181
Vrtec lepoznanski.
Prijateljci.
Novela.                                   
Poleg Dragoile Jarnevićeve svobodno posnel J. Levičnik.
I.
Blizo ondi, kjer si ob počasno tekoči reki Kolpi prijazno desnici podajata Beli Kranjec in Hrvat, brata po rodu, leži obširno in sloveče posestvo N-*. Grraj-ščina tega posestva stoji na prijetnem brežulku, od dveh strani jo obdaja temni log; na dve strani pa ima krasen razgled daleč tje proti zapadu in severu. Log se razprostira proti jugu in izhodu, ter končava se v jugu nad neko strmino, pod ktero se širi dolga mična dolina. Sred te doline teče potočec. Bistra njegova vodica žubori v hitrem teku med tolstimi travniki in rodovitnimi njivami, ter blišči tu in tam kakor sreberni pas med starimi, gosto obraščenimi vrbami, kterih koreninam že gotovo na sto in stoletja prilija s svojo bistro vodico. Neštevilni vinogradi zaljšajo oba vrhova te razprostrte doline, ktere izhodna stran je lastnina grajščine N—*ske, zapadna pa je delež kmetov bližnjih vasi. Vsak vinograd ima svoj lastni hram (vinski klet); videti so ta mala poslopja iz daljave ko venec, ki je potegnjen po obedveh vrhovih ravnokar opisane doline.
Ob času naše pripovedke bila je grajščina N—*ska v najemu. Vlastnik njen živel je zunaj domovine, pre-pustivši oskrbovanje velikega gospodarstva najemniku. Drugi so tedaj doma trdo delali, vlastnik pa je trosil denar — krvavi trud in znoj svojih podložnih in takrat še služnih kmetov — v ptuji zemlji.
Vilnevič bil je priimek N—*skega najemnika. Prišel je bil v mladostnih letih za ključarja na graj-ščino, a obnašal se je tako pravično in pošteno, tako umno in varčno, da je poslednjič postal najemnik celega obširnega posestva. Vilnevič je bil oženjen ter oče edinega otroka, deklice, Ljuboslave po imenu, ktero je odgojeval s posebno očetovsko ljubeznijo in skrbijo.   Z
največo pozornostjo je skrbel za njen telesni razvitek. Da bi okrepil in včvrstil njeno zdravje, jo je že v mladostnih letih večkrat dal kopati v hladnem potoku; učil jo tudi raznih telovadnih gibčnosti in pospenjanja, ter izuril jo tako, da naj se zlasti naše mlade bralke ne čudijo, če jim povemo, da je deklica znala kaj dobro plavati in da ni z lepo bilo tako visocega hrasta v grajskih gozdih, na kterega bi ne bila brez posebnega truda splezala. Vsled tega pa se je tudi prekrasno razvijala Ljuboslavina lepota; — kakor mladoletna rožica rde-čila so se njena ličca, veliko črno oko pa je sijalo v radostnem pogledu. Poleg skrbi za telesni razvitek pa oče nikakor tudi ni zanemarjal dušne odličnosti in odgojitve svojega ljubega deteta, in že ko deklica 131etna umela je modro presojevati, vsako reč bistro razumeti in naglo zvršiti. Ni čuda to raj , da je bil oče ves zaljubljen v svojo edino hčerko; — videti je bilo, da samo za-njo živi. Ta ljubezen očetova pa ni spačila blagočutne deklice; veliko več je čedalje bolj in bolj zasajevala v njeno mladinsko srce ljubezen in spoštovanje do Boga, starišev in do vsega človeštva.
Bilo je  ob času  najboljšega  razvitka Ljuboslavine mladjanske   duše,   ko jo  oče  nekega dne   pelje   seboj v vinograd.    Bil je jesensk, dolgočasen in mračen dan tiste deževne dobe,  ki jo imenujemo predhodnico zimskega časa. Vinograd je ležal na višinah nam že znane doline,  in  blizo  tam mimo  peljala je ozka pot doli v nižavo.    Oče  se je  mudil  v hramu  pri polnih vinskih pos6dah, pregledovaje, je li vse v redu — Ljuboslava pa je šetala ob hramu sem ter tje.  Tihi dež prične zdaj rosljati iz gostih oblakov, ter kropiti osuhlo trtino listje. Deklici je bilo tiho  žuborenje dežja nekako  povoljno; vmaknivša se znotraj   hramovega  kapu pregleduje sem in   tje  zibljoče se   oblake.  —  Megle  so ležale s pri-četka nad dolino, in samo šum hruščečega potoka, kterega so  bili  nalivi preteklih  dni  iztirali iz svoje ozke struge, udarjal je na njeno uho. Zdajci pa zapiha oster veter,   razžene  temne megle  in  pred očmi Ljuboslave pokaže se   hipoma cela  dolga dolina.    Videti je mogla zdaj deklica v ravnino doline, ter silni potok, ki se je bil strahovito   narastei  iz  sicer   tako  pohlevne  vodice. Zibanje oblakov,   žuborenje dežja in odpadanje suhega listja od žalostno zapuščenih trt, zraven pa hrušeči valovi potoka, — vse to je nekako zanimivalo živo vmiš-ljijo njeno.  V razne misli vtopljena stala je Ljuboslava ko prava slika sanjajoče gorske Vile.
Al zdajci zdrami Ljuboslavo iz njenih tihih misli neko šumenje v sosednem nogradu. Ozre se krog sebe in ugleda ondi neko tujo žensko, ktera je nesla v levem naročji malo dete; z desno roko se je opirala na lesko-vico, na glavi pa je imela malo cuiico. Tujka, ki Ljuboslave ni zapazila, stopala je nekako omahljivo po ozkem kolovozu, in spustila se čez grič v dolino. „Kaj neki išče zdaj ta ženska le-tu. po pustih vinogradih?" — reče Ljuboslava sama sebi ter stopi zdaj izpod strešja, da bi videla, kam hoče prav za prav tuja ženska, ki je bila napravljena precej zel6 po gosp&sko.
Žena, prišedša v dno doline, začne zdajci željno gledati, kje bi mogla tje čez prek derečega in naraslega potoka.
„Aha, ona bi rada čez prišla; al kako če sirota pri tako silni vodi, ki se po dolini razliva" — reče Ljuboslava sama sebi ter opazuje en čas žensko, ki je zastonj iskala ugodnega mesta, da bi zamogla prestopiti potok. Zdaj ugleda Ljuboslava nekoliko više gori brvco, ktere dereči valovi še niso bili odnesli, toraj zakliče nad tujko, kazaje in mahaje jej ob enem z roko tje gori, kjer se brv nahaja. Žena jo je umela in se napotila proti naznanjenemu in pokazanemu kraju. — „Dobro, dobro" — zavpije še Ljuboslava — „tam boste
•T
182
lahko prišli prek potoka". — Kmalu pride ženska do brvce, počasi stopi na-njo, opiraje se varno na lesko-vico. Skrbipolna gleda Ljuboslava, kako revica polagoma korači čez dereči potok; ko pa prileze do srede — o joj! — opoteče se! — in hipoma pogoltnili so jo z detetom vred srditi valovi!
Ljuboslava omedli; al le za en trenutek; koj namreč se zopet zavč. Zagledaje ženskino obleko, ktero so bili valovi višknuli na površje, ne pomišljuje tudi za trenutek ne, ampak spusti se v jadernem teku čez strmi klanec k potoku. Utopljenko zopet so bili pogoltnili valovi, — nobenega sledu ni bilo o njej! Zdaj se pokaže nad valovi glavica otročičeva, kterega je mati v naročju nosila. Tega trenutka ne zamudi Ljuboslava, ročno plane sred potoka in zagrabi otročeta za krilce. Al preslaba je bila njena moč, da bi bila zmogla raz-togotene valove; — divji potok spodbije tudi njej noge! Toda angelj Božji jo je očividno varoval. Pri popolni zavesti, otročiča z eno roko drže zgrabi srečno z drugo neko vrbovo vejo, krčovito se je poprime, ter presunljivo milo in na ves glas začne kričati: „Oče! — Oče! Na pomoč!"
Oče stopi ravno iz hrama. Slišavši klic ugleda ob enem tudi strašni prizor in silno smrtno nevarnost, v kteri se nahaja njegova prisrčno ljubljena edinica. Ko blisk plane v dolino — bil je res zadnji čas. Ljubo-slavo so bile že zapustile moči, potonjevaia je že; le njeni krasni dolgi lasje so Še kazali očetu sled nesrečne hčerke.
Smrtna nevarnost da človeku neznan pogum. Tudi oče Vilnevič ne zmeni se za dereči potok, ne za po-gubljivo silo, ampak zapraši se v vodo in srečno izvleče Ljuboslavo na suho, ktera je k očetovemu nepo-pisljivemu začudenju držala omedleno dete v svoji roki. Komaj oče prispe na suho in odloži utopljenki, že ugleda drugo ženskino truplo, ki so ga togotni valovi vzdignili na površje potokovo. Tudi leto hoče junaški mož rešiti, in res, srečno tudi njo izvleče in odnese na breg.
„Oče, oče, odpustite!" — prosi Ljuboslava, ko se je zopet zavedla; „hotela sem rešiti tej ženski življenje, ko sem jo videla pasti z otrokom v vodo; odpustite mi, da sem vam prizadjala tolik strah!" Oče sam svojim lastnim očem ni verjel, kaj se krog njega godi. Ne-ustrašenost in brihtnost Ljuboslavina še le ga nekako predrami; vzajemno začneta potem vtopljeno žensko oživljati in brihtati, al vse je bilo zastonj; — angelj mirii za vselej jej je bil zatisnil oči. — Bolj srečno jima je šlo človekoljubno delo pri oživljanju otročička izpod rok, rešila sta detetu, mali plavooki deklici, ljubo življenje.                                                       (Dal. prih.)
190
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarneviceve svobodno posnel J. Levičnik.
i.
¦
(Dalje.)
Prav kakor po naključji pride zdaj nek domač hlapec za Vilnevičem v vinograd. Pošlje ga hitro po suho obleko nazaj domu. Ko v gradu slišijo, kakošna nesreča bi se bila kmalu pripetila, prihitijo urno v vinograd tudi še od straha presunjena mati Ljuboslavina in več poslov. Oče in Ljuboslava se hitro preoblečeta; enako storijo tudi z malo deklico; hlapci pa zakurijo velik ogenj, da se od mraza trepetajoči utopljenci morejo ogreti,
Ljuboslava je brž pozabila svojo smrtno nevarnost; ljubega očeta in prestrašeno mater objame ter prosi ju srčno, naj bi se usmilila sirote, ki zdaj nima nikogar na pomoč razun Boga in njih. Mile prošnje ljubljene edinice naklonijo očeta k usmiljenju in določnemu sklepu, da izroči zdajci jokajočo tujo deklico svoji ženi, ki naj jej bo dobra in skrbna mati, Ljuboslavi pa ukaže, naj jej bo sestrica in prijateljica. — Kmalu za tem odpravijo se vsi proti domu.
Pa ne le nesrečni deklici je skazal Vilnevič velikodušno ljubezen s tem, da jo je pohčeril, ampak tudi mrtvemu truplu utopljene matere je skazal poslednjo čast s tem, da ga je dal spodobno pokopati in jej na grob postaviti priprost, pa ličen križ.
Ljuboslava same radosti ni mogla najti svoji novi sestrici mesta. Vodila jo je iz sobe v sobo obširnega grajskega poslopja; objemala jo in poljubovala; tolažila jo in obdarovala z mnogimi igračami. Mati pa je vzela tujo deklico še v posebno skrb, oblekla jo v novo in snažno opravo ter podučevala jo, kako naj se v vsem ponaša. — Cez nekoliko dni, ko se je bila mlada Judita — tako namreč je bilo tuji deklici ime — že nekoliko umirila in vdomačila, zaprašal jo je oče Vilnevič za im6 in stan njenih roditeljev. Deklica je povedala, da so jej oče bili v Ogulinu uradnik, in da so pred letom umrli; mati pa da so od tistihdob vedno bolehali, potrošili v svoji bolezni malo premoženje, pa vendar pretrpeli pri tem dosti pomanjkanja in lakote. Ker jim ni bilo mogoče se dalje več preživiti, hoteli so se podati k svojemu polbratu v bližnjo Metliko. Po bližnjicah iz Ogulina v Metliko popotovaje prišla je uboga vdova s svojim detetom skoz nam znano dolinico, in ondi je našla v vodnih valovih prezgodnjo smrt. To je bilo vse, kar je mala Judita povedati vedela o svojih roditeljih.
II.
Vilnevič je imel v bližnjem Karlovcu sestro, bogato vdovo, ktera brez lastnih otrok je večkrat zahtevala Ljuboslavo od brata. Ako bi se bil oče tudi odločil na to, da bi bil spustil svojo hčerko vsaj za nekoliko časa od sebe, mati nasproti o tem še govoriti ni hotela. Nikakor se ni mogla sprijazniti z mislijo, da bi zaupala tuji roki cvet, kterega je s toliko nježnostjo gojila; — tega sicer ne zato, kakor da bi ne bila njena svakinja spoštovana in poštena žena, ampak veliko več zato, ker je imela strah pred spačenim mestnim življenjem. Hotela je hčerko rajša sama podučevati, kakor pa zastran nje vedno v srcu nositi skrb in strah. Bila je mati sama v mladosti prav dobro odgojena; zraven pa je še vsa domača dela in opravila posebno dobro umela. Le škoda, da je obširno gospodinjstvo dajalo skrbni materi vedno dela dovolj, in se toraj ona
velikokrat pri najboljši volji ni mogla z Ljuboslavino odgojo redno in tako pečati, kakor bi se bila rada. Kadar jo mati ni utegnila podučevati, nadomestoval je Ljuboslavini bistri um sam materne nauke; detinska vmišljija je rodila v njej vzor za vzorom, kar je bilo za mlado deklico ceio nevarno, da bi ne postala namreč prenapeta v svojih vmišljijah. — Najraje hodila je s svojim očetom v vinograd; tu jej je bil najpriličnejši kraj za njeno živo fantazijo. Tu se je navadno naslad-jevala s tihim žuborenjem hitrega virčeka, ki je izviral izpod sive skalnate pečine v kraj vinograda; — večerni čas razgovarjala se je s šepetanjem tihega nočnega ve-triča in šumljenjem listja; — oblake imenovala je svoje bratce; — svitla večernica bila jej je ljubljena sestrica, kteri je domu grede vošila lahko noč itd.
O tem času dospe Ljuboslavi Judita. — Detinsko, nedolžno, vsakemu čutu odprto srce Ljuboslavino se je zdajci navezalo z vso ljubeznijo na Judito; veselilo jo je, imeti poleg sebe bitje, kteremu je mogla priobče-vati svoje vzore, plod živahne fantazije. Nekoliko časa šlo je vse prav, vse dobro; al — žalibog, to ni trajalo dolgo. Judita kmalu ni veliko slušala za pripovedovanje sestrice, niti marala tudi za nauke; ona bila je strašno vetrenasta, in brenčalo jej je po glavi samo igranje, skakanje in kitjenje. — Teh razlik v čuvstvih in mislih obedveh deklic s pričetka ni nihče zapazil. Stariši bili so že zadovoljni s tem, da je Ljuboslava imela tovaršico, — in Ljuboslava, da je imela komii kaj pripovedovati, naj jo že potem posluša ali ne.
Nekdaj se pripeti, da je bila Judita s svojim ponašanjem proti neki grajski služabnici zaslužila ostro kazen. Mati jo zavolj tega hudo okrega. Vsa objokana pride Judita k Ljuboslavi. To je ta prigodek zel6 bolel, toraj gre k materi, prosi jo odpuščenja za Judito, pa pove jej tudi, da ona pravi, da to vse nič ni res, kar jej je služabnica povedala, ampak gola laž. Mati vendar dvomi nad resnico Juditinih besed in vzame jo odšle v oster nadzor. Pa — zvita deklica zapazila je to dbbro, in zatekati se je jela pod krilo potuhnje-nostiinlaži. Vendar jej ni šlo to srečno izpod rok; — sčasoma so namreč vsi pri gradu spoznali nad njo te grde lastnosti razun Ljuboslave; — samo ona, omamljena od sladkih besed in prilizovanja zvite deklice, ni hotela verjeti tega. Judita je bila pri svoji bistroumnosti pač hitro spazila privrženost Ljuboslavino do nje; in naslonjena na to gojila je svoje grde razvade in spačeno nrav. — Mati je sprevidela vse to dobro, toraj je začela svojo preljubij eno edinico svariti ter pozorno delati na prihodnje nasledke. Gotovo bila bi odprla tudi Ljuboslavi oči; al — bližnja spomlad položi mater nenadoma na bolniško posteljo, iz ktere ni več vstala. Umrla je! Oj smrt! nemila smrt! koliko prezgodaj si pač prišla ti po skrbljivo mater tako dobre rahločutne Ljuboslave!
Materina smrt bila je očetu in hčerki huda srčna rana, Ljuboslavi pa še toliko bolj, ker ni zgubila le ljubljene matere, ampak tudi skrbno in neutrudeno učenico.
O Juditi ne spregovorimo tukaj besedice.
Po smrti nepovračljive žene Viinevičeve vnovič oglasi se sestra njegova, gospd Svakevičeva. „Daj mi, brat preljubi, Ljuboslavo; zdaj nima matere, da bi jej stala na strani z ukom in svetom. In če se zopet ženiš, veš, da tuja mati nima srca in ljubezni za tuje dete; jaz pa jo hočem odrediti, in ona bo tudi po smrti edina dedina vsega mojega ne malega premoženja." — Po dolgem premišljevanji sklene oče, udati se željam sestre svoje, a to ne zarad premoženja, ker bil je sam z blagom obilno blagoslovljen, marveč zato, ker je bil zapazil nad Ljuboslavo čuvstva, ktera so zahtevala drugi
191
način odreje, kakor bi jej on dajati mogel. Dogovori so toraj s sestro, da pride po ljubljeno hčerko. V malo dnevih pride že gosp& Svakevičeva po Ljuboslavo; deklica jej je všeč, objame jo srčno ko svojo lastno dete. — Judito je mislil oče odgojiti za domače gospodinjstvo in izročiti jo v to grajski ključarici, ki je bila žena razumna, modra in delavna. Al to ni bilo Juditi nikakor po volji. Ko izve očetove namere, jela se je kremžiti, ter teče k Ljuboslavi, moledvajoča in proseča jo, naj nagovarja očeta in tetiko, da ju ne razdru-žijo. Jok in prošnje Juditine ganile so jo do srca; na kolena pade pred očeta in tetiko, ter nadleguje in prosi tako dolgo, dokler jej nista obljubila spolniti njenih želj. Tako ste tedaj obe, Ljuboslava in Judita, šli s tetiko v Karlovec.                                    (Dal. prih.)
198
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarnevićeve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
III.
Novo življenje se je pričelo našima deklicama v Karlovcu. Ljuboslavi ponujala se je tu prilika učiti se mnogo lepih znanosti; Juditi^ pa nasproti, da — vadila se je svojih grdih razvad. Se le zdaj, pri vedno deljenem poduku, se je mogla bolj na tanko opazevati juditina značajnost. Fotuhovati se, lagati, nedolžno ob-rekovati, drzovito z vsakim pajdašiti se, — a k vsemu temu največa nečimernost in sebičnost: to bil je značaj njen.    Košatiti,  lišpati  in gizditi se,   v tem je ona ži-
vela; — a za delo, knjige in kakoršen koli nauk ni se pečala. — Vsa drugačna pa je bila Ljuboslava. Njen značaj bil je čist in plemenit, njena duša brez vsakega madeža, srce zavzeto za vse, kar je dobro in pravo. Pokorna učiteljem svojim jih je ljubila ko svoje naj-veče dobrotnike ter hvaležna sprejemala poduke njihove. Tetiko je ljubila in spoštovala prav ko drugo svojo mater. Proti Juditi kakor svojej mili sestrici bila je vedno prisrčna, proti tovaršicam svojim zmiraj blaga in ponižna, akoravno so jo učeniki pogosto hvalili in odlikovali. Tudi proti ubogim je bila vedno milostljiva; rada je postregla vsakemu po svoji moči. Poleg tega je od vsakega človeka dobro mislila. Ker je bila sama dobra, mislila je, da je ves svet tako čist in neoskrunjen, kakor njena duša. Še mar jej ni bilo, da bi se bila ponašala s svojo brhkoto, akoravno je bila tako ljubeznjivega pogleda, da se je vsak zavzel, kdor jej je v nedolžne oči pogledal. Judita pa je bila se lepša, mnogo lepša.
Kakor se je po eni strani teta radovala o hvalevrednem napredku svoje stričnice, ter jo vedno bolj ljubila, tako nasproti so jo zopet žalile čedalje huje napake Juditine. Kadar jo je jela teta kaj svariti za-stran tratenja časa in brezkrbnosti pri učenju ali zavoljo nečimernosti in lišpanja, spustila se jej je zvita deklica na srce, ter obetala biti zanaprej dobra in marljiva. Pa to je trpelo navadno le za trenutek; kmalu so bile vse obljube pozabljene in Judita zopet tista, ko poprej. Včasih pa, kadar se je že naveličala tetkinega kreganja, šla je k Ljuboslavi, ter opravljala in celo ob-rekovala teto. Hinavsko se je tudi pritiskala o tacih prilikah k Ljuboslavi, in pravila jej, da bi ne bila prišla nikdar s teto v Karlovec, ako bi ona — Ljuboslava — ne bila tega storila; — to podvzela je edino le iz ljubezni do nje, zdaj pa da more trpeti vedno toliko žalosti. Ljuboslava jo je zopet nasprotno objemala, šla k tetiki ter milo jo prosila, da naj nikar toliko ne krega Judite; da se ona sirota muči z učenjem, kar se more, pa da je slabejše in trje glave, tudi da je veliko mlajša od nje in se toraj ne more toliko učiti. Tako prehajal je čas, in peto nastalo je bilo že leto, odkar ste bile deklici pri tefi v Karlovcu. Ljuboslava se je bila razvila že popolnoma in prerastla vse svoje tovaršice. Judita sicer ni bila še čeloma dorastla; al glede nježnosti, šibkosti in gibčnosti telesa kratko-malo ni zaostala za Ljuboslavo, marveč z krasoto svojega lica nadkrilila jo tako, da poleg nje stoječa zgubila je Ljuboslava vso miloto, razun onih plemenitih črt v obličju, ktere so Juditi zopet manjkale. Kdor bi ne bil poznal Juditinih napak in narave, omilila bi se bila gotovo vsakemu; spoznavši pa njen značaj, mrzil bi se nad njo vkljub vsi brhhoti njeni. Zato je pa tudi Ljuboslava morala slišati vedno in vedno, koliko se njeni sestrici godi krivic; — se ve, da bile so to le same laži Juditine. Omamila je bila s tem Ljuboslavo tako, da, kakor je ona — blaga in nedolžna duša — poprej imela vse ljudi za pravične in poštene, je zdaj celi svet imela zavoljo Judite za hudoben in natolcljiv; — to pa vse le zato, ker ni iskala resničnega vira o tem, česar se je govorilo o Juditi. To pa je že stara resnica, da, kadar se listje na drevju maje, gotovo je tudi vetra vselej kolikor toliko.
Pogostim govoricam o lahkoumnosti in drugih grdih napakah Juditinih tudi v soseščini jela je teta staviti ostro pozornost nasproti. Al zvita Judita zapazila je to zdajci; nadzor in pazljivost tetkina jela si jej je mrzeti, in da bi se tega znebila, pričela se je kujati. Pa teta ni jemala ozira na to, ampak pritegnila jo je še bolj k delu in poslovanju, ter stavila njenemu zijalastemu ponašanju  tesne meje.    To je  raztogotilo Judito še bolj,
199
in postala je od dne do dne bolj trmasta; tudi proti Ljuboslavi tožila je teto ven in ven, da jo preganja, črti, k pretežkim delim priganja, in mnogo druzih tacih grdih laži. To je oslepljena Ljuboslava verjela toliko raje, ker jej je teta v svoji nevolji neki dan rekla, da Judite vkljub vse njene telesne krasote vendar le ljubiti ne more, in da iz te dekline ne bode prirastlo nič prida.
Ljuboslava, ljubijoča prijazno življenje in mir, prevzemala je v vsakem ravsu in kavsu posredovanje in mešetarenje za spravo med teto in Judito; zaslepljena pa je bila že tako po Juditi, da vselej nagnila seje raje na njeno nego na tetino stran. Koliko zahvalo je prejela Ljuboslava za to od Judite, videli bomo kmalu.
(Dalje prihodnjič.)
217
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarnevićeve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
IV.
V ta čas dospe od očeta Vilneviča v Karlovec pismo, v kterem naznanja, daje sklenil glede* Judite, da pride domii ter se loti gospodinjskih ukov. Ker ste obe deklici ravno hoteli za nekoliko dni očeta obiskati, zato je le-ta določno v pismu izgovoril, naj se Judita sceloma od Karlovca poslovi.
To pismo je oveselilo tetiko, vžalilo Ljuboslavo, raztogotilo Judito.
„Jez ne grem sama na kmete" — zarevska Judita — nočem da bom kmetica; — če ne gre tudi Ljuboslava, pa grem raje služit".
Te besede Juditine raztogotile so teto neskončno; hudo se z Judito razprete, in teta jej kar naravnost pravi, da jo, če ne uboga očeta, spoka kar iz hiše.
Ljuboslava je stala pri tem hudem prepiru med teto in Judito, kakor na žarečem oglju, nevede, kteri bi dala prav. Konečno začne Juditi prigovarjati, naj uboga očeta, ki tako Ijabeznjivo za-njo skrbi, ter jo ima v vsem ko lastnega otroka; prosi jo, naj se pripravlja polagoma na odhod;   pa — zastonj!  — „Ako
ideš ti, idem tudi jez, sama pa po nobeni ceni ne" —
se zadere Judita.  — In pri tem  sklepu je tudi ostala.
Kaj hoče li  Ljuboslava početi,   mislili si bodo
tu dragi bralci in gotovo še bolj radovedne naše bralke.
—  Slepa ljubezen Ljuboslavina do Judite je zmagala; tudi Ljuboslava sklene iti domii. Teta zdaj strašno zroji in prične Ljuboslavo ostro kregati. „Je li to mogoče" — pravi — „da češ zavoljo take malovrednice zapustiti svojo teto, ki te je s toliko skrbj6 in obilnimi stroški gojila? — od kod to, da tako strastno privrženost skazuješ njej, ktera je nikoli in nikakor vredna ni? In njej žrtuješ mojo in očetovo ljubezen?" — Lepe res in tudi resnične bile so te besede; al Ljuboslava ostala je vendar pri svojem sklepu. Njej bila je Judita mila, mila kakor sestra prijateljica; mila pa še čez vse zato, kjer jej je z lastno roko življenje otela gotove smrti. Enako čut je in odkritosrčnost, mislila je Ljuboslava, da goji tudi Judita do njej. Al tako ni bilo. Judita je znala vse veče svoje razvade — in le-teh ni bilo malo
—  le predobro pred Ljuboslavo tajiti; skrivala jih je, da z besedam prislovice govorimo: „kakor kača noge". Med vsemi napakami najbolj še pa jej je prikrivala svojo grdo privrženost do možkega spola, in to do možkih brez razlike stanu. Poznala je namreč le predobro Lju-boslavin krepostni značaj in vedela popolnoma, da bi jej tako ponašanja najbolj mrzelo in da bi potem zgubila najpred njeno iskreno ljubav. — Al tetiki tudi ta napaka ni bila prikrita ostala, toraj reče neki dan, ko ste se zopet nekaj z Ljuboslavo besedovali in je tudi govor na to cikal, svoji stričnici: „Ljuboslava! varuj se Judite! Hlinjenje in potuhnjenost njena je velika; bojim se, da ne bi ti tvoja ljubezen do Judite še škodila; kajti enaka je kači med cvetjem.... Bog hotel, da bi se moja predčutja ne vresničila".
Ljuboslava ni na ti besede nič odgovorila, ampak skrivaj je jela snovati priprave, da bi jo brž ko mogoče pobrisala k očetu domii. Al tudi to skušenemu očesu skrbne tetike ni odšlo. V srce jo je to žalilo; toraj zopet reče neki dan vsa otožna Ljuboslavi: „Lju-bezen moja ti preseda; skrb moja za-te ti je že zo-perna.... una hinavka te je vso omamila in zbegala ... s strupom svoje prekanjenosti te je popolnoma opa-nala.... in zdaj me na moje stare dni še cel6 hočeš zapustiti, ko sem mislila, da se v tvoji sreči zopet omladim in na novo poživim". — Britke rane so sekale te tetine besede Ljuboslavi v srce; svitle solzice jej priigrajo v oči, in skrivaj je delala sklepe, da ostane. — Pa čez malo dni privihra zopet vsa osasta Judita do nje ter reče: „Teta so me ozmerjali zopet... imenovali me ostudno nesramnico .... nosili se tudi čez-te proti meni ter rekli, da jim je tvoj odhod ravno tako ljub in prijeten, ko moj .... da bodo naji pognali obedve še z grdo, če kmalu ne pojdeve.... itd."
Te besede neskončno raztogotijo Ljuboslavo, ja-drno vihra k teti in jej žaljivo reče: „Ker tedaj želite, da grem, bom šla tudi; hvaležna vam vedno ostanem za vašo skrb, al ljubiti vas ne morem več; — kdor zasramuje prijatlico mojo, zasramuje tudi mene. Da bi bili vi siroto gojili z večo ljubeznijo in potrpežljivostjo, njeno srce bi vam bilo gotovo vdano; sami ste krivi, da vas ne spoštuje in ne uboga. Sla bom, pa prosila tudi očeta, da vam povrnejo vse stroške, ki ste jih imeli z menoj. Zavolj mene naj ne bo nihče na škodi".
Tacih besed teta ni nikoli in nikdar pričakovala od sicer krotke in rahločutne Ljuboslave; — huda ihta jo popade; jezna zapusti Ljuboslavo, gre v svojo sobo, vsede se in napiše bratu naslednje pismo:
„Mili brat! Moja stričnica, Tvoja hči edinica, optu-jila se je srcu mojemu in dala se hinavski Juditi zapeljati,  da je  meni neubogljiva postala.....Njej   na
218
ljubav pripravlja se tudi ona na odhod dornii, in zapustiti me hoče, prepiraje se z manoj in psovaje me .... Bojim se, da si zaslepljena reva goji gada v nedrijih, ki jo danes ali jutri v srce piči.... Bog hotel, da krivo sodim .... Kadar se deklici vrnete k domu, imej posebni pozor na potuhnjeno in zvito Judito; če ne, bodo njene napačnosti poslednjič še Tebe samega iz grada pognale .... Ljuboslavi odpuščam; — omamljena in zapeljana je od prilizevanja in krasote Juditine. Zdravstvuj!    Tvoja Te ljubijoča sestra
J. Svakevičeva".
(Dalje prihodnjič.)
224
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarneviceve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
IV.
čas odhoda naših dveh mladih znank bil je že na tanko odločen, ker je pa bila napadla Ljuboslavo neka bolehnost, bil je odložen še za ene dni. Med tem pa je dospel pismen odgovor od očeta. V njem opominje-val je oče Judito k marljivosti in delavnosti; napovedal jej je? da doma bo morala seči k vsakemu delu in da naj si izbije iz glave vse mestne muhe in vso trmo. Prebravši te vrstice stisne Judita krčovito ustnice in malo je manjkalo, da si jih od jeze in srda razgrizla ni. „To je tetino maslo" — reče togotno, — „al hočem jim ga zasoliti vsem skup." — In res. — Drugo jutro stopi Judita kakor da bi bila iz oblakov padla, pred Ljuboslavo, objame jo, ter jej reče: „Ljuboslava, edina sestrica moja, solnce mojega življenja, srca mojega radost! — poznam ljubezen tvojo do mene, poznam, zvesta dušica, tudi tvojo željo o najini nerazlo-čivosti.... le-ti želji hotela sem zadovoliti tudi jez in ne ločiti se od tebe;.... tebi hotela sem žrtovati ljubezen, ki me strastno veže na nekega možaka, samo in zavoljo tega, da bi bili ostali tudi še dalje skupaj .... Okoliščine so nastale druge; tetika me je počrnila pred očetom...  Nočem toraj nositi nesloge v domačijo; ho-
čem se toraj ločiti od tebe rajse v prijaznosti, kakor pa te morebiti kedaj nevoljno zapustiti. Gospod trgovec Faladračevic želi me vzeti v zakon. Nočem biti toraj zanaprej več očetu v nadlego. Faladračevic ima sestro, in k njej hočem se izseliti dotlej, da me on vpelje k0 ženko na svoj dom. Midve bi se morali tako ločiti prej ali poznej; bolje je toraj, da se zgodi to po prijateljsko kakor pa v ne volji ali še v jezi".                                   9
Na kako ločitev od Judite v svoji preiskreni ljubezni še nikdar ni mislila Ljuboslava; prišlo jej je toraj to zdaj tako nenadjano, kakor blisk z jasnih višav. Potok vrelih solza jo polije. Al sprevidela je vendar kmalu i da enkrat tako ali tako res le bila bi ura ločitve, toraj se plakajoča na prsih svoje prijateljice vda v voljo nemile osode.
Čuvši tetika sklep Juditin obveseli se skrivaj; težki kamen padel jej je od srca, in upala je, da hoče Ljuboslava zdaj tudi še dalje ostati pri njej , ker bo oprostena tako omamljive tovarsije. Al Ljuboslava se ni hotela vdati v to. Oče namreč so že leto in dan vedno bolehali; detinsko srce njeno se je bilo tudi že presilno zaželelo očetove ljubavi, — potrebovala pa je tudi njihove tolažbe. Sklep toraj njen bil je trden ko sive skale rob.
Judita se je poslovila srčno od mile sestrice, Fa-ladračevičeva sestra pride po-njo in jo odpelje k sebi. Od tetike se je ločila na kratko z malimi ledeno-mrz-limi besedami; bila je pa tudi ona Bogu hvaležna, da jo je oprostil tolikih muk in  nevolje.
Ljuboslavi po odhodu Juditinem kar ni bilo več prestati. Silno mrzenje prebudi se v njenem srcu proti tetiki, zavoljo ktere se je morala ločiti od svoje čez vse ljubljene prijateljice. V svojem zaslepljenji pripisovala je vso krivdo le tetiki; kajti ljubezen njena se zdaj ni — ali ni mogla ali ni hotela spoznati lahko-mišljenosti in napak Juditinih, s kterimi je teto neprestano togotila in žalila. Neka skrivna moč jo je vlekla šiloma proti domu. Sicer tako miločutna in blagodušna Ljuboslava je še zadnje trenutke žalila svojo dobro in skrbno tetiko, obdolževala jo ko vzrok vsega in trdila to tudi domii prisedši pred očetom. Oče je Ljuboslavo sicer poslušal, jo tudi ljubeznipolno tolažil, pa jo zraven prepričeval, da lahkomišljenost in drzovitost Ju-ditina druzega ni zaslužila. Zgodilo se je jej le po pregovoru: „kakor se posojuje, tako se vračuje".
(Dalje prihodnjič.)
239
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarneviceve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
V.
Zopet nahajamo se v dolinici N—*ske grajšeine. Nastopila je bila mila spomlad;   gola zemlja  odela se je zopet s travo  in različnimi cvetkami;  gora  pa z
zelenim listjem. Glogovo grmovje je stalo v najlepšem belem svojem cvetu, ter je bilo videti iz daljave kakor deklica, zavita v tanko naličje svoje nedolžnosti.
Na večer je bilo. Zapadni vetrič šumljal je po mladem listju vinske trte, potočič žuborel je mirno v dolini; mesec svetel je na vedrem nebeškem oboku, in le tu in tam ozirala se je kaka s vitla zvezdica s svoje višine na mirno zemljo, med tem ko so druge nešte-vilne njihove tovaršice zatemnjevale v sreberno - beli mesečini. Mirisne sapice so hlapele iz cvetoče zemlje in zakasnjeno v svoje gnjezdo ptičico pozdravljali so radostno čvrčeči mladiči njeni. Izprek loga cinkal in odmeval je glas večernega zvona in razlegal se dalječ ob dolini po vinogradih in zelenih logih, ter brenče v zraku pobratoval se s tihim večernim vetričem.
Ko glas zvona omolkne in čvrčanje tičic prestane, začuje se izpod nekega grma tih globok zdihljej, ki pa je zdajci, zedinjen s tihim vetričem, zginil prek doline. — Je li bil to cvet padajoč od gloga, obžalovajoč svoje kratko življenje; ali je bil grm sam, zdihovajoc po svojem zgubljenem kinču?.... To ni bil zdih padajočega cvetja niti glogovega grma, — ampak izvil se je iz otožnega srca Ljubosiave, tugajoče po zgubljeni prijateljici. — Odkar se je v Karlovcu v neizrekljivi svoji žalosti poslovila od Judite, ni še cula glasa o njej, in nemir in skrb napolnjevala jej je dušo, da bi se jej ne bila pripetila kaka nesreča. Bolehnemu očetu si ni upala razkrivati svojih dušnih britkosti, da bi jim s svojimi solzami ne ranila srca; — druzega pa tudi ni imela pod solncem, da bi mu bila kaj potožiti mogla.
Po hudi nevihti nastopi sopet lepo, vedro vreme. Le za Ljub osla v o ne pridejo več jasni, solnčni dnevi.
Minuli so bili zopet tedni in meseci, minul nekako ravno leto in dan. — Očetova bolezen prihajala je čedalje hujša. Podrla ga je poslednjič na posteljo tako, da se nič več ni mogel ganiti z nje. Ker je mnogo dni neprestano stregla ob postlji bolnemu očetu, silil jo je on sam pod vedro nebo, da bi se — tako so djali oče v britki šali — porazgovorila z vetričem, napila se mirisnega zraka, ter okrepčala si po dolzem sedenji zastale ude. Ogrnila se je toraj v svoj beli plašč, poljubila očeta v bledo čelo ter zopet šla k svojemu že od zdavnej priljubljenemu kraju. Solnce se je bližalo tudi danes že zapadu; vsede se, kakor po navadi, pod cvetoči glogov grm, prekriža si roke na prsih, in — zamišljena tako sedi. — Kaj neki premišljuje zopet ? Misli li, kam da hoče zdaj svitloba dneva, ki od le-tod izginuje?   Ali misli morebiti, od kod vetrič pihlja? —
Ne vemo!.....Pristopimo  bliže  in  poglejmo  jej   v
črno ok6.
Da! ravnoprav svitlo je še v zraku; izhajoči mesec ga tudi zraven še nekoliko razsvitljuje, toraj nadjamo se, da zaznamo vse, o čemur naša blaga Ljuboslava sanja, o čemur tako tiho premišljuje in duhta. — Glejmo tedaj! Poleg spomina na Judito, ljubljeno prijateljico in sestrico njeno, sili se jej še nekdo v srce, s kterim se kratkočasi v svojih mislih. In kdo je le ta nekdo? — On je pomočnik očetu pri gospodarstvu, njega desna roka. Zal, vrl mladeneč je. Ljuboslavina vmišljija našla je v njem dušo, ki se je porazumela z dušo njeno; našla si je bitje,  kakoršno  si je od moža pričakovala,
kteremu bi  mogla pouzdati  srce  in  dušo  svojo......
Krasen je bil le-ta mladeneč; al edine telesne brhkote ni si imela Ljuboslava še kot vzor. Plemenito srce, plemenita duša mora kinčati onega, na kogar bi se ona navezala; svoboden v delovanji in mislih brez drzovi-tosti, z vdanim duhom brez hlimbe; z ljubečim srcem brez prilizovanja, ki se pogostoma čuje: „ti si moja večna ljubezen,  solnce mojega življenja,  brez tebe mi
240
ni ne živeti ne umreti itd." in še mnogo tacega, s čimur navadno mamijo sladkači dekliška srca....
Sprva Ljuboslava sama ni zapazila razvijanja teh čutil v sebi, od kterih se je nenadoma in v hipu omrežena videla; al tem čutilom zdaj ustavljati se bilo je prekasno. Pa čutil svojih tudi ni hotela tajiti; ni se hotela ogniti naj prijetnejših, najsladkejših uric človeškega življenja.... Dozdevalo se jej je, da je dozdaj dolgo dolgo spala, naenkrat pa da jo je probudila iz mamljivih sanj neka čudovita svitloba, pobliskajoča se jej v oči; le-ta svitloba pa je bila žar Ljubko vi če vi h oči, ktera jo je izbudila, in vnela jej h krati v srcu plamen tistega blagega, sladkega veselja, ktero do drobnega popisati se je že zastonj trudilo tisočero in še več peres. Da! nepopisljivo veselje je vnemala misel na Ljubkoviča v srcu Ljuboslave; na tihoma štela se je srečno, in v to srečo utopljeno najdemo jo vnovič sedeti zamišljeno pod cvetočim glogovim grmom. Bi li mogli tudi slišati, kaj lahko gibajoče ustnice njene ravnokar tihoma šepetajo?... Da, čuje se tihi zdihljej in zraven hrepeneče besede: „0j, da bi vedela, da resnično za mene čuti to, o čemur njegove oči govorijo; da bi bila prepričana, da ne ljubi druge, da ni še nikoli na nobeno žensko bitje navezal srca svojega".... Pri teh besedah pritisne roko na prsi in omolkne; v očesu zasveti se solza, solza bistra ko kristal, ki se more za-bliskati le samo v očesa taistega, čegar čuti se zibljejo še v zavesti nedolžnosti in ktera zavest navdaja človeško srce z rajskimi čutili.
Zamišljenost Ljuboslavino razdrami zdaj neka tiha hoja poleg grma; prestrašena ogleda se, in — Ljub-kovič stal je pred njo!
„Nije ga na vsi zemlji pristojnejšega pajčalona, gospodičina,   od belega glogovega cveta,  ki  vas je po
vsem životu  obsul.....   Vidite,  kako  rado  se loči od
vejic, samo da vaše vilinsko truplo odeti more" — reče pristopivši in priklonivši se Ljubkovič.
Devici rdečica zalije obraz in oko jej zabliskne; — prvi pot bila je tako z Ljubkovičem sama, in prvi pot v življenji ,čuti se tako zbegano, da jej sapa zapre besedo. — Cez nekaj časa se vendar zbere in pravi: „Gotovo me bolni oče potrebujejo, in vi bili ste tako dobri...."
„Ne, gospodičina, vaš ljubljeni oče sladko počivajo in spijo. Dovršivši po večem svoja opravila iskal sem vas v vaši sobi, ker pa vas nisem naj del ondi, napotil sem se, kamor me je gnalo srce" .... odvrne prijazno Ljubkovič, ter sede poleg Ljuboslave na mehko tra-vico. — Ljuboslavi zatemni se pred očmi, živahno in močno tolče jej srce v prsih, in roka, za ktero jo je bil Ljubkovič prijel, tresla se jej je ko šiba. — Zdaj zaše-peta Ljubkovič nekaj, tiho, nježno; — Ljuboslava nagne glavo, pobesi oči ....
Radi bi Culi, kaj naznanja Ljubkovičevo šepetanje; al potok v dolini zažuborel je glasneje, zapadni vetrič šumljal je bolj pogostno z zelenim listjem; tudi zbod-ljivi grm ne dopusti nam bliže stopiti, da čujemo, kaj zali mladeneč na tihem razodeva Ljuboslavi!....
Kmalu se glasneje žuborenje potoka zopet vmiri, zapadni vetrič bolj rahlo igrd z vejicami glogovega grma, kteri obilno vsiplje beli cvet na dve srečni bitji, ki se nahajate ravnokar v najblažniših trenutkih prve ljubezni, v trenutkih, o kterih je pel izmed prvakov nemških pesnikov, Miroslav Siller, in za njim naš slavni Koseški:        „0! up sladak, o nježne želje,
Ljubezni prve zlati čas! Očesa zro nebes veselje, Topi nam srce rajski glas. O! da bi vedno v cvetju bila Ljubezni mlade doba mila!"
Večerni ca je bila že vzšla, polni mesec je plaval v vsi svoji brhkoti ter nastavljal svojo pot dalje in dalje tje po neizmernem višnjevem obzorji; v logu pa odmevali so koraki, in pod senco starih hrastov videti sta dva presrečna, vrnivša se polagoma proti domu. To sta nam Ljubkovič in Ljuboslava.
V kasni noči, ko je že vse počivalo v gradu, najdemo Ljuboslavo pred sliko Matere Božje klečečo in iskreno priporočujočo se Bogu. Današnji dan bil je namreč najneobičnejši med vsemi, kar jih je Še doživela, in mladinsko njeno srce, ki ni moglo tolikih dušnih vtisov brez kakih nasledkov v-se sprejeti, olahko-valo se je v iskrenih molitvah in v vročih solzah. — Od brežulka iznad doline, kjer je nekdaj rešila Judito očividne smrti, prinesla je nocoj nova, blaga, srčna čutila; — od bolniške postelje ljubljenega očeta pa strah pred bližnjo ločitevjo in osamijenjem. V kalnem očesu in vpadlem obrazu očetovem brala je le predobro njihovo vidno pešanje in oslabljenje. Tako srečavanje toliko različnih čutil! — pač ni čudo, da je potrlo srce in dušo blage deklice tako, da se je zgrudila na kolena ter v molitvi si iskala okrepčanja. Dolgo dolgo jo vidimo tako zamaknjeno v tiho pobožnost, — globoki zdihi dvigujejo se jej iz srca, dokler poslednjič okrepčavno spanje ne zatisne njenih trudnih oči.
(Dalje prihodnjič.)
248
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarnevićeve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
VI.
Nekaj malo nedelj minulo je bilo od onega večera. Ljuboslavini jok in zdihljeji tisto osodepolno noč pač niso bili zastonj in prazni; predčutki bili so le preres-nični, da se bodo oče kmalu preselili v domovje neza-popadljive večnosti. Očetu prihajalo je namreč od dne do dne huje; vidoma pešale so njihove moči. Neki večer sedela je Ljuboslava jokajoča pri zglavju na smrt bolnega očeta, in Ljubkovič je stal žalosten blizo postelje. Po dolgem molčanju stegnejo oče roko izpod odeje ter spregovore s tihim in slabotnim glasom: „Ljubkovič! odkrili in razodeli ste mi svojo ljubezen do mojega deteta, in ker sem prepričan o poštenem značaju vašem, kakor tudi o vaši razumnosti pri vladanju obširnega gospodarstva, pri kterem ste mi bili tako spešno v pomoč, ne ostaja mi druzega, ko blagosloviti vaš sklep in dati vam v zakon mojo edinico , Ljuboslavo, ljubljeno hčer mojo. Da bi mi bili priobčili poprej željo svojega srca, dal bi bil vaju že zediniti po obredu sv. cerkve, in veselilo bi me bilo, biti svedok vajine sreče.... al to .... ni mi več odmenjeno .... Dete moje, srčnodraga Ljuboslava! ne jokaj se!... in ko prvi bol o moji smrti in zgubi premine, ne odlašaj vdati se možu, ki hoče za tvoje in tudi lastno blagostanje skrbeti. — Ti si edina dedinja vsega mojega obilnega premoženja, s kterim smeš ravnati po svoji prosti volji; kadar pa se poročita, imela boš moža, ki ti bo olahkoval dni življenja. Otroka moja draga, podajta mi desnici.... Tako.... Bog vaju naj blagoslovi, kakor vaji tudi jez blagoslavljam ... bodita in ostanita srečna ... Ljuboslava!... mojo sestro...."
Tu Vilneviču beseda zastane, glava omahne nazaj na zglavje, in — in sklenil je blagi mož življenje svoje. — »Oče, ljubljeni, mili oče!" — presunljivo zavrisne Ljuboslava, pade prek mrtvega trupla in s potoki solza kropi mu še topli obraz. Ljubkovič pustil jo je izjokati se, da premine jej prvi dušni bol; potem pa jo vzdigne, izroči prihitevši kljuČarici, ter z ostalimi domačini preskrbi vse daljno potrebno za mrtvo truplo vrlega rajnega Vilneviča.
Tretji dan bil je pogreb, pogreb spoštljiv, kakor se spodobi tako cenjenemu možu. Na mogilo, ki je za vselej zakrila Ljuboslavi srčno-ljubljenega očeta, sadila je tužna devica v tihem joku potočnice in ka-ranfile; Ljubkovič pa bil jej je v pomoč pri tem delu, tolažeč jo z upi mile jima prihodnosti in z zagotovljen) em svoje večne ljubezni.
Tri nedelje potem, ko je bila zgubila ljubljenega očeta, sedela je Ljuboslava zopet pod nam že znanim glogovim grmom; al drugač sta bila zdaj obadva opravljena. Glogovo cvetje bilo je že zdavnej odpadlo, v zeleni travici ovenelo ter od veterca na vse strani razneseno bilo; vejice oblekle so bile zeleno listjiče. Tudi Ljuboslava spremenila je bila svojo obleko, al ne v barvah upanja, —¦ ampak v barvah globoke, dolgotr-peče tuge. Žalostni vzrok pogosto prelivanih solza po-
brisal jej je bil vso rdečico raz obraz in glava z vlažnimi očmi pobešena jej je bila proti prsim. Celo sladka zavest prve ljubezni nadvladana je bila od žalujočega čuta o zgubi očetovi, ter stisnjena jej bila v dno srca; — duša bila jej je neizrečeno otožna in nekako vsa omra-čena. — Šolnce je stalo še na obzorji, tički so imeli po bližnjih grmičih svoj šunder, trta je stala v najlepšem cvetju, tu pa tam kukala pa je že tudi kaka grozdna jagoda zmed zelenega listja. Toda za vse to ni se zmenila Ljuboslava; zamišljena je sedela, z laktom na koleno naslonjena; oko njeno merilo je z žalostnimi pogledi pred njo razprostrto dolino. Vsa tako zamišljena ni cula lahkih korakov v travi, ni zapazila sence, ki jo je neko telo pred njo naneslo; — nepremično je sedela. Ravno nasprot zapadajočemu solncu pride zdaj senca, in to jo nekako zdrami. Pogleda naglo kviško in v hipu skoči na noge....
„Judita — ljubljena, zlata moja Judi ta!" — zavrisne Ljuboslava, objemajoča prijateljico, ki je stala pred njo.
Dolgo časa se držite prijateljici objeti, kakor bi bili zraseni v eno telo; še le, ko se spustite iz naročij, pogledate si v oči, in potem po obleki. Ljuboslava opazi, da je tudi Judita zagrnjena v črno; vstraši se, misleča, da jej je umrl dragi soprug.
„Kako, za Boga, da si v črni opravi" — zavpraša jo Ljuboslava skrbljivo.
„Ne sili me li sveta dolžnost, obžalovati očeta, kakor ti? Bili so ja tudi moj mili odgojitelj in skrbni za-me oče, akoravno so v zadnji dobi nekako ostro postopali proti meni" — odvrne priliznjeno Judita. — Te besede vsplamtijo Ljuboslavo; strastno objemajoča Judita pravi dalje: „No, res vidim, in prepričana sem, da nisi nas pozabila, akoravno bi bila to že mogla misliti o tebi". Poljubujoča si prijateljico in sestro odvrne Judita: „Dan in noč bila si ti samo edina misel moja; vedno koprnela sem po tebi, tako da niti moj zaročnik, niti vsi njegovi pokloni niso mogli utolažiti mi srca. Zmiraj stregla sem na kakov glas od tebe, in le tega čakala, kdaj bodo oče rekli le še eno besedo, da naj pridem domu. Stokrat rajši bi bila storila to, ko možila se; zato sem vedno odlašala poroko in zavlačevala ženina svojega od dne do dne. Konečno sklenem, da ti bom svoje namene pismeno naznanila, kar zvem prežalostno novico, da so umrli blagi oče in da si ti ostala sama. Brez vsega premišljevanja se odrečem zdaj svojemu zaroč-niku, ovijem se v črno ter napotim se le-sem, da vzajemno s teboj obžalujem ljubljenega očeta. Po moji neizmerni ljubezni proti tebi merila sem tudi tvojo proti meni, in prišla sem naravnost semkaj, da s teboj delim breme žalosti, ki se razdeljeno nosi lože, kakor Če tišči le en hrbet. Samo zavolj tebe, predraga Ljuboslava, zapustila sem zaročnika, odpovedala se ljubljenčeku svojemu, samo da s teboj zdaj žalujem, in kasneje se zopet radujem o sreči tvoji; kajti cula sem, da si — nevesta!"
Ktero pero je zmožno, da bi opisalo radost Ljubo-slavino; kdo je, da bi preštel poljube, s kterimi je obsipala zvesta duša prijateljico svojo.
Se ste stali prijateljici objeti poleg glogovega grma, ko zabevska mali kužek Ljubkovičev, in zdajci za tem stopi tudi on sam pred nju. Zagledavši namest ene dvoje krasnih bitij, postane en čas kakor nekako oplašen, zatem pa ju pozdravi ter poda Ljuboslavi snopič rdečih jagod, rekoč, da jih je potoma le-sem nabral, vedoč, kako ona ta sad rada ima. „Zahvaljujem se vam, Ljubkovič" — reče devica, vesela primši šopek jagod; zatem prime Judito za roke, objame jo vnovič in reče: „Glejte ljubljeno sestro mojo, prijateljico mojo, mojo Judito, o kteri sem vam že tolikokrat pripovedovala; — prišla je
249
tolažit me v tugi in delit žalost mojo.... gotovo mi bo zdaj odleglo pri  srcu"....
Ljubkovič se molčeč prikloni in pogleda deklico v obraz. Je bil li žar zahajočega solnca, ki je storil, da je Judita kakor razcvetena rožica v svoji rdečici sijala; ali je njeno že od narave rdeče lice v tem trenutku še bolj zagorelo, — tega nočemo preiskovati; — to pa vemo, da je Ljubkovicu, ko se je igral z neko v rokah držeČo cvetko, šinila neobično kri v obraz.
Zopet povzame Ljuboslava, obrnivša se proti Ju-diti, besedo, ter pravi: „Grlej! to ti je gospod Ljubkovič, naslednik mojega pokojnega očeta v gospodarstvu, in ...." — „„Tvoj zaročnik"" — doda Judita, in zasmeja se po svoji stari lahkomišljeni navadi. — Ljuboslava zarudi, in Ljubkovič se zopet molčeče prikloni.
Zadnji žarki zahajočega solnca obsejavali so tri na videz srečna bitja, in Ljuboslava pravi poslednjič : ,,Solnce odpravlja se svetit s svojo blago lučjo drugim, daljnim pokrajinam; zapustimo toraj tudi mi ta mili krajček in vrnimo se domu!" — S temi besedami prime Judito podpazduho in vsi se odpravijo na odhod. Deklici ste šli naprej, Ljubkovič za njima, pregiedo-vaje in tiho občudovaje šibko vilinsko rast in nježno gibljivost dveh v resnici prezalih lepotic.
(Dalje prihodnjič.)
263
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarnevićeve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
VIL
Smrtna tišina, ki je vladala dozdaj v grajščini N—*ski, se je skoraj zamenila z nemirom in šalo; kajti akoravno žalujoča po očetu hodila je Judita v črni opravi, ni bila kratkomalo otožnega ali pobitega srca, marveč pogosto jo slišimo prepevati in krohotaje smejati se. Ljuboslavi bilo je sicer to zoperno, prav v srce zoperno; al ni si upala svariti jo, da ne bi komaj vnovič dobljene sestre in prijateljice zopet zgubila. Enkrat si Ljuboslava vendar ni mogla kaj, da ne bi vprašala Judito, kako vendar mora prepevati pri tem, ko pravi, da jej srce plava v žalosti. Judita se nasmeja in odgovori: „Da bi si srce od same tuge tudi iztrgala iz prsi, očeta ne prebudim več iz smrtnega spanja; tebi pa žalost preseda toliko, da si že vsa preobledela: za-volj tega bi te rada nekoliko razvedrila in oveselila, da se ti vpadla bleda ličica zopet enmalo pordečijo." — Za toliko skrb in ljubezen zahvali se Ljuboslava svoji prijateljici.
Približala se je bila zdaj doba, da se Ljubkovič" in Ljuboslava za vselej zedinita po sladkem zakonu. Črne obleke so se odpravile ter delale priprave za že-nitovanje. Okolnosti so zahtevale, da se vse to dovrši bolj tihoma; navadna doba javnega žalovanja namreč ni bila še minula, pristojnost pa ni dopuščala, da dvoje zaročenih in ne venčanih pod eno streho, akoravno v veliki grajščini, za dolgo skupaj stanuje. Zastran tega prijatelji nagovor6 Ljuboslavo, naj se pohiti s poroko; v to ona po nekakem obotavljanju privoli.
Bil je čas trgatve in spravljanja sadja. Nenavadno bogato je razlil mili Bog svoj blagoslov čez plodonosno zemljo; obilno bogato obrodili so bili vinogradi in sadovnjaki, in od vseh krajev culi so  se veseli glasi tr-
264
gačev, grom možnarjev in drugi radostni kriki. Vesela stopi neki popoldan Judita k Ljuboslavi v sobo in jo vpraša: hoče li iti na trgatev v vinograd? „Danes ne pojdem" odgovori Ljuboslava; nekaj se mi ne ljubi, ker boli me glava; pa zastalo mi je tudi mnogo računov, ki morajo biti vredjeni še pred venčanjem".
„0 jojmine! jez bi pa tako rada šla; bode namreč pri trgačih, kakor so pravili, po dokončanem delu godba in ples, in to bi za vse življenje rada videla".
„To more tudi lahko biti, draga Judita; Ljubkovič gre na vsaki način tje, in ti ideš ž njim".
„Z Ljubkovičem?" — zavpraša nekako naglo in strastno.    Ok6 jej zabliskne in lice porudi.
To vprašanje se nekako čudno zdi Ljuboslavi. — Zdaj stopi Ljubkovič v sobo, naznanjaje, da odhaja v vinograd. Nagloma pristavi Judita: „Tudi jez želim iti v trgatev, in Ljuboslava mi je rekla, da morem iti z vami, gospod Ljubkovič". — Tu izmenjata Judita in Ljubkovič čudovit pogled, in Ljubkovič zarudi. Ljuboslava, držeča spise v roki delala se je, da v nje gleda, naglost vendar, s ktero je Judita nagovorila Ljub-koviča, naredila jo je nekako sumljivo; — pogleda toraj od strani in vidi, da je Ljubkovič zarudel. Tudi mig-Ijej njunih oči ni jej ostal skrit.
„Ta dva imata gotovo nekaj v dogovoru, — morebiti snujeta za mene kako nepričakovano veselico" — misli si Ljuboslava — „nečem jima toraj veselja kratiti".
„No, sta li gotova?" — zapraša glasno.
„Da! ako nimate nič več zaukazati" — reče Ljubkovič.
„Nič več" — odvrne Ljuboslava"; zastran mene lahko odhajata".
S tem se Ljubkovič in Judita poslovita in gresta, Ljuboslava pa je ostala pri svojem delu.
Hitreje, kakor je mislila, zvršila je Ljuboslava račune, ter položi jih na stran. Zdaj potiplje se za glavo in reče: Glava ne boli me več toliko, in mogla bi iti tudi jez na zrak. Cajte le! šla bom za unima dvema, bom le videla, kaj snujeta skrivaj.... zdajci pojdem, in to po bližnici skoz dolino; — opazevala bom tako lahko že iz daljave priprave, ki jih delata za moje oveseljenje! To bo smeha, ako nenadoma pred nju stopim.
Urno se napravi in odide.
Vinograd je bil najskrajniši na izhodni strani; — do pol ure dolgi pot vlekel se je s pričetka poleg njiv, in zatim poleg vinogradov. Ljuboslava, veselo skakljaje ko urnonoga srnica skoraj pride po dolinici do domačega vinograda, ki je segal celo doli v gričevo podnožje in delal tukaj precej velik ovinek. Trgači so bili se ravno povrnili od vrha doli in pričeli trgatve skrajni red. Ljuboslava vpraša jih za mladega gospoda, al v odgovor dobi, da ne vedo, kam seje podal; — mudil se je tudi le prav malo časa pri njih, dodado delavci, potem pa je odšel tje okoli griča. — Ljuboslava nekoliko postoji in se zamisli; dalje vprašati ni hotela, da bi pri trgačih ne probudila kake sumnje. Kmalu napravi se tudi ona naprej, krene tje okoli griča, gre do konca vinograda, potem pa se pospne poleg mejnega pl6ta polagoma naviš. Iz daljave opazi gosto gabrovo 16pico, ktero so bili nasadili rajni njen blagi oče blizo vrha brega gori kakor počivalo v vroči poletni dobi. Ljuboslava krene tje gori.
Ravno dospela je bila Ljuboslava k odzadni strani lopice, ko zasliši Ljubkovičev glas. Postoji, in posluša.
Enaka okamnelemu kipu postane, slišajoča naslednje Ljubkovičeve besede: „Judita! — vi ste me storili najsrečnejšega pod solncem z obljubo vašo, da hočete biti moja...."   Judita odgovori na to:   „1 tudi
jez imenujem izmed vseh svojih dni najsrečnejši tisti čas, o kterem sem se le-sem povrnila, da pomagam obžalovati očeta .... Od blaženega trenutka, ko sem vas videla prvič , podajočega Ljuboslavi šopek jagod , od taiste ure bili ste Vi edina misel moja. Zavest, da njo ljubite, mučila me je neprestano, in samo iskrena strast, ki mi je zavzemala srce, mogla me je prisiliti, da sem se vam približala. Toda zdaj glejte, da se brž ko morete ločite od Ljuboslave, ktera snuje že priprave za venčanje. Vsaki njen vam namenjeni pogled mi je nož v srce, in komaj že čakam, da začujem besedo: ločite v".
„Vse hočem tebi za voljo in ljubav storiti, Judita; vse, — zakaj željno hrepenim po taistem času, ko te bom mogel peljati ko zaročnico pred oltar" — strastno* reče Ljubkovič.
Vsa čuvstva spuntajo in razsrdijo se v Ljuboslavi, udje po vsem životu tresejo se jej ko šiba, — rahlo nasloni se na tanka gabrova stebelca, da ne pade, — in tako en čas postoji. — Daljnega razgovora ni več razumela; kajti v ušesih jej je šumelo, kakor hrum mogočnega slapa, kakor bobnenje silnega groma; — vid se jej omrači in dozdeva se jej, da nahaja se v gosti tmini in globokem močvirju, kjer jo napadajo divje zveradi vsake vrste. Kakor kip iz marmeljna stala je, mrzla, nepremična. Konečno umiri se čuvstev strahoviti boj, — ok6 in vid se jej razvedri, trepetanje udov prestane; — al boriti se je mogla mnogo, da ni vnovič omedlela.
Polagano zgrudi se v travo.
(Dalje prihodnjič.)
272
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarncvićeve svobodno posnel J. Levičnik.
VII.
(Dalje.)
Iz daljnih nogradov slišalo se je petje, streljanje, ukanje, bobnanje in brente, žvižganje in vsakteri znamki veselja. Al vsi ti glasovi zoperni so v dušo Ljuboslavi; z uprtim očesom, z ledeno-mrzlim znojem na čelu, z smrtno-bledim obrazom sedela je v travi, potrta na smrt, in videti je bilo, da snuje konečne resnobne sklepe. Oko jej zdajci vplaineni, življenje povrne se jej zopet v telo, naglo skoči na noge.
Ljubkovič in Judita sta že zdavnej odšla iz lope; Ljuboslava — od nikogar v svojih res pravih smrtnih stiskah nevidjena — spusti se zdaj jaderno zopet navzdol, krene po dolini prek nogradov in njiv, ter maha jo tako urno, da prisedša v grajski vrt mogla se je opočiti na travnati klopi, predno si je upala priti po stopnicah v svojo sobo. — K sreči še ni bilo unih dveh doma, in Ljuboslava, dospevša v svojo stanico, pade s potrtim srcem na posteljo.    Potoki solza vlijo se jej z oči.
„Judita! oh! kaj si mi storila! gadi razjedo naj ti srce!" — zastoka globoko.
Bil je to klik na smrt ranjenega srca, za kterega pa Ljuboslavina duša vedela ni,
V solzah olajšala si je nekoliko srce; zdaj zopet vstane.
Ni bila Ljuboslava zdaj več to, kar je bila poprej. Vsa brhkost zbežala jej je bila hipoma raz obraz. Mi-lota spremenila se je v resnobnost, — plemenite črte obličja, znaki uzvišene duše, odstopile so mesto nekaki ostrosti; — bistro ok6 je zatemnelo, in višnjele ustnice tresejo se jej kakor v mrzlici. — Tako prehodi neko-likokrat po sobi, postaja, oči dvigne k nebu in kakor k molitvi sklenjene roke povzdigne kvišku. „Oče moj \Ce — začne zdaj z neizrekljivo britkim glasom Ljuboslava govoriti pred-se — „nepozabljivi oče moj! — na smrtni postelji ste me blagoslovili, in blagoslov vaš mogel bil mi prinesti srečo.... neposlušnost in slepa ljubezen moja, trapasto zaupanje v to hinavko pa uznemirilo vas je v grobu in blagoslov vaš zapustil je mene nevred-nico. Onadva, ki sta mi bila najbolj draga, kterima sem darovala dušo in srce, za ktera bi bila dala kri in življenje, —onadva snujeta ga dno kovarstvo,—
postala sta izdajavca .... Odpuščam jima .... naj bosta srečna.... daleč hočem pobegniti in zapustiti ju v plodu njihovega izdajavstva.... Kako sta mi li mogla hlineža gledati v oči! — Judita! ti, fctero sem z nevarnostjo lastnega življenja otela smrti, — ktero sem njegovala na sestrinskih prsih, — zastran ktere izgubila sem tet-kino ljubezen,  ti sirota.... ti! — Mili Bog,  kam me
je prignala  strast!--------ne! — nočem je  preklinjati,
nočem! kajti sama sem kriva! — Opominjevala me je teta, svarili so me oče, rekla sta oba, da gojim si gada, ki mi hoče izpiti srce ... .a
V  tem pritisne roke na oči in postoji.... stopi k mizi, prične pregledovati pisma, račune; hodi po sobi, potem pa sede na klop, prekriža roke, nasloni se z glavo na blazino in zatisne solzne oči. Kdor bi bil ta trenutek stopil v sobo, naj del bi bil mrtvo telo; čez malo vendar zatrepečejo zopet krčovito ustnice, in to bil je prvi znak povračejočega se življenja.
Plaha odpre oči.
V  tem času stopi Judita v sobo! — Strahovito prepade, ko vidi smrtni obraz svoje prijateljice.
„Ljuboslava! kako si vsa spremenjena; za Boga! kaj ti je?" — zavpraša jo vsa preplašena.
„Boli me — glava" — odvrne Ljuboslava, čelo bri-sajoča si z roko.
„Tudi Ljubkovič je nekaj obolel; tudi on toži, da ga boli glava" — s plahim glasom reče Judita, in pogleda sestri v oči; — Ljuboslava pogleda jo nasprot ostro, resnobno, in Judita, zažarena v lice, pobesi glavo.
„Morem se vleči v posteljo! Judita! pošlji mi hi-šino" — mrzlo reče Ljuboslava in vstane.
Judita stoji vsa zbegana in osupnjena; nikdar še se ni Ljuboslava ponašala tako proti njej. Hotela je še nekaj govoriti, al sapa jej zapre besedo. Zaželi sestri lahko noč in odide.                                     (Dal. prih.)
282
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarnevićeve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
VIII.
Kmalu potem, ko je Judita odšla iz sobe, stopi hišina va-njo.
„Anka, ti ostaneš v sprednji sobi, in ne pustiš nikogar do mene, tudi Judite ne, ako bi utegnila priti. Ako bi kdo kaj prašal po meni, reci, da me boli glava in da ležim. — Si me li razumela?"
„Sem" — odvrne služabnica — Ljuboslava pa jej naznani z roko, da naj gre.
283
Ljuboslava grž nekolikrat po sobi gori in doli, potem sede k mizi, vzame papir in pero, nasloni se na čelo, in potok vrelih solzd vlije se jej čez obličje.
Kdo more li gledati ta trenutek v globino Ljubo-slavine duše — v srce njeno? Vemo, da jej je bilo srce vsikdar čisto, brez madeža; — vemo tudi to, da jej je bila duša vzvišena s krasnimi vzori, ki so zali-šali vse njeno življenje, ter povzdigovali jej duha nad malenkosti tega sveta\ Al kakoršno jej je bilo zdaj srce? Kako ga je razjedal gad izdajstva? in kako se je hipoma predrugačil svet njene živahne vmišljije? — je li se hipoma razrušilo vmišljeno biserno poslopje ljubezni, zaupnosti, udanosti in večne zvestobe, o čemur je ona tako sladko sanjala? — To je, kar trpinči našo vedoželjnost....
Obraz bled enak kamenenemu kipu, ok6 uprto, — niti iz unega niti iz tega ne bomo pozvedeli nič.... Evo! zdaj nekaj piše. Poglejmo, kaj piše.... piše — Juditi!   Sledimo njenemu peresu!
„Judita! prišla sem na sled Tvoji ljubezni.... prepričala sem se, da tudi on ljubi Tebe. Odstraniti Vama vse zapreke, oprostiti Vaju daljne hinavščine in potuhnjene hlimbe, umakniti hočem se Vama raje sama. — Znano Ti je, da sem koj prve dni, ko si se povrnila le-sem, sklenila in tudi snovala priprave, da Ti odstopim delež od očetove dedšine, ter naredim Te neodvisno. Pri tem sklepu ostanem tudi ta resnobni, svečani trenutek; kajti bila si mi nekdaj sestra, prijateljica.... Nočem Te vprašati, kako si mi mogla kaj tacega storiti;.... spominjam se samo svoje tete, ki so Tvojo narav bolje poznali nego j-ez.... Zadovoljiti se hočem s tem, da si vsaj Ti srečna.... Ne premišljuj in ne ubijaj si glave o moji prihodnji osodi, niti se veliko za-njo ne brigaj, da bi si s tem morebiti ne begala kratke svoje sreče.... Da bode le kratka, to čuti, in ne le čuti, to tudi vidi moja duša; kajti oči, dozdaj z mreno zakrite, so se mi hipoma odprle,  da mi dano
je gledati  svet v  njegovi   pravi   goljufivi podobi.....
Želja mojega srca pa je še vedno goreča za Tvojo srečo, ktera naj traja do smrti.... Povej Ljubkoviču, da Vaju blagoslavljam; povej mu, da, ako more, naj smrtne ure mojega očeta pozabi — naj pozabi tudi Ljuboslave, ktera ga pa ljubiti nikdar in nikoli prenehala ne bo.... Povej mu.... Nič več! — — Vidva ^ta me oba neusmiljeno pahnila iz* svojih src, in jez Vaju vendar hočem do smrti v svojem nositi.... Da se na tak način od Vaju poslavljam in oddaljim, temu je vzrok to, da Vama želim prihraniti sram, v kterem bi mogla pobešati pred menoj oči, in sebi bolečino, s ktero. bi Vaju gledati morala.... Od mene naprošeni uradniki izročili bodo Vama mojo naredbo glede premoženja, — druzega Vama nimam več povedati. — Bog Vaj u obvaruj!                                       L j u b o s 1 a v a".
Pisaje   ta  list   vstala je   Ljuboslava  večkrat   in zopet se   vsedla. — Polnoči bilo je že zdavnej minulo, in Ljuboslava je še budela,  premetavajoča in podpisujoča obligacije,   pobotnice in raznotere račune.    Potem se za nekaj ur vleže, pa prvi svit jutranje zore izdrami jo že zopet iz  kratkega nemirnega spanja.   Zdajci pokliče tudi Anko, zaukaže jej, naj jej zloži pripravljeno obleko in raznotero za potovanje potrebno v vozne ker-nirje;  ona  sama pa pospravlja spise in pisma, jih poveže in nektere vtakne v svojo  popotno   torbo,  druge pa položi h kraji. Anki trdo zapove, naj molči o vsem, in ukaže kočijažu, da brž napravi kočijo za daljno pot. Vse to je bilo natihoma in skrivaj storjeno. Grajska stran, kjer je stanovala Ljuboslava, imela je poseben vhod in svoje stopnice.    Judita navadno ni zgodaj vstajala,  in zastran tega se Ljuboslava tudi ni bala,   da bi kdo  zapazil  njen odhod,    Anko  vzame s
saboj, stari ključarici pa izroči ključ od svojih stanic in naroči jej, naj pove Ljubkoviču in Juditi, da je odpotovala v opravilih, zadevajočih njeno v e n č a n j e. Kdaj se bode vrnila, ne v6; — naj pa zastran nje le brez vseh skrbi bosta. S tem sede v kočijo, in zdajci ni bilo ne glasu ne sledii več o Ljuboslavi v grajščini N~*ski.                                                        (Dal. prih.)
291
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarnevieeve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
IX.
Naglost, s ktero je odhajala Ljuboslava, odtegnila
t*o je tudi našemu očesu; in akoravno smo koj po od-todu jeli iskati njenega sledu, bil nam je vendar ves trud zastonj. Kakor v hipu minulo je tako že petnajst celih let, in o njej ni ne duha ne sluha. Naveličali smo se zavolj tega, dalje iskati je.
Hodimo toraj svojo pot!
Le-ta pripelje nas noter v Češko zemljo, in sicer na neko gorsko senožet, po kteri se pasejo tolste cede, in poleg kterih šaljivi pastirji v hladnih sencah polega-vajo ter norce brijejo. Iz brega se vidi na daleč prostrano ravno polje. Ugodno je očesu gledati na cvetoče livade in plodne njive. Vročina poletnega dneva dela, da se danes oddaljene okolice vidijo kakor skoz modri pajčolan. Tudi dolino proti jugu pokriva nekak sopa-ričen dim, vendar pa se dobro razloči v njej prostira-
292
joče   se  mesto,   vkraj kterega stoji veliko  poslopje s cerkvijo in bliskajočim se nad njo zvonikom.
Zdaj zabrenče glasovi zvonov od stolpiča, in svečano razlega se njih d6n, ter odmeva prek doline in iznad brega.
Pastirji dvignejo glave iz zelene trave, in starejši med njimi reče: »Kako bolnice pri usmiljenih sestrah v K— pogosto mrj6! Ni še zdavnej, kar so eno zakopali , in čujte! že zopet se je druga poslovila s svetom".
„Se je že naveličala živeti, toraj se je rajši preselila v nebo" — reče mlajši pastirček, naslonivši se z laktom v zemljo.
„E, da je tako lahko umreti, kadar se komu svet pristudi, pokazal bi bil življenju tudi že jez zdavnej figo" — nadaljuje starec.
»Bogme, lahko je umreti, al težko živeti, moj stričnja!" — dostavi mlajši.
„Dobro govoriš, momče", oglasi se zdaj poleg pastirjev neka beračica, težko dihajoča in komaj stoječa, opiraje se na debelo gorjačo.
Pastirji ozro se okrog, ter ugledajo poleg sebe stati osuhlo bledo žensko, ki jih je pozdravila s hri-pavim glasom: „Hvaljen bodi Jezus Kristus".
„Na vekomaj! Amen!" odzdravijo pastirji, ter nekako preplašeni švignejo naglo na kviško.
»Brez zamere, prijatli! kako mesto je tam-le doli v podnožji gričev" — zavpraša neprestano kašljajoča ženska.
„To je mesto K—." — odgovori mlajši.
„In veliko poslopje kraj mesta?" — zavpraša še dalje beračica.
»Samostan in bolnišnica usmiljenih sestra" — pravi pastir.
,,Usmiljenih sestra?" — naglo reče žena, in zatem tiho doda: »tedaj bi mogla tudi morebiti jez najti ondi mali prostorček, kjer mi bi bilo mirno umreti".
Stari pastir, dovolj neobtesan in surov mož, gledajoč jo prek strani, reče: „0, umreti je na vsakem mesto pripravno; a tudi tukaj-le, ako se ti tako zdeha po smrti".
Beračica ga žalostno pogleda; v očeh se jej bere, da jej ta odgovor ni všeč, vendar nič ne reče, ampak hrepenljivo se ozira v dolino.
»Želite morebiti tje doli?" — zavpraša jo mlaji pastir.
»Oh! — da, da; al sem žejna — strašno sem žejna; noge se mi šibijo, a prsi, prsi...." — in zopet težko zakašlja.
Mladi pastirček seže v svojo torbo, vzame iz nje tikvico (bučno čutaro) z vodo ter jo podi bolnici.
Ženska hrepeneče pritisne vodno posodo k trepe-jočim ustnicam, in v globokih požirkih sprazne vso čutaro. Polna iskrene hvaležnosti poda pastirčeku prazno tikvico nazaj, rekoč: »Bog ti plačaj, dober dečko; poživil in okrepčal si mi z hladno studenčnino usehlo tel6. Na tvojo zadnjo uro naj ti to povrne Bog. Oh, da bi mi bilo le še moč priti do samostana".
Milosrčnemu mladenču se bolna ženska v srce zasmili, podpre jo toraj z roko in reče: »Hajdi, popeljati in spremiti vas hočem tje doli.... samo ne izdihnite mi duše med potjo; v samostanu imate prostor za to; saj vam je ravno danes ena bolnica spraznila mesto svoje".
Beračica se nasloni dečku na rame, in on jo pazno in varno pelje raz goro v dolino. Prišedša polagoma do samostanskih vrat potegne pastir naglo za zvonec. Vrata se odpr6, pastir izroči na smrt bolno žensko vratarici, potem pa se na kratko poslovi ter pobriše jo tako plaho in jaderno nazaj k cedi, kakor da bi smrt njemu samemu že bila za petami.                             (Dal. prih.)
298
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarneviceve svobodno posnel J. Levičnik.
(Dalje.)
X.
Usmiljene sestre so bile ravno pri večerji, ko so strežnice tujo bolnico odnesle v stransko sobo; ravno ta čas pride predstojnica, ter postoji in popraša, kaj da je.
299
„Prišla nam je neka bolnica; tujka je" — odgovorijo strežnice.
„Postrezite jej dobro!" — reče in zgine v mostovžu.
Prišedša mati Serafina — tako bilo je predstojnici ime — v svojo sobico, prične nemirno šetati po njej s&m ter tje. Bila je ona srednje dobe, visoke šibke rasti, vpadlega lica. Zavolj njene stroge obnaše bile so sestre pred njo nekako plašne, vendar pa so jo vse ljubile in spoštovale. — To ženo tedaj vidimo šetati po njeni sobici.
„Kaj neki me uznemiruje" — reče sama pri sebi; „od kod mi je ta groza in trepet po telesu . . • . je li kaka bolezen, ki se mi tako napoveduje...." Cez nekoliko časa sede  k mizi  in  nasloni glavo  na komolec.
Zdaj jej pride sporočat ena izmed strežnic, da tujka je zelo slaba in da prosi za spovednika. Predstojnica ukaže jaderno iti po očeta Klemena. Prisedši duhovni gospod izpove in previdi bolnico, naznani pa tudi predstojnici, da bo težko doživela prihodnjega jutra. -— Mati Serafina pozvoni, — mlada sestra pride v njeno sobico in vpraša po zapovedi.
„Sestra Ljudomila! ste li videli tujo bolnico? — kake rasti in kakega lica je?" — nagovori jo gospa mati.
Sestra Ljudomila odgovori: „Ženska je srednjih let, pa od bolezni že vsa potrupana. Las je sivih, ki so utegnili nekdaj rumenkasti biti; oči ima modre".
„Ne veste li, od kod je?" — zopet mati Serafina zavpraša.
„Nismo je nič vprašale za to; — tudi le molči in pogostoma globoko izdihne" — odvrne vprašana.
„Pospremite me k njej, želim jo videti" — reče predstojnica. Sestra Ljudmila vzame svečo in gr6 naprej , mati Serafina stopa s predčutnim duhom za njo. Pred vratmi bolniške sobe postane in osloni se trepetajoča na banger. Sestra Ljudmila jo počaka. — »Kaj se je zateplo v me?" — zašepetd mati sama pri sebi, in stopi zatem v prostrano bolniško izbo. Lahnih in tihih korakov pride do postelje, ki je stala v desnem vogalu velike, slabo razsvitljene sobe. Bolnica je ležala k steni obrnjena; predstojnica sede vsa nekako pobita k zglavju; sestra Ljudmila pa se nagne prek postelje, gledajoča, ali bolnica morebiti ne spi. Le-ta zaobrne zdaj glavo in odgovori na vprašanje mlade usmiljenke, kako da jej je, da jej je zdaj malo odleglo, in da ne čuti nobene bolečine več; samo slaba da je, prav zel6 slaba.
„Ako vam ni preveč težavno govoriti" — nadaljuje milostinka — „želeli bi vedeti predstojnica tega samostana, odkod da ste, imaste li kaj sorodnikov ali prijatlov, da jim morejo naznaniti vašo osodo".
Bolnica težko izdihne in reče: „Nimam žive duše več pod solncem, ki bi jo svojo mogla imenovati; v mladinskih letih že izgubila sem roditelje po bolezni in nesreči, in pozneje ...." — tu umolkne.
Predstojnica se po celem truplu razgane; glas bolnice presunil jej je dušo.... zamolko, drkčeče zavpra-šajoče ponovi: „in pozneje?"
,,Pozneje" — nadaljuje bolnica — „pozneje podaril mi je mili Bog dobro; al moja lahkomišljenost obračala je to napak, strašno napak...." tu zakašlja in zopet bolečin polno zastoka.
Smrtna tihota nastane; globoko zamišljena nasloni predstojnica glavo v svoj komolec.
Kmalu prične bolnica zopet: „D&, povedati vam hočem in moram vse, kako osodo sem preživela; male moči, ki jih čutim v svojih raztrupanih prsih, porabiti hočem v to, da vam vse razodenem; morebiti boste imeli priliko, da upotrebujete to kedaj za primero in svarilni  izgled,  ter naznanite drugim,  kako  zelo sem
bila kaznovana...." tu zopet vtihne, nezmožna dalje govoriti.
Mati Serafina globoko izdihne in podvije roke. V tem hipu prevzamejo jej dušo čudnovate misli in spominja se krasnih dni svoje mladosti.... glas bolnice, akoravno zamolkel, probudil je dolgo v njej spavajoča čutila, ki jej stiskajo srce na tesno. Zatisne si z desnico oči in posluša dalje pripovedajočo bolnico.
„Bila sem" — nadaljuje bolnica — „dete štirih let, ko so mi umrli oče; — mater zgubila sem kmalu za tem po nesreči; vtopili so se v nekem hudourniku o času, ko so popotovali k botru, da bi v svoji krvavi revščini zadobili od njega kako pripomoč. Mene je o ti strahoviti priliki izvlekla iz vode rešilna roka malo od mene starejše deklice, in ona me je objela srčno kot sestro svojo, tovaršico in prijateljico; oče njen sprejeli so me ko lastno dete in radovala sem se srečnih, blaznih dni in časov".                                       (Dal. prih.)
305
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarneviceve svobodno posnel J. Levičnik.
X.
(Dalje.)
Težko uzdihne bolnica. Predstojnici zablisketa oko ; ona pobesi glavo k prsim in tako ostane dolgo nepremična kakor ledeni kip.... Bolnica nadaljuje: „Rado-vala sem se blagih dni in časov, milih odgojiteljev in ljubeče me sestre. Po smrti moje nove matere vzeme s sestro vred tudi mene neka tetika v Karlovec, in dajala je naju primerno podučevati. Moja sestra Ljubo-slava...." predstojnica se pri tej besedi po vsem životu strese.....„učila  se  je  marljivo  in prislužila si
pohvalo od vseh strani; — meni ni hotel nauk v glavo, timveč   pa   gizdavost in   igre. — Teta,   opazivša mojo nemarljivost, opominjevala me je s priČetka ljubeznjivo, al kasneje,   videvša, da lepi opomini ne zdajo, postala je ostra.  Jaz se začnem potuhovati in hliniti se. Odveč prezgodaj  sem vedela,   da  sem   lepega  in  dražestnega lica; naslanjajoča se na brhkoto svojo zanemarjala sem izobraziti dušo in srce .... Ljuboslava nasproti  bila je plemenita, angelska duša; njeno srce bilo je pred menoj odkrito in   čisto  ko spomladanski  zrak:  z eno besedo,, bila je bitje polno  krasnih vzorov ....   In le-ta njena duša,   le-to njeno srce bilo je  tako  rekoč moje,   kajti bilo je   polno   ljubezni  in  prijateljstva   proti   meni;   al moja lahkomišljenost  upotrebovala je   vse   te  dare  na zlo,   ter še cel6 spodbadala in gojila napake moje .... Teta opominjevala je pogosto   Ljuboslavo  na  opaznost proti meni; jaz pa sem naklonjenost in zaupnost njeno obračala tako dolgo v hudo,  da sem jo celo razdvojila z njeno dobro   tetko,   ktera je  vsa  goreča  skrbela za srečo svoje   stričnice.    Slo je  tako  daleč,   da   sve   se slednjič dogovorili  z Ljuboslavo, da hočeve h krati zapustiti teto in iti zopet k očetu domu.   Pa mene je od tega podvzetja zopet odvrnilo pismo očetovo, v kterem so me ostro svarili, opominjevali me k ubogljivosti, pa pretili mi tudi   s težkim delovanjem  in s slabo zabavo na domači grajščini.... Povedala sem vam že, da sem bila brhka, dražestna, —in kolikor tega sama nisem zaznala, pravile in zagotavljale so mi možke priliznjenosti, ki so me neprestano obkrožavale .... Tako sem postala
306
nečimema, — da, še več, postala vlačuganju vdana ženska.... Pred sestro zakrivala sem svoje napake in slabosti, in vsem tožbam, ki so pogosto donele naLju-boslavina ušesa zoper mene, stavljala je ona nevero nasproti; kajti le predobro znala in umela sem jo s sladkimi besedami mamiti in nalagavati...." Tu sopet govora utrujena bolnica oraolkne in zakašlja; predstojnica pa da svetlobo luči nekoliko bolj zakriti.
Po kratkem prestanku začne bolnica zopet pripovedovati: „Med mnogimi mladenči, ki so me svoje ljubezni zagotavljali, bilje tudi en trgovec, ki meje resnično želel v zakon. Jaz nisem veliko marala za-nj .... moja nestanovitnost in nečimernost mi niste dopuščali, da bi kterega stalno ljubila; dovolj mi je že bilo, da me drugi radi imajo.... Oj, gospa mati! kako nesrečna je pač tako dekle, ki omamljena od sladkačev in lizunov nič druzega ne misli nego gizditi in lepotičiti se, ne misle, da telesna lepota je rosa na jutranjem solncu.... Jaz onega trgovca nisem ljubila, vendar sem mu hotela rajše podati roko v zakon, nego osamljena prebivati na kmetih. Preveč sem se že bila privadila sladkačev, a v svojo lepoto in v slepo ljubezen Paladračevičevo sem se bila toliko povzdala, kolikor se mi je zdelo potrebno, da mi zakon ne spodleti.... Ljuboslava je odšla k svojemu očetu domu, jaz pa sem se preselila k sestri svojega zaročnika, — kteri je bil taisti čas ravno v kupčijskih zadevah odpotoval na tuje — da pri njej pričakam po-vratka njegovega.... Al tudi na mojem novem domu nisem bila lizunov prosta, in moja neskončna lahkoum-nost zapletla me je v nove zanjke. Faladračevic se s popotovanja povrne, obišče me, pa ponaša se proti meni ledeno-mrzlo in zdajci zopet odpotuje.... Cez malo dni naznani mi gospa Gr—*, da okolnosti, obziri itd. silijo Faladračeviča venčati se z drugo deklico.... To me je sicer nekoliko oparilo, al moja prevzetnost ni pripustila, da bi mi ta malenkost šla k srcu; marveč rugala sem se skujanemu ženinu in njegovi oholi sestri ter odšla iz hiše. — K sreči se je med tem Ljuboslavina teta preselila v neko drugo manje mesto, in nikogar ni bilo zdaj, ki bi bil le-to mojo osodo Ljuboslavi sporočiti vedel. Med tem sem izvedela, da so njen oče na smrtni postelji, in da se hoče ona v kratkem omožiti s pomočnikom očetovim. Darežljivost Ljuboslavina obsula in obogatila me je bila z mnogimi lepimi in dragocenimi rečmi in s spominki, ktere sem zdaj zaporedoma prodajala. To mi je dajalo potrebno hrano; zraven pa sem stregla na očetovo smrt. Ni mi bilo treba dolgo čakati tega. Zdaj pa sem mislila na to, kako naj se ponašam dalje. Zvita moja glava izmisli si koj dobro sredstvo: oblečem se v črno obleko in grem domu k Ljuboslavi, da bi jej opomagala obžalovati očeta ... Zaupljiva duša njena verovala je mojim lažem; sprejela me je ljubeznipolno ter odmenila koj prve dni storiti me deležnico znamenitega dela bogate očetove dedšine ...."
(Konec prihodnjič.)
315
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarneviceve svobodno posnel J. Levičnik.
X.
(Dalje.)
Po kratkem prestanku zelo omamljena bolnica prične dalje govoriti tako: „Razodeti moram resnico, da moj namen sprva ni bil ta, da bi prevzela Ljuboslavi zaroč-nika, akoravno sem se ž njim občila poleg prijateljice svoje vsaki dan po več časa. Bilo mi je edino le za to, da pasem lenobo, in da nečimerno dobro živim. — Al kaj ne počne vse lahkoumnost in popolnoma pokvarjeno srce!.... Ljubkovič bil je mož krasen, in kar je še več, bistra glava.... Jaz sem se bila v Karlovcu navadila, da se mi možke glave uklanjajo; al Ljubkovič ni bil tak; on tudi ne z eno samo besedico ni vstrezal moji nečimernosti; ni se mi prilizoval, še manj pa koprnel po moji ljubezni.....To me je togotilo,  in jela
sem upotrebovati one zlodjeve ženske umetnosti, ktere ne ostanejo nikdar nikoli brez vspeha.... Kar ni rekel on meni, rekla sem jez njemu, in po mojih sladkih besedah omamljeni Ljubkovič vlovi se slednjič v moje zanjke.... Napela sem zdaj vse svoje zvijače; Ljubkovič odreče se Ljuboslave, zaroti se mi, da če mi biti soprug in da hoče raztrgati dosedanjo svojo srčno zavezo, — na kratko rečeno: dosegla sem bila svoj namen, in on je bil moj ...."
Na te besede vzdigne se naglo gospa mati, kakor da bi htela vsekniti  luč; — roka se jej trese, ustnice
jej  trepečejo.....Kmalu potolaži  vendar dušne  sile,
ojači se in zopet mirna sede.   Bolnica govori dalje:
„Vsled tajnega dogovora v vinogradu stori Ljubkovič po mojem zvitem nasvetu prvi korak, ki bi peljal k ločitvi z Ljuboslavo. Podal se je namreč nekega večera v svojo sobo, potajivši se, da je bolan. Jez pa šla sem k Ljuboslavi, da jej bi to naznanila. Al, mili Stvarnik moj! kako čudovito spremenjeno sem našla prijateljico. Vpadle oči, bleda lica, trepetajoče ustnice; ah, bila je, kakor da bi bila vstala iz groba!.... Ni-
kdar mi ne zgine tista njena podoba spred obličja pa od tistega trenutka je tudi nisem videla nikoli več ...» Drugo jutro namreč mi je naznanila stara ključarica, da je Ljuboslava odpotovala v svojih opravilih; kedaj da se povrne, ne ve. Celi tisti dan ni mi prišel Ljubkovič pred obraz, a drugo jutro potem zgodaj šel je po svojih poslih .... Bivši sami navalile so se mi k srcu razne misli; vest se izbudi in začne mi ostro očitati moje strasti. Tako minulo je šest dolgih, rekla bi skoraj, za-me večnih dni. Zdaj povrne se na dom hi-šina Anka, ki se je bila odpeljala z Ljuboslavo; ž njo prišli pa so tudi pooblastniki, da uredijo v grajsko na-jemništvo spadajoče račune. Oni so Ljubkoviču oddali razna pisma, a meni darovalno pismo vsega premoženja, kar ga bo čez grajsko najemnino ostalo in zraven tega še lep znesek v obligacijah .... Dolgo nisem mogla umeti, kaj vse to pomeni, dokler mi poslednjič Anka ne izroči lista Ljuboslavinega.   Kakor okamnela sem stala,
bere   nepozabljive  one  vrstice.....Gospa  mati!  da
Vam bi bilo dano takrat gledati v mojo dušo, — zgrozili bi se bili.... Ljubkovič, izvedevši, da sem dobila pismo od Ljuboslave, pride k meni, in zavpraša me za njegov zadržaj .... Nisem se z lepo mogla vdati tej zahtevi; poslednjič mu ga vendar izročim, in zakrijem si od sramote z rokami obraz ...."
„Ljubkovič prebravši pismo" — nadaljuje bolnica svojo pripovest" — položi ga polagoma na mizo ter prebledevši z reznim glasom pravi: „Gospodičina! vi ste me bili s prokleto neko skrivno močjo premotili, da sem govoril besede, za ktere ni vedelo moje srce... Jaz vas preziram, črtim, in ako ne najdem Ljuboslave, proklinjam! — proklinjam na vselej! Vi ste kača, ki ste razdvojili dvoje nedolžnih src, ter otrupili jima življenje. Vzdignil se bom iskat Ljuboslave, za Boga! če imam tudi prehoditi zavoljo nje polovico svetd. Z solzami hočem oprati zmoto svojo; a vam želim, da ne izostane vam plačilo, ki ste ga zaslužili.... To izgovo-rivši izginil mi je izpred oči, in nikdar ga nisem videla več".
„Od tega trenutka ni mi bilo več živeti v N—*ski grajščini. Zapuščeni meni po Ljuboslavi gospodarstvo izročila sem drugemu najemniku, poprodam svoje imetje ter napotim se po svetu, iskat razžaljene sestre, prijateljice.... Oj, gospa! zastonj bi vam poskušala opisa-vati ona čutja, ktera so me tirala po širokem svetu Bili so to kače in gadi, ki so mi na stoterni način raz-jedavali srce in šibali mi dušo; žalostne one besede v pismu: „nočem Te vprašati, kako si mi mogla kaj tacega storiti", žgale so me vedno skeleče v duši, in rada se bi bila odrekla tudi življenja, da sem si jih mogla izbrisati iz spomina. Mesto prehodila sem za mestom, vas za vasjo, potrosila ves denar; — petnajst celih let minulo je tako, in napadla me je poslednjič huda bolezen. Taka prišla sem v to pokrajino, in milosrčni pastirji pokazali so mi pot v ta samostan, da morem v miru izpustiti dušo ...."
(Konec prihodnjič.)
321
Vrtec lepoznanski.
Prijateljici.
Novela. Poleg Dragoile Jarneviceve svobodno posnel J. Levičnik.
X.
(Konec.)
Za en trenutek omolkne, potem pa z vedno bolj oslabljenem, pa strašno-milim glasom zažene: „Oj — ne morem — mirno — umreti — ne morem! — — — Ljuboslavin  bledi obraz stoji mi pred očmi in mi proti;
*) Primeri Batrachospermum: Froschsamen, Froschsaat.
*•} S slov. krak, skrek je sorodno starogorenje - nemški skrekan, novonemški schreke, v besedi: Heuschrecke, to je die im Heu springende, hupfende.                                                   Pis.
322
— a Ljubkovičevo prokletje doni mi ko strašni grom v ušesih! — Ona dva mi nista odpustila — in zato — težko — se — loči — duša — moja — od — telesa !"
Mati Serafina na te besede vstane, položi polagoma trepetajočo roko na čelo bolnice, ter jej tiho, komaj razumljivo reče: „Da si zagotovljena o odpuščanju Lju-boslave in Ljubkoviča, bi se li potem umirila?"
„Ljuboslava!— to je tvoj glas!?"—jokajoča zašepedi bolnica in pade omedlevša v zglavje.
„Judita! — oj nesrečna prijateljica moja Judita!" reče predstojnica in sklone se nad umirajočo, poljubivša jo na mrzlo čelo.
V ta trenutek oglasi se od zvonika glas ure, in predstojnica vpraša, koliko je na času?
„Polnoči" — odgovore stražnice.
S pomočjo dveh usmiljenih sester povrne se Judita še v življenje, njeno oko razsvetli se, in z zamolklim glasom zavpraša: „Ljuboslava, povej mi, si li res ti ali je le tvoj duh, ki donaša mi odpuščenje v smrtni uri?"
Gospd mati poklekne k postelji in reče: „Ljubo-slava je, živa in prava sestra in prijateljica tvoja; odpušča ti zmote tvoje in moli ravno zdaj k Bogu za milost in usmiljenje!"
„In Ljubkovič? —je  li  tudi on mi odpustil?"
„Ljubkovič" — reče mati Serafina in globoko izdihne — „Ljubkovič najdel me je pred letom tukaj, in na iskreno prošnjo njegovo šla sem doli v samostansko zbornico.... Kar si mi pravila ti, povedal mi je tudi on, ter opral s solzami zmoto svojo".
„0 d pustil — je li mi odpustil?"
„Popolnoma — in prinesel ti odpuščenje tudi od tete, s ktero se je na popotovanju svojem po naključju sešel".
Težko zadihajoča vzdigne bolnica svojo desnico, poda jo materi Serafini, in tiho reče: „Ljuboslava! zdaj mi je odleglo; — lahko mi je pri srci; — odpustila si mi ti, upam, da mi je odpustil tudi Stvarnik moj .... ostani.... z Bogom!".... še en vzdih — in Judite ni bilo več.
Mati Serafina skloni se prek nje, zatisne jej oči in porosi z vročimi solzami ranjce velo mrtvo obličje.
Od cerkvenega stolpa pa zamolklo udari ura eno čez polnoči, — vse nazoče padejo na kolena in molijo iskreno k Bogu za dušo, ki se je ravnokar ločila iz sveta.
Tretji dan prepevale so usmiljene sestre okoli truge umrle in zopet oglasijo se zvonovi, pošiljaje doneče milo-zvučne glasove prek brega in doline.