Sirota na materinem grobu.
Po svetu nioram danes, draga mati, ko s snegom mede spet vihar iuleč; doma se huda mačeha hošati in mene videti ne mara več!
Očetu, ki tako me rad imel je,
pa jaz sem zdaj na suetu zadnja stuar,
v gostilnice zahajati začel je,
s kletvino pozno vrača se vsekdar.
Oj, mama, draga moja, zlata mama, naj tudi jaz za tabo priti smem! Kam neizkušena sirota sama podaii hoiem zdaj sevmrazu tem ?! —
Tako uboga deklica vzdihuje, solze grob materini ji krope; dobrotni Bog pa njene vzdihe (u\e in duigne k materi dušico nje. —
Fr. Rojec