InseratI se sprejemujo in velji tristopua vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat, in	q
u n n ii fi ii
ii i; n u 3 d
Pri večkratnem tiskauji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
»e ne vračajo, nefrankovnna pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništvo (administracija) in eksj edicija na Starem trgu h. št. 16.
Po pošti prejeman velja :
Za celo leto . . 10 gl. ~ kr. za polleta . . 5 _
za četrt leta
50
Pilititii list za siivuiH uarod.
V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr, za pol leta . . . 4 „ '20 „" za četrt leta . . 2 „ 10 „ .
V Ljubljani na dom pošiljan volji 60 kr. več na leto.
Vredništvo jo v Liugovih ulicah štev. 7.
Izhaja po trikrat na tedon in sicer v torek, četrtek iu soboto.

Boj so vnovič pričenja.
Brezobzirnost angleško politike je nezaslišana in se v tem oziru sme primerjati le z nezvestostjo starih Rimljanov. Grozovitost, ki jo Rusom očitajo, nahaja se v veliko veči meri pri Angležih. Znano je, da so bili smrti sultana Abdul Aziza mnogo krivi Angleži, ker je bil preveč Rusom prijazen. Sedaj jim je zopet Abdul Ilamid premalo pokoren, in že se govori, da se ima odstraniti in na njegovo mesto stopiti njegov brat Rehad. Skoraj bi sodili, da se je ta misel rodila v glavah angleških diplomatov, in da oni vodijo tajne niti cele prekucije. Ilauiid se je z Rusi preveč sprijaznil, zato se ima odstraniti, in Angleži bodo tako dolgo v Carigradu sultane odstav-ljali in postavljali, da dobodo enega, ki jim bo v vseh rečeh pokoren. Vprašanje je pa, ali bodo Rusi s tem zadovoljni, in ali ne bodo proglasili novega sultana za neveljavnega, ter zasedli Carigrad ? Prav to zna dati povod ru-sko-angleški vojski.
Pa še drugo intrigo so skovali Angleži zoper Ruse. Nahujskali so namreč Čerkese in mohamedance v Bulgariji, da so se spuntali zoper rusko-bulgarsko krščansko vlado, in že se poroča o bitkah med vstajniki in ruskimi vojaki. Nedavno smo slišali, da so 1'iusi razorožili Bulgare in Turke; odkodi imajo tedaj ti ustajniki svoje izvrstno orožje iu celo 3 topove? Pripoveduje se tudi, da imajo dosti denarja. Ne more biti dvombe, da je Anglež ves ta plamen podkuril, da bi Ruse oslabil in spravil v zadrego. Zato se sme smatrati ta mohamedanska vstaja v Bulgariji kot začetek
rusko-angleške vojske. Angleži bi pač radi druge za sebe v ogenj gonili, in ker jim Avstrija ni hotela te prijaznosti skazati, spomnili so se na Čerkese, sami pa bi najraje le od daleč gledali, iu Rusijo denarno uničili s tem, da mora več let oborožena in na boj pripravljena ostati; pa Rusom bo konečno potrpežljivost pošla, in napovedali bodo vojsko, ter Anglijo v Indiji prijeli.
Angleži se bahajo, da se zamorejo tri leta zapored vojskovati, pa tudi Rusija ne bo tako hitro onemogla, kakor si mislijo, ker sama pridela vse, česar vojaki potrebujejo, hrano, obleko in orožje. Če ima Rusija en miljon vojakov na nogah, potem je še le vsak osemdeseti človek vojak, in 7'J jih še vedno ostane doma pri delu, in se ni bati, da bi ostalo polje zanemarjeno , iu da bi tovarne, železnice itd. ne mogle več redno naprej delati. Rusija živi sama ob sebi, živeža pridela več, nego ga potrebuje, tedaj ga jej ni treba od drugodi kupovati ; če so pa do sedaj mnogo obrtnijskih izdelkov vvažali, imela bo vojska in pomanjkanje kredita iu denarja ta dobrotni nasledek, da bodo začeli vse take izdelke zdaj sami doma izdelovati, in se bo domača obrtnija povzdignila. Taka država se bankerota ne vstraši. Veliko slabeje pa bi se znalo goditi Angležem, če zgubijo Indijo, in če jim rusko vojuo brodovje vso kupčijo nemogočo stori. Kajti Angleška davno ne pridela toliko živeža, kakor ga potrebuje njegovo primeroma mnogoštevilno prebivalstvo, in zato ona brez denarja in kredita res nič ne premore: gori omenjene zadrege pa bi na Angleškem prouzročile veliko
dragino, če ne celo lakote. Tedaj stoji pač Itusija bolj varno iu bolj trdno, nego Anglija, in tisti, ki mislijo, da si bo Anglija v tej vojski nabrala kakih lavorik , motijo se močno; nasprotno jim zna biti ta boj pogubouosen tako, da si bodo lorda Beaconsfielda zapomnili za vse prihodnje čase.
Politični pregled.
V Ljubljani, 29. aprila.
Avstrijske dežele.
A <1 reso <lo presvillept cc-Ntirjit, sklenjeno od goriških Slovencev na shodih v Kviškem in Kobaridu, je v sredo, kakor se „Soči" piše iz Irsta izročila deputacija družtva „Sloge" ces. namestniku tržaškemu, baronu Pino-tu. V deputaciji so bili družtveui predsednik prof. Povše, odbornika Andrej Kocijančič in Jos. Mašera, pa gospodje VoleriČ, župan iz Kreda, Jonko, podžupan iz Bovca, Guntar, podžupan iz Steverjana, in Jakončič, župan iz Smartnega. G. namestnik je deputa-cijo prav vljudno sprejel ter jej obljubil adreso nemudoma s prav toplim priporočilom poslati na najvišje mesto.
Cesarjevih ICihIoIC odide drugo polovico meseca maja v Prago, da se tam izuri v praktični vojaški službi. Stanovanje zanj v cesarski palači na Ilradčinu seje že pripravilo iu sicer v tistih sobah, ki so bile odločene ranjkemu nadvojvodu Franc Karelnu. Tudi nadvojvoda Friderih, ki je sedaj odšel k razstavi v Pariz, bo v ces. palači stanoval.
JVIiiiiMtcrskc konferecije so se pri-
Ponočen napad in zajetje.
(Dogodek iz mehikanske vojske.)
Ni davno', kar se je vrnil iz Mehike Mihael Ape, rojen Zabničan (iz Zabuic na Koroškem). Pred 14 letmi se je bil podal tjekot prostovoljec v avstrijskem kerdelu s cesarjem Maksom ; ondi je prenašal vse nezgode, osod-nega podvzetja do katastrofe Queretarske 1!). junija 1867. Po smrtni nesrečnega vladarja, o kterem govori vedno z globokim sočutjem in s prisrčnim spoštovanjem, ni se vrnil z drugimi tovarši v Evropo; volil je v Mehiki ostati in sreča mu je bila mila. Vedno marljiv si je pridobil primerno blagostanje v mestu Oahalti in spoštovanje svojih somestjanov; po zimi misli se zopet tje vrniti, tako so se mu priljubili ondotni kraji in prebivalci.
Ž njim se večkrat in rad pogovarjam, ker ume prav zanimivo pripovedovati homatije in vojskine dogodke za rajnkega cesarja Maksa, pa tudi o tamošnjih družinskih in podnebnih razmerah, o cerkvenih in političnih upravah in vredbah, o ljudskih šegah po mestih iu deželah. Pripoveduje tem ložej, ker gapodperata bister um in dober spomin; povrh so se mu
dogodki prvih let, se ve da kaj živo vtisnili v sočutno srce.
Bral sem mu nektere odlomke iz knjižice. Cesar Maks in Mehika iz leta 1868, da bj zvedel, kaj on sodi o njej. Potrdoval je in do-polnoval, kar se v nji nahaja resničnega, večkrat je pa tudi z glavo zmajal, kedar sva zadela kakih neverjetnih reči. Zlasti se mu ne dopada, če se Indijancem in sploh Mehikanom očita grozovitost ali krvoločnost proti tujcem in pravi: Tudi nas so s tem strašili, pa prepričal sem se večkrat, da temu ni tako. Našel sem med Indijani in Mehikani ljudi blagega srca, sočutne in usmiljene, naj bi bili le povsod taki. Pač pa je pritrdil temu, kar se v omenjeni knjižici str. 22 piše, da so cesarske vojake lastui vodniki pogostoma zaganjali v nepotrebne nevarščine. V dokaz mi je povedal ponočen dogodek, kterega tu podam, naj ga priobči „Slovenec", ker se v njem omenja rojen Kranjec, o kterem morebiti še lastni sorodniki niso še zvedeli, kako in kje je sklenil.
„Gsma kompanija, v ktero sem bil vvrsten, pripoveduje M. A., je stala deloma v Tatlavki pod lieutenantom Bekešem, po rodu Ogrom, deloma po drugih krajih tiste okolice. Več ur
od tod in med visokimi gorami je mesto Sa-čapulko, kjer je stal republikanski general Juan Francesco Lucca, ki je imel pod svojim poveljem nekoliko tisuč domačih vojakov. Našega častnika je srbelo po vojaški slavi in po odlikovanji, zato sklene nekega dne na lastno roko napasti mesto Sačapulko ter ga prisvojiti cesarju. 12. marca 1865 zjutraj reče svojim vojakom: .,kdo zmed vas gre necoj z menoj v Sačapulko?'1 Oddelek njegov je štel 53 mož, in vsi se mu pridružimo; nijerien ni hotel doma ostati. Bila je takrat ravno nedelja, ko se o treh popoludne napravimo na pot; nam se pridruži še 14 domačinov izTatlavke, ker so se Tatlavčanje močno potegovali za Maksa.
Jaz in še trije drugi smo marširali v prednji straži. Proti polnoči pridemo po neki soteski do hriba, v klancu pa zadenemo na za-grajo iz kamenja, ktera nam je zapirala pot. Precej naznanimo to svojemu častniku, ki je z ostalim krdelom nekoliko za nami korakal, in ta nam veli, naj prelezemo ograjo in potem naj stopamo tiho in previdno naprej. Kakih petdeset stopinj dalje zapazimo ob robu klanca republikanskega stražnika; bila je namreč polna
čele 27. t. m. in 8e imajo danes končati, ker se hočejo ogerski ministri že danes zopet vrniti v Budapešt. Vradni listi trdijo, da bodo obravnave o novi pogodbi do konca meseca maja dovršene, drugi navadno prav dobro po-dučeni listi pa prerokujejo, da se obravnave ne bodo vršile tako gladko, kakor vradni listi mislijo, ker Madjari nočejo prav nič odjenjati, naši pa nič več primakuiti ne morejo, ker so se že itak Madjarom preveč vdali. Ni tedaj upanja, da bi bila pogodba dovršena do 15 junija, s kterim preteče volitvena doba ogerskega zbora. Dopisnik „Politike" sodi, da je le to dvoje mogoče : Ali bode krona segla v obravnave posluživši se svoje pravice, in potem se začasno za 2 leti podaljša dosedanja pogodba, ali pa bodo z novimi obravnavami toliko časa čakali, da se na Ogerskem snide novi državni zbor in v tem primerljeju bi tudi dunajskemu državnemu zboru odklenkalo.
€1 llosni in Hercegovini začelo se je zopet pisariti po novinah in ,,N. fr. Presse'' za trdno poroča, da je Avstrija od Turčije zahtevala dovoljenja zasesti te dve deželi. Prvi je to poročal turški list „Bassiret", ki je rekel, da se Avstrija sklicuje na 200.000 beguncev, ki ji prizadevajo silno velike stroške in jih je treba zarad tega spraviti nazaj v njihovo domovino. „Pest. Loyd" je pa vradno temu oporekal, češ, da je to, kar piše „Bas-siret," deloma prezgodaj dano med svet, deloma pa izmišljeno. Toda dopisnik „N. fr. Presse" trdi, da je o tej reči nataučuejo po-zvedoval in se prepričal, da je Avstrija od Turčije res zahtevala omenjenega dovoljenja iz teh-le vzrokov: 1. Bosinskim begnncem je treba doma varovati življenje in premoženje, kar zamore storiti le avstrijska vojna; 2. ker angleško brodovje biva v okolici carigrajski, 3. Avstrija bode Turčiji na korist posredovala pri Iiusiji in skušala doseči premembo Sanšte-fanskega miru. Turška vlada, pravi dopisnik, je bila jako osupnjeua in se ni hotela podati v natančneji razgovor o tem, kar je grof An-drassy od nje zahteval. Pomenljivo je tudi to, da je avstrijski poročnik grof Zichy v tem važnem trenutku zapustil Carigrad ter se podal k ženitovanju svojega sina v Budapešt.
Važna se nam zdi razun tega še novica „Deut. Ztg.", ki piše, da Avstrija ne bode
ostala nevtralna, če se prične vojska med Rusijo in Anglijo, ampak da bode po prvem strelu zasela Bosno, Hercegovino in Albanijo, ter v posebnem oklicu izrazila svoje sočutje za slovanske koristi. [Da bi Avstrija le tudi res dejansko pokazala svoje zanimanje za slovanske koristi. Vradna „Bohemija" pa piše , da Avstrija v boju med Rusijo in Anglijo ostane nevtralna, kar je res glede na naše notranje razmere najpametnejše.
SodnijMko preiskavo zarad gla sovite brošure ,,Lasser genannt Auersperg" je deželni sodnik Scharrer dovršil in državno pravdništvo bode imelo sedaj staviti svoje predloge.
V nanje države. Knsi zbirajo precej vojakov med kraji Silveri in Rodosto. Tudi silno vtrdujejo Itu-ščuk. — Veliki knez Nikolaj je turški vladi poslal pismo, v kterem jo dela odgovorno za vstanek v Bulgariji ter ji žuga z ostrimi na-redbami, če Turčija v določenem času vstanka ne zaduši. Turčija je odposlala posebno komisijo, ktera bode v zvezi z Rusi poskusila zadušiti vstanek, ki se čedalje bolj razširja in vznemirja ruske vojake. Turški komisarji so Tevfik paša, Vasa Efendi in Samih paša, ruska pa generala Nepokojčiski in Skobeljev (sin). 22. t. m. bil je zopet boj med ruskimi vojaki in vstajniki. General Totleben je došel v San Štefano in bode danes pri vojaških vajah imel višje po-veljništvo. Veliki knez ga bode neki tudi predstavil sultanu. — Lasi, kterih je okoli 15000 v batumski okolici, se upirajo zedinjenju z Rusijo iu se hočejo Rusom pri vhodu v Batum zoprstaviti. Pa se bodo že še pomirili, preden ta peščica prične brezvspešen boj z rusko vojno.
Auffieži oborožujejo brodovje, 20 ladij, ki je odmenjeno za vzhodno morje, če se prične vojska z Rusijo. — Višji poveljnik vojvoda Cambrige se reservistom v nekem ukazu za hvaljuje v imenu kraljice, da so se tako rado-voljno zbrali.
Nrbska vlada namerava domu poklicati vse vojaški službi podvržene Srbe, ki bivajo v vnanjih deželah.
V Rimu izhajoči „Osservatore Romano" pravi, da ni res, kar je poročal neki dunajski list, da je papež ubogim duhovnom na Po-
znanskem daroval en milijon frankov. Slovenec" je bil prinesel tudi to poročilo, a zdelo se nam je koj brez ozira na sedanji nepre-možui stan papežev neverjetno že zarad tega, ker se listi celo v vsoti niso vjemali.
■z Venezuele v južni Ameriki se poroča, da je starašinstvo sklenilo kupčijskim ladijam zopet odpreti ladjišči Maracaibo in Coro.
Izvirni dopisi.
rA Dolenjskega, 20. aprila. (Cerkvena slovesnost.) Prišedši iz Šmarjete naj povem, kaka slovesnost se je vršila tam na veliki pondeljek. Kronali so podobo Matere božje z Jezusom v naročji. Taka slovesnost se je že vršila v Lurdu, na Tirolskem, v Dalmaciji in ta dan tudi v Šmarjeti, kolikor moč slovesno. Že prejšnji večer se je javljalo veselje faranov s tem, da so krog osme ure prižgali krese po vseh hribih 'na okrog. To je bil krasen pogled, ker kresov je bilo blizo petinštirdeset, med tem se je razlegalo zvo-nenje prelepo ubranih farnih zvonov in pri podružnicah ter strel. Šmarješka vas je bila okusno razsvitljena. — Drugi dan je prihajalo neštevilno ljudi ter zbralo se je šestnajst duhovnikov od blizu in daleč. Ob desetih se je pričela slovesnost s pridigo, katero je imel novomeški č. g. vikar. V prekrasnem govoru je naštel lepe čednosti, s katerimi naj posamezni stanovi okinčajo Mariji duhovno krono.
Slovesno sv. mašo so služili Semški gosp. dekan Aleš. Po maši smo se podali pred cerkev, kjer je na vzvišenem mestu stala Marijina podoba in spredej blazinica s kronama. Č. g. kanonik Vovk so blagoslovili kroni, in potem so se farani vvrstili, ter v procesiji pomaknili iz vasi. Najprej fantje in možje s štirimi ban-deri, potem šolarji in šolarice s šolskim ban-derom; dalje je nesla gospodična iz Klevežke grajščiue blazinico s kronama, njej pak so sledile vse dekleta iz fare z venci na glavi; ena tropa je belo oblečena, druga rudeče, tretja modro; pred vsakim oddelkom pa so nesle štiri dekleta zastave, katerih je bilo vkup štir-najst. Sledile so štiri dekleta s podobo Matere božje, za njimi pevke, duhovščina, žene. Med potjo so se pele litanije M. B. Lepo je bilo
luna in bajonet se je lesketal v mesečnem svitu. Blizo stražnika zagledamo pod drevesom temno kočo, v kteri je bila ostala straža. Moj tovarš Radi gre nazaj častniku poročat in ta ukaže: ,,Merite vsi štirje in strelite na straže." Naše puške poknejo vse kmalu in republikanski stražnik se zvali na tla. Iz koče pa pri-hrumi kakih 15 vojakov, ki nas zmerjajo: Caragos, Cadrones, in se pozgubijo za klancem. Bilo je o polnoči.
Le malo časa se pomudimo vrh klanca, potem jo vderemo zopet naprej po cesti proti Sačapulki. Ko pa pridemo ua uno stran klanca, slišimo že zvonenje iz mesta in vojaško tro-benje. Molče se pomikamo proti mestu, v njem je bilo vse popolnoma tiho in mirno, kakor da v njem ni žive duše. Sredi tržišča obsto-jimo, odložimo svojo prtljago, puške denemo v piramide in se postavimo v krog okoli svojega poveljnika; ta pogleda na svojo žepno uro, ktera je kazala ravno dve po polnoči. Blizo pol ure postojimo, kar se naenkrat zasliši pok in tisti trenutek se ranjen zgrudi na tla vojak iz našega krdela, rojen Kranjec, pisal se je Terček; krogla ga je zadela v be-dro. Kmalu začnejo na nas streljati od vseh strani. V tem osodepolnem položaji se pokaže
naš poveljnik pogumnega in previdnega vojaka ;' on nam zakliče: „Vojaci! ne zgubite srca; prederimo jo na tisto stran, koder smo prišli." In vzeli smo ranjenega tovarša in ga nesli seboj.
Ko pridemo do klanca, hočemo se nekoliko odpočiti in vode poiskati, kajti žejni smo bili vsi, narveč pa je prosil vode ranjeni Terček; jelo se je že daniti, ker je bilo že po štirih zjutraj. Med tem ko vode iščemo in do omenjene kamnjene ograje pridemo, vidimo, da so nas republikanci od vseh strani zajeli, — kar iz zemlje so vreli. Precej se zberemo na prostem prostoru, da bi se branili moško , in svojo kožo drago prodali, kolikor bi mogli. Mi streljamo , pehamo , pobijamo, kar narveč moremo, a nas je bila le peščica, ktero je sovražnikova truma kmalo zadušila. Na malem prostorčku blizo mene je bilo 7 mrtvih in mnogo ranjenih; častnik Bekeš je imel tri rane, meni je bila noga med gležnji prestreljena, pa še sem se branil z bajonetom, dokler sem mogel. Sila je bila že huda, lieutenant vzame mrtvemu vojaku puško in nam veli, kdor še more hoditi, le za menoj, morebiti se nam še posreči pre-dreti. Kmalu dobi še 4 rane in potem nam zakliče: „Vdajmo se, druge pomoči ni več za
nas." Republikanci precej prenehajo streljati; od vsega krdela je bilo 40 mrtvih, 13 pa ranjenih; od domačih, ki so nas spremljali, jih je padlo 9, 5 pa jih je bilo ranjenih
Mehikanci poberejo nas ranjene, nas nesejo nazaj v mesto Sačapulko na tržišče, kjer je stanoval republikanski general, ter položijo v lopo pred šolo. Le čtrt ure ondi ležimo, pa to so bili mučevni trenutki, ker nihče ni vedel , kaj ga čaka. Naš častnik, čeravno hudo in večkrat ranjen, nas tolaži. Potem pride sam general Lucca 8 svojim adjutantom, stopi k častniku na tleh ležečemu, mu roko poda in mu prijazno reče po španjsko: „Prijatelji! bodite mi pozdravljeni; hudo se je vam godilo, a čemu ste prišli v te kraje, vendar ne bojte se niti za se, niti za svoje ljudi." Ravno tako prijazno poda vsakemu ranjencu roko; ranjenih Mehikancev, ki so bili z nami pa še pogledal ni. S svojim adjutantom gre v šolo in pisala sta kake pol ure. Med tem jamejo sredi tržišča kopati jamo in pred jamo postavijo križ brez sv. martre. Kedar je bilo to dovršeno, pride general vun iz šole, ukaže ranjene Tatlavčane vkup postaviti, trije so mogli še sami stati, dva zavoljo ran nista mogla hoditi. Po-bočnik jim naznani, da bodo ustreljeni zaradi
viditi krasno procesijo po polji z različnimi za- 1 stavami. Slovesnost je povzdigovalo petje, zvo- t nenje in strel. Ljudstva je bilo gotovo do štiri < tisuč.	j
VrnivSi se pred cerkev, vzeli so g. kano- s nik kroni v svoji roki, ter so nju z milo pro- i sečimi besedami v imenu cele fare darovali in 1 položili na glavo Marijine in Jezusove podobe. ( Duhovniki so zapeli „Magnifikat." — Prenesli l so podobo v cerkev do velicega oltarja, zapeli 1 „Te Deum" in slovesnost je bila končana. { Srebrni, pozlačeni kroni ste darilo faranov; i Marijina krona v prvi vrsti dar žen, Jezusova 1 dar deklet; biseri dar otrok. Delo ljubljan- i skega pasarja Šr. pa ni kaj imenitno, okuBa I manjka, pa tudi finejšega dela. Podoba stoji s zdaj v stranskem oltarji pod misijonskim kri- t žem. Ta oltarček, ki je privilegiran, spominjal \ bode farane milosti sv. misijona, kakor tudi i nenavadne slovesnosti Marijinega kronanja. 1 Cerkev je s cementnimi ploščami na novo po- t tlakana, ter živo priča , da je čast. g. župnik s Volčič vnet za lepoto božjega hrama, v < katerem svojim faranom veliko duhovnega ve- t selja pripravlja. Naj mi čast. gospod ne zameri; i čast komur časti	i
Iz V i polž na Goriškem , 26. aprila, t (Viva Italija! — Tatvinstvo. — Ve- i liki cipresi.) V Korminu se prav pogostoma i iz kakega skrivnega kota slišijo glasovi „viva i — živila — Italia"! Velikonočni ponedeljek pa so zasačili ljudje grede od slnžbe božje ne- 1 kega takega kričača iz nižjih stanov, ter ga ( obdali od vseh strani in ga v svoji sredi vo- 1 dili gori in doli po trgu. In kadar je kdo iz- : med navzočih zahteval, moral je zakričati: „Viva — živila — Avstria , evviva Francesco ( Giuseppe — in živio Franc Jožef" 1 To je bila s zanj in italijančiče najprimernejša kazen, iu i noben si ni upal rešiti ga iz hude zadrege, < v ktero je bil po svojem lahonskem kričanju 1 prišel. Tudi med Lahi se tedaj najdejo dobri i avstrijski državljani, kakor smo mi Slovenci 1 ob meji italijanski.	i
Tatvine se pri nas tako hudo množe, da ne vemo, kaj bodemo počeli, če se predrzni tatinski družbi že skoraj ne pride na sled. Nedavno so v Vipolžah tatje pokradili slanine,
izdajavstva ker so svojo domovino tujcem izdali in ž njimi proti domačim sevojevali. General pa stopi k nam ter nas vpraša, je li kdo med nami, ki laški ume? Jaz sam sem znal laški torej mi reče v svojem t. j. v španjskem jeziku, kterega sem pa že umel: „No, vedite vi, in vaši tovarši in vaš poveljnik, da bodo ti Mehikanci ustreljeni, ker so izdajalci ; vi pa ne, ker niste izdajalci.
Ubogim mehikanskim tovaršem dovoli general še pičle pol ure odloga, da se pripravijo na smrt; potem jih peljejo k jami in jih na dano znamenje od zadej postrelijo in precej za-grebejo. K nam pa pride okoli 20 indijanskih žen, da bi nam postregle in priskrbele pijače in jedi. Donašale so nam juhej, pečene kuret-nine in kar so vedele in znale , tudi kmetje nas obsujejo in ogledujejo, zdravnik pa nam rane obveže, kroglje iz ran potegne, kjer je bilo mogoče, čez 4 dni nas preiščejo, in tiste, ktere so mogli, so poslali v zameno v cesarsko bolnišnico v Tulancingo, trije smo pa ostali: jaz, Terček in neki Kobenec, tudi rojen Slovenec. Ker v Sačapulki ni bilo za nas primernega stanovanja, nas v nosilih prenesejo v drugo mesto, še globokeje med gorami, kjer so bile tudi boljše zdravniške moči, v Tetelo del oro, kjer je poveljeval general Juan Nepomuzeno Mender, po rodu Indijanec, paijazen in olikan
kruha, tobaka, smodek in vina. Ne dolgo potem so v dveh Bosednjih občinah vlomili skozi okna in predrli zid ter pobrali vse, kar jim je prišlo v roke. Predrzneži so celo prišli z vozom, da so odpeljali, kar niso mogli nesti na plečih, zlasti sodčke z vinom in žganjem. Velikonočni ponedeljek so v Biljani v farni cerkvi že v mraku našli od znotraj zaprtega 171etnega tatu, ki je hotel cerkvene reči po-krasti. Prijeli so ga in zvezali ter peljali k g. župniku, kjer so ga vprašali, je li sam, ali ima kaj tovaršije; odgovoril je, da so ga drugi I k temu napeljali. Ravno listo noč so v Kozaui vlomili v krčmo in tobaško prodajalnico Jožefa Knaliča, ter mu pobrali klobase, tobak in smodke. Na Brdih ste sicer dve žandarmerij-ski postaji, in žandarji zmerom okoli hodijo, vendar pa pretekani tatvinski družbi ne morejo priti na sled. Župauje, občinski zastopniki! Kje ste? Ne slišite nič vi drugi, ki vam lomijo okna, predirajo zidove in proč nosijo slanino in klobase ? Tudi vi pridete na vrsto, če pojde tako naprej, in klicali boste žandarje, da pridejo pogledat vaše zlomljena okna in predrte zidove. Naši briški županje in svetovalci imajo večkrat kakšno sejo, toda nihče se ne domisli, da bi bilo dobro in potrebno vpeljati ponofne čuvaje, ki bi bili edini zmožni na sled priti tisti skrivni tatinski družbi, ki razsaja po naših Brdih.
Tukaj v Vipolžah pri starem gradu, nekdaj od Benečanov s kroglami razbitem, ste dve cipresi, kterih ena meri 7 metrov širo-kosti, ena pa 6 metrov. Tako velike ciprese se ne najdejo kmalo kje.
Iz Hi'U|te, 25. aprila. (Nesreča. — Čitalnica.) Nesreča nikdar ne miruje; ta skušeni izrek potrdil se je tudi pri nas. Sinoči, na sv. Jurja večer, utonil je tukaj neki kiju-čarski moj-iter, jako razumen in i/.urjen delavec. Menda se ga je bil preveč nasrkal, in temna noč, pa nevarni most, — ali marveč brv, ste krivi njegove žalostne osode. Naj bi se toraj nekoliko bolj skrbelo za srenjska pota ob vodi in bregovih. Deset dni prej bi bil pa kmalo utonil neki otrok, če bi ne bil neki mož po naključbi ravno memo prišel in otroka iz-lekel iz vode in nekaj prej tudi še neko dekle
gospod. Dva dni ostanemo v ondotni kasarni, potem nas obišče general in vpraša, ali umemo laški? Aajutant mu pove, da jaz znam laški. General pa se obrne k zdravniku in mu reče: Tu ni bivanja za te ljudi; oni niso vajeni na tleh ležati kakor naši Indijanci, spravite jih v moje stanovališče. Prenesejo nas tedaj v čedno, prostorno sobano iu vsak dobi svojo posteljo, zdravnik doktor Esperon nas vsak dan obiskuje, general pa nam pošilja jedi in celo francoska vina , ktera so ondi zelo draga. V tej hiši sem imel priliko v španjščini se vaditi, ker so nas obiskovale generalove hčere in drugi ljudje. V' tej hiši ostanemo do 15. junija 14. junija pride general in nam naznani: „Jutri pridejo Av.-trijanci, tako mi je sporočil moj ogledub. Ker mesto ni vtrjeno in se braniti ne da, moram ga zapustiti in s svojimi krdeli se še dalej med gorovje umakniti. Prej ko ne bodo moje poslopje narprej naskočili, zato za vas tukaj ni dosti varno, preskrbel sem vam zavotnejši bivališče v trgovski hiši vdove Kormone Lopez". Jaz sem se bil že toliko okrepil, da sem po bergljah sam šel v | odkazano nam hišo, unadva so nesli. Pred večerom nas general še enkrat obišče, podari vsakemu po 12 tolarjev, potem pa pristavi: ,,Jutri do 8. ure utegnejo, priti Avstrijanci. Povejte svojim tovaršem, da nismo takošni bar-
pri 12 letih. Tolažimo se, da bo zdaj komisija k temu kaj storila in vaaj določila, kedo da ima kaj preskrbeti, ali dotični hišni posestniki, ali pa srenjski zastop.
Naj pri tej priliki omenim, da se je pri nas vstanovila čitalnica, ktero nam je osnoval neki rojak v Gradcu, kojemu naj bo izrečena javno čast in slava. Pa društvo je žalibog komaj oživelo, in že ima toliko nasprotnikov, da je žalostno. Res se jih je v začetku vpisalo 60 udov, kakor nekdo poroča v „S1. Narodu", toda začasni predsednik jih je precej 30 izbrisal, ker so se bili menda s tem namenom vpisali, da bi spletke delali, ter tolikanj zaželjeno čitalnico osramotili, in čitalnico narodnjakom vzeli iz rok. Da ti ljudje vpisavši se v Čitalnico niso imeli pravega namena, kaže najbolje to, ker jih je pri društvu mnogo vpisanih, ki še brati ne znajo. Pa skušeni predsednik je dobro pre-videl, kaj da iz te družbe izvira, in izrekamo mu zato najtoplejšo zahvalo, ter pripoznavamo, da je prav ravnal, in mu želimo , da bi tudi za naprej neprestrašeno čuval nad svojimi ov-čicami kakor nekdaj, ko je še sam županoval nad njimi.
Domače novice.
V Ljubljani, 30. aprila.
(Vincencijeva družba) imela je 28. t. m. v Alojznici občni zbor, kterega se se vdeležili tudi veleč, knez in škof z nekterimi kanoniki. Obširneje poročilo o delovanju te jako koristne družbe, ki zasluži vsestranske podpore, prinesemo pozneje.
(Deželnemu predsedniku na Čast) je strelno društvo 28. t. m. na svojem strelišču pod Rožnikom napravilo slovesno streljanje, ktero je bilo tija privabilo mnogo občinstva iz Ljubljane, ki se je med godbo vojaško prav dobro zabavalo. Okoli štirih je tje prišel g. Kalina, ki je tudi pristopil k društvu rekši, da upa na Kranjskem pravo zadeti, če tudi ni strelec.
(Sirotišnica za deklice) se bode v Ljubljani že i-koraj vstanovila. Veleč, knez in škof so pri občnem zboru Vincencijeve družbe 28. t. m. namreč naznanili, da so Lichtenthur-no v o hišo na Poljanah izročili v last usmiljenim sestram , da tam napravijo omenjeno ai-
bari, kakor nas razupijejo." Vsakemu poda še roko za slovo in nam vošči lahko noč. Terček je bil tisti dan zelo vesel.
Drugo jutro proti 9. uri pridejo res Avstrijanci; ž njimi major knez Ghika, in prijazni stotnik della Sala s pešci, ž njimi še oddelek domače cesarske kavalerije iz čignaguape. Jaz se postavim s svojimi bergljami pred ve-žina vrata in čakam naših, in ko pridejo sporočim stotniku, da sta v tej hiši še dva cesarska ranjenca.
Precej jih obišče ln zapove, da se vsi trije prepeljemo v bolnišnico v Tulancingo. — Ubogemu Terčeku preseljenje ni dobro delo. V Teteli se mu je rana že lepo celila, in bilo je upati, da bo še ozdravel, v Tulancingu se pa i kmalu prikaže prisad in v 15 dueh so ga ne-i sli na pokopališče. Kobenec je prišel pozneje v i hišo za onemogle vojake v Mehiko, kjer je , tudi zamrl, pa še le za cesarjem Maksom.
I Meni pa se je rana na nogi popolnoma i in dobro zacelila, kmalu sem bil spet pri svoji
-	kompaniji v Puebli."
i To prijazno, ljudomilo ravnanje Mehikancev i do ranjenih avstrijanskih vojakov zasluži, da i se priobči, in to je bil namen teh vrstic. Ta-: kih dogodkov mi je M. A. še več pravil, in ■ sploh hvali sočutnost in vljudnost ondotnih
-	ljudi.	L. F. iz Žabnice.
rotišnico. Ranjki posestnici ste bilo v svoji oporoki hišo odločilo za goBpd dobrega pastirja, ki so pečajo z boljšanjem padlih ženBk in deloma tudi z odgojo sirot, toda h pristavkom, da imajo knez in škof pravico hišo obrniti za kak drug blag namen, če gospe dobrega pastirja v enem letu ne pridejo sini in ne prevzamejo posestva. To se jo zdaj res tudi zgodilo, in gotovo bi ne bili mogli hiše odločiti za boljši namen, kakor za sirotišnico. Naj bi se že skoraj tudi za dečko napravil enak vstav, kar bi bilo tem ložej, ker iina mesto že precejšnje v ta namen odločeno premoženje, ki se bode gotovo boljo obrnilo, če so napravi sirotišnica, kjer bodo Hirote preskrbljeno z vsim kakor pa če se oddajajo samo vstanove ali štipendije zapuščenim otrokom.
(Slovansko gledališča) „IIči pol kova", to je igrica, kakoršuih želimo in potrebujemo; mora se vsakemu dopasti. Benelicijantovka gospa Odijeva je izvrstno igrala in dobro pela, ter je bila po občinstvu večkrat z velikim navdušenjem pohvaljena, (iosj). Kocelj je starega feldvebelna mojstersko naredil. Gospica Man-cetova, in gospodje Jeločnik, Trnovecin Illejec so pripomogli k dobremu vspehu. Ker je igra tako mična in ogrevajoča, bilo je občinstvo vedno pri dobri volji, ter je igralca za igralcem z živahnim ploskom pozdravljajo. Tudi zbori so se precizno peli. Vse je bilo nekako animirano, še gledališki godci so bili slišati, kakor iz navadne llegmc dviženi. — Ljudi ni bilo premnogo, pa ti so se gotovo vsi dobro zabavali.
(Seje, mestnega odbora 20. t. vi.) se je z županom vdeležilo 2!» odbornikov. Zupan prebere pismo, v kterem novi deželni predsednik naznanja, da je 23. t. m. prevzel vodstvo dežele kranjske. Volitve za mestni odbor se potrdijo. Mestnemu učitelju g. Mateju Močniku se dovoli enoglasno druga petletna prikladu letnih (JO gld. Protestuntovski šoli se dovoli dosedanja podpora 150 gld. tudi za to leto; enako se potrdi dosedanja nagrada učiteljem na obrtnijski šoli. Glede kolezijskega mlina ne sklene, da se nakupi za 9GOO gld. za napravo mestne kopeli, potem pa vsako leto naredi nekoliko novih naprav, da bo kopel v nekterih letih popolnoma dovršena. Narodni odborniki so bili nasvetovali, da naj se zarad slabili denarnih razmer mestne kaac naprava lastnega mestnega kopališča še odloži, ker privatna kopališča zadostujejo. Pa predlog ta ni obveljal, ker je zanj glasovalo samo 10 narodnih odbornikov.
(Trpljenje Krisli/Novo) se bode v miiničnih podobah predstavljalo v tukajšnjem gledališči od udov mestnega gledališča celovškega. Podobe vreduje po najizvrstnejših mojstrih g. Ludvik I) a t s c h. Prva predstava bo v sredo uli četrtek; cena ostane, kakor navadno pri gledišču, in se vstopnico dobivajo od 10 12. in od 3—5. in ob 7. uri pri kaši; predstave se začno ob K, in se končajo ob 10. uri.
Razne reči.
Duh o vs ko preme ni be v ljubljanski škofiji: 0. g. A Zlogar pride iz Mokronogu /a kaplana k sv. Jakobu v Ljubljano; č. g. Janez Golob iz Dol v Mokronog, č. g. Leop. Lotrič pu iz Zuženberku v Dobrepolje.
— Iz Krške škofije: Knezo-škofijska Hvetovulca sta imenovana: Č. g. Reichman Kini., fajmošter v Selili, in č. g. Puhar Viktor, lajni, v Libeličah. — ("!. g. Kichholcer Alb., fajm. v Ločali, je dobil faro Olobasnico, in č. g. Aleš Lovr. fajm. na Pečnici , faro Vetrinje.—
Č. g. Jamnik Jan., kaplan v Sovodji, pride za provizprja v št. Peter v Kačji dolini, in na njegovo mesto č. g. Ganglmayer Jož., za kaplana v Sovodje. — č. g. Knaflič Jakob, kaplan v št. Jakobu, pride za provizorja v Peč-nico in bode oskrboval faro v Ločah. — C), g. Sirnik Jan. je prestavljen iz Tinj za kaplana v Terg.
—	t Veleč. g. Franc Praš, stolni prošt v Gradcu, jo umrl v 1)7. letu svoje starosti. Bil je najstarejši duhoven ua Stajarskem in morda v celi Avstriji. R. 1. P.
—	I- J a ros lav Gor mak, izvrstni sli kar, čigar življenje je bilo nedavno v „Slo-vencu" popisano, je po kratki bolezni 24. t. m. 47. letu svoje starosti v Parizu umrl; v svojem občevanju piše „Rep. Fr.", je bil jako ljubezujiv, bogato obdarovan in olikan ter pre-šinjen od najplemeuitejših čutov, kar pričajo naj bolj njegova volila za dobrodelne in človekoljubne naprave.
—	Politično društvo „Edinost" v Trstu ima v nedeljo, 5. maja, ob 4. uri po-poludne v dvorani g. Ivan Sancina v Kkcdnji XVIII. občni zbor. Dnevni red: 1. liranje in potrjenje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Prošnja do vlade, da ne bi potrdila postave v povikšanje davkov. .'1. Prenaredba nekterih točk društvenih pravil. 4. Posamezni nasveti in predlogi gg. udov. Vljudno so povabljen vsi čestiti udje, naj se obilno vdeleže.
—	M n o r a z r e d n a šolaš 450 gld. učiteljske letne plače se z dovoljenjem deželnega odbora napravi na Jesenicah pri Krškem.
—	Služba kancelista pri okr. sodniji v Metliki je do 20. maja razpisana. Notar v Vipavi je postal dr. Fr. Vok, bivši notar Hoditi v Ljutomeru, ki je prejšnji čas služboval tudi v Idriji, je pa zarad prestopkov zgubil službo.
—	Dva n o v a lista. V Dubrovniku prične prvega majnika izhajati nov časnik „81ovinac', ker se je dokaj naročnikov oglasilo; v Vukovaru pa II. majnika tednik „Snemski Hrvat" (na leto stane f> gld.), ki ga izdajati hoče pod vreduištvom odvetnika gosp. Drag. Alta katoliško-hrvatska tiskovna zadruga v Vukovaru. Ker se obema kaže hvalen namen, želimo i obema najboljšega vspeha.
—	T o v a m je p r a v a d o m o r o d ki n j a. V sloveči rodbini Koturovi je materi vdovi umrl one dni ljubljeni sin Dušan, kteri je navdušen narodnjak domovini koristiti hotel na javnem in književnem polju in se v to res mar Ijivo pripravljal. Nedopovedljivo užaljena mati Anka, tašča vrlega Ivana Vončine, premožna, je pa po tem na spominj premilega ranjkega sina poslala rektorju vseučilišluuiu kosti Voj-noviču v Zagrebu 5400 forintov, naj jih razdeli in naloži takole: 2500 gld. društvu Matice Hrvatske; 2500 družtvu svet. Jerolima za iz-davanje dobrih ljudskih knjig; 2000 jugoslo-venski akademiji za Strosmajerjevo slikovno galerijo; 800 občni stipendijalni zakladi vseučilišča Kranja Josipa I; 200 družtvu za pod-poro ubogih pravnikov ; 200 družtvu Hrvatski Dom iu 200 gld. družtvu Hrvatska Lira. — Razun že omenjenih družtev obdarovala je iinli ,,Hrvatski Sokol" v Zagrebu z 200 gld. -
—	Zabavnika „Alt'e und Neue Welt" prišel je na svitlo že II. snopič, ki obsega: Graf Juhami von VVertheim. Ballade von Alexander Kiuifmann. Natalie. Dem llol-lilndischen naclierzilhlt von Leo von Ilceni-Btede. Kcldmarschnl Radetzky. Lebcusskizze eines iiaterreichischcn Helden. Von Reinhold Ranmstark. Bewegte Tage. Jugenderinnerungen einer alten Krau. Mitgetheilt von Theodor
Berthold. Bilder aua der Ghemie der Kiiche, Von C. A. Rhenanus. VVinters Schlaf. Gedicht von A. v. II. Die rmnischrn Katakomben nach ihrer teehnischen Seite. Von Friedrich Schnei-der. Vier Kriegsleute. Gedicht von F. Hilarius. Leo XIII. Von G. Schmid von Griiuek. Die Schvvalben. Gedicht von M. Oechsner. Dio Krbnung Mariil im Miinster zu Freiburg. Trau, schau, wem 1 Lebende Bilder. Von Klisabeth Baronin Grotthuss. Allerlei: Unsere Bilder. — Nochmals die Prophezeiung des lil. Malachias. Otto der (Irosse und Thankmar. Vertraulicho CorreBpondenz. Km schones Wort des Papstos Piuh IX. iiber Geschichtschreibuug. — Lout-seligkeit Pius' IX. — lIohleubcwohner. — Auf-loiung des Rilthsels in Nr. 24. — Oharade.
Podobe pa so: Graf Johann von \Vert-heim. Originalzeichnutig von Paul VVagner. — Fin HuBiirenstUckelien. Nach dem Gemiilde von Professor A. VVagnt r. Schlussvignette. - lieitn Thierarzt. Originalzeichnung von I1'. Sonder-land. — \Vinters Schlaf. — Der Fossor Dio-genes. — Fossor mit Grubenlicbt und Kossor bei der Arbeit. — Otto der Orosse vor der Leiclie semes Bruders Thankmar. Nach dem Gemiilde von Professor A. Baur. — Leo XIII. — Mar.il Kronung. Von Lud\vig Seitz. — SchlusBvignette. — Ueb' imuier Treu' und Redlichkeit. Nach dem Gemiilde von Bruck-Lajos. — Vsako leto izide 18. t. j, vsake .'i tedne I snopič, s krasno oljnato premijo „sv. družina" in ho zamere po 21 kr. snopič naročiti pri vsakem knjigarji, ali pa tudi naravnost pri poštah.
Eksekutivne dražbe.
1.	linija: .'t. Provc iz Dolenje Slivnico v Logatcu. 3. Cviijer ua llrdn. VindlSar iz Straži« v Kranji. 2. Avhcc. iz Podlaga , 2. Krašovee iz Vrhniko, ,'t. Bencina iz Starega trgu, vsi v Ložu. 2. MoSu iz /»potoka, 2. Javornik iz Malo ataro vasi, oba v Ljubljani. 2. \Volf iz Zburo v Mokronogu.
2.	maja: 3. Šolan iz Notranjo gorico, v Ljubljani. .'t. Ktopar iz /apog v Kranji. 2. /oleznik iz Goronjo Kofianc, 2. Sabcc iz Sole, 2. '/nidaršič ir. Huj, 2. Zolo iz Trnja, vsi v Postojni. 2. Au-doljaek iz Kompolj, I. Giluč iz Hrnhano vasi, 1. Pugel ir, Podgoro, I. /nidiufiič h Cesto, vsi v La-iičali. 1. Cerčuk iz 1 Irnalja v Novem mostu. 2. .Jurfiiu iz GalirovSico v /ulični.
Loterij Hk<» Ntevilke 27. aprila. Na Dunaju: 71, 4, 14, 17, (i. V Gradcu: «2, Hit, 25, HI, 21.
Naj primernejše darilce
za
pridne otroke
sto povesti:
1.	llttiiiMili ali /uilii|i tliiefi •Irrii/.nlemn, in
2.	/iiulnji dnevi O^Irja
Knjižici obhegate okoli I KO strani in se dobivate mehko vezani po 30 kr. pri oprav-ništvu ,,Slovencu", ki po želji jireskrbi tudi ličnejše vezanje. Kdor jih naroči deset, dobi eno knjižico po vrlin.	(4)
Najnovejša in najizvrstnejša podoba papeža
Leona XIII7
oljnotis, v veliki obliki, C.H cent. visoka ni 57 cent. široka, v krasnem pravem pozlačenem okviru se dobiva po 15 gld. (ki se zamorejo plačati tudi v treh mesečnih obrokov) pri
Kari TUl-ii,
(il)	knjigarna iu prodajulnlca umotvorov,
inuzikallj in papirja v Ljubljani.