Lojze Kolman žanje uspehe v športni gimnastiki
Petnajstletni Lojze Kolman že od lani ni več neznan med tistimi, ki se zanimajo za športno gimnastiko. Na vseh tekmovanjih - v Sloveniji in Jugoslaviji - je pri mlajših mladincih »po-bral« prvo meslo. Lanski rezultat drži tudi letos in na pravkar minulem državnem prven-stvu je pritegnil veliko pozornosti. Na republi-škem prvenstvu je letos na krogih osvojil bro-nasto medaljo.
Vsi dobri rezultati in veliko hvale o Lojzetu Kolmanu so za našo občino še več vredni kot za druge, saj Lojze trenira pod vodstvom to-variša Mešla v trnovskem Partizanu.
Droben fant, bi rekli, ko ga srečate na cesti ali vidite na fotografiji in ko sem se pogovar-jala z njim, mu je bilo precej nerodno. Verjet-no bi raje delal najtežje vaje na krogih- ali bradli kot pa se pogovarjal o svojih uspehih, o sebi.
Za fanta, ki je končal osmi razred in jc na prvi stopnički, ki pelje k odraslosti, jc kar prcveč skromen. Še posebno zato, ker se ima s čim pohvaliti. Niso to samo uspehi v telovad-bi, ampak vse njegovo življenje, odkar se je začel z gimnastiko ukvarjati.
Pet let ni veliko, vendar je Lojze v teh petih letih uspel prebiti led neuspehov mladih telo-vadcev, ki se je nad tem športom pri nas začel nabirati že leta 1970, ko je mladinski genera-ciji »ušla« usposobljenost mlade generacije v drugih evropskih državah. Lojze je tako prav-zaprav prvi v jugoslovanski mladinski genera-ciji, ki se jctej evropski ravni približal -glede na težino vaj.
K temu je veliko pripomogla »jama« za doskoke, ki jo ima trnovski Partizan. to je jama, napolnjena s kockami penaste gume, ki zelo olajša in omili trdoto doskoka. Strah pred »pristankom« je veliko manjši, zato ima telo-vadec pri izvajanju težkih vaj več poguma.
Lojze prizna, da ga je pri izvajanju težkih elementov še vedno strah, ne toliko zaradi
možnosti da bf se poškodoval in ne bi mogel trenirati nekaj časa, ampak ga je strah boleči-ne. Vendar, tudi tega strahu se človek nekako navadi, morda tudi zato, ker se ga mora nava-diti. Le kako bi sicer zdržal trening dvakrat na dan - opoldne, po pouku uro do uro in pol, zvečer dve do tri ure.
Prav gotovo je ta strah veliko manjši od Ijubezni do gimnastike. In Lojze ima gimna-stiko res rad. Morda bi lahko celo rekli, da je močnejša od mladosti, želje po zabavi in veseli družbi. Za vse to namreč ostane premalo časa. Telovadnica in šola, ob prostem času knjiga in dneva je konec. Po tako napornem dnevu za seboj in z napornim dnevom pred seboj mora počivati. Le kako bi sicer ztnogel tak napor?
Za tako uspešno pot v vrh jugoslovanske gimnastike — Lojze je po mnenju njegovega vaditclja najperspektivnejši mladinski teluva-dec v Jugoslaviji - fant potrebuje vse moči. Še posebno zato, ker ima že kot mladinecčlanski program, ker so njegovi scskoki tako težki, da jih niti člani ne delajo, ker...
Kcr je dokazai, da se tudi v takorekoč mini-malnih prostorskih možnostih da z voljo in Ijubeznijo do športa dosegati najboljše rezul-tate. Težko bi namreč rekli, da trnovska telo-vadnica ustreza potrebam za gojenje vrhun-skega športa. Daleč od tga. Vsaj po kriterijih, ki jih imajo za to v drugih državah v Evropi. Pa vendar je dovolj velika in dobro opremlje-na, da v njej vadi in se razvija nova generacija mladih telovadcev. Kar nekaj jih je, ki jih Lojze »vleče« za seboj. Mladi Kolman je na-mreč vzgled in dokaz, da se da tudi v skro-mnejših pogojih veliko narediti - veliko in še več. Z voljo in vztrajnostjo, z Ijubeznijo in odrekanjem, s ciljem, da bi uresničil svoje sanje. Ni povedal na glas, da so to njegove sanje, vendar mislim, da je res - stopiti na najvišjo stopničko - dokazati sebi in drugim, da zmore največ, kar je možno.