Jos. Stritar: Hvala!
341
Hvala!
[e zopet s.avnost!- Ta na čast je meni,
ko solnce mi zahaja za goro.
Da dnevi niso vsi mi izgubljeni,
naj ta slovesni dan mi porok bo;
a vendar slave to je preobilo,
vse ni je delo moje zaslužilo.
Kako naj prav zahvalim se? — Govoril
vam bodem, kakor mi veli srce:
Kar nameraval sem, ne kar sem storil,
to naj velja, za to mi hvala gre: marljivo moje rodoljubno delo uspeha ni mi pravega imelo.
Moža slavila lani je Ljubljana, ki je povzdignil ves slovenski rod; sijajna njemu bodi slava dana, nje žarek pozni moj obsevaj god: svet razsvetljuje solnca luč kraljeva, od meseca le solnca žar odseva.
Prešernu venec! — Mi za njim hodimo, hvaležni, vredni vzornega moža; od njega rodoljubja se učimo, kreposti, plemenitosti, moštva! Prešernov duh naj krepko nas prešine, nas vse, in rod slovenski ne pogine!
Jos. Stritar.
/