glasilo glasbene mladine Slovenije Leto VI, številka 6 27. april 1976 julij betatto v vlogi iupsrni v brevnižarjavi operi »pobu v dolini Šentflorjanski« 2. stran # glasbena mladina 27. april 1976 vloga gm v samoupravnem dogovarjanju Seje predsedstva GMS 26. marca se je, žal, udeležilo malo delegatov, kar je otežilo delo. Razprava pa je pripeljala do sklepov, ki jih je bilo treba delegatom poslati-v oceno. Razen poročil o tekoči dejavnosti (kviz, obračuni in predračuni s prednostnega seznama) se je predsedstvo pogovarjalo tudi o predlogih za plakete Glasbene mladine, potrdilo nove delegate ter podprlo nadaljnjo akcijo za obveščanje o našem delu ter povezovanje z Zvezo socialistične mladine Slovenije. Tajnik RK GMS franc Križnarje poročal o temi ..Glasbena mladina in njeno mesto v samoupravnih kulturnih interesnih skupnostih'*. Tu povzemamo glavne misli. Proces samoupravnega konstituiranja na področju kulture je še v prvi razvojni fazi, zato je še čas za določitev vloge Glasbene mladine v tem okviru kot enakopravnega partnerja vseh dejavnikov v glasbeni dejavnosti. Glasbena mladina najbolje sodeluje z vzgojno-izobraževalnim sistemom, zato ji bo mogoče poiskati ustrezno vlogo v temeljni samoupravni interesni kulturni skupnosti za glasbo. Letos bo poiskala enakopravno razmerje tudi do mladih v organizacijah združenega dela in v krajevnih skupnostih, da mladi iz teh okolij ne bodo prikrajšani. Pri zid e vala si bo, da bodo mladi kvalitetno sprejemali zabavno, progresivno in jazz glasbo. Tako bo zares upoštevala hotenja vseh mladih. Temeljne skupnosti za glasbo, ki bodo ustanovljene tako kot za druga umetnostna področja, naj bi ustanovili najprej v Mariboru, Novem mestu, Ajdovščini, Ljubljani in Velenja To naj bi bila tudi pomembna središča za glasbeno mladino, ki ima v teh krajih najbolj razvejano dejavnost. Glasbena mladina si prizadeva s svojo dejavnostjo pokriti vse slovensko ozemlje. Če hoče pri tem učinkovito delovati, pa mora upoštevati predvsem naslednje: 1. delegacija Glasbena mladina naj ima svojega delegata v temeljni skupnosti za glasbo, kjer te še nimajo, v temeljni kulturni skupnosti; 2. Glasbena mladina mora biti programsko še dosledneje navzoča med šolsko in zunajšolsko mladino; 3. mladi neposredni proizvajalci, člani ZSMS, ki imajo veselje do glasbe, naj se zavzamejo (prek svoje delovne organizacije in svojih delegatskih razmerij) za glasbene prireditve v svojem okolju - med delavci, pri čemer naj upoštevajo program GM; 4. poudariti je treba usklajevalno vlogo, ki jo je dolžna opravljati in jo že opravlja GM; 5. dobrodošla bo izmenjava izkušenj med organizacijami GM pri uveljavljanju delegatskih razmerij in samoupravne organiziranosti; 6- ugotoviti je treba, koliko predstavnikov iz vrst glasbene mladine je že delegatsko vključenih v samoupravne mehanizme, na primer v temeljne skupnosti za glasbo, izobraževalne skupnosti itd. organizacijska akcija Litostroj, Vrhnika, Domžale, Kamnik, Grosuplje, Ribnica, Kočevje, Trebnje, Idrija, Tolmin, Jesenice, Mozirje, Žalec, Laško, Logatec, Postojna, Sežana, Cerknica, Ilirska Bistrica... To so kraji, kjer namerava RK GMS še letos ustanoviti nove občinske in osnovne organizacije. Trenutno smo na tej ravni organizirani do dobre tretjine slovenskega geografskega prostora (imamo 22 občinskih organizacij GM). Letošnje leto je ObO GM prineslo status pravne osebe (po statutu ObO GM in drugih samoupravnih aktih) in članstvo, ki ga bodo po osnovnih organizacij registrirali s članskimi izkaznicami. Vse to naj bi bil preobrat v delovanju glasbene mladine, saj je RK GMS dolžna vsemu slovenskemu prostoru nuditi enake možnosti pri delovanju med mladimi. Še posebej se bo GMS trudila pri dejavnosti (koncerti, kviz, časopis, kampi, klubi itd) pritegniti medse čimveč mladih, saj je to njena naloga kot specializirane organizacije in kolektivnega člana ZSMS. Dobra politična povezanost z OK ZSMS bo omogočila, da se bo RK GMS še naprej nanje obračala po organizacijsko pomoč, zlasti tam, kjer ne pozna kulturnih razmer. Odprtost bo nova kvaliteta pri oživljanju že delujočih in ustanavljanju novih organizacij glasbene mladine. Pri tej akciji ne smemo pozabiti nanje, saj je 22 občinskih organizacij steber, pri katerem se je doslej mlada republiška organizacija učila delovati in animirati mladino za glasbeno kulturo. Kadar gremo na pot, enkrat ali dvakrat na teden, se najprej za pomoč pri organizaciji nove občinske organizacije GM obmemo na občinsko konferenco ZSMS. Seveda nam primanjkuje neposrednega stika z mladimi, ki so neposredni subjekti delovanja GM. Zato je to drugi korak, ki ga nadaljujemo skupaj z OK ZSMS in ponavadi pripelje do dokončnih rezultatov, kot je odziv na naše spodbujanje, na primer na ustanovnem koncertu, v pismih časopisu GM, pri sodelovanju na kvizu, z obiski na koncertih, ko začno naročati koncerte, ko nas povabijo na sestanke ... Organizirana akcija nas je doslej že nekajkrat pripeljala na isto pot z akcijo že delujoče organizacije Glasbene mladine. Pred pogovorom s predstavniki GM Bele krajine smo se našli v avtobusu, ko so učenci z osnovne šole Stari trg ob Kolpi prišli v Ljubljano v opero in si ogledali republiško skupščino. Tedaj so nam povedali, da je to že 44. akcija njihove organizacije glasbene mladine. Prav tako smo se udeležili koncerta okteta Gallus na osnovni šoli Rudnik v Ljubljani, bili smo v osnovni šoli Biba Roeck v Šoštanju. Vendar še vemo, da se nismo dobro zasidrali. Zato vas, mladi bralci, va- bimo, da nam poveste, kdaj naj se srečamo tudi z vami. Pišite nam, kako in kje živite z glasbo, ali se vam zdi, da bi radi slišali še kaj več in kaj bi radi slišali, videli ... Ce se bomo dobro spoznali, bo tudi naša organizacija dobro delovala. Zato smo pripravljeni priti v vsak kraj, v vsako OZD in krajevno skupnost. Sicer pa dobite vse, kar hočete vedeti o nas, v svoji mladinski organizaciji. Tam vam bodo povedali, kje in kaj smo. F. K. ustanovitev občinske organizacije gm v lendavi Četrtega aprila je bil v Lendavi ustanovni koncert z javno tribuno, katere namen je bil seznaniti našo publiko s cilji in z delom te, zadnji čas vedno množičnejše organizacije. V dvorani se žal ni zbralo veliko poslušalcev. Gotovo je bil vzrok temu predvsem nepoznavanje organizacije in tudi to, da je glasbena dejavnost v Lendavi močneje zaživela šele v zadnjem času. Jasno nam je, da v naši mali občini Glasbena mladina ne bo mogla biti specializirana organizacija za glasbeno delovanje mladih, ampak bo treba njeno delo osnovati bolj široko. Vključiti bo morala vse, ki se kakorkoli zanimajo za glasbo, bodisi kot glasbeni amaterji ali kot poslušalci dobre glasbe. V koncertnem programu so sodelovali violončelist Matija Lorenz, pianistka Marina Lorenz in mezzosopranistka Sabira Hajdarovič.. Matija Lorenz je vodil in komentiral program na zelo prijeten in vsem razumljiv način. Predstavil je violončelo kot instrument in pokazal tudi tehnike igranja s primeri nekaterih skladb- Sledile so skladbe za violončelo s spremljavo klavirja, mezzosopranistka Sabira Hajdarovič pa je zapela ob spremljavi Marine Lorenz za vsakogar nekaj; črnske duhovne pesmi, odlomek iz Gershwinove opere Porgy in Bess ter samospeve slovenskih avtorjev. Po zelo uspelem koncertu naših priznanih umetnikov je predstavnica GMS Alenka Keršovan vodila javno tribuno, na kateri je bilo tudi izvoženo vodstvo občinske organizacije GMS v Lendavi. Izdaja republiška konferenca Glasbene mladine Slovenje. Ureja uredniSci odbor: Peter Lipar (glavni urednik), Igor Longyka (odgovorni urednik), Anton Janežič (lektor), Dušan Rogelj, Kaja Sivic (sekretar uredništva), France Anžel (tehnični urednik). Naslov uredništva: Ljubljana, Krekov tig 2, tel. 322-367. Tekoči račun pri SDK Ljubljana, št. 50101-678-49381. Tiska Tiskarna Ljudske pravice. Izhaja šestkrat na šolsko leto. Celoletna naročnina 14 din, cena posameznega izvoda 3 din. Oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov po sklepu republiškega sekretariata za informacije 412-1/72, z dne 22. oktobra 1973. Uredniški svet: (RK ZSMS) Mirko Vaupotič, (ZKPOS) Tone Lotrič, (ZDGPS) Dušan Vodišek, (DGU) Jože Stabej, (DSS) Dane Škerl, (RK GMS) Miloš Poljanšek, Ciril Vertačnik, delegacija uredništva: glavni urednik, odgovorni urednik in sekretar uredništva. Časopis sofinancirata kulturna skupnost Slovenije in izobraževalna skupnost Slovenije. PREDSEDSTVA GMS: PREDSEDNIK POLJANŠEK. GLAVNI UREDNIK LIPAR IN PODPREDSEDNIK BITENC. (FOTO: F. KRIŽNAR) 27. apri 1976 glasbena mladina • stran 3 LENDAVA Ko so poslušalci zapuščali dvorano, sem imel vtis, da so bili zelo zadovoljni in da si želijo še več nastopov glasbenikov. Lendava je precej odmaknjena od večjih kulturnih centrov in zato smo žil prikrajšani za mnoge kulturne užitke. Zaradi oddaljenosti nas koncerti stanejo tudi veliko več kot bi nas sicer, in vsi ti razlogi nujno Med 18. in 20. marcem 1976 so se mladi slovenski ustvarjalci in poustvaijalci odzvali vabilu republiške konference Zveze socialistične zmanjšajo število kulturnih dogodkov pri nas. Občinska organizacija glasbene 'nladine je torej tu, upamo, da bo uspela angažirati čimveč glasbenih umetnikov in povezati čimveč amaterskih skupin. Le tako bo lahko poživila glasbeno življenje in nudila našemu občinstvu več dobre glasbe! JANEZ SLANA mladine Makedonije in tako vrnili obisk, na katerem so bili mladi makedonski kulturniki lansko leto. V delegaciji so bili še predsednik RK ZSMS Ljubo Jasnič, sekretar RK ZSMS Zdene Mali, predsednik komisije za idejno-politično delo in kulturo pri RK ZSMS Boris Bavdek ter predsednik kulturne skupnost-Ljubljana Mitja Rotovnik. Gostovanje se je pričelo s slovesnostjo v domu mladih; sledila je otvoritev likovne razstave. Istega večera je bila v Skopskem dramskem gledališču predstava gledališča „Glej“ ..Pogovor v maternici koroške Slovenke". Naslednje dopoldne so se mladi literati predstavili dijakom kratov-ske gimnazije z ..Literarnim jutrom", medtem ko je druga skupina gostovala v Ohridu z „Recita-lom ob 100-letnici rojstva Ivana Cankarja". V prostorih Narodne in univerzitetne knjižnice ..Kliment Ohridski" v Skopju so odprli knjižno razstavo mladih avtorjev, ki ji je sledil „Literami večer", v Centru za kulturo in informacije je bila otvoritev razstave arhitekturne produkcije mladih, v dvorani Ljudske tehnike pa večer kratkometraž-nih filmov. Glasbena mladina Slovenije je sodelovala s Studiom za svobodni ples s programom „V začetku je bil ritem" kar dvakrat, 19. marca v Tetovem in 20. marca v Salonu 19.19. v Skopju. Osnovni namen večera je bil združiti skupne značilnosti obeh umetnostnih zvrsti glasbe kot gibanja v času, in plesa kot gibanja v prostoru. Posebno pozornost je treba posvetiti pogovorom med mladimi kulturniki Slovenije in Makedonije. Ugotovljeno je bilo, da je kulturnih stikov med obema republikama premalo in da sta bili izmenjavi med RK ZSMS in RK ZSM Makedonije najširši medrepubliški kulturni akciji sploh. Za našo organizacijo je razveseljivo predvsem to, da poteka medrepubliško sodelovanje med Glasbeno mladino Slovenije in Glas- Sredi meseca marca je bil v Dubrovniku posvet strokovnih sodelavcev Glasbene mladine iz vse Jugoslavije. Beseda je tekla o nalogah Glasbene mladine pri ustanavljanju osnovnih organizacij Glasbene mladine, o mestu Glasbene mladine v samoupravnih kulturnih interesnih skupnostih in v samoupravnih sporazumih. Hrvatski predstavnik Vinko Lesič je v svojem razmišljanju sprožil vprašanje, ali Glasbena mladina mora skrbeti za prosti čas in zabavo mladih in ah je dobro sprejeti v sporede tudi zabavno glasbo, ki jo mladi zahtevajo. Častni predsednik GMJ, Ivo Vuljevič, je zastavil vprašanje, kam sodi orgsnizacija Glasbene mladine, med posrednike ali med potrošnike kulture. Pravzaprav smo oboje, vendar zastopamo „porabnike“ kulture in moramo to tudi nadaljevati. Mnenja so se razhajala, ker imajo strokovni sodelavci različnih republik različne izkušnje in različne možnosti. Podobno se je dogajalo beno mladino Makedonije že nekaj let usmerjeno in načrtovano, tako preko programske komisije Glasbene mladine J ugoslavije kakor tudi v okviru dvostranskih odnosov. Za poglobitev in tesnejše stike med obema organizacijama je podarila Glasbena mladina Slovenije ob podpori Društva slovenskih skladateljev nekaj partitur Edicij DSS, ki naj bi omogočile globlje poznavanje slovenske glasbene ustvarjalnosti v SR Makedoniji. Prav tako so se člani makedonske glasbene mladine odzvali vabilu k sodelovanju na kvizu Glasbene mladine o ,,Življenju in delu bratov Ipavcev, Vatroslava Lisinskega in Steva Mokranjca. Seveda s tem niso izčrpane vse možnosti medrepubliškega sodelovanja in predvsem bi bilo treba razmisliti o novih oblikah, s katerimi bi omogočili večjemu številu članstva medsebojne stike in tako prispevali k utrjevanju bratstva in enotnosti med narodi in narodnostmi socialističnih republik Slovenije in Makedonije. Z „Dnevi kulture mladih" v SR Makedoniji smo lahko več kot zadovoljni, saj so se mladi ustvarjalci in poustvarjalci izkazali ne samo v svoji tehnični izpopolnjenosti, ampak predvsem v svojih ustvarjalnih zmogljivostih. Nekoliko manj smo lahko zadovoljni z najmlajšo slovensko skladateljsko generacijo, ki nima v slovenskem glasbenem življenju nobene vloge. Odpira se vprašanje, ali je res tako šibka aU pa ji nudi družba premalo možnosti, da bi se lahko uveljavila, kakor je to uspelo mladim na drugih umetniških področjih. Nedvomno bi Glasbena mladina Slovenije morala posvetiti mnogo več pozornosti mladim skladateljem in ustvariti možnosti, na katerih bi lahko iz množice izluščili posameznike, ki bi lahko dostojno nadaljevali tradicijo naše srednje in starejše skladateljske generacije. A. K. PREDSEDNIK MOH VINKO LESIČ IN SEKRETAR MOS MIO-DRAG PAVLOVIČ MED SEJO. (FOTO: F- KRIŽNAR) V GLASBENEM DELU VEČERA SO SE PREDSTAVILI MAJA JAMNIK, JELKA GRAFENAUER, STANKO PRAPROTNIK, EMIL KREČAN IN PROF. NADA OMANOVA, V PLESNEM PA JASNA KNEZ IN JANA BORŠTNAR. (FOTO: TONE STOJKO) dnevi kulture mladih iz sr Slovenije v sr makedoniji posvet v dubrovniku ob razpravi o podpisu samoupravnih sporazumov, ki jo je načel sekretar Miča Pavlovič. KS 4. stran • glasbena mladina ^ muzikološki zbomk zvezek X (1974) in zvezek XI (1975) Pred kratkim je izšel že 11. zvezek Muzikološkega zbornika. Izdajatelj — oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete — si že vseh 10 let izdajanja prizadeva objavljati čim kvalitetnejše prispevke domačih in tujih muzikologov. Ob koncu vsakega članka je povzetek v tujem, ali če je prispevek v tujem, v slovenskem jeziku. Naj v tej zvezi najprg omenim 10. zvezek tega zbornika, ki obsega sedem člankov, petih domačih in dveh tujih avtorjev. Zijo Kučukalič prikazuje v svojem prispevku samospeve Petra Konjo-viča, Marija Koren obravnava vprašanje ekspresionističnih elementov v skladbah Vojislava Vukoviča, Roman Leskovic piše o komornih skladbah Srečka Koporca, Andrej Rijavec o stilni orientaciji skladatelja Primoža Ramovša, Zmaga Kumer pa analizira ljudsko pesem o toči, kije leta 1873 opustošila Trško goro nad Novim mestom. Med tujimi prispevki najdemo članek o ugotavljanju tipičnosti nekaterih melodičnih struktur v vokalni melodiki Janačkove opere Slučaj Makro-pulos (M. Štedron) in razmišljanje o tonalni in serielni organizaciji v Introdukciji Schoenbergovih Variacij za orkester (Kenneth L. Hicken). VIK zvezku Muzikološkega zbornika pa je kar devet krajših znanstvenih razprav, od teh sedem domačih in dve tuji. Med domačimi avtorji so Danica Petrovič (Pričevanja o potovanjih po balkanskem polotoku od XV. do XVII. stoletja: glasbena folklora in ljudski običaji), Ko-raljka Kos (Appariran per me le steli’ in cielo Orlanda di Lassa in Julija Skjave-tiča. Stinokritična primerjava), Jože Sivec (Neuprizorjena Gerbičeva opera „Kres“), Borut Loparnik (Andante za violino in klavir Marija Kogoja), Dragotin Cvetko (Iz korespondence Slavku Ostercu), Katarina Bedina (Novo v mladinskih zborih Slavka Osterca) in Andrej Rijavec (Problem forme v delih Iva Petriča). Tuja avtorja Vysloužil in Feil nas v zborniku seznanjata s skladateljem Antoninom Reicho, mladostnim prgateljem L- van Beethovna (Jiri Vysloužil) in z genezo samospeva po definiciji Franza Schuberta (Arnold Feu). Iz vsebine je razvidno, da uredništvo daje prednost domačim muzikolo&im delavcem, obenem pa vključuje v sodelovanje tudi tuje strokovnjake. M. K. V. ko ni več mogoče govoriti 0 kritiki 1 Ko so vse besede odveč, ko ne moremo — razen najbolj pohvalnega, zato često praznega, uporabljati besedišča „glasbene kritike", ko želimo samo, da bi kar največ ljudi lahko dojemalo, kar se dogaja pred nami, ko čutimo val hvaležnosti, ki lebdi v dvorani, potem je jasno samo eno — pred nami je resnično velik glasbenik. Glasbenik, ki je kot čarovnik pa tako preprost v svojem izrazu, glasbenik, ki nas zna iztrgati iz vsega, kar smo še trenutek prej mislili in čutili, da nas prestavi samo v glasbo in lepoto in popolno doživetje. Glasbenik, ki v bistvu stori samo to, da pod njegovimi prsti glasba zaživi v vsej svoji polnosti. Tako bogato, kot je ne moremo slišati vsak dan. In takšno doživetje, ko vsa dvorana otrpne in jo prevzamejo zvoki, ko je vsak zvok, vsak akord poslanica in govori ne o lepoti, ampak več, ne samo o umetnosti, ampak Več, o življenju samem, takšno doživetje je težko ali skoraj nemogoče opisati. Zato pa vredno in še in še vredno doživeti. Morda je včasih treba biti v Franciji (v Strasbourgu), da človek v razmaku enega tedna doživi dva izredna koncerta. Najprej Mstislava Rostropoviča na violončelu (s pianistko Vasso Devetzi, igral je Beethovna in Šostakoviča), potem Arthura Rubinsteina, ki pravi, da ne more več brati, igra pa še vedno, in to neprekosljivo — neprekosljivo doživeto. Takšna sta oba velika mojstra, Rubinstein je samo nadaljeval - z Brahmsovim 1. klavirskim koncertom - občutje, ki ga je Rostropovič odprl. Rubinstein sam, kajti šele v dodatnem Chopinovem Scherzu se je mogel resnično izraziti. Orkester, stras-bourški filharmoniki, na žalost spremljavi ni bil kos. To je vsekakor le še potrdilo Rubinsteinovo vrednost. Zato pa je Vasso Devetzi ob Rostro- 27. aprB 1976 poviču dokazala, v kolikšni meri je klavirska igra lahko zlita s solistom. METKA ZUPANČIČ peto tekmovanje učencev glasbenih šol sr Slovenije je bilo 20. in 21. marca na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani. Organizacijo je tudi tokrat s sodelovanjem zveze društev glasbenih pedagogov Slovenije in Glasbene mladine Slovenije prevzela skupnost glasbenih šol SR Slovenije, pokrovitelj pa je bil republiški komite za kulturo. Med seboj so se pomerili pianisti, solo-pevci, harmonikarji in orkestri ter komorni ansambli. Namen tega tekmovanja je odkrivanje izrazito nadaijenih učencev, pomoč tem učencem pri njihovem nadaljnjem študiju ter ne nazadnje izmenjava pedagoških izkušenj pri vzgoji mladih glasbenikov. Pri 62 glasbenih šolah s 84 dislociranimi oddelki, kar jih premoremo na Slovenskem, je 10 udeleženih ustanov malo, a te so se dobro odrezale. Merila so ostra in starostna meja zelo točno določena, kar je posebno problematično pri solo-petju, ker je glas prav posebej pogojen in zato izredno občutljiv „instrument“. Tekmovalci so dobili 32 nagrad, od katerih jih je največ prejel Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani, kar 12, dobro so se odrezali tudi udeleženci Centra za glasbeno vzgojo v Mariboru s 5 nagradami, nekaj manj pa so jih dosegli učenci glasbenih šol iz Nove Gorice, Kopra, Trsta, Velenja, Tolmina, Radovljice in dveh ljubljanskih glasbenih šol - Franc Šturm in Vič-Rudnik. 27. apr! 1976 glasbena mladina • stran 5 Tekmovanje se je slovesno končalo 31. marca s podelitvami nagrad in popoldanskim koncertom, na katerem je imel govor predsednik republiškega komiteja za kulturo Andrej Ujčič, prvona-grajenci pa so izvedli lep spored skladb naših in tujih skladateljev. M.T. nove plošče VVALTER CARLOS-BY REQUEST stran A: 1. Three dances from ,,Nutcracker Suite“ 2. Dialogues for piano and two loud-speakers 3. Episodes for piano and electronic sound 4. Geodesic dance 5. Brandenburg concerto no. 2 in F major x stran B: 6. „Little“ fugue in G minor 7. What’snew, pussycat? 8. Eleanor Rigby 9. Weddingmarch 10. Pompous Circumstances Izšlo konec lanskega leta pri CBS (73163). Vsaka stran prinaša približno enaindvajset minut glasbe. W. C. po naročilu!? Pravijo, da na zahtevo premnogih poslušalcev, katerih želje po novih Valterjevih izvedbah so si bile zelo različne. In tu je rezultat — najbolj skupaj znešena selekcija materialov za sedmo ploščo „po naročilu". Vpeljejo trije plesi Čajkovskega iz „Hrestača“. To so prvi Carlosovi poskusi z romantično sceno. Dialogi in Epizode so njegove najbolj zgodnje stvaritve iz let 1963/64, se pravi še daleč pred obdobjem sintetizatorjev. To so skladbe za klavir, ki jih igra Phillip Ra-mey, Walter pa dodaja elektronske zvoke. Naslednji ples je novejšega nastanka in je le odlomek iz kvadrofonskih eksperimentov. Po dveh predelavah Bacha je na vrsti najbolj smešna točka na plošči -nekdanji hit Toma Jonesa ali koga že? Gre za mucko in vaje v zgodnjem 1967. letu na osemkanalnih aparaturah. Tole so na ploščo uvrstili verjetno le zato, ker je to pač prvi Carlosov izdelek na moog sintetizatorju. Potem se še nekaj časa ukvarja s poskusnimi predelavami pop materialov in to obdobje zaključi z Beatli leta 1970. Poročno koračnico kot travestijo Wagnerjevega Lohengrina posveti in podari dvema prijateljema kot poročno darilo. Zadnja skladba, ki je tudi najdaljša, so variacije in fantazija na Elgarjevo temo. To je prijeten in domi-selen kolaž bolj ali manj znanih predvsem klasičnih evergreen tem. Poleg dialogov in epizod edina pomembnejša stvar. Ploščo je vredno slišati, več pa ne. KLAUS SCHULZE TIMEVVIND stran A: Bayreuth Return 30:22 stran B: Wahnfried 1883 28:37 Caroline (Virgin) CA 2006 Plošča je posneta v Berlinu in je izšla konec 1975. leta v Angliji. Posvečena je Richardu Wagnerju. TANGEREME DREAM RICOCHET del ena in dva (obakrat približno po sedemnajst minut) Peter Baumann Chris Franke Edgar Froese Posneto v živo leta 1975 v Franciji in Angliji. Virgin Records V 2044 v: \i it r carios bv !uqui:.sr IM' KRAFTVVERK RADIO - ACTIVITY stran A: Geiger counter Radioactivity Radioland Airwaves Intermission News stran B: The voice of energy Antenna Radio Starš Uranium Transistor Ohm sweet Ohm Ralf Huetter, Florian Schneider: glas in elektronika Karl Bartos, Wolfgang Fluer: elektronska tolkala Capitol E-ST 11457, izdano 1975. Avtorji vseh treh plošč so Nemci, ki že približno tri leta uspešno izdajajo in prodajajo sintetično glasbo v Angliji. Peta zaporedna stvaritev Klausa Schulzeja je po dinamiki med bolj linearnimi, prav zato pa poslušalca pritegne že pri začetni temi, na kateri temelji improvizacija preko belih in rožnatih šumov na konstantni vibraciji. Izdelana je na osmih kanalih — s šestimi sintetizatorji (Arp, Ems, Elka) in orglami Farfisa ter klavirjem. Naj te ne zapelje, če je plošča posvečena Wagnerju, saj Schulze ostaja „na svojifuri“. Po šestih študijskih ploščah so Tange-rine Dream zbrali posnetke z nekaterih svojih poletnih koncertov in to je njihova pri Virgin tretja izdana glasba. Sound se ne razlikuje od studijskih posnetkov, je pa dovolj dobra predstavitev njihovega dela, vredna daljšega poslušanja. Z Radio-activity so Kraftvverk spet hoteli imeti tematsko ploščo, pa so jo preveč razdrobili, zato nima pravega učinka. S preprostimi melodijami, efekti in nekaj besedili hočejo fantje predstaviti osebnost radia in vibracij med oddajnikom in sprejemnikom. Zamisel ni slaba, tudi v besedilu se najde kak preblisk, v celoti pa se plošča ni posrečila. Njihova „avtocesta“ je glede tega precej bolje zadela, da o prvem albumu n.pr. sploh ne govorimo. (peace) 6. stran • glasbena mladina 27. april 1976 cankar v operi uglasbitev tekstov ivana Cankarja I. Zborovska dela: Danilo Bučar: V tesni kletki (moški in ženski zbor) France Cigan: Zdaj je pomlad (mešani zbor) Marijan Gabrijelčič: Velika maša — iz Bele krizanteme (kantata za mešani zbor in orkester) Marjan Kozina: O, domovina (kantata za mešani zbor) Janez Kuhar: Od ulic do ulic (moški zbor) Igor Štuhec: Sultanove sandale (mešani zbor) II. Instrumentalna dela: Lucijan Marija Škerjanc: Marenka (plesna slika) Kruno Cipci: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (balet, še neizveden) III. Opere: Matija Bravničar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski Matija Bravničar: Hlapec Jernej in njegova pravica Krešimir Fribec: Sluga Jernej (še v rokopisu) Mihovil Logar: Sablazan u dolini šentflorjanskoj Alfred Mahowsky: Hlapec Jernej Dragutin Savin: Šentflorjanci (enodejanka) IV. Samospevi: Janez Kuhar: Sla si mimo Dramsko zasnovana besedila Ivana Cankarja so vzbudila pozornost petih skladateljev oper in enega, kije napisal na to tematiko baletno glasbo. Vsi obravnavajo le dve pisateljevi besedili: farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski in roman Hlapec Jernej in njegova pravica. Največji delež pri tem ima slovenski skladatelj Matija Bravničar. Na obe zgornji besedili je napisal operi, ki sta bili ob vsakokratni postavitvi dobro sprejeti. pohujšanje v dolini šentflorjanski Bravničar je pričel komponirati operno farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski leta 1925 na pobudo režiserja in igralca Milana Skrbinška. Skladatelj je za libreto vzel celotno Cankarjevo besedilo, okrajšal je le nekaj manj važnih odstavkov. Cankarjeva predloga mu je nudila veliko priložnosti, tipičnih za operno uglasbitev. Tu naj omenim le nekaj teh mest: Zlodejeva pripoved v 1. dejanju in njegov samogovor v začetku 3. dejanja; koračnica, ko na niti privezani rodoljubi odkorakajo vsak na svoj dom: dvogovor med Jacinto in Petrom (Krištof Kobar) v začetku 2. dejanja izziva skladatelja, tako tudi sklep tega dejanja, ki izzveni v melodiji uspavanke; Jadntin ples v 3. dejanju je že v dramski uprizoritvi povezan z glasbo. Skladatelj opozarja na ozračje v času nastajanja opere: „Mladi glasbeniki, literati, likovniki in vsi, ki smo bili kakorkoli povezani z umetnostjo, smo bili avantgardni zanesenjaki. Tradicija nam je bila cokla. Prežeti smo bili z željo, da ustvarimo nekaj povsem novega, brez kompromisov, z zavestnim tveganjem in kljubovanjem. Naša pot naj bi bila še neizhojena, drzna, nenavadna, pa čeprav bi nas vsi .stari' odločno odklonili." Tako je nastajalo Pohujšanje v dolini šentflorjanski kot operna farsa. Skladatelj se še naprej spominja komponiranja opere: ,,Ker smo živeli v dobi antiromantike ter v glasbeni sferi atonalnosti, atematikc in motorike, so nam prozna dramska besedila ustrezala, morda p-av zato, ker skladatelj ni bil vezan na šablono oblik, arij, duetov, ansamblov in stereotipnih finalnih scen, ki so bili nujni rekviziti tradicionalne opere. Kljub odklonom od usta jene operne oblike sem imel vedno pred očmi hotenje, da zaobjamem večje komplekse, ki bi mi nudili možnost širših glasbenih oblik, da bi sc izognil preveliki razdrobljenosti." Skladatelj je zapisal v gledališki list ob premieri opere 11. maja 1930 v ljubljanski operi nekaj drznih aforizmov, ki odsevajo njegov odnos do problema nastajanja sodobne opere. To je storil namesto razlage dela samega. Tukaj jih navajam v povzetku: operna oblika je gledališče, za glasbenika pa kompromis, kjer čista umetnost ne sme trpeti v kvaliteti (od vsega začetka pa je operna oblika zgrešena in je zato kljub tolikim prizadevanjem komaj kaj uspehov na tem področju); opera kot glasbena oblika je kljub lasti vseh slojev salonskega porekla; najmočnejše zanikanje kolektivne umetnosti je prav opera - polna rekvizitov;izrazna sredstva opere naj bodo le sredstvo in ne cilj avtorjeve intuicije (in ne avtorja); operi libreto ni nujno zlo (vse na tem svetu ima svojo muziko); Cankarjeva farsa, prenešena v glasbeni okvir, zanj ni poskus, temveč posledica njegovega naziranja o teatru: Slovenci smo srečen narod - nimamo tradicije, največje cokle v svobodnem mišljenju in ustvarjanju novih vrednot. Premiero je dirigiral Anton Neffat, režiral pa jo je dramski režiser Ciril Debevec (na izrecno skladateljevo žejo). Peli so Vekoslav Janko, gostja K. Stallerjeva-Statter, Julij Betetto, Josip Gostič, ... Krst opere je bil uspešen in že čez dve leti (15. maja 1932) je opera doživela novo odrsjco postavitev; ob 60. obletnici Glasbene matice se je vodstvo Opere odločilo, da ponovno predstavi Bravničarjevo Po hujšanje. V tej ponovitvi so bili nekateri solisti zamenjani: basista Julija Betetta je zamenjal Marjan Rus, gostjo v vlogi ROBERT PRIMOŽIČ V VLOGI HLAPCA JERNEJA SKLADATELJA MAHOVVSKEGA (SLOVENSKI GLEDALIŠKI MUZEJ) Jacinte pa Zlata Gjungjenac-Gavella. Uspeh ni izostal. Pozitivno kritično so se o delu razpisali številni slovenski (S. Vurnik, S. Osterc, E. Adamič) in jugoslovanski (dr. M. Milojevič in B. Papandopulo) glasbeni strokovnjaki, ki so videli to operno postavitev. Delo so ocenili, da je naturalistična in juna-čevsko jedrnato zasnovana opera. Na Cankaijevo tematiko Pohujšanja v dolini šentfloijanski so poleg Matije Bravničarja komponirali še naslednji skladatelji: Dragutin Savin je leta 1956 zložil enodejansko opero „Šentflorjanci“; Mihovil Logarje zložil opero »Sablazan u dolini šentflorjanskoj" (1937), Kruno Cipci pa je napisal glasbo za balet Pohujšanje v dolini šentflorjanski (doslej še neizvedeno). SCENA IZ I. DEJANJA BRAVNIČARJEVEGA »POHUJŠANJA V DOLINI ŠENTFLORJANSKI" (SLIKA SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA) hlapec jernej in njegova pravica Predno se je Matija Bravničar lotil komponiranja druge opere na Cankarjevo besedilo, naj omenim še enega tujca - Čeha Alfreda Mahovvskega, ki si je za opero v treh dejanjih (7 slikah) Hlapec Jernej in njegova pravica, sam napisal libreto po prevodu prevajalke Jirkujeve (po Skrbinškovi priredbi Cankarjevega romana). Premiera te opere je bila 30. maja 1932 v Brnu, mesec dni po smrti še ne 25-letnega skladatelja. Štiri mesece pozneje (29. 11. 1932) je isto delo uprizorila ljubljanska opera. Vse dramatizacije romana pa so bile pomanjkljive glede na dejstvo, da delo ne vsebuje prvin dramske gradnje. Bravničar je uglasbil tako opero, katere vsebino pozna skoraj vsak šolar: lik Jerneja, borca in iskalca pravice, trpečega in vedno znova ponižanega slovenskega človeka, je vsakomur blizu. Bravničarjev Hlapec Jernej ni glasbena drama, ker v njem pravzaprav ni dramskega dogajanja; ima pa veliko dramatičnosti, ki izhaja iz besedila, dramatičnih mediger in zborovskih viškov, zlasti v znamenitem Očenašu. Zaradi dramske statičnosti je delo mogoče izvesti tudi koncertno. Tudi sicer 27. aprl 1976 glasbena mladina # stran 7 je opera nekakšno oratorijsko delo. Dramske osebe so nujne, vendar sta tu tudi za oratorij tako značilna napovedovalec in zbor. Skladatelj je ob premieri povedal, da glede na tipično slovensko besedilo folklorne prvine dajejo operi slovenski muzikalni prizvok in navdih množičnosti. Delo je razdeljeno v dva dela, oziroma v osem slik, ki predstavljajo postaje Jernejevega romana v iskanju pravice: 1. Pri Sitarjevih v izbi; 2. Na oesti; 3. Pred krčmo; 4. Tičnica - smrekov gaj; 5. Oče naš ... ; 6. Sodnija; 7. Betajnova; 8. Jernejeva pravica. Zbor v tej množični operi nima take v loge kakor v antičnih dramah, ko je komentiral in povezoval dramsko dogajanje, temveč je aktiven, sodelujoč, pravzaprav nosilec glavne vloge, ki jo pooseblja Jernej. zbor so sami jerneji Zbor podčrtuje, dopolnjuje in nadaljuje Jernejeve misli, tožbe in zahteve. Zato so opero imenovali »opera množice". Vlogo komentatorja v njej je prevzel napovedovalec. Prva uprizoritev je bila 25. januaija 1941 v ljubljanski operi. Dirigiral je Niko Štritof, režiral pa spet Ciril Debevec. Naslovno vlogo je pel basist Friderik Lupša, vlogo napovedovalca pa je prevzel kar režiser. Tokrat je bil basist Lupša tisti, ki je opero dobesedno posadil med slovenske množioe. Po tej uspeli premieri se spomnimo še nekaterih ponovitev: leta 1948 je opera doživela prvo koncertno izvedbo (ob 30. obletnici Cankarjeve smrti), nato pa še leta 1956 in 1968. Ponovno odrsko ponovitev je opera doživela v okviru poletnih kulturnih prireditev ljubljanskega festivala v Križankah (štiri predstave) leta 1957.. Poleg tega je RTV Ljubljana opero posnela kot radijsko opero, kar je potem že tretja oblika izvedbe tega dela. Hlapca je uglasbil 1. 1951 tudi Krešimir Fribec. Opera z naslovom „Sluga Jernej" je zaenkrat še v rokopisu. FRANC KRIŽNAR portret nagrajenca prešernovega sklada ciril škeijanec „TAKO DOMAČE KOT TUJE GLASBENE OCENE ODKRIVAJO V NJEGOVI IGRI IZVAJALSKO TEHNIČNO DOVRŠENOST IN MUZIKALNO IZVIRNOST, NEPOSREDNOST, SMISEL ZA OBLIKOVANJE VSEH VRST GLASBENIH LIKOV IN IZRAZNIH RAZSEŽNOSTI. DOCELA PREPRIČLJIVI UMETNIŠKI ZRELOSTI SE PRIKLJUČUJE SE PEDAGOŠKO UDEJSTVOVANJE, KI DAJE NAŠEMU VIOLONČELISTU TRAJNEJŠO PRISOTNOST V NASI GLASBENI KULTURI. LE REDKI INSTRUMENTALISTI DOSEŽEJO PODOBNO SlROKO ZASNOVANO TER OSEBNOSTNO POUDARJENO UMETNIŠKO KAKOVOST". Tako je upravni odbor Prešernovega sklada obrazložil sklep o podelitvi nagrade Prešernovega sklada violončelistu Cirilu Škerjancu. „Dolga je pot do prvega stika z glasbo do naj višjega kulturnega priznanja. Kdaj seje pričela vaša pot in kako je potekala? “ »Rodil sem se 1936 v Trbovljah in s šestimi leti sem se pričel učiti violino v Zagoiju. Z učenjem violine sem po vojni nadaljeval tudi v Ljubljani, vendar sem jo s 13 leti zamenjal za čelo. Vzrokov je bilo več. Po eni strani navdušenje nad novim, po drugi strani pa tudi vpliv takratnega direktorja glasbene šole Center, prof. Frana Staniča. V tem času so se namreč učili predvsem violine, violončelistov je bilo malo, še manj violistov in kontrabasistov. Prof. Stanič mi je zaradi moje precej velike rasti, ki mi je delala pri violini težave, sicer svetoval kontrabas, toda odločil sem se raje za nekoliko manjšo inačico - violončelo. Prav tako moja odločitev ni bila popolnoma neodvisna od zagotovil, da se bom lahko kot violončelist zelo kmalu zaposlil. Leta 1954 sem se po končani klasični gimnaziji vpisal na medicino. Na mojo nadaljnjo usodo je vplival tudi novi orkester RTV Ljubljana, pravi novorojenček, saj so ga sestavljali v glavnem le mladi sredi študija in le redki med njimi so že končali akademijo za glasbo. Prijavil sem se na razpis za mesto prvega čelista, naredil avdicijo in se zaposlil. Ce se ozremo v preteklost lahko samo z velikim spoštovanjem ocenjujemo razvoj, ki ga je ta orkester doživel v 20 letih svojega obstoja. V tem času sem se znašel na razpotju: glasba terja celega človeka, zahteve so se pričele večati in dober glasbenik mora nadarjenost združiti tudi z veliko vztrajnega in načrtnega dela. Odločil sem se, opustil študij medicine, se z 19 leti vpisal na srednjo glasbeno šoto in jo v treh letih končal. Po nasvetu prof. Lobetove in na priporočilo Antonia Janigra sem opravil še eno avdicijo; tokrat za. študij pri slovitem violončelistu Navarri in bil sprejet v njegov razred na Ecole Normale v Parizu. Prvo srečanje z novim in zahtevnim okoljem sem doživel, še predno sem šel v Pariz, na poletnem tečaju v Sieni, ki ga je vodil in ga še vodi mojster Navarra. Znani čelist ima svojstveno metodo kolektivnega pouka: v razredu nas je bilo približno 50, vsak, tudi profesor, s svojim instrumentom. Tovrstna oblika pouka ustvarja posebno ozračje, ki človeka hkrati najbolj angažira, po drugi strani pa tudi nudi možnost, da pri sebi popravlja napake, ki so jih storili drugi. Ob koncu tečaja sem bil edini med 10 Jugoslovani, ki je igral na zaklj učnem koncertu. Pa še nekaj sem se skušal naučiti od svojega profesorja: trdega dela, saj je mojster vadil od 9. ure zjutraj do 3. ure popoldne, nato pa učil od 4. tja do 8. ure zvečer." „Se poslužujete podobne oblike dela tudi kot profesor na ljubljanski akademiji za glasbo? »Kolektivnega pouka žal ne, ker bi bil organizacijsko težko izvedljiv. Pač pa menim, da se instrumenta ne da naučiti po verbalni metodi, zato vsako napako raje popravim na svojem instrumentu in se šele potem skušam pogovoriti s študentom o njej. Seveda pa se mi zdi kolektivni način dela najboljši. Torej, iste jeseni sem s štipendijo Prešernovega sklada odpotoval v Pariz in se vpisal na Ecole Normale, znamenito glasbeno ustanovo, kjer sta učila Tribaud in Casals in kjer sta diplomirala Karto Rupel in Antonio Janigro. Študij sem končal po treh letih: največje priznanje pa mi je ob diplomi izrekel direktor Cortot, ki je za interpretacijo Schumannovega koncerta dejal, da je bilo »delo izvedeno tako, kot je pesnik govoril". Ves čas študija sem delal tudi pri prof. Jeanu Francaixu v razredu za komorno glasbo in vsako poletje sodeloval na poletnem tečaju v Sieni. Eno poletje je tečaj vodil znani čelist Pablo Casals, izreden umetnik, in sečanja z njim ni moč pozabiti. Na zaključnem koncertu smo izvajali tudi tri njegove skladbe za orkester violončelov: še nikoli nisem slišal zvokovno lepšega orkestra. Po končanem študiju sem se zaposlil kot prvi čelist v Essnu, kjer sem ostal do 1969. Po vrnitvi v Ljubljano sem postal profesor na akademiji za glasbo ter nastopal kot solist in z violinistom Dejanom Bravničarjem ter pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. „Kje ste koncertirali in kakšen odmev je imela vaša koncertna dejavnost"? ..Koncertiral sem v vseh jugoslovanskih republikah, pa v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, v Švici, Franciji, Belgiji, Zvezni republiki Nemčiji in v Združenih državah Amerike. Leta 1974 sem prejel nagrado Društva slovenskih skladateljev za najzaslužnejšega izvajalca slovenskih del, saj imam na repertoarju prav vse skladbe slovenskih ustvarjalcev, namenjene violončelu." »Violončelu ste posvetili svojo življenjsko pot. Se vam zdi, da ima ta instrument v našem glasbenem življenju ustrezno mesto"? „Zal ne, čeprav bi ga kot instrument, ki se v svoji barvi najbolj približuje človeškemu glasu, lahko imel. Tako koncerti kakor tudi recitali so v tujini veliko pogosteje na programu kot pri nas. Vzrokov za to je več: na glasbenih šolah je premalo zanimanja za ta instrument, primanjkuje ustreznih pedagogov pa tudi instrument sam ni znan med najširšimi sloji. Pogosta je tudi potrošniška miselnost, da je poklic glasbenika nerentabilen, ki pa je seveda zmotna. Dobri glasbeniki so zelo iskani, saj jih naša kultura potrebuje več kot jih je na voljo." „Taico kot solist, kakor tudi s Triom Tartini ste sodelovali na nekaterih mladinskih koncertih. Kako bi se dato po vašem mišljenju mladim glasbo najbolje približati? “ »Mladim je treba nuditi srečanja z glasbo in to srečanja z dobro glasbo in dobrimi izvajalci. Ni res, da je za mlade vse dobro, nasprotno: najboljše je za mlade komaj dovolj dobro. Ravno pri mladinskih koncertih bi morali biti najbolj občutljivi, saj je mlada publika najbolj pristna, najmanj obremenjena s predsodki pa tudi izredno kritična. V procesu estetske vzgoje bi se morala globlje angažirati tudi šola in dati estetski vzgoji kot delu oblikovanja osebnosti večjo težo. Na področju kulturne osveščenosti bo treba narediti še veliko in pri tem zajeti čim širše kulturno področje. Kot primer naše kulturne osveščenosti naj omenim TV reportažo, v kateri je novinar spraševal mimofcloče, kaj jim pomengo naslovi kot: „Na klancu", »Martin Kačur", »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski", »Hlapci". Kakšni bi bili šele rezultati, sče bi jih spraševali n.pr. po imenih kot Slavko Osterc ali L. M. Škerjanc? ** A. K. ciril Škerjanec foto: france modic 8. stran • glasbena mladina glasbena vzgoja v celodnevni šoli osnovna šola biba rock Glasbena ura gre proti koncu in učenci sedmega razreda listajo po glasbeni enciklopediji, v kateri iščejo razlage instrumentov. Pravkar so prenehali igrati na Orffov instrumentarij in dobili so nalogo, opisati vsak po dve izmed teh glasbil. To so prostodušni in prijazni otroci, ki se radi pustijo zmotiti pri napornem iskanju in ni jim težko odgovarjati na vprašanja radovednih glasbenih mladincev. — Kaj počnete pri glasbeni vzgoji? Pojemo, igramo na ksilofone, bobne, činele, triangel, poslušamo plošče, vse mogoče. V zadnji klopi sedita dva sila zgovorna fanta, ki sta oba tudi učenca glasbene šole in jima celo enciklopedija ne dela preveč preglavic. Vprašam ju, kaj pravzaprav poslušajo. Najraje opere - Rigoletta, Trubadurja, Seviljskega; brivca ... Včasih nam tovarišica zavrti kakšno ploščo in moramo ugotoviti, katere instrumente smo slišali. To so sem in tja tudi kontrolne vaje, kijih moramo pisati. — Pa je to težko? Včasih je.. — A še ne veste, da ne morete dobiti nezadostne ocene? En sam zadovoljen smeh. — Pri katerih glasbilih pa ste ostali nazadnje? Zdaj jemljemo trobila. — Katero pa je največje trobilo? Bas. — Kaj res? Na bas se vendar ne trobi! Ni to tuba? Seveda! Tovarišica, alibi nam, prosim, pomagali pri domači nalogi? *- Rada. Samo, če ne bom znala, mi bo pa zares nerodno, pravim. Spomniti se moramo ljubljanskega trobentača, kije tudi skladatelj, igra P1 v Sepetovem ansamblu. Vprašam, če ima lepo ženo, ki jo večkrat vidimo na televiziji. To bo pr®' gotovo dr. Urban Koder, ugotovimo s skupnimi močmi. Naš pogovor se zavleče in skoraj ni več časa za brskanje po debeli en