izjavil, da bi si morali Poljska in Francija
skupno prizadevati, da bi se najprej ustavilo bombardiranje, zatem boji in da bi se nato umaknile tuje čete.
Poljski predsednik Ochab je poudaril ujemanje življenjskih interesov obeh držav in potrebo, da se v Evropi zgradi res učinkovit sistem varnosti, sodelovanja in trajnega miru. Izjavil je tudi, da ne verjame, da je delitev Evrope v politične in vojaške bloke nujno potrebna. Poljska politika stremi po okrepitvi miru, mednarodnem po-mirjenju, česar glavni pogoj je nedotakljivost sedanjih meja v Evropi in »priznanje dejanskih dejstev, iz katerih je sestavljena realnost Nemčije«.
Na svojem šestdnevnem obisku na Poljskem je francoski predsednik imel sledeči program: v četrtek, so bili uradni razgovori; v petek obisk Krakova; soboto obisk nacističnega taborišča Aussehvvitza, zatem industrijskega centra Katovice in Zabrze (prej Hindenburg); v nedeljo: obisk Gdanskega; v ponedeljek ogled Varšave; v torek pot domov.
Ob obisku Gdanska je de Gaulle pozval Poljake k večji samostojnosti: Poljaki naj bi se osamosvojili od prevelikega vpliva Moskve. Tu je ponovno podkrepil zahtevo Poljske po nekdanjih nemških ozemljih, medtem ko je dejal: »Gdansk je poljski, do dna in čisto poljski. ..«
V	Katovicah in Zabrzah je de Gaulle nazdravil z besedami: »Naj živi poljska Šle-zija«. V Katovicah je de Gaull položil venec k spomeniku padlim upornikom iz Šle-zije. Po 1. svetovni vojni je Poljska zahtevala Slezi jo. V Sopotu pa je general dejal: »Francija upa, da lahko Poljska z zaupanjem gleda v bodočnost... Zapreke, ki se vam stavijo, in ki se vam zde danes nepremostljive, boste brezdvoma premagali. Vsi veste, kaj hočem s tem reči...« Poljska je za to poklicana, da lahko postane velika država, »predvsem pa sedaj, ko so mejne težave premostcne, z zmago, ki je bila tudi naša.«
V	Parizu pripisujejo opazovalci posebno važnost de Gaullovemu obisku na Poljskem. Mnenja so, da pomeni obisk nov temeljni kamen mednarodne politike, ki jo je de Gaulle odločen voditi, da uresniči svoje »velike načrte«. Po mnenju nekaterih pariških listov je eden teh »velikih načrtov« ustvaritev »Evrope od Atlantika do Urala«, in menijo, da bodo o tem nedvomno govorili v Varšavi. »Combat« pripominja k temu: »Eden od ključev te Evrope, ki si jo zamišlja de Gaulle, je v Varšavi. Dejstvo, da Zabodna Nemčija ne priznava meje na Odri in Nisi, ovira de Gaullov načrt. De Gaulle se trudi, da bi pripravil bonnske voditelje, da se odrečejo svoji nepopustlji-
KRALJ HUSEIN O MOŽNOSTI
PRIZNANJA IZRAELA
Jordanski kralj Husein je v intervjuju nemškemu tedniku »Der Spiegel« izjavil, da bi umik Izraelcev iz arabskega dela Jeruzalema in z zahodnega brega Jordana bil »zelo važen korak na poti h kaki obliki priznanja Izraela«.
Medtem pa se bo Jordanija trudila, da znova dobi ta ozemlja, katerih prebivalci so Jordanci in »so pripravljeni sodelovati s tujimi okupacijskimi oblastmi, samo kar je nujno potrebno«. Husein je ugotovil nato napake arabske informacijske službe pri ocenjevanju izraelske sile in je kritiziral Naserjev sklep o zapori Akabskega zaliva za izraelske ladje brez posvetovanja z drugimi arabskimi državami. Na ta način je med drugim vojna izbruhnila dvanajst ali osemnajst mesecev prej, preden so bili Arabci pripravljeni.
Husein je potrdil, da mu je Levi Eškol poslal 5. junija poslanico, v kateri pravi, da Izrael ne bi napadel Jordanije, če se ta ne bi zganila. Pripomnil pa je, da tedaj niso imeli druge izbire nego pomagati zaveznikom. Izjavil je tudi, da mu je Naser prigovarjal, naj ne prekine diplomatskih odnosov z zahodnimi državami.
VELIKA BRITANIJA NE BO
PRETRGALA STIKOV S KITAJSKO
Dnevnik '»Times«, ki je navadno glasnik angleške vladne politike, a velja za neodvisen list, se je odločno zavzel za to, da Anglija še nadalje obdrži diplomatske stike s Kitajsko kljub kitajskemu besnenju in grobostim proti angleškim diplomatom v Pekingu, kjer so rdeči gardisti celo požgali angleško poslaništvo. Anglija zdaj nima v Pekingu niti primernih uradnih prostorov za svoje zastopstvo. »Times« meni, da bi bilo škodljivo pretrgati diplomatske stike, ker bi jih potem kdaj pozneje teže spet navezali. Hkrati pa bi to škodovalo še bolj angleški posesti, Hongkongu (ki meji na Kitajsko in kjer se zadnje čase vrstijo nenehno hudi izgredi nahujskanega kitajskega prebivalstva).
VPLIV 7 MILIJARD DOLARJEV
V IZRAELU
Sovjetski gospodarski časopis »Ekonomi-česka gazeta« ugotavlja, da vsota v Izraelu naloženega tujega kapitala znaša okrog 7 milijard dolarjev. Povrh tega znaša vrednost podpor Združenih ameriških držav in Velike Britanije in Zapada Izraelu v dveh desetletjih do leta 1965 najmanj 4 milijarde dolarjev.. Za vse te milijarde se je vredno bati. Če bi se vojna končala drugače, kakor pa se je razvijala letos, bi tuje naložbe bile seveda v nevarnosti.
in pri pas v Avstriji
ZVEZNI KANCLER OBSOJA
TERORIZEM
Zvezni kancler dr. Klaus je 9. 9. govoril po radiu o južnotirolskem vprašanju in med drugim dejal, da so napori avstrijske vlade, da s« zagotovi etnični skupini na Južnem Tirolskem dejanska avtonomija in večja varnost, bili otežkočeni od leta 1961 dalje z neodgovornim terorizmom, ki je povzročil mnogo bolečin in ki je resno poslabšal italijansko-avstrijske odnose. Po zadnjem atentatu je nastala napetost, ki se lahko zmanjša samo z jasno obsodbo in odločno borbo — z besedami in dejanji — terorizma na italijanski meji. Tako bo lahko ponovno prišlo do objektivnih razgovorov.
Avstrijski tisk obširno komentira sestanek 8. sept. v Salzburgu med predstavniki Volks-partei, deželno in zvezno avstrijsko vlado o »paketu« in o mednarodnih jamstvih. Vsi komentarji se v bistvu strinjajo, da so na petkovem sestanku prišli do soglasja o naslednjih dveh vprašanjih: 1. Avstrijska vlada mora premostiti sedanje razdobje, ko je vprašanje ostalo na mrtvi točki, zaradi česar bo Avstrija čimprej stopila v stik z Italijo. 2. Še vedno s težavo iščejo obliko mednarodnega jamstva, ki bi bilo sprejemljivo za Italijo, po drugi strani pa bi ga lahko sprejeli Južni Tirolci, ki pogojujejo sprejem »paketa« z mednarodnim jamstvom, pa naj bi bila političnega ali pravnega značaja. V tej zvezi nekateri listi pišejo o možnosti nadzorstva mednarodnega razsodišča v Haagu, ali pa o političnih jam-
stvih, tako bi Avstrija izjavila, da je spor urejen, šele ko bodo izpolnjene vse obveznosti, ki izhajajo iz »paketa«.
UMRL PRVI URADNIK AVSTRIJE:
DR. CHALOUPKA
V torek, dne 5. septembra, je po dobro uspeli operaciji na ledvicah v dunajski bolnišnici nenadoma preminil dr. Eduard ChaloiUjpka, najvišji uradnik Avstrije.
Dr. Chaloupka je vodil predsedstveni oddelek v uradu zveznega kanclerja in je to funkcijo' izvrševal nad dvajset let, ter služil tako kar štirim kanclerjem.
Eduard Chaloupka, ki je pred štirimi tedni slavil svojo 65-letnico, je obiskoval na Dunaju humanistično gimnazijo; svoje študije pa je končal leta 1926 kot doktor prava. Po kratki sodni praksi je prevzel leta 1927 službo na Nižjem Avstrijskem, a 1934 je bil poklican v novoustanovljeni predsedstveni oddelek urada zveznega kanclerja.
Po zasedbi Avstrije 1938 po Hitlerjevih četah, ga je novi režim preganjal: tri mesece je bil v priporu, pozneje pa so ga iz političnih razlogov odpustili iz državne službe.
Po drugi svetovni vojni je dr. Eduard Chaloupka prevzel mesto namestnika vodje oddelka IV urada zveznega kanclerja, a že decembra istega leta, to je 1945 je bil imenovan za minisiterialnega svetnika, pol leta kasneje pa mu je tedanji kancler ing. dr. Figi izročil posle predsedstvenega načelnika, a aprila 1947 je dobil naslov načelnik
SLOVENCI
doma in p o sneta
J Msgr. Lojze Novak
V	sredo, dne 30. avgusta, je umrl v bolnici v Gorici msgr. Lojze Novak, častni kanonik stolnega kapitlja in eden izmed najbolj zaslužnih slovenskih duhovnikov na Goriškem.
Msgr. Lojze Novak se je rodil 27. junija 1881 v Trnovem na Krasu. V šturjah je hodil v ljudsko šolo, gimnazijo je končal v Ljubljani, a bogoslovje v Gorici. Dne 3. majnika 1905 ga je nadškof A. Jordan v nadškofijski cerkvi sv. Križa posvetil v duhovnika.
Sprva je služboval kot kaplan v Solkanu, nato je kot gojenec „Avguštineja” na Dunaju dobro leto obiskoval višje bogoslovne vede, zatem je šel za župnega upravitelja v Ajdovščino. Septembra 1911 ga je nadškof Sedej poklical v Gorico za študijskega prefekta in knjižničarja v velikem semenišču. Obenem je bil tudi profesor sv. pisma nove zaveze. Toda srce ga je vleklo v dušno pastirstvo. Izdelal je župnijske izpite in dne 20. novembra 1913 odšel v Breginj za župnika. A že 3. decembra 1914 je bil premeščen kot župnik dekan v Črniče na Vipavsko, kje je ostali celih 30 let. Nadškof Margotti ga je želel imeti blizu kot modrega svetovalca in ga je zato 14. julija 1944, torej sredi vojne vihre, imenoval za kanonika goriškega stolnega kapitlja. Msgr. Novak je tako doživel konec vojne v Gorici. Leta 1947 ga je nadškof Margotti imenoval za dekana Sv. Andreja. Julija 1954 se je zaradi bolezni na očeh, pa tudi ker mu je bila zaradi izgube državljanstva ukinjena kanoniška kongrua, odpovedal svojemu položaju v stolnem kapitlju. Nadškof ga je brž imenoval za častnega kanonika in zastavil svoj vpliv, da mu je bilo vrnjeno italijansko državljanstvo. Poveril mu je župnijo v štandre-žu (1957), da je nato lahko dosegel pokojnino. Bila so za častitljivega starčka kaj težka leta, saj se je dejansko preživljal le z mašnimi intencijami. Ko je prejel pokojnino, je vedro lahko zrl v bodočnost. Veliko je premolil, veliko spovedoval in vračal dušni mir ter tolažbo vsem, ki so se nanj obračali. Italijani in Slovenci, s tostran in onstran meje.
V	petek, dne 1. septembra dopoldne, so ga ponesli v stolno cerkev, kjer so se od njega nepretrgoma poslavljali duhovniki in verniki. Pogrebni obredi so se začeli ob 16. uri. Ob prisotnosti kakih 80 duhovnikov, med njimi jih je bilo veliko iz jugoslovanske strani, ter polne cerkve vernikov, je daroval mašo zadušnico stolni prošt msgr. Just So-ranzo. Po maši sta pokojniku v spomin spregovorila msgr. Soranzo v italijanščini in msgr. France Močnik v slovenščini. Ob odprtem grobu sta se poslovila še črniški dekan dr. Vetrih ter msgr. Lojze Škerl, škofov vikar, v imenu Tržačanov. Veličastni pogreb je dokazal, kakšen ugled in spoštovanje je užival msgr. Novak med sobrati in sploh med vsemi verniki.
Nastop hornista Jožeta Falouta
Pred kratkim je slovenski hornist Jože F a -1 o u t nastopil v Gorici in Lignanu pod taktirko Armandala Rosa Parvellija z udinsko filharmonijo kot solist v Mozartovem koncertu za rog in orkester v Es-duru. Po uspešnem nastopu je sklenil pogodbo za nastop v Rimu, kjer bo z orkestrom RAI nastopil letos v novembru.
Odkritje spominske plošče Ivanu Preglju
,,Klub starih goriških študentov” vabi vse gori-ške rojake in druge Slovence za nedeljo 17. t. m., k Sv. Luciji (Most na Soči) k odkritju spominske plošče pisatelju Ivanu Preglju. Plošča bo vzidana na njegovi rojstni hiši.
oddelka ter bil uradno imenovan za predsedstvenega načelnika.
Dr. Chaloupka, ki je veljal za gorečega, poštenega ter zvestega Avstrijca, ter je videl svojo najplemenitejšo nalogo v varovanju najboljše uradniške tradicije, je najrajši deloval v miru. Tudi politično je stal v ozadju, čeravno je imel zaradi svoje visoške funkcije v Avstrijski kartelni zvezi izredno velik vpliv.
DR. KLAUS V SALZBURGU:
»OBRNIMO SE K SLOVANOM«
»Položaj Avstrije v Evropi in zgodovinska izkustva od leta 1945 zahtevajo od Avstrije, da se krepkeje obrne k slovanskim narodom,« je dejal zvezni kancler dr. Josef Klaus v svojem govoru na II. mednarodnem salzburškem kongresu za slovansko zgodovino (podrobneje o kongresu čitajte na 3. strani).
Regensburški škof dr. Graber pa je na kongresu podčrtal, da je že skrajni čas, da bi se tri velika ljudstva: Romani, Germani in Slovani združili v eno skupnost, v Združeno Evropo, v kateri bi imeli vsi enake pravice in dolžnosti.
II. mednarodni salzburško-regensburški kongres za slovensko zgodovino
Salzburg je postal mednarodno žarišče ne samo za umetnost (kot za slavnostne mednarodne igre in glasbo in likovne razstave), marveč tudi za znanost: zgodovino in zgodovinske razprave, zlasti v zvezi z nekdanjo vlogo kot cerkvenega misijonskega izhodišča.
Prvi tovrstni zgodovinski kongres je salzburška univerza priredila leta 1963, ob 1100-letniri prihoda solunskih 'bratov sv. Cirila in Metoda med Slovane, letos pa je ista univerza spet povabila zgodovinarje, arheologe, etnografe in lingviste iz slovenskih in s slovenstvom povezanih dežel.
Letos je kot predmet razprav naslovila: »Pogansko in krščansko slovenstvo«.
Kongres se je začel 1. septembra zvečer najprej z družabnim večerom udeležencev in udeleženk. Takoj v začetku je treba omeniti, da je prispelo tudi veliko uglednih izobraženk - znanstvenic.
Uradno pa se je kongres, ki je zanj prevzel pokroviteljstvo zvezni kancler dr. J. Klaus, pričel v soboto, 2. septembra dopoldne, ob 10. uri v veliki univerzitetni dvorani (Aula acadenjica), ki je krasno poslikana in je v njej 750 sedežev. Ob slavnostnem donenju fanfar so v skoraj polno dvorano prispeli akademski senat, rektorja, salzburške in regensburške univerze v orna-tu, škofje: regensburški dr. Graber, celovški dr. Kostner, salzburški nadškof dr. Rohracher, dunajski grškopravoslavni dr. Krizostom Tsiter, zagrebški nadškof - kardinal dr. Šeper, zastopnika prosvetnega ministra dr. Kffla-Perčeviča, salzburškega deželnega glavarja in mestni župan salzburški.
Odličnike in goste udeležence je naprej pozdravil predsednik kongresa univ. prof. dr. Witsed Hensel iz Varšave, in sicer najprej v poljščini, nato v nemščini in francoščini.
Za njim je povzel slavnostno besedo rektor salzburške univerze v ornatu mladostni dr. Rene Marčič, ki je vzneseno orisal vlogo Salzburga od rimskih časov dalje in njegov poseg v slovanski svet s svojim krščanski,m misijonarjenjem. Salzburg je v srednjem veku zaslovel kot alpski »tretji Rim«.
Spregovoril j,e tudi regensburški rektor dr. Franz Mayer, dalje predsednik dunajske Akademije znanosti dr. Erik Schmid in kongresiste so pozdravili zastopnik prosvetnega ministra, deželnega glavarja in mestni župan, ki je žele, naj bi se vsi počutili v Salzburgu kot doma.
Sledilo je takoj prvo znanstveno preda-vanje samega predsednika mednarodnega kongresa Poljaka dr. Hensla v nemščini o osnovah tvarne kulture pri poganskih Slovanih.
Po predavanju so se takoj znašli stari znanci in rojaki in si podajali roke. Slovenska skupina je dospela s častnim zastopstvom in razmeroma številno, tako univ. prof. dr. Milko Kos, univ. prof. dr. Rudolf Kolarič, dr. Sergej Vilfan z gospo, univ. docent dr. Jože Pogačnik, prof. Mavricij Zgonik iz Slovenije, dr. Rado Lenček s kolumbijske univerze v New Yorku, dr. Felicijan in prof. Muhr prav tako iz Združenih držav Amerike, s Koroškega pa dr. Metod Turnšek. Kajpak je Koroška častno zastopana po samem prevzvišenem g. škofu dr. Kostner ju, ki si je vzel čas za udeležbo v soboto in nedeljo kot edini jugovzhodni škof poieg kardinala-nadškofa dr. Šeper j a.
Popoldne so se v »mali akademski dvorani«, ki pa je precej obsežna, razvrstili naslednji predavatelji: dr. Joahim Hermann iz Berlina o duhovnih in versko-kulturnih predstavah severnih Slovanov, dr. Ana Pit-terova iz Prage, o slovenskih naselbinah verskega značaja (govorila je v nemščini), dr. Vladimir Prohazka o slovanskem poganskem pravu (govoril v nemščini) in slednji dr. Rudolf Kolarič iz Ljubljane odn. iz Novega Sela o pokristjanjevanju Slovencev.
Zborovanju je živahno predsedoval Rus univ. prof. Dimitrij Čeživskij iz Heidelberga.
Lepo, stvarno predavanje univ. prof. dr. R- Kolariča, strokovnjaka v slovenski lingvistiki, je vzbudilo veliko zanimanje, ker je ua podlagi naj starejšega prevoda slovenskega očenaša in drugih bogoslužnih molitev dokazal, da so prvi krščanski misijonarji Uted Slovenci znali slovenski jezik že iz slovenske domovine in so zato bili slovenizi-rani bivši Rimljani ali Kelti kot krščanski
prebivalci med Slovenci. Tako je dr. Turn-škova podobna trditev v nedavno priobče-vanih člankih v Našem tedniku dobila znanstveno potrditev tudi s strani slov. lingvista!
Sobotni večer je izzvenel v veličastnem cerkvenem koncertu (v bližnji kolegialni cerkvi) hrvatskega pevskega zbora iz Zagreba. Ta zbor je navdušil številne udeležence, na katerem so bili tudi celovški škof dr. Kostner, grško-pravoslavni nadškof dr. Tsiter, kardinal dr. Šeper, rektorja dveh univerz, mestni župan in deželni glavar, s svojo visoko pevsko kulturo in pa odličnem izvajanju melodičnih hrvatskih skladb iz preteklosti in sedanjosti (Vidakovič, Klobčar in Dugan).
V nedeljo, 3. septembra ni bilo predavanj, pač pa je v stolnici bila glagolska (staroslovenska maša), ki jo je daroval nadškof, kardinal dr. šeper. Pri sv. maši so bili navzoči: zvezni kancler dr. Josef Klaus, zunanji minister dr. Lujo Tončič-Sorinj, deželni glavar dr. Lechner z gospo, mestni župan Alfred Back in mnogo drugih laičnih odličnikov in seveda nadškof dr. Rohracher, škof regensburški dr. Graber in škof celovški dr. Jožef Kostner, stolni kapitelj, mnogo duhovščine, tudi pravoslavne. Prepeval je na koru pevski zbor iz Zagreba.
Pridigo je imel regensburški škof dr. Graber, ki je znan govornik z lepo besedo in z globoko vsebino. Visoki govornik je [>oudaril važno dejstvo, kako sta pred 1200 leti iz Carigrada dospela k Slovanom sv. brata Ciril in Metod in skozi slovanske dežele potovala v Rim, središče krščanstva, letos pa je papež Pavel VI. vrnil njun obisk in obiskal patriarha v Carigradu. Dialog ljubezni, delo za cerkveno edinstvo moramo nadaljevati.
Po slovesni staroslovanski sv. maši je bila v veliki univerzitetni dvorani slovesna akademska svečanost (Festakt), pri kateri je spregovoril sam zvezni kancler in nakazal vlogo Avstrije kot posredovalke zapadnega duhovnega sveta evropskemu Vzhodu tudi današnji čas. Zvezni kancler je govoril ze-
V soboto, dne 16. septembra, bodo v Mariborskem pokrajinskem muzeju v gradu odprli naj večjo umetnostno zgodovinsko razstavo »Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem«.
Razstava bo odprta do konca novembra v prvem nadstropju. Na pomoč je priskočil Zavod za spomeniško varstvo v Mariboru, brez katerega muzej ne bi mogel pravočasno pripraviti vseh kipov za razstavo. Restavrator Tone Blatnik je restavriral lesene plastike, ki jih je bilo treba popraviti, obnoviti in očistiti. Pri restavriranju so pomagali itudi sodelavci muzeja.
Na razstavi bodo prikazali več kot sto kipov iz Maribora, ki je bil središče kiparstva, ter Ptuja, Celja, Slovenjega Gradca, Slovenske Bistrice, Braslovč, Velenja, Laškega in številnih drugih krajev. Na razstavi bodo prikazali razvoj baročnega kiparstva z deli osrednjih predstavnikov na slovenskem Štajerskem. Na razstavi bodo prikazovali tudi baročne plastike nekaterih znanih avstrijskih umetnikov, ki so delali na Slovenskem.
Obiskovalcem razstave bo na voljo bogato ilustriran katalog, v katerem so poleg besedila v slovenščini, nemščini in fran-
Kot lansko leto je tudi letos Društvo slovenskih izobražencev organiziralo v Dragi pri Trstu študijske dneve.
Na predvečer študijskih dni, to je v petek, L septembra, pa so bili povabljeni delegati (bilo jih je nad 60) posameznih katoliških organizacij na študijski razgovor pod geslom »Dialog med nami 1967«. Razvrstili so se trije predavatelji.
Dr. Matej Poštovan je v skrbno pripravljenem referatu podal svoje misli, o nalogah, ki čakajo slovenske zamejske katoličane v njihovem javnem delovanju po koncilu. Dr. Vinko Zwitter je obrazložil delegatom pokoncilski položaj koroških Slovencev. Dr. Martin Kranner pa je govoril o pogledih in praktičnih izkušnjah na Goriškem.
lo prisrčno iz svojega velikega znanja in politične razgledanosti in povedal, da bo Avstrija še bolj poživila svoje zanimanje za slovanske sosede.
Regensburški škof dr. Graber se mu je zahvalil z željo, da bi Avstrija bila tista dežela, ki narode duhovno združuje (Au-stria unicus).
Popoldne so se zbrali k sestanku kardinal Šeper in trije škofje, duhovniki in laiki z nekaterimi vrhovnimi pravoslavnimi odličniki (grško-pravoslavni nadškof in bogo-slovni profesorji) na razgovor, kako pripraviti pot za cerkveno zedinjenje. Od Slovencev se je tega sestanka udeležil dr. Metod Turnšek.
Konstantinova sveča na grobu sv. Virgila
Sveča, ki je 29. julija bila blagoslovljena na grobu sv. Modesta pri Gospe Sveti in ki jo bodo slovenski književniki in književ-nice v jeseni ponesli v Rim na grob sv. Cirila, prvega slovenskega književnika, je tudi dospela v Salzburg. Prižgana je bila, na grobu sv. Virgila, ki je slovenskim Karantancem bil pcfelal sv. Modesta, in je med kardinalovo glagolsko sv. mašo bila na oltarju. Kardinal dr. šeper jo je pri darovanju pokadil. V četrtek bo ta sveča ponesena še v Regensburg na grob sv. Eme-rana, ki je tudi z duhovnikom Vitalisom misijonaril pri Slovencih še pred sv. Mo-destom.
Živahna slovenska družabnost na kongresu
Slovenci so se takoj znašli in se čutijo kot ena duhovna družina, čeprav so nekateri preko morja. Med njimi je velika prisrčnost in v pogovorih načenjajo svoje znanstvene probleme.
Pa ne samo med sabo, tudi s kongresisti iz drugih držav, zlasti iz slovanskih, so navezali prisrčne stike in razgovor. Dalje je prof. dr. Turnšek oskrbel obdaritev s slovenskimi jubilejnimi ciril-metodijskimi razglednicami. Od kardinala in cerkvenih dostojanstvenikov ter do udeležencev premnogih dežel so jih vsi s hvaležnostjo in radostjo sprejeli in vsi so zvedeli, da Slovenci praznujemo oba slavna jubileja: 1200-let-nico pokristjanjenja in 1100-letnico obiska sv. bratov iz Soluna. Slovensko ime se na kongresu s častjo omenja. Dr. M. T.
coščini na 30 straneh objavljene ilustracije posameznih baročnih plastik.
Otvoritev razstave bo povezana s koncerti baročne glasbe v Viteški dvorani, v kateri je junija 1846 koncertiral sloviti pianist in komponist Franz Lizst.
Namen razstave ni samo prikazati javnosti dejavnost, ki pomeni enega izmed viškov umetniške ustvarjalnosti na Slovenskem, temveč predvsem opozoriti na vrednost teh plastik, ki jih sedaj nihče ne popravlja.
VRIŠERJEVO ,BAROČNO KIPARSTVO’
Te dni je pri Mladinski knjigi izšla v nakladi 8000 izvodov prva izmed 30 knjig obsežne in pomembne zbirke o zgodovini likovne umetnosti na Slovenskem »Baročno kiparstvo« dr. Sergeja Vrišerja.
Nestor slovenskih umetnostnih zgodovinarjev akademik dr. Franc Stele je dejal, da je »Baročno kiparstvo« knjiga, ki ji po zasnovi težko najdemo par pri Slovencih. Avtor dr. Sergej Vrišer je med drugim izrazil upanje, da bo njegovo delo opozorilo tudi na mnoge spomenike na Slovenskem, ki propadajo.
V	soboto popoldne pa se je začelo širše srečanje slovenskih izobražencev. O današnjem slovenskem položaju in o perspektivah za bodočnost je predaval univ. prof. v ZDA dr. T. Hočevar. Izvajanjem dr. Hočevarja je prisostvovalo nad 120 udeležencev.
V	nedeljo pa je bila najprej maša, ki jo je daroval msgr. dr. Lojze Škerl, škofov vikar v Trstu. Duhovno misel je podal p. dr. Roman Tominec iz Ljubljane, ki je imel ob 9. uri predavanje z naslovom »Vloga krščanstva pri oblikovanju slovenske narodne zavesti in kulture v 1200 letih. Ali more to vlogo krščanstvo nadaljevati?« Predavatelj je z veliko umirjenostjo in prepri-čevalnostjo osvojil občinstvo, ki je bilo še številnejše kot prejšnji dan.
(Dalje na 6. strani)
Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem
Studijski dnevi slovenskih izobražencev v Dragi
Sodobni kuliurni H H £9 H H ■ B portret
Sodobna bolgarska poezija
Sodobna bolgarska poezija izredno črpa iz tradicije. Po razkroju simbolizma, čigar glavni predstavniki so bili Pejo Javorov, Dimčo Debeljanov, Teodor Trajanov in Nikolaj Liliev, in v vsesplošni krizi, ki je zavladala po prvi svetovni vojni, sta se v bolgarski poeziji razvili dve novi struji: tako imenovani pesniki »septemvrijci« ter pesniki »humanisti«. Prvi (Asen Razcvet-nikov, Nikola Furnadžiev, Geo Milev) so z ekspresionističnimi sredstvi peli o strahotah po veliki ljudski vstaji septembra 1923. Drugi (Atanas Dalčev, Dimitr Pan-teleev, Elisaveta Bagrjana) pa so se uprli simbolizmu s tem, da so se obrnili k človeku, k njegovim vezem z naravo ter drobnim radostim in hrepenenjem.
Ob naglih družbenih spremembah pa se je vedno bolj krepila tudi proletarska poezija, ki je dosegla svoj višek v pesmih Krista Smirnenskega in Nikole Vapcarova.
Iz teh osnov se je razvila sodobna bolgarska poezija. Osvoboditev 9. septembra 1944 je prinesla Bolgariji novo družbeno ureditev in z njo tudi vse možnosti za razmah literature. Žal pa se je kmalu uveljavil »kult osebnosti«, ki je za dalj časa zmaličil vse duhovno življenje in z njim tudi poezijo.
Šele odkrit boj proti »kultu« je ustvaril ugodnejše podnebje. Minili so časi, ko je bila poezija le »načrtno odražanje nalog človeštva« in ko je kritika javno razpravljala o škodljivosti ljubezenske poezije. Vedno jasneje se oblikuje neka nova poezija. V središču njene pozornosti je človek, pristopajo pa mu z razumom. Govorijo celo o novi struji, ki da ima predstavnike v vseh treh rodovih bolgarskih pesnikov, o filozofski, intelektualni poeziji.
Predstavniki starega rodu so zelo različno reagirali na »kult osebnosti«. Nekateri so povsem utihnili (Atanas Dalčev), drugi pa so se mogočno razmahnili (Hristo Radev-ski, Mladen Isaev, Nikola Lankov). Mnogi so preživljali globoko ustvarjalno krizo (Nikola Furnadžiev) in le prav malo jih je bilo takih, ki so s svojim talentom znali prebresti vse težave tega mračnega obdobja. Ena takih je bila Elisaveta Bagrjana. S svojo vedno svežo ženskostjo je znala ustvariti poezijo, ki jo že sedaj uvršča med klasike bolgarske literature.
»Kult osebnosti« je najgloblje prizadel srednji rod bolgarskih pesnikov. Največ pesniških obračunov s tem obdobjem in njegovimi posledicami je prišlo ravno izpod peresa teh pesnikov (Valeri Petrov, Pavel Matev, Dimitr Metodiev, Dobri Zo-tev). Ta rod je dal bolgarski poeziji vrsto izrednih pesnikov (Božidar Božilov, Georgi Džagarov in drugi). Najzanimivejši med njimi je nedvomno Veselin Hančev, prefinjen stilist in tenek mislec, eden od vodilnih predstavnikov filozofske poezije. Zelo priljubljena je tudi Blaga Dimitrova.
Posebno mesto v bolgarski poeziji zavzema Penjo Penev. V svojih krepkih verzih je pokazal ves ustvarjalni patos graditeljev nove družbe, istočasno pa je znal pokazati njihove skrite bolečine in probleme. Pravijo mu »bolgarski Majakovski«. Žal pa je ta upa bolgarske poezije tragično preminil star komaj 29 let.
V novih razmerah so se nekateri pesniki starejšega rodu spet začeli oglašati (Atanas Dalčev), drugim pa je novi čas vlil novih moči, da so začeli ustvarjati dela kot v svojih najboljših dneh (Nikola Furnadžiev, Dimitr Panteleev).
Pesniki mladega rodu so zagovarjali potrebo po eksperimentiranju ter iskanju novih, modernejših izraznih možnosti. Svoje teoretične postavke so skušali dokazati z nekaterimi svojimi deli. Najdlje sta pri tem šla Stefan Canev in Ljubomir Levcev. Slednjega štejejo za najbolj nadarjenega filozofskega pesnika med mladimi. Oba pa sta bila deležna izredno ostre kritike.
Sicer pa mladi rod še vedno išče lastno podobo in le nekateri so dosegli zavidanja vredne rezultate (Vladimir Bašev, Konstantin Pavlov, Petr Karaangov). Posebno so zanimiva iskanja Slava Karaslavova, ki je prepričan, da je novo treba iskati ne v eksperimentih z obliko, temveč da se je treba nasloniti na ljudsko poezijo. Izredne simpatije bralcev je deležen sentimentalni lirik Damjan Damjanov.
n nas mTicmkem
Romanje v Lurd
Že pred tedni smo brali v Tedniku razveseljivo opozorilo o romanju v Lurd. Av-t topodjetje Sinčnik je spravilo to novico na noge. Seveda je ro vzbudilo zanimanje pri naših ljudeh in se je javilo 24 oseb.
V petek, dne 18. avgusta, ob 4. uri zjutraj, so se zbrali pred Sinčnikom v Dobrli vesi. 5 oseb srnjo še grede pobrali v Galiciji, na Beli in v Rožu. Tako se je število povečalo na 29.
Navdušeno razpoloženje se je porajalo v jutranjem svitu, ob vzhajajočem soncu, med romarji. Vodstvo romanja je prevzel g. dr. Janez Skuk.
Peljali smo se s Koroške skozi Vzhodno Tirolsko in Južno Tirolsko. Na meji so nas zelo skrbno pregledali (tudi romarjem več ne zaupajo). Opoldne smo že bili na Brennerju in se nato spustili v prekrasno
gorsko deželo Tirolsko. Grede smo si ogledali tudi samostansko cerkev v Stamsu. Pozno zvečer smo se vzpenjali čez Arlberg in prišli že ponoči v Bludenz, .kjer smo prvo noč prespali.
Že takoj v ranih urah naslednjega dne smo prispeli na švicarsko mejo. Švica je prav gotovo ena najbolj snežnih držav. Tisočero rož na oknih gorskih hiš, čiste ceste, očarljiva gorska idila.. . Vse to prevzame človeka in občuduje pridne ljudi. Mašo smo opravili v najbolj znanem švicarskem romarskem svetišču pri Mariji v Pustinji (Maria Einsiedel). Ker smo imeli pred sabo še dolgo pot, smo se takoj po božji službi podali naprej. Šele ponoči smo se oddahnili na svojem cilju, pri slovenskih cestrah v Vieunu na Francoskem, kjer smo se počutili kakor doma ob domačem ognjišču.
18. avgust nam je bil prihranjen, da si ogledamo mesto Lyon in Ars ter okolico. Z
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51.
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENCEV
naznanja:
Letošnji občni zbor bo v nedeljo, dne 17. septembra, s pričetkom ob 14. uri pri Ogrisu v Bilčovsu. Po občnem zboru bo tradicionalno družabno srečanje.
Vsi člani, prijatelji in znanci prisrčno vabljeni, da se s svojimi družinami udeležijo te prireditve ob 25-letnici izseljevanja koroških Slovencev.
velikim zanimanjem smo sledili razlaganju dr. Skuka o arškem župniku Janezu Via-neju. Prav gotovo je tudi marsikateri od nas prinesel svoje težave njemu na oltar.
Ta dan je med slovenskimi sestrami prehitro minil. S pesmijo smo se drugi dan po maši poslovili od njih in se tako zahvalili za njihovo gostoljubnost in prijaznost.
Soboto jutro nas je popeljalo skozi francosko ravan Provence. Hiteli smo mimo
MIRKO KUMER:
Na 8. evropskem
Enako kot v Avstriji so tudi na zgornjem Bavarskem kmetje pri spravljanju sena. Travi je tu zelo lepa — gosta in ni občutiti kake suše kot v Podjuni. Tudi tukaj vse strojno delo. Nekaj pa je že suhega sena na švedskih jezdecih. Ko je bilo še manj toplo so travo obešali na žico.
Vozimo se po isti poti, kot so jo morali pred 1200 leti prejezditi slovenski kneže-viči iz Karantance, ki so služili kot talci-bavarskim oblastnikom. Njih stan je bil na nekem otoku Chiemskega jezera. Tu so jih učili pisati in brati, jih pokristjanili in pogermanili. Ko so prišli pozneje zopet h Gospe Sveti, so začeli vladati v nemškem duhu in so se jim narodno zavedni Slovenci upirali. Prišlo je do medsebojnih bojev. Zmagali so pa — kot vedno in še sedaj — nemškomisleči (deutschge-sinnte) Slovenci. Teh so se Bavarci v začetku kot orodja posluževali. Pošiljali pa so v Karantanijo vedno več svojih vojščakov — nekakih današnjih narednikov in častnikov, ki so s pomočjo Slovencev gradili utrdbe — gradove. Pri vsakem gradu pa so zgradili tudi stolp, okroglo globoko jamo, podobno današnjim silosom, v katero so zapirali morebiti neposlušne Slovence. Tam so jih puščali brez jedi in pijače; nekatere do smrti, druge pa so zopet potegnili ven, da so potem drugim oznanjali o grozoti v taki jami in jim naganjali strah v kosti. V vsaki občini so postavil: tak grad s stolpom. Ni čuda, da je bilo potem lahko vladati neoboroženo in neuko ljudstvo. To gre še do danes, celih 1200 let.
Karl Rojšek:
neštetih vinogradov in sline so se nam cedile ob pogledu na zrelo grozdje.
Naš vodja g. dr. Skuk nas je pripravil na Lurd. Z lurško pesmijo »Zvonovi zvonijo in z odprtimi, očmi in ušesi smo priromali končno pozno ponoči v Lurd. Ni mogoče opisati občutkov, ki smo jih imeli, ko smo občudovali to slavno romarsko mesto. Po cesti je vrelo neprenehoma polno ljudi, avtomobili so drveli po ulicah, različne razsvetljave pa so- nam odpirale lačne oči. Kljub temu smo se podali spat, da smo bili v nedeljo spočiti. V mogočni baziliki, kjer je lahko do 20 maš naenkrat, smo prisostvovali številnim bogoslužjem. Kdor ni doživel globokovernosti ljudstva, ki prihaja sem prosit Marijo, si ne more predstavljati, kaj je Lurd v resnici in kaj je pravo češčenje Marije. Naj pridejo tisti sem in si ogledajo vse to, potem najbrž ne bodo več nasprotovali toliko Mariji. Marija je še tista, pri kateri najdejo ljudje tolažbo in uslišanje.	(Dalje prihodnjič)
2. nadaljevanje
občinskem dnevu
Peljemo se isto pot, kot jo je moralo storiti 3000 naših izseljencev, ki so jih 1942 nasilno vlekli semkaj na suženjsko delo.
Koliko pripornikov je šlo to pot v različne ječe in koncentracijska taborišča in v smrt. Breznik iz Pliberka, župnik Vauti in drugi.
V Miinchen prispemo o mraku. Na peronu povečerjamo hrenovke. Ugotovimo, da so veliko manjše in dražje kot pri nas na Koroškem. Tudi pivo je slabše in dražje. Ob 22. uri vstopimo v brzovlak, ki pelje do morja na otoku Riigen in ima potem zvezo' na Švedsko. Naročeni so ležalni vagoni, a traja zelo dolgo predno dobimo odeje in rjuhe. Doplačati je treba za osebo 9.— DM. Župan z ženo je zlezel na vrhnjo posteljo, sam sem spal v srednji, Obertaut-scheva pa sta ostala spodaj. Spali smo prijetno. Vlak je brnel v neznano noč, mi pa »vlekli dreto« preko Zahodne v Vzhodno Nemčijo.
7. junija: Že ob treh zjutraj nas zbudijo tamkajšnji obmejni uradniki. Ljubka policistka zahteva potne liste in bere iz njih vse napačno. Da nam formularje in zahteva od vsakega 10.— DM za vizum v Vzhodno Nemčijo. Za njo pride carinik in da spet formularje, kjer je treba navesti koliko in kakšne denarje ali devize imamo s seboj. Pri povratku iz cone ne bomo smeli imeti več kot zdaj. Potniki godrnjajo o nepotrebnih sitnostih, ki se tu dogajajo.
(Dalje prihodnjič) III. nadaljevanje
V senci propagande, ki ni za kmeta
S Karničarko sicer ni stopil več v boj, pač pa se je zapletel z drugimi vaščani v prepir in tožbo, in sčasoma je imel proti sebi skoro pol vasi. Ker pa so odvetniki za lažje delo nekoliko dražji od dninarjev za težko, se je njegovo gospodarstvo občutno zamajalo. Iz obupa, da ne pride do namišljene pravice, je začel čim pogosteje zahajati v gostilno in pijančevali ter zanemarjati delo, ki ga na kmetijah nikdar ne zmanjka. Posledica tega pa je bila, da je moral odprodajati živino iz hleva, kakor tudi že kose zemljišča.
Najtežje je bilo Kovšarici, ko je videla,
kam vse to pelje. S Karničarko si sploh niso bile nikdar v jezi, kajti Marjeta in vsa njena družina, se ni pustila od nikogar zapeljevati. Tudi to so vedeli Karničarji, da Kovšar sam na sebi ni slab človek, le to slabost ima, da se pusti voditi za nos od raznih ničvrednih potepuhov.
Karničarjev Tonče in Kovšarjeva Francka pa sta bila mnenja, da če tudi gre vse po zlu, njuna ljubezen ne bo šla. »Tudi, če mi ne prinese ficka k hiši,« je trdil Tone, »moja ljubezen velja njej«.
Ker pri sosedu niso mogli vsega dela sproti opraviti, sta ob dnevih, ko je imel
RAZPIS RAVNATELJSKEGA MESTA DRŽAVNE GIMNAZIJE ZA SLOVENCE
»Prosvetno ministrstvo je z odlokom z dne 9. 8. 1967, štev. 109.218-V/3b/67, razpisalo mesto ravnatelja Državne gimnazije za Slovence ter sporoča v tej zvezi sledeče:
V	območju deželnega šolskega sveta za Koroško bo na novo zasedeno mesto ravnatelja na Državni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Prosilci za to mesto naj pošljejo prošnjo z lastnoročno napisanim življenjepisom uradnim potom do 30. 9. 1967 na naslov koroškega deželnega šolskega sveta.
Deželni šolski svet za Koroško, Paradeisergasse 7, (Burg), Celovec.«
DOBRLA VES
(t Marija Rutar)
V	soboto, 9. septembra, ob pol osmih zvečer, je v Dorli vesi za zmerom zatisnila svoje trudne oči 45-letna Marija Rutar, soproga znanega trgovca in hotelirja v Dobrli vesi.
Pogreb blage pokojnice je bil v ponedeljek, 11. septembra, popoldne na domačem pokopališču. Osmina po rajni Mariji Rutar bo v ponedeljek, 18. septembra, v farni cerkvi v Dobrli vesi.
ŠT. PRIMOŽ V PODJUNI
Mladina iz Št. Primoža bo priredila v nedeljo, dne 17. septembra, ob 19. uri pri Voglu svoj mladinski ples. Igrajo maturanti Slovenske gimnazije.
Vsi lepo vabljeni!
Kovšar svoj dan, priskočila na pomoč oče in Tonče. Marsikateri voz dišečega sena sta naložila in zapeljala na Kovšarjevo dvorišče, marsikatero njivo zorala, in če ne bo dedca v kratkem pamet srečala, bosta pomagala spraviti tudi jesenske pridelke, že zaradi Neže, in njenih dveh otrok.
Kovšar je sicer v treznem večkrat premišljeval, kako da ,se v državi kljub izgubi
Galle Helena, dentistka, Bahnhofstr. 38, zopet ordinira. Ordinacija od 7.30—10.
Terlakove stranke ni nič bistvenega izpre-menilo. Seveda, pri njem se je precej, in sicer na slabše.
»Kdo je temu kriv? Sosedovi ne. Saj me celo pozdravljajo, samo jaz molčim, ker pač nočem javno prevzeti krivde nase. Ali je hčerka, ki mi je vpričo vseh v gostilni takrat povedala svoje mnenje? Tudi žena, ta miroljubna duša ni nič kriva, in se moram le vprašati odkod jemlje potrpežlji-(Nadaljevamje na 5. strani)
Pralni stroji - Eudora
Vam nudijo največje udobje za pranje pri najmanjši prostornini. Ima zasigu-rano bodočnost zaradi štirinajstih pralnih programov. Gospodaren zaradi natančnega merjenja vodnega stanja, ker porabite 50 % (odstotkov) manj toka. Prizanaša perilu zaradi kratkega pranja! Kvaliteten avstrijski izdelek. Pri strokovnem trgovcu od 4850.— naprej. Odjemalcem nudimo pomoč brez stroškov v vseh zveznih deželah.
Trgovsko podjetje
Bleiburg Pliberk, tel. 04235 Libuče 302
Ponovna nesreča na gornjem Koroškem
Na Koroškem so v petek, dne 8. septembra, zjutraj zopet tulile sirene: Dravska dolina, doline Molle, Liese in Malte so bile na robu nove katastrofe. Silno deževje je povzročilo zemeljske plazove in povodenj. Najteže stat bili tokrat prizadeti dolini Malte in Liese. V dolini Liese so razbesnele vode porušile hiše in mostove, cesto čez Katschberg je pri Rauchenkatschu odneslo. V dolini Malte je zemeljski plaz odrezal 80 nemških turistov, katere so rešili s helikopterji.
Zvezna vojska je poslala v poplavljene kraje svoje enote.
V Beljaku so bili prebivalci nižje ležečih mestnih predelov že pripravljeni, da se izselijo. Le malo centimetrov pod robom brega so se valile vodne mase Drave 'pretekli petek skozi Beljak.
Beljaku je pretila nova povodenj
GT5
ZNAMKA ZAUPANJA
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec
Wi«nergas*e 10 (Promenadna cona)
V senci propagande ki ni za kmeta
i(Na'daljevanije .s prejšnje strani) vost, kje dobi dninarje za košnjo in spravljanje sena, kje za oranje in spravljanje drugih pridelkov, saj denarja že dalj časa ni pri hiši. Ali dela dolgove? Ne, Neža pa dolgovi, saj se jih boji kot hudič križa. Seveda če si natančno izprašam vest, je le nekaj krivde vsekakor pri meni. Oče te krivde bo brez dvoma širokoustni Terlak, blagoslov tej umazaniji pa je brez dvoma dal Vivčkov s svojim lažnivim umazanim gobcem. V moj kozarec ne bo nikdar več pomočil svojega žela.«
Kar pravilno je Kovšar obsodil sebe in ona dva grešnika. Dobrotnika, ki je delal na njegovem polju, pa mnogokrat ni našel. Nobeden mu tega namreč ni pojasnil, da je tisti dninar sosedov Tonče, ker pač ni imel dosti stikov z vaščani, ki so bili v večini njegovi nasprotniki, sam pa tudi ni izpraševal. Da bi ta sosedov fant bil tisti dninar, ki dela zastonj, samo zaradi njegove hčere, to mu pa sploh ni šlo v glavo, raje nasprotno.
Da bi Tonče pri vsej Kovšarjevi zadolženosti pobral njegovo hčer in jo odpeljal na svoj dom, tega ne more verjeti, čeravno bi Kovšar nič ne imel proti, nasprotno, to bi bila njegova želja.
Rad bi dobil zopet stike s temi ljudmi. Toda kako? Nikdar nisem prosjačil, in moj ponos mi kljub tolikšnemu ponižanju tega ne dopušča, to prepuščam usodi, kakor bo pa bo.
Kovšarjevi postavni hčerki pa moramo resnici na ljubo povedati, da ni bila samo pridna, temveč tudi modra. Ko se je zvečer vsa trudna spravila v posteljo, je premišljevala, kako bi se dala odstraniti razvalina, ki jo je usoda nagrmadila na njihovo hišo. Res je, da če gre vse rakom žvižgat, ima ona zavetje pri Karničarju, toda mati in Lipče, kam pa s tema, če bo šlo tako naprej. Na vsak način bo treba to očetovo početje ustaviti, toda ne s silo, s to pri očetu nič ne opraviš, saj je dobro poznala njegov značaj. Vse bo treba počasi in s pametjo pripraviti, da ne bo vzrojil.
Posvetovala se je z materjo, prišli sta na dobro misel, da bo treba stopiti v stik z maminim bratom, ki je bil priznan mizar v sosedni fari, že prej omenjeni Sevčnikov Florjan.
Z materjo sta se domenili, da bo njen stric delal pohištvo za njo. Kdo pa bo plačal račun, ko je skoraj vse že prišlo na kant? Ljubezen je še ostala in volja tudi, denarja je zmanjkalo.
(Dalje prihodnjič)
ZDRAVNIŠKI KOTIČEK:
Med uspešno
Med je znan že iz davnih časov in marsikje ga zgodovina omenja. Zakaj je zauži-vanje medu priporočljivo: Predvsem je med znan kot uspešno zdravilo v mnogih primerih.
Medu ne zauživamo le zato, ker je sladek, pač pa zato, ker je redilno in zdravilno sredstvo. Napredek in čas mu nista našla nadomestila. Med ni kemična sestavina, pač pa izloček čebeljinega želodčka, kjer mu je bilo dano živo stanje.
Da se »živo« stanje, ki je v prebavi nujno potrebno, ne zaduši, ne segrevajte medu preko 60 stopinj, ker se ob segrevanju zamorijo kvasnice, ki vršijo v prebavi važno nalogo.
Kdor pije čaj, mleko ali kavo z medom, naj pijači primeša medu šele, ko se je tekočina primerno ohladila.
V medu je 60—70 odstotkov posebne vrste sladkorja. Sladkor, ki je v medu, preide v kri brez posebnega procesa našega želodca ali črevesja. Medtem ko so za prebavo zaužitega navadnega sladkorja potrebne kisline za njegovo razkrajanje, preden preide v. kri. Zato povzroča želodcu in črevesju bolj ali manj naporno delo.
In prav zaradi lahke prebave je zauživa-nje medu priporočljivo kot redilno in zdravilno sredstvo. Ljudje ga še vedno premalo cenijo in upoštevajo. Zdravniki ga še vedno priporočajo.
Največ medu porabijo v Švici, Avstriji, Nemčiji in tudi Francozi ne zaostajajo. Večje količine uvažajo iz Jugoslavije in tudi iz prekomorskih držav. Tudi pri nas marsikatera gospodinja, ki pozna njegove dobre lastnosti, postreže z medom domačim in posebno otrokom. Zakaj bi tudi ne?
Športnikom in delavcem zauživanje medu vrača izčrpane moči.
Tudi osebam, ki so zaposlene v preobilnem in napornem duševnem delu, kakor dijakom in drugim, je zauživanje medu koristno. Izmučeni živci se odpočijejo, umirijo, okrepčajo in glavobol, ki ob takih prilikah navadno sledi, popusti.
Ne spiš? Preden se uležeš v posteljo, vzemi 1 ali 2 žlici medu, samega ali na vodi in — sladko lahko noč! Srcu in trudnim srčnim mišicam je med uspešno krepčilo in hrana. In je posebno srcu vedno dobrodošel, kakor olje nežnim ležajem motorja.
Pri zdravljeju ran, hudih ozeblin, gnojnih ran je mazanje z medom neprecenljivo sredstvo. Gnojne rane se kmalu sčistijo. In še v mnogih drugih primerih se med dobro obnese.
zdravilo za vse
Otrokom na zdravljenju med na mleku množi krvna telesca ter jim daje okrogla ličeca. Med vsebuje tudi železo in zato je priporočljiv slabokrvnim in bledičnim. Čaj žajblja, timiana, cvetja detelje medenice z medom je izvrstno sredstvo, ki odganja katar in kroti siten kašelj. Včasih je bil med v prodaji v vsaki lekarni.
Med se najbolje ohrani v steklenih posodah in v suhi shrambi. Pocinkane posode niso uporabne, ker postane med v njih črn. Med iz takih posod je strupen, zato neužiten.
In za dober tek! »Sendvič« za vse okuse. Poskusite: kruh namazan s surovim maslom in medom. Če jih imate pri rokah, posujte še ščepec zmletih mandeljnov in malica bo gotova.	A.
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 17. 9.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 18. 9.: 14.15 Poročila, vremenska napoved, objave. Iz ljudstva za ljudstvo. — 18.15 Kar po domače (Glasbena oddaja). — TOREK, 19. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave, športni mozaik. Koroški kulturni pregled. — SREDA, 20. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 21. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Za vsakega nekaj (Glasbena oddaja). — PETEK, 22. 9.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka. Po naših krajih in pri naših ljudeh. Ru-kovet (venček). Cerkev in svet. — SOBOTA, 23. 9.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Kmet in vrtnar v septembru
Na njivi: Nadaljujemo s setvijo prezim-nih rastlin. Pričnemo z ruvanjem temne pese. Preden jo vzimimo, moramo pustiti, da se korenine primerno osušijo. V tem mesecu mora biti krompir, ki ga je letos mnogo pobrala suša, spravljen pod streho. Že ob spravljanju krompirja moramo odbirati zdrave, srednje-debele gomolje, katere bomo uporabili za sebe.
Na travniku: Tudi otavo nam je letos ipobrala suša morda ipa bo še kaj pognala. Začnimo z jesenskim gnojenjem travnikov. Za gnojenje uporabimo dobro postani hlevski gnoj, kateremu dodamo umetna gnojila. Na travnikih, ki so bili že prejšnja leta dobro pognojeni s hlevskim gnojem, lahko uporabimo tudi samo umetna gnojila. Od umetnih gnojil uporabimo 3,5 — 4 stote na hektar kalijevih gnojil, 5 — 6 stotov na
hektar Thomasove žlindre in 2 — 3 stote na hektar apnenega cijamida ali amosulfata. Opozarjamo, da so te količine navedene samo za orientacijo, da vsi travniki nimajo enakih zahtev.
Sadno drevje: Trgamo le dozorelo sadje. Črvivo sadje pobiramo in zažigamo ali uporabljamo za krmljenje. Prekopljemo kolobarje okoli sadnih dreves.
Na vrtu: Sadimo endivijo, sejemo peteršilj, špinačo, motovilček, radič, solato berivko. Sejemo in sadimo v prisojne zaščitene lege. Da podaljšamo rodnost jajčevcev, paradižnikov in drugih rastlin jih zalivamo z 1-odstotno raztopino apnenega nitrata.
SEJEM RUMENEGA GOVEDA V LEOBNU
Dražbena centrala rumenega goveda v Leobnu naznanja, da bo nudila kupcem na sejmu v četrtek, 21. septembra, ugodne prodajne možnosti za bike in krave iz priznanih plemenskih hlevov.
V ta namen bo peljal 21. septembra, ob
6.	uri zjutraj poseben avtobus iz Celovca, Museumgasse v Leoben. Vstop je možen tudi po dogovoru.
Vožnja stane: 70.— šilingov.
Kupci in interesenti so prisrčno vabljeni!
Prijave pošljite do ponedeljka, 18. septembra, plemenski živinorejski zvezi rumenega goveda za Koroško, Celovec, Museumgasse 5, telefon 48-11.
SEMINAR SLOVENISTOV
Na filozofski fakulteti v Ljubljani se je v ponedeljek, 28. avgusta, začel III. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Udeležuje se ga 36 slovenistov in slavistov iz 13 držav, in sicer: iz Avstrije, Češkoslovaške, Sovjetske zveze, Poljske, Bolgarije, Zahodne in Vzhodne Nemčije, Madžarske, Romunije, Italije, Francije, Združenih ameriških držav in Danske. V pozdravnem nagovoru je organizatorje in goste med drugim posebno toplo pozdravil rektor ljubljanske univerze prof. ing. Albert Struna in jim zaželel uspešno delo. Seminar se bo končal v soboto, 9. septembra.
SADJARJI!
Najbolj zanesljivo rastoča sadna drevesca nudi domača sadna drevesnica MARKO POLZER, Lazar pri Št. Vidu v Podjuni. Ribizelj, češplje, maravdelj polovična cena.
Ing. MARKO POLZER, pd. Lazar
ŠT. VID V PODJUNI
Cirkus Franz
Althoff spef v Celovcu
Čar
maneže
vsrsjBssaaKaaEKasfp——- - — _ -x
»Tempo, živali in trapeči« se imenuje geslo naj večjega evropskega dirkalnega cirkusa Franza Althoffa, ki je prispel 11. septembra na Koroško.
Iz Wolfsberga, kjer je bila prva njegova postaja, je danes, 14. septembra, prispel v Celovec. Povsod, kjer nastopajo umetniki s svojim izbranim programom, navdušujejo občinstvo. Obširni, triurni spored se strogo drži gesla:
TEMPO: Vsaka od 35 podanih točk ne traja dalj časa kakor do štiri minute.
ŽIVALI: Glavna atrakcija tega znamenitega nemškega cirkuškega podjetja Franza Althoffa so velike točke z živalmi: 14 plešočih islonov, preko 60 konj, velika mešana točka dresiranih levov, tigrov in panterjev z dreserjem Vvonnom, 12 opic, 24 krokodilov in mnogo drugega.
TRAPEČI: Artisti in akrobati izvajajo velik del burnega in napetega programa; gledalcem zastaja dih pri njihovih vratolomnih podvigih.
V Celovcu gostuje cirkus Franz Althoff od 14. do 18. septembra. Prva predstava je danes ob 19.30; v petek, soboto in ponedeljek bodo predstave ob 15. uri in 19.30; medtem ko je v nedeljo, 17. septembra, malo spremenjen čas: prva predstava je že ob 14.30, zvečer pa ob 18. uri.
SLIKA: Akrobat s krožniki kaže svojo nepogrešljivo tehniko in ve, kako se taki stvari streže.
SLIKA: Koringa se imenuje ta nenavadna ženska, ki se najrajši druži s krokodili in kačami velikankami. Ta Indijka, v katere žilah se pretaka tudi francoska kri, je edini ženski fakir na svetu. Koroško prebivalstvo lahko sedaj, ob gostovanju tega edinstvenega dirkalnega cirkusa, občuduje Koringo v družbi s temi nevarnimi rep-tilijami (plazilci).
Na Sveto goro pri Gorici!
Za -50 le! nico kronanja Marijine podobe na Sveti gori bo glavna zaključna slovesnost v soboto in ne-deljo, 16. in 17. septembra. V soboto bo ob 19. uri slovesna maša, ki jo bo daroval župnik in prelat Andrej Simčič iz Solkana. Ob avemariji bo po vseh župnijah Slovenskega Primorja nekaj minut slovesnega zvonjenja.
V nedeljo opolnoči bo imel slovesno mašo mariborski škof dr. Držečnik; ob 8. uri zjutraj pa koprski škof dr. Jenko. Ob 10. uri bo pontifikalna maša in govor ljubljanskega nadškofa dr. Pogačnika. Med mašo bodo molitve za skupno posvetitev Marijinemu Srcu.
Pisatelj Karel Mauser o Koroški in koroških Slovencih
»Še imam v očeh zadnjo podobo Koroške, ko sem jemal slovo od te lepe zemlje, ko sem zadnjikrat lovil v ušesa ipojočo koroško govorico, mi je bilo grozno hudo.
Zelo ljubim svoj dom, tisto pest slovenske revščine, ki se mi zdi posebno zdaj v tujini tako lepa. In vendar, ko bi ne bil doma na Gorenjskem, bi želel biti doma v Rožu, na Zilji ali pa v Podjuni na Koroškem.
Marsikomu se morda zdi, da je govorjenje o Koroški neumno in brez pomena, da slovenski živelj tam umira, in da ne bo dolgo, ko bodo mrtvo Koroško deli v krsto in jo zagrebli. Vendar ni tako, Da, želeli so in še žele, da bi slovenstvo na Koroškem umrlo. Toda prišla je ura, ko je pest udarila v to slovensko življenje, zatrla tisto, kar je po slovensko samo še dišalo in dvignila, kar je bilo še zdravo in močno. In danes Koroška diši kakor roža v prvem brstju. Življenje iz dneva v dan raste; krepi ga podpora ameriških Slovencev. Krepi ga. Res je, duhovi so se razločili, toda več kot jasno je, da je bilo to nujno potrebno. Danes 'postaja Koroška spet kulturno središče; celovška Mohorjeva družba povezuje slovenske raztresene ude po svetu in postavlja na noge tradicijo, ki je bila v nevarnosti, da zaspi. Ne smemo pozabiti, da je bilo treba graditi na razvalinah, s praznim žepom, in da so nosilci imeli od vsega samo idealizem. Ovire na vseh straneh. Politična razklanost je mešala duhove, nasprotniki so rasli tu in tam, toda vera in močno upanje sta pognali prvi sad, ki ga moramo biti veseli vsi Slovenci. Slovenske knjige Mohorjeve družbe romajo po svetu in bude znova tisto prijetno zavest slovenske skupnosti in domačnosti.
Še ko sem bil v taborišču, sem skušal pokazati potrebo 'koroških Slovencev. Danes, ko živim na ameriških tleh in mislim nazaj, se mi zdi, da bi grešil, če bi molčal in pozabil na Koroško. Je namreč tako: mimo lepega gre človek samo enkrat, toda lepega ne bo pozabil nikoli več. Tudi bi bil greh prezreti obupni boj koroških Slovencev, zakaj boj, ki ga oni danes bojujejo, je pravičen in nikomur ne jemlje ničesar. Vprašanje slovenske manjšine na Koroškem pa se nekoč mora rešiti, zakaj mirno sožitje dveh narodov v eni državi je vogelni kamen državne ustave.
Ko sem pred odhodom s Koroške stal pred ograjenim vojvodskim prestolom, mi je bilo bridko. Pastir je pasel 'krave okoli njega in ljudje so hodili mimo njega kakor mimo kamna, ki ga je pustila voda, ko je spremenila strugo. Gledal sem z mahom porasli sedež in zdelo se mi je, da vidim ravnino okoli polno slovenskih kmetov in pravico za vse enako. Stoletja so potekla od
zadnjega ustoličenja. Vojvodski stol je osamel, ogradili so ga z bodečo ograjo in Pravica je dobila dva obraza.
Lahko je danes razbiti vojvodski prestol, ni pa mogoče razbiti duha, ki je skozi stoletja vel iz tega kamna in napolnjeval slovenski živelj na Koroškem. Vojvodski prestol ostane simbol tiste slovenske svete pravice, ki ni nikoli krivična in da živeti meni in tebi; ki ne udarja krivično in nikoli ne zasmehuje samo sebe.
Zgodovina se ne piše od danes. Zgodovina ni tudi samo od včeraj. Zato je treba pri presoji koroškega vprašanja iti daleč nazaj, prelistati statistike in povsem tem deti na tehtnico vse. Tedaj mirne duše lahko rečemo, da se je politični in kulturni položaj koroških Slovencev slabšal iz leta v leto in prišel v stadij, ko je mirno presojajoči človek moral obsojati ravnanje tistih, ki bi morali rezati pravico po božji volji, pa so se dali voditi od šovinizma. Danes bi radi zmignili z rameni, in kakor farizej pokazali tujcu, da na Koroškem ne govore slovensko, temveč »windisch« in da je o slovenstvu neumno govoriti, ker ga na Koroškem ni!
Razvoj na Koroškem pa kaže drugače! Slovenstvo raste, slovenska pesem pa doživlja veliko zmagoslavje. Lahko je mrtve pokopati, težko pa žive ubiti. To nasprotniki slovenskega življa na Koroškem dobro čutijo in si na vso moč prizadevajo, da bi življenje vsaj zavirali. Že to je močan dokaz, da naš živelj na Koroškem živi in da se tega življenja tudi globoko zaveda. Zakaj bi jo sicer tiščali k tlom? Mrtvi se tako nikoli več ne vzdigne.
Veliko je danes govorjenja o slovenski skupnosti, ki postaja na žalost frazarsko.
Kdor misli resno, ima ob Koroški dovolj prilike, da to pokaže. Vsi mi se premalo zavedamo, da bomo nekoč dajali odgovor tudi za razmerje do svoje sokrvi. Vsak bo nekoč odgovarjal. In bojim se, da bo naš odgovor prekleto bridek. Cankar je čutil to odgovornost in jo je strnil v en stavek, Mati, Dmovina, Bog. To srednje med družinsko skupnostjo in med božjim sinov-stvom je domovinska skupnost, ki bi nas morala trdno vezati in nas sklepati kot ude katoliškega naroda za zadnji člen — na Boga, ki je Oče vseh narodov.
Bojim se, da smo slepi in da je med nami marsikdo farizej v templju, ki je dajal davek od popra in kumine, pa ga ni bilo sram prelomiti stvar v veliki stvari. Mislimo o velikem delu za narod, zraven pa molče gledamo obupen boj slovenskega življa na Koroškem. Veliko jih je, ki so se že zganili. Daj Bog, da bi se še drugi!
In enega se naučimo: Z delom pokažimo, da v nas slovenstvo ni fraza in da se odgovornosti zavedamo. Z molkom in prekrižanimi rokami pa smo žalostni pogrebniki, ki pokopavamo svojo kulturno dediščino.
Dies irae, dies illae ...
Tedaj boš vprašan, kaj si delal, če si bil pes in nisi lajal v ta zmedeni čas, tedaj ne čakaj, ker si se sam obsodil.
Gredo ... Verujem.
Verujem, da živimo, da rastemo, da je sonce božje oko, ki nas gleda: narode in rodove, od človeka v ledeni kolibi do slovenskega kmetiča, ki je prav tako kakor vsak odsvit nebeške dobrote in ga žeja po Pravici, ki je z dletom nekoč vsekala postavo v kamen:
Ne kradi! Ne kradi narodu jezika, ne besede in ne pesmi. Vse to sem mu dal, da me slavi in časti.
Deo gratias!
Bogu hvala! In ljudem, ki to razumejo, naj si bo človek kakor jaz ali človek, ki daje zakone!
Študijski dnevi slovenskih izobražencev v Dragi
(Nadaljevanje s 3. strani)
Drugi del dopoldneva je bil namenjen analizam sociološkega sestava zamejskih Slovencev. Dr. Samo Pahor je svoja izvajanja podkrepil s statističnimi ■podatki. Za Goriško je podal zelo zanimive izsledke akademik M. Sussi. O Beneški Sloveniji in o Kanalski dolini pa je na kratko spregovoril prof. J. Peterlin.
Zadnje predavanje pa je imel časnikar Drago Legiša, devinsko-nabrežinski župan. Nakazal je svoje poglede, kako bi približali današnjemu stanju prebivalstva naše javno delovanje.
Konkretna naloga, ki so si jo zadali organizatorji ob zaključku študijskih dni, je čim vernejši statistični popis zamejskih Slovencev. Društvo slovenskih izobražencev je tudi sklenilo, da bo objavilo vsa predavanja v posebni brošuri.
še ni bilo hitrih prometnih sredstev, ljudje niso veliko potovali, vse je ostajalo v ožjih mejah domovine. Dandanes pa, v dobi železnic, parobrodov, avtov, letal, se mnogo potuje križem sveta, v druge dežele, med druge 'narode, med. ljudi drugega jezika. Koliko lažje ti je, če se moreš z njimi pomeniti! Ideja Panevrope, združenje evropskih držav v enoto, se bo prej ali slej uresničila. Vsi bomo državljani iste velike države, vsi narodi bratje med seboj, povsod nam pot odprta, ne bo treba več potnih listov in vizumov. Čim več pa boš jezikov znal, tem lažje ti bo!
Ob narodnih mejah in v krajih, kjer so pripadniki več narodov pomešani med seboj, naj bi vsakdo znal vsaj za večjo 'potrebo tudi drugi jezik. Govoril sem z gospodom iz Banata. Tam bivajo 'Srbi, Madžari Nemci mešano. Vsakdo pa zna poleg svojega materinega jezika tudi oba druga jezika. Že kot otrok je znal tri jezike, pozneje se je v šolah naučil še drugih, da jih govori sedaj šest, njegov brat pa osem!
Na Koroškem pač ni Slovenca, ki bi rekel: Nemško nočem znati! Vsakdo uvidi potrebo znanja drugega deželnega in državnega jezika. Le redki pa so Nemci, ki so se priučili slovenščine. Kako zaplankano pamet pa imajo tisti slovenski starši, ki nočejo, da bi njihovi otroci slovensko znali in govorijo z njimi od detinskih let dalje le nemško', največkrat spakedrano. Kakor da bi bila za otroke huda nesreča, če bi slovensko znali in govorili. Kakor da naj bo otrok še ponosen na to, da slovensko ne zna, kakor 'da je slovenski jezik grd, manjvreden, da ga naj mrzi! S takim bedastim ravnanjem starši obrokom le škodujejo, ker jim zabranijo to, kar bodo v poznejših letih morda še zelo potrebovali. Pametni Starši govore z otrokom v materinem jeziku, ga v šoli prijavijo k pouku slovenščine, ker vedo, da se bo otrok na tej podlagi nemščine lažje in bolje priučil.
Na soncu in v morju
(Pismo s počitnic ob Jadranu. Z bralci našega lista kramlja
Človeku ni dobro samemu biti — niti doma, še manj pa, če za nekaj tednov pre-menjaš svoje bivališče. Zato mi je prav prišlo, da je zdravnik mojemu šmarješkemu sosedu Janku predpisal 3—4-tedensko vdihavanje morskega zraka. Pozimi mu je namreč opešal glas, morski zrak pa je zoper take bolezni najbolj učinkovito zdravilo. Bova pa letos zopet kakor že več let skupaj preživljala dopust in si s sončenjem in kopanjem utrjevala zdravje. V sredo po Veliki Gospojnici me je s prtljago vred pobasal v svoj voz; po srečni vožnja in več postajah sva bila pred večerom že na cilju v Lovranu.
Pred leti so prihajali v počitniški dom, ki ga s posestvom vred oskrbujejo sestre noitredamke iz Ilirske Bistrice, na oddih sa-
Alojzij Vauti, selski župnik)
mo duhovniki iz Slovenije, pozneje tudi mi Korošci. Pomalem pa je glas o njem prodrl v druge dežele in privabil še druge goste. Letos sva našla tu pisano družbo iz raznih narodnosti: tudi Hrvate, Ogre, Slovake, Čehe, Nemce iz Avstrije in Nemčije. Pa smo se le lahko pomenili, celo z Ogri, ki so si pomagali za silo z nemščino. Slovani pa se vsaj po večini razumemo, če vsak govori svoj' materin jezik, ker so si slovanski jeziki med seboj zelo sorodni.
V tej mešani družbi človek spozna, koliko je vredno, če zna več jezikov. Spominjam se, da sem pred leti v radiu poslušal predavanja nekega nemškega vseučiliškega profesorja. Ta je v svojem govoru zopet in zopet priporočal: Lernet Fremdsprachen. Učite se drugih jezikov! V starih časih, ko
Janez Jalen	24
g=|g| Ograd I
»Nič ne bom pričala. Sodnikov in advokatov in porotnikov sem čez glavo sita.« Pavla je spregovorila odločno kakor doslej, odkar je bila doma, še nikoli ni.
»Vraga! Nekako pa se vendarle mora razjasniti!« Gradišnik je jezno iztrkal pepel iz pipe.
»Sama dobro vem. Zato pa — Jutri pojdem v Gorico.«
»Res?«
»Prav zares.«
»Imaš prav. Kaj bi se skrivala. Naj bo druge sram, ne tebe. Če hočeš, te spremim.«
, »Bolj prav bo, da ne.«
»Kakor veš.«
Po hiši je zadišalo po črni kavi. V nobeni kavarni bi ne moglo lepše. Zrna zanjo je poslal stric iz Trsta. Gradišnikovo podjetje se je bilo zadnje leto spet trdno postavilo na noge.
Pavla je brž posrebala vroče poživilo, voščila lahko noč in se umaknila v svojo sobo v nadstropje. Gradišnika sta se pa še dolgo pogovarjala o svojem edinem, nesrečnem otroku. Nazadnje sta pomolila. Preden sta odšla spat, je gospodinja zavarovala preostalo žerjavico s pepelom. Gospodar pa je ugasnil izpod stropa visečo svetilko.
Zunaj so regljale žabe. V Gričju je pel
slavec. Skozi odprta okna je pa duhtela briška pomladna noč.
Škorci in drozgi in senice in šoinkavci in še drugi drobni pevci so budili dan. Raz nebo se je umikala pred vzhajajočim soncem zlatorožnata zarja. Na vasi je zaropotal voz. Spodaj v dolini je zabrlizgala lokomotiva in koj( nato začela težko puhati.
Pavla se je prebudila; Brda j,e že obsevalo sonce. Pokrižala »e je in vstala, se umrla in počesala in se oblekla v mehko haljo. Nato je zmolila jutranjo molitev, kakor so jo bili učili v samostanu v Škofji Loki, kar pa je bila pri Filipu 'skoraj pozabila; doktor Andrejčič sam sploh nikoli ni molil. Zato pa —. V kaznilnici v Begunjah je bila pa molitev Pavli če ne edina, pa vsaj naj-večja tolažba. Ne, nikoli več je ne bo zanemarjala. Potem se je naslonila na okno. Pozdravila j,e svetnike na višavah: tostran Soče svetega Valentina, ki je priprošnjik za zdravje, na oni strani sveto Katarino, kateri se kristjani vse premalo priporočajo za pravi um in pravo pamet, in pa nadangela Gabrijela, ki je Devici Mariji, oznanjenje prinesel, da bo spočela od Svetega Duha. Prav zadaj se je temnil Trnovski gozd, skoraj tik pod njo so rdele strehe v Gorici, iznad katerih so se belili stolpi cerkva. Po ravnini se je lesketajoče se vila Soča proti morju.
Pomirjena po molitvi in prevzeta od jutranje lepote obsoške zemlje, Pavla nikjer več ni videla nepremagljivih težav. Nasmehnila se je in na pol glasno spregovorila: »Tak, 'Gorica, sončna Gorica. Po dobrih štirih letih si spet od blizu pogledava v oči.
Jaz jiih ne bom povesila. Jih nimam za kaj. Kako pa ti prestaneš srečanje, 'bomo šele videli.«
Pavli se ni nič mudilo. Preden je odšla spod v hišo, je zalila še nageljnom in drugim cvetlicam na oknih.
Zložno, kakor bi bila pustila doma vse skrbi, je Pavla šla navzdol po cesti proti Gorici. Hoja jo je utrujala. Ni je bila več vajena in sonce je pripekalo in dehteče mlado zelenje jo je kar nekako omamljalo. Srečala Pavla ni nikogar. Tudi skozi Pev-mo je prišla, da ji ni bilo treba z nikomer govoriti.
'Pred mostom čez Sočo je pa od Podgore sem prihajal z odločnim korakom visokorasel moški. V rokah je nosil črn kovček in videti je bilo, da se mu mudi. Je, ali ni. Seveda je. Vipavčev Andrej, medicinec. To se pravi, ne več medicinec, že nekaj let mora biti doktor. Pavla bi se bila rada umaknila srečanju, pa je bilo že prepozno. Tudi Andrej je njo prepoznal in jo zdaleč pozdravil. Prav v stiku obeh cesta sta si segla v roke. Doktor Vipavec je vedro spregovoril:
»Bog te sprimi, Pavla!«
»Pozdravljen, Andrej!«
»Dolgo se že nisva videla.«
Pavla se je zbala, da ji Andrej omeni Begunje. Zardela je in povesila oči: »Precej dolgo ne.«
Zdravniku Pavlina zadrega ni ušla. Hitel je popravljati: »Še pomniš, Pavla, kako veselo smo se včasih vozili na počitnice; ti iz Škofje Loke, jaz iz Ljubljane.«
Kakor bi Pavla hotela vrniti nerodno iz-
rečeno besedo, je nekako oponesla: »Takrat sem bila še skoraj otrok in sedmo in osmošolci ste se kaj malo menili za nas. Tem bolj vneto ste pa pogledavali za večjimi dekleti.
»Je že res,« je pritrdil Andrej in pristavil: »Ko sem se pa čez leto dni po maturi vrnil z Dunaja in te srečal, bi ti bil najrajši zapel:
,Med otroki se igrala, draga, lani, letos že vnemaš srca vsa med nami.’
»Čas hiti,« je dopolnila s Prešernovo besedo po njegovi gazeli izrečeno misel.
»Da. Komaj smo se dobro zavedeli, kako lepo si se razcvetela, si bila že poročena. Marsikomu te je bilo žal. Posebno, ker si vzela Filipa.«
»Zakaj ravno zavoljo njega?« Pavla je znova zardela.
»I, no — !«
»Kaj?«
»Tebi se je Andrejčič pokazal samo od sončne strani, mi pa smo že kot bruci spoznali tudi njegove sence.«
»Kakšne?« Pavli je začel zastajati korak.
»Rad si je veliko privoščil.«
»Iz premožne hiše je. Mar mu niso od doma pošiljali dovolj denarja?«
»Še preveč. Ko bi ga bili meni vsaj desetino toliko.«
»Hm!«
Pavla je obmolknila. Nekaj časa sta šla molče 'proti soškemu mostu. Obotavljaje se je spet poprijel besedo doktor Vipavec:
»Veš, Pavla — Zato pa —«
Zdravnik je nehote prijel Pavlo za roko.
P -
j oo ^ o©	00	|\j
QO Q
QO	OO /\	- N - j - E
FRANC RESMAN:
Iz dnevnika slovenskega izseljenca
Ker pa v naših sobah nismo imeli nobenih omar in tudi v hiši nobenega prostora, smo hranili vse reči, ki jih nismo vsak dan potrebovali, v neki prazni hiši, ki je bila oddaljena dobrih 500 m od taborišča. Ta hiša pa nam ni prišla prav samo zato, ker smo imeli sedaj vzrok, da smo prišli vsaj za nekaj časa izpred oči našemu vodji, ampak tudi zaradi tega, ker je bila koj tam zraven pošta. In ta je sprejela in večkrat tudi kar nam izročila pošto, ker je bilo vsako pismo prebrano in vsak paket pregledan, če ne bi bilo v njem kaj sumljivega. Slovensko pa sploh nismo smeli pisati. Ko je nekoč naš sosed Ažman skrivaj prinesel v taborišče paket ter ga odprl in ga je pri tem zasačihvodja, je bil za teden dni zaprt na okrajnem sodišču v Emskirchnu. Seveda pa tedaj še nismo vedeli, da je naša pošta tudi že doma na Koroškem pregledana, še preden je nastopila pot v taborišče.
Naša prva opravila v taborišču
Po malem so nam začeli dodeljevati tudi manjša dela. Kot prvo smo morali prevažati samotež po travniku gnojnico. Nato pa smo začeli kopati in obdelovati vrt za zelenjavo, na katerem smo delali kar 14 dni. Ženske pa so vrt lepo zravnale, naredile gredice ter nasajale fižol, zelje in solato. To je bila vsaj majhna sprememba in čas je tudi hitreje potekel.
Delali sicer nismo radi, a kaj hočeš, če moraš. Kdor pa je le mogel, se je delu izmikal. Koibenčič (doma v bližini Loge vesi) je imel kilo, Fonar je bil vojni invalid, Čemernjak pa je imel izpuščaje v zatilni-ku in, če je le od daleč videl prihajati taboriščnega vodjo, je držal svojo roko varujoče za vrat ter hodil sključeno, da bi se ga sam Bog usmilil. Ti »bolniki« pa so se morali potikati po kotih taborišča, ker kadar jih je videl vodja, jih je ozmerjal.
Takoj nato, ko ismo bili z zelenjadnim vrtom gotovi, bilo je prve dni majnika, nam je vodja naznanil, da bomo začeli kopati zaklonišče proti bombnim napadom in da bomo za to plačani od tvrdke, ki je to delo prevzela, in sicer 32 Rpf na uro. Ko smo začeli kopati, je nekaj, žensk začelo šepetati, da si kopljemo lastni grob, zato sem kuharico Mojco podražil: »Bomo vsaj toplo ležali, če se bomo dovolj stisnili.« Pa je bila ženica tako huda, da sem ji šele na podlagi načrta dokazal, da bi bil ta grob za nas veliko prevelik in ji zato zaenkrat še ni treba imeti strahu pred smrtjo. Ko smo imeli rove skopane, so jih tesarji
podprli, nakar smo jih mi spet lepo zasuli ter posejali s travnim semenom.
Namestnik vodje in Gestapo
Namestnik našega taboriščnega vodje in obenem nekak hišnik, bolje povedano »Hausknecht«, je bil neki Schmidt, star pripadnik SS, ki še svoje dni ni resno delal. Pravil nam je, da je bil eden prvih Hitlerjevih tovarišev. Bil pa je zamazan, da se je svetil, in večkrat tudi precej raztrgan. Svojo sobo je imel v II. nadstropju, od koder .je imel lep razgled na dve strani taboriščnega vrta in tudi na kolodvor. Ko so začeli prihajati obiski, je vsakega, ki je izstopil s kovčkom iz vlaka, takoj javil v pisarni. Za nekaj mark pa se je ponudil tudi za posredovalca, a samo v zadevah, ki njemu niso bile v škodo. Pa je moral potem ravno zaradi nezanesljivosti zapustiti službo, ki mu je bila sila všeč.
Ko mu je nekoč Kobenčič dal večjo vsoto denarja, da mu nese pismo na pošto, je ta denar vzel, pismo pa kljub temu prej oddal v pisarni. tem pismu pa je bil Kobenčič nekoliko nepreviden. Par dni nato so ga že klicali v pisarno, kjer ga je čakala Gestapo iz Niirnberga.
Naše okno je bilo naravnost pod oknom pisarne in tako sem se trudil in prisluš-
® Ravnatelj gimnazije v Gornji Radgoni, pisatelj Manko Golar, hrani kaj nevsakdanji sipomin na bedno življenje v koncentracijskem taborišču na Rabu. Iz plehke juhe je polovil šest črnih makaronov. Posušil jih je na soncu, jih nanizal na vrvico in tako ogrlico obesil okoli vratu.
• Neki kmet v bližini Kamnika je pri oranju naletel na čelado, ki se mu je zdela
koval, da bi kaj slišal. Zasliševali so ga več ur. Pa je bil mož lisjak. Zagovarjal se je, da je bil pravzaprav zmeraj za Nemce ter da je bil tudi »Abvvehrkampfer« in še marsikaj; tudi to, da ga je dal župan samo zato izseliti, ker se ga je bal kot tekmeca za občinski stolček. Res se mu nato ni ničesar zgodilo. Kaj so ga zasliševali, pa ni pred nami ničesar omenil.
Nekaj dni nato je bila spet Gestapo v taborišču. Tokrat so prišli nad Trabesingerja iz Loge vesi. Tožili so ga, da je hotel zažgati svojo hišo. Kot dokaze pa so privlekli na dan kose ožganega platna. Že čisto opu-pan se je končno le spomnil, da je njegova žena preteklo zimo vrgla na peč neki prt, da bi se posušil, peč pa nato zakurila. A ko se je nanj potem spomnila, je bilo že prepozno. Prt je bil precej ožgan in zaradi tega bi moral ubogi Trabesinger kmalu v zapor.
Bilo nas je tam več invalidov iz prve svetovne vojne in smo zaradi naše izselitve protestirali pri notranjem ministrstvu. Najprej sem jaz napisal osnutek in pokazal ostalim. Kohenčič je menil, da je to dosti preveč zmerno sestavljeno, in je nato on sam napisal ostro pismo, katerega smo potem tudi vsi podpisali. Se danes pa sem mnenja, da se takrat nikakor nismo zavedali, kje smo, pa tudi pismo ni moglo priti na pristojno mesto, ker pozneje so bili posamezni izseljenci še zaradi dosti napo-membnejših reči klicani na zagovor ali tudi zaprti.
kot nalašč primerna za gnezdo. Dolgo in pridno so v njej valile kure, dokler ni za stvar zvedel Josip Nikolaj Sadnikar, živino-zdravnik v Kamniku, ki je poleg svojega poklica vse svoje življenje posvetil zbiranju starin. Ugotovil je, da je bilo kokošje gnezdo v pravi keltski čeladi, stari najmanj tri tisoč let.
© Pred gostilno Brančurnik v Prevaljah
stoji nenavadna klop, dolga dva metra, izklesana iz marmorja. Zdaj rabi popotnim ljudem in utrujenim vinskim bratcem za počitek. Njen prvotni namen pa je bil vse drugačen. Klop je bila namreč prej rimski sarkofag, v katerem je 1500 let počival neki rimski centurion. Sarkofag so odkrili v 18. stoletju oh poplavah na dnu reke Meže.
© Matevž Gros iz Bitenj pri Kranju je prav gotovo eden izmed redkih ljudi, ki ima na desni roki namesto pet kar šest prstov. Sam pravi, da ga pri delu šesti prst prav nič ne ovira. Zdravniki so ga že hoteli odrezati, toda Matevž Gros se je temu odločno uprl.
© V celjskem muzeju imajo zlatnik rimskega cesarja Avrelija iz let 270—275 po Kr. Ker sta na svetu doslej znana le dva zlatnika, ga kajpak skrbno hranijo.
Zlate misli iz Slomškovih del
Mrtvi nas živeti učijo.
Otrok prava sreča so bogaboječi starši, pa tudi staršev največja čast so pobožni, dobro vzgojeni otroci.
Za mladino je bolje, biti brez denarja kakor pa brez vladarja.
Nedolžne opravičuj, dolžne izgovarjaj, kar je prav, ali pa molči.
Sestra prave krščanske ljubezni je prijaznost.
Človeku najslaje diši, kar z lastnimi rokami pridela.
Ni nobena prava modrost, se svoje stare trme držati, ampak vse prav preudariti in se boljšega prijeti.
Zadovoljnost je polovica življenja.
Svet se po samih šolah ne poboljša, ako starši doma pravega dna ne položijo.
Učenost brez čednosti je cvet brez sadja.
Mlad berač bo star tat.
Govori malo, pa tisto dobro — tako bo tebi v čast.
Se trikrat preseliti, je enkrat pogoreti.
Več ko zna, več velja, naj bo gospod ali kmet.
Ž&2- dabto- i/olfo
Zdrava tekma. — Družba mladeničev se je pozno ponoči vračala iz kina z avtomobilom. Ko so se peljali skozi bližnjo vas, so opazili v luči reflektorjev, kako je neka ženska na vso moč tekla, tik za njo pa je sopihal neki moški. Mladeniči so ustavili avto in vprašali žensko, ali ji je treba pomoči. Obstali pa so z odprtimi usti, ko jim je ženska zasopla odgovorila:	i Ne, hvala! Veste,
jaz in moj mož vedno tečeva iz kina, kajti tisti, ki pride zadnji domov, mora pomiti posodo."
L. Turšič: (Dat	lažiei
Roža — rožica pod oknom —	»Sestra rožica, ne boj se,
prvi je opojni cvet odprla.	lepše, slaje boš nocoj dehtela.
z zadovoljstvom trepetavim	ko z menoj ob zvestem srcu
v čar svoj se zazrla.	boš njegovem cvela ...«
Roža — rožica devojka —	Rožica devojki sestri
se skoz okno je do nje sklonila.	v roki list za listom je razsula —
utrgala je plaho cvetko.	prvo noč v spoznanju grenkem
jo ogovorila:	deklica prečula ...
Domače nevsakdanjosti
»Kar povej. Sem vsega vajena.«
»Vem. Dokaj si prestala. A jaz nisem vsa leta niti za trenutek podvomil, da 'trpiš
po nedolžnem.«
»Andrej —!«
Pavli so zatrepetale ustnice. Kakor v zahvalo je trdo stisnila zdravnikovo roko. Prav takrat sta stopila na most. Korak pod nogami je votlo zabobnel, doktor Vipavec pa je pogledal s svetlim očesom Pavli v obraz. Žena doktorja Andrejčiča je na poti od razcepa ceste v Pevmo in Podgoro pa do soškega mostu že tretjič zardela. Da skrije zadrego, je Pavla stopila k ograji, se naslonila čeznjo in pogledala z mosta v svetlozelemo bistro vodo: »Sem radovedna, Se je še toliko rib v Soči, kolikor jih je bilo včasih.«
!»Se vedno vse polno. Glej, prav pri oni-le skali plavajo tri lepe postrvi.« Andrej je pokazal z iztegne j eno roko.
»Vidim.«
»Postrv je zame najboljša riba.«
»Tudi jaz sem jih včasih rada jedla.« »Sedaj si jih morala nad štiri leta pogrešati.«
»Hm!« — Pavla se je grenko nasmehnila. »Kaj sta se mar z našim očetom zmenila?« »Kako misliš?« se je začudil doktor Vi-
pavec.
»Tako podohno govorita. Eden o kavi, drugi o ribah in da sem morala obojega
Pogrešati.«
»Da. Ti si se morala marsičemu odreči, lačna si bila morda včasih. Filip in Staničeva Olga sta si pa ob vsaki priliki privolila do sita postrvi. Pri Zlati ribi«.
»Pri Zlati ribi —?« Pavla se je spomnila, kako sta s Filipom šla večkrat prav v to restavracijo večerjat. Vse jo je častilo in se ji priklanjalo. Danes pa —. Bog ve, če bi jo hotel še kdo poznati, njo, bivšo kaznjenko. Tako bridko jo je prevzela grenka misel, da je komaj slišala Andreja, kako je pripovedoval:
»Da, da. Izmed samcev nas dokaj hodi obedovat k Zlati ribi; in pa dokaj na po! vdovcev. Kaj krat me je že zamikalo, da bi Andrejčiču vrgel vpričo vse družbe njegovo podlost v obraz. Pa bi utegnil kdo misliti, da delam to iz dobičkaželjnosti. Že tako se bolniki močno selijo od njega k meni. Menda prav zavoljo tebe.«
»Komaj morem verjeti.« Pavla se je spet zravnala.
»Bo kar res. Zadnje čase slišim čedalje bolj pogosto šepetati, da si nedolžna. Vpričo Filipa te seveda nihče ne omeni. In kar gotovo niti ne sluti, da si se že vrnila.«
»Se mi je zdelo.«
Po soški strugi navzdol je priletel živo pisani vodomec, na most so pa stopile ženske iz Brd. Nosile so prazne jerbase in košare. Bile so na trgu v Gorici.
Andrej in Pavla st£ stopila od ograje in šla naprej. Ženske so prijazno pozdravile. Pa bolj doktorja kakor Pavlo.
Onstran mosta sta se rojaka iz iste župnije ločila. Andrej je moral hiteti naprej še k drugim bolnikom. Pavli se pa nikamor nič ni mudilo.
»Na svidenje!«
»Na svidenje!«
Kdaj m kje se zopet vidita, nihče niti
pomislil ni. Voščria sta si le bolj iz lepe navade. Hkrati sta si pa oba zaželela sko-rajšnjega svidenja.
Andrej je odhitel po poti proti Solkanu, Pavla je pa počasi stopala proti mestu. Za ljudi, ki so jo srečevali, se ni zmenila, nje pa tudi nihče ni prepoznal. Pavli je bilo kar prav, da je niso ogovarjali. Imela je s svojimi lastnimi mislimi več kakor dovolj opraviti. Zamikalo jo je, da bi Filipa spravila v hudo zadrego.
Ob tej uri sprejema doktor Andrejčič bolnike. Šla bi v čakalnico, se tam prikrila in mirno čakala, dokler bi ne prišla na vrsto. V ordinacijsko sobo bi stopila kakor tujka. Kakor bi se s Filipom nikoli na videz ne bila poznala. In če bi jo on hotel prepoznati, bi se potajila. Glas bi spremenila in rekla, da se gospod doktor moti, da ni tista, za katero jo ima. Potem bi jo vprašal, kaj jo boli. Odgovorila bi, da se telesno kar dobro počuti, na duši je pa težko bolna. In bi mu pripovedovala, kako je namesto moža prevzela nase krivdo, bila obsojena na sedem let ječe, jo štiri tudi v resnici prestala, mož se ji je pa medtem izneveril. Le kako bi Filipa izpreminjale barve in kaj bi razsodil. Morebiti bi se pa obvladal in bi se nič ne razburil, njo samo bi pa skušal spraviti v umobolnico. Če sodi po tem, kar je pravil Vipavcev Andrej, utegne biti tudi tega zmožen.
Pavla je prišla na Travnik. Noge so jo kar same zanesle proti nekdanjemu stanovanju. Ob podboju vežnih vrat je bil pritrjen nov napis, vse bolj gosposki, kakor je bil prejšnji. Pavla je brala:
MED. UNIV.
DR. FILIP ANDREJČIČ ORDINIRA
Od 10 do 12 in od 3 do pol 6
»Tako! Tudi delovni čas si je skrajšal, da mu ga več ostane za Staničevo Olgo.«
Pavla se je zavedela, da je bilo njeno prejšnje razmišljanje otročarija. Pred pragom, ki ga je bila nekdaj vsa srečna prestopala, se niti ustavila ni. Potrta je šla naprej. Na mesto ob Soči pa je prijazno sijalo goriško sonce.
Po' cerkvah je odzvonilo poldne. Otroci so se usipali iz šol, iz trgovin in uradov so pa 'prihajali odrasli. Oživele so ceste.
Pavli je postalo nerodno. Nekam se mora umakniti. Samo kam —? Ah! Kdo ji pa kaj more! Doslej je še vedno dvomila. Sedaj se je pa odločila. Zavila je k Zlati ribi. Brž ko jo je zagledal, je prihitel k njej gospodar sam. Spoštljivo je pozdravil kakor nekdaj. Pavla mu je dala roko. Ni je zamudil poljubiti. Očividno se je čutil ,počaščenega. Iz pogovorov svojih gostov je natančno vedel, kako dobro sodi o gospe doktorja Andrejčiča Gorica zadnji čas. Bil pa je kljub temu v zadregi. Iz tega, da je gospa prišla sama, je sklepal, da se z možem še nista poravnala. Nikomur bi se rad ne zameril. Zdravnik Andrejčič pa je bil dober gost. Ni se mu smilil denar, 'posebno ■kadar je pripeljal s sabo Staničevo Olgo. Še dokaj bolj je razsipal zanjo kakor pred leti za svojo lepo, mlado ženo Pavlo.
(Dalje prihodnjič)
Manjšinsko šolsko vprašanje na Koroškem
(Nadaljevan j e s 1. strani)
obvezno dvojezično šolstvo .kot koroškim razmeram najbolj ustrezajočo rešitev. Tako ije poročala koroška ■sVolkszeitung« 29. januarja 1947 pod naslovom »Eine his.tori-sche L a n dt ags it z tm g « sledeče:	»Landes-
hauptmann-Stellvertreter Ferlitsch brachte unter dem Beifall des Hauses folgende Re-gierungserk 1 arung zur Kenntnis: Die nach den 'Besbimmungen eler Bundes- und Lan-desverfassung frei gewahke Karntner Lan-desregierung ,ist sich vom ersten Tage ihirer Wirksamkeit an ibewuBt gewesen, welch.e 'bedeutungsvol 1 e Aufgabe gerade die L6-sung der iSlowenenfrage in iKarnten dar-stellt...
Das Dritte Reich hat die Minderheiten-sch u len zerschlagen und j eden Lebrernach-wuchs verhindert. Wir haben nach Schwei-zervorbild in einem ibestimmten Geibiet des Landes in allen Gemeinden, wo auch nur ein kleiner Bruchiteil der Bevolkerung slo-wenischer Muittersprache ist, ein zweis.pra-chiges Schiu'lsystem eingefuhirt umd fragen das Kind nicht, ob deutsch oder silowenisch, sondam fordern die Erlerniung beider Spra-chan von jedem Schiller. Wir sind der Oberzeugumg, daB dies zum Vorteil der Volker ist, die unser Land bewobnen ...«
Na podeželju ,se je sestajalo učiteljstvo na posebnih konferencah, na katerih so se baViii učitelji s problemi dvojezičnega šolstva, ‘ustanovlj.ene so bile delovne skupine učiteljev dvojezičnih šol, .začeli so se pripravljati učbeniki za slovenski pouk na osnovnih šolah, ipri deželnem šolskem svetu za Koroško je bil ustanovljen referat za dvojezično šolstvo, na celovškem učiteljišču se je intenzivno začel šolati učiteljski naraščaj za dvojezične šole, slovenščina je imela na zavodu značaj učnega jezika, zanimanje za tečaje učiteljev dvojezičnih šol v okviru vsakoletnega nadaljnjega izobraževanja učiteljstva Koroške je bilo za časa obveznega dvojezičnega šolstva tako močno.
da sta bili ali predavalnica v Delavski zbornici ali risalnioa na celovškem učiteljišču akoro prenapolnjeni, posamezna predavanja je obiskovalo deloma 60—100 učiteljev. Na prvem tečaju je spregovoril tudi koroški pisatelj prof. Josef Eriedrich Perko-nig. Dvojezično šolstvo je doživljalo resnično pomlad. Stanovska zavest med učitelji dvojezičnih šol se je vedno holji utrjevala, skupina slovenskih šolnikov je zasnovala po iniciativi Ijudskošolskega ravnatelja Franca Aichholzerja dvomesečnik »Mladi rod«, gojila prijateljske stike ter slovensko narodno zavest med našim učiteljstvom. Dobro uspe-vanje slovenskega pouka na celovškem učiteljišču, kulturno udejstvovanje učiteljskega naraščaja dvojezičnih šol, srečanja učite-Ijiiščnikov s slovenskimi učitelji v okviru ekskurzij in polaganja obvezne šolske prakse na šolah dvojezičnega ozemlja, so dvigala v enih kot drugih samozavest ter krepila v 'vrstah učiteljstva prepričanje, da se šolstvo na južnem Koroškem ugodno razvija, zares v dobro prebivalstva dežele, kot je bilo to še posebej poudarjeno in za-željano po koroškem deželnem izboru.
Gotovo je imelo povojno dvojezično šolstvo tudi svoje hibe. Tako uspehi niso bili povsod enaki, bili so različni ne nazadnje tudi zaradi pomanjkanja učnega načrta, brez katerega je morala delovati obvezna dvojezična šola. Ne glede na to pa se je dvojezično šolstvo v prvem desetletju ter tudi po .podpisu državne pogodbe razvijalo tako pozitivno, da je to močno vplivalo tudi na narodno zavest slovenskega prebivalstva dežele. Ko je izdal prosvetni minister dr. Heinrich Drimmel 9. maja 1957 svoj dekret za slovensko gimnazijo kot poskusno šolo, je osnovno šolstvo v zadnjih dvanajstih letih glede slovenskega pouka že tako napredovalo, da je smelo slovensko prebivalstvo v deželi upati, da se bo stolet-
ni sen kor. Slovencev uresničil. Tako ob rojstvu dvojezične šale kot slovenske gimnazije je botroval zgodovinskim dogodkom dr. Joško Tischler.
Danes šteje slovenska gimnazija skoro 400 učencev ter poučuje na njej 22 profesorjev. Tako je tudi v zvezi z ustanovitvijo slovenske gimnazije opravila obvezna dvojezična šola uspešno svojo nalogo.
(Dalje prihodnjič)
Televizija Ljubljana
PETEK, 15. septembra: 9.40 TV v šoli — 10.40 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.50 Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev — 16.40 Mediteranske igre v Tunisu — posnetek boksarskih srečanj — 17.25 Poročila — 17.30 Dežnik — lutkova igra — 17.55 TV obzornik — 18.15 Zaplešite z nami — 8. oddaja — 18.45 Kakor kozarci — film — 19.00 Brez parole — nezaposlenost mladih - 19.30 Cikcak - 19.35 In odšel bom tavat po tujinah — film o Luisu Adamiču — 20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak - 20.40 Nož - nizozemski film — 22.10 Zadnja tekmovanja v Kijevu
—	posnetek — 20.30 Mediteranske igre v Tunisu
—	posnetek atletskih tekmovanj.
SOBOTA, 16. septembra: 9.40 TV v šoli - 14.55 Kijev: Atletska tekmovanja za pokal Evrope — prenos - 17.40 Vsako soboto - 17.55 TV obzornik -18.15 Mladinska predstava gledališča Boško Buha
—	19.15 Sprehod skozi čas: Napad na Anglijo — 19.40 Cikcak — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Cikcak
—	20.40 Iz tuje glasbene produkcije — 21.15 Suveren — zabavno glasbena oddaja TV Sarajevo — 21.30 Golo mesto — serijski film — 22.20 Mediteranske igre v Tunisu — posnetek finalne košarkarske tekme — 23.30 Zadnja poročila.
AvstcifaUa tdwi<zi{a
PETEK: 15. septembra: 10.00 Televizija v šoli: Zvok iz človeške roke — 11.00 Program za delavce: Poročila — 11.03 Besni poročevalec — 18.00 Francoščina pri vas doma: Tečaj francoščine — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Voz 54, prosim, naj se javi: „Hitro, hitro za zapahe”, policijska groteska — 19.00 Tujski promet — prinašalec deviz ali pokora? Razprava — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki —
19.55	Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Prenos iz dunajskega gledališča — 22.15 Iz obeh front: Velike bitke 2. svetovne vojne; predstave z obeh strani: Dunkirchen — 22.45 Čas v sliki —
22.55	Glasba pred polnočjo: Jazz v Evropi.
SOBOTA, 16. septembra: 17.00 Poročila — 17.03
Za mladino od 14. leta dalje: Kaj lahko postanem?
—	17.30 Za družino: Čudeži živalskega sveta — 18.00 Na knjižni polici — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.35 Drudi Udo: Tako nastane šlager — 19.00 Dežela smehljaja; reportaža — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Okrog Karlovega trga - 21.30 Šport - 22.00 Čas v sliki - 22.20 Naš nočni program: „Ogenj nad srebrnim jezerom”; pustolovski film iz Montane.
VVIedar eine neue, sensationelle Motors&ge von STIHL: die STIHL-040, ca.8,7PSstark, 6,8kg ieicht - nur 1,8 Kilo pro PS. Kennen Sie eine MotorsSge, die das (ibertrifft?
STIHL D4D
KJJUUU
Johan Lomšek
Št. Lipš, Tihoja 2 P. Dobrla ves 9141 EBERNDORF Telefon 04237-246
Nasveti, prodaja, postrežba strankam
Ure in nakit v veliki izbiri Pri
Gottfried Anrather
Klagenfurt, Paulitschgasse 9
Popravila izvriim takoj in solidno, kupujem in zamenjam zlato in srebro (tudi strto zlato).
KOLESA MOPEDI HLADILNIKI HLADILNIKI ZA NIZKO
HLAJENJE
ELEKTRIČNI ŠTEDILNIKI PAŠNIŠKE OGRAJE »HORIZONT«
BRZOPARILNIKI ZA KRMO
A. m T. BLAŽE!
ŠT. VID V PODJUNI
Telefon (0 42 39) 34 63
ŠT. PRIMOŽ - Tel. (04239) 34 6 09
Velika izbira
perila in blaga pri
£. flUtutet
Klagenfurt, Alter Piatz 35
NEDELJA, 17. septembra: 14.50 Poročila — 14.55 Evrovizija iz Kijeva: Finalno atletsko tekmovanje
—	16.30 Poročila — 16.35 Za otroke od 11. leta dalje: Mladinski svet — 17.00 Tukaj prihaja Peter
—	17.30 Film za te. Pregled primernih filmov za mladino — 18.00 Pustolovščine dobrega vojaka Šejka — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.30 Nedelja v Evropi: Madrid — 19.00 Čas v sliki in od tedna do tedna — 19.30 Šport — 20.10 Kristjan v času — Grof Kozsibrovszky napravi kupčijo
—	21.15 Koncert Dunajskih filharmonikov — 22.00 Čas v sliki — Finalno atletsko tekmovanje iz Kijeva.
PONEDELJEK, 18. sept.: 18.00 Francoščina pri vas doma: Tečaj francoskega jezika — 18.20 Kratka poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 19.00 To je samo v New Vorku. Poročilo o posebnih znamenitostih — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.20 čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki
STADLER
Das fiihrende Einrichtungshaus
kiAVJIM
l	^ Klagenfurt, Theatergasse 4
filmski mozaik — 20.15 „Klub možganov” — 21.05 Prometni pregled — 22.15 Avtomobilska revija.
TOREK, 19. septembra: 18.00 Tečaj angleščine — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.35 Nočni glasnik javlja... —
19.00	Avstrijska slika — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Novinarji in politiki diskutirajo — 20.15 „Frank V.”; komedija Friedricha Diir-renmatta — 23.10 Čas v sliki.
SREDA, 20. septembra: 10.00 Televizija v šoli: Kaj lahko postanem — 11.00 Poročila za delavce — 11.03 Lahko se smejete — 11.50 Civilna korajža —
17.00	Poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Gašperček in mož s kleti — 17.50 Za otroke od 11. leta dalje: Človek in nebo — 18.30 Kuhinja v televiziji — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Vaš ključ, film — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Vodo za Canitobo; pustolovski film — 21.55 Napredek po skupnosti, Čas vsliki.
ČETRTEK, 21. septembra: 11.00 Televizija v šoli: Poročila — 11.03 Očrt zvezne dežele Tirolske —
12.00	Komentar časovnih dogodkov — 18.20 Tečaj italijanščine za začetnike — 18.20 Poročila — 18.25 Lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Ljubljenci naših otrok: Lizzi Waldmuller — 19.00 Športni kalejdoskop — 19.20 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Umor deklet; kriminalni film — 21.45 Čas v sliki — 22.05 Nočni študio. Ferry Radax.
PEČI in štedilnike znamke Tirolia v najboljši kvaliteti in največji izbiri!
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRLA VES - EBERNDORF A 9141	Tel 04236-281
VOŽNJA PO DESNI NA ŠVEDSKEM
Od 1. do 3. t. m., so končno tudi na Švedskem postopno prešli na vožnjo po desni strani. Ta »prehod« je povzročil ogromne stroške, (čeprav je tisk navajal pretirane številke), ker je bilo treba zamenjati vse prometne znake in signalne naprave, prirejati tečaje za vozače in prometne stražnike itd.
Prehod na desno so izvedli postopno, razdeljeno na cone in več dni, da bi se vozači laže »vživeli« v novost. A prav ta postopnost je bila kriva začetne zmede, ker so mnogi zamešali dneve in prometne pasove ter so začeli predčasno voziti po desni. To je povzročilo mnogo trčenj in tudi že takoj v začetku tudi eno smrtno žrtev. Neki avtomobilist, ki je začel en dan prezgodaj voziti po desni, je povozil nekega 62-letnega 'kmeta, ki se je držal še levega, takrat še pravega prometnega reda.
V Evropi vozijo po levi še v Veliki Britaniji in na Irskem ter na Islandiji (kjer pa bodo uvedli vožnjo po desni prihodnjo pomlad).
TRGOVINSKA POGAJANJA AVSTRIJA - JUGOSLAVIJA
Na Dunaju so se v ponedeljek pričela av-strijsko-jugoslovanska pogajanja za sklenitev nove dolgoročne trgovinske pogodbe, ki naj zamenja dosedanji trgovinski sporazum podpisan 1948. leta. Pričakuje se, da bo nov trgovinski sporazum realiziral napore gospodarskih krogov obeh držav, ki streme po večji blagovni izmenjavi, tesnejšem gospodarskem sodelovanju, kar se odraža v stalnem večanju medsebojne trgovinske izmenjave.
Vse poljedelske stroje, vse za gospodinjstvo ugodno in na obroke Vam nudi tvrdka
HANS WERNIG
KLAGENFURT - CELOVEC Paulitschgasse (Prosenhof)
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. - Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. - Telefon uredništva: 43-58. Naročnina maša mesečno 7.- šil., letno 80 - šil. Za Italijo 2800,- lir, za Nemčijo 20,- DM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 20,- šfr., za Anglijo 2. f. »terl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-diše, p. Žrelec — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Ptai UcUtUc