AVE MARIA published monthly by The Slovene Franciscan Fathers. Lemont, Illinois in the interest of the Slovene Franciscan Commissariat of the Holy Cross Subscription Price: $2:50 per annum Naročnina: $2.50 lento. Izven U. S. A. $3:00 Management-Upravništvo P. O. B. 608, Lemont, Illinois Editor - Urednik P. O. B. 608, Lemont, Illinois Entered as second-class matter August 20, 1925, at the post' office at Lemont, Illinois, unfler tht Act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at the special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917, authorized on August 29, 1925. Naročite se na "AVE MARIA" ki je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki in porok zvestove katoliški Cerkvi. Več svetih maš se daruje za naročnike našega lista. Najbolj stalna je pa sv. maša, ki se daruje vsako prvo nedeljo v mesecu v naši samostanski cerkvi pri Mariji Pomagaj v Lemontu. Vsak naročnik NAŠEGA LISTA JE PODPORNIK VELIKE MISLI MISIJONSTVA JEZUSOVEGA. ZAKAJ? DOLARJI, KI SI JIH NAMENIL ZA NAROČNINO NAŠEGA LISTA, NISO VRŽENI V KOT. KAMENČKI SO ZA ZGRADBO KRISTUSOVEGA DUHOVNI-ŠTVA. ZATO JE BILA AVE MARIJA USTANOVLJENA, DA BI V GMOTNEM OZIRU PODPIRALA DIJAKE, KANDIDATE ZA DUHOVNIŠKI STAN. TVOJA NAROČNINA JE SEME, KI NAJ NEKOČ OBRODI SAD V VINOGRADU GOSPODOVEM. KOLIKO JE DIJAKOV, KI BI RADI ŠTUDIRALI, PA NIMAJO SREDSTEV. SAMOSTAN V LEMONTU JE TUDI ŠOLA IN VZGOJE-VALIŠČE IDEJALNIM FANTOM, KI SO SI ZAŽELELI SLUŽBE ALTARJA. SEDAJ RAZUMEŠ. NAŠ LIST UTIRA POT TEM ŠTUDENTOM (TO)] l lX \d i LO Julijska štev. 1937- -Letnik XXIX. "cgv Evangeliji v juliju Fra. Martin. SEDMA NEDELJA PO BINKOŠTIH. tem evangeliju svari Jezus svoje poslušalce pred lažnjivimi preroki, ki prihajajo v ovčjih oblekah, v resnici so pa grabežljivi volkovi. To so pač taki ljudje, ki se kažejo vnete in goreče za dobre reči, med drugimi morda tu za vero in Boga, v resnici pa žele svoje pristaše zavesti na stranska pota in jih oslepariti za najdražje, kar imajo. Ta nauk o krivih prerokih je v naših dneh še prav posebno na mestu. OSMA NEDELJA PO BINKOŠTIH. Danes poslušamo priliko o krivičnem oskrbniku. Ta si je pridobil dolžnike svojega gospodarja za prijatelje na ta način, da je njega ogoljufal, dolžnike pa osrečil. Ob koncu prilike opozarja Zveličar poslušalce, da so otroci tega sveta na svoj način razumnejši nego otroci luči. S tem ni rečeno, da je pohvalil krivično ravnanje oskrbnikovo, pač pa je nas vse živo opomnil, da moramo dobro premisliti, kaj delamo in kako, da bo prava modrost vodila vse naše dejanje in nehanje. DEVETA NEDELJA PO BINKOŠTIH. V današnjem evangeliju vidimo Jezusa na višini na nasprotni strani jeruzalemskega mesta. Zazre se v lepoto veličastne slike, ki jc vidi pred seboj, zraven pa pomisli na trdovrat-nost meščanov, ki nočejo sprejeti od Boga poslanega Odrešenika. Ko vidi v duhu vse, kar ima priti nad trdovratno mesto, povzdigne glas in vzklikne: "O, da bi spoznalo tudi ti vsaj na ta svoj dan, kaj ti je v mir!" Ali ne velja ta vzklik za tisoče in tisoče današnjih mest, ki iščejo veselja in zadovoljstva v vsem drugem, samo ne v nauku božjega Odrešenika . . .? DESETA NEDELJA PO BINKOŠTIH. V priliki o farizeju in cestninarju nas Gospod pouči, da ne smemo zaničevati bližnjega, češ, da smo mi boljši od drugih. Bog sodi človekovo veljavo po prati notranji vrednosti. Sodi tudi po priložnostih, ki jih je kdo imel za čed-nostno življenje. Le Bog ve za vse skušnjave in težave, ki tega ali onega srečujejo v življenju. Mi ne poznamo vseh takih okolnosti, zato je najbolje, da se ne prenaglimo s sodbo, temveč se ravnamo po naročilu Zveličarjevem: Ne sodite, da ne boste sojeni . . . Evangelij je resnica, varuje nas grešnih zmot. Nam je pot, nam je vodnica, ki nam kaže pravo pot. Daj, Gospod, nam razsvetljenja, ki v slabosti nas poznaš. Nauk večnega življenja, ti, o Jezus, sam imaš. Nekaj novega P. Bernard. KORAJ gotovo bo večini naših bralcev prinesla pričujoča številka lista Ave Maria popolnoma nove reči. Zato vas s tem prvim člankom želim prav živo opozoriti na te članke in vam krepko na srce položiti, da vse preberete, če le mogoče po večkrat. Kaj pa je tisto novo? Berite ob kratkem takoj tu in več v naslednjih člankih. Ustanovila se je mednarodna katoliška propagandna organizacija, ki bi ji na kratko rekli: Katoliška internacionala. Komaj je ta katoliška internacionala stopila v življenje, je že našla ugoden odmev pri katoličanih vsega sveta. Ta novoustanovljena katoliška internacionala ima uraden naslov: Regnum Christi — Kraljestvo Kristusovo. Regnum Christi kot katoliška internacionala je prejela uradno potrjenje in živahno priporočilo od papeže Pija XI., potem pa že tudi od mnogih nadškofov in škofov. Regnum Christi ima svoj glavni stan in svoje tajništvo sredi naše drage Slovenije, v beli Ljubljani. Ustanovitelj in sedanji predsednik te katoliške internacionale je znani slovenski duhovnik, g. Janez Kalan. Katoliška internacionala izdaja lasten propagandni list, ki mu je ime "Regnum Christi" in so dosedaj izšle tri številke. List "Regnum Christi", po naše "Kraljestvo Kristusovo", izhaja v Ljubljani, je pisan največ v francoskem in nemškem jeziku in se razpošilja na vse strani sveta. List "Regnum Christi" dobiva mnogo pozdravnih pisem in izpodbudnih pozdra- vov z vsega sveta in v zelo različnih jezikih. Pozdravljajo ga prav posebno razni škofje in misijonarji v Aziji in Afriki. Katoliška internacionala s sedežem v beli Ljubljani pripravlja mogočen mednarodni katoliški shod ali kongres Kristusa Kralja v Poznanju na Poljskem. Kongres Kristusa Kralja se ima vršiti pod pokroviteljstvom poljskega kardinala — primasa Hlonda, ki je bil leta 1935 papežev odposlanec na veličastnem evhari-stičnem kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani. Kongres Kristusa Kralja v Poznanju se ima vršiti v zadnjih dneh meseca junija tega leta, torej bo morebiti še zboroval, ko boste vi dobili v roke pričujočo številko našega lista Ave Maria. Berite takoj še naslednje članke! KAJ PRAVI ŠKOF ROŽMAN? Ljubljanski^ škof dr. Gregorij Rozman je večini naših bralcev osebno znan. Zato bo toliko bolj zanimivo brati, kaj on misli o katoliški internacionali Regnum Christi. Glavni sedež katoliške internacionale je v Ljubljani, ki je obenem prestolno mesto ljubljanske škofije. Zato je škof Rož-man, rekel bi, takoj za papežem poklican, da izreče svoje mnenje o katoliški interna cionali. Tretja številka lista "Regnum Christi" prinaša izjavo škofa Rozmana, ki se v slovenskem prevodu takole glasi: Čeprav je katoliška cerkev po svoji naravi mednarodna, bolje rečeno: nadnarod-na, pa kljub temu katoliška mednarodna propaganda nikakor ni odveč. Ko se nasprotniki Cerkve in Boga združujejo v različnih internacionalah, ne smejo katoličani ostati nedelavni in samo čakati, da bo Bog na čudežen način posegel vmes. Bog bo izvojeval svoje zmage potom našega človeškega sodelovanja. Tesnejša in delavna združitev katoličanov vsega sveta je v mnogih rečeh naravnost brezpogojna potreba časa. V vseh tistih rečeh, v katerih smo katoličani zaostali pred drugimi: glede tiska, gledališča, kina (movies) in radia. To so postojanke, ocl katerih izhaja javno mnenje. In reči moramo, da so te postojanke večinoma v l'okah božjih nasprotnikov. Priznati si moramo, da so naše oči zavezane pred temi dejstvi, ako nočemo videti velikih nalog, ki čakajo katoličane v naših dneh. Spričo težkih časov, ki živimo v njih moramo vsi priznati velik pomen gibanja, ki nosi ime Regnum Christi. Kakor vsaka druga dobra stvar, tako tudi to gibanje raste iz skromnih začetkov. Naj bi naraslo z dobrohotnim sodelovanjem katoliških škofov v pravo svetovno silo, ki naj se je poslu-ži božja previdnost za končno zmago Kristusa Kralja! Tako piše in oznanja za papežem naš odlični ljubljanski vladika. Njegove krepke besede gredo s tretjo številko lista "Regnum Christi" po vsem katoliškem svetu. Povsod jih berejo najodličnejši predstavniki katoličanstva — ali naj ravno mi, katoliški Slovenci, ne beremo teh besed našega odličnega cerkvenega kneza? O, berimo jih dvakrat, trikrat, desetkrat in zraven temeljito premišljujmo, kaj nam je povedal naš škof, ki ni samo naš slovenski škof, temuč je postal — gotovo ne brez posebne božje previdnosti — škof katoliške internacionale! KAKO SE JE ZAČELO? Slovenski duhovnik g. Janez Kalan se je že leta in leta trudil, da bi dvignil svoj narod do bolj odločne katoliške zavednosti in aktivnosti. Zdelo se je pa, da ni imel posebne sreče in ne velikega uspeha. Vsaj njemu samemu se je zdelo tako. Pozneje ga je zaneslo preko domačih mej v svet. Koder je hodil, je imel odprte oči za bistro opazovanje. Primerjal je domovino s tujino, tujino z domovino. Gledal je na razmere po svetu zlasti glede stanja katoličanstva. Videl je skoraj povsod, cla katoličanstvo kljub svoji silni notranji moči na zunaj ne pomeni toliko, kot bi pomeniti moralo. Opazil je, kako Bogu sovražna gibanja zvito izrabljajo to navidezno slabost katoličanstva in jo skušajo še bolj oslabiti, da, uničiti z velikimi internacionalnimi organizacijami. Katolištvo je kajpada samo po sebi internacionalno. Njegove notranje sile ne more uničiti nobena nasprotna internacio-nala, ker njegova notranja moč je beseda Kristusova in milost sv. Duha, ki imate obe na vse veke svojo lastno privlačnost in vpliv na duše. V naših časih si stojita nasproti katoliška mednarodna cerkev s svojo notranjo silo in brezbožna internacionala s svojo zunanjo silo. Ali bi ne kazalo katoličanstva tudi na zunaj bolj enotno in bolj mednarodno organizirati, da bi tudi internacionalno in organizatorično predstavljalo več zunanje moči in vpliva? Take so morale biti misli, ki so vstajale iz duše tega slovenskega duhovnika. V takih mislih je moral biti takrat, ko je prijel za pero in napisal novo knjigo v nemškem jeziku: Die Welt fuer Christus — Svet pridobiti za Kristusa! Knjiga je izšla in našla toliko pozornosti med katoličani, ki so razumeli nem- ško branje, cla je bila kmalu razprodana. Hitro so jo začeli prestavljati tudi v druge jezike, pa nam ni znano, v koliko jezikov so jo že prestavili. V svoji novi knjigi "Die Welt fuer Christus" je g. Kalan razložil temeljne misli o potrebi in koristi katoliške internacionale. S knjigo v roki je stopil pred papeža Pija XI. in mu je razodel svoj načrt. Papež je poslušal, razumel, potrdil, blagoslovil--- G. Kalan je šel na delo s pečatom papeževim, sestavil poziv na ves katoliški svet in je izdal klic v kratkih besedah: Katoličani vsega sveta, združite se! Ni bilo treba dolgo čakati na odziv teh besed. Iz raznih dežel in v raznih jezikih so se oglasili možje z enakimi mislimi, čustvi in željami. S pomočjo teh prvih prostovoljcev je bila ustanovljena katoliška internacionala s sedežem v Ljubljani, ki je postala na ta način nekak — drugi Rim! Ali se smešno sliši? P. Bernard. ATOLIŠKA internacionala!? Stvar sama na sebi se morda ne sliši ta- - ko neverjetna, ampak da prihaja iz misli slovenskega duhovnika, ki mu je zraven tega še Janez Kalan ime, in da se je nastanila ravno v Ljubljani — hm! Kolikokrat so že kaj takega rekli ob skromnih početkih marsikatere stvari, ki je pozneje narasla v razsežnost, da je segla do konca zemeljskih mej. Človeška pota niso božja pota, človeške sodbe dostikrat niso božje sodbe. Po daljšem iskanju in obotavljanju se je ustanovitelj odločil za sedež v Ljubljani. Sam je seveda čutil, da se bo premnogim čudno slišala novica o katoliški inter-nacionali, ki prihaja iz Ljubljane, zato je že v prvi številki lista "Regnum Christi" postavil vprašanje in odgovoril nanje: "Ali more iz Nazareta kaj dobrega priti?" Že vera vase in zaupanje vase pomeni v življenju veliko moč. Vera v Boga in zaupanje vanj predstavlja neizmerno več. In o Bogu je zapisano, da izbira majhno in dela iz majhnega veliko. Že s tega vidika naj bo povedano: Mi pa verujemo v katoliško internacionalo v Ljubljani in se nam ne zdi nič smešnega! In imamo še druge razloge, da se nam stvar ne zdi neverjetna. Prvič se sklicujemo na njene dosedanje uspehe. Njena misel se je prijela na odločilnih mestih in je pognala korenine. Poleg svetovnega propagandnega lista, ki ga že izdaja, je organizirala mednaroden kongres Kristusa Kralja. To niso uspehi, ki bi bili samo od danes do jutri. Drugič verujemo v katoliško internacionalo v Ljubljani zato, ker je tako nujno potrebna. Svetovni položaj je do zmeša-nosti zapleten in katoličanstvo po svetu preživlja čudne čase. Samo na sebi ni nič novega dejstvo, da katoliška cerkev stoji pred težkimi, težkimi preizkušnjami. Take in podobne preizkušnje se v njeni zgodovini ponavljajo z večjo in večjo silo, ki se utegne zdeti človeškim očem nepremagljiva. Nekaj novega bi pa bilo, če bi v današnji sili, ki je zadela Cerkev, ne navdihnil Bog svojih ljudi s posebno mislijo, ki je ravno sedaj primerna. Nekaj novega bi bilo, če bi se v vrstah katoličanov samih ne našlo sredstvo, ki ga zahteva čas, sredstvo, ki bo na poseben način prav v naših dneh služilo namenu in delovalo nasproti navalu preganjanja, ki ga Cerkev trpi. V naši dobi, ki je doba internacional, je na mestu ustanovitev katoliške internacionalne propagande. Zlo brezbožnih internacional se bo omejilo in premagalo s katoliško internacionalo. Zato je katoliška internacionala delo božje previdnosti. In mi vemo, da se božja previdnost zelo rada posluži majhnih in neznatnih sredstev, da izvede svoje velike načrte. Kako je že molil nekoč božji Zveličar? "Zahvalim te, Bog Oče nebes in zemlje, da si te reči razodel malim in preprostim ter jih prikril modrim." Iz teh razlogov se nam katoliška internacionala ne zdi prav nič smešna in podcenjevanja vredna, temveč ravno nasprotno. Ravno zato, ker se je pojavila z navidezno tako malenkostnimi sredstvi in se lotila nečesa tako velikega, gledamo v njej delo božje previdnosti. Živela katoliška internacionala v Ljubljani ! Pa vseeno ne bo nič... T- IUDI taki se bodo našli med ljudmi, ki bodo dejali na vse to: Vseeno ne bo __nič! Tudi katoliška internacionala in sploh nobena žavba ne bo več rešila katoliške cerkve! Katoličanstvo se je preživelo, amen! Katoličanstvo je imelo svojo moč, pa je nima več! Katoličanstvo je doživelo polom na vseh koncih in krajih . . . Vsi vemo, da se čujejo in berejo tudi take besede. Večinoma jih ponavljajo sovražniki Kristusovi in to ni za nas nič novega. Takim bi se nam niti ne zdelo vredno odgovarjati. Včasih se pa tudi med dobrimi katoličani najdejo črnogledi, ki jim pridejo na misel očitanja nasprotnikov in se sami zamislijo v to obtoževanje. Ko se ozirajo po svetu, vidijo na la stne oči toliko slabega, dobrega pa vedno rnan j. Krščanska čednost in življenje po veri Zgineva iz javnosti, poganske navade in hudobije se bolj in bolj očitno poveličujejo. In tako pride še vernim ljudem včasih misel : Ali je morda vendar res, da bo Kristusovega nauka počasi zmanjkalo na svetu . . .? Saj ni prvič v zgodovini katoličanstva, da se je svet tako odtujil krščanskemu življenju. Saj so že mnogokrat kričali, da se bliža konec Cerkvi. Saj so že napovedovali skoraj natančno leto njenega konca. Toda vselej se je zgodilo, da je moral svet priznati svojo nezmožnost. Priznati je moral, da ne more sam nič boljšega iznajti za človekovo srečo na zemlji... in se je spet in spet vračal nazaj h Kristusu. Enako se bo moralo zgoditi to pot. In kako bi moglo drugače biti? Zelo resnično jo, kar je dejal na binkoštno nedeljo ogerski kardinal Seredi: "Brez Boga in brez resnic, ki prihajajo od Boga, si človek ne more ustvariti sreče. Človek je šel in je vzel Bogu iz rok moralne zakone. Toda sedaj razjeda dušo človeštva najstrašnejša moderna nemoralnost. Tudi gospodarsko in socialno vprašanje so iztrgali iz rok Bogu ter ga vzeli v svoje roke. Zdaj pa je na svetu toliko pomanjkanja in stiske in toliko socialnega nemira kot ga še nikoli ni bilo. Usodo narodov so tudi vzeli Bogu iz rok in jo začeli po svoje uravnavati. In zgodilo se je, da tolikih za-pletljajev še ni bilo med narodi nikdar ko ravno v naših časih. Vrtoglavo oboroževanje na vseh koncih in krajih izpreminja svet v eno samo veliko bolnišnico za živčno bolne. Narodi se oborožujejo pod pretvezo, da se mora pač izkazati njihova pravica. Toda te vrste pravica ne bo rešila sveta. Namesto človeške pravice je treba iskati božje pravice in resnice, le od nje more priti olajšanje, ki si ga vsi želimo." V teh kratkih besedah je izraženih veliko globokih misli. Svet se pač mora od časa do časa izdivjati in iznoreti, potem šele spozna svojo nemoč. Sicer pa tudi nikakor ni res, da bi bilo danes tako malo krščanske čednosti na svetu. O, v vseh časih je Cerkev znala vzgajati dolgo vrsto zglednih duš, ki so bolj ali manj odsev same božje popolnosti. V vseh časih so živeli resnični svetniki in nobenega dvoma ni, da žive tudi danes. Ako današnji svet napravija vtis, da je vse zakopano v poželjenje mesa in oči in v napuh življenja, da se izrazimo po svetopisemsko, je vzrok v tem, ker je hudobija vedno bolj glasna in zna kričati, dočim je čednost že po svoji naravi bolj tiha in skromna in se rada skriva. Dostikrat se še preveč skriva, vendar svojega velikega vpliva na svet ne izgubi. Pride čas zanjo, da se pokaže njena veljava in njeni sadovi za človeštvo. Čednost je pač božje seme, hudobija pa človeško. Bog ima dovolj časa, ker je večen, in zato božje seme krščanske čednosti dostikrat tiho in počasi deluj?. Človek ima malo časa, zato mora biti glasan in kriči in si hoče z nervozno naglico osvojiti postojanke, ki bi jih rad iztrgal Bogu iz rok. Preden se pa dobro zave, kako nedosegljiv cilj si je postavil, doživlja poraz in polom. Tako si bodo tudi današnje brezbožne internacionale v medsebojnem trenju prej ali slej polomile zobe. Druga drugo bodo tako dolgo uničevale, da same ne bodo vedele, kateri bo prej zapel mrtvaški zvon . . . Za vsako bo ostalo žalostno pogorišče in razkopane ruševine. Katoliška internacionala bo morala morda precej časa bolj na tihem in na skrivnem delovati. Toda v takem tihem delu si bo ustvarila vse potreben pogoje, da bo ob svojem času stopila mogočna na plan in na ruševinah brezbožnih internacional ustvarila nov svetovni socialni red — odrešilno KRALJESTVO KRISTUSOVO! Zastava Kristusa Kralja (Sledeče misli je napisal jezuit Mucker-mann v Rimu in so priobčene v tretji številki mednarodnega lista Regnum Christi. Prinašamo jih v slovenskem prevodu.—Ur.) Čeprav so nasprotniki krščanstva skozi in skozi prežeti z materialističnimi nazori, na skrivaj vendar dobro vedo, da se ne da brez idealizma nič velikega doseči na svetu. Zato tudi oni poudarjajo, da se je treba žrtvovati za njihovo stvar, ki je skozi in skozi brezbožna, pa jo vendar imenujejo sveto! Kažejo na svoje požrtvovalne ljudi, ki jih predstavljajo svetu kot brezprimerne junake v delu za popolnoma prenovljen svet. Razvijajo svoje zastave, katerim se morajo pripadniki brezboštva zapriseči na življenje in smrt. Ali ni vse to resen poziv nam katoličanom, da tudi mi že enkrat javno pred vsem svetom dvignemo zastavo Kristusovo in zberemo okoli nje množice zemlje, ki iščejo moža, da bi ga mogle pozdraviti kot svojega odrešenika? To nalogo bo izpolnil kongres Kristusa Kralja v Poznanju na Poljskem. Zato moramo vsi imeti svoje oko tiste dni obrnjeno tja, kjer se bo vršil ta kongres. Saj veliko pričakuje od njega sam namestnik Kristusov na zemlji, veliko pričakujejo od njega cerkveni predstojniki v vseh deželah, veliko tisoči vernikov, ki se bodo kongresa udeležili. Vsi se vesele tistih dni, ko se bo z novim pogumom razvila zastava Kristusa Kralja in pozvala k sebi navdušene množice. Ta svetovni kongres Kristusa Kralja ie prvi odgovor vsega katoliškega sveta na poziv sv. Očeta Pija XI., ki je pred kratkim opozoril katoličane in nekatoličane na veliko nevarnost za krščansko kulturo, ki i i preti od nesrečnega komunizma. Zapeljane množice, ki so se vrgle v naročje boljševiškega svetovnega voditelj-stva, so danes že na poseben način pripravljene, da poslušajo evangelij Kristusa Kralja. Vsi vemo, v kako usodna nasprotja se je zapletel današnji boljševizem. Ni mogoče, da se svet odreši na podlagi nauka, ki zna samo rušiti, zidati pa ne. Ni mogoče, da bi delavno ljudstvo našlo srečo v ustanovi boljševizma, ki je v Rusiji milijone ljudi spravil nazaj v stanje največje sužnosti. Dobro nam je znano, da je takozvani boljševiški paradiž povzročil več sužnosti, več izžemanja onemoglih delavcev, več solza vdov in sirot, več duhovne stiske in zatiranja ubogih, kot se je kdaj zgodilo pod kapitalističnim sistemom, ki ga tudi mi pobijamo. Naj skuša podkupljeno časopisje še tako molčati o grozotah ruskega boljševizma, nobena sila ni mogla preprečiti, da bi se ne slišali v zadnjo rusko kočo oni strašni streli v takozvanih Trockijevih procesih, s katerimi je Stalin poplačal svoje najstarejše prijatelje za njihovo dolgoletno delo v prospeh svetovne revolucije. Ljudske množice začenjajo spoznavati, da so bile goljufane. Voditelji morajo pri vsakem koraku paziti, da tudi vanje ne prileti krogija, ki je morda že pripravljena zanje. Resnično, življenje v takih okoliščinah se ne more imenovati sovjetski paradiž. amoak sovjetski pekel. Kako se mora dvigati iz src te zatirane množice krik po pravičnosti, in liubezni. o čemer ni slišati več iz ust izžemalcev in morilcev, temveč le v besedah pravičnega in ljubeznivega Odrešenika! Še nekaj drugega je, kar nas napolnjuje z velikimi nadami. Navdušenje, ki ga bo vzbudil kongres Kristusa Kralja, ni tako navdušenje, kot ga rodi laž. Laž se mora že po svoji naravi ogibati resnice, ne sme posegati globlje v skrivnosti stvarjenja, mora ostati na površju in razočarati ljudi. Ni mogoče, da bi kdo rod za rodom krmil z lažjo, prej ali slej mora izzvati v dušah veliko žejo po resnici. Ravno to je vzrok, da se je ruska pro-tibožna organizacija, ki je operirala z o-gromnimi številkami, danes že skoraj podrla. Moskovski ateizem se je naučil, da se s pomočjo v naglici izvoljenih apostolov sovraštva do Boga in božjih reči ne more kaj trajnega doseči. Ruski kmetje in delavci so se naveličali poslušati gramofonske plošče, ki ne znajo nič drugega trobiti, ko dolgočasne izreke svobodomiselcev. Zdaj že vsak čuti, da se tudi svobodna misel končno le od vere redi. Le kaj bi počeli ti * apostoli svobodne misli, če bi res ne bilo Boga, zoper katerega se vojskujejo in od tega boja žive? Tako vidimo, da končno resnično tudi hudič le od božjih reči živi! Agitatorji brezverstva so doživeli na Ruskem odločen polom. Zato je boljševi-ška stranka sklenila, da bo vzela protiver-sko propagando v svoj lastni program in jo vodila s pomočjo šolanih učiteljev. Toda skušajte šolati ljudi z lažjo, šolajte ljudi z naukom, ki je protinaraven, šolajte ljudi z materializmom, ki konča s trockističnimi procesi! Ne bo daleč privedlo tako šolanje! Toda za nas katoličane naj bo vse to vsaj velik nauk, da se mora začeti med nami samimi šolanje v najširšem obsegu. Naša propaganda se mora začeti na široko in se mora vršiti na podlagi idej in znanja. Kako nujno nas pozivljejo papeževe okrožnice k proučevanju socialnih vprašanj, koliko dejstev odkrivaio te okrožnice, dejstev. ki so sama na sebi vredna resnega proučevanja. Kako nas opozarjajo te o-krožnice, da je treba postaviti celotno zgradbo krščanske kulture nasproti celotnemu podiranju, ki ga uči boljševizem! Ob tem kongresu Kristusa Kralja se mora krščanski svet živo zavedati ene resnice: Pri obrambi zoper sovražnika človeškega rodu nam končno ne pomaga ne sila oesti. ne kaka vzvišena ideja tega sveta, ne blesk kovinastega orožja, ne čisti sijaj plemenite kulture — končno nam pomaga 1? živa vera! V boje, ki nas čakajo, moramo iti z vitezi vere! Le tako bomo eotovi, da bo zmaga na naši strani. Le pod tisto zastavo se nam je zbirati, ki ima trdno ob-liubo končne zmage — zastave Kristusa Kralja! Za novo mašo (Rev. Andreju Svetetu OFM. pridigal p. Hugo) ANES, na praznik presv. Trojice, bo slovenska župnija v Forest City zapisaia v svojo zgodovino svoj tretji najlepši dan, svojo tretjo novo mašo. Ali tudi zadnjo? Zaenkrat je tako podobno. In če bo tudi res, nič za to. Župnija je lahko ponosna, da je danes že tretja novomašniška Gloria zadonela v njeni cerkvi. S to častjo se ne more vsaka slovenska župnija v Ameriki ponašati. Za slučaj, da je to res njena zadnja nova maša, je prav, da jo je hotela kar najslovesneje proslaviti. Sicer najlepše in najganljivejše točke ni na tem programu. Ali veste, katera je ta? Ko oče in mati tu pred vhodom v najsvetejše dasta svoj zadnji blagoslov sinu novomašniku, da potem od njega prejmeta njegov prvi posvečeni blagoslov. A vsi vemo, zakaj je morala ta točka izpasti. Oče in mati novomašnika sta že dolgo daleč daleč za gorami večnosti. Pa to naj njemu in nam ne kali današnjega veselja. Saj onadva se naslajata že ob neprimerno lepši rajski gloriji. In li menite, da ne vesta, kaj se danes v Forest City godi? V smislu cerkvenega nauka blaženi v nebesih prav dobro vedo, kaj se ž njihovimi dragimi na tem svetu godi. Ne žalujejo ž njimi, ker tam ni mesta za žalost. Pač pa se radujejo ž njimi. Saj oni gledajo mašništvo sina novomašnika v neposredni žark;. božji luči. Mi ga gledamo le v luči vere. Zato moramo danes mi nje zavidati, ne oni nas. Da bomo pa tudi mi vsaj nekoliko okusili njuno današnje veselje, se hočemo vsaj z lučjo vere kar moč poglobiti v mašniško čast. Premisliti hočemo, kaj je mašnik za bojujočo, kaj za trpečo in kaj za zmagoslavno cerkev. D.'». vam prižgem to spoznanje, ki je vir pristnega novomašniškega veselja, pa potrebujem božjega blagoslova. G. novomašnik, prosim, podeli mi ga. KAJ JE MAŠNIK ZA VOJSKUJOČO SE CERKEV? Z vsakim novomašnikom dobi armada vojskujoče se cerkve novega častnika. Častnik! Že ime samo pove, da je to čast. Častnik armade Kristusove! O, to je še neprimerno večja čast! Po pravici novemu častniku Kristusove armade vzklikamo: Vzvišena je tvoja služba! Da, vzvišena, a tudi odgovorna in žrtev polna, zlasti za Kristusove častnike naših dni. Bili so časi, predragi, ko je bila ta čast, ta služba ne samo z božjega, ampak tudi s človeškega stališča zavidljiva. Ljudstvo, čete armade Kristusove, je bilo svojim častnikom duhovnikom splošno zvesto vdano, jih spoštovalo, jih ljubilo in jim zvesto sledilo. Zavedalo se je: križ je naša zastava, nanjo smo pri sv. birmi prisegli. Če hočemo, da bo zmagovita, moramo z našimi častniki duhovniki roko v roki v boj za njeno čast in zmago. Iškari-jotov te zastave, ki so jo izdajali in pobegnili k njenim sovražnikom, sicer nikoli ni manjkalo, a so bili sorazmerno le redki in njih izdajstvo brezpomembno. Da, v tistih časih postati častnik Kristusove armade, je bilo tudi s človeškega stališča zavidjlivo. A danes ni več tako. Antikristova armada je mogočno narasla. Njene izbrane, številne, dobro oborožene in z divjim bojnim srdom prepojene čete tvorijo izdajice zastave križa. Te je Antikrist poslal v prvo bojno črto. Njihov srd je pred vsem naperjen proti častnikom Kristusove armade, proti duhovnikom. Pač zato, ker se tudi oni na čelu svojih čet bore za zastavo križa. Z divjim bojnim klicem: Udarimo na pastirje in ovce se bodo razkropile, bruhajo ti Iškarijoti na Kristusove častnike duhovnike bombe in granate zasmehovanja, zaničevanja, opravljanja, obrekovanja, da bi jih diskreditirali. O, v takih razmerah, ko si v orjaškem boju na življenje in smrt stojita nasproti Kristusova in Antikristova armada, postati častnik Kristusove armade, s človeškega stališča ni zavidljivo. Stopiti v službo oltarja z zavestjo, da se bo božajoča pesem: Novomašnik, bod' pozdravljen! kmalu prelila v žgočo: Proč ž njim! Križaj ga! Njegova kri naj pride nad nas! to je žrtev, dragi moji. Zato pa tisti, ki se kljub temnim razmeram in še temnejšim izgledom za bodočnost, oklenejo duhovskega stanu in postanejo Kristusovi častniki, zaslužijo tem večje priznanje. S tem pokažejo, da ne iščejo lagodnega in komodnega življenja, ampak Kristusa in tega križanega. In zveste Kristusove čete na dan nove maše lahko dva- krat veselo poje: Novomašnik, bod' pozdravljen! Kajti vsaka armada brez zadostnih častnikov je izgubljena. Seve, tudi častniki brez zvesto vdanih čet so izgubljeni. Ne pozabite tega, predragi, to zadene vas! Danes je Kristusova armada pred Antikristovo marsikje na umiku. Ne po krivd: častnikov, duhovnikov. Vsaj ne samo po njihovi krivdi. Tudi po krivdi čet vernikov. Premalo katoliške zavednosti, premalo solidarnosti je md njimi. Neki škof je dejal, da predstavljajo spečo, ne vojskujočo se cerkev. Jam-rajo še, kritizirajo, zabavljajo, revoltirajo — vsak hoče biti komandant. Potem kajpada ni čuda, če zastava križa ni na zmagovitem pohodu, ampak na umiku pred organiziranim in discipliniranim sovražnikom. Gotovo, duhovnik ne neha biti človek s človeškimi slabostmi. A prav tako gotovo je, da je po svojem dostojanstvu in po svojem zvanju mož božji, Mojzes svoje čete. Kot takega ga mora četa spoštovati, ljubiti, mu slediti, biti ž njim enega duha, enega srca za skupno sveto stvar. Ko bi vsak častnik-duhovnik poveljeval taki četi, bi sovražnik kmalu zatrobil k umiku. Predragi! Nova maša je dan, ko se naj tudi bojevniki in bojevnice znova zavedo svoje prisege zastavi križa. Lepšega daru novomaš-niku ne morejo pokloniti kot obnovo te prisege. V starem kraju ga na ta način obdarujejo. Tam mu mesto blazinice poklonijo križ. Častnik Gospodov! Tvoj meč bo križ in tvoja zastava bo križ. Križ pa je tudi naša zastava. Pod njo hočemo skupno v boj za njeno čast in slavo in zmago. Ti kot naš poveljnik pred nami, mi tvoji bojevniki in bojevnice za teboj. S četami takega duha bodo poveljniki Kristusove armade ne le zaustavili prodiranje Anti-kristove armade, ampak jo tudi zloniili in pognali v beg ter zmagoslavno zapeli: Kristus zmaguje, Kristus kraljuje, Kristus vlada! KAJ JE MAŠNIK ZA TRPEČO CERKEV? Za trpečo cerkev v vicah je mašnik najboljši advokat. Za mnoge pravda življenja šc ni končana, ko jim ob grobeh zapojo; Človek, glej dognanje svoje! V vicah morajo zoreti za končno zmago. Verska resnica je, da jim to zmago lahko vsi pospešimo s svojimi molitvami in žrtvami. Verska resnica pa je tudi, da ju mašnik njih najuspešnejši advokat potom sv. maše, ki jo zanje daruje. O, vse nekaj drugega je sv. maša za duše v vicah kot so naše molitve in žrtve. Gotovo nihče prisrčneje ne moli za duše v vicah, kot moli dober nedolžen otrok za svojo najdražjo rajno mamico, da bi skoraj gledala Boga, o katerem mu je vedela toliko lepega povedati. Pa tudi nobena zgolj človeška molitev za duše v vicah ni tako uspešna kot njegova. Njegovo nedolžno srce in čiste ročice, ki jih dviga k Bogu, delajo Bogu silo. Vendar, kaj je celo ta molitev angela v mesu v primeri z mašnikovo v isti namen? Saj on ne dviga samo posvečenih rok k Bogu. V rokah drži žrtev neskončne vrednosti, božje Jagnje. To dviga k Bogu v zadoščenje njegovi neskončni pravici. Pri sv. maši se srečata neskončna pravica in neskončno zadoščenje. Zato mi niti razumeti ne moremo, s kolikim zaupanjem zro duše v vicah v dvignjene maš-nikove roke z božjim Jagnjetom v njih. Sa; se vsaka sv. maša tudi zanje daruje. Še v večjo tolažbo jim je pa, če mašnikove roke to božjo žrtev prav zanje darujejo. Radi tega je vsaka nova maša še lepši dan za trpečo nego za bojujočo se cerkev. Najlepši dan pa je seveda za trpeče duše novo-mašnikovih dragih. Saj vedo, da se bodo njegove roke z božjo žrtvijo poslej vsak dan dvigale k Bogu s prošnjo, naj jih skoraj vzame k sebi. Nobena žrtev se tako bogato ne rentira in obrestuje, ko žrtve doprinešene za bodočega novomašnika. Glejte, to je mašnik za trpečo cerkev. KAJ JE MAŠNIK ZA ZMAGOSLAVNO CERKEV? Za zmagoslavno cerkev v nebesih je mašnik najuspešnejši mirovni sodnik. O, dragi, zagonetna stvar je človek! Pravi pravcati nič v primeri z neskončnim Bogom. Pa se vedno pravda ž njim. Svojega edinega Sina mu je poslal, da ga reši iz trde sužnosti satanove, v katero se je bil prodal. Drago je stala božjega Sina ta človekova svoboda. S svojo krvjo jo je plačal. Pa mu človek še ne verjame, da mu dobro hoče, da ga ljubi. Še vedno revol-tira proti njemu kot svojemu najhujšemu sovražniku. Gore greha, katerih vsak je upor proti Bogu, je nakopičil, odkar je njegova iz ljubezni prelita kri močila zemljo. In te gore greha še vedno rastejo v naravnost nebotične višine. Danes je ta človekova revolucija proti Bogu zavzela naravnost satanski značaj. Grešil je človek vedno. A na tako grozoten način in v taki meri kot danes še nikoli. Bogokletna usta, pero, tisk, čopič in dleto, vse, vse, kar si morete misliti, je brezbožni in protibož-ni svetovni komunizem udinjal za strahotno sramotenje in izzivanje Boga. Bog pa molči. Verni ljudje se že dvomeče sprašujejo, kako more kaj takega dopustiti. Brezbožni so potrjeni v svoji zmoti, da Boga sploh ni. Kajti če bi bil, pravijo sami, bi tega ne dopustil. On pa tudi na to molči. Ob Noetovih časih je poslal nad grešni človeški rod vesoljni potop. Pa tedanji rod se je samo od njega obrnil in se vrgel v blato počutnosti. Sedanji brezbožni rod se je pa s satanskim sovraštvom obrnil proti Bogu. On pa na vse to molči. čenih rok, ki bodo vsako dnevno uro dvigale isto nekrvavo žrtev k njemu, ki ga bo prosila in rotila: Kyrie eleison, Christe eleison! Gospod usmili se! Kristus usmili se! O da, predragi! Ko bi duhovnikov in sv. maše ne bilo, človeštvo bi bilo že zdavnaj nanovo izčrpalo božjo dobroto in usmiljenje in izzvalo nastop njegove neskončne pravičnosti. Že zdavnaj bi bila zažvižgala preko oholih človeških glav krvava šiba božja radi revolucije proti njemu. Samo duhovnik-mašnik jo zadržuje. Človek odreka Bogu dolžno čast. Sv. maša kot častilna daritev neskončne vrednosti mu jo tisočkrat nadomešča. Človek odreka Bogu zahvalo za toliko dobrot, s katerimi ga obsiplje, sv. maša kot zahvalna daritev neskončne vrednosti mu jo tisočkrat lepše poje. Človek odreka Bogu zadoščenje za svoje vne- Rev. Frank Srebernak NOVOMAŠNIK REV. FRANK SREBERNAK. Za nazadnje je prihranil starešina v Kani Galilejski najbooljše vino, letošnje novomašni-sko leto pa novomašnika Dev. Franka Sreber-naka v Detroitu. Gotovo to pomeni, da je de-troitski novomašnik — najboljša roba! Bog živi njena in njegove! Novo mašo je zapel 20.; junija v cerkvi sv. Janeza Vianeja v Highland Parku, Mich. Velik dan za vso detroitsko naselbino, posebno pa za novomašnikovega očeta, štiri brate in eno sestro. Mati — kdo v Detroitu se ne spominja te velike trpinke? — se raduje sinove nove maše v nebesih. Naš list se z vsem srcem pridružuje vesm čestitkam, ki so bile ob tej slovesni priliki izrečene! Zakaj molči? Mar zato, ker je obljubil, da ne bo več s potopom končal človeškega rodu in mu je v potrdilo prižgal mavrico? Ne rečem, da ne zato. Zvest je v svojih obljubah. A vprašam dalje: Zakaj je pa tako obljubil? Zato, ker je v dalji videl Kalvarijo in tam visečo krvavo spravno žrtev svojega Sina. Zato, ker je za Kalvarijo videl tisoče in tisoče posvc- bovpijoče grehe, sv. maša kot zadostilna daritev neizmerne vrednosti mu ne samo malo, ampak dostojno in sorazmerno zadošča zanje. Človek v svoji oholosti govori Bogu s kraljem Ahacom: Ne bom prosil! Ničesar te ne bom prosil, ničesar ne potrebujem od tebe. Sv. maša kot prosilna daritev neskončne vrednosti tisočkrat uspešneje prosi za vse, kar potrebuje človek za dušo in telo. Ko bi duhovniške roke omahnile, ko bi prenehale dvigati pri sv. maši to božjo žrtev, potem gorje svetu! Duhovniki so tedaj najuspešnejši mirovni sodniki med Bogom in zmagoslavno cerkvijo ter revolucionarnim človeštvom. * * Ali zdaj vidite, predragi, kaj je duhov-nik-mašnik za vojskujočo se, trpečo in zmagoslavno cerkev? Častnik je za bojujočo, advokat za trpečo in mirovni sodnik za zmagoslavno cerkev. Kdor ga gleda v tej luči, ta ga mora častiti, spoštovati in ljubiti. Kdor ga gleda v tej luči, ta na dan kake nove maše šele prav občuti sladkost naše prelepe pesmi: Novomašnik, bod' pozdravljen, od Boga si nam poslan! Ljudstvo moje! V tej luči so gledali duhovnika naši verni dedje. V tej luči ga glej tudi ti. Spoštuj in ljubi svoje duhovnike! Hodi po potih, ki ti jih kažejo oni. Ne boj se, da bi ta pota ne bila prava. Duhovnik je drugi Kristus. To velja o Kristusu: Jaz sem pot, resnica in življenje. Kdor hodi za menoj, ne bc hodil po temi, marveč bo imel luč življenja. In zdaj je čas, da dam zopet novomašniku besedo. Saj vidim, da že komaj čaka, da bi prvič slovesno poklical božje Jagnje na oltar. Toliko mu ima povedati. Zahvalil bi se že rad za veliko milost, da je postal drugi Kristus. Rad bi se že oddolžil tistim, ki so mu kakorkoli pomagali do te časti. Svojim rajnim staršem, ki so pri Bogu molili zanj. Svojemu bratu duhovniku, ki mu je kazal pot in ga dnevno priporočal Velikemu Duhovniku, ko ga je držal v roki. Svojim ostalim bratom, sestram in sorodnikom, ki so mu bili v pomoč. Svojemu očetovskemu varuhu, ki mu je tako skrbno nadomeščal starše. Svojemu duhovnemu očetu in materi, ki sta ga za ta praznik tako lepo oskrbela. Za vse bi rad poprosil: Gospod, povrni jim stotero z večnimi darovi! Pa tudi svojega rojstnega Forest Cytija ne bo pozabil, da bi zopet nanovo zaživel in potem še kako novo mašo doživel. Tako, g. novomašnik, pristopi zopet in za-Poj nam Credo, ki je podlaga naše časne in večne sreče! Amen! REV. JOHN PLEVNIK, župnik pri svetem Jožefu v Jolietu, je praznoval 20. junija štiridesetletnico mašništva. Naš list se pridružuje vsem čestitkam in dobrim željam, ki jih je slavijenec ob tej priliki preje). Premisleka vredno!!! ŠTEVILKI 111 "Amerikanskega Slovenca" z dne 10. junija tega leta beremo v angleškem delu besede, ki so vredne, da bi se vsi naši katoličani ob njih globoko zamislili. Napisal jih je neki "Observer". Kdorkoli je mladi mož, naš list mu izreka iskrene čestitke. Takole je zapisal pod naslovom: "Militant Catholics": "Prišel je čas, da postanejo katoliška društva nekaj več ko samo zavarovalne in družabne organizacije. Seje krajevnih društev morajo biti več ko samo prilike, da se sestanejo razne klike in da pride do besede ujedljiva kritika. Framasoni so tudi bratska (podporna) organizacija in vendar prihaja največ nasprotovanja proti Cerkvi ravno iz framasonskih društev. Mogoče naše slovenske katoliške organizacije ne morejo biii močna obramba zoper mednarodnega sovražnika krščanstva, lahko pa bi bile silna moč zoper protikrščanske elemente med nabim lastnim narodom." V originalu: ''The time is here when Catholic lodges must become more than just mere insurance and social societies. The meetings of local branches must be more than just mere occasions where cliques gather and carping criticism prevails. Masons are fraternal organizations and yet the greatest part ol opposition to the Church comes from masonic sources. Perhaps our Slovenian Catholic organizations would not be a powerful factor against international enemies of Christianity, but certainly they would be a tremendous force against anti-Christian elements among our own people." Pogrebni govor (Ob krsti Rev. Shusterja, govoril P. Bernard.) EDNO manj je na svetu takih, ki jim gre naslov: Njegovo ali Njeno veliča-stvo. Svet si je sam napravljal razna veličastva in svet jih s precejšnjo naglico tudi zopet odpravlja. Vedno manj je voljan, klanjati se pred njimi. Otalo pa je in ostalo bo na svetu eno veličastvo, ki ga svet ni napravil in ga tudi odpraviti ne more: veličastvo smrti. Odločeno je človeku enkrat umreti . . . Odločeno je. In ta odločba ni uredba sveta, od višje, nadsvetne sile je tako odločeno. In sestra smrt, kakor jo tako lepo imenuje sveti Frančišek, hodi po svetu kot poslanka božja in nihče se ne more ustavljati njenemu pova-bilu. In te dni je sestra smrt posegla v vašo sredo in povabila s seboj enega, ki ste ga vsi ljubili in spoštovali, in nič drugega ne moremo, ko klanjati se njenemu veličastvu, veličastvu smrti. Fred očmi veličastva se skuša človeški jezik zbrati, da govori posebne besede, slovesne Mi smo že dolgo prekladali take in podobne misli po svojih glavah. Toda kako priti našim društvom do živega in jim to dopovedati.' ifri nas katoličanih je sploh ena velika napaka: Imamo aparat, vse boljši in pripravnejši kot je na razpolago našim nasprotnikom. Zadovoljni smo pa samo s tem, da aparat imamo, če tudi DELA IN ZARES DOBRO FUNKCIONIRA TA APARAT, za to se vse premalo menimo. "Observer" v Amerikanskem Slovencu je zadel v živo in že samo zavoljo teh besed je vredno, da je Amerikanski Slovenec začel s svojo angleško pisano prilogo. Nam so te besede vzete iz duše in bomo o njih pisali o prvi priliki več. Voditelji katoliških organizacij in krajevnih društev naj bi jih prebrali po trikrat in jih premislili po desetkrat ! in resne besede. Kako naj se zbere in ugladi naš jezik, da bomo govorili primerne besede REV. JOSEPH SHUSTER, ki je samo po enoletnem delu v vinogradu Gospodovem umrl v CIcvelandu dne 29. maja in je bil pokopan 2. junija iz cerkve sv. Avguština. R. I. P.! pred veličastvom, pred katerim stojimo, pred veličastvom smrti? Ko se zavedamo, da je veličastvo smrti odsev božjega veličastva, bi nas moralo kar skrbeti, če bomo zmožni najti prave misli in primerne besede in ne bomo govorili preveč človeškega, zemeljskega in posvetnega jezika.. Saj je smrt mladega in toliko obetajočega duhovnika, kot je bil rajni Father Jožef Shuster, nekaj tako pretresljivega, da kar izziva človeško, zemeljsko govorico, da bi dala duška čuvstvom in tresljajem ubogega srca, ki je tako tesno spojeno z vsem pozemelj-skim in se tako težko dvigne do nadsvetnih višav in se tako plaho ustavlja pred veličastvom duhovnih reči. Smrt — kruta smrt, nemila smrt, jo imenuje zemeljski jezik — je povabila Fathra Jožefa s seboj v takih okoliščinah, da se človeško srce z začudenjem, z grozo in pretresljivo žalostjo ustavlja ob njej. Zakaj je moral umreti ta mladi mož, ta komaj posvečeni duhovnik, ta vneti delavec v vinogradu Gospodovem, ta ljubeči in ljubljeni sin blage matere, ta tako miljeni brat, ki je bil ponos in sreča peterih bratov in treh sester? Zakaj je bilo treba, da je morala utrpeti tako škodo katoliška clevelandska škofija in še prav posebno katoliško slovensko ljudstvo, ki je z vso gotovostjo upalo, da pride dobri Father Jožef prej ali slej v njegovo sredo past neu-mrjoče duše njegovih sinov in hčera in zalivati njihovo duhovno rast z evangelijem oznanja-nim v mili materini besedi? Čemu vse težke študije skozi toliko let, čemu njegovo poslanje na univerzo v Insprucku, čemu njegovi vsakoletni izleti v domovino staršev, kjer se je dobro seznanil z jezikom in navadami naroda, da bi mogel biti kot duhovnik starim in mladim vsem vse. Ali je zaslužilo slovensko katoliško ljudstvo v Ameriki, da ga doleti taka izguba? Ali je zaslužila fara sv. Lovrenca, ki rada posveča svoje fante in dekleta službi Gospodovi, da mora peti Libera njemu, čigar prva slovesna Gloria še ni popolnoma izzvenela v srcih njenih ljudi? Ali je zaslužila ta silni udarec blaga Shusterjeva družina, zlasti dobra mati, ki je junaško in brez kompromisa med Bogom in svetom dala življenje desetorici otrok v trdnem zaupanju, da bo že Bog za vse poskrbel ---? Čerr.u in zakaj in še: zakaj in čemu — glejte, kako narekuje sto in sto vprašanj ob taki priliki človeški zemeljski jezik! Vsa taka in podobna vprašanja se končno zlijejo v pretresljivo tožbo izmučenih src: Mi smo pa upali, o, mi smo pa upali . . . sedaj pa . . . Toda stojte! Ali niso te besede zapisane nekje v sveti knjigi, kjer beseda božja razlaga pomen poseganja božjega v človeško dejanje in nehanje? Kako je že bilo? Da, po smrti Odrešenikovi so učenci v silni žalosti in pobi-tosti stikali glave in so si s pridušenimi besedami tožili: Mi smo pa upali . . . sedaj pa je že tretji dan, odkar je mrtev naš ljubljenec . . . In so povešali glave in jim je srce krvavelo in so se jim solzile oči. Toda, dragi moji, ali sveta knjiga ostaja pri tej tožbi, pri tem obupnem razpoloženju, ali nima ničesar povedati, kar bi dvignilo pogum, kar bi prineslo kapljico svetlega upanja v to človeško pobitost in potrtost? O, da! Ali ni stopil mednje Gospod sam, nepoznan sicer v prvem hipu, vendar ves resničen in sočuten in poln razumevanja in je vzkliknil: O vi, ubogi ljudje, kako počasna in trda so vaša srca, da bi razumeli napovedi in prerokbe! Podobno stopa pred nas ob takihle prilikah, ki so kakor mejniki v našem življenju, ko se zalotimo pred obličjem sestre smrti in se moramo hočeš nočeš klanjati njenemu veliča-stvu in ne vemo vselej, kako bi držali misli svojih src in besede svojih ust v mejah, ki so takim prilikam primerne. Stopa pred nas in med nas in nam narahlo očita in nas opominja: O, vi, ki imate počasna in trda srca za razumevanje — ali ste že spet pozabili, kar sem izjavil nekoč Marti, sestri Lazarjevi: Jaz sem življenje in vstajenje, kdor vame veruje, bo živel, četudi je umrl--— •> In naša srca odgovarjajo: da, Gospod, to verujemo, saj smo tvoji vdani verniki, saj vemo, da moramo pri tebi ostati, kam naj gremo drugam, zakaj le ti imaš besede večnega življenja. Vendar, Gospod naš in Učenik, ali bi ne mogel tale naš dragi človek umreti za vstajenje in življenje prav tako lahko čez petdeset let, kakor je umrl danes. Saj veš, Gospod, kaj nam je v mislih, saj čutiš, kako človeška so na-ša srca kljub tvoji neposredni bližini med nami? In sedaj nam odpira Gospod drugo stran svete knjige in nam kaže s prstom vrstico, kjer je pisano: Moje misli niso človeške misli, moje sodbe niso človeške sodbe . . . Človek vidi v obličje, Bog pa v srce, z drugo besedo: človek gleda in vidi in sodi po zunanje, Bog pa po notranje in ta notranjost ostaja človeku le prepogosto prikrita. Ali naj vendarle skušamo svoj zemeljski in tako zelo človeški jezik dvigniti na višino tiste zbranosti in izbranosti, ki je primerna spričo veličastva krščanske in celo duhovniške smrti ? Ali ni morebiti takale božja misel in božja sodba ob tej uganki, ki tako živo pred nami stoji? Tako vsakdanje gredo današnji ljudje mimo veličastva smrti, da jih pretrese morda le za hip, potem pa gredo nemoteno dalje po svojih posvetnih potih. Kaj pa, če bodo vendar le malo globlje pogledali in pomislili ob takole posebno pretresljivi smrti kot jo imamo danes pred seboj? In dalje: Toliko se današnji svet zanaša na svoje lastne zmožn osti in je tako poln zaupanja v sebe samega — tako rad pa pozablja na častitljivi stari pregovor: Človek obrača, Bog obrne. In je zavoljo tega tako malo voljan prinašati Bogu prostovoljne žrtve in nič bolj pripravljen prenašati one žrtve, ki jih Bog sam v svoji neskončni Previdnosti odločno nalaga in zahteva. In še: Ali se ne dvigajo po svetu glasovi, in odmevajo tudi v vrste slovenskih ljudi, glasovi in mnenja, ki odrekajo duhovniku čast in mesto in veljavo, ki mu gre po misli božji in po sodbi božji? Morebiti bo to ali ono zapeljano srce vendar nekoliko pomislilo spričo veličastva mladostne duhovniške smrti, kaj pomeni duhovnik Kristusov ljudstvu božjemu . . . Take in podobne, dragi moji utegnejo biti misli božje in sodbe božje ob dogodku, ki je za nas tako žalosten in tako globoko pretresljiv. Morda je še vse kaj večjega in še vse kaj globljega, kar nam niti na misel ne pride. Uklonimo se tem mislim in naredbam božjim z vso dušo in imejmo v teh dneh pred očmi veliko resnico: Jaz sem vstajenje in življenje. Ne pozabimo, da se je zgodilo s pripuščenjem in po naredbi očetovske božje ljubezni, kar se je zgodilo. Verujemo, da veljajo rajnemu Fa-thru Jožefu znane besede: Prav, dobri in zvesti služabnik, ker si bil v malem zvest, boš čez veliko postavljen. Kljub temu ne pozabimo, da hoče Bog našega sodelovanja tudi pri plačilu, ki ga je pripravil rajnemu Fathru. Če ne zavoljo njega samega, zavoljo nas hoče, da kličemo k njemu za usmiljenje in očetovsko naklonjenost do duše, ki se je morala ločiti od še tako mladega telesa. VEČNI POKOJ NJEGOVI DUŠI! Nenadoma je izgubila svojega skrbnega pastirja župnija sv. Barbare v Bridgeville, Pa. V ponedeljek, 31. maja, proti večeru je izdihnil svojo blago dušo ondotni župnik REV. ALBIN MODER. Bolehal je že dalje časa, vendar ni nihče mislil, da je poslanka božja tako blizu. Rajni gospod je bil skoraj 25 let župnik pri sv. Barbari. Župnija se je težko vživela v misel, da ga nima več v svoji sredi. Pogreb se je vršil v četrtek 3. junija iz cerkve sv. Barbare na pokopališče v Sharps-ville. Tam počiva sedaj dobri duhovnik blizu svojih staršev. Velika je bila udeležba pri pogrebu in mnoge molitve so se izlivale pred prestol Najvišjega. Tudi zanaprej ga ne smemo pozabiti v gorečih molitvah. Večni bodi plačnik rajnemu za vsa dobra dela, njegovim sorodnikom in osiroteli župniji pa iskreno sožalje! Naj bo torej naša najiskrenejša molitev med svetimi mašami, ob prejemanju svetih zakramentov za rajnega, sploh ob vsaki naši misli in ob vsakem našem spominu nanj: Večni pokoj daj mu, o Gospod, in večna luč naj mu sveti! Amen! NAŠ ROMARSKI SHOD V IMESECU JULIJU. Drugo nedeljo meseca julija, t. 1. dne 11. julija, bo pri nas v Lemontu glavni letošnji romarski shod. Obhajali bomo srebrni jubilej našega frančiškanskega komisarija-ta. Dopoldne bo ob 11. uri slovesna sv. maša naših treh letošnjih novomašnikov s primerno pridigo. Popoldne ob 3. uri bodo slovesne litanije Matere božje. Dopoldanska kakor popoldanska pobo-žnost bo v slučaju lepega vremena na hribu pri groti. K obojni pobožnosti vas Vse rojake najlepše vabimo. Oo. frančiškani. j BELA VRANA j j Povest. — Spisal P. Bernard. j i_________________________________________________________i Sedmo poglavje. "SESTRE". — ŽENIN IN NEVESTA. ■giATHER Sam je oznanil novo sejo za i u dekleta Marijine družbe. Dostavil je: sU* "Draga dekleta, izredna sejai je to. Prav gotovo pridite vse! Povedati vam imam zelo vesele reči in sem trdno prepričan, da boste žalostno sejo pretekle nedelje takoj pozabile." Med mladimi je zašumelo po maši: "Na|črt za zabavo nam bo povedal!" "Prijelo ga je, kar je na zadnji seji izvedel!" "Tinca, nisi zastonj govorila!" "In ve se niste zastonj cmerile . . ." "Ali prideš? In ti menda tudi." "Pridemo, pridemo, pridemo . . ." In res so prišle. Trikrat toliko ko preteklo nedeljo. V pričakovanju so jim žareli cvetoči obrazi. Father Sam je prišel in že pri vra,tih pozdravljal : "Bog vas živi, dekleta! Izredno sem vas vesel. Pozabimo, kar je bilo. Sam sem nekoliko kriv, da se je zadnjič tako narobe končalo . . ." Dekleta so požirale besede. Zdaj zdaj bo naravnost povedal in nam naročil, da nabrusi-fno pete . . . In je Father navdušeno nadaljeval: "Nisem poskrbel, da bi vam zadostnega, dela naložil. Mlad človek mora imeti misli v pomembnih rečeh, potem mu ne rojijo prazne marnje po glavi . . ." Dekleta v mislih: "Ali ni nekam nevarno zasukal . . .?" Father z vznešeno besedo: "Nekaj imenitnega, dekleta, vam danes povem! Nad sto otrok, morda sto in še pol, pride te dni h katekizmu na novo. Nekaj čez sto jih že hodi od prej. Vse za birmo čez leto in dan. Kako naj sam vse to število učim? Mnogo pomoči potrebujem. Dekleta, iz vaših vrst kličem pripravnih pomočnic. Vsak dan bo v raznih oddelkih pouk. Vse seveda/ ne boste mogle učiti. Kolikor se vas bo prostovoljnp javilo, vam bom razdelil oddelke. Drage moje, ali ni to veličasten farni napredek? Najprej otroke dobimo, potem bodo cele družine prišle!" Oddahnil se je in pogledal, kako so se prijele besede. Pa je bil preveč vznesen sam v sebi, da bi mogel opaziti veliko razočaranje na cvetočih obrazih . . . Vendar se je med razočaranje tudi začudenje mešalo. Doma so dekletom venomer govorili, da se Father Sam zastonj trudi med pristaši Rdeče Zvezde. Naj jih pri miru pusti in med nami prijateljev išče! Tako pa tam nič ne bo in nam se bo še bolj zameril ... To so bile misli in besede dobrih faranov. Dekleta so enako verjele. Zdaj pa tako velika novica o stotini novih otrok! Gotovo iz hiš, ki so Rdeči Zvezdi zapisane . . . Torej ljudje vendar ne vedo vsega . . . Ta)ko je šlo po glavi dekletom in nič niso rekle. Še Tinca ni imela nič besed na jeziku, čeprav jo je razočaranje grizlo v dno duše župnikov uspeh je stal kot stena med njim in njo. Ni našla besede, da bi si upala podreti steno na mah. Kadar takega upanja ni bilo, je Tinca rajši molčala. In v misel se ji je vrtalo vprašanje: "Kaj, če ima Father nazadnje le prav...?" In ko je Tinca molčaJa, je bilo to znamenje za vse druge: Dekleta, zdaj pa le jezik za zobmi! Tako je Father Sam brez ugovora dalje razpletal: "Vaš molk, dekleta, mi je toliko kot zagotovilo, da; ste me prav razumele in ste mi vse > na ponudbo. Pa bom takoj danes najbolj voljne izbral. Drugim bom prihodnjič kaj lepega dela naložil. Imamo v fari siromake, ki nihče nanje ne misli. Imamo ljudi, ki bi radi bra|li knjige in liste, pa nimajo dobrega branja. Zakaj bi Marijina družba ne ustanovila primerne knjižnice? O misijonarjih v poganskih deželah sem vam že mnogo govoril. Zakaj bi ne mogle tudi zanje kaj storiti in njihove siromašne gojence? S podpiranjem misijonov v tujih in neznanih deželah se prekrasno vzbuja v človeku socialni čut. Sploh je vse polno na svetu prilike za dobra dela. Pa o tem in takem drugič kaj več. Nocoj je najbolj potreb- no, da se takoj za| pouk v katekizmu pripravimo. Rad bi, da bi take takoj malo dalje ostale tu, ki bi hotele precej začeti med otroci. Vas bom nekoliko natančneje seznanil s tem delom. Pomenite se nekoliko med sabo, bom spet med vami čez petnajst minut." Same so ostale in zdaj je zašumelo kot v panju. Največ se jih je okoli Tince nabralo. Različne besede so padle, dokler ni Tinca moško odločila: , "Jaz se kujala ne bom. Dobro delo je le. S Fathrom potegnem.'" Tiste, ki niso bile z njo ene misli, so si grizle ustnice, rekle pa niso nič. Tina je imela velik vpliv. Šestnajst jih je ostalo ob njej. Father Sam se je vrnil in takoj začel učiti bodoče ka-tehistinje. Precej dolgo v noč jih je držal in nobena se ni dolgočasila. Takoj so se ogrele za svoj novi poklic. Še lepše je bilo, ko so kmaju po tistem večeru nastopile prvikrat službo. Za celo šolo se je nabralo otrok. Cerkev, zakristijo in fa-rovž — vse prostore so napolnili. Dekleta — "sestre" jim je Father dejal — so imele skupine po deset do dvajset otrok. Dobro je šlo. župnik je hitel od skupine do skupine in se pri vsaki nekoliko pomudil. Malo je poslušal, malo sa|m posegel vmes. V naglici je zgodbico povedal, da bi si hitreje pridobil mladino. In res so ga otroci takoj radi imeli. Tiste dni je bilo po fari veliko govorjenja. Ljudje so ugibali na levo in desno, pa si niso mogli prikriti, da je njih župnik vreden občudovanja . . . * * Tudi protestante je vabil Father Sam na pouk, da bi jih pridobil za pravo Kristovo stajo. Že več se jih je oglasilo pri njem. Med njimi postaven mladenič z izbrano neveste. Ona stara gospa iz sosednjega mesta ju je bila k njemu poslalai. Izvrstno sta se učila. Dan prvega svetega obhajila je bil že določen, za njim takoj še poroka. Tako lepa slovesnost, čudovit dan za mlada človeka, pa nič manj lep za Fathra Sama. Teden pred odločenim dnevom je prišel ob nenapovedani uri ženin z nevesto. V zadregi sta bila. "Father, veliko željo imava." "Na dan ž njo, mlada človeka! Beseda nima kosti." "Ali mora biti poroka, na vsak način v vaši cerkvi?" "Na vsak način ... v naši cerkvi ... to ravno ne . . . Ampak .jaz bi mislil, da se samo po sebi razume . . ." "Vidite, ona stara gospa, ki jo poznate, najina daljna sorodnica, naju močno spravlja v sosednjo župnijo. Tam je zdaj zapisana v faro in njeno srce na oni cerkvi visi . . ." "Bi se dalo narediti, seveda. Pa mi bo močno hudo, če ne bosta pri nas poročena. Saj ona tlobrai gospa lahko sem pride." "Gotovo, Father. Pa je tako s to rečjo. Kadar smo skupaj, nama veliko govori o hiši božji. In res sva tudi midva začela ono cerkev rada imeti. Kakor v majhnih nebesih je človek v njej. Nič ne rečem, cerkev je cerkev. In vendar ni vsaka cerkev kot bi človek rad. Ta vaša na primer . . ." Fant ni vedel, kako bi naprej. Nevesta je poprijela: "Sari vemo, Father, da so težave. Ne boste zamerili, če govoriva. Morebiti je težko ljudem za denar. Imajo drugih potreb. Toda mi, ki od protestantov prestopamo k vam, ne moremo razumeti, zakaj bi ne bila cerkev najlepše poslopje. Še protestanti imajo dosti čednai svetišča. Pa nimajo Jezusa v njih. Tu je pa katoliška cerkev tako zapuščena. Nam to kar v glavo ne gre . . ." Father Sam se je razvnel: "Ljuba moja, to so vse lepe besede. Vendar poglavitno je to, clai delamo za duše. V njih si hoče Kristus postaviti živ tabernakelj. Meni so ljubše skromne cerkev in bogata srca. Narobe bi bilo narobe. Prepričan sem, da Kristus sodi enako. Mogočne cerkve požro mnogo denarja. Svet se jim odtujuje, ker se mu smili denar." "Father, pri protestantih sva tolikrat slišala: Od dobrot, ki nam jih Bog tako bogato naklanja, damo Bogu majhen delček nazaj, če krbimo za lepoto hiše božje. In smo dajali, pa ra,di dajali. Katoličani bi morali to še mnogo bolj razumeti. In resnično razumejo skoraj povsod. Krasne cerkve imajo po deželi. Ni najina stvar, da bi tukajšnje katoličane sodila. Samo toliko rečeva, da jih ne moreva razumeti. Če človek z vernim srcem pred tabernakelj poklekne, mu ne more biti vseeno, v kakšni cerkvi tabernakelj stoji. Gotovo tudi vi čutite to, pa .je lepo od vas, da zagovarjate svoje farane. Po-čaisi jih boste vzgojili . . ." Take otroške odki-itosrčnosti Father Sam ni pričakoval v dekletu, čudno občutje ga je obšlo. Dirnila ga je beseda: vzgojili ... In .je bilo prvič, da se mu je v srcu zganilo: "Kaj, če bodo ljudje tebe — počasi vzgojili . . .?" Pa je pomislil na uspehe pri Rdeči Zvezdi in se je otresel mehkega čustva|. "Draga moja, ni mi lahko z vama o tem govoriti. Ne vesta, mlada človeka, kaj se pravi, biti katoliški župnik. Morebiti bosta kdaj razumela. Za sedaj potegnimo črto po sredi. Uredil bom za vaju s sosedom, da bosta tam poročena. In še to bom uredil, da vaju bo Father Sam v oni cerkvi poročil. Tega veselja si ne morem odreči, preveč sem vaju zaklenil v srce." "O, Father Sam, kako dober človek ste vi!" In je tiste dni zopet burno valovalo v mislih in čustvih župnika Sama. (Dalje prihodnjič.) SV. CIRIL IN METOD. Leopold Stanek. O vera, večna luč! Sta brata bratom jo vkresala, v mogočen kres se je razžgala, postala nam nebeški ključ. Procesija bakelj gre nocoj — brez konca se bo vila, bo kmalu zvezde pogasila, sam svetel dan njen soj! Procesija brez časne meje — v spočetku mati že je iskro zanetila, z zadnjim dihom pa prilila ob smrti olja še je. Procesija b.rez prostorne meje — po vseh zelenih gričih bo gorelo, mogočno sonce bo žarelo, povsod tam, kjer ljubezen veje. V slovenskem božjem hramu nam visi v spomin podoba sveta, pred njo pa roka z žulji je odeta, ki v dlani večno luč drži. ✓ Trobenta Dolgega Janeza iz Krtačje vasi j Piše star naseljenec. -s* i i C i RESNO VPRAŠANJE NAŠIM BREZVERCEM. ELO se ženete in zelo se trudite, da bi odpravili zadnjo sled vere med svojimi rojaki in seveda tudi med drugimi narodi, ki še verujejo. Pravite in pišete, da je treba vero odpraviti iz src ljudi s poukom in protiversko izobra,zbo. Zato vpregate svoje liste in svoje organizacije v najhujšo protiversko gonjo. Dajte no, da vam Dolgi Janez postavi nekaj vprašanj in vi premislite, kako boste nanje odgovorili! PRVIČ vas vprašam: Ali ste že kdaj videli, da se je v kaki deželi ubila vera v ljudeh s samim poukom in z golo protiversko "izobrazbo"? Nikoli še ne v celih narodih! Ta ali oni posamezen človek je res na ta način vero izgubil in se daj vpreči v protiversko delovanje z drugimi vred. Tudi to je mogoče, da se vera ubije v narodu na ta način, da se mladina od prvih let vzgaja v protiverskem duhu. Pa še to je mogoče le nekaj časa, zakaj brezver-stvo sloni na laži materializma in človekova duša se takega nauka kmalu do sitega, naje in potem začne po naravnem nagonu iskati zopet kaj višjega, kaj duhovnega. Narod, ki je bil poučeva,n in vzgojen v verskem duhu, se pa nikoli ne bo dal samemu brezverskemu pouku pregovoriti, da bi v celoti vrgel vero od sebe. Vi pa, ljubi brezverci našega naroda, hočete na vsak način doseči, da bi se naš narod odrekel veri svojih staršev. Sajmi veste, da z golim poukom tega ne boste nikoli dosegli Ako pogledate po svetu in preiščete v tistih, krajih, kjer je vera v Boga zelo nazadovala, zakaj je nazadovala, boste moraji priznati, da je nazadovala zato, ker so jo ubili s SILO! Poglejte na Rusko, na Nemško, v Meksiko, na Špansko in še kaim — pa mi povfejte, zakaj so cerkve zaprte, zakaj se ne opravlja služba božja, zakaj se ne delijo zakramenti. Ali je do tega prišlo samo zavoljo brezverskega pou- ka, časopisov in organizacij, ali je prišlo do tega zato, ker so oblasti s SILO nastopile zoper vero in Cerkev? Bodite vsaj toliko odkritosrčni, da boste priznali: ZAVOLJO SILE SE SE JE TAKO ZGODILO IN SE GODI! Ako bi ne bilo zunanje sile, bi bile cerkve še vedno odprte in duhovniki bi imeli še dosti dela kot so ga imeli poprej. DRUGIČ vas vprašam: Ali se zavedate, da tudi v na,šem narodu ne boste ubili vere s samim poukom? Ali čutite, da tudi naš narod s svojo mladino vred še v veliki večini veruje v Boga in njegovo razodetje, čeprav ve-vam je na prebrisan način posrečilo, da ste veliko število tega naroda, vklenili v svoje organizacije, o katerih niste pravočasno povedali, da imajo biti trdnjave svobodne misli? TRETJIČ vas vprašam: Ali se zavedate, da| s svojo brezversko in protiversko gonjo tudi vi samo pripravljate pot SILI? Morebiti boste trdili, da to ni vaš namen. Toda povejte, zakaj ste tako slepi, da tegč; nočete videti? Verjemite ali ne, gotovo je, da ne boste prej dosegli svojega namena,, dokler tudi nad nas ne bo prišla zunanja SILA in naše verne ljudi nagnala iz cerkva z ognjem in mečem! Ako pride do takega NASILJA — in vi pripravljate pot takemu nasilju! — kaj boste storili? Ali boste nasiljje nasilje obsojali ali odobravali? Pa saj vam ne bo nič pomagalo, če bi hoteli tako NASILJE obsojati, ker bo takrat itak PREPOZNO in nič drugega ne boste mogli ko potrkati se na prsi in reči: Naša krivda je, ker smo s tako gorečnostjo pobijali vero in pripravljali pot temu NASILJU, ki je prišlo končno tudi nad naše ljudi . . . ČETRTIČ vas vprašam: Ali mislite, da se bodo vaši še verni rojaki meni nič tebi nič potuhnili in bodo vrgli vero od sebe na prvo povelje zunanjega NASILJA? Ako pogledate v druge dežele, boste videli, da tega katoličani nikjer niso naredili. Iz tega lahko skle- pate, da tudi naši verni rojaki ne bodo. Povsod je prišlo do strašnega preganjanja in mučenja in moritve, gotovo med nami ne bo brez tega, kadar boste vi dosegli cilj svojega dela in izzvali s svojim protiverskim rovarjenjem tudi med nami ubijanje vere Z NASILJEM. PETIČ vas vprašam: Kadar bo po vaši zaslugi do tega prišlo, ali boste mogli vi sami stopiti v vrste preganjalcev in nastopati zoper lastne rojake, sorodnike in prijatelje? Ali boste mogli svoje laptne starše grozovito mučiti, jih oropati, jim požgati streho nad glatvo in jih pobijati? Ali boste mogli lastnemu očetu odsekati glavo? Ali boste mogli lastni materi zabosti meč v srce? Ali boste mogli lastnega brata živega žga leaves it off for three days, his audience notices it. The workman, too, at his bench, his desk, in th" field or in the laboratory, perfects himself as practices for perfection. That) is the way to the top; it is a long way, but it is the only short way. The song says that Life is Just a Bowl of Cherries —many kinds from many trees. Help yourself! It is easier to float a rumor than it is to sink the truth. Ideals are like stars. You will not succeed in touching them with your hands, but like the sea-faring man on the desert of waters, you choose them as your guide, and following them, you reach your destiny. Have you ever noticed the electricity that gets into gossip? Sooner or later one of the relayers feels the shock of it. A friend is one who knows all about you and still loves you. Where are the statues of the men who said they would do their best as soon as things picked up n little? Dimes built the Woolworth building, nickles shot up the Wrigley tower, pennies put the steel girders and stone in the great newspaper plants of the country. WE JUNIORS • THE BROKEN POCKET-KNIFE. SPEAK! • ALONE AT HOME. One day Johnny, Frank and I were playing- with a knifq. The knife was in the form of a leg- and it belonged to Frank. Its colors were yellow and black. It was a beautiful knife with very sharp blades and its .ides clear and shining. Frank and John suddenly wanted to go to the barn but t diet not. but Frank finally said: "If you go with us I will let you carry my beautiful pocket-knife." This offer was too tempting- and so I gave in. And away we went headed for the big- barn. Here we met Tom and Dan and Nat. All six of us began to play games. At last we decided to put on it circus with a penny admission. Tom and Dan were the men on the trapeze. Nat played the magician with Johnny as his helper. Frank and I took the part of he funny clowns. Then came the day of the circus. Everyone wai excited. Dan and Tom did their stunts nicely. Nat and Johnny pulled off their magic in real Hudini stylo. Frank put on a clown act that really was great. Now it came my turn. I started off with a somersault but lo! The beautiful knife fell out of my pocket and hit upon a hard object. There lay the once beautiful knife . . . ill broken . . . the point stinted and the nails holding the sides all came off. Slowly I picked up the remains knowing that Frank really prized the knife. We had to .do something. So we decided to buy Frank another knife with the money that we made from having- the circus. And I made this resolution: Never to carry an- other's knife in my pocket! Joseph Primozich (Chicago). One night I was left alone at home. 1 was reading the paper of the Man in the Fog when there suddenly began a loud knocking at the door. Timidly I asked. "Who's there?" No one answered but I slowly crept to the door and gradually opened it. The next thin^' that I knew something hit me over the head. Next day I related everything to my parents. And mother told me the next time I shouldn't open the door when I am alone at home. So the next time I was alone and someone was knocking at the door I just quickly put out the lights and hid away in some corner. And this time my parents told me I did right and thej called me a good "watchboy" Some time later I was left once more alone. Ann lo! Again came a knocking on the door. Click! go the lights. But this time instead of hiding I got enough courage to slowly crawl to the window and look to see who was at the door. And of all the people to try to keep out! There was my uncle with a whole armful of packages. I ran quickly and opened the door. Coming in lie said: "Say, what's wrong over here any way. La^t time I was here someone turned out the lights and would not let me in." Well, was I surprised and ashamed. But this was all forgotten because uncle never comes empty-handed. Joseph Cerjak (Chicago). A GOOD RULE If you are tempted to reveal A tale someone to you has told About another, may it pass, Before you speak, three gates of gold. Three narrow gates—first, "Is it true? Then, "Is it needful?" In your mind Give truth full answer; and the next Is last and narrowest, "Is it kind?" And if to reach your lips at last It passes through these gateways three, Then you may tell the tale, nor fear What the result of speech may be. —Selected The Mail Bas Dear Junior Friend, Chicago, 1)1. This is the first letter I am writing. I am a little girl attending St. Stephen's School and am in the 4th grade. My best subjects are Arithmetic and Religion. The warm weather has the birds singing sweetly. And when they sing in front of our house our bird hearing them begins to sing in reply. I will write again next time. Your Junior, Elsie Ovnik. Dear Junior Friend, Chicago, 111. In class we read a story: How Andy Helped His Team. In the story a new boy moved into Andy's block. His name was Francis Frame. Andy's roller-skating team was scheduled for a race with the Shady-siders. When Andy sized up the new neighbor he quickly saw that the boy's legs -were longer and stronger than his and so he told the lad: "You'll go into the race instead of me." It was a chance. It all depended upon Francis. Right at the start Francis looked bad. . . He fell on his face. He was left behind. But his long legs soon ihowed themselves for at the end of the race Francis was some yards ahead of his opponents. Your friend, John Bednarich. FOUR SHORT ONES Dear Rev. Father: Chicago, 111. This is the first letter I am writing to you. Vacation is here. Will I enjoy myself. . . Dorothy Glavach. Your Junior Friends certainly have written fine letters ... I would tell about the dog and how faithful he is. . . But all this is known to the readers. Wishes. Leo Zupančič. If I had the time I would write more often to you. We just had a busy time with our lessons. Examinations you know. Eileen Racic. This is the first time I am writing to the JUNIOR PAGE of the AVE MlARIA. ... I have a story called The Rescue. About a boy saving the life of his sister. Regards, Irene Horvath. Dear Rev. Father: Chicago, 111. I am in the 6th grade. Last month we went for a little excursion. We went first to the Field Museum. Here we saw a movie portraying the life of Lincoln. Then we went through the museum and saw the many interesting things. Of course the Fish Aquarium was also on the list. We also saw the place where the ski-iump had been erected. On the way home on the street ;ar I got a little bit sick but I felt good when we arrived home. Your new little friend, Veronica Possedi. Dear Junior Friend: Millvale, Pa. This is the first time that I am writing to you. Also my first attempt to write something for a magazine. 1 wish to tell of a disaster I will never forget. One day last March it was raining very hard. The streets were all filled with water. Instead of flowing :>ff it kept on rising. During the night it rose so much as to fill every cellar. In the morning it was just a foot below the kitchen floor. Then we realized that we were in a flood. We had to move away taking whatever we could with us. Yes, this was the great flood of th-? Allegheny Valley. Your affectionate friend, William Katarincic. Reverend and Dear Father; Willard, Wis. I am 12 years old. This is the first time I am writing to the JUNIORS PAGE. I am in the 7th grade. Our examinations are close at hand. All I hope is thai they will not be too hard so that I can get a good passing mark. Best wishes. Your new friend, Josephine Francel. Dear Father: Chicago, 111. I am sending you some riddles. Read them and laugh. What has two heads and six legs? Why do black sheep eat more than white ones? How can you keep a dog from going mad in August? What was the President's name 20 years ago? The answers: A man on a horse. Because there are more of them. The same as it is today. Your new friend, Joseph Steffo. Dear Junior Friend: Chicago, 111 I am trying very hard to answer the questions that are given in the JUNIOR CONTEST. I hope that 1 shall be one of the winners. I wrote to you once before but I did not see my letter in the JUNIOR PAGE. The letter must have been lost in the mails. Best wishes, Your grateful friend, Annie Jerina. Dear Rev. Father: Chicago, 1)1. I am from the 6th grade. I like to go to school. My teacher's name is Sr. M. Ewalda. Let me tell you of a story. One day I had $3.75 saved up so I went to the pet shop and bought a black and white cat with a fluffy tail. The man called him Fluffy. One morning I saw that the cat was not on the pillow that was her bed. I called for her many times but there was no answer. I asked but no one had seen Fluffy. Many black and white cats I saw but not one was my Fluffy. Then one morning there I saw Fluffy upon the pillow. Thfl man at the pet shop said that the cat had been at his shop all that time. Your friend, Frank Bavetz. Dear Rev. Father: San Francisco, Calif. I am 12 and in the 6th grade. This is my first letter to the AVE MARIA. I like to read letters in the AVE MARIA that the girls and boys write. The Golden Gate Bridge opened May 28. The bridge .vas very crowded. The color of the bridge is orange. People can also walk across this long bridge. Because of the celebration of its opening we children had many school days free. Wishes and regards. Your new friend, Dorothy Plutt, Dear Junior Friend: Willard, Wis. As I have looked into the AVE MARIA from time to time I have not seen any letters from Willard. So I thought I shall be the first one from here. I have read the letter from William Trinko and it pleased me very much to hear that he wished to fly with an aeroplane to see his brother Rev. Father John Trinko. I wish I could see him myself to give him a little encouragement so that he may have a plane of his own sometime. I am in the 8th grade and go to. the Willard State Graded School. We have a lot of fun playing kitten-ball. Best regards to you, JUNIORS FRIEND and I hope I can write more next time. I remain, A Junior Friend Anna Volovsek The Junior's Contest Page This is the fourth set of a series of six sets of questions. If you have not entered as yet do so now and write and ask for the questions that you missed. Send all answers to: THE JUNIOR FRIEND, BOX 608, LE-MONT, ILLINOIS. The JULY questions: 19. What does the Communion of Saints mean? How divided? What is the benefit coming from this Com-munion of Saint? 20. I? it ever possible that one miss Mass on f day and yet not commit sin? 21. Uid you be allowed to baptize? If so, when and how would you give baptism? Who is the ordinary rii'nister of baptism? 22. T