Srečanje s pesnikom Matejem Borom
Proslava je bila končana. VedeB smo, da je med poslušaki tudi naš pesnik Vladimir Pav-šič-Bor. Marsikdo od nas ga ni prepomat, saj smo ga doslej videfi le po slikah iz šolskih knjig. Bili smo nemimi. Posedli smo se v krog in čakaK. Tedaj je vslopil.
Po običajnem pozdravu in predstavitvi se je začel naš pogo-vor.
Vživeli smo se v čas, ko sta s tovarišem Adolfom Jakhlom skupaj preživljala srednješolske dni. Prvikrat sta sesrečala na celj-ski gimnaziji. Takrat je Vladimir Pavšič napisal dramo Mara, ki mu jo je popravil in pregledal Adolf Jakhel ter jo ugodno ocenil. Jakhel je bil njegov vzor. Vključil ga je v društvo, kateremu je sam predsedoval.
Po kratkem premolku se je Matej Bor spomnil časa, ko sta se srečala v Grosupeljski četi. To je bilo njuno drugo veliko srečanje, a prvič je videl Dolfa kot parti-zana z rdečo zvezdo na titovki. Po prihodu v tabor — se je spominjal
veliki udarec ga je zadel ob izgubi žene Nine. Z njo se je spoznal in poročil v partizanih. V nekem bo-juje bilaranjena. Nemci so jo od-peljali v Novo mesto in predaii belogardistom, češ da jo bodo ti odpeljali v bolnišnico. Vendar so jo belogardisti v gozdu ubili. Po vojni so na željo njenih staršev grob prekopali. Ob srečanju z mrtvo Nino je nastala balada Srečanje.
Nastal je premor. Tiho, smo nekaj minut strmeli vanj.
Ker smo na proslavi deklami-rali tudi njegove pesmi, smo bili radovedni, če mu je bilo naše recitiranje všeč. Nasmehnil se je in nas pohvalil. Obenem pa je povedal, kako so nastajale nje-gove pesmi. Vse so spletene po resničnih dogodkih.
Zopet smo obrnili pogovor na Adolfa Jakhla. Še enkrat je Matej Bor poudaril, kako neločljiva prijatelja sta bila. Hdila sta sku-paj na izlete, si zaupala vse težave in si razodea vse skrivnosti. Zbirko  Previharimo viharje  je
Matej Bor — je prvič bral svoje pesmi slovenskim partizanom. Pod vtisom nočnega pohoda na Vrh je nastala Pavšičeva pesem Jutri gremo v napad. Zadnjikrat sta se z Jakhlom srečala prav na tem pohodu. Vladimir Pavšič se ga spominja kot veselega, a obenem resnega borca za svobo-do. Znal je prepričati tovariše soborce, znal je v njih tudi ob najtežjih trenutkih ustvariti misel na svobodo.
S tihim glasom je Matej Bor povedal, da je bil Jakhel prvi najdražji, katerega je izgubil, zadetega od sovražnikove krogle in mu je njegova smrt pomenila kot izguba lastnega brata. Drugi
posvetil njemu. Prva izdaja te zbirke je izšla v vojnem času. Seveda se ni podpisal s pravim imenom in tudi ni smel napisati, komu je zbirka posvečena. Tako je nastal njegov psevdonim Matej Bor.
Vesel je bil našega srečanja. Dejal naro je, da bo vedno prija-telj naše šole, ker nosi ime po Adolfu Jakhlu. Obljubil nam je, da nas drugo leto zopet obišče in domenili smo se, da bomo posve-tili literarni večer delom Adolfa Jakhla. Vedrih obrazov in z novimi spoznanji smo se poslovi-li.
KSENIJA JENIČ Zalog