Poštnin« plačana t gotovini. 19. maja 1938 Pravičnost in poštenje naj vladata svet s* Leto II St. 20 vdafravda SOCIALNO POLITIČNI, KULTURNI »N STROKOVNI LIST Izhaja Štirikrat mesečno ob četrtkih. Naročnina: mesečno Din 4'—, četrtletno Din 10—, polletno Din 20'—, celoletno Din 40'—. Posamezna številka Din 1*—. Uredništvo in uprava Ljubljana, Dalmatinova ulica 8, telefon štev. 21-32. Rokopisi se ne vračajo. Poštnočekovni račun štev. 17.177. Poštni predal štev. 74. Naročniki! Posameznim naročnikom bomo poslali sporočilo o zaostanka na naročnini in vljudno prosimo vse naročnike, da nam zaostale zneske po priloženi položnici čimprej nakažejo. Uprava Mladina pri nas in drugod V statistiki o brezposelnosti vzbuja posebno pozornost neznatna, a i»o vse- | bini zelo pomembna rubrika o naši nezaposleni mladini, ki je v poslednjem letu naredila ogromen in nerazveseljiv skok in. nam nudi povod' za resno razmišljanje. Če gledamo pojav brezposelnosti v drugih ekonomsko mnogo bolj izkoriščanih državah, kjer so vse možnosti zaposlitve omejene na minimum, se nam zdi to vsaj delno opravičljivo, Ne moremo pa najti tehtnega in opravičljivega vzroka za brezposelnost v naši državi, ki razpolaga z ogromnimi kompleksi neobdelanega zemljišča, neizčrpnimi pri rodnimi bogastvi in ki je toliko potrebna velikopoteznih javnih del, da bi razgibala naše narodno gospodarstvo in omogočila eksploatacijo naravnih zakladov, k i neizrabljeni propadajo brez vsake koristi, medtem ko narod životari v pomanjkanju iji bedi. Nerazumljivo se nam zdi, zakaj se dopušča, tla v lenobi in brezdelju propadajo ogromne množine sveže delovne sile, medtem ko naše narodno gospodarstvo kriči po delu in samo po delu. Posebno moramo obsojati dejstvo, da se v številu brezposelnih nahaja vedno več krepkih, mladih ljudi, širokih pleč in močnih mišičastih rok, ki jim mlada sila puhti iz telesa, ki pa na žalost nimajo možnosti usposobiti svojih zdravih moči in jih preliti v delo, temveč so primorani plaziti se od praga do praga, uklonjenih hrbtov požirati debele psovke in moledovati za sromotno miloščino, ki jih ponižuje in jim jemlje voljo do dela in življenja. Poglejmo, kaj nam razkrivajo številke iz leta 1937.: Nezaposlenih delavcev od 15. do 18. leta je bilo 39.958, od 19. do 25. leta pa 113.672. | Skupno torej 153.630 — ali skoro tretjina vseh brezposelnih v naši državi. Pogrešilo bi bilo mišljenje, da v drugih državah ni toliko brezposelne mladine. V mnogih so številke še ob-upnejše. Ali pri večini naprednih držav vidimo, da se odgovorni činitelji živo zanimanje za to vprašanje in ga skušajo rešiti primerno notranje-po-litičnim in ekonomskim prilikam. Lahko bi za zgled navedli Nemčijo, ki je v velikem obsegu izvedla najširše socialne reforme in med drugim v velikem formatu organizirala obvezno delo, kjer nudi mladim, a brezposelnim ljudem vsaj minimalno možnost zaslužka in s tem človeškemu dostojanstvu vsaj približno dostojnega življenja. Ker pa je to izvedeno v okviru hitlerjevskega načrta, ki nima oslombe samo na gospodarski podlagi, ampak je v veliki meri politično-propagandnčga značaja, zato si raje oglejmo zakonske mere, ki jih je v poslednjem zasedanju usvojil danski parlament proti nezaposlenosti mladine. Danska je splošno znana kot ena najnaprednejših držav v pogledu socialne zakonodaje. Take ugodnosti, kot jih imajo delavci tam, se najdejo Nasi ideali Naša ideologija je borbena. Borben je njen sestav in polni borbenosti morajo biti oni, ki so nositelji te ideologije. To borbenost terjn sedanji čas, terja jo okolje, v katerem živimo. Od onega, ki hoče nekaj ustvariti, se zahtevu načrt, ki naj bo jamstvo, da bo stvaritev zgrajena na trdnih temeljih. Za današnjo dobo so brez pomena razne akademske dogme in doktrine, ker so obsojene že vnaprej, da prej ali slej podležejo povsem nasprotni resničnosti. Današnja borba je odkrita in silna, pa tudi neizprosna, kakor je neizprosen čas, v katerem živimo. Danes je resnično samo ono, kar je zgrajeno na temeljih gole realnosti. Naši voditelji so danes one ideje, spočete v naših dušah, ki jih nosimo v sebi in jih čutimo, pa četudi samo podzavestno. To so ideje silne dinamike, elementarne ipoči in prvobitnosti. To so ideje ustvarjanja nečesa, kar čutimo in kar verujemo že dolgo mi vsi. In mi, ki nosimo v sebi te težnje in ideje, ne moremo biti drugačni — kot borbeni. Mi smo steber naše nacionalne borbenosti, naša borbenost pa je obenem tudi najgloblji izraz naših socialnih teženj. Vsaka doba ima svojo borbenost. Mi živimo v dobi socialne borbenosti, ki je najgloblja in ki je življenje za vse ostale podvige. Ta naša borbenost je naperjena proti vsem onim, ki so pristaši statike in ribarjenja v kalnem. Vsi ti vidijo v nas svoje največje sovražnike, svoje krvnike, brezobzirne in brez vsake sentimentalnosti. Naš tabor je tabor malega človeka in smernice in poštene inteligence. Mi smo materialno' slabi, medtem, ko so naši nasprotniki močni. A mi ostanemo trdni! Nas vodijo ideje, močne in trdne! Naši nasprotniki se ne boje naših telesnih sil, oni se boje naše ideje! In teh nam ne stre nihče! Slabost današnje družbe je pomanjkanje značajev, trdjiih in odpornih. Mesto teh je množica lažničarjev, ki so prav mradi tega prišli naprej. Njih ideje pa so trgovsko blago in uspevajo nositelji teh idej samo v temi, obdani od vseh mogočih sredstev obrambe. Vidite, to je vrsta naših sovražnikov. To so zajedalci v našem telesu in mimo vseh drugih težav je to naše največje zlo. Mi hočemo svobodo, pravico in resnico! In kakor oni, se tudi mi zavedamo dejstva: mi ali vi! Ali pravica in resnica za nas vse, ali pa biti suženj izkoriščevalcev. Z nami sta pravica in resnica. Nas veže nekaj velikega in močnega — ideja! Ta nam daje moči in nas vodi preko vseh zaprek k zmagi, v katero trdno verujemo. Mi trpimo, strahujejo nas, toda mi stojimo. Prišel bo čas, ko bodo triumfirale naše ideje! Korakamo preko vseh tegob današnje dobe kot jekleni borci, saj se zbira okoli nas vse. kar je za poštenje, vse kar čuti skupno. Korakamo preko vseh zaprek, preko vseh nakan, preko vsega blata. V nas so naše ideje shranjene in čuvamo jih tako, da jih ne bo možno nikdar uničiti. D raginja —k Čudom se čudimo, da dnevno časopisje prav nič ne registrira nov val poviška cen pšenici in moki, kar bo in mora imeti za posledico povišek cen tudi ostalim življenjskim potrebščinam, kar se je med tem že zgodilo. Kaj pomeni prekomerno zvišanje cen najvažnejšim življenjskimi potrebščinam, vedo pač samo tisti, ki bede in ki vidijo kot logično posledico pretiravanja v cenah mezdna gibanja delavstva. Neogibno potrebno je, da se zaščiti realna vrednost konzumentske moči malega človeka, tako pravočasno, da ne bo obup segal preko zakonitih meja. Cena kruhu se viša, plača je ostala na isti višini, kdo naj krije razliko — glad. Po dosedanjih skokih cen se je realna vrednost delavskih in name-ščenskih plač znižala že skoro za 16 odstotkov. Zakon o zaščiti minimalne mezde, ki znaša zdaj komaj Din 2.50 na uro ob osem,urnem delavniku, nujno kliče oblastva, da store svojo dolžnost in posežejo vmes in napravijo konec prekomernemu in nikjer utemeljenemu povišku cen, ali pa da poskrbe, da se bodo minimalne plače spravile v sklad z obstoječo draginjo na trgu. C. ban ima pooblastilo, da lahko na novo uredi sistem minimalnih mezd, ki bodo ustrezale sedanjemu stanju na živilskem trgu, ter smo zatrdno uverjeni, da se bo to tudi zgodilo. Ako potrebuje država žrtev, brezpogojno smo jih pripravljeni dati, ako pa zahteva žrtve špekulativnost kapitalizma, potem mora biti vse na strani izkoriščanih. Nemški kapital v našem gospodarstvu Udeležba nemškega kapitala v našem gospodarstvu pa je bila prej zelo majhtna. Od skupno 2615 tujega delniškega kapitala je znašal delež Nemčije samo 21.5 milijonov din. V tujem kreditu jugosl. gospodarstva v višini 3.599,7 milijona din pa je sodelovala Nemčija samo s 33,09 milijoni din. Po priključitvi pa se je položaj zelo spremenil. Nemška udeležba se bo sedaj povečala v delniškem kapitalu na približno 206 milijonov, v kreditu pa 215 milijonov ali skupno ina okoli 421 milijonov dinarjev ter bo s tem prišla Nemčija glede udeležbe v našem gospodarstvu na sedmo mesto. Nemški kapital bo sedaj najmočnejši v strojno kovinski in elektrotehnični industriji s 140 milijoni din, v tekstilni okoli 47, v lefnsni 44 in v kemični 35 milijonov din. Poleg tega je nemški kapital udeležen z nekaj milijoni še v špediterski in zavarovalni stroki. Nacionalno potrebo Zidov po kulturni in državni samostojnosti je Sovjetska Rusija rešila na ta način, da je zanje ustanovila avtonomno državo v Biro-bidžamu. le v redkokateri državi. Seveda je pa tudi malo držav, katerih prebivalstvo bi stv po resnosti in velikem smislu za organizacije moglo primerjati z danskim. Ali kljub načrtnemu oviranju brezposelnosti v Danski, za katero so trosili ogromne vsote, je bilo v preteklem letu še vedno okoli 130 tisoč brezposelne mladine. Tedanje socialne mere so bile preslabotne, zato je sedanja vlada pristopila k odločnejšim reformam, v katerih se vidi velika sposobnost tamkajšnjih politikov 7.a reševanje socialnih problemov. V računu za leto 1938-39 je bil predviden kredit dveh milijonov danskih kron samo za specialne mere, uperjene proti zaposlenosti danske mladine. Poleg centralnega urada za oskrbovanje delavcev se je osnoval posebni odbor, sestavljen iz petih članov, ki bo imel svetovalno vlogo v socialnem ministrstvu za mladinska vprašanja. Silno interesantne so določbe, ki regulirajo odnose brezposelne mladine. Določeno je, da bodo vsi oni, ki imajo pravico do zaščite in so nezaposleni nepretrgano 4 mesece, morali sodelovati v specialnih programih, ki jih predvideva organizirana borba proti brezposelnosti. Brezposelna mladina se bo zbirala v delovnih četah, kjer bo opravljala najrazličnejša javna dela, koristna celotnemu narodnemu gospodarstvu. Trajanje delu zu posameznike bo znašalo od 6 do 12 mesecev in bo postalo obvezno šele tri tedne po poslednji odpustitvi iz dela. Nagrade bodo poleg brezplačnega stanovanja vnašale tedensko 18 danskih kron za hrano in 12 do 15 kron za druge potrebščine. Delovni čas bo tedensko 48 ur, ki bodo porazdeljene tako. da jih bo 28 odpadlo na fizično delo, ostalo pa bo posvečen«' za predavanja, tečaje in igre. Vrh vsega bodo pa po odsluženem delovnem roku oni, ki so sodelovali v delovnih četah, imeli prednost pri sprejemanju v službo. Nasprotno se pa onim, ki se ne bi hoteli prijaviti za obvezno delo, odvzame vsaka podpora, tako od strani države, kot tudi od privatnih organizacij. To je načrt sedanje danske vlade, ki ne bo imel samo dalekosežnih in vsekakor ugodnih posledic za dansko gospodarstvo, ampak bo odločno vplival na politične in kulturne razmere v narodu. Kot vidimo, si je danska vlada svestna, kakšne mere se mo- rajo podvzeti, da se mase brezposelne mladine usmerijo h konstruktivnemu delovanju in obvarujejo popolnega moralnega razkroja, ki je neminljiva posledica brezposelnosti. Ali slične poizkuse, cla se mladina obvaruje od naj večjega zla, ki more doleteti mladega človeka, stremečega po samostojnosti in ustvarjanju, — brezposelnosti, vidimo tudi pri drugih državah, med katerimi prednjačijo tako imenovane severno-evropske demokracije. Tudi v naši državi postaja vprašanje brezposelne mladine tem bolj aktualno, čim bolj se množijo njene vrste. Ali nu žalost se zanj nihče ne zanima. Socialna zakonodaja se ga je samo dotaknila v zvezi z drugimi zakonskimi predpisi, ni pa pristopila h korenitim reformami, ki bi bile nujno potrebne, kajti zavedati se moramo, da mase brezposelnih državljanov vedno slabo vplivajo na ekonomsko in politično ureditev držuve. Na odgovornih mestih bi morali vedeti, da z rešen jem vprašanja mladinske brezposelnosti rešujejo najvažnejši narodni problem, ki more imeti usodne posledice za bodoči razvoj celotnega naroda. R. K. Dohodek delovnih socialnih plasti Jugoslavija šteje 15 milijonov 400 tisoč prebivalcev, ki se razdele v sledeče socialne plasti: kmetstvo (poljedelstvo, živinoreja in gozdarstvo), s katerim, se peča 78.9% vsega prebival-slva, t. j. 12 milijonov 320 tisoč ljudi. Temu slede obrtniki s 596.000, industrija s 437.000, trgovci s 369.000, ban-karstvo 300.000, promet 260.000, svobodni poklici 446.000. vojska in mornarica 138.000, dninarstvo 123.000. rentniki in penzionisti 184.000 in ostali poklici s 180.000 ljudi. V rudarstvu pa je zaposlenih 80.000 ljudi. Za kmetstvom najštevilnejše je obrtništvo, od katerega pride na obrtnika povprečno 25 ljudi, nato industrija, ki zaposluje vsakega 35. državljana, njej sledi trgovina z 42 itd. Poučne in zanimive so številke o tako zvanem narodnem dohodku ali o dohodku na posamezno socialno plast. Ako tega primerjamo z onim iz leta 1926.. ki predstavlja povojno konjunkturno dol>o, vidimo, da je ta padel na vse skupaj in na posameznika. Preteklo leto je znašal 44 milijard 221 milijonov, leta 1926. pa 69 milijard 606 milijonov ali 2871 dinarjev na glavo, v letu 1926 pa 5320 dinarjev. in je bilo leta 1926. komaj 13 milijonov prebi valcev. Predlansko leto je bilo izmed let krize najslabše, ko je narodni dohodek dosegel šele 37 milijonov 584 tisoč dinarjev, t. j. 2514 dinarjev letno na glavo. Naprtim letu 1936. je zrastel narodni dohodek za 1,876.500 dinarjev ali 81 dinarjev na glavo, a število prebivalcev je naraslo za 226.087 ljudi. Naturalni del narodnega dohodka, živina, orodje, stroji, je lani izkazal 9 milijard 958 milijonov 200 tisoč dinarjev manj nego 1. 1936., a za 6 milijonov 560 tisoč 400 dinarjev manj nego 1. 1926. Napram posameznim gospodarskim panogam je dalo lansko leto poljedelstvo 10 milijard 885 milijonov (leta 1926. 18 milijard 638 milijonov 900 tisoč dinarjev, leta 1936. 12 milijard 138 milijonov 200 tisoč dinarjev. Živinoreja 8 milijard 96 milijonov 900 tisoč dinarjev (leta 1926. 12 milijard 739 milijonov 900 tisoč) itd. Na posameznega kmeta pa je znašal letni dohodek povprečno 1837, na vse ostale profesije pa po 6716 dinarjev. Kaj to pomeni, nam pove okol-nost, da še danes posedu je 5% posestnikov 51,% celokupne rodovitne zemlje. Povrepčna potreba posameznega kmeta znaša letno 2600 dinarjev in je njegov položaj naravnost obupen. Nič boljši ni oni od delavstva, ki je preteklo leto zaslužilo okrog 10% izpod fiziološkega ali eno desetino manj, kolikor potrebuje za ohranitev svojega življenja. Mi trdimo, da 90%, vsega prebivalstva naše zemlje komaj krije življenjske potrebe. Navedli smo številke, ki so za nas porazne in ker nam razgalijo bridko in usodepolno resnico, da je naše je-dro v biološkem, razkroju. In za temi pa potujejo razni negativni činitelji, ki nas slabe: bolezen, nezadovoljstvo, obup, nemorala in slični pojavi. Iz tega poraznega obračuna zijajo mnogoštevilni težki problemi, ki ne morejo več dolgo čakati na rešitev. Devet desetin državljanov je okrnjenih za znaten del onih naravnih pogojev, brez katerih si ne moremo ustvariti zdrave narodne in državne zajednice, devet desetin naroda nima kritih onih potreb, iz katerih poganja krepko telesno zdravje, odpornost, čilost in ki so edine nositeljice zavesti trdnosti in sigurnosti, smisla, volje in veselja do dela in napredka. Nič nam ne pomaga vse naše prirod-no bogastvo, naša plodna zemlja z neizmernimi skladi raznovrstnih rudnin, če nima narod primernega deleža na teh dobrinah in da na njih le gineva. Po smeri gospodarskega humanizma Današnje življenje sloni na samih paradoksnih protislovjih ali na podstavkih, ki izključujejo vsako možnost razmaha na poedinih področjih socialnega izživljanja: v gospodarstvu, kulturi in drugih. To je res težko in zmedeno zgodo*-vinsko razdobje, ki sliči stanju med živim in mrtvim, neki vsestranski urnrtvi-čenosti ali ohromelosti ter izziva splošno zmedo na način, da se človeka, ki si zna to razmerje pravilno, razlagati, loteva strah in se vprašuje, če in kje je to utemeljeno, oziroma kje ima vse to svoj nastanek. Mali naš priprosti človek, ki pa ne pozna in ne posega v široke življenjske kroge in ocenjuje svet in njegovo živ- ljenje le iz neposrednega območja, si napravi svoj enostaven zaključek, da so vsemu temu krive cene! Zdrava in priprosta sodba, ki nfe-dvomno vsebuje resnico razrvanega socialnega vrveža in njegove napetosti, oziroma skoro stoodstotni vzrok. Te krivične cene so centralni živec obstoječih protislovij in to iz enostavnega razloga, ker so posledica prikrajšanj, ki jih večji del delovnih množic tako bridko občuti. In ravno to prikrajšanje deluje v teh množicah kot dvojni vijak, ki stiska od vseh strani: prva se tiče ustvarjanja, druga pa porazdelitve i (nabave, nakupa) dobrin, ali prva se tiče proizvodnje, a druga konsuma. V resnici tvori to vprašanje danes jedro socialnega problema, zavzema vedno večje dimenzije in se vedno bolj potnika v ospredje. Izvesni krogi, ki si namenoma mašijo ušesa pred njim in širijo mnenje, da je vse to le umetno izzvano, so v zmoti in si ne delajo s takimi računi nobene usluge, ker je naravno in razumljivo, da je rešitev tega vprašaja v sami naravi zgodovinskega razvoja. Tega ne more zanikati nikdo, ki le površno pozna bistvo življenja in njegove važne zakone. V podkrepitev teh naših navedb naj navedemo le sledeči primer protislovja, ki mora končno doseči svoj vrhunec in sprožiti Še bolj v ospredje vprašanje življenskega obstoja narodov. Krivične cene so n. pr. nekje pripravile skoro vse ljudstvo v skrajne gospodarske neprilike. Z lažjo ga boste iskali med delavstvom, kmetstvom, obrtništvom, malim trgovcem in uradnišitvom, da je z dejanskimi prilikami zadovoljen. Obratno boste slišali take opazke, ki govore o skrajnih mejah strpnosti. V tem primeru naj bi odgovorilo na vprašanje, kaj bi bilo primerno, naravno in pravično v vsestransko dobro in tudi nujno potrebno? Prej omenjeni vijak odviti na obeh straneh ali vsaj na eni, recimo pri vnovčevanju blaga, t. j. prj konsumu. Zapazimo pa namesto tega novo protislovje. Cene blagu se dvigajo prav onim življenjskim potrebščinam, ki so v seznamu najpotrebnejše. Tu mislimo predvsem na hrano: moko, krompir, olje, zelenjavo itd. Ako prištejemo še cene obutvi in tekstilnemu blagu, vidimo povišanje cen za 20%, malo manj kot četrtino. A kakor nima kmet nobene koristi od znižanja uradnih plač, tako je nima niti v tem primeru v porasti cen. Socialne in gospodarske prilike našega mejaša Za ureditev in utrditev naše meje se borimo že od prevrata sem, kakor to zahtevajo naše nacionalne in državne prilike. Toda končni uspeh skoro dvajsetletnega dela mnogih požrtvovalnih delavcev z dežele in mest ter različnih organizacij je majhen. Ne moremo sicer trditi, da bi bilo to delo čisto zaman, vendar pa so uspehi napram, žrtvam premajhni. In kje je vzrok? Ne moremo ravno trditi, da ni bilo dobre volje, vztrajnosti in idealizma. Nacionalnih in kulturnih organizacij je zrastlo lepo število, predavanj in posetov s pevskim in drugim sporedom je bilo tudi precej, napitnic, govorov in trenutnih navdušenj tudi. Ciril Metodova družba je vztrajno vršila svoje poslanstvo. Torej in kaj? Ako nam je ta kos naše, vsak dan bolj ogrožene zemlje res pri srcu, si ne smemo pokrivati oči pred resnico, in tudi če gre v najbolj resni del kritike, t. j. v osebno udejstvovanje. In tisti, ki prenese saino-obtožbo in sprevidi svoje storjene napake, je še vedno mož na mestu, zdrav, sposoben in pripravljen delati še dalje ter do tiste strani, ki nudi največ uspeha. Tudi tukaj je samo ena resnica, in sicer ta. da ima tudi obmejni problem samo eno os, eno osrčje ali sredino. Ozrli se nismo v njeno jedro in ga tudi nismo proučili. Če pa je mala peščica opozarjala nanj, se je to največkrat preslišalo. In zato smo vselej zgrabili na napačni strani, ker smo prezrli dvojico onih činiteljev, kamor je vse bolj osredotočen interes našega malega mejaša, t. j. v socialnost m gospodarstvo. Saj je le tu osrednje gonilo vseh ostalih vprašanj, ki terjajo z vedno hujšo neizprosnostjo, da jih v vsakem primeru upoštevamo, zlasti po vojni, ko so se gospodarske in socialne razmere tako zelo poostrile. In je sedanji dobi ime «socia'lni vek> prav prikladen za vse to. Nas Slovence ta socialni vek zelo biča, saj nas naša izjemna geografska lega, skromno število, sosedstvo in drugi činitelji potiskajo v zelo neprijeten položaj. Smo pasivni in obubožani in ta pojav vidimo zlasti ob naši meji. Obupna je statistika o socialnih in, gospodarskih prilikah v nekaterih kmečkih in delavskih obmejnih občinah. ki morejo služiti kot merilo za ostale občine. Posebno obupne so razmere v Slovenskih goricah in čez Prekmurje. Tu je velik odstotek malih ljudi, t. j. malih posestnikov, bajtarjev, viničarjev, delavcev. Vsi ti se z boljšimi posestniki vred borijo za utesnjeno življenje, in se, naravno oprijemajo vsake rešilne bilke, da se vsaj malo vzdrže na površju. Kako nuj bi bili vsi ti torej dostopni višjim interesom, ko pti nimajo niti za sol in vžigalice. Samo za trenutek se zamislimo v to socialno plast, v sredino teh obubožanih množic in bomo dobili točen odgovor, kaj oni najraje slišijo. Človeku vzemi kruh in ga potisni v naj nižji socialni svet, pa si mu zaprl pot v celo najskromnejšo duhovno kamro. Izkustva nas vedno bolj učijo, da zasluži ta obupni pojav vso skrb in pozornost. Ako bi bili to uvaževali že pred leti, in pravilno usmerili svoje načrtno delo, bi bili nedvomno želi večje uspehe, ter bi si bili prihranili precej razočaranja nad menjanjem posesti v našo veliko narodno škodo. Nadomestimo, kar smo zamudili! Karel Novy: 16 ŽIVETI HOČEMO (Roman.) ^Gospodična, ali me več ne poznate?* cNiti najmanj ne, gospod.* cNisem se zmotil*, je vztrajal moški pri svojem, c Nisem se zmotil, dušica zlata. Mogoče v kolibi, ampak v vas ne. Predlanskim smo taborili v Zlati dolini in vi ste se pripeljali tja in menda še dve gospodični z vami.* «Pojdite svojo pot, gospod, čakam tu svojega fanta. Ničesar ne vem.> «Seveda vas ne bom motil, toda glavo stavim, da vam je ime Magdalena in da smo pred tremi leti skupaj spali v Zlati dolini.» Magdalena je bežala s plamtečimi lici. Sramovala se je. Moški je govoril resnico. Zlata dolina, da, tako se je imenoval tisti tabor, v katerem se je pred tremi leti izneverila Grussu! Ob drugi priliki bi se smejala robatosti mladega moža, danes pa je vztrepetala. Ko bi jo Jože videl, kako se razgovarja z neznancem na stezici! In mn-lodušno se je začela prepričevati, da je ničvrednica in da najbolje razlušči svojo stvar, ako skoči v Vltavo. Krutost sveta se je zgrinjala nanjo, nocojšnja, jutrišnja. Sonce je sijalo, toda njej se je zdelo mračno; in znotraj jo je peklo, kot bi morala zdaj pa zdaj bruhniti kri. Ko je hodila po parku, se je domislila, da še enkrat pozvani pri Roubitschkovi in jo poprosi, da jo sprejme v delavnico in če jo odbije, se požene čez ograjo^ in obleži doli na križastih ploščicah, po katerih je tri leta dan za dnem hodila z dela v mesto, v svoje brezskrbne večere. Prišla je iz parka in zavila v Žitno ulico, v tem pa je zapazila Grussa. Od daleč je videla, kako je stopal z dekletom ob strani in se opiral na palico. Nič drugega ji ni preostalo, kakor da počaka Toimša pred bolnišnico. Ni čakala dolgo. «Vse je pripravljeno*, je veselo pripovedoval. «To se pravi, kakšne priprave neki: gospodinji sem dejal, da si pripeljem ženo, ki je prišla v Prago za menoj.» rabi posebne speci-aliste-profesioniste je ničev, ker je precejšnje število tistih, ki so ili a časa mezdnega gibanja odpuščeni, še danes na cesti. Največ pa nam škodujejo ti delavci pri naših zahtevah, ker nam tudi podjetje laže grozi z odpustom itd. Zatorej Vas zadnjikrat opominjamo, da bodite pri svojem podjetju ali pa menjajmo. — Prizadeti delavci «Sava». Črna pri Prevaljah V nedeljo, 15. maja t. L sta imeli podružnici NSZ Črna-Mežica skupni članski sestanek v Črni. Sestanek je bil dobro obiskan. Sestanek je otvoril in vodil predsednik podružnice tov. Rošer Rudolf, ki je pozdravil tov. Zupana Tineta iz Jesenic in mu tudi predal besedo. Tov. Zupan je uvodoma pozdravil zbrane tovariše v imenu jeseniške podružnice, poudaril je, da prav sedaj v teh prilikah polaga i. o. posebno pažnjo na razvoj naše organizacije ob državni meji. Nato je govoril o pomenu in potrebi nastanka naše organizacije pred 50 leti. Prav gotovo ima NSZ tudi zasluge na tem, da smo danes v zedinjeni Jugoslaviji. Naše za-početo delo pa moramo nadaljevati in ne smemo nikdar popustiti, da oču-varno našo narodno svobodo. Istočas- delavke! no skupnost in v narodno strokovno organizacijo. Narodna strokovna zveza je predstavnica nacionalnega delavstva. V ujej so združeni delavci in delavke, ki hočejo, da zmaga pravica nad krivico, delo nad izkoriščevalci. £ato spada v vrste NSZ vsakdo, ki hoče sebi, narodu in državi koristiti. Tisoče delavstva je združenih v NSZ. Toda tisoči in tisoči še stojijo ob strani. Vsem tem pa velja naš poziv, da se pridružijo organizirani armadi, da s tem krčijo pota boljši in lepši bodočnosti. Kdor izpoveduje svoja nacionalna načela, komur je pri srcu naša narodna skupnost, spada v vrste organiziranega nacionalnega delavstva. Delavci vseh podjetij in delavnic morajo biti organizirani v NSZ. Zato Vas pozivamo, da takoj v skupinah ali posamezniki prijavite svoj pristop k NSZ in to sporočite pismeno ali osebno v tajništvu NSZ v Ljubljani (palača Delavske zbornice, Miklošičeva cesta). Delavci zdramite se! Za Vaš obstanek in za Vašo bodočnost gre! Naj pride tudi v naše duše pomlad, naj prežene iz njih mračne misli in malodušnost ter nas prepoji z vero in ljubeznijo do dela, brez katerega ni zmage. Domači in tuji svet mora videti, da je nacionalno delavstvo v državi močno in legitimirano, tla se uveljavlja in pripomore k zboljšanju delavskega socialnega položaja. no pa ne smemo nikoli pozabiti, da v vseh prilikah uveljavljamo naše socialne pravice itd. ter druge spremembe naše socialne zakonodaje, obenem je naglašal potrebo razširjanja našega narodno-delavskega tiska. Dotaknil se je tudi jubileja 30-letnice NSZ in pozival, da podružnica polaga na ta jubilej posebno pažnjo ter da tudi ona po svojih močeh doprinese s svojim delom, da se bo proslava častno proslavila. Govorilo se je tudi glede nameravanega izleta podružnice Mežice na Jesenice ter, da so taki izleti potrebni za medsebojno spoznavanje kakor tudi za proučitev krajevnih prilik. Obravnavana so bila še druga interna vprašanja, in sicer o delovanju zaupnikov itd. Od strani delavcev izražena želja pa je bila o potrebi zobozdravnika za kraja Mežico in Črno. Sedaj morajo hoditi v Prevalje, kar je predaleč in združeno z velikimi izdatki. V tem kraju so pa dani vsi pogoji za nastavitev posebnega zobozdravnika z ozirom na število zaposlencev. Tov. predsednik je vzel na znanje izražene želje in zagotovil, da bo tudi po svoji moči izkušal vse uveljaviti. Pri debati so sodelovali tov. Capuder, Cesar in drugi. V splošnem se vidi, da sta podružnici v sposobnih rokah in prav zaradi tega vidno napredujeta. — Vsi na delo za 'boljšo bodočnost! Medvode Poroka. V nedeljo, dne 15. t. m. sta se poročila v župni cerkvi v Sori naš član tov. Joža Luštrik z gospodično Frančiško Oman. Toraviš Luštrik je že dolga leta naš član, prav od ustanovitve NSZ v Medvodah. Zato želimo novoporočencema obilo sreče. Odsek za tombolo podružnice NSZ v Medvodah prav pridno deluje. Delo z razprodajo tombolskih kart se približuje koncu. Ponovno prosimo vse, ki smo jim tombolske karte poslali, posebno podružnice, da se poslužijo priloženih položnic. Tombolo pa smo morali preložiti na 10. julij. Po tomboli pa se bo vršila velika vrtna veselica na letnem telovadišču Sokola v Medvodah. Vsem članom NSZ v Medvodah javljamo, da se bo vršila prihodnje dni članska seja, na katero boste povabljeni z vabilom. Že v naprej Vas prosimo. da se te seje vsak član sigurno udeleži, ker se bodo razpravljale stvari, ki se tičejo nas vseh. Navada je, da člani, vabljeni na seje ali sestanke, kaj radi pozabijo ali celo malomarno zavržejo vabilo in se potem seje ne udeleže. Zato Vas tem potom pozivamo in prosimo, da se predvidene seje sigurno udeležite polnoštevilno. Tovariši, sliši se, da nekateri odsto-pivši člani zlonamerno hujskajo ostale člane, in to v posameznih tovarnah, kar se najbolj opaža v Medičevi tovarni. Treba je takim malodušnežem povedati v obraz, da tako početje ni na mestu. Da ni reda v tovarni, da se krši kolektivna pogodba, so največ krivi .poleg vodstva podjetja tudi taki malodušneži. To so neke vrste trot j e, ki bi radi na račun ostalega redno pla-čujočega članstva tudi oni uživali vse pridobljene bonitete. Kolektivna pogodba pa se krši zaradi njih, ker niso dosledni in ne zahtevajo tega. kar jim sicer zakon nudi. lovariši, tem potom še enkrat opozarjamo, da se bo položaj delavstva izboljšal samo tam, kjer je delavstvo disciplinirano, enotno v vseh vprašanjih, da ni medsebojnega sovraštva, kjer druig z drugim sočustvuje in ni nevoščljivosti. Tovariši, enotnost in medsebojno zaupanje naj nam bosta najdražja bisera v naših zahtevah in borbah in uspehi ne bodo izostali. Trbovlje Velika je brezposelnost v Trbovljah in žalostno je gledati mlade, zdrave fante, kako iščejo dela, katerega pa ne dobe. V rudarski industriji so vsa mesta napolnjena in bi bilo potrebno, da se naše fante zaposli na drug način. Najlažja in najkoristnejša zaposlitev za vse okoličane bi bila, da bi se zgradilo cesto ob Savi, in sicer od Radeč do Litije. Sedanji kolovoz je nemogoč in so zaradi tega prizadeti vsi kraji ob Savi, ker kmetje ne morejo dovažati svojih pridelkov v Hrastnik, Trbovlje. Zagorje, tja do Litije. Že pred tremi leti se je prosilo za popravo te važne ceste in izgleda, da se je pri merodajnih činiteljih pozabilo na vse in tudi na to, da tudi naši delavci plačujejo banovinski bednostih fond, ki je namenjen za javna dela. Upravičeni smo, da gradnjo te ceste zahtevamo, saj bi sc s tem v naših krajih zelo omilila brezposelnost, koristi od tega pa bi pokazala bližnja prihodnjost. Bahavost zavarovalnic Zavarovalnice imajo svoje agente, ki iščejo v mestih in na deželi nove člane zavarovalnic, da se zavarujejo proti požaru, vodi, nezgodi itd. Pri tem se poslužujejo različnih trikov in zgodbic iz življenja zavarovancev, samo da pridobijo novega kandidata za zavarovanje. Bil sem priča, ko sta dva agenta različnih zavarovalnic istočasno napadala neko ženico, da bi se zavarovala. Seveda je vsak hvalil svoj zavod kolikor je mogel. Skoraj je prišlo do prepira, katero društvo je boljše. «Moju zavarovalnica je nenadkri-Ijiva v hitrosti, s katero izvršuje svoje dolžnosti napram zavarovancem. Danes dopoldne ob enajstih je umrl en naš klient in četrt ure pozneje je imela njegova vdova zavarovalnino že v rokah!» «To ni nič!» pravi drugi in se nasmeje. «Moje društvo je tisočkrat boljše! Naš urad se nahaja v šestem nadstropju ljubljanskega nebotičnika. Nek človek, ki je slučajno padel s kavarniške verande, je dobil svojo zavarovalnino, še preden je priletel mimo našega okna v šestem nadstropju .. .» Ženica, katero sta marljiva agenta na te smešne načine hotela pridobiti, se je seveda odločila za drugega. Kdor zna, pa zna! Vojna je nekaj grozovitega in nečloveškega. Vendar pa ni vojna največje zlo. Živeti ponižan, biti suženj ali pa druge zatirati in podobno —- to so hujša zla. Masaryk Iz naših delavskih krajev Vzreld zraRralSiaffi Icili alc aRcii Danes, ko preganjanje Židov dobiva že značaj epidemije, ki se širi iz Nemčije v razne evropske države, kjer najbrezobzirneje vlada kapitalizem in kjer je demokracija kvečjemu še prazna beseda, si najlaže razložimo vzroke antisemitske propagande iz zgodovine. Ves novi vek so bili Židje tisti, na katere so valili krivdo za neprilike, ki so jib doživljali evropski narodi. Danes, ko doživlja Evropa morda hujše čase kot kdajkoli poprej in ko se stari družbeni red z vso silovitostjo bori prpti novemu, so spet Židje tisti, ki jih reakcijonarji dolže zločinov kapitalističnega reda. Židje so se začeli že v starem veku seliti v Španijo. Za časa maverskega gospodstva so bili poleg Miivrov trgovci in obrtniki. Takrat je bila Španija na tem, da postane prva od evropskih držav z močno razvitim kapitalizmom. Izumi na začetku novega veka so razvoj kapitalizma samo pospeševali, Prav tedaj se je začela stoletna borba španskih katoliških fevdalcev proti maverskemu delu Španije. Mavri so bili izgnani v Afriko, razvoj kapitalizma je bil prekinjen in v Španijo se jo vrnilo fevdalno gospodarstvo. Židje so sicer v katoliški Španiji izgubili svoj prvotni položaj, vendar so se zaradi potreb irgovine mogli obdržati, d asi jim. novi gospodarji niso bili prijazni. Zaradi ugodne lege v Sredozemlju je Španija postala trgovska država prvega reda. Plemiči, ki so imeli v rokah politično moč, so hoteli prevzeti tildi trgovino v svoje roke. Toda z nesmotrenim. trgovanjem so se zadolžili in to pri Židih in Ma-ranih (krščenih Mavrih), ki so si s spretnim trgovanjem nakopičili velika premoženja. Po izgubljeni vojni z Anglijo so skušali plemiči rešiti vsaj propadajoči fevdalni red, ker je Anglija prevzela vodstvo trgovine v Evropi. Da reši fevdalizem, je moralo plemstvo zrušiti trgovski stan, ki je bil nosilec kapitalističnega reda. A to bo bili Židje in Marani. Borbo je predvsem proti Židom vodila cerkev, ki je bila tedaj politično na oblasti. Obdolžili so v religiozni obliki Žide, da so krivi vseh nadlog, ki so zadele narod zaradi propadanja fevdalnega redu. Iste metode se danes poslužuje propadajoči kapitalizem, ki prav tako izganja Žide iz posameznih držav, kot so tedaj izgnali Žide iz Španije, kjer so jih prvič v zgodovini dolžili težkega stanja. Iz Španije so se selili Židje na vse strani. V Italiji so živeli mirno, ker je bil v tamošnjih mestih kapitalizem že precej razvit. Drugače je bilo z Židi, ki so se naselili v Nemčiji. Tam je bilo fevdalno gospodarstvo v popolnem razsulu. Križarske vojske so Nemčijo popolnoma opustošile. Židje so tani postali financerji plemstva, kar je privedlo do mržnje in preganjanja Židov, kajti plemiči niso mogli odplačevati dolgov. Cerkev je tudi tu dala preganjanju ideološki značaj. Tako so nastali mestni židovski okraji (Chetto), kjer so edino smeli prebivati Židje. Zaradi velikih preganjanj v 15. in 16. stoletju, so bili Židje prisiljeni, da se selijo v tedanjo Poljsko. Tam so živeli večinoma mirno vse do početka 18. stoletja, ko je fevdalno gospodarstvo v Vzhodni Evropi začelo propadati. V carski Rusiji so bili Židje v glavnem podeželski trgovci. Ko je začela država in plemstvo zahtevati davek v denarju, so se morali kmetje zadolževati za denar in blago pri trgovcih in to so bili Židje, ki so imeli često davke v zakupu. Imeli so tudi koncesijo točenje alkoholnih pijač, brez katerih ruski in poljski kmet ni mogel živeti. Zato je bila iriržnju kmeta obrnjena na one, pri katerih je bil direktno zadolžen. Oblasti so z antisemitsko propagando to mržnjo še podpihovale, da bi s tem odvrnile pozornost od glavnega krivca, carskega despotizma. Ko je agrarna kriza dosegla v drugi polovici 19. stoletja višek, je vlada z namero, da prepreči nastopajočo revolucijo, izzvala 1882. prve velike pogrome proti Židom. Od tedaj pa vse do revolucije so bili ti pogromi ventil za nezadovoljno ljudstvo. Antisemitsko gibanje se je torej pojavljalo v zvezi s propadajočim fevdalizmom proti nastopajočemu kapitalizmu, čigar nosilci so bili v veliki meri Židje kot zastopniki trgovskega stanu. Kakor danes so tudi tedaj vodili borbo proti Židom z umetno ustvarjenega ideološkega stališča, da so s tem zakrili čisto gospodarske cilje in dali preganjanju videz pravičnosti. Treba je torej okoliščine preganjanja Židov v fevdalizmu samo prikrojiti za današnji čas, pa nam postane na mah jasna «židovska epidemija*. Za večjo aktivnost iene! Dogodki in njih razvoj nam vedno bolj silijo prepričanje, da moramo vključiti v javno življenje večjo aktivnost žene in temu primerno preusmeriti njeno vzgojo. Ne bomo zaži-vili dobe otroka, kakor to zahteva tekoče stoletje, — vse dotlej, dokler ne zaživimo dobe matere. Le vživimo se v njene obsežne naloge, v njeno visoko poslanstvi), pretehtajmo odti«e njenega, čeravno navidezno pasivnega udejstvovanja v občem socialnem izživljanju, in ne najdemo pedi, kjer bi ne bilo sledov njene osebnosti. — Racionalizem., ki daje že desetletja sem prednost suhemu in hladnemu razumu, je, naravno, ženo, ki je po svo-jj prirodi in elementarni čustvenosti svojevrstna celota, izločil, oziroma si jo podredil v naj nižji vlogi. Energija, tvar, enostranost, tod ni mesta zanjo! V takem procesu se je postopno umikala z javnega foruma na stopnjo manjvrednosti. Ali nismo zašli na vseh toriščih socialnega življenja v paradokse, tako so se ti z vso logiko pojavili tudi tukaj, v podcenjevanju, omalovaževanju in zapostavljanju žene. Ta resnica j§ vse vidnejša in poganja nove probleme, ki jih ne smemo in ne moremo iz niza tolikih drugih vprašanj brezbrižno izločiti. Naši ženi izobrazba. pomoč za izboljšanje bednih socialnih prilik, naši ženi autonomnost in enakopravnost. Povedimo jo v samo sebe in odtod na forum javnega življenja. Nahajamo se pred pragom kulturnozgodovinskega razdobja, ki bo prej ali slej naslonilo svoje kulturne stvaritve na njeno sodelovanje in tako dalo socialnemu žitju novo nedvomno bolj humano sredino. — Niso redke napredne države, ki hite popraviti, kar sq doslej zamudile. Gre za vzgojo čvrstega rodu, ki pa si ga brez pravilno vzgojene matere ne moremo misliti. Na novih materinskih šolah, imenovanih cšole za matere*, ki skušajo nuditi vse, kar nujno potrebuje. Pred vsem gre za materinstvo, za našo novo rast, za njeno vzgojo, prehrano, zdravje. Prav tako prejema pouk v praktičnem gospodarskem znanju: šivanju, pletenju, kuhanju itd. Ti zavodi se 6popolnj ujejo z naraščajočim zanimanjem vseh socialnih plasti, ki se tukaj spoznavajo in zbližajo v svoji nepremični sredini: materinstvu. V teh klopeh sede revne in bogate, stare in mlade brez medsebojnega sramu in stoterih ozirov, ki so pretežno le izraz dveh občutkov: nadrejenosti in podrejenosti. Ponekod so ostale te šole obvezne za vse žene, ki se nameravajo poročiti. Tudi tukaj se nam, kakor pri mnogih drugih dobrih zgledih izven naših meja, nudi vedno isto vprašanje: kako pa je v tem oziru pri nas? Praktični nasveti Svečo, ki je za svečnik predebela, ali pa pretanka, vtaknemo za hip v vročo vodo. Tako se sveča omehča, nakar jo lahko izoblikujemo kakor hočemo. Sadne madeže odpravimo iz belega platna, če nakapamo nanje citronove-ga soka in jih potem še dobro prepe-remo v mlačni milnici. Iz barvastega blaga jih pa odpravimo, če jih pomočimo v vodeni kis, ki smo mu primešali nekoliko salmiaka, nakar jih dobro izplak nemo še v čisti vodi. * Gumijasta oblačila zmijemoz mlačno vodo. Nikdar se jih ne sme mencati ali pa drgniti! Najbolje je, če jih zdrgnemo z gobo, potem pa posušimo na hladnem prostoru. Še trpežnejša bodo, če jih včasi zdrgnemo z glicerinom. >v Madeže od svečnega kapa najhitreje odpravimo iz blaga, če položimo čez nje pivnik in jih prelikamo z vročim likalnikom. Nastale robove odpravimo s kolonsko vodo. Verjamete ali ne? — da postanejo nekateri ljudje šele takrat pametni, ko si glavo razbijejo, — da je nekaj strašnega, če imaš z nekom večkrat poslovni opravek, on ti pa nikdar ne da prijazne besede, — da je velika bolezen pri nekaterih večna in še ta nepravična kritika, — da je velik socialni problem tudi v tem, kako naj bi Se nadrejeni «ob-našab proti podrejenemu, — da so prišle v promet žveplenke, katere se imenujejo «luksuzne* in — da So že zdaj na svetu ljudje, ki že današnje žveplenke smatrajo za luksuzne, zato jih nikdar ne kupujejo in prižigajo svoje cigarete kar na «čikih» tujih cigaret, — da je od dvajsetih skopuhov trinajst malomeščanov ali kmetov. Niti enega delavca ni med njimi, — da bo dolenjski tramvaj spremenil ime v barkvaj, — da bodo v Ljubljani zgradili 'modni salon za «trajno impotarijo», — da bodo mrtvašnico, namesto da bi zidali na pokopališču mrtvaško vežo. kar prestavili k Sv. Križu, — da bo prinesel župan ljubljanski iz Amerike potrebne načrte, — da sta v Jugoslaviji dve prestolnici, — da je to najbrž res; zakaj če či-tate «Slovenca.> piše Belgrad, «Jutro» pa Beograd; torej smo lahko ponosni, du imamo kar dve prestolnici, — da je Nušičev «Pokojnik» pravo zrcalo današnje «boljše» družbe, — da bi bilo interesantno, če bi tudi pri nas delovala kaka «tajna radio-postaja», kakor v Rusiji, in da bi prinašala samo «resnične zanimivosti* iz dnevnega življenja, — da se navadno pojavijo mestni škropilniki na ljubljanskih ulicah nekaj ur pred dežjem, — da je res hvalevredno, kako natančni smo Slovenci, N. pr. če so kaki sprevodi v Ljubljani, si morate misliti, da smo tako natančni, da so posebni nastavijenci, ki «natanko* pre-štejejo število ljudi, ki korakajo v sprevodu, — da pa je pri tem tragično le to, ker se skoraj vedno zmoti: ali «Slo-venec*, ali pa «Jutro*, nikdar se številki ne ujemata, —da je v Ljubljani neki pisatelj, ki večkrat kaj napiše in je tudi zelo raztresen. Nekega dne čita v listu svoj članek in ga je vpričo tovarišev kritiziral, češ da je ta pisarija nesmiselna, in je odnehal šele tedaj, ko so mu povedali, da je članek sam napisal, — da je Mrakov »Čajkovski* zelo « mračen*, — da je bil film «Golem» s slovitim umetnikom Harryjem Baurom odstranjen s programa kina Sloge na željo katoliških akademikov, češ da ima židovsko tendenco, — da lahko mirno spimo in bedimo ob tako vnetih in visoko kulturnih čuvarjih našega javnega življenja. Kulturni obzornik Kriza našega gledališča V zopet izhajajočem cDomn in svetu piše Niko Kuret med drugim o današnjem ruskem gledališču. Tu izvemo, da je bilo f. januarja 1936 v Rusiji 651 gledališč, ki jim je dala država preko 100 milijonov rubljev podpore. Glede umetnosti se drže Leninovega gesla: »Umetnost je last naroda, biti mora usidrana v množici...' N. Kuret piše dalje dobesedno: cin vendar gledališč še ni dosti. .Prazne hiše' so neznana stvar. Vstopnice so po navadi redno že teden dni poprej razprodane. Posebna uredba je morala urediti naval v gledališča in prodajo vstopnic.* Pri nas pa se govori in piše o krizi v našem gledališču, o nepravični kritiki, leni publiki in sploh o vsem, kar je v kakršnikoli zvezi z. gledališkim življenjem. Najzanimivejši je iz zadnjega časa Lipovškov članek o krizi v ljubljanski operi (»Ljubljanski Zvon*, št. 3-4), kjer se pisec močno približuje jedru problema. Lipovšek se zaveda, »da je v prvi vrsti socialno vprašanje krivo slabega stanja kvalitete* in poudarja, da »hladnost in mrtvilo ljubljanskega občinstva jemlje izvajalcem vso dobro voljo. Obzirnost poročevalcev, da ne odženejo občinstva, meji skorajda na slabost, da hvalijo tudi tisto, o čemer bi lahko diskretno molčali.* Obtožuje pa tudi opero, da ji je dovolj »že vsah majhen uspeh, dovolj vsak povprečen solist, dobrodošlo še tako povprečno odrsko delo. > Lipovšek prepušča rešitev iz sedanjega položaja vodstvu, s svoje strani pa priporoča načelo strožje izbire reflektantov-sodelavcev in načelo manj predstav, a več kvalitete. Ob koncu omenja premisleka vredno resnico, ki leži kakor težak kamen nad našim kulturnim življenjem: nevzgojenost naroda, predvsem mladine: »Blagor onemu, ki bo... družbo... tako preosnoval, da bo enakopravna v navadnih človeških pravicah do razvoja. Obogatil bo narod za neslutene talente in reši) iz krize nebroj perečih kulturnih vprašanj.* To so glavne misli, ki jih vsebuje Lipovškov članek. Govori sicer o operi, toda isto velja tudi za dranio. Zdi se, da Lipovšek pozna pravilno rešitev krize gledališča in sploh vsega našega kulturnega življenja, vendar pogosto vali odgovornost na tiste, ki so večinoma prav tako brez moči kakor mi vsi, ki smo obsojeni, da životarimo v tej usodni dobi. Lipovškova izvajanja je treba osvetliti s prave strani. Vzrok vseh kriz, ki jih preživljamo, vzrok, ki ima strahotne posledice razkrajajoče sleherni utrip našega življenja, je obsežen v enem samem stavku: gospodarsko-in socialno propadanje slovenskega naroda. Raziskujmo) (Dalje prihodnjič.) Morala bi vedeti. Ona; «Ko bi vedela, da si tak tepec, bi te ne vzela.» On: »Morala bi sklepati po tem, ker sem baš tebe snubil.* 1.500.— Din, potrebujete da zaslužite 2.000.— Dinarjev mesečno doma. i ANOS“ MARIBOR, Orožnova ul. 6. Nalepite znamko. Priporoča se M. TIČAR veletrgovina ■ papirjem in pisarni- | Lfikimi potrebščinami v LJUBLJANI ■ Šelanbnrgova ni. 1 Sv. Patra c. 26 j STROJNO MIZARSTVO I.R. VEHAR LJUBLJANA, Gradaška ul. št. 12 izdeluje raznovrstno moderno” in preprosto pohištvo ter iz-vrBuje vsakovrstna stavbna dela kavarna Evropa A. TONKJC LJUBLJANA, Tyrševa cesta GOLDSTEIN Josip Filip OPTIK Otala, iilpalnlkl. trleder, gl.dalUdnl daljnogledi, lornjete, rleala tar vsakovrstne optline priprava, alvellrjl In mlkro-akapl, barometri la termometri — Popravila In n.rodlla Izdelujejo ee točno la eeno LJUBLJANA, Pod Trančo 1 Za k«Morcij oNova Psovd«# izdaja dr. J. Bohinjec, odgovorni »rednik Franjo Rupnik. Za Delniško tiskamo, d. d. v Ljubljani Ivan Ovsenik. Vsi v Ljnbljani.