PEPCA SKUBIC JE PRAZNOVALA 70 LET
Še vedno sredi dogajanj
Pesek na dvorišču, spran in umit od dežja, je skrbno pograb-Ijen. Palme in oleandri v velikih posodah. rože na oknih, govo-rijo o tem, da tu stanuje nekdo, ki ima rad cvetje in zelenje. lz hiše, dvorišča in drugih manjših poslopij, ki sodijo k domadji, dihata urejenost in mir. Vse je na svojem mestu, pospravljeno, domače in prijetno.
V tej hiši ob Litijski cesti, ki ima številko 153, živi Pepca Skubic Čez dan je v hiši na-vadno sama, družbo ji dela le 10 let star bel papagaj Pipo, saj nečaka, ki sicer stanuje pri njej, vidi le zvečer. Toda Pepca Skubic, ki je letos 12. marca praznovala sedemde-seti rojstni dan, ne ve, kaj je brezdelje, kaj šele dolgčas. V krajevni skupnosti opravlja številne funkcije; je članica sveta KS, predsednica so-cialno zdravstvene komisije, dela tudi v krajevnem društvu prijateljev mladine. V Hrušici je skorajda ni funkcije, ki je od osvoboditve do danes ne bi opravljala. Zelo dobro jo poznajo učenci osnovne šole v Hrušici, saj mlademu rodu večkrat pripoveduje o straho-tah vojnih dni, z željo seveda, da se te ne bi nikoli več pono-vile.
Mlada leta Pepce Skubic niso bila taka, da bi se jih rada spominjala. Rodila se je očetu Francu in mami Neži Selan v Šentpavlu blizu Šentvida pri Stični. Tam je tudi končala šest razredov osnovne šole.
Skupaj s svojimi devetimi se-strami in brati, od katerih jih.je le šest preraslo otroštvo, je prema-govala lakoto in druge tegobe, saj so imeli doma le malo kmetijo, ki ni dajala dovolj hrane števitni dru-žini. Ko ji je bilo 13 let, se je za-poslila pri veleposestniku Polaku, nato je posestvo kupil Sever in tako jepozimi 1934prišla vLjub-ljano delat v njegova skladišča. Spoznala je zidarja Franca Sre-bota iz Hrušice in se z njim leta 1937 poročila.
Nato je prišla vojna, ki je do-mala vsem Ijudem popolnoma spremenila življenje, porušila svet, v katerem so živeli do tedaj. Ker sta bila oba z možem aktivi-sta OF. so Franca domobranci skupaj še z osmimi dmgimi do-
mačini prav na Novo leto 1944 ubili na Urhu, njo pa so nekako osem mesecev kasneje odpeljali v zapore na Bleivveisovi cesti. Sedem dni so jo tam zasliševali in tepli ter hoteli zvedeti od nje, kdo je še v organizaci ji in kdo je v nje j sekretar.
»Toda bolj kot te tepejo, bolj postajaš trd, neupogljiv,« razloži.
O stvareh, ki jih je doživela ta-krat, govori s čisto navadnim gla-som. Kot da vse skupaj ni bilo nič posebnega, temveč le ena izmed mnogih stvari, s katerimi se je morala spoprijemati v življenju.
Pripoveduje tudi, kako je bilo v zaporih na Poljanskem nasipu in nato v taborišču Ravensbriick, kamor je prišla septembra 1944, pa v taborišču Rahlin, v katerega so Nemd premestili ženske na-slednjega febi uarja. Toda ali mo-rejo besede, bploh katerekoli be-sede. dovolj prepričljivo opisati strah tn obup tistih dni, pa spct upanje in željo po življenju! Mar-
sikdo je takrat popustil in se ni zmogel več obnašati kot človek. »Toda me Slovenke smo bile dobro organizirane,« pove Pepca Skubic. »Vsako novo, ki je prišla v laborišče, smo poučile, da je najpomembnejše kljub poniža-nju ohraniti človeško dostojan-stvo.«
»To mi je pa čisto ušlo iz spo-mina,« reče sem pa tja med naji-nim pogovorom Pepca Skubic, ko se povsem nepričakovano spomni kakšnih imen ali datumov. Do-godki sami pa se niso še preveč izmaknili spominu. Pripoveduje: »Bolne in slabotne taboriščnice so Neraci brez usmiljenja usmrti-li. Vsake toliko so imeli izbirne preglede. Neka češka zdravnica mi je takrat. ko sem imela tifus, prišla povedat, da bodo Nemci spet pregledovali. Poštirihsemse odplazila do svoje barake in se tam stisnila v vrsto med lovariši-ce, tako da nisem mogla pasti. Z rokami semsi drgnila lica, da sem imela živo barvo in sem bila videti kot zdrava ženska.«
Pepca Skubic opisuje tudi, kako je potekal dan v taborišču, kakšne poskuse so nacisti delali nad Ijudmi, o tovarištvu, ki je vladalo med ženskami... So pa tudi stvari, ki iih ne more niko-mur zaupati. Cloveku se ježijo lasje in spreletava ga srh, ko sliši, kaj vse lahko prenese človek, ko spozna, kako brezmejno je lahko človeško trpljenje.
Prišla je svoboda in Pepca Skubic se je zagnala v delo. Do leta 1946 je delala pri AFŽ v Mo-stah, nato se je /aposlila v Satur-nusu. Tega leta se je tudi poročila z Antonom Skubicem, s katerim sta potem skupaj živela 31 let. Mož je predpetimi leti umrl. Leta 1948 je bila sprejeta v Zvezo ko-munistov, opravljala je razne funkcije v delovni organizaciji, v občinskih in republiških odborih ter bila tudi republiška poslanka tretjega sklica. Prav iz tega ob-dobja so tudi najlepši trenutki njenega življenja. Leta 1952, ko je bil v Ljubljani sprejem za slo-venske poslance, je namreč imela to časl, da je zaplesala s tovarišem Titom.
Če pa bi vprašaK Pepco Skubic, katere so tiste stvari, ki /, njimi ni zadovoljna, ki jo /aloslijo in jezijo hkrafi. bi vam potedata: »To, da v naši krajevni skupnosti nimamo trgovine in da so mladi preinaio delavni v krajevni skupnosti.«
DARJA JUVAN