,_____._                                    .  H*     261      Kr-             _         _             .s-~r ^
Vrbec in miš.               .     ¦¦- — ..* -'.
W^^M I ik brzojavnega droga sta se pogovarjala vrabec in miš. [ Mi 1 ^^ pravi: ,,V resnici si presrečen. S svojimi lahkimi pe-^. <Bwm1.^^^^^— rutnicami se dvigneš v višave, kadar se ti hoče. Kot bi H^§*L*^PB0fli trenil z očesom si vrhu zvonika, odkoder gledaš svet B^fžlclpfc'- - ^l in uživaš lepoto. Jaz sirota sem pa vedno na tleh in gLjfPV v.l. ne morem nikdar z enim samim pogledom pregledati mSiiS^&^-^^Ž sveta daleč naokrog. Ah, koliko sreče, da morem leteti "*""    kakor ti!"
^Vendar si srečnejša od mene", odvrne vrabec.
MKako to?" ga vpraša miš.
»Ponoči prideš lahko v tuje kleti in shrambe, kjer se dosita naješ. Jaz pa moram iztikati tuintam, da pridem do zrnca; naposled pa me še^ vsak preganja", razlaga vrabec.
Miš odgovori: ,,Kaj mi hoče vse to, ko pa ne morem leteti!"
Med tem pride mimo človek. Miš švigne v bližnjo luknjico, vrabec pa zleti na brzojavno žico. Človek pobere kamen in ga zažene v vrabca. Kamen ga zadene, da pade vrabec ubit na tla. Miš se oddahne in vzklikne: »Hvala Bogu, da nisem vrabec!"