Štev. 12. V Ljubljani, decembra 1903. Letnik VI. 4-; jMOi G-lasilo „Slovenskega čebelarskega društva" - -- • - - za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem ¥ Ljubljani. Urejuje Frančišek Rojina. Izhaja po enkrat na mesec in se pošilja udom brezplačno. Vsebina: Fr. L.: Mesečna opravila. — Pater: Odmevi. — Fr. Rojina: Iz popotne torbe. (Konec.) — Fr. Rojina: Poročilo o čebelarskem shodu v Smartnem pri Kranju dne 25. avgusta t. 1. (Konec.) — A. Bukovič: Poročilo o odborovih sejah. - Izkaz udov. — Listnica upravništva. — Listnica uredništva. — Voščilo. Mesečna opravila. (Piše Fr. L.) Gruden. Ker je zadnji mesec v letu, kakor prvi, za čebele čas počitka, zato so mesečna opravila grudna enaka prosinčevim. Prosim torej čebelarje začetnike, da si poiščejo prvo, in ne bode škodovalo, če poiščejo tudi drugo številko tekočega letnika „Slov. Čebelarja" in obe pazljivo prečitajo. Le nekaj si dovoljujem pripomniti: Zimski čas je kaj pripraven in ugoden za premišljevanje, kako hočemo prihodnje leto čebelariti. Vsi pametni in previdni trgovci, kakor tudi napredni kmetovalci, napravijo si koncem vsakega leta bilanco, da se prepričajo, kako se jim je kaj sponesel njihov trud. Enako koristna bila bi za vsakega čebelarja taka bilanca ali proračun, po katerem bi leto za letom z bistrim očesom mogel presojevati svoj napredek v čebelarski stroki. Saj iz tega bi razvidel, ali se nahaja na pravem potu umne čebelarije, ali pa morda po nepotrebnem iz nevednosti zapravlja svoje premoženje, katero bi lahko bolje kje drugod mogel uporabiti. Sev6, m 186 B»*- da nimam pri tem v mislih one, ki imajo čebelarijo za šport in se ne menijo za mogočo zgubo. Če se je pa nam, ki bi radi z uspehom, z dobičkom ali vsaj brez zgube čebelarili, to leto čebelarija slabo sponesla, moramo vendar vedeti, kje in kaj je temu vzrok. In teh utegne biti več. Morda imamo slabo, degenerovano čebelno ljudstvo, ki se pri vsi naši skrbnosti in pazljivosti ni moglo zdatno razvijati? Roji slabiči, zalega negodna, raztresena, redka, mešana? Ali pa naši panjovi ne odgovarjajo zahtevam umne čebeloreje? Niso enake mere, slabo narejeni, stari in trhli, nerodni inpremali? Ali se pa čebelnjak nahaja na nepripravnem prostoru, na prepihu preveč v senci. . .? Lahko pa tudi, da smo svojih neuspehov sami krivi, ker si domišljujemo, da smo že izkušeni čebelarji, pa smo neizvedeni, neprevidni, prenagli in ne dosti praktični? Če pridemo po takem razmotrivanju do spoznanja, da smo storili, kar smo le mogli, in da je le slaba letina, zlasti jesen, bila neugodna naši čebeloreji, potem z lahko vestjo opustimo nadaljna izpraševanja in ne obupujmo! Smešen in nespameten je čebelar začetnik, ki takoj po prvih neuspehih vrže svojo čebelorejo v kot z domnevanim prepričanjem, da ni za to poetično kmetijsko panogo in zraven odsvetuje vsakomur čebelarstva se poprijeti. Jaz sem prepričan in zato tudi brez vseh pomislekov trdim, da so ravno prvi neuspehi vsakomur najimenitnejša čebelarska šola. Zato, ker se od teh človek največ nauči. Skušnja in zopet skušnja, to je najboljša učiteljica. Teorija je lepa, ali le za tiste, ki se hočejo s čebelarstvom seznaniti, nikakor pa ne čebelariti. Potem je pa tudi gotovo, da nobeden čebelar-začetnik tekom treh let ne postane čebelarski mojster. Tudi stari, zelo skušeni čebelarji dostikrat ne vedo, kako bi si ta ali oni nejasni hipni pojav v čebelarskem gnezdu ali njega prebivavcih razložili. Zato naj se nihče ne čudi, da tudi stari, jako praktični čebelarji zmeraj še študirajo, zlasti pozimi, teorijo, da bi isto potem po leti praktično preskusili. Če je kje domišljavost škodljiva, je gotovo najbolj pri čebeloreji. Da, mnogi imenitni čebelarji po svoji domišljavosti postanejo smešni, kakor na pr. Dzierzon proti Gerstungu. Še nihče izmed čebelarjev ni vsega vedel, ker so različne razmere in okolščine, v katerih razni čebelarji čebelarijo. Zato je pa nekaj temu, kaj druzega pa onemu bolj jasno in znano. Zimski čas porabimo posebno za čitanje čebelarskih knjig in spisov, premišljnjmo in primerjajmo dosedanjo svojo čebelorejo z uspehi zvedencev, zboljšujmo, oziroma napravljajmo si potrebne panjove, satnike, orodje itd. Dalje raztopimo staro satje in voščene odpadke, da se nam v njih molji ne redijo. Topilnikov je dovolj, boljših in slabših. Malemu čebelarju zadostuje lonec in skleda. V precej obsežnem železnem, znotraj emajlovanem, loncu zavremo nekaj litrov vode in v njo potopimo iz domačega platna narejeno, z voščinami napolnjeno in dobro zavezano vrečico. Med vrenjem jo s polencem dobro 187 K< mikastimo, dokler se v njej ves vosek ne raztopi, katerega potem odlijemo v skledo z nekoliko mrzle vode. To se ponavlja, dokler imamo kaj voščin. Boljša je pa stiskalnica gosp. Jurančiča. (Glej „Slov. Čebelar" 1. 1903 stran 6), ali najnovejši veliki Deseifejevi topilnik. Zraven pripomnim, da je nespameten čebelar, ki za slepo ceno prodaja staro satje ali pa voščene odpadke. Saj po stiskalnici ali topilniku pridobljeni vosek moremo na leta dolgo shraniti, in če ni bilo v satju gnile zalege, porabiti ga pri izdelovanju umetnega satja, ki je neprecenljive vrednosti! Mnogi veliki čebelarji ravno zimski čas porabijo za izdelovanje takega umetnega satja. Kdor bi si hotel tako stiskalnico nabaviti, mu svetujem, da naroči Rietschejevo v Biberachu na Badenskem. Lahko mu jo naroči g. Ivan Bile iz Ilirske Bistrice ali pa baron Rothschiitz iz Višnjegore. Naznaniti je treba notranjo mero satnikov. Na vod, kako se uporablja, je navadno priložen ali si ga poišči v „Slov. Čebelarju" I. letnik stran 59. Med treba hraniti v kositarskih ali lesenih posodah, ker pri večjem mrazu steklene, kamene in glinaste posode pokajo. Sicer ima pa vsakdo gotovo tak prostor, ki je zračen in ne premrzel, ker med ohrani najbolje svoj okus v kamenih in steklenih posodah. Glede uporabe medu je bilo že večkrat marsikaj povedano. Le ne pozabi, da ga je treba nekaj ohraniti za spomladansko ali nujno ali spekulativno pitanje! Najboljši spomladanski pitanec je ajdov med iz satja iztisnjen, ker se v njem nahaja tudi cvetni prah. Še boljši pitanec je medeno ajdovo satje v močni leseni posodi s tolkačem razdrobljeno in potem ohranjeno v mednih posodah. Spomladi se nekoliko z mlačno vodo razredčeno poklada čebelam. Med iz satnikov je treba iztočiti, ker v malo mesecih precej zvodeni, oziroma se resjev ali gozdni med strdi v sladkorne kepice. Pri čitanju čebelarskih knjig in časopisov pa svetujem vsakemu, da si napravi zapisnik, v katerem si zaznamva najimenitnejše reči, migleje, nasvete in ukaze strokovnih, skušenih čebelarjev. Kako naj si tvarino razvrsti, mu kažejo različna kazala čebelarskih knjig. Tak čebelar zmeraj napreduje! Kdor izmed začetnikov pa ima v soseščini čebelarskega strokovnjaka, ta naj se abonira pri njem na nekaj ur pouka vsak teden. Čebelarji so navadno postrežljivi in prijazni ljudje in se s svojo vednostjo in iznajdbami ne skrivajo tako, kot na pr. zdravniki specialisti. Tako, g. urednik! Zdaj sva „bot" za letos. Da sva zdrava, se srečava prihodnje leto zopet v „Čebelarju" in če bo le mogoče, tudi na prihodnjem občnem zboru. Na svidenje! -*- O <1 m e v i. IX Slovenska zemlja, v tvojo sredo blago, na hribe tvoje srce mi želi, kder pustil družbo sem tovaršev, drago. Levstik. Sneži, gosti kosmiči se lovijo po zraku in tko bel prt materi zemlji. V sobi vlada polumrak. Ob takem času najraje prihajajo spomini, v duhu se 12* -H>a 188 K«-»— dvigajo ljube prikazne, duša nekam praznuje in se vtaplja v stare čase. V takih trenotkih se rad zamislim v nekdanje dni in se pogovarjam v duhu z ljubimi prijatelji. Redki so taki časi, a kadar pridejo, tedaj se jih moja duša veseli in blagruje prazničen čas. Snežene zvezdice obujajo v meni spomin svetega večera, vonj kadila plava okoli mene in me zanaša v one čase, ko sem še mal deček nosil kadilnico po hiši, stara Špela pa je škropila z blagoslovljeno vodo in molila rožnivenec; in potem polnočno pritrkavanje in hoja k polnočnici po škripajočem snegu. Srce moje se zamisli na dom, slika domače zemlje stoji v vsi svoji krasoti pred mojim duhom, pred dušo mi vstajajo jasni poletni dnevi, bistra Sava šumlja mi zopet večerni pozdrav. Kedaj podoba se odpre mi živa: polje gorenjsko s holmi in cerkvami, z vasmi, z mrakotnim lesjem pod gorami? Kedaj pozdravim tebe, bistra Sava? Ki tam, kjer mila mamica prebiva, Tvoj tok od mosta mimo dvora plava? Naj bodo božični odmevi posvečeni poletnim spominom. Otresel sem bil raz sebe prah mestnih ulic, hitri vlak je odhitel z menoj proti jugu. Po ovinkih sem hotel priti v domači kraj. Pri Zidanem mostu, kjer sem prvič čez leto zopet pozdravil Savo, sem jo okrenil proti hrvaški strani. Ne dolgo, in vlak se je vstavil v Rajhenburgu, kjer sem hotel obiskati trapiste in si ogledati njihovo življenje in nehanje. Po senčnih potih sem kmalu dospel vrli griča, kjer stoji grad, katerega so si trapisti izbrali za bivanje. Ogledoval sem staro zidovje, postavljeno na strmo peč in sam pri sebi ugibal, koliko stoletij neki že zidovje gleda v hriboviti svet, kar me predrami iz mojih premišljevanj rujavi menih z dolgo brado, ki je prišel okoli ogla.. Prisrčno je pozdravil z roko mene, svojega črnega sobrata, in z roko mi je tudi pokazal vhod. Govoril ni nič, ker trapisti brez opatovega dovoljenja ne smejo govoriti. Vrata mi je odprl vratar, ki me je pozdravil v latinskem jeziku. Imel me je za Nemca, jaz njega za Francoza, a jeden pogled v njegov odkriti in dobrodušni obraz je izdal Slovenca in kar po domače sem ga ogovoril, in pokramljala sva nekoliko, nakar je odhitel po očeta priorja, ker opata ni bilo doma. Zvonilo je ravno k večerji (bila je šesta ura) in dolga vrsta belih in rujavih menihov se je pomikala proti obednici, vsi resni in molčeči. Katere sem srečal na hodnikih, pozdravili so me molče; po stenah so bili latinski napisi, tu in tam je stala svetniška podoba, ki te je pomembno gledala. Tihota in mir sta me tako prevzela, da sem komaj opazil, da smo v sobi. Ko sem odložil, mi je ponudil prior dobrodošlico, kozarček slovitega trapistovskega likerja. Prišel je tudi pater Ljudevit, in pogovor se je hitro razvil. Latinski, francoski in nemški glasovi so se čuli. Francoski znajo vsi menihi, Slovencev je dokaj vmes, nemško zna le malokdo. Ker je bil večer dolg, sem si ogledal še nekoliko samostan in se poučil o raznih stvareh, katere so mi bile neznane. Po izbrani večerji, ki je pa obstojala iz samih postnih jedi, smo šli skupno k večerni molitvi, katero so vsi skupaj zapeli. Take krasne večerne molitve še nisem doživel. -t^m 189 Bfr-í— Ob osmi uri so odšli drugi spat, moji drugovi so pa ostali še kake dobre pol urice pri meni. Pili smo še kozarček vina in rekli kako besedo; a občudoval sem njihovo tino zmernost. Slovenci se le preradi s pijačo zalivamo, pijemo ga radi iz majolik in velikih kozarcev; Francozi so ga le nalahkoma srebali. Ko so mi ponudili še čaja, (mimogrede omenim, da vse potrebno sami pridelujejo) smo se razšli k počitku. A spanec ni zatisnil mojih oči; okoli mene je bilo vse tiho, pod gradom je šumela Sava, v moji glavi so se pa vrstile misli jedna za drugo. Skromno in vendar tako srečno življenje menihov, ki od 2 zjutraj do 8 zvečer večjidel delajo, je porajalo v mojih prsih občutke, ki niso dali, da bi zatisnil oko. Ob dveh je zapel zvonec, in odšli smo k zjutranji molitvi; na to sem šele malo zadremal, a o pol petih smo se zopet zbrali v mali, priprosti, a ukusno in snažno urejeni kapeli (cerkve nimajo). Klopi so se polnile z belimi menihi, jaz sem slonel nekoliko v ozadju. Po noči je deževalo in ravno sedaj so se bile trgale megle; skozi okno je posijalo zlato solnce in delalo čarobne lise po sobani. V tem trenotku je počasi vstopil sivobrad menih, s težko hojo je prišel do srede, kjer se je pred oltarjem priklonil. Pot do klopi ga je vedla mimo mene. Pogledal sem ga; njegovo resno lice je bilo nagubano, a z njega je odseval žar nebeške sreče, in njegova veličastna prikazen me je presunila. V tem so zapeli menihi verz iz psalma, druga stran je odpevala; harmonij je spremljal petje, kije bilo tako vzvišeno in nebeško, da sem se zamislil v stare čase, ko so prvi kristjani v katakombah obhajali božjo službo. Nekaj podobnega je bilo tu, in stik dveh svetov, ki vsakega človeka prevzame, je vplival sedaj na-me tako, da sem samo poslušal in napajal svojo dušo z divnimi harmonijami. Le prehitro je minulo petje in tiho, kakor sence, so se oddaljevale postave v belih haljah. Po zajutreku mi je razkazal pater Ljudevit, prijazen Nemec iz Šlezije, samostan. V borni obednici sem opazoval posodje iz ilovice in orodje iz lesa; na priprostih stolčkih brez naslonila sede menihi. Y skupni spalnici si videl postelje, bornejše od postelje vsakega hlapca, trda slamnica in odeja, to je vse. Postelje so jedna od druge s stenami predeljene. Tako sva si tekom par ur ogledala vse, tudi vrt in gospodarska poslopja, potem njihovo tovarno za čokolado, v kateri mi je razkladal mlad, jako ljubeznjiv slovenski menih, vsa opravila. Peljali so me tudi v tiskarno, kjer ravno tiskajo francosko slovnico za Slovence. Le čebelnjaka si nisem mogel ogledati, ker je bil čebelarski pater na polju pri delu. Kadar je sila, posebno po letu, delajo tudi duhovni na polju. Le prehitro je prišel čas ločitve, za slovo še kozarček trapistina in s srčno zahvalo sem stisnil ljubim sobratom desnico. A prior in pater Ljudevit sta me hotela vsekakor še spremiti do voza in odvzela sta mi kovčeg in dežnik, da sem bil že v zadregi. Spotoma sta mi v dolini pokazala še elektrarno, ki goni tovarne visoko v gradu. Mašinist in njegova žena, prijazna Francoza, sta prinesla še konjaka, a vótre santé, reverende pere, trenili smo v slovo in potem me je odpeljal hitri konjič proti kranjski strani. Pozdravljeni beli menihi na rajhenburškem griču! -H>8 190 Pofc me je vela ob Savi mimo Krškega, kjer so topničarji imeli ravno vaje. Kmalu so se prikazali Gorjanci in tiha, mirnotekoča Krka s svojimi zelenimi bregovi. Na desno in levo so se razprostirale krasne livade in tihi brežuljki, tu in tam je stala s slamo krita kožica. A čebelnjaka nisem, žalibože, nobenega opazil. Na Dolenjskem čaka naše društvo še obilo dela. Med takim premišljevanjem sem se bližal vedno bolj Gorjancem, voznik mi je imenoval ta in oni kraj, pred dušo so mi vstajale podobe iz Jurčičevih povesti; belo zidovje Kostanjevice me je spomnilo ,.Klošterskega žolnirja", lepe Katrice in silovite smrti patra Avguština . . V Kostanjevici me je že pričakoval prijatelj Jarc, s katerim sem si ogledal Kostanjevico in njene znamenitosti. Popoldne sva se odpeljala proti Pleterjam, kjer sva si ogledala novi Kartuzijanski samostan, in čez Št. Jernej v Novomesto. Na vsem potu sem videl le dva čebelnjaka. Ker sem že v Novemmestu, si ogledam še Grm. Tako sem sklenil, in s prijateljem sva se napotila proti gradu. A čebelnjak je vse kaj druzega, kakor pa uzoren ulnjak, ki naj bi mladim gospodarjem bil vzgled uzornega gospodarstva. Panji večjidel navadna kranjska koritca zelo majhne mere, nekateri so bili opremljeni z nerodnimi satniki, kakoršne je popisal Černe v svoji knjigi žalostnega spomina; v kotu je stal zapuščen in še nikdar uporabljen Dzierzonov dvojček. Žalostno čebelarstvo, še bolj žalostno zaradi tega, ker je vzgled nemarnosti na kmetijski šoli! Dokler na kmetijskih zavodih ne bo za čebelarstvo bolje poskrbljeno, se umna čebelarija ne bo širila po deželi! Razočaranje na Grmu sem pa pozabil drugi dan, ko sva se s prijateljem peljala proti Trebnjem. V hladnem jutru sva korakala proti Mirni, kar zagledava na levi velik, krasen čebelnjak. Čebelarsko srce mi ni dalo miru, dokler nisem stal pred lepo stavbo polno nemških panjev. Čebelar se je tudi kmalu prikazal, g. Ivo Radelj, sošolec prijatelja, ki sta se tu nevede našla. Ogledali smo si uzorno urejen čebelnjak in g. Radelj je zapregel voz ter nas potegnil do Mirne, da smo še nekoliko dalje pokramljali skupaj. Čez Mirno in Trebnje naju je pot peljala v Stičino. Rojak p. Bernard je bil jako vesel, da me je zopet jedenkrat videl. Samostan je velik in starinsk, več stoletij je zidalo na njem. Krase ga prekrasni vrti; dobričina subprior, iz Alemanije doma, mi je pokazal tudi čebelnjak, ki stoji v podobi paviljona na vrtu; panji imajo takozvano berchtesgadensko mero, katero so menihi prinesli seboj iz Mehrerau ob Bodenskem jezeru. (Več o tem samostanu se bere v letošnjih Mohorjevih knjigah v „Potovanju v Kelmorajn.") Mera je za spoznanje manjša od naše francoske mere. Le ta nepogoda se je pokazala, da je vsled vročine počila prednja skupna stena; široka špranja je zijala po dolžini čebelnjaka. To je pri paviljonih nerodno; drugače so še koj pripravni, četudi imam rajši posamezno stoječe panje. Brzi vlak naju je odpeljal mimo Višnjegore in njenega slovečega polža proti Ljubljani in Gorenjskem. Na Kranjskem kolodvoru me je že pričakoval veliki čebelarski patriot, naš slavni urednik, s cigaretko v ustih; ves ginjen me je objel in me hotel celo poljubiti, kar sem hvaležno odklonil, češ, da 191 m