ŠOLSKI PRIJATEL
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti 2 fl. brez pošte.
Cislo 50.	V torek 7. decembra 1852. I. tečaj.
Ljudska šola.
II. Kako buditi in voditi dobrotljivost in miloserlnost? Otroci so scer, kakor vsak človek, od nature k hudemu nagnjeni; vendar so večjidel in praviloma dobrega in vsmilenega serca, vsim ljudem dobro hočejo, vsih se radi vsmilijo. Učitelju je taj samo treba tole storiti:
1.	Naj on svoje učence zgodaj opominja in spodbada, da radi pomagajo, kjer potrebo vidijo in pomagati zamorejo, naj jim besede našega zveličarja večkrat in živo pred oči postavi: »Kar hočeš, da bi drugi ljudi tebi storili, ravno to tudi ti njim stori."
2.	(Jlovek je od nature nekako len in se težko zdrami. Naj učitelj zategadel svoje učence vadi in jim zavkaže, to naravno lenobo premagovati. Uči jih taj, vsim ljudem tudi ptuj-com hitro in veselo postreči, kako dobroto skazati, jim kaj prinesti,pravi pot pokazati, duri odpreti itd.; vse to pa lepo zastonj, brez da bi kaj za take reči prosili alj tirjali.
3.	Naj jih zvesto varje te gerde, nesramne navade, za vsako reč se plačati dati in nič ne storiti, kar bi jim gotovega dobička ne doneslo. Naj v te namen pravi, kako gerda in škodljiva je taka dobičkarija, in daj jim pri vsakej priložnosti čutiti, da ti take nesramne dobičkarje rad ne vidiš in rad nemaš.
4.	Naj reči tako uravna in obrača, da učenci večbart ptuje pomoči potrebujejo; pripoveduj jim, kako težko in žalostno je to za človeka, kako veselo in lepo je, človeku u sili in potrebi priskočiti, in mu tožno serce razveseliti; povej, da
tudi oni U tako silo in potrebo priti morejo, in da se človeku že na tem svetu vse povračuje.
5.	Naj svoje učence uči in vadi, da bojo tudi proti drugim živalim vsmileni in lepo človeško š njimi ravnali. Kdor nedolžne živalice terpinči, bo kmalo tudi do ljudi tcrdega in kamnitega serca.
6.	Naj pa učitelj to, kar s besedo priporočuje, sam tudi v djanji skaže, naj bode taj tudi on sam dobrega vsmilenega serca, da rad pomaga in priskoči, kjer in kolikor zamore.
7.	Naj pripoveduje svojim učenconi pripovestice in prigodbe, u kterih otroci živo vidijo, kako žlahtno je, drugim pomagati, pa naj tudi spoznajo in občutijo, kako gerdo in ostudno je, svojih bratov in sester u potrebi se ne vsmiliti.
8.	Slednič naj ojstro na to gleda, da se bojo učenci med seboj ljubili, radi imeli in si pomagali. Nikolj naj ne dovoli, da bi se med seboj grizli in pikali, eden drugemu škodo naprav-Ijali, eden drugega zasramovali itd. Bog ovari, da bi učitelj sam svoje učence zasramoval, se ž njimi norca delal in jim žalost napravljal. To bi bilo strašno pohujšanje, — gorje pa takemu, po kterem pohujšanje pride! —
III. Kaj od hvaležnosti?
Tudi to je človeku že vrojeno, da je za prejete dobrote hvaležen. Jc toraj le samo treba, učence buditi in voditi, svojo hvaležnost na pravo, navadno vižo skazovati.
Učitelj zategavoljo naj tole stori:
1.	Naj se on sam svojim učencom vsigdar lepo zahvali, kedar mu kaj iz dobre volje storijo.
2.	Naj jih opominja in jim zaukaže, se za vse zahvaliti, kar prejemejo. Naj jim taj pri vsakcj priložnosti razloži, da stariši in predpostavljeni niso jim ničesar dolžni, in daje vse, kar jim dobrega storijo, le sama dobrota.
3.	Naj jim večkrat živo pokaže, kako gerdo je, svojim dobrotnikom, posebno starišem in predpostavljenim dolžne zahvale ne skazovati. Kar je gerd smrad pri cvetlici, to je nc-hvaležnost pri človeku,
4.	Naj učitelj svojim učencom dobrote tako skazuje, da oni spoznajo, da so dobrote; ne tirjaj taj, da bi se zahvalili za kaj tacega, kar je jim težko djalo alj jih bolelo; ne očitaj nikolj, kar si jim dobrega storil, pa tudi nigdar ne pripusti, da bi kaj od tebe s tim dobili, da klubjejo, vpijejo, vriskajo itd.
5.	Naj jim v primernih povesticah pokaže, kako so vsi pošteni ljudi ja clo neumne živali svojim dobrotnikom hvaležni, naj v tih povesticah tudi vidijo, kaj se pravi u resnici hvaležen biti: dobrote na dobro obračati in svojim dobrotnikom veselje napravljati.
6.	Slednič naj pogostoma pripoveduje in pokazuje, kako neskončno dober in vsmiljen daje Bog proti nam, kako hvaležni bi mi imeli proti njemu biti, kako njegove dobrote obračati in svojo hvaležnost skazovati.
IV. Kaj od vesele in dobre volje? Vsak zdrav otrok je veselega serca in dobre volje: on se veseli, da živi. Imenitno za celo živlenje je, da se ta dobra volja v človeku budi in ohrani. Učitelj ima tole pred očmi imeti:
1.	Naj na to gleda, da se ta dobra volja na gerdo in nespodobno ne verže, da bi otroci se ne navadili, neporedni biti, vpiti in razsajali.
2.	Naj jim zmirom kaj da opraviti, da se ne navadijo misliti, veselo in kratkočasno je samo postopati in lenčariti in zlati čas tratiti.
3.	Naj jih uči in vadi, dobre volje biti tudi tedaj, kedar jih kaj grenkega in težkega zadene: zatajevati sam sebe interdno zaupati na očeta nebeškega, to naj učitelj svoje učence posebno uči in vadi.
4.	Naj jim slednič včasi tudi sam kako veselje napravi, in jim dobre volje ne kazi in greni.
Tako bojo otroci vsigdar veseli in dobre volje, bojo svoje opravila radi opravljali in svoje telesne in dušne moči in sposobnosti lepo razvijali.

Kako da bodo otrokom povesti všečne in
koristne.
(Dalje.)
8. košček.
»Človek poraaj si, in Bog te bode podpiral" pravi neka stara poslovica. IVaš Erik je to dobro vedel, in po tem se ravnal. Malo je ljudi na svetu, ki bi ne imeli gerde, in sporne, da prav rečem, pregrešne navade : ljubega Očeta u nebesili mojstrovati. Nekemu ni prav, daje dež, rad bi imel solnce; drugemu terpi lepo vreme predolgo, želi si hlad in dežovje; neki hoče jasno, drugi mračno, neki toploto, drugi mraz; vsak po svojej neumnej glavi; malokteri le pomisli, da vse, kar Bog stori, je prav in ne more boljše biti. U vsih slučajih in prigodkih u Boga zaupati, in njegove očetove previdnosti se naudati, je nar veča modrost, ki jo človek doseči more. In lahko si je jo pridobiti. Naš Erik je jo imel, zatorej ga vsigdar dobre volje najdemo; je pa tudi vsigdar, kar se mu je prijetno zdelo, počenjal, in s veseljem delal. —
(Naj učitelj spregleda s učenci njegovo dosadajno obnašanje; ker se nam h koncu mudi, gremo v prigodbi napred.)
Po sovetu svojega prijatelja najame Erik celo naranšnico (pomarančin vert) dober kup. Bila je, kakor pravijo, nekdaj Ki-keronova (Ciceronova). Poderte toplice, in krasen pozor na morje je bilo ostalo nekdajnega veličanstva; — (M. T. Cicerona poznati bode otrokom uželčno) toda veliko sto starih krepkih dreves je rodilo obilno lepega sadja. Varčni Erik zlat zlatu prilaga. Malo let mine, in kos je, tri verte najeti, in ne dolgo po tem, vse verte u varošni okolici; le gospodinja Vilani mu svojega ni hotla u najem dati, da si ravno je iz hvaležnosti do svojega milega rajnega gospodarja — spomenuvši se sladkih časov, kojih je tam v nedolžnosti bil uživljal, za njega pol več, kakor je vreden bil, plačati hotel.
Šteli so ga že med imenitneže (veljake) varošne; bilje zmožen mlad mož. Njegov posel seje bolj in bolj širil; vsak vožač, vsak ladjar, ki je žlahno sadje iskal, se je Eriku oglasil; vsak je le s njim hotel kupčevati; zakaj povsod so njegovo vrednost in
poštenost poznali. — »Poštenost naj dalje velja." Čez to hočem vam enkrat prigodbo od vbogega lkaven povedati;—dans pojmo s Erikom dalej. —
Nek smel (serčen) ladjar ali barkar mu je sovetoval, celo ladjo pomaranč v Petrograd posljati —in sicer o letini, ko jihonde ni. Nevarna reči 'Ladja bi mogla v baltiškem zalivu med ledovje zabresti, in se razrušiti, toda Erik sklene s svojim blagom sam se tje peljati —• u družtvu svojega starega, dobro znanega tovarša. Ali še tega poznate? — Kdo je te bil? — Da lejtc-1 Erik je bildorastel, obogatel, in povsod štovan bil; pa svojega tovarša, s kterim se je u nadlogah soznanH, ni pozabil. — Da ljubi moji, če mi Boga ne zapustimo, on nas ne zapusti nikolj, in kakor sem že rekel, da bi mati mogla dete pozabiti, Bog nas ne pozabi, ima nas u svojej dlani zapisane. Kako gerdno pa je nasprot pri nas, slasti v mestih in gradili viditi toliko ljudi, ki se Boga sramujejo
—	se cerkve ogibajo, nikolj ne molijo, ne pred jedjo, ne po jedi, ne kader angelsko češenje zvoni. — Erik je drugače mislil, in so ni preveril.
Srečno pride iz sredozemskega morja u atlantiško po gib— raltarskem prelivu; oplava Portugalio in nekoliko španske, pre-jadra preliv, ki med Frančežko in Angležko leži, in ki mu rokav pravijo; se vozi več časa po nemškem morju, se nagne v blatoko
—	ali baltiško, in priplava tako u silno reko Nevo blizo do Pe-trograda, glavnega grada (mesta) u Rusii. Rad bi vam njegovo pot bolj na tanjko popisal, pa se mi h koncu mudi; — (učitelj ga naj po priložnosti na desko narisa in popiše).
Bilo je opusti in terda zima, ko je Erik v Petrograd prijadral; in ni bilo tam nobene pomaranče dobiti. — Bogati in zmožni knez Potemkin je pa ravno tada hotel cesarjevo rodbino in dvornike u svojem zimnem vertu gostovati. Potemkin je bil vajen, vsakej svojej želji zadovoljiti — in u stanu, sto mil daleč — u Moskvo posla napotiti, da bi le, če se mu jc poželelo, nekoliko kumarcev prinesel. Ko sliši, daje polna ladja pomoranč tu kje, kar ukaže vse pokupiti, in vse drevesa svojega zimnega verta s pomor&n-čami poobesiti. Plača, kar se tirja, in Erik se poda bogatin spet u domovino.
Bčelce.
Oče in Janezek sta bila na polju. Sprehajata se gori in doli, in ogledujeta, kako kaj rase in zori. Ravno je bilaajdicavnaj lepšem belem cvetju, in bčelce so po nji šumele in jo obirale. Janezek očeta vpraša zakaj imajo bčelce le ajdico tako rade, zakaj tudi ne druge žita, proso, repo, korenje itd. Oče, ki so svojega sin-čeka vselej radi kaj dobrega in lepega naučili, se še dalje pogovarjajo. Vidiš, Janezek, so djali, vsaka reč nas nekaj uči in nam nekaj dobrega kaže. Tudi ajdica in bčelce nam dajajo nauke svoje. Bčelce grejo iz panja, lete čez hribe in planine in išejo rastijin in cvetlic, ktere poznajo, da imajo med in sladčice v sebi. Tako pojišejo (udi ajdico, kije polna sladčic in medu. Vse druge rastljine okoli pa puste, in se ne pečajo z njimi. Tako si nabero pridne bčclce velike in bogate zaloge naj žlahtniših sladčic. — Glej Janezek, tudi otroci in vsi mladi ljudje morajo tako delati in pridne bčclce posnemati. Otroci, kteri se radi uče in si lepe nauke prilaslujejo, slabih tovaršij se pa skerbno ognu-jejo, so podobni bčelcam, ki iz lepih cvetlic med in sladčice naberajo.
Nabiraj nauke,
Jih devaj v serce, Ter varuj jih skerbno, Da vsi obrode.
A. Praprotnik.
Božičnica.
Zveličar preljubi
Je prišel na svet, Prinesel je milost,
Veselje nam spet. Široko po nebu Se lepo žari, Tak svitle nobene Ni blo še noči.
Visoko razlega
Se petje lepo, Nebeški duhovi Na nebu pojo. »Naj Bogu bo hvala
S(okratno verši, »Mir božji naj hrani Vse dobre ljudi!"
In angelj nebeški
Približa se sam, Pastirjem oznani, Ki pasli so tam: „Nikar se ne bojte, Slušajte zvesto, Mesija je rojen, Ki rešil vas bo."
„Ne daleč od tukaj
Je blizo ljudi, V hlevcu na slamci
Pohlevno leži. Maria in Jožef
Pri njemu sta tam, Ki bota kazala To detice vam."
Pastirji vsi radi
Zdaj k njemu hite, Dar'vati, postreči Mu skerbno žele.
V
Častili, hvalili
So dete lepo, Ga serčno prosili Za sveto nebo.
Let tavžent že več je
Od tiste noči, On tisti pa zmirom Pri nas še živi, Le njega prosimo,
Zadosti ima, Da enkrat v nebesa Vsim priti naj da.
A. Praprotnik,

Listonoša.
Iz Belalca se nam piše: Moram ti to novico dopisati, da se je s časom tudi pri nas slovenska šola naredila, sicer majhina, pa prav lepa.
Precej po vsih Svetih smo se zaceli slovenščine učiti. Štejemo pri nas učencov perviga realniga razreda vsili kup 24. Med njimi jc terdih nemcov 21, tri pa so Slovenci. Vsi nemci, zunaj edniga samiga, so se slovenščine poprijeli, in to prav radi, da se lehko da upati, da bodo tudi pridno se učili.
Je taj šolarjev, nemcov in slovencov, ki se na realnicisloven-skiga jezika učijo 23. Potem se je še pridružilo 6 fantinov tretjega razreda nižjih šol, terdih nemcov, ki se prav pazlivo obnašajo. Po tem takim je število vsih slovenskih učencov, realnih in drugih, ki se skupej v realnici učijo, 29.
Da bi pa tudi rojenim slovencom nižjih šol priložnosti ne po— mankalo, svojiga materniga jezika pravilno se vaditi, so gospod učitelj Bihler prostovoljno te trud si naložili, da slovenske fante
nižjih razredov po dvakrat na teden slovensko citati ino pisati vadijo.
Glej tako se mi tudi tukej v nemškim Belaku nekaj po slovensko obnašamo, česar bi se šolski prijatel morde še nadjal ne bil.
Povabilo.
»Šolski prijatel" bode tudi prihodnje leto izhajal in scer ravno tako, kakor letos. Pogovarjal se bode narprej od reči, ki ljudsko šolo zadenejo, bo prinesel pripovestice za mlade ljudi, pesmice, šolske ukaze, slednič novice, ki šolo, družtvo sv. Mohora in enake družtva sploh zadenejo.
Naprosil sem vse znane slovenske šolnike in mladoljube, da bi me podpirali. Vsi so mi to storiti obljubili.
„Solski prijatel" izhaja vsak torek na pol poli in velja:
I.	za družtvenike sv. Mohora, ki 3 gld. letnine plačajo, na leto 36 kr. —- na pol leta 18 kr. sr. po pošti.
II.	za družtvenike sv. Mohora, ki 1 gld. 30 kr. letnine plačajo, 1 gld. 36 kr. po pošti, in brez pošte 1 gld.; na pol leta 48 kr. po pošti, in brez pošte 30 kr. sr.
III.	za naročnike, ki niso pri družtvu sv. Mohora, na leto po pošti 2 gld. 12 kr. in brez pošte 1 gld. 36 kr. sr.
Dalej so znani domorodec, čast. gosp. Mati a Maj ar, vneti vse domorodno podpirati, ponudili naročnikom »šols. prijatelja", vse svoje knjige za pol cene prepustiti. Zategadelj dobi vsakdo imenovanih gospodov, kteri gotove denarje poslati hoče, g. Ma-jarjeve knjige in scer:
„Pravila" mesto 45 kr. za 24 kr. sr.; „slovensko slovnico" mesto 10 kr. za 5 kr. sr. in „predpise latinsko - in cirilsko - slavonske" mesto 20 kr. za 10 kr, sr.
Tudi se še dobi pri meni pervo leto „šols. prijatelja" in velja mehko vezan 2 gld. sr.
Andr. EinSpieler,