KAREL LEPOSLOVJE ESEJISTIKA ESEJISTIKA LEPOSLOVJE PECKO KULTURA KULTURA ODSEVANJA 113/114 104 ODSEVANJA 113/114 103 5 6 ODSEVANJA 113/114 ODSEVANJA 113/114 ODSEVANJA 113/114 ODSEVANJA 113/114 ODSEVANJA 113/114 Karel Pecko (28. september 1920–2. maj 2016) Razstava PECKOV SLOVENJ GRADEC Govoriti o akademskem slikarju Karlu Pecku in pri tem ne omeniti Slovenj Gradca je enako nemogoce, kot govoriti o Slovenj Gradcu in ne omeniti Karla Pecka. Zrašcena sta drug z drugim, nelocljivo povezana in nenehno prisotna.1 Sto let nazaj se je v naselju Orlica v Vuhredu rodil Karel Pecko. O svojem otroštvu, zazna­movanem s skrajno revšcino in travmaticnimi dogodki, smrtjo oceta ter izgonom družine iz rojstne hiše, je v zrelih letih, ko se je spominjal prehojene življenjske poti, izjavil, da je bilo njemu, bratu in sestri ukradeno ter da ga ni imel. Spomini na otroška leta in leta mladosti2 so po eni strani ena od mnogih zgodb o grozljivi revšci­ni in nemogocih socialnih razmerah v prvi polo­vici dvajsetega stoletja na slovenskem podeželju, hkrati pa pricajo o neverjetni življenjski volji, ki je botrovala temu, da je v letih po vojni mladi Karel Pecko izbral povsem novo pot ter življenje, o katerem se mu v letih pred vojno niti sanjalo ni, da obstaja. Karel Pecko je rad citiral rek, da nakljucje ustvarja usodo. Kar ni slucajno, saj je bilo prav srecno nakljucje3 v sicer nenaklonjenih razmerah razlog, da se je njegova življenjska smer obrnila in je v letih, ko je vecina njegovih vrstnikov že stopala po zabetonirani poti življenja, preokrenil svojo pot, usmeril korak iz Dravske doline ter po dolgih letih šolanja v Ljubljani našel svoje mesto v Slovenj Gradcu. Tu je preživel vec kot šestde­set let, a cetudi nikoli ni pozabil svojih korenin v Dravski dolini, je svoje življenje posvetil temu mestu ter postal Slovenjgradcan. Vse od leta 1954, ko se je po zakljucku študija slikarstva na ljubljanski Akademiji upodabljajocih umetnosti z družino preselil v Slovenj Gradec, pa do trenutka, ko se mu je leta 2016 življenjska nit iztekla v njemu tako ljubem mestu, je živel aktivno življenje osrednjega tvorca kulturnega dogajanja in venomer stal v «areni življenja». Poznal ga je sleherni Slovenjegradcan: še v casu 1 JS, Nikoli nisem delal za priznanja, Delavska enotnost, 9. 4. 1977, št. 14. 2 Karel Pecko se je svojih otroških let in mladosti veckrat spo­minjal, najvec lahko izvemo o njegovem življenju ob prebiranju razgovora, ki ga je leta 2005 opravil z njim pisatelj Andrej Ma­kuc in je objavljen v monografiji, ki je o slikarju izšla istega leta. Prav tako se lahko o njegovih otroških letih poducimo na stalni razstavi, ki jo je Koroški pokrajinski muzej postavil v Dvorcu Radlje. 3 Njegov slikarski potencial je opazil pisatelj Tone Seliškar, ko je spremljal potujoco razstavo slovenske knjige v Radljah, in ga je predlagal na Akademijo upodabljajocih umetnosti v Ljubljani.njegove visoke starosti, ko sicer že dolgo ni bil vec formalno vpet v uradne funkcije, so tudi mladi prebivalci mesta vedeli, kdo je sivolasi gospod z elegantnim klobukom in znacilnim modrim suknjicem, ki je s strumnim korakom stopal cez mesto, se mimogrede zapletel v burno debato o akutnih problemih v mestu z nakljuc­nim znancem, ki ga je srecal, ali pa modroval in živahno debatiral v mestni kavarni v družbi prija­teljev, imenoval jih je mušketirji, s katerimi se je vrsto let vsakodnevno družil na opoldanski kavi. Starejši Slovenjgradcani so Karla Pecka dobro poznali, saj so bili z njim skoraj vsi tako ali drugace povezani ter so se jim ob razlicnih priložnostih križale poti. Poleg tega so lahko rezultate njegove umetniške ustvarjalnosti spre­mljali na razstavah, ki jih je v razlicnih obdobjih pripravila galerija, ki jo je vodil kar polnih štiri­deset let, ter se o njegovem življenju in delu podu­cili v vec monografijah. Na razstavah v KGLU je bil Pecko predstavljen z vec zornih kotov: ce je bilo leta 2005 socasno z izidom najobsežnejše monografije retrospektivno predstavljeno njego­vo umetniško ustvarjanje, je bil na razstavi in v spremljajoci publikaciji leta 20114 prezentiran tudi drugi pol njegovega delovanja, in sicer vizi­onarsko vodenje slovenjegraške galerije, ki jo je s pomocjo svojih sodelavcev postavil na zemljevid sveta, ob tem pa tudi njegovo pedagoško delo in skrb za mesto. Razstava Peckov Slovenj Gradec ob 100-letnici umetnikovega rojstva se osredotoci na recipro­cen odnos med mestom in clovekom – prišlekom, ki je razmeroma pozno, pri svojih štiriintridese­tih letih, postal prebivalec mesta, a že od prvega trenutka mesto z bogato kulturnozgodovinsko tradicijo prepoznal kot pravo okolje za svoje umetniško ustvarjanje, našel tu svoj dom in dihal z njim, kot da sta eno. Veckrat so ga v raznih intervjujih spraševali, zakaj se ni kot mnogi drugi umetniki odlocil za selitev v katero od vecjih umetniških središc, Pecko pa je vselej pojasnil, da je njegovi odlocitvi poleg štipendije slovenjegraškega okrajnega ljudskega odbora, zaradi katere je prevzel službo likovnega pedago­ga na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu, botrovala tudi skrb za družino. Kasneje je povedal: »Nikoli se mi ni zdelo, da bi me v Slovenj Gradcu kaj 4 Milena Zlatar, Karel Pecko: slikar in vizionar, Koroška galerija likovnih umetnosti, 2011.zadrževalo proti moji volji. Narava je tu nekaj posebnega, lepega. Zrak je tak, da vpliva na raz­položenje. Umetnostno izrocilo sega v davnino. Tu so ostanki starih kultur, sanjam o teh vecnih vrednotah. Iliri, Rimljani, nekaj gotike, baro­ka, umetniki, ki so živeli tu … vse to je Slovenj Gradec.«5 Pecko je bil clovek mnogih talentov. Ni bil le slikar in galerist. Bil je sijajen likovni pedagog, promotor kulture, ki je velik del svoje življenj­ske energije posvetil izgradnji Slovenj Gradca kot mesta kulture in s svojo dejavnostjo v veliki meri oblikoval nacin življenja skupnosti. Zato je na odnos med Peckom in mestom danes potreb­no pogledati z vec razlicnih perspektiv, osvetli­ti mnoštvo dejavnosti, ki so dolocale njegovo delovanje in ustvarjanje, ter posledicno raziskati sledi, ki jih je zapustil v mestu. Z razstavo, nasta­lo na podlagi proucevanja Peckovega obsežnega arhiva, se poudarjeno osredotocamo na Pecka v odnosu do Slovenj Gradca: poleg Peckove druž­bene vloge v Slovenj Gradcu so v tem kontekstu izpostavljena javna dela, s katerimi je zaznamo­val podobo mesta, ter tista dela iz njegovega sli­karskega opusa, kjer je upodabljal slovenjegraške motive. I. Ob obilici pomembnih dogodkov, ki so se pod Peckovim vodstvom zvrstili v Slovenj Gradcu, je skoraj nemogoce izpostaviti vse. Njegovo druž­benoangažirano delovanje je bilo že od prihoda v Slovenj Gradec ...............................tako raznovrstno, da ga na ome­jenem prostoru težko predstavimo v popolnosti. Vse se je pricelo z njegovo odlocitvijo, da se ob službi ne bo le v samoti ukvarjal s svojim umet- niškim poslanstvom, o cemer je sanjal dolga leta odrekanja ob študiju in skrbi za družino, pac pa da bo poiskal somišljenike, s katerimi bi vzpostavil kulturno dogajanje v mestu. »Imel sem to sreco, da v mestu nisem ostal sam.«6 Ponovno srecno nakljucje, da je našel somišljenike v arhi­tektih Mirku Zdovcu, Marjanu Gnamušu, filo­logu Primožu Simonitiju: izobražencih, ki so se povezali v t. i. akademsko skupino ter zastavili predavanja s povednim naslovom Likovni raz­gledi, na katera so v mesto pripeljali ugledne strokovnjake za likovno umetnost, je vzpostavi­lo temelj, na katerem je zrastla ideja o galeriji, umetnostnem paviljonu, ki ga mesto potrebuje. Po prvih razstavah leta 1956 je bil naslednje leto Umetnostni paviljon tudi uradno ustanovljen, vodja paviljona ob svoji pedagoški službi v šoli pa 5 Janez Švajncer, Gora, cista in nedotakljiva, Pogovor z ustvarjalcem: slikar Karel Pecko, Komunist, Ljubljana, 3. 3. 1989, str. 23. 6 Karel Pecko, Fundacija akademskega slikarja Karla Pecka, Cerdonis, 2006, str. 59.je postal Pecko. V intervjuju leta 1977 je Pecko izjavil: »Vse, kar danes imamo v Slovenj Gradcu, je samoodpoved pohorskega holcarja, koroškega rudarja ali obdravskega kovaca ali tukajšnjega kmeta. Vsi skupaj smo stisnili pas, vsi skupaj smo ponosni na to, kar imamo. Nikoli nismo delali za priznanja. Delali smo, da bi pustili neko sled za sabo. Nekaj, kar ne zbledi cez noc.«7 Pecko je v naslednjih letih uspel pritegni­ti tudi vec drugih posameznikov, stkati vrsto pomembnih vezi ter navdušiti ljudi, da so skupaj uspeli ustvariti izjemno kulturno klimo, ki so jo prepoznali tudi drugod. V casopisu Mislinjska dolina so leta 1960 ob Peckovem nastopu na tele­viziji navdušeno zapisali: »… da v Ljubljani živo ugotavljajo rast in delo Umetnostnega paviljona v Slovenjem Gradcu in da je ta ustanova uspela množicno pritegniti ljubitelje likovne umetnosti ter da ljudje Slovenjega Gradca in okolice v ena­kem ali celo vecjem številu obiskujejo razstave v paviljonu kakor kino predstave. To je namrec zelo redek primer v naši državi.« 8 V galeriji je že leta 1961 organiziral Simpozij slovenskih umetnostnih zgodovinarjev in tako poskrbel, da so tudi najuglednejša imena stroke spoznala delovanje galerije. Tudi kasneje se je zavedal, da za kvalitetno izvedbo razstavnih in drugih projektov potrebuje razlicne strokovnja­ke, zato jih je redno vabil k sodelovanju. Njegova pionirska vloga v uveljavljanju novih pedagoških konceptov še v službi likovnega peda­goga na slovenjegraški šoli je pokazala rezultate na številnih mednarodnih razstavah otroške ustvarjalnosti, kjer so risbe njegovih ucenk in ucencev prejemale vrsto nagrad: »… tako da imamo sedaj šest nagrajencev za otroško risbo doma in v inozemstvu. Nagrada Umetnostnega paviljona Slovenj Gradec, 1. filatelisticni nagra­di, mednarodni srebrni medalji se je lansko leto pridružila še Nehrujeva nagrada in zlata jugoslo­vanska medalja.« Svojo metodo ucenja je poja­snil takole: »Že takoj ob svojem nastopu v pro­svetni službi sem pretrgal z metodami nekdanjih ucnih nacrtov in navajal ucence na svobodno in sprošceno risanje, ki je zbudilo zanimanje za ta predmet, tako da so ucne ure danes pravo veselje in sreca vseh ucencev … Pomembna lastnost te vzgoje je še ta, da odkriva mnoge skrite talente in celo nadarjene ucence, ki bi sicer ob napac­ni vzgoji ne našli iskrenega izraza in prave poti. Izraz otrokove osebnosti v sliki in ostalem umet- niškem oblikovanju je tudi poglaviten smoter uci­ 7 JS, Nikoli nisem delal za priznanja, Delavska enotnost, 9. 4. 1977, št. 14. 8 T. T., Pred televizijskimi kamerami, Mislinjska dolina, leto III, št. 8, avgust 1960, str. 17.teljevega hotenja.«9 Tudi Peckovi nekdanji ucenci se ga v vlogi ucitelja spominjajo izredno naklo­njeno. Zanimanje za otroško ustvarjalnost je prenesel v galerijo, kjer so obcasno prirejali med­narodne razstave otroških risb. Zaradi Peckove naklonjenosti so scasoma prerasle v vsakoletno razstavo otroške likovne in literarne ustvarjalno­sti, ki pod okriljem Mestne obcine Slovenj Gradec potekajo še danes. Pecko se je zavedal pomena galerije za izo­braževanje mladih, ki so lahko na razstavah spoznavali originalna dela razlicnih umetnikov, hkrati pa se je zavedal pomena izobraževalnih ustanov v mestu, saj se iz njih napaja in vzgaja bodoca galerijska publika. Bil je eden kljucnih podpornikov uvedbe srednješolskega izobraže­vanja v mestu in med zaslužnimi, da je bila leta 1960 v Slovenj Gradcu ustanovljena Srednja eko­nomska šola. Njegovo pedagoško delo pa se ni ustavilo le v šolskem polju: bil je mentor številnim lju­biteljem, ki jih je hkrati širše likovno izobraže­val. O tem so pisali tudi v Veceru: »Semkaj so prihajali po nasvete in pomoc ter se priložnostno sestajali amaterji in naivci iz treh koroških dolin in celo iz Maribora.« O nadarjenih mladih, ki jim je pomagal Pecko, pa še: »Mogoce vsi ne bodo prispeli na cilj, a šestdeset ljudi iz mesta in okolice, ki prihajajo k tov. Pecku, pomeni, da šestdeset ljudi ve, kaj je upodabljajoca ume­tnost in kaj je kultura in umetnost sploh. To pa je mnogo.«10 Z nasveti je usmerjal likovnega samorastnika Antona Repnika, pod njegovim mentorstvom se je slikarsko izoblikoval Jože Tisnikar, s katerem sta spletla posebej tesno vez, vzajemno rasla in skupaj pomembno vplivala na kulturno življe­nje Slovenj Gradca. Prepoznal je izjemnost Tisnikarjevih podob, ga podpiral z nasveti ter mu pomagal, da je lahko svojo obcutljivo notranjost ter travmaticne osebne izkušnje prenesel v podo­be, ob tem pa je Pecko velikokrat svoje slikarske ambicije postavljal v ozadje ter velik del svoje energije usmeril v podporo izjemnemu avtorju. Pomembno vez je v prvih letih bivanja in aktivnega življenja skoval z župnikom, zbiral­cem in umetnostnim zgodovinarjem Jakobom Soklicem, o katerem je povedal: »Potrebovala sva eden drugega: ker je bil dekan tudi umetnostni zgodovinar, se je od mene gotovo nadejal slikar­ske produkcije in pa sogovorništva, jaz pa sem njega potreboval kot cloveka stroke in bližnjika 9 Ravnatelj Umetnostnega paviljona Karel Pecko – Prešernov nagrajenec, Mislinjska dolina, leto III, št. 7, april 1960, str. 14. 10 M. Švajncer, Ljudje naj zvedo, kaj je umetnost, Nove možnosti za likovno vzgojo v Slovenjem Gradcu – Število umetnikov, ki bi radi razstavljali v mestu ob Mislinji, presega zmogljivosti paviljona, Vecer, 25. 3. 1965.v interesni sferi, saj na tem koncu takrat pac ni bilo nobenega poklicnega slikarja, še manj ume­tnostnega zgodovinarja.«11 Sokliceva zbirka in novoustanovljeni Umetnostni paviljon sta postala osnovna ponudba kulturnega turizma v mestu, ki se je tudi sicer ponašalo z bogato umetnostno­zgodovinsko tradicijo, Pecko pa se je tudi sicer angažiral na podrocju razvoja turizma ter s svo­jimi idejami pripomogel k dvigu splošne ravni turisticne ponudbe mesta.12 Specificna vez se je v Slovenj Gradcu spletla med bolnišnico in galerijo. Primarij dr. Stane Strnad, dolgoletni vodja kirurgije in direktor bol­nišnice, ni bil le odlicen in cenjen zdravnik, pac pa tudi razgledan ljubitelj umetnosti, zbiratelj in v prostem casu strasten lutkar. Vez med njim in Peckom je bila prepredena z mnogimi skupnimi interesi: Karel Pecko je izdeloval scenografije za lutkovne predstave, ki jih je dr. Strnad s svojo skupino lutkarjev uprizarjal v glasbeni šoli, dr. Strnad pa je bil kot vodja upravnega odbora gale­rije vpet v delo Umetnostnega paviljona. O njem je Pecko povedal: »Kot umetnostni ljubitelj je bil do konca predan stvarem. Spoznal sem ga kot zalju­bljenca v marionete. Potreboval je scenografa za oblikovanje odra, na katerem bodo oživele lutke, ki so mu pogosto gledale kar iz žepa.«13 Prav tako je bil dr. Strnad tisti, ki je po tem, ko je videl prve risarske poskuse mladega Jožeta Tisnikarja v bolnišnicni prosekturi, v njem prepoznal potencial in ga napotil v galerijo k Pecku, ki je postal Tisnikarjev dolgoletni mentor in prijatelj. Strnadov naslednik dr. Drago Plešivcnik je vez med bolnišnico in galerijo ohranil in še okrepil. Dve razlicni instituciji sta povezani rastli in se krepili, dr. Plešivcnik pa je prevzel aktivno vlogo pri skupnem prizadevanju uveljavljanja Slovenj Gradca tudi v širšem mednarodnem prostoru. Podpora je bila venomer reciprocna: vzajemna podpora bolnišnice kulturnim projektom ter hkrati podpora galerije bolnišnici kot nosilki humanisticnih sporocil.14 Iz Slovenj Gradca sta skupaj s somišljeniki želela in uspela ustvariti pojem: Slovenj Gradec kot sinonim za mesto kul­ture, ki bi bil kot takšen prepoznan po svetu. Misel, da je potrebno podpreti ustanovitev srednjega šolstva v mestu in s tem vanj privabiti ustvarjalno šolsko mladino, se je kmalu izkazala za pravilno. Prav v šolskem klubu OZN srednje 11 Karel Pecko, Fundacija akademskega slikarja Karla Pecka, Cerdonis, 2006, str. 72. 12 Leta 2005 je za svoje zasluge na podrocju razvoja turizma v Slovenj Gradcu in Koroški krajini prejel naziv castni clan Turisticnega društva Slovenj Gradec. 13 Karel Pecko, Fundacija akademskega slikarja Karla Pecka, Ceronis, 2006, str. 71. 14 Slovenjegraška bolnišnica je bila organizatorka odmevnih mednarodnih medicinskih srecanj; nekatera od njih so potekala tudi v galeriji v okviru mednarodnih prireditev OZN.ekonomske šole se je utrnila misel dijaka Vinka Ošlaka, da bi lahko v Slovenj Gradcu organizi­rali razstave na temo miru. Karel Pecko je idejo daljnovidno prepoznal kot nekaj, kar lahko slo­venjegraško galerijo dvigne nad povprecje in jo postavi na zemljevid sveta. Zgodba je znana: uspešnost jugoslovanske razstave Mir, humanost in prijateljstvo med narodi je leta 1965 sproži­la idejo o mednarodni razstavi, velikopotezno zastavljena akcija, ki je nagovarjala umetnike ne le k sodelovanju na razstavi, pac pa tudi k donaci­ji razstavljenih del za stalno zbirko galerije, ki bo galerija za mir, pa je rezultirala v nesluteno veli­kem odzivu umetnikov. Pomanjkanje prostorov za vsa prispela dela je sprožilo danes nepredsta­vljivo akcijo: izgradnjo novih galerijskih prosto­rov v piclih treh mesecih. Mednarodne razstave pod pokroviteljstvom OZN, ki so se zvrstile še leta 1975 (Mir 75–30 OZN), 1979 (Za boljši svet) in 1985 (Mi za mir), so bile podvigi, ki zahtevajo posebno obravnavo, na tem mestu pa je pomemb­no poudariti dvoje: osnovanje pomembne medna­rodne zbirke, nastale z donacijami umetnikov iz vsega sveta, ki jih je nagovorila ideja o galeriji za mir; Peckovo izjemno povezovalno moc, s kate­ro je uspel ljudi v mestu navdušiti in jih združi­ti v prizadevanju za cilje, ki so dalec presegali domet, ki bi ga pripisali majhnemu obmejnemu mestu. Zavedal se je, da galerija ne more preži­veti kot osamljeni otok, da potrebuje okolje, ki jo bo podpiralo, raslo z njo. Za velikopotezne projekte je vselej uspel nav­dušiti vsakokratno obcinsko vodstvo: prepriceval je, dokler ni preprical, saj se je zavedal, da brez širše politicne podpore uresnicitev velikih pro­jektov v malem mestu ni mogoca. Hkrati je za priprave velikih projektov angažiral vse prebival­ce mesta: z ustanovitvijo raznih odborov, ki so vodili priprave po podrocjih, je v kulturno doga­janje vkljucil ljudi iz razlicnih družbenih sfer in s tem dosegel, da so ljudje živeli z galerijo in za njo, da so bili del dogajanja in da so posledicno nudili galeriji podporo v širšem prostoru. Znan je njegov angažma pri urejanju fasad na hišah Glavnega trga, ucil je ljudi, da je potrebno hiše obnoviti z obcutkom za dedišcino, in jih prepri­ceval, naj ne unicijo hiš s posegi, ki bi iznakazili zunanjo podobo mesta. Skozi tovrstno dejav­nost je Pecko postal institucija, na katero so se ljudje priceli obracati za nasvete – od ureditve in opreme stanovanja do videza pogrinjkov in urejenosti osebja v lokalih ter še mnogo druge­ga. Pecko je ljudem vcepil zavest, da je likovna podoba mesta povezana z estetsko izkušnjo vsak­danjega življenja. Še ena izstopajoca posebnost slovenjegraških domov, ki se je kazala v tem, da so v skoraj vseh domovih, tudi delavskih, vise­la umetniška dela, je bila v veliki meri Peckova zasluga. Naklonjenost umetnosti je postala del splošnega kulturnega ozracja v mestu: »K temu, kar pravite, je pripomogla galerija z razstavami, pa Mladinska knjiga, ki je imela prodajno galerijo v Slovenj Gradcu, kjer sem sodeloval pri izboru del in kjer so kupci lahko kupovali umetniška dela na obroke, zato danes v marsikaterem sta­novanju visijo umetniške slike … Neredko pa se je dogajalo, da so me razlicni ljudje hodili spraše­vat za nasvet, ali je delo, ki ga nameravajo kupiti, primerno.«15 V sedemdesetih letih je v Slovenj Gradcu potekala edinstvena akcija, ko je Peckov prijatelj nizozemski umetnik Toon Wegner s svo­jimi študenti z rotterdamske akademije izpeljal edinstveno akcijo Umetniško delo v vsako gospo­dinjstvo. Natisnili so 4000 grafik z razlicnim motivi in jih razdelili slovenjgraškim družinam, da jih obesijo v svoje domove. Ideja, da bi v dvor­cu Gradišce uredili umetniški center, pa se kljub temu, da je Toon Wegner leta 1975 v Slovenj Gradec pripeljal svoje študente ter umetniške prijatelje, s katerimi je pricel razvijati nacrte, žal takrat ni mogla uresniciti.16 Zgodba o Karlu Pecku tako ni le zgodba o njem samem, pac pa tudi o vseh tistih, ki so skupaj z njim soustvarjali eno najpomembnejših poglavij zgodovine male slovenjgraške skupnos­ti. V mestu se je skozi leta zaradi mednarodne dejavnosti galerije pod Peckovim vodstvom zvrs­tila vrsta uglednih gostov: državniki17, likovni umetniki, literati in drugi izobraženci, ki so v mestu pod Uršljo goro zaznavali prav posebno kulturno klimo. Kot pobudniki in organizatorji so Pecku pomagali še drugi izobraženci: Tone Turicnik, Francek Lasbaher, Jože Potocnik, Niko Kolar in mnogi drugi. »Ob tem ne moremo mimo zaslug Peckovega velikega prijatelja, ki je bil z mestom tako povezan, da so ga poimenovali rezervni Slovenjgradcan.« Bogdan Pogacnik, veliko ime slovenskega novinarstva, je v letih organizacije mednarodnih razstav kot Peckov odposlanec zastavil svoj ugled in mednarodne zveze, da je navduševal umetnike svetovnega formata za razstavljanje v slovenjegraški galeriji ter uspel pridobiti dela mnogih ne le za udeležbo na razstavi, pac pa tudi za stalno zbirko galerije. Tudi s pomocjo njegovih prizadevanj je Pecku uspelo, da ima slovenjegraška galerija danes ver­ 15 Zlatka Strgar, V modrem in crnem, Dnevnik, Ljubljana, 4. 11. 2000, št. 300, str. 12. 16 O tem lahko preberemo v intervjuju z Dirkom Heijem, nizozem­skim umetnikom, ki je prišel z Wegnerjem v Slovenj Gradec, tu spoznal bodoco ženo in se kasneje preselil v Slovenijo: https://www.dnevnik.si/1042497566. 17 Takratni predsednik Jugoslavije Tito je Slovenj Gradec obiskal dvakrat, vsakic zaradi dejavnosti galerije: l. 1967 je obiskal razstavo Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, l. 1969 pa razstavo Božidarja Jakca. jetno najdragocenejše likovno delo v Sloveniji, in sicer skulpturo pesnika Guillauma Apollinaira, delo Ossipa Zadkina. Ena od daljnosežnih akcij, s katero je Pecko s krogom sodelavcev dal pecat javnemu pro­storu, je Park miru na Štibuhu. Ideja o parku skulptur se je porodila ob drugi veliki medna­rodni razstavi Mir 75–30 OZN.18 Organizacijski odbor razstave je razvil zamisel o parku, prosto­ru v naravi, s prvotnim imenom Gaj svobode, v katerem bi postavljali kiparske stvaritve raznih narodov v trajnem materialu, v smislu uresnice­vanja »najsvetlejših idealov Združenih narodov«. V Gaju svobode so želeli zbrati kiparska dela, ki bi jih poklonili bodisi državniki ali države, ume­tniki ali umetniška združenja, ne le iz takratne Jugoslavije, pac pa tudi iz drugih držav. Park je ob svojem obisku leta 1985 poleg galerije obiskal tudi generalni sekretar OZN Perez de Cuellar, ki je zaradi uspešnih mednarodnih sodelovanj, angažiranih mednarodnih projektov in medna­rodne zbirke z angažiranim humanisticnim spo­rocilom v znamenju kulture miru in sodelovanja leta 1989 Slovenj Gradcu podelil naziv – mesto glasnik miru. Eden od najbolj aktivnih clanov odbora je bil prof. Tone Turicnik, ki je bil poleg Bogdana Pogacnika tudi med najbolj zaslužnimi, da so v Slovenj Gradcu odprli prostor tudi pisa­teljem in leta 1985 ob razstavi Mi za mir socasno organizirali mednarodno srecanje pisateljev Pero za mir. Pecko se je zavedal, da se likovna in estet­ska vzgoja ne konca le pri vrednotenju umetni­ških del, pac pa je pomembna na vseh podrocjih vsakdanjega življenja. Zato je podprl in spodbu­jal razstave domace in umetnostne obrti ter jim namenil prostor v galeriji: od prve leta 1977 se jih je bienalno zvrstilo še dvajset. Želel je, da se ohranijo stara obrtna znanja tudi s podro­cja etnološke dedišcine ter da se skozi tovrstne razstave ljudje naucijo razlikovati med kakovo­stnimi izdelki ter kicem, ki je vse bolj prodiral v domove ljudi.19 Prav tako je leta 1977 prevzel v varstvo galerije Afriško zbirko, ki jo je po dol­goletnem zbiranju v casu službovanja v razlicnih afriških državah mestu poklonil Slovenjgradcan dr. Franc Tretjak in jo danes hrani Koroški pokra­jinski muzej. Pecko je bil tudi eden prvih, ki je po Jakobu Soklicu opozarjal na velik pomen v takratni državi prezrtega skladatelja Huga Wolfa. Povezal se je z dunajskim društvom Huga Wolfa in strokovnjakinjo za velikega skladatelja dr. Margaretho Saary ter leta 1990 ob 130-letnici 18 Razstava je obeleževala 30-letnico obstoja OZN. 19 Bienalne razstave so potekale pod okriljem Obrtne zbornice Slovenije ter pod strokovnim vodstvom etnologa in um. zgodovinarja dr. Janeza Bogataja.njegovega rojstva skupaj z njo in sodelavci galeri­je realiziral eno prvih multimedijskih postavitev v Sloveniji. S presežno razstavo o velikem sklada­telju so vrnili Huga Wolfa v zavest Slovencev.20 Predvsem pa so se v mestu zaradi ustvar­jene kulturne klime dobro pocutili umetniki: poleg Pecka in Tisnikarja je v Slovenj Gradcu ustvarjal še kipar Rade Nikolic, kasneje pa še mlajši, kiparka Naca Rojnik in mnogi likovni pedagogi, ki so ob svojem pedagoškem in ume­tniškem delu aktivno soustvarjali kulturni utrip mesta. Nekateri gostujoci umetniki so s Peckom in Slovenj Gradcem spletli posebno mocno vez in se semkaj redno vracali: poleg nizozemskega umetnika Toona Wegnerja se je v Slovenj Gradec redno vracal poljski slikar in grafik Tadeusz Lapinski, profesor grafike na Univerzi Maryland v ZDA, prav tako tudi konceptualni umetnik in kipar Pino Poggi, ki mu je Pecko omogocil, da je s svojo skulpturo S zaznamoval severno vpadni­co Slovenj Gradca. H kulturnemu povezovanju Avstrije in Slovenije je veliko prispevalo Peckovo sodelovaje z Wernerjem Bergom, avstrijskim sli­karjem nemškega rodu. Sem se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja preselil tudi akademski slikar in grafik Bogdan Borcic, ki je Slovenj Gradec prepoznal kot idealno okolje za umetni­ško ustvarjanje. II. Skoraj neverjetno je, da je ob aktivni vlogi enega glavnih tvorcev kulturnega utripa malega mesta Karel Pecko ustvarjal tudi kot slikar. Pa vendar nikoli ni opustil svojega osnovnega slikar­skega poslanstva. Peckov odnos do mesta se razkriva že skozi njegova zgodnja likovna dela: v prvem poakade­mijskem obdobju je svoj motivni svet našel v oko­lju, kjer si je z družino ustvaril nov dom. Odkril je slovenjegraška dvorišca, ki so se skrivala za procelji stavb Glavnega trga, pritegnila so ga s svojo pitoresknostjo, v njihovi razgibani struk­turi, ki je odražala življenje prebivalcev, je našel posebno lepoto. Sam je o tem povedal: »Navdih za graficne motive sem našel v slovenjegraških skrivnostnih dvorišcih. Prav tu sem srecal nove ljudi, ki so bolj vsakdanji, za slikarja originalni, drugacni, kot jih srecujem na promenadi Glavnega trga ali na cesti. Tu najdem tudi pravo posebnost a......................................rhitekture s svojevrstnimi hlevi, kur­niki, drvarnicami, posebnimi stopnišci, balkoni, prizidki in mosticki, prostori za pranje in sušenje perila itd. V tem okolju, bodite prepricani, živijo 20 Milena Zlatar, Karel Pecko: slikar in vizionar, Koroška galerija likovnih umetnosti, 2011, str. 86–87.ljudje svojsko, lastno, pestro in živo življenje.«21 Ustvaril je cikel približno petdesetih dvorišc, pri­cujocih o svetu, ki je v kasnejših letih z dvigom blaginje prebivalcev spremenil svojo podobo do nerazpoznavnosti. Peckove upodobitve dvorišc z množico razgibanih gradbenih elementov so pri likovnih kritikih naletele na pozitiven odziv: »Izstopa ciklus slovenjgraških dvorišc, katera so mu že s svojo svojsko organiziranostjo, lahko bi rekli «urbanizmom», narekovala ustrezne izreze, kompozicije in seveda tudi notranjo povezanost elementov. Ob teh, za spoznanje izrazno poudar­jenih risbah je avtor nekoc mislil, da bodo posta­le izhodišce za nadaljnji razvoj v nove formalne transpozicije in s tem v izrazne razlicice … Razen temu je posvetil še nekaj pozornosti motivom iz okolice Slovenj Gradca, poskušal se je v dekora­tivni stilizaciji dreves, cesto precej dinamicni, zanimali so ga skupinski krokiji in predvsem motiv cirkuškega šotora v predmestju.«22 Ciklu dvorišc v tehniki crne krede je sledil prestop v svet barv: slovenjegraške vedute so žarele z njegovih platen v mnogih niansah rdece, poakademijsko realisticno odslikavo mestnih motivov je skušal nadgraditi z ekspresivnimi ucinki barve. Slike lahko gledamo tudi kot verno 21 Mislinjska dolina, leto II, št. 4, Slovenj Gradec, 25. 8. 1959, str. 12 in 13. 22 Janez Mesesnel, Obracun ob jubileju, Delo, Ljubljana, 1970, 18. 8. 1970, št. 223, str. 5.kroniko mesta: na njih prepoznavamo stavbe, ki so še vedno iste, a z drugo vsebino kot pred toli­ko leti, spet druge so spremenile svojo podobo ali pa jih celo vec ni. Ob prvi samostojni razsta­vi Karla Pecka leta 1956 je likovni kritik Sergej Vrišer zapisal: »Kjer je motiv najbolj slikovit, je pogosto najmanj zgovoren, nasprotno pa se mi dozdeva, da je v motivnem krogu Slovenjega Gradca, prav ob skoraj dolgocasnih mestnih predelih, našel dovolj potrpljenja in s tem tudi primeren oblikovni in razpoloženjski posluh. Tako je znal gledalcu neprimerno bolje približati skoraj neopazni ton malomestnega življenja, kot pa mu je to uspelo ob povelicevanjih narave in dela.23 Kasnejša leta intenzivnega organizacijske­ga udejstvovanja so Pecku onemogocila kon­tinuiran slikarski razvoj. Kljub temu je s svojo skicirko postal kronist vsakdanjega življenja Slovenjgradcanov, vanjo je beležil drobce življe­nja, ki ga je soustvarjal, ter na svojstven nacin orisal podobe nekega casa. Mešcani v prostem casu, na piknikih, doma, na lovski koci: vizualne zabeležke casa, ki ga je Pecko preživljal skupaj z njimi in vanje prenesel vzdušje trenutka. Te podobe niso nikoli postale osnova za komple­ksnejša dela v slikarski izvedbi, ostale so odraz hipnih vtisov minulih dogodkov. Nikoli tudi ne bomo mogli zares vedeti, ali bi bil Peckov slikarski razvoj drugacen, ce bi se posvetil samo slikarstvu. Mnogi likovni kritiki, ki so ob priložnostnih razstavah pisali o njegovem delu, so opažali nelinearnost in trganje kontinui­tete v njegovem slikarskem razvoju, zavedajoc se in opominjajoc, da mu je prav njegovo družbeno angažirano delovanje v mestu onemogocalo, da bi se lahko vec posvecal slikanju in bolj konsi­stentno razvijal svoj izraz. Pecko dolga obdobja aktivnih organizacijskih podvigov ni imel casa za slikanje, da bi lahko nadgradil zanimive sli­karske nastavke. Razmeroma pozno, v svojih pet­desetih letih, se je odlocil za preskok v slikarski tehniki in usvojil pastel – tehniko, ki mu je omo­gocala priti do zadanih slikarskih ciljev v dovolj kratkem casu, da se mu hkrati ni bilo potrebno odreci svoji družbeno angažirani vlogi. Takrat je napravil preobrat in opustil slikanje z oljnimi barvami: »Nisem imel casa za kakšno mokro teh­niko, ki se tri dni suši, mimogrede se gor nalepijo še mušice, jaz pa sem hotel imeti rezultat cim prej – takoj.«24 S tehniko pastela, v kateri je naslikal tudi številne portrete Slovenjgradcanov, je našel svoj izraz: »Gre mi predvsem za akorde – formo, 23 Sergej Vrišer, Prva samostojna razstava Draga Pecka, Vecer, Maribor, 1956, 15. 9. 1956, št. 217, str. 2. 24 Danica Petrovic, Iskalec kozmicnih modrin, Delo, 5. 8. 2000, str. 25, Sobotna priloga, leto 42, št. 181.intonacijo, registre. Za prelivanje, zabris ostrih mej. Pastel daje fantasticno mehkobo. … Pastel pa je zanimiv tudi zato, ker se pri njem misel v glavi neposredno dotika snovi – najveckrat delam z blazinicami prstov.«25 V naslednjih letih se je osredotocil na en sam motiv in z radikalno stilizacijo, ki pa nikoli ni prešla v cisto abstrak­cijo, v pastelu ustvaril znacilne podobe Uršlje gore, dominantne gore nad Slovenj Gradcem. S široko površinsko, mehko modelacijo v pastelu je sledil naravni konfiguraciji izbranega krajin­skega motiva. Njegovi pasteli se niso v nicemer vezali na njegova prejšnja dela v olju, kopastim pobocjem Uršlje gore v melanholicni modrini je z antropomorfno stilizacijo in postopnim vna­šanjem novih elementov in njihovih simbolnih pomenov dal povsem osebno likovno interpreta­cijo. Pastelne podobe Uršlje gore so našle pot v številne slovenjgraške domove in postale najbolj prepoznaven segment njegovega slikarstva. Pecko je veckrat poudarjal pomen glasbe za lastno ustvarjanje. Kot redni obiskovalec koncer­tov v takratni glasbeni šoli – rojstni hiši Huga Wolfa je doživljal glasbo kot komplementarno zvrst likovni umetnosti, v kateri je našel navdih za svoje vizualne realizacije. Ob tem je ustvaril 25 Milena Vehovar, Uršlja gora je dominanta, katedrala, boginja, SB., Sobotno branje, 28. 9. 1996.vrsto skic nastopajocih in skušal skozi likovni medij glasbeno doživetje iztrgati pozabi. Tudi v poznem ustvarjalnem obdobju, ko je fokus v celoti osredotocil na pastelne upodobitve Uršlje gore, je svoj umetniški kredo utemeljeval z upo­rabo elementov, skupnih glasbeni in vizualni umetnosti: ritmom in harmonijo, ki sta bila poleg barve in oblike kljucni komponenti njegovega ustvarjanja. III. Karel Pecko je zaznamoval podobo Slovenj Gradca tudi s svojimi deli v javnem prostoru: mozaiki, stenskimi poslikavami in vitraži. V Slovenj Gradcu je udejanjil nekaj vecjih stenskih poslikav, ohranjeni sta dve iz razlicnih obdobij: poslikava v avli Splošne bolnišnice ter poslika­va na mrliški vežici starotrškega pokopališca. Druge poslikave se niso ohranile, o njih imamo zelo malo dokumentarnega gradiva. V umetniko­vi zapušcini smo našli nekatere skice in osnut­ke unicenih poslikav: zanimiva stenska slika v jedilnici nekdanje tovarne Nova oprema je bila odstranjena že pred leti, poleg skic in fotografi­je osnutka iz Peckovega arhiva pa smo iz naro­dopisne zbirke prof. Jožeta Potocnika pridobili fotografijo delavcev tovarne ob praznovanju 8. marca leta 1961, na kateri v ozadju prizora vidi­mo del poslikave. Fotografija služi kot vir, po katerem lahko rekonstruiramo približno velikost dela, vendar pa s crno-belega posnetka ne moremo razbrati uporabljenega barvnega spektra. Dvodelna upo­dobitev v realisticnem slogu je v duhu casa prika­zovala življenje delavskega cloveka: podobo mož in žena pri delu v tovarni so dopolnjevali prizori družinskega življenja v prostem casu. Podoben slog poslikave s poudarjenimi konturami likov je Pecko uporabil tudi pri upodobitvi pravljicne­ga motiva Rdece kapice – slike na steklo, ki jo je leta 1959 ustvaril za otroški oddelek Splošne bolnišnice. Slika je ohranjena, vendar je žal pri izgradnji nove pediatrije niso umestili v novona­stale prostore. Dve stenski poslikavi v restavraci­ji Bellevue na Legnu se nista ohranili, saj sta bili po opustitvi dejavnosti prepušceni zobu casa in sta v opušcenem prostoru propadli še pred podr­tjem objekta leta 2018. Prvo stensko poslikavo je Pecko po naroci­lu Splošne bolnišnice SG naredil leta 1962. Za dvanajst metrov dolgo sliko v avli bolnišnice je naredil vec osnutkov, realizirana kompozicija v crno-sivo-....................................belem barvnem spektru pa je temelji­la na inspiraciji v rentgenskih slikah, v katero je znotraj abstrahiranih form vkljucil sledi skrivno­stnih simbolov26, navezujocih se na svet bolni­šnice. Sam je dinamicno kompozicijo, v kateri je združil mestoma nadrealne forme z abstrahirani­mi liki predmetov iz izkustvenega sveta, dojemal kot pomemben prelom v svojih zgodnjih likovnih iskanjih in osamosvajanju izpod akademijskega vpliva. Leta 2006 je poslikavo sam restavriral. 26 Karel Pecko, Fundacija akademskega slikarja Karla Pecka, Cerdonis, 2006, str. 83. Poslikava na mrliški vežici starotrškega poko­pališca je nastala leta 1990. Poleg monumental­ne podobe Križanega nad Uršljo goro, ki zaradi enakomerne dispozicije prostorskega polja asoci­ira na strukturo vitražev, je Pecko zasnoval tudi podobo tamkajšnjih vhodnih vrat. V šestdesetih letih je Pecko pricel z izdelo­vanjem mozaikov. V prvo obdobje izdelovanja le-teh sodi Gozd iz leta 1965, umešcen v stavbo takratnega podjetja Lesna, v kateri so danes pros­tori Šolskega centra Slovenj Gradec. Ohranjeni mozaik z motivom abstrahiranih dreves, narejen z naravnimi kamencki, z dognano in kompozi­cijsko cvrsto zgradbo ter radikalno stilizirani­mi formami, predstavlja eno Peckovih boljših mozaicnih realizacij. Žal se drugi mozaik iz tega obdobja, ki se je nahajal v prostorih takratne Ljubljanske banke, danes NLB, ni ohranil, o njem tudi ni dostopne fotodokumentacije. O podobi mozaika izvemo le iz avtorjevega pricevanja: »V Ljubljanski banki sem izdelal mozaik na zidni prekladi. Iz amorfne mase se je izlušcil clovek in skozi zgodovino sem ga spremljal vse do Uršlje gore. Dvanajst metrov dolžine, visok meter pa pol. Potem je zacela preklada pokati. Ko so zadevo sanirali, so ga odstranili ter odpeljali na odpad. Brez moje vednosti. Kakšnih 50.000 kamenckov. Barvno.«27 To pa ni edini mozaik, ki je bil podvržen unicenju: ni se ohranil grb dvor­ca Rotenturn, lociran neposredno pred vhodom v njegov atrij, ki ga je Pecko s skupino študentov izdelal leta 1988, prav tako se ni ohranila vrtna miza družine Turicnik. Oba mozaika sta razp­adla zaradi izpostavljenosti vremenskim razme­ram, ohranjeni so le fragmenti mize, shranjeni v prostorih Peckove Fundacije. Med mozaike, ki jih je delal za zasebne naroc­nike v Slovenj Gradcu, sodi tudi variacija moti­ 27 Karel Pecko, Fundacija akademskega slikarja Karla Pecka, Cerdonis, 2006, str. 85.va Uršlje gore nad zaprtim bazenom zasebne hiše, ki ga je leta 1999 ponovil na fasadi hiše dr. Plešivcnika na Legnu. Kompozicija v modrem barvnem spektru je vidna iz krožišca ob vznožju Legenske planote, na fasado je umešcena naspro­ti Uršlje gore. K mozaiku se je vracal tudi v poznem obdo­bju ustvarjanja: leta 2008 je nastalo Drevo življe­nja, pokoncna kompozicija, ki se nahaja v avli slovenjgraške enote Koroškega doma starostni­kov28. 28 Tehniška izvedba mozaika: Jože Sitar in Franc Novak. Zavedanje o pomembnosti ohranjanja Pec-kovih del v javnem prostoru se je v zadnjih letih okrepilo in leta 2018 je na podlagi vrednotenja strokovnih delavcev galerije Mestna obcina omo­gocila izvedbo izvzema mozaika z motivom Uršlje iz opušcenih prostorov nekdanjega gostin­skega objekta Bellevue na Legnu, namenjenih rušenju. Mozaik je bil namešcen na notranjo vertikalno površino obodne stene v obmocju stopnišca, ki je vodilo iz kletnih v pritlicne pro­store, in sicer nad obmocjem vmesnega stopnišc­nega podesta. Po pridobljenih informacijah je bil objekt Bellevue grajen v osemdesetih letih prete­klega stoletja, v tem obdobju je bil najverjetneje izdelan tudi mozaik. Izrezana stena z mozaikom caka na novo prostorsko umestitev v mestu. O svojem zanimanju za razlicne materiale in tehnike je leta 2000 povedal: »Mene nekako poživlja to, da grem na drugo podrocje. Zdaj se recimo ob slikanju prav rad ukvarjam z vitražem. To neverjetno žarenje, kot v katedrali, daje cisto drugacen izraz. Ta prosojnost v prostoru poživlja. V tem vidim vcasih izhod iz takšne zagate … Ampak vitraž delam samo, ce kaj prispeva k prostoru, h kulturi bivanja in oko­lja, drugace ne.«29 Z njegovimi vitraži so opre­mljeni nekateri javni prostori v mestu: poleg reprezentativnih vhodnih vrat v atrij galerije so z njimi dopolnili ambient nekaterih znamenitih 29 Danica Petrovic, Iskalec kozmicnih modrin, Delo, 5. 8. 2000, str. 25 in 26, Sobotna priloga, leto 42, št. 181.slovenjegraških gostinskih lokalov30 ter mnogih zasebnih domov. V letu 2019 so ponovno odkrili zazidana vitraža, namešcena v okenskih nišah Vecgeneracijskega centra Andeški hram. Vitraž z motivom Uršlje gore v prostorih bivše trgovine Pagat nekdanjega podjetja Kolinska na Glavnem trgu je unicen, žal o njem tudi nismo našli ohra­njene dokumentacije. V mnogih javnih prostorih v Slovenj Gradcu lahko srecamo melanholicno modre pastelne podobe kopastih pobocij Uršlje gore, katere zaob­ljeno stilizirano formo je Pecko za vecje ambien­te prenesel v druge tehnike: dve veliki tapiseriji z motivom Uršlje gore je v osemdesetih letih po njegovi predlogi izdelala tovarna Dekorativna iz Ljubljane. Dolocili sta ambient slovenjegraškega hotela in porocne dvorane v dvorcu Rotenturn, v katerem monumentalna podoba Uršlje še danes soustvarja ubrano okolje za svecane dogodke. Pecko se je ukvarjal tudi z graficnim obliko­vanjem, oblikovanjem keramike, karikaturo in scenografijo. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je oblikoval logotipe nekaterih koroških podjetij (Tovarne meril Slovenj Gradec, Koroške kmetijske zadruge, Tekstilne industrije Otiški Vrh) ter plakate z izvirnimi graficnimi in oblikovnimi rešitvami, kasneje pa so njegova dela služila tudi za likovno opremo vec knjig. 30 Gostilna Murko in gostilna Rotovnik – Plesnik na Legnu.Njegova duhovitost se je kazala v sodelovanju z revijo Kurent, v kateri je objavljal satiricne risbe s komentarji aktualnih problemov mesta in regije. V casu delovanja slovenjegraškega ljubitelj­skega lutkovnega gledališca pod vodstvom dr. Strnada je ustvaril nekaj zanimivih scenskih postavitev za lutkovne igre31, na eni od redkih ohranjenih fotografij s predstave Zlata ribica, ki so jo igrali v zacetku šestdesetih let, v ozadju Peckove scenografije opazimo valovito gorsko konfiguracijo, v kateri lahko že prepoznamo zametke znacilne forme njegove najljubše gore – Uršlje, ki jo je pricel intenzivno likovno obravna­vati mnogo kasneje, šele od leta 1974 dalje. Leta 1996 so v Slovenj Gradcu ustanovili Fundacijo akademskega slikarja Karla Pecka. Upravnemu odboru Fundacije je od ustanovi­tve do leta 2009 predsedoval slovenjegraški župan Janez Komljanec, za njim pa vsakokratni župan na celu mestne obcine. V ustanovitveni akt Fundacije so med drugim zapisali: »Osnovni namen fundacije je splošno koristen in trajen, njeno delovanje je v prvi vrsti namenjeno kul­turnemu napredku Koroške, širitvi slovenske kulturne, znanstvene in druge ustvarjalnosti 31 Ohranjene fotografije z lutkovne predstave Zlata ribica so iz osebnega arhiva Taje Debelak, ene od sodelujocih v lutkovni skupini dr. Strnada. Vec o izjemno živahni lutkovni dejavnosti v Slovenj Gradcu je v clanku o dr. Stanetu Strnadu v glasilu Špital leta 2003 pisal prof. Jože Potocnik. s podrocja humanistike ter ohranjanju kultur­ne in naravne dedišcine.« Fundacija hrani 252 Peckovih slik iz obdobja 1946–1990 in s štipen­diranjem nadarjenih študentov s podrocja ume­tnostnih, humanisticnih in družboslovnih ved doma in v tujini skrbi za nadaljevanje Peckovega pedagoškega in umetniškega poslanstva. Skupaj s Fundacijo se Koroška galerija likovnih umetnosti z razstavo v jubilejnem letu 2020 poklanja veli­kemu Slovenjgradcanu in svojemu ustanovitelju ter hkrati želi njegovo izjemno dedišcino usidra­ti v trajen spomin novih generacij prebivalcev mesta ter prihodnjih rodov. Katarina Hergold Germ Karel Pecko, Iz cikla Slovenjgraška dvorišca, 1966, crna kreda, 63 x 45 cm Karel Pecko, Ubožna hiša s špitalsko cerkvijo v Slovenj Gradcu, 1962, olje, juta, 53 x 70 cm Karel Pecko, Vikend pod Uršljo, 1981, tuš, 45 x 36 cm Karel Pecko, Kvartopirci, 1968, crna kreda, 30 x 41,5 cm Karel Pecko, Koncert, 2004, flumaster, 24,5 x 19 cm Karel Pecko, Osnutek za stensko poslikavo, ni dat., mešana tehnika, 15 x 37 cm Praznovanje dneva žena v jedilnici tovarne Nova oprema 8. marca 1961. V ozadju stenska poslikava Karla Pecka. Potocnikova domoznanska zbirka. Karel Pecko, Življenje I, 1960, stenska poslikava v jedilnici tovarne Nove oprema Karel Pecko, Osnutek za sliko na steklo Rdeca kapica, 1959, mešana tehnika, 16,5 x 25,8 cm Karel Pecko, Življenje II, 1960, stenska poslikava v jedilnici tovarne Nove oprema Karel Pecko, stenska kompozicija v avli Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, 1962 Karel Pecko, Osnutek za mozaik Gozd, ni dat., pastel, 42 x 67 cm Karel Pecko, Uršlja gora, 2008, mozaik na fasadi hiše dr. Plešivcnika, Karel Pecko, Drevo življenja, 2008, mozaik, Koroški dom starostnikov Slovenj Gradec Karel Pecko, Gozd, 1965, mozaik, 195 x 317 cm, avla nekdanje stavbe Lesne, danes Šolskega centra Slovenj Gradec Karel Pecko, okruški mize, mozaik Karel Pecko, Delavec, mešana tehnika, 67,2 x 49,9 cm Karel Pecko, Park herojev, 1964, sitotisk, 87 x 62 cm Karel Pecko, Osnutek za vitraž, 2000, mešana tehnika, 29,5 x 42 cm Predstava Zlata ribica v izvedbi lutkovne skupine pod vodstvom dr. Staneta Strnada. Scenografija Karel Pecko. Iz arhiva Taje Debelak. Karel Pecko, Uršlja gora I, 2000, vitraž, Vecgeneracijski center Andeški hram Karel Pecko, Uršlja gora II, 2000, vitraž, Vecgeneracijski center Andeški hram Karel Pecko, Križani, 1990, stenska poslikava na mrliški vežici pokopališca v Starem trgu Karel Pecko, Osnutek za vitraž, ni dat., flumaster, 29,3 x 17,5 cm Karel Pecko, Križani (detajl), 1990, stenska poslikava na mrliški vežici v Starem trgu Posvetilo v monografiji Karel Pecko, ki mi je bilo namenjeno pred skoraj petnajstimi leti, me je te dni ponovno, kot že velikokrat poprej, spravilo v razmislek, da o mojem vsega spošto­vanja vrednem direktorju, mentorju, sodelavcu in skoraj da prijatelju, zapišem nekaj spominskih misli. Nekaj svojih spoznanj in izkušenj, ki sem jih podoživljal le jaz, mimo Peckovega ožjega sorodstva, mimo njegovih stanovskih kolegov, slikarjev, grafikov, kiparjev itd. Morda nekoliko vstran od priznanih in manj priznanih kulturnih in prosvetnih delavcev, politicnih funkcionarjev, gospodarstvenikov in ne nazadnje prebivalcev Mislinjske, Dravske in Mežiške doline. Spoštovani gospod R. Niko Kolar! Po cudežnem nakljucju se je zgodila monogra­fija, meditacija v besedi in sliki, ob simbolni obliki ritma in magicnih barvnih odtenkov. Cestitam, da je v tem našem kulturnem okolju našla svojo izvirno «štimungo» tudi Galerija Kolar, še posebej ob rojstvu zanimive likovne komunika­cije Brda, od koder je fantasticni razgled na goro Uršljo, ki je vsekakor vredna slikarskega navdiha! Karel Pecko, Uršljegorski, 18. 02. 2006 (KAREL PECKO, monografija, Ustanova Fundacija akademskega slikarja Karla Pecka in Založba Cerdonis, Slovenj Gradec, 2006) Moje prvo srecanje z akademskim slikar­jem Karlom Peckom sega dalec v leto 1966 … Triinpetdeset let je od tega! Predstavil ga mi je prof. Tone Turicnik, clovek, ki sem ga najprej srecal v Slovenj Gradcu, ko sem zaradi moje­ga nadobudnega pisateljevanja zacel s Prevalj zahajati v Slovenj Gradec. Drobceni literarni almanah ODSEVI (december 1966) nas je od 2. številke dalje združil v nenavadno prijateljsko drušcino ljudi, priseljenih v Slovenj Gradec iz razlicnih krajev Koroške, razlicnih poklicev, svo­jevrstnih ..........................................življenjskih.............................. ciljev in ne nazadnje razlic­nih umetniških stremljenj … Tone Turicnik, pro­fesor slavist, pisatelj in urednik (Golavabuka), Jože Tisnikar, prosekturni pomocnik, slovenski slikar (Mislinja), Karel Pecko, profesor likovne­ga pouka, akademski slikar, kulturni delavec, mentor in nestor razvoja upodabljajocih umet­nosti na Koroškem (Vuhred), in Vinko Ošlak, mag. filozofije, pisatelj, publicist in prevajalec (Prevalje)! Ob tej priložnosti moram poudari­ti, da smo skozi vse naše kasnejše življenje, prej omenjeni .........................................«Slovenjegradcani», doživljali najrazlic­nejše osebne usode, družinske radosti in veselja, poklicne uspehe in neuspehe, umetnostna uvel­javljanja in zadošcenja tako doma kot v tujini. Najprej moram omeniti spominjanja na pokoj­na J. Tisnikarja (1998) in T. Turicnika (2005), ki me dnevno spremljajo s številnimi zasebnimi spoznanji, anekdotami, s prijetnimi preteklimi srecanji in zabavnimi dogodki. O obeh prijateljih sem dostikrat kaj zapisal in o njiju veckrat javno spregovoril v Slovenj Gradcu, Mislinji, Kranju, Kidricevem in drugod po Sloveniji. S spominjanjem na ravnatelja Karla Pecka pa je povsem drugace … Kolektiv Umetnostnega paviljona Slovenj Gradec, katerega prvi direktor je bil prof. Karel Pecko, me je redno zaposlil 1. 1. 1971 na delovno mesto tehnicnega vodje, sicer številcno (7 ............................zaposlenih) majhnega kultur­nega zavoda, pa vendarle dobro organiziranega, ambicioznega, posebej naravnanega v galerijsko dejavnost, iz katere se je v poznejših letih (2002) konstituirala pomembna Koroška galerija likov­nih umetnosti Slovenj Gradec. Direktor K. Pecko mi je bil od vsega zacetka mojega službovanja izjemno naklonjen mentor za likovno podroc­je, strokovni svetovalec pri razreševanju razlic­nih umetnostnih „enacb“, s katerimi sem se kot mlajši intelektualec soocal od jutra do vecera! Moj delovni cas ni bil vezan na sedem ali osem ur prisotnosti v prekrasnih galerijskih prosto­rih tako v pasaži novoizgrajenega paviljona kot v prvem nadstropju bivše Mestne hiše v centru mestnega jedra, ampak sem obicajno služboval po ves dan, približno tako, kakor si je zamislil akademski slikar, slovenjegraški kulturni vizi­onar Karel Pecko. Vztrajno me je dan za dnem seznanjal o življenju in delu slovenskih umetni­kov in umetnic (L. Perko, B. Jakac, F. Mihelic, Š. Planinc, A. Lavrencic, A. Gerlovic, J. Žuža itd.), opozarjal na velicino jugoslovanskih likov­nih ustvarjalcev in ustvarjalk (P. Lubarda, O. Ivanjicki, V. Velickovic, D. Džamonja itd.), pou­darjal vrednosti tujih likovnih umetnikov (W. Berga, T. Lapinskega, T. Wegnerja, O. Zadkina itd.). In me koncno takoj zadolžil za organizaci­jo razstave koroških likovnih umetnikov 1971 / 777 (H. Draušbaher, A. Gnamuš, K. Pecko, A. Repnik, J. Tisnikar, V. Slivniker, A. Zavolovšek). Poudariti moram, da sem v 4-letnem obdobju dnevnega druženja s K. Peckom osebno spoznal skoraj vse prej naštete znamenite likovne oseb­nosti in z nekaterimi od njih postal tudi prijatelj (J. Tisnikar, A. Lavrencic, H. Draušbaher …). Še posebej dragocena pa mi iz tistih casov ostaja v spominu prijateljska naveza z velikim slikarjem in humanistom Wernerjem Bergom (1904–1981) z avstrijske Koroške. Imel sem izjemno sreco osebno spoznati umetnika, ki smo mu leta 1971 postavili vrhunsko pregledno razstavo v vseh prostorih Umetnostnega paviljona. Spoznal sem tudi Bergovo številno družino, s katero sem kar nekaj let ohranjal prijateljske stike. Podobna doživetja so se mi po Peckovi zaslu­gi dogajala ob organizaciji retrospektivne razsta­ve del slikarja Jožeta Tisnikarja (1928–1998) v Umetnostnem paviljonu Slovenj Gradec leta 1972. Slikar domacin mi je bil zelo ljub prijatelj. Še pre­den je dozorela zamisel o „veliki“ razstavi v UP, sva z Jožetom posedala v njegovem skromnem ateljeju, najveckrat v družbi z Vinkom Ošlakom, in nacrtovala postavitev posameznih slikarskih del v širnih prostorih galerije. Seveda brezpogoj­no upoštevajoc stroge razstavne kriterije, ki jih je diktiral „arhitekt“ in, lahko priznam, hkrati idej­ni vodja projekta direktor K. Pecko. Tisnikarjeva razstava je doživela popoln uspeh! Pojavili so se številni umetnostni kritiki iz Slovenije in tuji­ne. Na Peckovo pobudo je razstavo slik v celoti fotografsko dokumentiral mariborski fotograf Dragiša Modrinjak. V letu 1973 je prof. Pecko prišel na idejo, da bi lahko Tisnikarju natisnili prvo fotomonografijo. Toda kje? Kdo bo založ­nik? Galerija tega še ni pocela, kakšen obsežen katalog ja (Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, 1966 …), kaj vec do tedaj (še) ne. In našli smo skupaj z Modrinjakom rešitve za zahtevna založniška vprašanja: po dogovorih je Založba Obzorja iz Maribora (direktor prof. Jože Košar) leta 1974 izdala strokovno podkrepljeno knjigo TISNIKAR (v slovenskem in nemškem jeziku). V tem obdobju (1974) se je akademski slikar K. Pecko zacel prvic spogledovati z Uršljo goro, najprej v oljni tehniki, kmalu zatem v pastelni tehniki. Pozneje še v akrilu, grafiki, tapiseriji in mozaiku. Zakaj Uršlja gora? Sam mi je veckrat odgovoril, da ga je obsedla s svojo dominantno vlogo v Koroški pokrajini. Gora mu je kaj kmalu postala najboljša prijateljica. Z njo je v kasnejših letih uresnicil tiha umetniška pricakovanja in koncno ustvaril svoj najbolj obsežen opus slikar­skih del, razviden tudi iz treh monografij. Ravnatelja K. Pecka, neutrudnega humanis­ticnega vizionarja, so že na zacetku leta 1974 ponovno zacele vznemirjati ideje in zamisli o vecji kulturni izmenjavi obcine Slovenj Gradec s tujino. Predvsem o dostojni proslavitvi 30. obletnice OZN v letu 1975. Na svojo stran je pri­dobil vrsto lokalnih somišljenikov, republiških organizacij (Kulturna skupnost Slovenije, Društvo za Združene narode SRS, Republiška konferenca klubov OZN) in zveznih organizacij (Sekretariat za zunanje zadeve SFRJ, Informativni center Združenih narodov, Beograd, Jugoslovanska komi­sija za sodelovanje z Unescom, Beograd, itd.). V Slovenj Gradcu nam je uspelo izpeljati med­narodne kulturne prireditve MIR 75 – 30 OZN. Osrednji dogodek je bil vezan na angažirano figu­raliko likovnih umetnikov iz 33 držav. S Peckom sva bila v obdobju priprav teden dni v Beogradu in najprej obiskala Ministrstvo za zunanje zade­ve SFRJ (L. Mojsov, M. Vrhunc), pozneje sva uradno obiskala vecino tujih ambasad, ki so dajale........................................... soglasja za razstavljanje njihovih umetni­kov, vkljucno s sofinanciranjem transportnih in drugih špedicijskih storitev. S pomocjo prizna­nih likovnih strokovnjakov, tako slovenskih (A. Bassin, Marijan Tršar …) kot tudi tujih (J. Križ, J.-J. Leveque, I. Subotic, Z. Rus), smo na celu z dr. Dragom Plešivcnikom, predsednikom organi­zacijskega odbora MIR 75 – 30 OZN, in Ivanom Uršicem, predsednikom obcinske skupšcine Slovenj Gradec, koristno prispevali posredovan­ju domace in tuje likovne ustvarjalnosti sloven­skemu obcinstvu in hkrati izrazili privrženost miru, pravicnim odnosom med ljudmi in narodi ter ciljem, ki jih razvija OZN … Ob izteku leta 1975 sem se resnicno zave­dal, da mi je bilo po zaslugi ravnatelja K. Pecka usojeno in podarjeno, da sem lahko nekaj let službeno prestopal prag kulturnega hrama, to je Umetnostnega paviljona Slovenj Gradec, prežete­ga z akademizmom posebne umetnostnozgodo­vinske prisotnosti. Svetovno znane in domace umetniške osebnosti (predvsem likovne) so bot­rovale ne samo vzpostavljanju kontaktov in kas­nejših dogovorov o sodelovanju, ampak so mar­sikdaj prerasla v osebna srecanja tako doma kot v tujini (Avstrija, Nemcija, Nizozemska, Francija, Italija)! Zame je bilo to obdobje odlicno vzpored­no tako rekoc univerzitetno izobraževanje … In posledicno najboljša strokovna podlaga za kas­nejše dvajsetletno (1988–2008) zasebno delovan­je na podrocju galerijske in založniške dejavnosti v mestu Slovenj Gradcu (Galerija in založba N. Kolar, s. p.) in za vecletno (1992–2000) casopisno založniško dejavnost na Ravnah na Koroškem (CZP Voranc, d. o. o., PREPIH – koroški casopis). Memoarska spominjanja na Peckovo galerij­sko življenje in presojanja o njegovi umetniški ustvarjalnosti sem v tej obliki zabeležil prvic, preprican pa sem, da bodo tudi v prihodnje pri­ložnosti za podobna zapisovanja. Niko R. Kolar Brda nad Turiško vasjo, november 2019 Peckove vplivne sugestije Leta 1973 sem prišla v Slovenj Gradec in se zaposlila pri podjetju Kolinska. Kmalu sem spoz­nala profesorja Karla Pecka. Sodelavka je napo­vedala njegov prihod: »Profesor pride,« in hitela premikati stvari na mizi. Opazila sem njeno ner­vozo. Kmalu sem spoznala, da se v podjetju ne zgodi nicesar pomembnega brez njegovega mnen­ja, brez Profesorjevih usmeritev. Tako okrajšano smo nazivali akademskega slikarja Karla Pecka, vedno z visoko spoštljivostjo. Svetoval je pri raz­novrstnih obnovah, pri novogradnjah trgovskih in gostinskih lokalov in prepriceval arhitekte: »A vete vi ka, to je mesto, to je Slovenj Gradec, tu je središce kulture Koroške …« Dolocal je barvno paleto pri fasadah, pri opleskih, v gostišcu tudi barvo namiznih prtov. Dolocal je poimenovanja za trgovske in gostin­ske lokale. Reklamne izveske je oblikoval skupaj z izvajalcem Andrejem Štelcerjem, v tistem casu edinim lokalnim oblikovalcem. Ime Gostišce Bellevue na Legnu in Moj Market-Moj Bistro je njegovo avtorstvo poimenovanje. Doloceval je, kaj je lahko v izložbi, kaj in kako naj bo napi­sano na vratih. Ce je kdor koli na Glavnem trgu urejeval fasado ali lokal, je bilo tako rekoc samo po sebi razumljivo, da je za nasvet vprašal Profesorja ali mu posredoval svojo idejo oziroma zamisel v pregled in potrditev, da ni bil kasneje deležen njegove ostre kritike in nujnih poprav­kov „šlamparije“. Leta 1986 smo z maticnim podjetjem Kolinska Ljubljana organizirali dvodnevni vse­jugoslovanski simpozij Vrenje Beograd, to je bilo združenje proizvajalcev in ponudnikov brezal­koholnih pijac iz takratne skupne države. Velik organizacijski zalogaj za naše malo podjetje. Pomagal je Profesor. Bil je pomembnejši clan organizacijskega odbora. Poucil nas je o proto­kolu, spremljal priprave in udeležence nagovo­ril kot „ambasador mesta in kulture“ na terasi našega gostišca Bellevue. S slikovito predstavo zgodovine in kulturnega utripa mesta je zelo navdušil. Vseh 80 mu je v popoldanskem casu sledilo na ogledu mesta, galerijskih razstavljenih eksponatov, pa muzeja in Sokliceve zbirke. Ob vecerji in druženju je bil v središcu pozornosti in zasencil vse visoke goste. Podobno se je vkl­juceval v vse pomembne dogodke, ki smo jih takrat organizirali v podjetju. Takrat smo bili kot TOZD (temeljna organizacija združenega dela) združeni v OZD, s še petimi TOZD (Crnomelj, Mirna, Ljubljana................................ …) pa v SOZD živilske industri­je Slovenije. Druženja so potekala po poslovnih in sindikalnih interesih. Pogosto so bili sestanki in sindikalni izleti tudi pri nas (bodisi v podjet­ju bodisi na Koroškem). Vedno je bil dejavno vkljucen Profesor, saj je opravil predstavitev mesta, kulture in vodil oglede. V tistem casu je predstavljal najboljšo neposredno informacijo in reklamo za mesto.........................., kulturne in druge zname­nitosti. Marsikdo se je z družino vracal in tudi takrat izkoristil poznanstvo s Profesorjem, ki je vedno naklonjeno vodil po galeriji in muzeju, kar je seveda bila za goste izjemna cast, za mesto pa najboljša promocija. Kadar smo imeli goste iz drugih krajev, držav, je bil Profesor vedno vkljucen z obicajnim nago­vorom in izrekom dobrodošlice. Boljšega pozna­valca in pripovedovalca zgodovine, kulturnega utripa mesta, razvoja, takrat ni bilo. Velikokrat je podjetje in tudi nas posameznike rešil iz zadrege, kako poskrbeti za naše goste, da se bodo med nami dobro pocutili in odnesli dober vtis. Marsikdo je odšel tudi z njegovo sliko. In ni jih bilo malo, ki so se v mesto še vracali. Sodelovanje je bilo vzajemno. Z gostinskimi storitvami smo sodelovali pri vecini projektov, otvoritvah razstav in drugih dogodkih v gale­riji. Danes bi to imenovali catering. Pogosto smo se znašli v kakšni zadregi. Vsaka tovrstna angažiranost v galeriji je bila povezana z ucen­jem, pridobivanjem novih in drugacnih izkušenj, tudi s seznanjanjem z bontonom in nacini (po)strežbe. Velikokrat smo drveli po izdelke v trgo­vine cez mejo, da smo lahko postregli klienteli primerno. Strežno osebje je moralo biti cedno urejeno, že kar v strežnih kostumih ali haljah primernih barv. O marsicem nam je svetoval tudi Profesor, ki je bil uglajen gospod, svetovljan. Racuni, izstavljeni za galerijo, so bili zelo redki. Pravzaprav neke sorte odgovor na njegov zna­meniti: »A vete vi ka, galerija pa ja nima dnarja. Kulturo je treba podpirat.« Pravzaprav smo bili še ponosni, da smo bili vkljuceni in del dogodkov in zgodb, ki so se odvijale in bile pomembne za mesto, regijo, državo.......................... Seveda so nekateri nego­dovali: »Prevec za kulturo, potrebe so …«, vendar je bil direktor Miro Cvahte velik ljubitelj kulture in pravzaprav skrbel, da smo bili mecen kulture v našem mestu. Za reprezentancna darila, dari­la sodelavcem za nagrade ali jubileje smo kupili slike domacih avtorjev, najpogosteje pa seve­da Peckovo Uršljo goro. Njegove slike so visele v naših pisarnah, vitraži z njegovimi likovnimi upodobitvami so krasili vrata in predelne stene v lokalu Moj Market-Moj Bistro. Leta 1987 je na stopnišcu v restavraciji Bellevue Legen, ce se prav spomnim, s skupino dijakov, naredil mozaik ženskega akta s plapo­lajocimi lasmi v veduti Uršlje gore. Mi smo ga v šali poimenovali Belvijska Uršula. Ta mozaik je galerija rešila tik pred rušenjem že nekaj let propadajocega objekta na najlepši lokaciji legen­ske planote, s precudovitim razgledom na mesto, Stari trg, Rahtel in Uršljo goro. Mozaik bo umeš­cen kot pomnik slikarju in ustanovitelju Koroške galerije likovnih umetnosti na lokacijo, ki jo bo izbrala stroka. Meni pa je lep in trajen spomin slika, ki mi jo je izrocil ob otvoritvi mozaika v zahvalo, da sem podprla idejo in pripomogla k izvedbi. Delo nas je povezovalo z galerijo in Profesorjem tudi v zasebnem življenju. Obiski profesorja pri nas doma so postali stalnica. Zlasti v poletnem casu je rad prihajal na našo teraso, še raje pa je posedel na leseni klopci pod staro jablano, ki smo jo žal pred leti zaradi ure­ditve dvorišca posekali. Zelo smo si šteli v cast, ko je s seboj pripeljal druge umetnike, domaci­ne in iz sveta. Spominjam se vrocega julijskega dne leta 1988. Telefonski klic: »Pecko tu, a vete vi ka, pri meni je Toon Wegner, bi prišla k vam na teraso.« Ime mi ni, in tudi možu ne, nicesar povedalo. Prišla sta, posedli smo se, nazdravili za dobrodošlico in priceli pogovor. Vrata v dne­vno sobo so bila odprta, na tleh pa sta ležala podprtih glav desetletna hci in možev necak, ker sta gledala televizor. Nenadoma je gost sunkoma vstal, zavpil: »Schau, schau.« Kozarci na mizi so se prevrnili in izlili tekocino po nas sedecih, gos­pod pa je z dolgimi koraki preskocil oba otroka, ki sta se kar precej zmedla, in s stene vzel sliko, barvni lesorez Splavarjenje lesa. Razprtih oci je govoril in govoril. Profesor je vstal in gledala sta sliko in veselo kramljala. Sledil je prevod. »Ta slika je njegovo delo. Ne morte vi mislit, kako je vesel, da jo je našel viseti tu v vaši sobi. Zdi se mu neverjetno. Pravi, da pri­nesite svincnik, neki bo napisu na hrbtno stran. Vete vi ka, to je neverjetno.« Slikar Wegner, zdaj naš gost, je pisal, govoril in zmajeval z glavo. Zacuden on, še bolj midva z možem. Veliko je še bilo druženj in prijetnih prese­necenj s Profesorjem in gosti, ki so bili z njim. Prenekatera zgodba, ki jo je pripovedoval, je ostala v spominu. Tako tudi obisk oktobra 1998, ko je na klopco pod našo jablano prvic in, žal, tudi zadnjic, le teden ali dva pred njegovo smrt­jo, pripeljal slikarja Jožeta Tisnikarja. Steklenica vina z etiketo slike Tisnikarja in njegovim podpi­som je trajen spomin. Nikoli je ne bomo odprli. Takrat, ko sta odhajala, sta obljubila, da kmalu spet prideta in da bosta oba risala našo siam­sko muco Ferdo, ki ju je, privezana na vrvici ob drugem drevesu, zvedavo opazovala (muca je bila hišna, ce pa smo bili na dvorišcu, je bila privezana k cešnji). Pripovedovala sta prigode iz njunih življenj in skupnih druženj. Ob odhodu smo se veselili napovedanega ponovnega sniden­ja. Moram priznati, veliko mi je bilo do tega, da bo naša ljubljena in posebna muca upodobljena na dveh slikah naših velikih slikarjev. Ko je do nas prišla žalostna vest o tragicni smrti Jožeta Tisnikarja, smo bili pretreseni. V tem spominskem zapisu prebujeni casi so bili drugacni od današnjih, vendar lepi – lepi tudi zaradi ljudi, ki so nas popeljali v kulturo, nam približali svet, med njimi še zlasti spoštovani obcan, castni obcan, akademski slikar, galerist, pedagog in naš prijatelj Karel Pecko. Profesor. Martina Šisernik Prevod zapisa T. Wegnerja na hrbtni strani barvnega lesoreza Splavarjenje lesa: »Na cudežen nacin sem našel enega od svo­jih printov, ki je bil kupljen v letu 1967. Obiskal sem sina in snaho obcinskega sekretarja Slovenj Gradca (?) skupaj s profesorjem Karlom Peckom, ki je bil moj promotor v Jugoslaviji (ni breljivo ...) Franc Razdevšek. Moj print je v dobrih rokah, odhajam pomirjen.« Naš Profesor Peckova Belvijska Uršula, mozaik je bil rešen tik pred rušenjem. Mušketirji mojstra Karla Pecka Konec decembra lani me je poklical ured­nik revije Odsevanja in me obvestil, da bomo v letošnjem letu obeležili 100-letnico rojstva naše­ga castnega obcana akad. slikarja Karla Pecka. Med drugim bodo njemu v spomin posvetili tudi del vsebine v reviji, ki bo izšla letos v marcu. Ker je bilo Andreju Makucu znano, da sem bil v zadnjem casu Peckovega življenja pogosto v njegovi družbi s še drugimi, me je vprašal, ce bi bil pripravljen napisati nekaj spominov na ta druženja. Nerad sem privolil, nisem vešc podob­nega pisanja, vendar sem na prošnjo pristal iz spoštovanja do slikarja in z upanjem, da bodo bralci iz zapisanega le dobili nekaj vtisov, kako je izgledalo druženje z mojstrom Peckom. Bilo je zanimivo, poucno, veselo, vcasih tudi burno. Zacetek mojega druženja Bilo je neko soboto, avgusta leta 2008. Kot obicajno sem se sprehodil v mesto na kavo. Ko sem šel mimo Mestne kavarne, bil je lep poletni dan, so zunaj pod sencniki sedeli slikar Karel Pecko, Senicar Hinko, doktor, Špragar Cveta, profesorica, in ga. Elza Mori. Cveta me je v svoji „maniri“ vprašala, kam se grem gonit. Dejal sem ji, da še razmišljam. »Potem pa prisedi,« mi je dejala in sem, sicer malo z zadržkom. Bil sem bolj poslušalec z nekoliko rešpekta pred ugled­no družbo starejših. Tako sem se kasneje, dva do trikrat na teden, pridruževal omenjeni sku­pini; imel sem obcutek, da jim nisem odvec, da so me sprejeli. Hinko Senicar in Cveta Špragar sta bila zanimiva sogovornika zaradi razlicnih življenjskih izkušenj. Na primer: Senicar je bil, kot mnogi Slovenci, med 2. sv. vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Pripovedoval je, da je bil dodeljen k artileriji protizracne obram­be. Vaje na razlicnih orožjih so imeli leta 1943 pri avstrijskem Linzu, v njegovi enoti pa je vadil tudi Joseph Ratzinger, nekoc clan hitlerjugenda, kasnejši papež Benedikt XVI. Da je bilo to res, nam je dokazal s fotografijami iz tistega casa. Na Trgu svobode 2 v Slovenj Gradcu, kjer ima Alenka, Senicarjeva hcerka, trgovinico, visi povecava ene od omenjenih fotografij, na kateri se vidi samo del Senicarjevega obraza, medtem ko je nekdanji papež na vrhu topa viden zelo dobro; prepoznamo ga lahko po štrlecih ušesih. Cveta pa je bila živa enciklopedija nekdanjih slovenjgraških ljudi in dogodkov. Pogovori v tej družbi so bili zanimivi – tako mi je to druženje prišlo v navado in ga bom ohranjal, dokler bom lahko. Širjenje družbe Preden sem se pridružil družbi mojstra Pecka, nisem imel redne družbe. Še najveckrat sva se dobivala s Poldetom Krajncem, ki je bil 45 let klarinetist znanega ansambla Štirje kovaci, pred mnogimi leti pa sva bila oba clana SG jazz ansambla. Poleti leta 2011 sem Poldeta povabil v družbo mojstra Pecka, kmalu zatem še univ. dipl. ing. gozdarstva Huberta Dolinška, tudi pilota amaterja, ki ga je Pecko zaradi njegove strokovnosti in splošne široke razgledanosti zelo cenil, ter nato še Ivana-Hanzana-Johna Štumbergerja, dolgoletnega clana ansambla Fantje treh dolin; tudi Hanza je bil clan SG jazz ansambla. Vsi so se z veseljem pridružili, vseh nas pa je bil vesel tudi mojster Pecko. Elza Mori, dama s klobukom, kot jo je poimenoval Pecko, vedno elegantna in skladno urejena, samozavest­na, vedoželjna, radovedna, nacelna, optimistic­na, ljubiteljica lepih rož in radodarna, nas je veli­kokrat razvajala s svojimi okusnimi štrudlji, ki jih je prinašala v kavarno. Ob bolezenskih teža­vah zelo pozorna, saj nam vedno pomaga po svo­jih moceh, službovala je namrec v laboratoriju v bolnišnici, kjer ohranja še sedaj prijateljske vezi. Je zelo družabna, nekoliko hedonisticna, vedno pripravljena za ples (kljub poškodbam, ki jih pri tem stakne), pa tudi dominantna, neposredna in vcasih z jezikom ostra, zaradi cesar lahko tudi neprijetna sogovornica. Na zacetku redkeje, kasneje pa kar redno, je prihajal v našo družbo tudi prof. dr. Jože Marsel, nekoc eden najbolj prepoznavnih strokovnja­kov na podrocju analizne kemije v Sloveniji in Jugoslaviji. Nekje leta 2013 se nam je na pova­bilo Huberta pridružila še gospa Tanja Horvat Kessler, hcerka dirigenta simfonicnega orkestra v Slovenj Gradcu Ela Horvata, ki je nekoc uspeš­no deloval v okviru Glasbene šole SG. Tanja je živela dobrih 30 let predvsem v Nemciji in delo­ma v Švici, Monaku, Avstriji in na Nizozemskem, kjer je bila prodajalka parfumov, licil in kozme­tike v prestižnih parfumerijah Dior in Lancaster. Tako nas je bilo z mojo malenkostjo (vcasih 161 cm) deset dokaj rednih clanov Peckovega omiz­ja. Mojster Pecko je bil predvsem po upokojitvi dnevni obiskovalec Mestne kavarne, medtem ko smo ostali prihajali razlicno, kakor je dopušcal cas. Zadnjih nekaj let Peckovega življenja smo redni clani omizja skrbeli, da mu je vsak dan delal družbo vsaj eden od nas; cutili smo, da nas potrebuje. Sam je veckrat hvaležno izrazil, da mu veliko pomenimo in da se zato pocuti dobro. Še dobri dve leti pred smrtjo je zagotavljal, da bo živel vsaj 100 let in vec. Starosti ni rad priznaval, kar je dokazoval, ker si pri hoji dolgo ni hotel pomagati s palico. Izobrazbeno, poklicno in tudi drugace razno­vrstna družba je omogocila zanimive pogovore in razprave in ravno to je zelo godilo nestorju naše družbe in seveda tudi nam. Naj poudarim, da smo bili redni clani omizja politicno usmerje­ni bolj v levo, ideološko/nazorsko pa predvsem ateisti; mogoce je kdo skrival agnosticizem. Našo družbo so pogosto dopolnili obcasni obiskovalci, in to Niko Kolar in Franjo Murko, oba obcinska funkcionarja, ki sta nas obvešcala o dogajanjih v naši obcini, predvsem s podrocij kulture in politike, pa Anica Macek, dolgoletna uslužbenka umetnostne galerije v SG, živi leksi­kon s podrocja kulture v obcini in širše, zato je mnogokrat pomagala Pecku spomniti se imen ali datumov preteklih dogodkov v Koroški galeriji likovnih umetnosti, kjer je bil mojster Pecko dol­goletni ravnatelj, in še Vinko Ošlak, filozof, pisa­telj, publicist, prevajalec, po svetovnem nazoru pa že skoraj dve desetletji biblijsko utemeljen kristjan, ki ima za zadnje merilo resnice Sveto pismo. Za rimokatolike je zato heretik in marsi­komu trn v peti. Za nas je bil zanimiv sogovor­nik kot filozof in izvrsten retorik, velik pozna­valec slovenske in svetovne literature, razlicnih verstev, zgodovine in še kaj, s svojimi pogledi na stvarstvo sveta pa je omizje veckrat „razburkal“. Nekoc je prof. dr. Jožeta Marsela, ki je na evolu­cijo, to je izvor in razvoj živih organizmov, kot znanstvenik in ateist gledal popolnoma drugace kot Ošlak, tako razburil, da je ta vstal in zapustil omizje, kar nam je bilo vsem zelo žal. Dr. Jožetu se je zdelo otrocje poslušati Ošlakove filozofske kreacionisticne razlage nastanka sveta. Mi smo bili ob njunih „.................................živahnih.........................“ dialogih bolj poslušal­ci. Osebno Ošlaka cenim, ceravno sva svetovno­nazorsko „vsak na svojem bregu“. Cenim njegovo splošno razgledanost, poznavanje jezikov, njegov briljantni spomin, nacelnost in predvsem skrom­nost, ki je v skladu z njegovim prepricanjem, kakor ga je oznanjal Jezus. Spomnim se dne, 1. ali 2. maja 2016. Elza, Polde in jaz smo stali pred bivšo Bato, danes Banka Adiko, ko je mimo nas prišel Vinko. Povedali smo mu, da Pecko leži zelo slab v bolnišnici; takoj se je odpravil k njemu na obisk. Kasneje nam je povedal, da je Pecko spal, ni ga hotel buditi, ampak je pomolil in se poslovil. Lepa gesta v skladu z njegovim prepricanjem. Kot obcasnega clana omizja moram omeniti Branka Vivoda, Mislinjcana, nekoc atleta – ska­kalca v višino, clana AK Kladivar v Celju. Bil je clan jugoslovanske državne reprezentance. Leta 1964 je postavil državni rekord, prvi v Jugoslaviji je preskocil višino 210 cm. Kot vrhunski atlet je imel priložnost prepotovati velik del sveta. Ob našem druženju nam je veliko pripovedoval o svojih doživetjih na potovanjih in popestril raz­lage z mnogimi fotografijami; mojster Pecko in ostali smo mu vedno radi z zanimanjem prislu­hnili. Radi smo prisluhnili tudi Mimiki Gajšek, ki se je obicajno dvakrat letno pridružila naše­mu omizju in to predvsem zaradi mojstra Pecka ter nam pripovedovala o življenju v Tuniziji; v mladosti se je namrec porocila z arhitektom Tunizijcem in se preselila k njemu v Tunis. Nekajkrat se nam je pridružila tudi znana slovenjgraška Newyorcanka Irena Mernik Knee, ki domuje v prestižnem predelu New Yorka, na Manhattnu. Radi smo jo poslušali, ko nam je pripovedovala o življenju v ZDA. Vedno nas je prijazno povabila, naj jo obišcemo, ce nas pot slucajno zanese v New York. K našemu omizju v Mestni kavarni pa so bolj redko prihajali tudi primarij Drago Plešivcnik, zdravnica Edita Kraljeva in Boris Pospihalj, patolog v slovenjgraški bolnišnici, Andreja Hribernik, sedanja direktorica KGLU, in Marko Košan, kustos in muzejski svetnik v KGLU, ter vsi aktualni župani MO SG – vsi iz spoštovanja do mojstra Pecka. Ob naštetih pa še Janja Koren, znana in odlic­na novinarka in voditeljica Tocke preloma na naci­onalni TV 1 s partnerjem Miletom Crnovicem, nekoc šefom trženja pri HIT Alpinea v Kranjski Gori, sedaj zaposlen v banki Sberbank, in tudi Dragica Puc, RTV-dokumentaristka, novinarka, prevajalka, pisateljica in fotografinja, in še Jože Potocnik, profesor. V casu našega druženja so mojstra Pecka v kavarni (loceno) obiskali tudi poljsko-ameriški slikar in grafik Tadeusz Lapinski, akademski sli­kar Rudi Španzel in varuhinja clovekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Janja Koren je organizirala, da se je moj­ster na vrtu njene domacije srecal tudi z odlic­nim casnikarjem in doajenom med slovenskimi novinarji Jurijem Gustincicem. Verjetno je bilo podobnih obiskov še vec, za katere pa nimam podatkov. Moj namen, ko naštevam ljudi, ki so se bolj ali manj udeleževali kavarniškega omizja izkljuc­no zaradi mojstra Pecka, jih kratko opisujem in navajam njihove nazive, je, da poudarim Peckovo duhovno, srcno in splošno ......................širino................. Rad se je dru­žil z vsakim, ne glede na poreklo, izobrazbo, fun­kcijo ali poklic, da ga je le prepoznal za pošte­nega in zanesljivega. Nikoli ni deloval vzvišeno. Cudim se in obcudujem mojstra,............ ker nekoli­ko poznam njegovo življenje, v kakšni revšcini se je rodil in živel, kaj vse je pocel, preden se je izobrazil. Delal je v kamnolomu, izucil se je za kovaca, urejal je hudournike in še kaj, pa se je znal kasneje, ko je uspel, vesti, kot bi bil rojen in vzgojen v aristokratski družini; menim, da je to plod naravne inteligence. Pecko kot sogovornik Pregovorno znacilne samovšecnosti in ljubo­sumnosti med umetniki in „umetniki“ pri našem mojstru ni bilo zaznati. Bil je kriticen do nekate­rih, predvsem modernih, smeri v slikarstvu. Zanj je morala dobra slika vsebovati štiri elemente: barvo, harmonijo, obliko in ritem; to je vedno poudarjal. Cenil je dela izobraženih umetnikov, vendar ne vseh; kritike je izražal na svoj nacin: tako, da je bil tiho. Ni pa bil naklonjen nekate­rim novim nacinom likovnega izražanja, na pri­mer nerazumljivim inštalacijam. Cenil pa je slikarja samouka Jožeta Tisnikarja, kateremu je bil na zacetku odlicen mentor, saj mu je svetoval, kaj naj riše. Manj znano in cudno je, kar mi je povedala gospa Elza, da mojster Pecko ni posedoval nobe­ne od Tisnikarjevih slik. Mogoce je pricakoval, da mu bo Tisnikar, kot bivšemu mentorju, poda­ril eno od slik, kar bi se spodobilo; sam zanjo ni hotel prositi. Tisnikar pa se je mogoce bal (?), da mentor s poklonjeno sliko ne bi bil zadovoljen. Že leta.................................... pred kavarniškim druženjem sem moj­stra Pecka spoznal kot vizionarja. Sprehajala sva se po Legnu proti Gradišcu. Razlagal mi je, kako bi Slovenj Gradec lahko izkoristil Gradišce, ki leži na edinstveni lokaciji. Zgradili naj bi mode­ren turisticni objekt, kamor bi privabljali goste z globokimi ...................................žepi ..............................(prince, .....................šejke................ …) in tako pol­nili obcinski proracun. Takrat je bilo letališce v razcvetu, turisticno pa so se zacele razvijati tudi Kope po zamislih inženirja Dušana Dretnika. Še danes se mi zdi nacrt megalomanski, da ne recem futuristicen, lahko pa da bi Pecku, ce bi mu pustili in pomagali, uspelo, kot mu je uspelo zgraditi galerijo s pomocjo še nekaterih, kar tudi ni bil macji kašelj; vprašanje je, ce bi sploh komu. Veckrat nam je mojster Pecko potožil, da v KGLU pogreša razstave, ki bi pritegnile maso obiskovalcev, kot je to bilo med letoma 1966 in 1985. Pritoževal se je nad hrupom v cajnici-pivnici v atriju KGLU, ceš da to ne sodi v kultur­ni hram. Ko nam je pripovedoval o delu, ko je bil še aktiven v UP ali kasneje v KGLU, se nam je zdel nekoliko otožen; težko se je namrec sprijaz­nil, da ni vec potreben, da je odrinjen od dela, ki ga je opravljal dolgo, zelo uspešno in rad. Pecko je bil, kot vsak umetnik, nekoliko boema, kar je cutila predvsem njegova družina. Nekoc, ko sva bila sama, mi je dejal, da se zave­da, da ni bil zgleden mož in oce in da je bila nje­gova skrb za družino predvsem materialna; kot bi se hotel spovedati, olajšati si dušo. Rad se je ponašal predvsem s sinovoma, ki sta se uveljavila na RTV. Ne cudim se Sokratovi ženi Ksantipi, ki je sinonim za prepirljivko, saj se Sokrat sploh ni zanimal za ženo in otroke in je ves cas posvetil filozofiji. Pecko je imel sreco, da je imel skrom­no, dobro, potrpežljivo in mogoce (pre)ponižno ženo, ki je njegovo boemstvo prenašala drugace kot Sokratova Ksantipa. Bil je tudi nekoliko hedonista. Do tega spoz­nanja sem prišel, ko nam je pripovedoval, kako se je vcasih za vikend odpeljal v Pariz, kjer je na Montmartru, shajališcu umetnikov, popil kavico ali dve; in še druge zgodbe. Na zacetku našega shajanja je Pecko (pre)veckrat kavalirsko placeval celo ceho, kljub nasprotovanju omizja. To „prakso“ smo morali skoraj na silo prekinili tako, da smo se dogovo­rili, da bo od 1. 1. 2012 placal vsak svoj strošek, razen ob rojstnih dnevih, ko placa slavljenec. To navado ohranjamo še danes. Kot sem že zapisal, nam je bilo v Peckovi družbi zanimivo, poucno pa tudi zabavno. Teme pogovorov so bile razlicne: od umetnosti, predv­sem likovne in kiparske, o katerih nam je veliko pripovedoval mojster Pecko, do znanosti – o goz­darski in lesarski, vesoljski, pa splošno o tehniki, nam je pripravljal predavanja Hubert, ki je tudi velik ljubitelj klasicne glasbe in baleta. Po vsa­kokratni predstavi v Mariboru, kjer je dolgoletni redni abonent Opere in baleta, nam je in nam še pripoveduje o svojih vtisih. S podrocij kemije in biologije nam je veliko zanimivega povedal prof. dr. Jože Marsel; o tekocih športnih novicah in dosežkih sta nas obvešcala Hanza in Polde, oba pa sta bila poznavalca narodno-zabavne pa tudi jazz glasbe. Skoraj vse teme, o katerih smo razp­ravljali, so zanimale našega mojstra, rad je poslu­šal in se vkljuceval v debate. Ce pa smo kdaj opa­zili, da je gledal zamaknjeno proti oknu na Trg svobode, je to pomenilo, da ga debata ne zanima, pa smo jo spremenili ali prekinili. Ob vseh debatah, razpravah in pogovorih z mojstrom smo mušketirji vsa ta leta doživljali kot univerzo 3. obdobja. Veliko smo pridobili, se naucili pa tudi znacajsko spremenili; ugotavljam, da smo postali pri pogovorih strpnejši in tole­rantnejši. Ucimo se spoštljivega komuniciranja, poskušamo namrec upoštevati pravilo govorjenja in poslušanja v razmerju 1 : 2, torej, ena usta in dvoje ušes ali poslušaj dvakrat dalj, kot govoriš. V letih od 2008 do 2010 je prišlo do revita­lizacije mestnega jedra, Trga svobode, parka pri Gimnaziji in Gosposvetske ulice, zaradi cesar je bilo to podrocje precej razkopano. Bila je sobota ali nedelja julija leta 2009, z mojstrom sva bila sama v kavarni. Ko sva se proti 14. uri odpravila domov, si je mojster šel še po kosilo v bolnišni­co; med tednom mu ga je obicajno prinašal hiš­nik Franc Kotnik ali pa snažilka Cilka Kresnik. Po poti proti gimnaziji sem opazil, kako z veli­ko težavo premaguje razdrapan teren. Ponudil sem se, da mu ob sobotah in nedeljah prinašam kosilo. Ponudbo je z veseljem sprejel; ko sem bil odsoten, sta to delo opravljala Polde ali Elza. Mojster nam je bil za uslugo zelo hvaležen, mi pa veseli, da mu lahko pomagamo. In zakaj mojster? Nekega dne sva šla z mojstrom na kratek sprehod iz Mestne kavarne proti gimnaziji. Pecko je bil v nižji gimnaziji dve leti moj ucitelj likovne vzgoje. Ker so ga nekateri v družbi naslavljali s profesorjem, sem ga ob tej priložnosti vprašal, ali je opravil po koncani likovni akademiji tudi pedagoške izpite in si tako pridobil .............še ..........naziv pro­fesorja. Brez zadrege mi je priznal, da teh izpitov nima. Zatem sem ga vprašal, kako ga naj naziva­mo, in mi je odgovoril – MOJSTER. Verjetno, razmišljam, kot nazivajo dirigente maestro, priti­ce likovnikom in kiparjem naziv mojster. Naj opišem zame zelo drag dogodek, ki se je zgodil 30. septembra 2015, torej dan po mojstro­vem 95. rojstnem dnevu v Mestni kavarni, kjer smo ga takrat tudi praznovali. Zbrani smo bili njegovi mušketirji, zraven pa še Tanja Horvat, Niko Kolar in Franjo Murko. Mojster mi je poka­zal modro mapo in mi dejal, da ima nekaj zame, kar mi bo pokazal kasneje. Na prigovarjanje radovednega omizja, da naj nam tisto „nekaj“ pokaže takoj, je le odprl mapo in potegnil iz nje, ne boste verjeli, mojo risbo, ki sem jo narisal kot njegov dijak 1. 12. 1954; skoraj pred 61 leti. Dejal je, da sedaj ureja svoje stvari in da je med njimi našel mojo risbo, ki mi jo izroca. Neznansko pre­senecen in vesel sem sprejel risbo, na katero se je mojster še podpisal. Risbo sem dal kasneje uok­viriti in jo doma z veselje pokažem obiskovalcem. Zanimivo, da sem ohranil spomin na risbo in jo takoj prepoznal. Zgleda, da je bil december 1954 suh kot letošnji, zato je bilo na tleh še mnogo v jeseni odpadlega listja. Mojster nam je dal nalo­go, da naberemo nekaj listov in jih poskušamo cim bolj verno narisati. Poiskal sem 3 liste, jih položil na risalni papir, s svincnikom rahlo obri­sal konture ter jih zatem z vodenimi barvicami pobarval. Risba nima umetniške vrednosti, mi je pa uspelo liste pobarvati dokaj dobro, kar je bil najbrž razlog, da je mojster risbo sploh ohranil. Kar nekaj znancev je bilo, ko sem jim risbo poka­zal, najprej prepricanih, da jim kažem herbarij, torej stisnjene liste. Zakaj mušketirji? To poimenovanje je v zvezi z dogodkom, s katerim je mojster svoje najbolj zveste clane omi­zja mocno presenetil in predvsem pocastil. Bilo je 29. marca 2014. Z mojstrom smo že nekaj casa sedeli v Mestni kavarni, pili kavo in kramljali o razlicnih stvareh. Cez cas je iz svoje mape poteg­nil list in nas nagovoril nekako takole: »Dragi clani omizja, dolgo se že poznamo, prepoznal sem vas kot zaupanja vredne prijatelje in pravi prijatelji se med seboj tikajo. Zato predlagam, da podpišemo to listino (pokaže na list), s katero se kot trajna BRATOVŠCINA MUŠKETIRJEV zavezujemo, da se odslej naprej spoštljivo TIKAMO.« Pred zavezo in podpisi, na vrhu lista, so bila napisana Pravila vikanja in tikanja. To bo pa težko, sem najprej presenecen pomislil. Kako naj starejšega in spoštovanja vrednega gospoda, ki sem ga vec kot 60 let vikal, sedaj naenkrat tikam. Na njegovo željo smo ga odslej imenovali Karel. Nekaj casa nam je šlo težko iz ust, zato smo se tudi motili. Pomagal sem mu poiskati kraj, kjer je pred leti slikal staro hišo Bilo je jeseni leta 2011, ko mi mojster Pecko pricel pripovedovati, da je leta 1958 slikal na Graški Gori staro hišo, ki je bila bolj podobna podrtiji kot hiši. Izrazil je željo, da bi zelo rad videl, kako zgleda ta kraj danes. Ker je vedel, da imam na Graški Gori vikend, se je po pomoc obrnil name. Ni bilo enostavno, pa vendar z malo srece in na veliko veselje mojstra sem odkril ta kraj, kamor smo šli tudi na obisk. Ob tej prilož­nosti je spoznal gospo Olgo Plazl, ki se je rodila v tej hiši, in sedanjega lastnika nove lepe hiše na istem kraju Draga Urana. Pecko nam je povedal, da je kasneje sliko dobil dr. Dušan Mlinšek za doktorat, ki ga je opravil v Švici. Gospe Olgi Plazl je ob tej priložnosti podaril barvno repro­dukcijo njene rojstne hiše s posvetilom. Še nekaj zanimivosti Ko smo razpravljali o Luni, mojster ni verjel, da so ljudje pristali na Luni. Nekega dne smo sedeli v Mestni kavarni moj­ster, Polde in jaz; pogovor je nanesel na mojstro­vega oceta. Povedal nama je, da išce in nikakor ne more najti njegovega groba. Ko nama je pove­dal, da je oce napravil samomor, sva mu dejala, da nekoc samomorilce po pravilih kršcanske vere niso smeli pokopavati na javnih pokopališ­cih, ampak izven teh. Mislim, da nama je dejal, da tega ni vedel. Groba oceta najbrž nikoli ni našel, sicer bi nam povedal. Seveda vedo o tem vec njegovi otroci. „Odmiranje“ družbe Usoda je sinonim za Boga, kadar se noce podpisati, je dejal Anatole France, francoski pisatelj, kar pa za ateiste ne velja, le-ta nameni vsakemu doloceno dolgost življenja. Ali umreš od starosti ali od bolezni ali od nesrece, kakor­koli, vsi smo minljivi. Zaradi tega se je scasoma tudi naša družba zmanjšala iz deset clanov leta 2008 do pet clanov v letu 2019. V letu 2011 sta preminila Hinko Senicar (20. oktobra) in Cveta Špragar (1. decembra) zaradi bolezni. V oktobru 2014 je nesrecno preminil Jože Marsel. Na zgornjem Legnu, v bližini gos­tilne Plesnik, je imel vikend, kamor je pogos­to zahajal in veckrat dalj casa ostajal v njem; sicer je stanoval v Ljubljani. V letih 2013 in 2014 je pricel vikend obnavljati; že dolgo je imel namen, da našo družbo v njem pogosti. Teden dni pred nameravano pogostitvijo je zakljuceval z barvanjem naoknic. Pri tem je tako nesrecno padel, da je z glavo udaril ob zidak in zaradi tega umrl. Nesreca nas je zelo pretresla. Leta 2016, 2. maja, se je poslovil starosta našega omizja mojster Karel Pecko. Umrl je zaradi oslabelosti in starosti. Lani, 20. avgusta 2019, pa nas je zaradi bolezni zapustil še najmlaj­ši mušketir Ivan-Hanza-John Štumberger. Vseh preminulih se ostali pogosto spominja­mo. Vsi še živi pa si želimo, da bi cim dalj živeli, ko pa bomo na vrsti, da bi hitro umrli. Naj za zakljucek omenim, da smo se v Mestni kavarni dobivali in obicajno sedeli pri mizi, desno od vhoda v sanitarije, to mesto, z dobrim pregledom po prostoru, si je že dosti prej izbral mojster Pecko. Tu se je sestajal z nami in z veci­no obiskovalcev, po upokojitvi pa je pri tej mizi tako rekoc „uradoval“. Po njegovi smrti smo se še nekaj casa shajali na tem prostoru..................................., nakar smo se prestavili v slašci­carno hotela VABO. Glavni vzrok prestavitve so bili za nas neprijetni duhovi hrane, ki so jo zaceli streci v kavarni z novim najemnikom, kar se za kavarno ne „spodobi“. Ko pa je prevzel kavarno sedanji najemnik, je bilo, zopet za nas, prehrup­no. Starejši pac imamo svoje kaprice. Ko so zadnjic prenavljali kavarno, smo pri­cakovali, da bodo prostor, kjer je desetletja sko­raj dnevno sedel eden najzaslužnejših castnih obcanov Slovenj Gradca mojster Pecko, ki je zaslužen, da je danes naše mesto postavljeno na svetovni zemljevid kulture, skromno opremili v njegov spomin. Dovolj bi bilo, da bi nad mizo visela ena vecjih Peckovih originalnih slik in nje­gov avtoportret, mogoce s pripisom: Peckov koti­cek; tako bi stalno ohranjali spomin na Pecka. V turisticnih reklamah in zgibankah pa bi kot eno od zanimivosti Slovenj Gradca omenjali tudi Peckov koticek, zaradi cesar bi marsikateri turist obiskal tudi kavarno. To si je mojster zaslužil. Zapisal v januarju 2020 Milan Januška. Mestna kavarna (maj 2011), z leve: Ivan-Hanza-John Štumberger, Elza Mori, Cveta Špragar, Milan Januška, Polde Krajnc, Karel Pecko in Hubert Dolinšek (arhiv Milana Januške) Slika jesenskih listov, avtor Milan Januška, nastalo 1. decembra 1954 (foto M. Januška) Pravila vikanja in tikanja in »zaprisega mušketirjev« (foto M. Januška) Mojster je pri omizju na delovnih sestankih gostil tudi kreativce – z Blažem Prapótnikom, 2011 (foto Hubert Dolinšek) Slika, ki jo je slikar podaril dr. Dušanu Mlinšku (Karel Pecko, Opušcena kmetija na Graški Gori, 1958/59, olje na platno) (foto M. Januška) Draga Puc: Fotoesej PODOBE NEKEGA ŽIVLJENJA Hommage ŕ Karel Pecko ob stoletnici njegovega rojstva. Fragmenti iz mojstrovih osebnih pricevanj. KAREL I. JE OTROŠTVO SPLOH MOGOCE OBVAROVATI PRED CEMERKOLI? Moj oce je v prvem zakonu, na Orlici pri Vuhredu, imel gostilno. Ker je kmalu ovdovel, se je pozimi 1920 v drugo oženil s 25 let mlajšo Marijo Ulrich, mlinarjevo hcer, z Gortine. To je moja mati. Tri otroke mu je rodila. Brat Tone je bil mlajši dve leti, sestra Marica je bila najmlajša. ODSEVANJA 113/114 32 PECKO Šest let sem bil star, ko je oce naredil samomor. Naš družinski voz je zacel drseti samo še navzdol. Izkazalo se je, da prav nicesar ni našega. Iz naše rojstne hiše so nas z žandarji vrgli na cesto. ODSEVANJA 113/114 33 KAREL Mati nas je šest let skušala držati pokonci s tistim, kar je imela. Imela pa ni skoraj nic. Ostalo je njeno pismo Marjanišcu v Ljubljani, najbrž zloženo v popolnem obupu. Strašna revšcina. ODSEVANJA 113/114 II. POT CEZ … potem je mati izvedela, da v Bistriškem jarku dajejo v najem gostilno. In smo šli. Vsak zase: furman z lojtrnikom in našo kramo skoz Marenberg, mi, po skrivnih poteh na Vuhred in cez Dravo, da nas ja ne bi nihce videl. Kako nas je bilo z bratom in sestro sram … PECKO Cez roko sem imel obešen cekar, v njem pa macko in budilko. KAREL Kar je mati dobila v najem, je bila revšcina. V gostilno so zahajali najvec reveži, kovaci z Mute, brezposelni … Narocali so na puf. Pili na kredo. Zapijali in ubijali so svoj obup. ODSEVANJA 113/114 36 III. MATERI V POMOC Na posestvu, pri Kreglu sem šel za pastirja. Moja prva služba. Bilo mi je 12 let: 20 krav, nekaj ovc in koz ... Ni bilo lahko. PECKO Pred poslednjim me je reševala misel na živino, skrb za psa, za macko. Nisem jih mogel pustiti same in brez hrane. Živalski svet me je obdržal pri življenju, cloveški pac ne. ODSEVANJA 113/114 37 IV. BARVICE KAREL Krstni boter mi je enkrat prinesel najimenitnejše darilo v otroštvu – barvice ... V šoli na Muti, takrat, so vedeli, da rišem in barvam. Porisal sem vse papirje in šolske zvezke. V razredu se je za to slišalo … Danes mi vse to govori o tem, da je v meni morala biti neka stiska, notranja, duševna in socialna, zato sem risal … ODSEVANJA 113/114 38 V. ŽELEL SEM SI POKLIC, KAKRŠENKOLI. BIL SEM ODLICNJAK. .NI ME BILO STRAH UCENJA. NIKJER NISEM BIL SPREJET. PECKO Usojeno mu je bilo, da bo moral zaceti delati prav na dnu: s 14 leti kot brezposeln – kot barabovec, v kamnolomu. In ko je Bistrica zamrznila in je zastalo delo tudi v kamnolomu, sta s kameradom rocno podirala drevje. Ko sta klece vlekla žago, sta si z žaklovino ovila kolena, da sta se vsaj malo ubranila ledenega mraza in mokrote … ODSEVANJA 113/114 39 Nisem scagoval, ker je bilo še nekaj, kar je bilo res strašno: biti brezposeln … KAREL … so me potem vzeli na delo na žagi: zunaj je snežilo, pihal je veter, jaz pa sem bil pod streho in na suhem … In potem, ko so me na Muti zaposlili kot priucenega kovaca, ko sem prišel do stalne zaposlitve in prvic na toplo: kaj boljšega si niti nisem upal niti smel želeti … Razmišljati o slikarskem poklicu takrat, to bi bila nesramna predrznost: kako smeš, kako si upaš preko vsega, kar ti je odmerjeno … 40 ODSEVANJA 113/114 VI. VOJNA JE GRDA STVAR PECKO V Berlinu sem bil dvakrat. Moja druga pot po nemškem Reichu je bila 1942. v transportu v delovno taborišce Genshagen pri Berlinu – Arbeitsdienst. Živeli smo v barakah, delali v tovarni. 41 ODSEVANJA 113/114 KAREL Odpeljali so nas kakšnih sto … Apelplac. Der Kerl gehoert erschossen! Mulca ustrelit! Pištola SS oficirja pod mojo brado. 42 ODSEVANJA 113/114 PECKO Življenje ni imelo nobene cene. 43 ODSEVANJA 113/114 Nisem vedel, kaj mi je usojeno. KAREL Namesto v vagonih na rusko fronto, sem se znašel v transportu za Dalmacijo. VII. 1945 – DVAKRAT OSVOBOJEN PECKO S pomocjo partizanov in Prekomorske sem se rešil. Tisto prvo poletje v svobodi 1945 doživi mož dvojno osvoboditev, tako zunanjo, fizicno, kakor notranjo, osebnostno, intimno. Ogrne si bel plašc, si na glavo posadi širokokrajen klobuk in se prepozna in razglasi za slikarja. Umetnika. ODSEVANJA 113/114 45 Za potrebe proslave ob Dnevu knjige v Marenbergu/Radljah ob Dravi, septembra 1945, nariše portrete desetih slovenskih pesnikov in pisateljev. KAREL Na proslavo pride tudi pisatelj Tone Seliškar. VIII. Pismo Akademije – dvakrat sprejet Poštar mi je predal pismo, ko sem bil še v postelji. Pisala mi je Akademija! Da sem klican k opravlja­nju sprejemnega izpita. Bilo je kot strela z jasnega. S Seliškarjem o kakih sprejemnih izpitih ali študiju sploh nisva govorila. Priporocilo na Akademijo je napisal kar na svojo pest. Za izpit je bilo treba izdelati portret in celo figuro. Po modelu. Sedem dni je trajala skušnja. Potem je bilo treba pred rektorja. Prvic sem videl Jakca. Dal mi je vedeti, da strokovno ni kaj oporekati namalanemu. V isti sapi pa mi je bilo naroceno, da moram najprej v srednjo šolo, potem pa naj zagotovo pridem nazaj na Akademijo. Še enkrat na sprejem. Tisti nazaj je bil odlocilen. 46 PECKO Leta 1954 je Karel Pecko postal akademski slikar. Z brezmejno vztrajnostjo, ob družini, ki jo je že imel, z neverjetnim pogumom in odrekanjem je uresnicil svoj življenjski sen: Akademija mu je, umetniku, postala potrdilo, Uršlja gora je postala njegova muza in Slovenj Gradec novi dom … IX. SLOVENJ GRADEC: ŽIVETI ZA MESTO, ŽIVETI ZA SVET Ce projektu, ki ga enkrat zacneš, ne služiš ves in vedno, te sredina, kjer si to zastavil, izvrže. KAREL Vzpostavljeno je bilo gibanje. Naklonjenost obcanov v dolini je bila potrditev, da vsi skupaj dobro delamo in da smo na pravi poti … 48 X. .SLOVENJ GRADEC: IN KAJ JE GALERIJA MESTU, KI ZARADI NJE POSTANE GLASNIK MIRU Vrženo seme Peckovo, a tudi Zdovcevo, Strnadovo, Gnamuševo, Simonitijevo je rodilo 100 cvetov: od Umetnostnega paviljona, 1956, do Galerije, od obcecloveškega Mir, humanost in prijateljstvo med narodi, decembra 1966 – iz Ljubljane so plužili cesto, na Uršljo so na hrbtih tovorili linke, da je 5 milijonov lahko videlo razstavo –, do Gaja miru in Slovenj Gradca Glasnika miru, 1989 – tega krika in težnje po enakih pravicah nas vseh na tem planetu ... ODSEVANJA 113/114 49 KAREL In smo vedeli: Galerija ne more delovati v duhu olimpijade, ko za ognjem ostane samo pepel, saj se po dogodku takoj vse seli drugam. Galerija ne sme ugasniti po vsakem velikem dogodku. 50 ODSEVANJA 113/114 PECKO 51 ODSEVANJA 113/114 Obiskovalec v galeriji je sveta oseba. Slehernemu moraš znati nekaj ponuditi. KAREL 52 ODSEVANJA 113/114 XI. NAMESTO EPILOGA: NEKAJ NAJINIH SRECANJ PECKO Bil je tudi moj ucitelj. Na to sem ponosna. ODSEVANJA 113/114 53 Vodic po fotografijah Je otroštvo sploh mogoce obvarovati pred cemerkoli? Rojstna hiša, graben Vuhredšcica, Orlica pri Vuhredu, foto: Draga Puc, oktober 2019 Hišna številka, foto: Draga Puc, december 2019 Karel Pecko: Portret matere, 1950 ‚Štriki‘, foto: Draga Puc, domacija Zgornja Orlica, oktober 2019 ‚Memento kuhinje‘, foto: Draga Puc, domacija Bistriški jarek, december 2019 ‚Tišina poljane‘, foto: Draga Puc, Zgornja Orlica, december 2019 ‚Pecat‘ I., Izkaz uboštva, arhiv Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec ‚Pecat‘ II., Pismo Marjanišcu, arhiv KGLU Slovenj Gradec ‚… ne vem, kako je zmogla …‘ – prazen loncek, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, 2018 Pot cez ‚In smo šli: vsak zase …‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, december 2019 ‚Macka, cekar, budilka‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, december 2019 ‚Pot‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, december 2019 ‚Cez‘ – Drava, foto: Draga Puc, pod Vuhredom, januar 2020 ‚Hiša (ob)upanja‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, januar 2020 ‚Prazne flaše‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, januar 2020 ‚... je šlo k vragu …‘, foto: Draga Puc, ob Dravi, december 2008 Materi v pomoc ‚Prva služba‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, november 2019 ‚Krik‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, november 2019 ‚Zamišljena‘, potret, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, november 2019 Barvice ‚Barve življenja‘, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, januar 2020 Karel Pecko: Drevored na Muti, olje/platno, 1962 (Monografija, Slovenj Gradec, 2006) ‚Ujet v kraj in svet – kovac za zmeraj‘, foto: Draga Puc, Muta, december 2019 Želel sem si poklic. Kakršen koli že … ‚Kameniti‘, arhiv muzeja v Josipdolu Kamnolom Josipdol, foto: Draga Puc, Josipdol, december 2019 ‚Zima‘, foto: Draga Puc, Bistriški jarek, december 2019 ‚Pohorje v snegu‘, foto: Draga Puc, december 2011 ‚Prvic na toplem‘, foto: Draga Puc, Kovacija Struc, Muta, december 2019 ‚Ali bi si sploh mogel želeti še kaj vec?‘, foto: Draga Puc, Kovacija Zupancic, Slovenj Gradec, 2020 Vojna je grda stvar ‚Glavna postaja’, foto: Draga Puc, Berlin, julij 2012 ‚Olimpijske iluzije’, foto: Draga Puc, Berlin, julij 2012 ‚… in stvarnost, bolec spomin …’, foto: Draga Puc, april 2008 ‚Rdeca jopica’, foto: Draga Puc, Berlin, julij 2012 ‚Madeži vojne’, foto: Draga Puc, južna Francija, avgust 2014 ‚Ustrelit, ubit, zažgat’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, 2020 ‚Ulica holokavsta’, foto: Draga Puc, Judovski spominski center, Berlin, julij 2012 ‚Babi, a s takim so te odpeljali?’, foto: Draga Puc, okolica Ljubljane, maj 2011 ‚Mesto smrti’, foto: Draga Puc, Judovski spominski center, Berlin, julij 2012 ‚Sibirska znamenja’, foto: Draga Puc, 2010 ‚… kakor Polja smrti …’, foto: Draga Puc, 2011 ‚Postaja v Liki’ I., foto: Draga Puc, Gospic, januar 2020 ‚Postaja v Liki’ II., foto: Draga Puc, Gospic, januar 2020 ‚V pricakovanju Prekomorske’, foto: Draga Puc, Jadran z Velebita, februar 2020 1945 – dvakrat osvobojen ‚Svoboda narodu’, foto: Draga Puc, Ljubljana, maj 2015 ‚Portret s klobukom’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, februar 2005 ‚Hiša na Mariborski’, foto: Draga Puc, Radlje ob Dravi, januar 2020 ‚Poved na tabli’, foto: Draga Puc, Radlje ob Dravi, januar 2020 Pisatelj Tone Seliškar, Wikipedija Pismo Akademije – dvakrat sprejet Akademija, interier, foto: Draga Puc, ALU, Ljubljana, december 2019 ‚Prvi sprejemni’, Monografija, Fundacija Pecko, Cerdonis, Slovenj Gradec, 2006 ‚Drugi sprejemni’, Monografija, Fundacija Pecko, Cerdonis, Slovenj Gradec, 2006 ‚Akademija’, eksterier, foto: Draga Puc, ALU, Ljubljana, december 2019 Božidar Jakac, portret, Monografija zbirke »Jakcev dom«, Novo mesto, 2004 ‚Uršlja gora’, foto: Draga Puc, oktober 2016 ‚Slovenj Gradec’, foto: Draga Puc, februar 2007 Slovenj Gradec: živeti za mesto, živeti za svet Dr. Stane Strnad, osebni arhiv Dr. Drago Plešivcnik, osebni arhiv Karel Pecko: prof. Tone Turicnik, portret, družinski arhiv Karel Pecko: Janez Komljanec, portret, družinski arhiv Jože Tisnikar: avtoportret, razstava KGLU, julij 2018 ‚Galerija živi’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, oktober 2009 ‚Pogovori’ I, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, junij 2008 ‚Pogovori’ II, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, november 2009 ‚Pogovori’ III, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, junij 2017 ‚Praznik – Zadkine’, darilo OZN Slovenj Gradcu, 23. oktober 1990, osebni arhiv Slovenj Gradec: in kaj je galerija mestu, ki je zaradi nje postalo glasnik miru ‚Vrata srca’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, oktober 2017 Jože Tisnikar: Da ne bi bilo nikoli vojne, tempera/papir, arhiv KGLU Slovenj Gradec ‚Glasniki miru’, fotografija, osebni arhiv dr. Draga Plešivcnika ‚Otroci sveta’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, oktober 2009 ‚Mahatma v Slovenjem Gradcu’, foto: Draga Puc, avgust 2017 ‚Poljub na Štibuhu’, Jovan Soldatovic, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, oktober 2018 ‚Pokoncni, ko je Evropa klecala’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec (RDECI SG) ‚Razlaga’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, februar 2005 ‚Galerija 60’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, oktober 2017 ‚Dobrodošli v galeriji‘ – vitraž mojstra, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, junij 2009 ‚Izza rešetk’, Poggi 70, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, avgust 2009 ‚Dialogi z Borcicem – 90‘, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, december 2016 ‚Praznik II’, ogled Wolfove razstave, Slovenj Gradec, april 1990, osebni arhiv ‚Hugo 150’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, maj 2010 ‚Pred pojedino – novi cajniki’, foto: Draga Puc, razstava Sodobna ceška keramika, KGLU Slovenj Gradec, maj 2009 ‚Pocitek – babice’, foto: Draga Puc, razstava Sodobna ceška keramika, KGLU Slovenj Gradec, maj 2009 ‚Kvadratura Bogdana Borcica’, foto: Draga Puc, KGLU Slovenj Gradec, julij 2018 ‚Otroci v Galeriji’, foto: Draga Puc, KGLU Slovenj Gradec, julij 2018 ‚Sijaj, sijaj soncece …’, detajl risbe, avtor neznan, KGLU Slovenj Gradec, julij 2018 Namesto epiloga: najina bližnja srecanja Karel Pecko: Glavni trg, olje/platno, 1961, Monografija, Fundacija Pecko, Cerdonis, Slovenj Gradec, 2006 ‚Bicikli na Trgu’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, oktober 2017 ‚Portret v modrem’, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, junij 2009 ‚Mojstrova Gora v modrem’, foto: Draga Puc, september 2019 ‚Družba v Mestni kavarni’, foto: Polde Kranjc ‚V vetru’, portret mojstra, foto: Draga Puc, Slovenj Gradec, 2008 ‚Bil je tudi moj ucitelj’, avtoportret, Draga Puc, Slovenj Gradec, 1964 KAREL 54 ODSEVANJA 113/114 PECKO Pricujoci esej Podobe nekega življenja, hommage ŕ Karel Pecko, je nastajal od novembra 2018 do februarja 2020. Izbor fragmentov misli, razvrstitev poglavij in postavitev fotografij sva opravila z Josipom Košuto. Za veliko opravljeno delo se mu iskreno zahvaljujem. Poleg spoštovanja do mojstra so nama dajali spodbudo njegove misli in osebni spomini, ki jih je uspel, iz mnogih njunih pogovorov, ohraniti Andrej Makuc. Del pricevanj je zapisan in objavljen v Monografiji Karel Pecko, Založba Cerdonis, Slovenj Gradec, 2006. Zahvaljujem se g. Otmarju Pecku za posebno dovoljenje. Hvala tudi KGLU in g. Ediju Koraci za arhivske posnetke nekaterih del Karla Pecka ter vsem, ki ste prispevali fotografije iz osebnega arhiva. Vodic po fotografijah je pomemben sestavni del tega dela. Draga Puc, v Slovenj Gradcu, februarja 2020 ODSEVANJA 113/114 55 Kdor pogleduje nazaj, ne vidi samo vec, ampak tudi naprej Odsevanja, ki so pred vami, so razpolovlje­na (pa ne ideološko, brez strahu) vsebinsko, pravzaprav tematsko. Prve del je (kot novum v dosedanji odsevanjski revijalni praksi in tega smo veseli) v novi vlogi in odmerjen mestnemu (preprican sem, da ne pretiravam) zašcitnemu znaku Karlu Pecku. Koroška galerija likovnih umetnosti je tokrat pod drobnogled vzela njego­ve slovenjgraške sledi in svoj nabor zgostila tudi v katalogu, ki je seveda pomembno, pravzaprav nujno dopolnilo k razstavi v galerijskih prosto­rih. Osnovni vzgib za to raziskavo in zgostitev slikarjevih vseh sort konkretnih odzivov v živem mestu, ki so bili pomemben segment Peckove široko razvejane dejavnosti, njegovi vseh sort odtisi v Slovenj Gradcu torej, pa je tudi v služ­bi obeleževanja 100-letnice slikarjevega rojstva (29. september 1920, Vuhred). Razstavo in v katalogu ubesedeno spremljavo sta zasnovali in udejanjili kustodinji Katarina Hergold Germ in Nina Popic. Nekako samoumevno je tudi, da je zatorej celotna likovna podoba tokratne revije »Peckova«. Ena izmed pomembnih razsežnosti delo­vanja Karla Pecka je bila tudi njegova promo­cija Slovenj Gradca. V slikarjevi monografiji (Cerdonis, 2006) se mi je oblikovalo in napisalo dejstvo, ki sem ga za koga morebiti celo poe­ticno (kar pa ni v opreki z dejstvi) oblikoval v dognanje, da je bila izbornost njegovega gale­rijskega in delovanja sploh v tem, da je Slovenj Gradec pogosto pospremil med mestnim inten­zivnim stopanjem v svet in hkrati v duhu reci­procnosti ponudil svetu, da se je sprehodil skozi mesto in med nami. Zelo zares in konkretno je realiziral sporocilo odprtih vrat, upodobljenih na slovenjgraškem mestnem grbu: pretok je bil intenzivno dvosmeren – iz mesta v svet in iz sveta v mesto. To preverjanje vloge in pomena Slovenj-gradcanov doma in v svetu je bilo odsevanjsko vodilo že nekajkrat, še najbolj intenzivno smo mu služili v rubriki fotozgodb in intervjujev. Toda to so bili pretežno odsevi aktualnosti. Je pa slednje kar samo po sebi vzpostavilo spozna­nje, da imamo med mešcani (vsaj) štiri posame­znike, ki jim pripada prvaštvo med Slovenci: prvega slovenskega tiskarja Matevža Cerdonisa, ustanovitelja in prvega predsednika slovenskega pisateljskega društva Davorina Trstenjaka, avto­rico prvega slovenskega kriminalnega romana Ljubo Prennerjevo in prvega slovenskega film­skega igralca Lea Poljanca. Vse štiri v pricujo­ci reviji tudi predstavljamo na enem mestu. Ta zgošcenost bo zagotovo vedoželjnemu bralstvu v prid in osvoboditev pred brskanjem po razlic­nih virih. A s tem se imenitna slovenjgraška zgodba šele odpira. Namrec, ta odprtost za svet in v svet (simbol mestnih vrat) je bila s kraj kraja temelj za mestni razcvet na vseh podrocjih življenja. Ob pogledu na bogat niz imenitnih dosežkov «naših» ljudi se izlušci dejstvo, da so številni domacini klesali podobo sveta zunaj mestnih meja (po odselitvi), v mestu pa se je uveljavilo vec priseljenih in sprejetih prišlekov kot avtoh­tonih prebivalcev. Mimogrede: to je le dokaz vec, da z migracijami ni nic narobe, nasprotno. Zadnjemu na svoj nacin pritrjuje imenitno upo­dobljena »slovenjgraška hartenštajnovka« Gusti Stridsberg, ki ji v tej številki revije riše (prvi del) podobe Karla Zajc Berzelak. Natancna analiza bi zapisano potrdila, ceprav tudi tistih, ki so vztrajali v lokalnem, to je se v mestu rodili, ne posekali korenin, torej ostali, in pomembno pri­spevali v »zakladnico duha«, kot radi recemo, ni bilo malo. Od povedanega do naslednje ugotovitve je manj kot korak. Zdi se, da je pravšnji cas za razmislek (in udejanjenje) o biografskem leksikonu Mestne obcine Slovenj Gradec (z obra­tom k mejam v bližnji zgodovini pa morebiti Mislinjske doline). Za zgled navajam Biografski leksikon Obcine Prevalje, pa Koroški biografski leksikon, tudi Novi Slovenski biografski leksikon. Tu bom koncal in se vrnil k izhodišcu: mesto (seveda z zaledjem novih, to je zadnjih meja obcine ali z umestitvijo v dolino) si takšen opo­mnik gotovo zasluži. V kakšnem obsegu? Na to vprašanje bo znala najbolje odgovoriti stroka, pravzaprav stroke s posameznih podrocij. Urednik Odsevanj UVODNIK Vivijana Rogina PESMI Pojedine škorcev Na ljubljanskih strehah cemi vecerna jesen in iz ust se ji valijo široki mokrodišeci oblaki Cez most stopajo neznanci in vrba steguje svoje prste po njihovih obrazih, da jim v gube nariše mrtve sence in odhajajoce cricke Zlata pokrajina rojeva sive ljudi in jaz s tabo razpravljam na strehi Na medenih tednih zbirava prihranke za življenje Govoriš mi od zacetka do konca, jaz pa živim ravno obratno Pikcasti trebuhi škorcev se vzdigujejo in pikri piski, ki jih porajajo, razsuvajo tisoce drobnih spominov na jesensko setev. Vice Noge so mi bingljale nad sedmero globocin, ki so se odprle pred menoj. Oblicje s pticami cez obraz mi je poljubljalo dlani, vabilo, vseeno sem na ustnicah obcutila le slano vodo in na robu prepada cakala na vlak, ki je že dodobra zamujal. Na nikogaršnji zemlji pepel le lebdi. Še veter ga ni hotel vzeti. Bog se je hahljal in zganjal bucno zabavo, slišala sem ga lahko do najnižje etaže preklete kletke mojega stanovanja. Spodaj pa je bilo vse tiho. Ljudje so spali ali zviti v klopcic zijali v temo. Podoba iz sanj 1 Ležim Nepremicno opazujem, kako se jeklena svetloba okna ukrivlja na pajcevinah Cela soba je polna razpredenih pajcevin Ko poskušam vstati, se mi prileplja na ude in sili v grlo Zrak bobni v globokem G Kredast obris na postelji kot zamrznjen ucinek fleša Najdba Ali cutiš, kako v magnetnih valovih prehaja skoz tvoje telo? Tvoj bes je rdec. Kako bi preluknjal moj trebuh, spustil iz mene sive duhove in nekaj cvetnih listov, ki še niso odpadli. Cutiš tresenje in vrenje, da bi vame vrgel skalo in me stisnil v pest tako mocno, da bi izginila z oblicja nenehnega nemira najinega. Bi razklal na troje in obesil na mestna vrata, vsem na pogled, moje srce. Bi me poljubil tako mocno, da bi odtrgal meso z mojih ustnic, bi se sladil nad mojimi kriki in moledovanji, da te delam še bolj besnega in ko me motriš, v meni lomiš tenke najine mostove, edine povezave, ki naju delajo rdece. Vendar me vedno primeš za lase, mocno potegneš za seboj, ker neznansko uživava, ko z najinimi krvolocnimi zobmi plast za plastjo slaciva obcutke drug z drugega in se nasitiva, ko bova gnila med plevelom pozabljenega gozda in naju bodo zavonjale zveri in naju izkopale in glodale. Sonce, ki je vcasih to pocelo Ce zdrsnem cez ostro podlago, me bo peklo in praskalo in bom zatipala na loku moje hrbtenice goreci eliksir in vzel mi boš prste, lokal moje bolecine in tolažil moj objokani obraz, ko te bom gledala s custvom, da bi te objela, bom cez ramena zakricala, kdo te je ubil in kaj je tebi storil, da zdaj božava drug drugega z mislimi pri soncu, ki je vcasih to pocelo. Vizija Skozi okna lije žarka svetloba prelepega vecera, ki ga bova spregledala. Zrasla ti bo brada in meni bodo upadla lica, zacela bova hropeti in godrnjati, ko nama bodo na vratih zvonili sosedovi mulci. Morda bova ob živež ali naju bodo razžirali konzervansi kupljene vecerje. Na redke lase si bom poveznila staro in svojcas barvito ruto, ti pa boš svoj blešceci jopic zamenjal za vrecasto suknjo. Tu in tam nama bo za namecek odpadel kak zob in borila se bova s trdo skorjico potice, pekla naju bodo prekašljana grla. Tukaj stojiva in tukaj bova stala, ujeta v majhnem, iskrecem mehurcku, vecerni sobici, nespremenjena, globoko zroc si v oci, z oklepajocimi prsti med seboj, z edinim strahom, da bi zdrsnila iz magije, v hlad, ki bi naju otopil, spozabil, da sva sedaj skupaj uvidela brezdanji cudež. LEPOSLOVJE LEPOSLOVJE Matjaž Lesjak Kamni slovesa Ne morem spati. Z roko sežem pod posteljo in dotipam škatlo. Miže jo podrsam do postelj­ne stranice in jo nespretno dvignem nase. Oci imam še kar zaprte, gledanje je v temi nesmi­selno, zanesem se na otip, dvignem pokrov in sežem z desnico med vsebino. Med prsti pošu­mijo listki. Kot cudaški starinar že leta zbiram nakljucne dogodke, slike, clanke, domislice, pregovore, zapiske, citate. Iz množice casopisov izrezujem fotografije, zgodbe, stavke, reklame, laži, sprenevedanja, naivnosti, zgodovinske oble­tnice, nenavadne recepte, modrosti, neumnosti, rekorde in številke. Potem jih spustim v škatlo, jo poveznem s pokrovom in potisnem pod poste­ljo. Naj se zbratijo med seboj in se pogovorijo, samo sebi so dokaz norosti tega sveta. Norosti pa so pisateljski gnoj, ki raztresen po leposlovni njivi, preoran, zrahljan, spomladi požene prav nežne literarne bilke, ki zorijo cez poletno pri­peko in jeseni že kimajo s polno glavo crkarske­ga zrnja. Ce jih ne požanjem, jih bo novembrski mokri mrak polegel in decembrski mraz zlepil v zemljo. Potem bo treba pocakati naslednjo pomlad. Mimoidoci me sprašujejo, ce kaj pišem. Kot da ne vem, da je to postal moji osebi prilagojen pozdrav, varianta od kako si. Vcasih sem vrnil odgovor, ali kaj bereš. Potem sem ugotovil, da spravljam mimohodne v zadrego. Saj niso misli­li zares, to se tako rece. Ljudi se ne sprašuje o branju, ker to zahteva potrpljenje in pozornost. Sedaj mislijo, berejo in govorijo elektricne napravice, ljudje pa so postali njihovi nosilci. Pametne naprave se potiho vzpenjajo na evo­lucijsko piramido in pripravljajo državni udar. Vstanite v suženjstvo zakleti. Na ukaz se bodo nekega dne otresli svojih nepismenih gospodar­jev in zaživeli po svojih zakonih. Odprl sem oci, da sem ustavil podivjano domišljijo. Potipal sem gumb na svetilki in si z rumeno svetlobo osoncil narocje. Dve zjutraj. Izvlekel sem nakljucni casopisni izrezek. Slika zmerne umetniške vrednosti, avtor meni neznan Moritz Daniel Oppenheim. Vsebina me je pred casom pritegnila, ker je v njej naslikana zgodba, ki ocitno presega tiho­žitje. Ceprav miruje, se v sliki dogajanje premi­ka kot v filmu. Na vhodnih vratih v veži stoji orožnik, zadaj je vidna ulica in v meglo zavite stavbe. Na desnem robu slike stoji ženska oseba in si briše solze v robec. Nekaj gre narobe. Pred njo žena v rumeni bluzi medli na stolu in bi zanesljivo padla na tla, ce je ne bi druga ženska (sorodnica? služkinja?) podržala. Ob steni sto­jijo trije moški, od katerih je eden ocitno visok cerkveni uradnik. Drži se vzvišeno, vsevedno, krasi ga crn širokokrajen klobuk in popolna samozavest, desnico prepricljivo dviga v zrak v nekakšni prisegi in neomajnosti. Ob njem je, sklepam, oce družine, ki obe roki steguje do otroka, a ga ne doseže. Decek kakšnih šestih let stoji v beli oblekici, jasen in svetel kot angel, je kot sonce na sliki, blaženo neveden, zaupljiv. Za desnico ga drži pater v rjavi kuti, iz drugega kota se k njemu sklanja redovnica z velikim rožnim vencem ob pasu. Še enkrat obidem sliko. Sedaj vidim pred vhodnimi vrati obrise dveh vojakov, s silo so prišli, oboroženi, kot da pricakujejo upor. Pod nogami se plete majhen kužek, ki zaman laja v prišleke. Nekaj se bo zgodilo in to kmalu. Mladenic ob ženi stiska pest, a kaj lahko stori proti oboroženi trojici? Omedlela žena na stolu ima zaprte oci, ne more gledati, kar se bo zgodilo. Roki sta ji že nemocno omahnili. Se je sprijaznila z neizogibnim? Otrok je bos, stoji na kamnitih plošcah. Ali ga zebe? Redovnik mu ocetovsko prigovarja, vrata so odprta, prizor je zamrznjen, a je nagnjen v razplet. Kdo bo odšel in kam? Kaj bo z ženo na stolu? Bo mladenic tvegal pretep? Otrok, nedolžen kot angel, caka, da mu povedo smer. Ponižen je kot jagnje in nemocen pred njemu še neznano odlocitvijo. - Edgardo, je rekla siva senca v sobi, Edgardo mu je ime. - Kdo si? sem hlipnil od strahu in pripiral oci v mrak. Z dlanjo sem umirjal srce. - Zgodovina sem, dekla Arhivarka, vsi umrli so zapisani vame in jaz jih oživljam po crki imena. Pomislim: noc je, duhovi imajo pravico do besede in cloveške družbe, mnogi so postali moji literarni sodelavci, v uho mi šepetajo zaple­te in samo njim znane resnice. - Povej mi kaj vec o decku na sliki. Pa je dekla zacela. Sedla je na vznožje poste­lje in polistala po nevidni knjigi. - V listinah bi bilo zapisano drugace, ce bi služkinja Anna Morisi držala jezik za zobmi. Tako pa je bleknila ob nepravem casu v veliko uho bolonjskega inkvizitorja, ki je slišal na ime Pier Gaetano Feletti in je bil, kot se za inkvizi­torja spodobi, dominikanski redovnik. Ušlo ji je z jezika, da je judovskega decka družine Mortara na skrivaj krstila, ko mu je zaradi bolezni grozila smrt. S krstom v nuji mu je hotela rešiti dušo, da bi se le-ta lahko povzpela v raj, ki je Judom sicer nedostopen. Veliki inkvizitor je šepnil novico v uho papeža Pija IX., ki je v skladu s svojo nezmo­tljivostjo ukazal uporabo cerkvenega zakona, ki pravi, citiram, da kršcanski otrok ne sme biti deležen vzgoje v družinah nevernikov. Pisala se je sreda, 23. junija 1858, ko je policija v skladu z zakonom izvršila dejanje v dobro otrokove duše in vecnega zvelicanja. Vstopila sta maršal Pietro Lucidi in brigadir Giuseppe Agostini. Z nekaj opravicevanja sta odvzela decka staršem in ga odpeljala naravnost do papeža. - Kako kruto in brezcutno! Arhivarka se je presedla bliže k meni. Imela je prosojno lice in od obleke se je širil vonj po postanem prahu. - Hja, kakor se vzame, v zgodovinskih spisih so navedena dejstva, custva dodajajo bralci sami in to pogosto nepremišljeno. - Kdo bi lahko dvomil, da je takšno dejanje zlocinsko in barbarsko!? - Pocasi, pisatelj. Papeška država je zakone pisala stoletja in jih preverjala v božjih mlinih, ki pa pregovorno meljejo zlagoma. Papež Pij IX. je nedvomno svojo odlocitev sprejel po molitvi in nelahkega srca. Najbrž je slutil, kakšna je bolecina matere, ki ji odvzamejo tako majhnega otroka, a hkrati je videl vecno korist za otrokovo dušo, ki jo bo pripeljal v neopisljivo glorijo bož­jega usmiljenja in vecnega življenja. Poleg tega je vzgoja in usmeritev malih otrok ucinkovitejša kot pa poducevanje na pol odraslih samovolj­nih mladenicev, ki se že zmorejo upirati resnici in avtoriteti. Ali ni ta dosežek vreden casnega družinskega trpljenja? Ali vecno ne odtehta min­ljivo? Ali ne bo takšna rešena duša v nebesih priprošnjik za svoje lastne starše in torej njihov pravoverni rešitelj? - Ideološki cinizem in verski fanatizem. - Pocasi, pisatelj. Arhivarka me je prijela za zapestje. S precej­šnim odporom sem škilil na njeno košceno zape­stje, bledo polt in nabrekle vene, po katerih je lenobno tekla vodena kri. - Zgodbe še ni konec, poslušaj. Papež je postal Edgardov zašcitnik, cerkev nova družina in katehumenat novi dom. Rektor katehumenov Enrico Sarra je pokazal celo toliko usmiljenja, da je oce lahko obcasno obiskoval decka do jese­ni istega leta. Obstajajo govorice, da je decek v solzah prosil, da bi se vrnil k svojim pravim staršem, kar bi ustrezalo otrokovi navezanosti in razumljivi duševni tesnobi ob locitvi od star­šev. Ampak to so samo govorice. Z druge strani se je šušljalo, da je otrok s katekizmom v roki prepriceval oceta o svoji na novo najdeni sreci, kar zveni morda nekoliko naivno in neprepriclji­vo. Kakorkoli že, materi se je skoraj zmešalo od žalosti, a so to neprijetno dejstvo prikrivali pred deckom tako dolgo, da je cez nekaj casa lahko sam izjavil, da je kršcen in njegov oce je papež. Pij IX. je bil ganjen ob tej otroški pohvali, a veselja ob tem ni dolgo užival. Evropski tisk se je zagnal vanj z javnim ogorcenjem zaradi ugrabitve otro­ka. Po krajšem omahovanju in tehtnem premisle­ku pa jim je odpisal, da bi bilo neskladno s cer­kveno doktrino, da bi sedaj kršcenega otroka vrnili v nekršcansko družino. - Morda bi bilo pa skladno z zdravim razu­mom in humanostjo? Dekla Arhivarka je zavzdihnila, da takrat ti pojmi še niso imeli vsesplošne veljave. Življenje je bilo trdo in kratko in se je odvijalo po zakonih, ki so prihajali od zgoraj kot kalupi za vsesplo­šno grešnost. Sicer pa je imel nesrecni dogodek neko koristno posledico. Da se ne bi ugrabitev še komu dogodila, so bolonjski Judje na vrat na nos odvlekli svoje hišne pomocnice k notarjem, kjer so overovili njihovo izjavo, da nikoli niso krstile judovskih otrok. Tak papir je zakon priznaval in je varoval maloletne pred verskimi gorecneži. Papež se je kot mladi nadomestni ocka kar dobro znašel v novi vlogi. Z deckom se je igral okoli svete stolice, ga skrival pod svojim veli­kim plašcem, ki so ga lucaj stran od Vatikana prav imenitno izdelali pri družini Gammarelli, ponosni nosilki pomenljive licence: Sartoria per ecclesiastici1. Pa sta se šla slepe miši, ku-ku in take igrice. Kasneje je rekel prevzvišeni s priza­detim glasom, da vsi govorijo samo o starševski bolecini družine Mortara, da pa nihce ne ve, koliko je on pretrpel zaradi decka, sedaj ko ga hocejo od Judov nahujskani liberali njemu ukra­sti. Dixit pontifex: Tudi jaz sem oce! - Ne morem poslušati tolikega sprenevedanja! - Seveda zmoreš, me je Arhivarka mehko potapkala po roki, branje zgodovine ni za plahe duše in obcutljive živce. Molcala sva oba v pol­mraku in morda sem spet zdrsnil v spanec. Potem sem trznil v snu in sam sebe prebudil. Arhivarka je s plesnivo kožo obraza zrla vame. - Ali ti nikoli ne spiš? - Nikoli, vsako minuto kdo pozvoni na porti in prinese nove spise, da jih vložim. - Kaj se je potem zgodilo z Edgardom? - S trinajstimi leti je postal samostanski novi­nec v Lateranu. Vse kaže, da se je sprijaznil s svojim novim papeškim ocetom in je njego­vo ime dodal svojemu, postal je Pio Edgardo Mortara. Bili pa so takrat nemirni casi in so 1 Cerkveno krojaštvo.italijanske in francoske cete odsekale vecino telesa papeške države in pustile rimskemu škofu samo glavo, torej Vatikan in nekaj mestnih ulic. Edgardo se je nepredvidljivim vojakom izmuznil v civilni obleki in se pognal v beg. Najprej je dosegel Avstrijo in nato Francijo. Tam je bil s posebnim papeškim dovoljenjem z 21 leti posve­cen v duhovnika, papež pa mu je v imenu dolge­ga poznanstva namenil letno rento v višini 7000 lir. Zvestoba je vedno nagrajena. Mladega duhovnika so obcasno dosega­la starševska pisma, z željami, da bi se vrnil v družino in njihovo tradicijo. On pa jim je sedaj odgovarjal že kot formiran klerik, da bi jih raje videl spreobrnjene v kršcanstvo. Starši so morali sprejeti dejstvo, da je otrok postal odrasel, njim odtujen in samosvoj, on pa jih je iz daljave oblju­bljene dežele dojemal kot misijonarski material. Vmes je omagala inkvizitorjeva roka, casi so se obrnili v prid svobodnejših pogledov. Mati Marianna je šla na pot v tujino in leta 1878 sta se koncno srecala s sinom. Po dolgih letih je objela svojega ugrabljenega in prekršcenega Edgarda s slastjo in bolecino, ki je lastna le materam. On je objem podaljšal v verski premislek in mate­ri ponudil spreobrnjenje v edino zvelicavno kršcanstvo. Narahlo sta se razklenila, mati ga je gledala s solznimi ocmi in odkimala. Potem je potegnila njegovo glavo k svojim ustom in zašepetala, Shema Israel. Saj je slutila, da v tiši­ni lastne duše Edgardo zjutraj in zvecer ponovi hebrejski del svojega otroštva, Poslušaj, o, Izrael, ceprav je sedaj notsri2. Potem sta se šla fotogra­firat, da bosta imela spomin drug na drugega. Sezi v škatlo! Ubogal sem in pomešal prste med stotinami izrezkov. Ven sem potegnil staro fotografijo, ki sem jo nekoc izrezal iz neke francoske revije. - Tale v crnem talarju in s klobukom v roki na desni je oce Pio Edgardo Mortara, na stolu ob njem sedi prav tako v dolgi crni obleki njego­va mati, na drugi strani stoji njegov brkati brat, gleda ga izzivalno, roke je skril za hrbtom, ceš, midva se ne bova rokovala. Napetost in nelagod­je. Gledal sem Marianno in Edgarda, ki sta bila resna, ranjena in neomajna. Judinja in kristjan, mati in sin, blizu in dalec. Nekoc sem domneval zmotno, da je to slika matere v spomin na sinovo novo mašo. Sedaj je vel s fotografije medverski hlad, ki preprecuje, da bi bila dva cloveka samo blizu, znova spojena v družinskih vezeh. Da bi moški lahko rekel mama in ona bi zamrmrala sin moj. In v tišini takega objema bi bili samo dve srci, ki crpata isto kri, hrepeneco po sreci in nekupljivi bližini. Ce je mati Marianna na tisti 2 Hebr. kršcanski.prvi Oppenheimovi sliki skoraj padla s stola od groze pred izgubo otroka, je sedaj po toliko letih sedela otrplo, zagrenjeno, z okamenelo bolecino v oceh. Nista si padla v objem in izjokala dolge locitve. - Govorilo se je, ni pa zapisano v spisih, da je Edgardo svojo mater vztrajno nagovarjal k spreobrnitvi. A njena korenika je bila zavrta­na v trdo hebrejsko zemljino, napajala se je iz Abrahamovega vodnjaka, psalmist pa je pel znotraj nje, ce pozabim tebe, Jeruzalem, naj bo pozabljena moja desnica … Tako sta se sklanjala drug pred drugim razpeta med željo, da bi bila skupaj, in potrebo, da storita, kar je prav za njun rod. A mar ni Eduardo prav tako povsem jasno slišal v sebi Jezusovega glasu, ki ga je neizpro­sno opominjal, ce kdo pride k meni in ne sovraži svojega oceta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj ucenec? Mati, spreobrnite se, ji je suho prigovarjal, v cer­kvi je zvelicanje. Odkimala je. Poznala je svojo judovsko usodo. Minilo je že dva tisoc let, odkar se je ta nesrecni rod selil po svetu, begal iz ene države v drugo, vedno preklet, zasmehovan, preganjan, pretepen, pobit, zaznamovan od zunaj in zno­traj, zaprt v gete, poslušen samovoljni oblasti, upognjen v pasu, omejevan v pravicah, oznacen s predpisano obleko, karikiran, lovna divjad za kratkocasje oblastnikov, nasilno ali navidezno spreobrnjen. Pogromi so jih kot prestrašeno credo poganjali z enega konca sveta na drugega v upanju, da najdejo zemljo, ki bi jih sprejela ali vsaj za silo tolerirala. Vsi skupaj so bili en velik ahasver, obsojeni na vecni beg, ker niso spreje­li novega odrešenika, ki je izšel iz Davidovega rodu, in so raje trmasto vztrajali, da se nekoc vrnejo v Novi Jeruzalem, kjer bo spet stal tem­pelj in v njem skrinja zaveze in menora. Tam bodo docakali svojega mesijo, ko bodo zaslišali zvok šofarja. A sedaj jih je še vedno smel vsak nepismen in pijan prostak nekaznovano pretep­sti in pobiti, ce mu je to bilo v slast. Tako je bila edina oporna tocka, kamor so lahko naslonili glavo, njihova v duši skrita judovska tradicija, nevidna notranja sinagoga, edino imetje, ki je zagotavljalo, da so med tujci vedeli, kdo so in da se želijo nekoc vrniti v deželo svojega oceta Abrahama. Da se bodo Sefardi z juga srecali s svojimi brati Aškenaziji s severa. Ne spreobrni­tve, vrnitve in združitve so si želeli. Tako je spregovorila tudi mati. Sin moj, ne želim si tvoje vere (tiho, sama zase: … ki mi je povzrocila toliko gorja), ampak snidenja s teboj. Brez pogojev, starševstvo in sinovstvo nista pre­nosljiva in zamenljiva, objem ne potrebuje razla­ge. Prijela ga je za lica in zacutil je njen dah na koži, Edgardo ji je vrnil ime svetega duha, dala mu je kruh, on ji je vracal Kristusovo telo, vabila ga je k sebi na dom, a Edgardo ji ni vec pripa­dal, njegova mati je postala cerkev in krušni oce papež, kot je bil nekoc Jožef krušni oce Jezusu. Mati je bila v stari zavezi, sin pa v novi. Stal je kot vojak v vrstah bojujoce se cerkve, ni imel vec posesti nad seboj, da bi se vrnil materi. Lahko sta se srecala samo v senci daljnega spomina, ki pa je zbledela, ko je zašlo sonce nad družinsko tragedijo. Edgardo je to tragedijo v pridigah pre­imenoval v dejanje božje previdnosti. Baje je oce Pio Edgardo Mortara znal pridigati v šestih jezi­kih, a z materjo nista našla jezika, ki bi ga sedaj oba razumela. Materin jezik, kjer zven nadome­šca besede, samoumevnost, ki ne potrebuje pre­voda, namig, ki nadomesti cel odstavek, objem, ki pove, koga imaš rad in koga si pogrešal. - Ali sta šla kdaj na sprehod? - Hm, morda, verjetno pa ne. Sprehod v dvoje je nevaren, clovek nevede ujame skupen ritem hoje in dihanja, to dobro vedo zaljubljenci. Morda sta se kdaj ujela za roko, a ni prav verje­tno, ker bi to pomenilo, da sta zgolj dve neboglje­ni bitji, ki si delita negotovost življenja. - Mati, se želite spreobrniti? Pa on vedno znova. V roki je držal križ in krstilnico, mati pa je odkimavala. Nazadnje je odkimala še na smr­tni postelji. No, na koncu so bili vsi mrtvi in vsi so pristali v zgodovini. Papež, inkvizitor, mati in sin. Dekla Arhivarka je sklenila bledi roki, kožo je imela tenko kot pergament, oci pa tako žalo­stne, saj so prebrale vse cloveške zgodbe in te so žalostne, tragicne in nesmiselne. Ce se je komu zgodilo kaj veselega, pa je minilo prehitro in pravzaprav ne sodi v zgodovino, ampak med pri­ložnostno in zabavno ctivo. Ko je dekla videla, da sem proti jutru koncno zaspal, je tiho izginila v preteklost. Zjutraj sem skoraj zdvomil o nocnih dogod­kih, a škatla je bila odprta in na nocni omarici sta bili obe izrezani sliki. V sobi je ostal vonj po starih prašnih knjigah. *** Povecane fotografije na panojih. Te sem opa­zil v parku, ko sem že zapušcal drevored. V hoji me je ustavila skupina ljudi, ki se je redcila ob improviziranem odru. Bila je neka prireditev, nad odrom je pisalo: Da ne bi pozabili. Nekdo je že odvijal mikrofone in kamermani so lovili govorce pred objektiv. Pa sem se vrnil iz radove­dnosti in si ogledal fotografije. Prva slika. V vecjo sobo sije sonce, ženske stojijo ob ležišcih, zbitih iz desk, po tleh je raz­suta slama. Oblacijo otroke in jim zapenjajo gumbe, same si pritrjujejo vozle na ruti. Druga slika. Dvorišce vecje stavbe, odrasli se pogovar­jajo med seboj, otroci se pretikajo med nogami. Lep soncen dan, senci ga samo nemški vojak, ki skoraj zdolgocaseno zija v nebo. Puško ima, ker je pac vojak, a se nihce ne zmeni zanj. Tretja slika. Množica ljudi stoji ob steni in posluša, pred njo koraka oficir in nek civilist z odpetim suknjicem. Roke ima v žepu. Služba ni pretežka, samo seznam mora sestaviti in oddati oficirju. Cetrta slika. Na eni strani so zložene cule in skromen kartonasti kovcek, vsi gledajo to revno prtljago, ki zadošca komaj za kakšen dan pre­živetja. Peta slika. Oficir drži za rame žensko, odriva jo k steni, za njegovim hrbtom stoji fantic in gleda mamo. Na glavi ima klobuk, kar ga dela resnega in odraslega. Vojak ob njem se je ustopil pred drugo žensko, ki ga gleda z nagnjeno glavo, išce usmiljenje. Otrok spi na njeni rami. Prav lep soncen dan je, avgust 1942. Slike so neme in potrebujejo razlago, pravzaprav potrebu­jejo zvok. Šolsko dvorišce so dolocili kot zbirno mesto. Šola je morda v zacetku zbujala upanje, v šoli se pretakata ucenje in vzgoja. Tu se ne more zgoditi kaj posebno hudega. Pa se je. Naslednji trenutek so locili vec kot 600 otrok od njihovih mater in jih napotili v Nemcijo na prevzgojo. Ta trenutek ne beleži nobena slika na panoju, zgo­dilo se je prehitro, z dvorišca sta se dvignila krik in tuljenje mater, samo roke so še lahko iztegnile proti svojim otrokom, ki so že imeli novo ime: Banditenkinder. To rotenje in ihtenje se je dvi­galo proti nebu, iskalo usmiljenje pri poveljujo­cih, a odredba je odredba, tu ni kaj, Nemec bi umrl za paragrafe in poslušnost, otroci gor ali dol. Sicer pa so to Banditenkinder, njihovi star­ši so partizani in uporniki, ti gredo drugam, za žico, ki se ji polepšano rece delovno taborišce. Krik se še kar dviguje proti nebu, sedaj je dose­gel že božje uho, a bog je molcal. Vecina mater ni poznala judovskega rekla: gluh kot bog. Tudi ta dan je svoje otroke motril od dalec, ce jih je sploh videl. Je pa naredil zanje lep soncen dan, zeblo ni nikogar. Vpitje ni ponehalo, zrak nad stavbo je okamenel in je tak še danes. Pravijo, da se zadaj na dvorišcu še vedno ne zgane sapica, cas je obstal v spomin na bolecino slovesa, dre­vesa pa rastejo ukrivljena in pocrnela, kot da bi prestregla v les nepojmljivo dejanje. Slike se še kar vrstijo. Barake in bodeca žica, koncentracijsko taborišce, še iz slike vejeta hlad in neznosen smrad po truplih in razpadanju. Samo Nemci so lahko v službi zla obrt ubijanja izvajali z industrijsko plansko logiko. Strelivo je bilo dražje kot pa Ciklon. Za vsako eksekucijo so izdelali stroškovnik, place oficirjev, voja­kov, dnevnice, prevoz, strelivo, odvoz trupel … Predelava kože v milo, las v predivo. V blato zabi­ti piloti, na njih obešena žica. Ljudje so nekje v barakah, pomanjšani na nevidnost cakajo na usodo, ki ima tukaj samo eno varianto: trpljenje in smrt. Prekleti Nemci. Odidem do naslednje slike, ko pomislim, da nemški pravopis ne pozna š s strešico. Grem nazaj. Pomota. Taborišce Šterntal, Slovenija, avgust 1945. Drugo poglavje torej. Zvezdna dolina kot asociacija. Casi so se že spremenili, vojne je bilo konec, a obrt locevanja ljudi na zaslužne in krive, svobodne in obsojene, se je nadaljevala z neznosno lahkotnostjo. Spet je bil soncen avgust. V taborišcu so zamenjali zastave, prišli so oficirji druge vojske in novi ujetniki. Pravzaprav so se prvi in drugi samo zamenjali. Delo in postopki so ostali podobni. Spet se stiskajo po barakah družine in poizkuša­jo preživeti v kraju, kjer vlada smrt. Prej je imela na kapi kljukasti križ, sedaj ima zvezdo. Kot univerzalna dekla je vstopila v službo nove ide­ologije. Spet nekdo koraka ob skupini ljudi, nek civilist dela spisek, otroci so oddvojeni, smrkavi in solzni so nagnani za barake. Staršev ne bodo vec videli, legli so mrtvi v plitke grobove pod smrekami. Globoki grobovi bi pomenili zamudo pri izgradnji socializma. Novi, boljši casi so bili na dosegu roke, samo še nekaj elementov reakci­je je bilo treba izrezati. Izdajalce, kulake in kva­ziintelektualce, nemško govorece in omahljive, Matjaževo vojsko in saboterje. Eden od gorecne­žev iz Maribora je skoraj prignal še neko gospo Haas, a so ga pravocasno ustavili in nahrulili, da ima opravka s Titovo tašco, tace stran! Drugi so imeli manj srece s slavnimi sorodniki. Potem je nekdo rekel, zakaj kopati grobove, imamo jarke in rudnike. Na naslednji sliki je nekdanja podeželska vila. Otroci v žarkem soncu stojijo v nekaj vrstah in lepo pocesani gledajo fotografa. Kot pišceta se stiskajo in se kremžijo. Za njimi stojijo tri vzgo­jiteljice. Vzpodbujajo otroke k nasmehu, lepo se držite, nov družbeni red vam omogoca lepo in pravicno življenje, zastonjsko bivanje, hrano in šolanje. Fantic nabira jok, da bi rad videl mamo. Piše se junij 1945. Ob fotografu stoji delegacija Rdecega križa. Stroge gospe si zapisujejo v notes in kimajo. Vprašujejo otroke, ce lepo ravnajo z njimi, ce so srecni. Kimajo med solzami, eden spet klice mamo. Delegacija se koncno odpelje na vojaškem kamionu. Predstave je konec. Ena od vzgojiteljic zagrabi jokajocega pamža, ti bom dala tvojo mater izdajalsko, domobranski pan­krt, tolce ga s pasom, tolce tako dolgo, da neha tuliti. Omedlel je. Morda bo preživel, samo roko so mu zlomili, njegovih staršev pa že dolgo ni med živimi. Vsi otroci so sirote, namenjeni soci­alisticni prevzgoji. Teharsko taborišce je prav tako brez izgube casa zamenjalo prejšnjo upra­vo in nadaljevalo revolucijo z drugimi sredstvi. Tista ideja, da bi izkoristili jarke in rudniške rove, se je izkazala za ekonomicno. Barbarin rov. Zavetnica rudarjev. Uporabiti Barbarin rov in ga spremeniti v ubijalski prepad je še ena demonska logika industrijskega ubijanja, prav tako kot ime­novati za zvezdno dolino kraj brez upanja. Edina umetnost, ki preživi v vojni, je sarka­zem. Odlocil sem se, da bo zadnja slika v tej seriji tragicnih slovesov moja. November 2019. Tokrat ni sijalo sonce, le nekaj žarkov je negotovo pikalo v meglo. Sedaj sem stal na parkirišcu v ozracju trohnobe in brezupa, potem ko sem se leta dolgo izmikal soo­cenju na terenu. Bil sem sam in vendar obkro­žen z množico nevidnih bitij. Smrt sem vohal in cutil. Naježil sem se kot žival, ki sluti nevarnost. Iz grmovja so vame strmele pobite duše in pro­sile za molitev in požirek vode. Morda je tu na vecni straži še kakšen eksekutor priklenjen na svoj greh. Stopil sem do kapelice. Tu še molitev klecne, angeli so pretakali solze nad cloveškim zlocinom. Na drugi strani stoji otrpla Antigona, dviguje desnico in prosi za mrtvo truplo brata, da ga pokoplje. Potem sem z vzdihom prehodil še tistih sto metrov do vhoda in s težkim srcem dvignil fotoaparat. Iz rova je zavel znacilni vonj po smrti, kadar sta ji primešana neusmilje­nje krvnikov in umiranje v mukah in brezupu. Ukazi, kricanje, slacenje, solze, padanje v glo­bel. Devetkrat so jih zazidali, da ne bi mrtvi ušli iz svojega groba, stokrat zamolcani. Slovenske Antigone so lahko jokale samo na skrivaj. Tu je z ljudmi umrla še narava, še sedaj žaluje z bla­tno zemljo in povešenimi vejami. Od bližnje Plecnikove cerkve se je oglasil zvon kot otožen navcek in omagal med vejami. *** Pravijo, da Istro sestavljajo neke posebne prvine: težka rdeca zemlja, belo kamenje, ki sili iz travnikov, cudno zategla glasba pišcali, ki se prenaša iz roda v rod. Njene živali so trdožive in ljudje samosvoji. Tujce prenašajo, a so prav tako veseli, ko odidejo. Vino je težko, crno in polno železa. Istra je napol otok, z eno stranjo pripeta na kontinent, z drugimi stranicami sili v morje, da bi odplula kot ladja, a ostaja privezana na pomol svoje zgodovine. Istre nikjer ne vidiš v celoti, v mestih ti zidovi zastirajo pogled, na brežinah se vasi poskrijejo v globeli, z Ucke se skrivnosti pomanjšajo v nevidno. Tako ostane popotniku samo hoja od kamna do kamna, od zgodbe do zgodbe. Istra je dobila razlicna imena. Terra Histria, nigra, magica. Crna in skrivnostna. Na obali hrupna, na celini tiha in negibna. Nebo nad njo je široko in modro obokano, zemlja polna skriv­nostnih zasiganih jam, kjer živijo mitske poša­sti. Ucka je njen stolp proti nebu, v Vodnjanu ima priprošnjike v nestrohnjenih svetnikih. Voda klokota v zarezanih soteskah in tolmunih, morje pa jo soli do prvih vasi. Zemlja rodi, ce je dobro prekopana in zastrta, sicer jo sonce presu­ši v razpoke. Število ljudi, ki jih lahko preživi, je doloceno. Zato so vsa mesta zbita na vrhu gricev, prvic zaradi varcnosti, drugic zaradi varnosti, tretjic zaradi varovanja plodne prsti in cetrtic, da so se ljudje z obrambnih stolpov lahko ozirali za svojimi sanjami. Bi šli v Benetke, cez morje, ali bi ostali v kamniti hiši z brajdo? V hlevih so boškarini tolkli ob jasli z dolgimi rogovi. Vlekli so ljudi in življenje naprej s silo, ki je dana samo živalim, ki se ne sprašujejo zakaj. Le clovek je nemiren in nepotešen in na obzorju bere obete boljše prihodnosti. Pot se je dvignila in Istra se je nagnila pred menoj kot ladja, ki je na valu pokazala svoj bok. Trnje in nizki grmicki, ki jih lahko objedo samo koze. Pa je bilo vse tiho in prazno, kar mi je tudi prijalo. Nebo se je približalo, travnik se je porav­nal v majhno ravnico, kjer je stala kamnita vas. En sam clovek je preckal dvorišce. Ošvrknil me je z nejevoljo, ljudje se navadijo na negibnost samote. Obstal sem in poizkušal biti del starih zidov in izpranih napisov na proceljih, trgovina z mešanim blagom, zadruga. Celo porumenel zapis Živel Tito je sramežljivo sporocal nekda­nje parole. Cas ni tu meril nicesar vec, narava je lahko kazala svoj vecni obraz. Nekoc je tu žive­lo vec sto ljudi in imeli so na tisoce glav živali. Zarjavela turisticna tabla, dokaz zapušcenosti, pušcica do izvira vode, cudež, ki ni nikoli pre­sahnil, napajal je polja in ljudi. Zgodovina se je zamenjala stokrat, voda pa še kar tece v izobilju. Vsaka hiša, vsaka vas, vsako bitje mora vsebovati štiri elemente grškega sveta: vodo, ogenj, zemljo in zrak. Brez vode si presušen, brez ognja zmr­zljiv, brez zemlje odtrgan in brez zraka zadušen. Je pa Empedoklej dodal še nekaj tehtnega, nad temi štirimi elementi posredujeta še Ljubezen in Spor. Tako nastane gibanje in dilema odlocitve, ljubezen ali spor? Vas je bila bolj v zgodovini kot v sedanjosti, sevala je nekdanjo mogocnost, ko je življenje cvetelo na poljih in v hlevih. Prazne hiše so se nerade poslavljale v brezimnost, še vedno so ponosno nosile spomin na rodbine, ki so jih oživljale. Ce si dobro poslušal, si slišal pisk pišcali, stare vzklike med vašcani, nenavaden jezik, ki je sam zase melodicen in pesniški. Kajti življenje je bilo trdo in so ga mehcale le prave besede in zateglo govorjenje. Blažile so ga še vonjave zimzelenih rastlin in skrivnostna zacim­ba podzemnih gobic, ki so jih izvohavali majh­ni prašicki. Zvecer so se sprehodili vašcani do roba vasi, kjer se je pot prevesila strmo navzdol, in se zagledali v dalj. Vcasih so govorili, vcasih pa molcali, odvisno, kaj je luna vlekla iz njih. V dolino so šli poredko, to je pomenilo namrec dve uri hoje v eno smer in ce je kdo šel še dalje, se morda ni vec vrnil, potegnila ga je vase tujina in mu obljubljala miselno delo in prijetnosti lažjega zaslužka. A dom je samo eden in enkrat, vec kot dvakrat je treba premisliti, preden ga zapustiš. Hrepenenje je že marsikoga položilo v prerani grob. Tuga za jug, pravi Konstantin Miladinov, ki je za vse narode južnega sonca upesnil hlad in osamljenost v tujini. Denar, zaslužen v tujini, je obdavcen s samoto in nesprejetjem. Tuj jezik moraš prevajati in misliti, domacega poješ in okušaš. Tam na tistem robu sem sedaj stal tudi jaz in gledal terro magico pod seboj, ki se ni spre­menila od pamtiveka. Pod nogami so se mi dro­bile skale, polne starih fosiliziranih školjk. Stal sem na okamenelem casu in obenem na ladji­nem premcu, zrak je tekel preko mene, delil sem isti pogled kot pretekli rodovi, ki so tu tehtali svoje odlocitve. Velike razdalje v cloveku budijo nasprotja. Vabijo in strašijo obenem, ponujajo in zavajajo, izzivajo in ustavljajo. Spomenik bi skoraj spregledal, stal je prav na ovinku, kjer se je ozka pešpot, zakrita z grmov­jem, strmo prelomila proti dolini, na zadnjem metru vaške ravnice. Vklesano besedilo me je s svojim nenavadnim sporocilom prisililo, da sem obstal in ga zapored nekajkrat prebral. Ne zabite se vrniti Do ove gorice ispracali smo svoje najdraže kad su šli delat u tudinu, kad su šli služit soldaciju. Tu smo se pozdravili, tu se dosti suza prolilo ali se bogme i puno vina popilo. Brgucani. Tako sem našel zaklad vaške kulture, zgodo­vine, bolecih odlocitev. Na tej tocki so se pre­lamljale njihove usode, trgale družinske vezi, jecljala slovesa, dajale obljube in kot piše na kamnu, tu se je izpil zadnji kozarec domacega vina. Naslednjega je odmerila že tujina po svojih skopih merilih. Slovo. Prva in najvecja grencica cloveškega življe­nja, stalna spremljevalka in grožnja vsemu lepe­mu. Komaj se otrok rodi in se zacne oklepati matere, komaj se dvakrat napije mleka iz njene­ga telesa, že ugotovi, da ta mati nepredvidljivo vsake toliko izgine izza obzorja in jo mora pri­klicati nazaj s prestrašenim kricanjem. Potem se potolaži, a samo zato, da bi se kmalu spet ustrašil samote, plane v jok in tako se znajde na gugalnici lepega in grdega, bližine in samote. Ob vseh zadovoljstvih zacne v njem rasti tudi trpka zel, da lahko vse to lepo zlahka tudi izgubiš. Slovo, locitev, izguba, samota, osamljenost so vzrocniki istega strahu, biti sam in zapušcen. Vsaka slast je odtehtana z izgubo, vsako druže­nje z razhodom. Še tista slovesa, ki so dogovor­jena, pricakovana, normalna, spustijo v clove­ka okus pelina. Najbolj žalosten kraj na svetu so železniške postaje. Videle so solze, objeme, obljube, mahanje z robckom, vsi predmeti so prepojeni z odhajanjem, celo tisti, ki prihajajo, takoj zapustijo brezosebne perone, samo preide­jo jih, odhajajo in se namenijo nekam, kjer bosta cas in prostor obstala. Nelagodje, negotovost, melanholija. Še iz slabih situacij je težko oditi. Mar se ne navadijo celo zaporniki na svojo celico, jo pono­tranjijo, udomacijo, jo grejejo s svojim telesom? Mnoge bi lahko pustili pri odklenjenih vratih, pa ne bi odšli. Tu so deležni varnosti, postreženo jim je s hrano in streho nad glavo. Kar je vec, je že luksus. Ce si skromen, se življenje v tebi pomiri in prede kot macek. Domišljija zadošca kot okno v svet. V južni Nemciji so zgradili dom ostarelih v obliki zapora. Tisti, ki so docakali svojo starost v arestu, se na svobodi niso vec znašli pa so jim zato postavili podobno okolje, ki jim je vlivalo obcutek familiarnosti in pripa­dnosti. Rešetke na oknih, ozke sobice, špartan­ska oprema. Clovekova duša se na vse priraste in vedno težko odhaja. Ceno zbližanja placamo s trga­njem. Spominjam se T. K., s katero sva nekoc prijateljevala. Potem ko sva se sprijela in udoma­cila, se je kmalu pokazala njena skrita narava. Imela je dolga obdobja prijaznosti, redkobe­sednosti in navidezne umirjenosti, v notranji osami pa je zbirala cudaška ogorcenja. Bila je razcepljena na sprejemljivi in ponoreli del, zemljo in vulkan. Ob polni luni je eksplodira­la v nenadnem besednem viharju. Zacela me je zastrupljati z zajedljivostjo, se mi posmehovati, spretno kot gladiator je krožila okoli mene, me zbadala in se naslajala ob moji zmedenosti, zre­citirala mi je dolg seznam zamer, ki je na koncu obsegal velicastno serijo pomembnih in minia­turnih grehov, ki sem jih storil v svoji pokvarjeni naturi. Da sem jo mokro poljubil po materinem pogrebu, da sem nosil madež na srajci, da sem si kupil žemljico z njenim denarjem, da sem zahteval maslo za zajtrk, da sem ji v sramoto, da ne znam jesti in piti, da v knjigah opisujem samo druge ženske, nje pa nikoli (to napako sedaj popravljam!), da se delam poduhovljene­ga, a to le za tiste, ki me ne poznajo, itd. itn. ad infinitum. Ko sem koncno odšel iz meteža zmer­ljivk in zamerljivk, sem cutil, kako se mi v hrbtu zateza elasticna nit, ki se je vseeno stkala med nama. Vedel sem, da me gleda z okna s svojim trdo mehkim obrazom, razdvojena v sebi, slad­kor in kis. Pocakal sem na ovinku, oglasil se je tisti otroški strah pred separacijo, njene norosti so naenkrat iz razdalje postale majhne in spre­jemljive, obrnil bi se in potešil strah pred odha­janjem, zapušcenostjo, morda obstaja nacin, da ljudje živimo skupaj v zaledju frontne crte, ki jo je Ingmar Bergman imenoval Prizori iz zakon­skega življenja. (Sam je imel za sabo vsaj pet ura­dnih in še nekaj neuradnih zakonskih ofenziv). V takem trenutku postanemo ljudje nerazsodni, solzavi, romanticni, pozabljamo, da gre zgolj za opticno prevaro. Ljudje, drevesa in prepiri se od dalec pomanjšajo na žepno in krotko velikost. Tako kot velicastne Alpe izgledajo od dalec kot naravna estetika, zglajene, vabljive, romanticne, a od blizu so polne grap in kamenja, odsekanih sten, crnih kaminov, zasutih plazov in smrtnih nevarnosti. Ce popustiš in se vrneš v partnersko past, te cakajo nerazrešene dileme in razocara­nje, da se ni zgodila carovnija, ki jo zmore vsak otrok. Vtakne glavo pod odejo in ga ni. Zamiži in svet izgine. Ko se vrneš, lahko samo mežikaš v status quo. Tesnoba slovesa. Kako so vašcani te istrske vasice ujeli v pesem te grenke prehode v življenju sleherni­ka! Obstaja velika možnost, da je ta samotni in obcuteni spomenik edini na svetu, ki je posve­cen slovesu kot takemu. Ne ideologiji, ne oble­tnicam, ne zmagovalcem, ne mrtvim, ampak odhajajocim in bolecini, ki je trgala na dvoje mahajoce na obronku vasi in tiste, ki so zasolze­ni odhajali tja v nižino. Ne pozabite se vrniti! Slovenjgraški pionirji med Slovenci Matthaeus Cerdonis, tiskar iz Slovenj Gradca Matthaeus Cerdonis je manj poznana osebnost iz starejše preteklosti mesta, ki pa si nikakor ne zasluži tega spregleda, saj govo­rimo o enem prvih tiskarjev srednjeevropske­ga prostora in o enem prvih tiskarjev Evrope nasploh. O njegovem življenju ni v arhivskih virih skoraj nobenih podatkov. Nekoliko podrobneje ga lahko spremljamo v casu njegovega študija na univerzi na Dunaju ter nato po nekajletnem molku virov v Padovi, kjer ima svojo tiskarno ter natisne vrsto del. Danes je moc prešteti nekaj cez 60 del, ki jih je natisnil v Padovi, nato pa viri ponovno obmolknejo in nam ne omogocajo nobenih trdnejših sklepov, vezanih na njegovo nadalj­njo pot ter smrt. Matthaeusa najdemo prvic omenjenega leta 1464, ko je na univerzi na Dunaju dose­gel bakalavreatsko stopnjo izobrazbe. To pomeni, da se je vpisal (imatrikuliral) leta 1460. Zaradi tega se na splošno domneva, da je potrebno cas njegovega rojstva postavljati v leto 1445. Ce je tocen datum njegovega roj­stva lahko postavljen le okvirno, pa je nedvo­mno, da se je rodil v Slovenj Gradcu, saj se vedno podpisuje kot Matthaeus Cerdonis de Windischgraetz ipd. Za razumevanje, kaj pomeni doseci sto­pnjo bakalavreata ter nato še naslednjo – magistra, poglejmo v kratkih crticah, kakšen je bil sistem univerzitetnega študija na sre­dnjeveških oz. humanisticnih univerzah. Primož Simoniti ugotavlja, da je bil osip študentov zelo velik, kar pripisuje v najve­cji meri samemu sistemu delovanja univerz v tistem casu. Dosežena stopnja izobrazbe namrec ni imela istega pomena, kot ga ima danes. Vecina študentov (sholarjev) ni absol­virala celotnega kurza fakultete, vecina sploh ni dosegla nobene stopnje ali pa so zapustili fakulteto le z doseženo prvo stopnjo – baka­lavreatom. Na artisticni fakulteti, ki jo je obi­skoval tudi naš Matevž Cerdonis, se je študij delil na dve stopnji. Prva, ki traja na Dunaju praviloma dve leti, se zakljuci s pridobitvijo bakalavreata, druga pa zahteva izpolnjevanje še dodatnih obveznosti in se po opravljenih izpitih konca z dosego licence. Za to, da kan­didat doseže licenco, pa mora izpolnjevati še dodatne kriterije: biti mora star vsaj 21 let, versko mora biti neoporecen, mora biti rojen v zakonu – se pravi, ne sme biti nezakonski otrok, izkazati pa mora vsaj enoletno uspe­šno pedagoško delo s študenti nižje stopnje pod vodstvom profesorja. Ko doseže stopnjo licenciata, pa se mora zavezati, da bo še vsaj dve leti predaval pod mentorstvom »rednega profesorja«, t. i. magister regens. Slednjega pravila se zelo kmalu ni vec dosledno upošte­valo. Šele potem, ko je torej licenciat izpolnil vse te pogoje, je postal polnovreden magister. Stopnja artisticnega magisterija je enakovre­dna doktoratu, ki ga v istem casu poznajo ita­lijanske univerze. Za našega Matthaeusa Cerdonisa vemo, da se je dal vpisati na univerzo (imatriku­lirati) leta 1460 ter da je leta 1464 postal bakalavrij. Nadaljeval je študij ter 1471 dose­gel licenco. Verjetno je nato na univerzi na Dunaju ostal še kratek cas. Leta 1472 tako še prosi za kljuc od univerzitetne knjižnice, kar je pravica magistrov, ki poucujejo. Prevzel je predavanja po ucbeniku retorike Summa Jovis. Ta ucbenik, ki, kot ugotavlja Primož Simoniti, ni ravno jezikoslovni biser, je bil na dunajski univerzi uporabljan kot univerzite­tni ucbenik do leta 1499, ko ga odpravijo. Matthaeus je torej dosegel stopnjo magi­stra, vendar od leta 1472 dalje povsem izgi­ne za deset let iz virov in na noben nacin ne moremo sklepati oz. predvideti, kdaj se je z Dunaja odselil in ali je odšel neposredno v Padovo, kjer ga najdemo nato od marca 1482 nedvomno dejavnega, zdaj že kot tiskarja. Domneva, da je z Dunaja odpotoval nepo­sredno v Padovo, je sicer zelo verjetna, saj je to pot, ki jo je naredilo mnogo dunajskih študentov, ki so iskali dodatno izobrazbo na italijanski univerzi, ki je kotirala mnogo višje kot dunajska. Preden pa nadaljujemo s pre­gledom dela Matthaeusa Cerdonisa v Italiji, pa poglejmo, ali je mogoce vsaj kaj poveda­ti o njegovem otroštvu in mladosti v Slovenj Gradcu. Matthaeus je bil torej rojen v 40. letih 15. stoletja. Glede na njegov latinizirani priimek je najverjetneje, da je bil potomec strojarja ali cevljarja iz Slovenj Gradca, se pravi neko­ga, ki si je kruh zagotavljal z opravljanjem kožarske obrti. V visoki latinšcini beseda cerdo pomeni obrtnika, mojstra kot takega. V srednjeve­ški latinšcini pa je ta beseda zacela pome­niti tistega, ki se ukvarja s predelavo kož. Iz tega imajo Španci izraz za pujsa – cerdo. Zato se ta latiniziran patronim prevaja pravi­loma kot Schuster, Schumann ali Gerber (se pravi cevljar, strojar oz. usnjar). Usnjarstvo je na splošno sicer veljalo za umazano, smrdljivo in s tem manj cenjeno obrt, vendar je analiza kožarskih obrtnikov v slovenskih mestih pokazala, da so lahko v veliko krajih tudi ti obrtniki dosegli zelo visoko stopnjo znotraj mestne hierarhije ter da usnjarji zasedajo tudi najvišje pozicije v mestni (samo)upravi. Poiskati družino, iz katere naš Matthaeus izhaja, bi torej moralo biti relativno preprosto. Iz dokumentov prve polovice 15. stoletja izlušcimo vse omembe tovrstnih obrtnikov in to bi moralo zado­šcati. Vendar se nam na pot postavi eno pre­prosto dejstvo. Prvi usnjar, ki se pojavi v sre­dnjeveškem gradivu mesta Slovenj Gradec, je neki Peter Ledrar, ki je 10. marca leta 1471 posedoval njivo, ki je postala del zamenjave oz. prodaje. (Kot zanimivost povejmo, da se je to zgodilo le slaba dva meseca, preden bi naj Turki po ne povsem preverljivem podatku prvic oblegali mesto). Peter Ledrar je torej nastopal kot usnjar v mestu v casu, ko je naš Matthaeus dosegel na dunajski univerzi licenco. Povsem mogoce bi bilo špekulirati, da sta bila Peter in Matej sorodnika (brata?) in da torej naš Cerdonis izhaja iz Petrove usnjarske družine, vendar je to lahko zgolj to – torej špekulacija. Omeniti moramo še enega obrtnika kožarske stroke, ki je deloval v mestu v prvi polovici 15. stoletja. To je bil neki Konrad (.............................»............................Chunzin.....................«....................) krznar, ki se ome­nja leta 1404. Krznar pa se v Slovenj Gradcu ponovno omenja leta 1478, ko v listini sre­camo nekega Gregorja krznarja. Obrtnike kožarske stroke v Slovenj Gradcu tako sicer tu in tam najdemo, vendar mnogo prevec sporadicno, da bi iz teh omemb lahko skle­pali o neki dalj casa delujoci delavnici ozi­roma družini, ki je vec generacij opravljala svojo kožarsko obrt ter si z njo zgradila tudi stabilen socialni položaj znotraj mesta in ne nazadnje prislužila resnejši kapital. Da pa je temu vendarle lahko bilo tako, prica poda­tek iz leta 1500, ko se imenuje kot mestni sodnik neki Peter Krznar (»Peter Khursner Stadtrichter«) in kot clan mestnega sveta neki Gašper Jermenar (»Caspar Riemer, einer des Ratesdaselbst...............................«). ...........................Kožarska obrt je torej ven­dar tudi v Slovenj Gradcu, enako kot to lahko opažamo po drugih mestih (npr. Slovenska Bistrica, Ptuj ipd.), odpirala vrata tako do najpomembnejših funkcij v mestnem komu­nu kot tudi do relativno velikega bogastva. Zato seveda ni presenetljivo in je tudi pov­sem verjetno, da je lahko sin obrtnika, ki je bil ocitno zelo odprte glave, študiral in doštu­diral na univerzi. Seveda pa samo denar ni dovolj. Za to, da je mladi fant sploh lahko zacel razmišlja­ti o akademski karieri, je bilo odlocilnega pomena domace okolje. In v Slovenj Gradcu vemo, da je bilo okolje že dalj casa vec kot primerno. V mestu je deloval mestni ucitelj in je torej obstajala mestna šola že od zacet­ka 14. stoletja dalje. Omembe uciteljev si sle­dijo dovolj pogosto, da lahko postavimo kot verjetno trditev, da je šola v casu Matthaeusa Cerdonisa in njegovega otroštva delovala že okoli 150 let. Sedež je imela – kot kaže – od samega zacetka (prvic se omenja ucitelj v Slovenj Gradcu leta 1218 – vendar to verje­tno še ni bil ucitelj v mestni šoli) pri farni cerkvi v Starem trgu, nato pa po izgradnji mestne cerkve sv. Elizabete pri njej – se pravi v samem mestu, kjer se omenjajo »rectorsco­larum«, »schulmeister« ipd. Ko se je sedež šole prestavil v mesto (verjetno že v drugi polovici 13., vsekakor pa v zacetku 14. stole­tja), je le-ta služila (tudi) potrebam izobrazbe mestnih otrok za uspešno opravljanje bodo­cih obrtniških oz. trgovskih nalog. Na mladega bistrega fanta pa je stimu­lativno deloval ne samo obstoj mestne šole, temvec celoten mestni utrip Slovenj Gradca. Mesto je od zacetka 15. stoletja kraj, kjer cveti življenje. Dvig pomena naselbine se kaže na primer skozi dejstvo, da se je cerkveni sedež vedno bolj prestavljal iz starih dveh središc (Šmartnega in Starega trga) k mestni cerkvi sv. Elizabete, kjer si zgradijo svoje prebiva­lišce npr. tudi župniki iz Šmartnega. Poleg tega pa je to cas, ko odlocanje ter upravlja­nje z najpomembnejšimi funkcijami v mestu vedno bolj prehajata iz rok ministerialnih plemiških rodbin v roke mešcanov. V mestu je že dolgo casa veljalo poseb­no mestno pravo (prvic omenjeno leta 1336, vendar smemo upraviceno domnevati, da je mnogo starejše), ki ga še najbolje povzame zapis v urbarju cerkve sv. Pankracija v Starem trgu iz leta 1459. Naj ga na hitro obnovimo, saj najbolje kaže na svobode in pravice, ki so jih uživali mešcani. Najprej moramo seveda ugotoviti, da je zelo znacilno, da je bilo mestno pravo dodano kot sestavni del urbarja (slovenjgraške) župnijske cerkve sv. Pankracija, ki se tako profilira kot «mestna» cerkev oz. kot tista, katere župnik je bil najte­sneje povezan z mestom Slovenj Gradec. Dalje pa se mesto kaže kot kraj s povsem izdelano samoupravo in jasno dolocenimi svobošcinami. Že v prvem paragrafu je zapi­sano, da je mesto svobodno, tako da kdorkoli pride pred dvanajsterico ali pred (mestno) sodišce zaradi uboja ali cesa drugega, je mesto tisto, ki ima pravico razsojati. Dalje so mešcani oprošceni placevanja temeljnega davka, mešcani imajo pravico do svobodne volitve svojega sodnika, ki ima pravico soditi o vsem, razen pri krvnem sodstvu, ki ostaja v rokah gospošcine. Dvanajsterica ima pravico zamenjati tistega med njimi, ki bi se izkazal za nevrednega, prav tako ima dvanajsterica skupaj z mestnim komunom pravico razsoja­ti o vseh prestopkih znotraj pomirja, v okoli­ci smejo biti le štiri taverne, vsakdo, ki je pre­živel eno leto v mestu, je bil svoboden oz. ga gospod ni mogel vec zahtevati nazaj. Mesto ne sme izrekati sodb, ki so v nadlego koga drugega, razen ce ta to zaprosi, sme pa se mesto izreci za vojvodo, ravno tako pa sme vsak iz mesta potovati, kamor želi. Kaj torej izvemo? Mesto je imelo svojega mestnega sodnika, ki ga je volilo sámo in svo­bodno. Polega tega je v mestu obstajal mestni svet, sestavljen iz dvanajstih voljenih pripa­dnikov, dvanajsterica, ki je bila prav tako voljena svobodno. Mesto je bilo sodno svobo­dno, svobodni pa so tudi mešcani. Nemešcan je lahko pridobil svobodo z neprekinjenim bivanjem v mestu v roku enega leta. V mesto in iz mesta pa niso vodile prisilne poti, ki bi odrejale smer potovanja oz. ceste, po katerih bi se morali gibati popotniki, posebej seveda trgovci. V tako vzpodbudnem okolju je torej otro­štvo preživel naš Matthaeus, ki je kot ocitno zelo bister fantic padel v oci verjetno najprej mestnemu ucitelju, ki je bil najverjetneje tudi pobudnik, da se fanta pošlje v nadalj­nje šolanje, ki ga je, kot smo videli, vec kot uspešno pripeljal na univerzi na Dunaju do konca. Selitev v Padovo je lahko razumljena kot selitev za novim dodatnim znanjem, kako pa je nato v Padovi iz univerzitetne karie­re preklopil v službo tiskarja, pa ostaja vec ali manj nepojasnjeno. Delno smemo odgo­vor iskati gotovo tudi v privlacnosti tiska, ki je bil takrat še zelo mlada dejavnost (od Gutenbergovega izuma premicnih kovinskih crk za tiskanje je minilo šele nekaj deset let), za katero pa je bilo že takoj jasno, da bodo spremembe, ki jih bo tisk prinesel s seboj, revolucionarne in še nepredstavljivo daljnose­žne. Ta privlacnost novega je verjetno eden, gotovo pa ne edini razlog, da se je Matthaeus odpovedal akademski karieri in jo zamenjal za službo tiskarja. Kot tiskar je v Padovi deloval vsaj od zacetka leta 1482 (najstarejše tiskano delo, ki pride iz njegove delavnice, je datirano s 15. marcem 1482) pa do konca leta 1487 (zadnje delo je datirano z 18. decembrom 1487). Naslov prvega datiranega dela (obstaja še eno delo Fabulae, ki pa ni datirano in ga eni postavljajo celo v 1480, vendar z vprašajem): Psevdo cicero, Synonyma. Naslov zadnjega (meni znanega) tiska iz 18. decembra 1487: Incipit p[ro]logus in libel­lum de venenis / excellentiss[i]mi medici m[a]g[ist]ri Petri de Abbano. Anno d[omi]ni. 1487. Pomeni pa: Uvod v delo o strupih, spisal izvrstni magister medicine Peter de Abbano. Poznano je tudi pod naslovom Tractatus de venenis. Pri izboru del, ki jih je tiskal, se kaže tudi lastni interes za proucevanje. Po eni strani kažejo njegovi tiski jasen interes za medici­no, in sicer predvsem za poljudna dela, ki so želela popularizirati znanje in niso toli­ko teoreticno naravnana, po drugi strani pa med njegovimi tiski najdemo tudi izrazito humanisticne spise, pa tudi matematicne in astronomske spise ter celo prigodniška dela. Danes je ugotovljenih nekaj cez 60 tiskov, i kažejo, da je premogel le en tip crk in da je torej posedoval relativno malo tiskarno. Iz Padove se je umaknil verjetno leta 1488. Mnogi domnevajo, da je to storil tudi zara­di povezave z beneškim tiskarjem Erhardom Ratdoltom, ki je leto pred tem odšel iz Benetk v Augsburg in da mu je torej Matthaeus sle­dil. Vendar je to zgolj domneva, saj je ne potr­juje noben podatek. Nasprotno, po decembru 1487 o Cerdonisu viri obmolknejo in o nje­govi morebitni nadaljnji poti ne vemo prav nic, prav tako kot ne vemo, kdaj, kje, kako oz. zaradi cesa je umrl. Tudi domneva, da bi naj sodeloval pri zacetkih hrvaškega tiskarstva v Benetkah, je sicer zelo privlacna, vendar pov­sem nedokazljiva špekulacija. Tako lahko našo kratko zgodbo o enem prvih tiskarjev s prostora današnje Slovenije koncamo zgolj z velikim vprašajem ter upa­njem, da se v italijanskih arhivih vendarle skriva še kakšen podatek, ki ga bo slej kot prej izkopal marljivi raziskovalec in s kate­rim bo mogoce odstraniti tancico s skrivno­sti, imenovane Matthaeus Cerdonis. Referencna literatura • Tone Ravnikar: Slovenj Gradec v srednjem veku, Maribor: ZRI Franca Kovacica, 2018. • Primož Simoniti: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja, Ljubljana: Slovenska matica, 1979. • Pirjevec, Avgust: Cerdonis de Windischgretz, Matthaeus (1445–po 1487). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi157607/#slovenski-biograf­ski-leksikon (19. januar 2020). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 1. zv., Abraham– Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925. Tone Ravnikar Naslovnica enega izmed tiskov Matevža Cerdonisa Mojster Cerdonis je tiskal samo z eno vrsto crk, ki jo je v svoji delavnici premogel – z malo gotico. Faksimile strani z impresumom, kjer se Matevž Cerdonis podpiše s krajevnim poreklom DAVORIN TRSTENJAK (1817–1890) Leposlovec, mitolog, etimolog, zgodovi­nar in liberalnokatoliški publicist Davorin Trstenjak, kakor ga na kratko opiše Slovenski biografski leksikon, ter prvak med znameniti­mi Slovenci v casu narodove prebuje v drugi polovici 19. stoletja, prepoznan in cašcen v svojem casu, je v okvirih samostojne naci­onalne države po letu 1991 nerazumljivo pozabljen.1 Ob 200-letnici rojstva leta 2017 so se ga le z manjšim simpozijem in prenovl­jeno spominsko plošco na rojstni hiši spom­nili v Kraljevcih pri Sv. Juriju ob Šcavnici, medtem ko se zdi, da je med Starotržani in Slovenjgradcani, kljub poimenovanju ulice, njegov spomin že povsem zbledel, ceprav je s svojo blagohotno prisotnostjo na nek nacin predhodil in utrl pot Francu Ksaverju Mešku in Jakobu Soklicu, obema znameni­tima duhovnikoma, ki sta svoj pecat Slovenj Gradcu in okolici zapustila v casu med obema velikima vojnama in tudi še kasneje. Po deset­letjih dejavnega sodelovanja v javnem živl­jenju v spodnjeavstrijskih deželah Kranjski, Štajerski in Koroški, je namrec zadnjih enajst let pred smrtjo župnikoval pri sv. Pankraciju in sv. Radegundi v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, kjer je v odmaknjeni provinci užival zasluženo slavo in še vedno živahno dopiso­val v celovško revijo Kres, katere pobudnik je bil. V svojih prizadevanjih za afirmacijo slovenstva se ni nikoli zares prikljucil nobe­nemu politicnemu taboru, s svojo nesporno avtoriteto pa je tudi v poznih letih nevsiljivo povezoval t. i. konservativne staroslovence in liberalne mladoslovence, med katerimi je zlasti od sedemdesetih let 19. stoletja dalje prednjacil politik in državni poslanec, pobud­nik ideje Zedinjene Slovenije, organizator taborskega gibanja zdravnik Josip Vošnjak2, 1 Ob 180-letnici rojstva je bila v slovenjgraški knjižnici Ksaverja Meška krajša spominska slovesnost, na kateri je s predstavitvijo Trstenjakovega življenja in dela sodeloval tudi avtor pricujocega prispevka. V nekoliko daljši obliki je bil prvic objavljen v 29. številki revije Odsevanja leta 1997. 2 Dr. Josip Vošnjak (rojen 1834 v Šoštanju, umrl 1911 na Visolah pri Slov. Bistrici), zdravnik, gonilna sila mladoslovencev in liberalni politik. Ohranila se je njuna obširna korespondenca. Vošnjak je organiziral tudi dve svecanosti v Trstenjakovo cast: leta 1879 na Ponikvi za štiridesetletnico pisateljevanja (poklonili so mu zlato tobacnico, ker je Trstenjak njuhal tobak) in leta 1887 v Starem trgu za sedemdesetletnico.Trstenjakov dober prijatelj, ki je klenega narodnjaka, svojega „duhovnega oceta“, kot ga je imenoval, v svojih spominih opisal takole: ‚Nad mojo pisalno mizo visi podoba Davorina in njegove rjave oci gledajo resno, skoro osorno pred se. V življenju je navadno rahel smehljaj mu krožil okoli ustnic. Visoko celo sicer okrogle glave je zaznamovalo glo­bokega mislitelja, krepki nos in okrogli kre­pki podbradek odlocen znacaj. Davorin je bil visoke rasti, mocnega telesa in v starejših letih dobro rejen. Bil je prototip panonskega Slovenca, ki so vecinoma visoke rasti in imajo bolj razvite podocne kosti, v tem ko smo mi korotanski Slovenci bolj cokate postave (…) V jedi in pijaci je Trstenjak bil zmeren in živel uprav preprosto. Poštene vinske kaplje, da bi jo clovek rad srkal, je malokedaj imel v svoji kleti (…) Tudi pri jedi ni bil izbircen. Ko sem se enkrat na potu iz Celovca v Ljubljano pri njem zglasil v Starem trgu pri Slov. Gradcu, so prišli zvecer na mizo kisani blekci in dejal je, da je ta vecerja že pripravljena bila za njega in kaplana, naj se tudi jaz ž njo zadovoljim. Toda kedo se je v njegovi družbi menil za jed in pijaco? Vse omizje je bilo kmalu v živem razgovoru, v katerega je vpletal Davorin opaz­ke, polne zdravega humorja in spet resne in izpodbudne. Kdor je kedaj bil v njegovi družbi, se je moral klanjati sili njegove indi­vidualnosti, ga spoštovati in ljubiti (…) Še dva predmeta sta se ponavljala skoro v vsakem pismu: tožbe o slabem zdravju in o slabem gospodarstvu. Ni se mu videlo, da bi bil sla­bega zdravja, pac pa se ga je lotila dostikrat, kar je sam priznaval, neka melanholija, izvi­rajoca iz spoznanja, da ne more v vednostih tega dosegati, kar bi lahko, ko bi živel v dru­gih okolišcinah.‘3 Davorin (Martin) Trstenjak se je rodil 8. novembra 1817 v Kraljevcih pri Sv. Juriju ob Šcavnici (po drugi svetovni vojni nekaj casa Videm ob Šcavnici) kmetoma Antonu in Mariji, rojeni Korošak. Osnovno šolo je v letih 1825–27 najprej obiskoval pri Sv. Juriju (že v teh zgodnjih letih ga je tamkajšnji uci­telj menda navdušil za zapisovanje ljudskih pesmi), 1827–29 je nadaljeval šolo v nemški Radgoni (Radkesburg), kjer ga je s prvimi pojmi o slovenski slovnici seznanil znameniti Peter Dajnko, izumitelj t. i. dajncice, crkopisa za zapisovanje slovenskih besed, ki je bila v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja v rabi zlasti na vzhodnem Štajerskem. 3. razred ljud­ske šole je Trstenjak naslednje leto dokoncal v Mariboru. Tamkaj je bil v letih 1830–36 dijak šestrazredne gimnazije, nato pa postal licea­lec v Gradcu, kjer je študiral filozofijo. Prav leto 1836 in nekaj naslednjih je brž­kone usodno zaznamovalo Trstenjakove sve­tovnonazorske opredelitve, ki jim je kot svo­bodomiselni intelektualec sledil celo življenje. Pridružil se je krogu štajerskih Slovencev, ‚visokošolcev in dijakov ter pešcici mlajših prosvetnih in cerkvenih izobražencev, ki so v predmarcnem romanticnem zanosu s pes­niškimi teksti, jezikoslovnimi spisi in zgodo­vinskimi clanki budili zavest inteligence, da bi se bojevala za narodne in družbene pravice svojih ocetov, vzhodnoštajerskih kmetov‘4. Osrednja osebnost tega graškega krožka je bil Stanko Vraz, ob njem pa še Fran Miklošic, tretji iz slovenskogoriškega konca Štajerske in kasnejša velika jezikoslovna avtoriteta. Zlasti Vraz je svoje kolege navdušil za ilirizem in panslovanske ideje Slovaka Jana Kollarja ter jih usmeril k Ljudevitu Gaju in njegovi ideji poenotenja slovenskega in hrvaškega jezika oz. pismenstva s tem, da bi prevzeli ceško pisavo in oblikovali enovito slovnico. Literarni navdušenec Trstenjak je že leta 1836 zacel pisati slovensko tridejanko Nevesta z otoka Cypros; sprva v dajncici, vendar jo je od drugega dejanja naprej po Vrazovem nasvetu nadaljeval v iliršcini, tj. gajici, ter na koncu v ta umetni jezik prelil tudi zacetek. Dokoncano igro je Trstenjak poslal v Zagreb, vendar so mu jo nekje pri Brežicah zapravi­ 3 Josip Vošnjak: Spomini, Ljubljana: Slovenska matica, 1982, str. 127–133. 4 Slovenski biografski leksikon, dvanajsti zvezek, Ljubljana: SAZU, 1980; geslo Trstenjak, str. 196.li carinski uradniki in se je izgubila.5 Leta 1838 je pod vplivom Kacica, enega izmed voditeljev ilirskega gibanja, pisal novo ilirsko igro z naslovom Marula. V tem casu je tudi intenzivno skladal domoljubne in ljubezenske verze. Zlasti prvih je nekaj objavil v casopisih Danica Ilirska in Zora Dalmatinska, preostale pa naj bi kot tipicen romantik v navalu melan­holije, ko se je odlocal za študij bogoslovja, sežgal. V to je kasneje podvomil Joža Glonar, saj je nekaj podobnega o svoji poeziji govoril tudi Stanko Vraz, a je kasneje le ugledala luc sveta; Trstenjak pa je tudi kasneje, menda leta 1869, urednikom nekega literarnega lista ponujal v objavo svoje mladostne pesmi.6 Izšle niso nikoli. Leta 1838 so Trstenjaku v casopisu Der Aufmerksame7 natisnili sicer nemški sesta­vek, v katerem si želi vec porocil o slovenski literaturi in kjer priporoca ceški crkopis, ob njem pa tudi njegove verze, ki so med prvimi slovenskimi tiski v gajici sploh! Krožek ilircev si je nadvse prizadeval, da bi izdajal izvirno slovensko poezijo in prevode (Trstenjak je v gajico denimo prevajal Schillerja), zato so ustanavljali razlicne revije, ki pa so bile krat­kega daha: Vrazove Cvetlice z vrtov, Metuljcek, Novi vedež in druge. Trstenjakovo navdušenje za ilirizem je bilo v tem casu tolikšno, da je študij filozofije leta 1840 dokoncal v Zagrebu. A pristni odnosi s Stankom Vrazom so se v tem casu že ohladili, saj naj bi mu vneti ilirec, ki je medtem tudi že zapustil Gradec, zameril malomarno upravljanje svoje graške slovan­ske knjižnice.8 Davorin Trstenjak je bil po mislih gotovo posvetnjak in svobodnjak, in tudi kasneje je gledal na duhovništvo z liberalnimi ocmi; ker pa je bil brez podpore, se je nazadnje le moral odlociti za študij teologije. Že v prvem letu bogoslovja v Gradcu jeseni leta 1840 pa se je zacel odmikati od ilirizma. V tem casu so se v strahu, da bi se slovenšcina utegnila v celoti utopiti v ilirizmu, od njega zaceli odvra­cati tudi domala vsi nekoc navdušeni sloven­ski Gajevi privrženci. Do konca zvest ideji panslavizma je ostal le Vraz, ki ga je Miklošic oznacil celo za izdajalca slovenstva. 5 Zgodovina slovenskega slovstva II (Romantika in realizem I), Ljubljana: Slovenska matica, 1959, str. 152. 6 Joža Glonar: Davorin Trstenjak (1817–1890): Ob stoletnici njegovega rojstva, Slovan, 1908, str. 266–278. 7 Casopis, naklonjen Slovencem, je izhajal s prispevki v nemškem in slovenskem, tj. ilirskem jeziku. 8 Slovenski biografski leksikon, str. 196. Trstenjakov obrat k izvirni ideji sloven­stva najbolje pokaže njegov zapis iz leta 1845, v katerem hvali Slomškovo knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, saj pravi: ‚V naših krajih cutijo le redki duhovniki visoko vrednost te knjige, preprosto ljudstvo pa sega s poželen­jem po njej, kar delo zaradi svojega jedrnate­ga in v resnici slovanskega jezika tudi zasluži. Baš nad tem jezikom se spotikajo razni ljud­je, ki ne pomislijo, komu je knjiga namenje­na. Pravijo, da je v njenem jeziku vse polno lokalizmov! Smešno pa je, pri nas zahtevati knjige za ljudstvo, ki bi jih naj razumeli n. pr. Dalmatinci! Tukaj bi svetovali Hrvatom, naj vendar enkrat zacno resno misliti na takozva­no preprosto ljudstvo; kaj pomagajo vse geo­grafije, zgodovine, pesmice in druge take reci, ce ostane velika vecina naroda še vedno v nekdanji temi.‘9 Ne glede na to hvalo pa je bil Trstenjakov odnos do Slomška precej ambiva­lenten. Od leta 1856 do 61, ko je bil profesor na mariborski gimnaziji, ga je pogosto sre­ceval in o njem tudi kasneje vecinoma zapi­sal spoštljive besede, vendar je v privatnem dopisovanju pogosto izražal odpor do rigo­roznosti slovenske duhovšcine, na Štajerskem predvsem Slomškovega kova. Sicer pa je bil Trstenjak v letih 1868–79 župnik na Ponikvi, v rojstnem kraju Antona Martina Slomška, kjer je dal na procelje rojstne hiše vzidati spo­minsko plošco. Razen Vraza so se torej vsi preostali ilirski navdušenci po letu 1843 odvrnili od ortodoks­nega panslovanstva in se vklenili v trdni jarem Bleiweisovih Novic in v njih vsak iz svojega narecja gradili vseslovenski knjižni jezik.10 Za to obdobje je bila znacilna polemika okrog novih oblik v enotnem slovenskem jeziku, ko so nekateri jezikoslovci še vedno v smislu panslovanske ideje zagovarjali ilirske oblike z mnogimi hrvatizmi, spoštovani profesor na Dunaju Luka Svetec pa je prav v Novicah zago­varjal pragmaticno pot postopnega izobliko­vanja slovenšcine. Podprl ga je tudi Trstenjak, ki je v listu Slovenija 15. januarja 1850 zapisal: ‚Poslednjic še Vam dopisovatelji Slovenie! Ne naglite z reformami slovenskega jezika. Stojte na praktiški polji! -Stari greh Slovencev je zmirom ta, da so prevec idealisti. Po malo z iliriziranjem, nevedte kakoršniga neprijatelja 9 Trstenjakova ocena Slomškove knjige je izšla v Jordanovih Jahrbücher; tukajšnji citat je povzet po Glonarjevem sestavku v Slovanu leta 1917, str. 271 in 272. 10 Joža Glonar, ibidem, str. 271.za nami in pred nami imamo. Oblike om, ega, ev, oma,11 sklanjanje komparativa itd., zadosti je to dozdaj. Ne kujmo si jezika, kterega neti Hrvat, neti Slovenec ne govori. Jaz sem prejd ilirski, ko slovenski pisal, pa tudi skusil, kaj je mogoce, kaj ne.‘12 Pred tem je leta 1849 v isti Sloveniji priobcil clanek, ki je vseboval tisti znameniti stavek Uzdaj se u se i u svoje kljuse!, ki je od takrat dalje veljal tudi kot njegov poli­ticni motto. Preden se je Trstenjak dokoncno prikljucil Bleiweisovim Novicam, je sodelo­val pri casopisu Styria, ki je nadomestil Der Aufmerksame in prav tako povezoval nemške in slovenske Štajerce. Trstenjak je bil urednik slovenskih strani. Tukaj je 1844 izšla njegova novela Slikar, sicer v nemšcini, šele kasneje, leta 1854, pa na drugem mestu tudi v sloven­šcini. Od leta 1850, ko je postal najprej kaplan, potem pa ucitelj verouka na mariborski gim­naziji, je Trstenjak pisal samo slovensko. Odslej tudi ni bilo nobenega slovenskega lista, v katerega ne bi dopisoval, zato je število nje­govih clankov domala nepregledno. Najbolj se je proslavil z raziskovanjem slovanske mitologije, filologije in stare zgodovine. Tem raziskavam je posvetil cela desetletja, po njih ga je širši krog rojakov tudi najbolj poznal, pa vendar so razen razprav iz mitologije, ki jih še dandanašnji s pridom uporabljajo slo­venski etnologi, utonile v pozabo. Seveda je temu v prvi vrsti botroval nekriticen zna­caj Trstenjakovih clankov, kar je posledica pomanjkljive znanstvene izobrazbe. Vedel je neizmerno mnogo, vse njegovo raziskovanje pa je bilo brez prave metodologije in sistema. Kakršenkoli resnejši znanstveni diskurz pa je v mnogocem ovirala tudi njegova romantic­na vznesenost. Simptomaticno je že njegovo izhodišce, ki ga slutimo v vrsticah, ki jih je zapisal leta 1853 v Novicah: ‚Gre za brambo stare naše in vtrdenje nove Slave. V slavnih historicnih uspomenih bodete dobili novo navdušenje in ponosito bodete kazali na stari cas in rekli, kar se je dolgo drugim prilastova­lo, to je naše, plod in sad slovenskega duha.‘13 Davorin (Martin) Trstenjak se je rodil 8. novembra 1817 v Kraljevcih pri Sv. Juriju ob Šcavnici (po drugi svetovni vojni nekaj 11 Trstenjak misli na hrvatizme v smislu „dobroga“ namesto „dobrega“ ipd. 12 Ivan Prijatelj: Borba za individualnost slovenskega knjižnega jezika v letih 1848–1857, Ljubljana: Slavisticno društvo, 1937, str. 73. 13 Joža Glonar, ibidem, str. 275.casa Videm ob Šcavnici) kmetoma Antonu in Mariji, rojeni Korošak. Osnovno šolo je v letih 1825–27 najprej obiskoval pri Sv. Juriju (že v teh zgodnjih letih ga je tamkajšnji uci­telj menda navdušil za zapisovanje ljudskih pesmi), 1827–29 je nadaljeval šolo v nemški Radgoni (Radkesburg), kjer ga je s prvimi pojmi o slovenski slovnici seznanil znameniti Peter Dajnko, izumitelj t. i. dajncice, crkopisa za zapisovanje slovenskih besed, ki je bila v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja v rabi zlasti na vzhodnem Štajerskem. 3. razred ljud­ske šole je Trstenjak naslednje leto dokoncal v Mariboru. Tamkaj je bil v letih 1830–36 dijak šestrazredne gimnazije, nato pa postal licea­lec v Gradcu, kjer je študiral filozofijo. Prav leto 1836 in nekaj naslednjih je brž­kone usodno zaznamovalo Trstenjakove sve­tovnonazorske opredelitve, ki jim je kot svo­bodomiselni intelektualec sledil celo življenje. Pridružil se je krogu štajerskih Slovencev, ‚visokošolcev in dijakov ter pešcici mlajših prosvetnih in cerkvenih izobražencev, ki so v predmarcnem romanticnem zanosu s pesni­škimi teksti, jezikoslovnimi spisi in zgodovin­skimi clanki budili zavest inteligence, da bi se bojevala za narodne in družbene pravice svojih ocetov, vzhodnoštajerskih kmetov‘14. Osrednja osebnost tega graškega krožka je bil Stanko Vraz, ob njem pa še Fran Miklošic, tretji iz slovenskogoriškega konca Štajerske in kasnejša velika jezikoslovna avtoriteta. Zlasti Vraz je svoje kolege navdušil za ilirizem in panslovanske ideje Slovaka Jana Kollarja ter jih usmeril k Ljudevitu Gaju in njegovi ideji poenotenja slovenskega in hrvaškega jezika oz. pismenstva s tem, da bi prevzeli ceško pisavo in oblikovali enovito slovnico. Literarni navdušenec Trstenjak je že leta 1836 zacel pisati slovensko tridejanko Nevesta z otoka Cypros; sprva v dajncici, vendar jo je od drugega dejanja naprej po Vrazovem nasvetu nadaljeval v iliršcini, tj. gajici, ter na koncu v ta umetni jezik prelil tudi zacetek. Dokoncano igro je Trstenjak poslal v Zagreb, vendar so mu jo nekje pri Brežicah zapravi­li carinski uradniki in se je izgubila.15 Leta 1838 je pod vplivom Kacica, enega izmed voditeljev ilirskega gibanja, pisal novo ilirsko igro z naslovom Marula. V tem casu je tudi 14 Slovenski biografski leksikon, dvanajsti zvezek, Ljubljana: SAZU, 1980; geslo Trstenjak, str. 196. 15 Zgodovina slovenskega slovstva II (Romantika in realizem I), Ljubljana: Slovenska matica, 1959, str. 152.intenzivno skladal domoljubne in ljubezenske verze. Zlasti prvih je nekaj objavil v casopisih Danica Ilirska in Zora Dalmatinska, preostale pa naj bi kot tipicen romantik v navalu melan­holije, ko se je odlocal za študij bogoslovja, sežgal. V to je kasneje podvomil Joža Glonar, saj je nekaj podobnega o svoji poeziji govoril tudi Stanko Vraz, a je kasneje le ugledala luc sveta; Trstenjak pa je tudi kasneje, menda leta 1869, urednikom nekega literarnega lista ponujal v objavo svoje mladostne pesmi.16 Izšle niso nikoli. Leta 1838 so Trstenjaku v casopisu Der Aufmerksame17 natisnili sicer nemški sesta­vek, v katerem si želi vec porocil o slovenski literaturi in kjer priporoca ceški crkopis, ob njem pa tudi njegove verze, ki so med prvimi slovenskimi tiski v gajici sploh! Krožek ilircev si je nadvse prizadeval, da bi izdajal izvirno slovensko poezijo in prevode (Trstenjak je v gajico denimo prevajal Schillerja), zato so ustanavljali razlicne revije, ki pa so bile krat­kega daha: Vrazove Cvetlice z vrtov, Metuljcek, Novi vedež in druge. Trstenjakovo navdušenje za ilirizem je bilo v tem casu tolikšno, da je študij filozofije leta 1840 dokoncal v Zagrebu. A pristni odnosi s Stankom Vrazom so se v tem casu že ohladili, saj naj bi mu vneti ilirec, ki je medtem tudi že zapustil Gradec, zameril malomarno upravljanje svoje graške slovan­ske knjižnice.18 Davorin Trstenjak je bil po mislih gotovo posvetnjak in svobodnjak, in tudi kasneje je gledal na duhovništvo z liberalnimi ocmi; ker pa je bil brez podpore, se je nazadnje le moral odlociti za študij teologije. Že v prvem letu bogoslovja v Gradcu jeseni leta 1840 pa se je zacel odmikati od ilirizma. V tem casu so se v strahu, da bi se slovenšcina utegnila v celoti utopiti v ilirizmu, od njega zaceli odvra­cati tudi domala vsi nekoc navdušeni sloven­ski Gajevi privrženci. Do konca zvest ideji panslavizma je ostal le Vraz, ki ga je Miklošic oznacil celo za izdajalca slovenstva. Trstenjakov obrat k izvirni ideji sloven­stva najbolje pokaže njegov zapis iz leta 1845, v katerem hvali Slomškovo knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, saj pravi: ‚V naših krajih cutijo le redki duhovniki visoko vrednost te 16 Joža Glonar: Davorin Trstenjak (1817–1890): Ob stoletnici njegove­ga rojstva, Slovan, 1908, str. 266–278. 17 Casopis, naklonjen Slovencem, je izhajal s prispevki v nemškem in slovenskem, tj. ilirskem jeziku. 18 Slovenski biografski leksikon, str. 196.knjige, preprosto ljudstvo pa sega s poželen­jem po njej, kar delo zaradi svojega jedrnate­ga in v resnici slovanskega jezika tudi zasluži. Baš nad tem jezikom se spotikajo razni ljud­je, ki ne pomislijo, komu je knjiga namenje­na. Pravijo, da je v njenem jeziku vse polno lokalizmov! Smešno pa je, pri nas zahtevati knjige za ljudstvo, ki bi jih naj razumeli n. pr. Dalmatinci! Tukaj bi svetovali Hrvatom, naj vendar enkrat zacno resno misliti na takozva­no preprosto ljudstvo; kaj pomagajo vse geo­grafije, zgodovine, pesmice in druge take reci, ce ostane velika vecina naroda še vedno v nekdanji temi.‘19 Ne glede na to hvalo pa je bil Trstenjakov odnos do Slomška precej ambiva­lenten. Od leta 1856 do 61, ko je bil profesor na mariborski gimnaziji, ga je pogosto sre­ceval in o njem tudi kasneje vecinoma zapi­sal spoštljive besede, vendar je v privatnem dopisovanju pogosto izražal odpor do rigo­roznosti slovenske duhovšcine, na Štajerskem predvsem Slomškovega kova. Sicer pa je bil Trstenjak v letih 1868–79 župnik na Ponikvi, v rojstnem kraju Antona Martina Slomška, kjer je dal na procelje rojstne hiše vzidati spo­minsko plošco. Razen Vraza so se torej vsi preostali ilir­ski navdušenci po letu 1843 odvrnili od orto­doksnega panslovanstva in se vklenili v trdni jarem Bleiweisovih Novic in v njih vsak iz svoje­ga narecja gradili vseslovenski knjižni jezik.20 Za to obdobje je bila znacilna polemika okrog novih oblik v enotnem slovenskem jeziku, ko so nekateri jezikoslovci še vedno v smislu panslovanske ideje zagovarjali ilirske oblike z mnogimi hrvatizmi, spoštovani profesor na Dunaju Luka Svetec pa je prav v Novicah zago­varjal pragmaticno pot postopnega izobliko­vanja slovenšcine. Podprl ga je tudi Trstenjak, ki je v listu Slovenija 15. januarja 1850 zapisal: ‚Poslednjic še Vam dopisovatelji Slovenie! Ne naglite z reformami slovenskega jezika. Stojte na praktiški polji! -Stari greh Slovencev je zmirom ta, da so prevec idealisti. Po malo z iliriziranjem, nevedte kakoršniga neprijatelja za nami in pred nami imamo. Oblike om, ega, ev, oma,21 sklanjanje komparativa itd., zadosti je to dozdaj. Ne kujmo si jezika, kterega neti Hrvat, neti Slovenec ne govori. Jaz sem prejd 19 Trstenjakova ocena Slomškove knjige je izšla v Jordanovih Jahrbücher; tukajšnji citat je povzet po Glonarjevem sestavku v Slovanu leta 1917, str. 271 in 272. 20 Joža Glonar, ibidem, str. 271. 21 Trstenjak misli na hrvatizme v smislu „dobroga“ namesto „dobrega“ ipd.ilirski, ko slovenski pisal, pa tudi skusil, kaj je mogoce, kaj ne.‘22 Pred tem je leta 1849 v isti Sloveniji priobcil clanek, ki je vseboval tisti znameniti stavek Uzdaj se u se i u svoje kljuse!, ki je od takrat dalje veljal tudi kot njegov poli­ticni motto. Preden se je Trstenjak dokoncno prikljucil Bleiweisovim Novicam, je sodelo­val pri casopisu Styria, ki je nadomestil Der Aufmerksame in prav tako povezoval nemške in slovenske Štajerce. Trstenjak je bil urednik slovenskih strani. Tukaj je 1844 izšla njegova novela Slikar, sicer v nemšcini, šele kasneje, leta 1854, pa na drugem mestu tudi v sloven­šcini. Od leta 1850, ko je postal najprej kaplan, potem pa ucitelj verouka na mariborski gim­naziji, je Trstenjak pisal samo slovensko. Odslej tudi ni bilo nobenega slovenskega lista, v katerega ne bi dopisoval, zato je število nje­govih clankov domala nepregledno. Najbolj se je proslavil z raziskovanjem slovanske mitologije, filologije in stare zgodovine. Tem raziskavam je posvetil cela desetletja, po njih ga je širši krog rojakov tudi najbolj poznal, pa vendar so razen razprav iz mitologije, ki jih še dandanašnji s pridom uporabljajo slo­venski etnologi, utonile v pozabo. Seveda je temu v prvi vrsti botroval nekriticen zna­caj Trstenjakovih clankov, kar je posledica pomanjkljive znanstvene izobrazbe. Vedel je neizmerno mnogo, vse njegovo raziskovanje pa je bilo brez prave metodologije in sistema. Kakršenkoli resnejši znanstveni diskurz pa je v mnogocem ovirala tudi njegova romantic­na vznesenost. Simptomaticno je že njegovo izhodišce, ki ga slutimo v vrsticah, ki jih je zapisal leta 1853 v Novicah: ‚Gre za brambo stare naše in vtrdenje nove Slave. V slavnih historicnih uspomenih bodete dobili novo navdušenje in ponosito bodete kazali na stari cas in rekli, kar se je dolgo drugim prilastova­lo, to je naše, plod in sad slovenskega duha.‘23 Ideje o avtohtonem poreklu Slovencev, ki so tudi v novejšem casu burile domišljijo v nacio­nalno domacijskost zazrtih «raziskovalcev», je Trstenjak bržkone povzel po Antonu Kremplu, narodnemu buditelju, cerkvenemu piscu in zgodovinarju, s katerim si je veliko dopisoval že v casu študija teologije in ga med pocitni­cami tudi obiskoval. Zlasti pomemben je bil 22 Ivan Prijatelj: Borba za individualnost slovenskega knjižnega jezika v letih 1848–1857, Ljubljana: Slavisticno društvo, 1937, str. 73. 23 Joža Glonar, ibidem, str. 275.vpliv Kremplove knjige Dogodivšine Štajerske zemle, ki je izšla 1845, eno leto po avtorjevi smrti. Prve Trstenjakove zapise v tej smeri je v Novicah sprva še zavracal Kopitar, vendar pa je imel kasneje veliko oporo v Bleiweisu, ki je njegovim „imenoslovnim“ in „starino­slovnim“ razpravam po letu 1857 posvecal nenavadno veliko prostora. Ob svojih zapisih je Trstenjak veliko in strastno polemiziral z nasprotniki, drzne argumente pa je obicajno podprl z naslonitvijo na indologijo in mito­logijo, jih obogatil z etimološkimi razlagami razlicnih starih napisov ipd. Pod vplivom neusmiljene kritike in neutrudnega iskanja se je Trstenjak iz golega fantasta scasoma sicer razvil v bolj ali manj upoštevanja vrednega znanstvenega diletanta, vendar vecina njego­vega dela pociva na tako trhlih nogah, da ga je kasnejše zgodovinopisje zavrglo. Kljub temu velja poudariti, da je obsežno delo vendarle zaslužno za širjenja laicne kulturne zavesti v casih, ki slovenstvu na formalni politicni ravni niso bili naklonjeni. Slavni Fran Miklošic je ob koncu že omenjene razprave o novih obli­kah slovenskega jezika leta 1857 zapisal, da nekateri brez potrebe rijejo po prazgodovini Slovencev, o kateri ne moremo izreci nobene kompetentne sodbe, namesto da bi razisko­vali tisto zgodovino naroda, ki je dostopna, denimo, v obliki ljudskega izrocila.24 Pri tem je nedvoumno mislil na svojega tovari­ša iz mladosti. Vsemu povedanemu navkljub pa je treba reci tudi to, da je cašceni, ceprav nekriticni etimolog in prehistorik Davorin Trstenjak s šaljivimi potopisi in samovoljnim obnavljanjem folklornih motivov v Novicah prvi odprl pot povestim in humoreskam (pisal jih je pod psevdonimoma Vicko Dragan in Vitomer). Znano je, da je Bleiweis v casu, ko je bil pri Novicah in Matici absoluten gospodar, poleg sebe trpel samo še dva cloveka: Jovana Vesela Koseskega in Trstenjaka, ki je svojemu uredniku vracal prijaznost tudi na ta nacin, da se je v znameniti polemiki leta 1858 med Bleiweisom in „staroslovenci“ na eni strani ter Levstikom in „mladoslovenci“ na drugi stra­ni z zbadljivim in duhovitim tekstom postavil izrazito na stran prvega. 1861 je Trstenjak zapustil Maribor in do 1868. leta župnikoval v Šentjurju pri Celju, nato do leta 1879 na Ponikvi, preden je istega leta prišel na svojo zadnjo postajo v Stari trg 24 Po Ivan Prijatelj: Borba, Miklošicev citat v nemšcini, str. 126.pri Slovenj Gradcu. To je bil cas, ki ga je v šir­šem slovenskem literarnem obzorju zaznamo­val zlasti Stritarjev casopis Zvon. Trstenjak je imel literarne ambicije, zato je Stritarju ponu­jal sodelovanje, vendar je ob njegovem molku (ali zavrnitvi – to ni jasno) v Mariboru leta 1872 ustanovil svojo literarno revijo Zora, z znanstveno prilogo Vestnik. Za obe publikaciji je vecino clankov napisal kar sam. Po nekaj letih je list oddal Janku Pajku, s katerim sta kasneje še sodelovala. Istega leta je v Zori objavil tudi pobudo za ustanovitev slovenskega literarnega dru­štva, ‚v katerem bi bili združeni vsi slovenski pisatelji in katero bi nabiralo fond v podporo ubožnejšim pisateljem‘. Nekateri mlajši so se nasveta oprijeli in dr. Josip Vošnjak je sesta­vil pravila. Ko jih je odobril tudi Trstenjak, je bil 21. aprila 1872 v Ljubljani ustanovni shod, na katerem so pobudnika izvolili tudi za predsednika. Prva velika akcija Pisateljskega društva, kot se je uradno poimenovalo, je bila Prešernova slavnost 15. septembra isto jesen, ki je neznansko uspela, saj se je v Vrbi pri pesnikovi rojstni hiši zbralo vec deset tisoc navdušencev, iz Ljubljane pa so se pripeljali s posebnimi vlaki. Ob koncu sedmega desetletja, ko je že župnikoval v Starem trgu, je v casu krize Stritarjevega Zvona Trstenjak napovedal usta­novitev nove revije, s katero je kanil organizi­rati boj zoper ‚stritarijansko smer ali pisacjo svojat‘, kot je zapisal v nekem pismu. Pridružil se je skupini pisateljev, ki so bili nezadovoljni s Stritarjevim ter Levstikovim in Jurcicevim literarnim programom, saj naj bi dajal pre­malo poudarka znanosti in narodni vzgoji. Uredniška trojica Gregor Krek, Trstenjak in celovški gimnazijski profesor Jakob Sket je v Celovcu leta 1880 zacela izdajati ‚leposlovni in znanstveni list Kres‘. V pozivu k sodelova­nju in narocanju so zapisali, da se bliža konec Stritarjevega Zvona, zato bo novi casopis poslej edino zatocišce domacega leposlovja. Trstenjak je ustanovitev lista nekoliko roman­ticno opisal v pismu Josipu Vošnjaku z dne 7. avgusta 1880: ‚Bili so te dni nekteri prijatelji pri meni, jaz sem jih vodil po prijetni okoli­ci, splazili smo se tudi na bližnji visoki breg, v vecernem mraku užgali kres in krstili nov casopis, kteri bode nosil ime: Kres. Ti se boš smejal, a verjemi mi, vsi ki smo bili na našem Rütli sebrani, bili smo cvrsti Švajcarji, ne vec otroci ali fantasticni mladenci, nego izkušeni rodoljubi.25 Popoln uspeh Kresa pa je preprecila hkra­tna ustanovitev Ljubljanskega zvona Frana Levca, saj sta bila oba lista poslej rivalska. Oba casopisa sta izhajala drug ob drugem, ostareli Trstenjak pa je objavljal vecinoma samo še v Kresu. Med temi clanki je za nas posebno zanimiv niz Zgodovinskih crtic o nekdanji provinciji Windischgraz, ki so izha­jale v kar sedemindvajsetih nadaljevanjih. Iz tega gradiva je leta 1884 izdal v samozalož­bi tudi knjižico z naslovom Weriand de Graz: Zgodovinska rodoslovna razprava. V zadnjih letih življenja v Starem trgu je Trstenjak precej bolehal, umrl je 2. febru­arja 1890. Ob njegovem grobu je govoril dr. Vošnjak. Z Davorinom Trstenjakom je bil v otroških in mladostnih letih povezan tudi kipar Franc Berneker. Njegova mati je bila namrec v sta­rotrškem farovžu za perico in deklo, župnik Trstenjak pa se je za mladega Bernekerja zavzel. V enem izmed svojih življenjepisov se ga kipar spominja takole: ‚Župnik Trstenjak je zadnja leta svojega življenja mnogo bolehal in poležaval v postelji. Potreboval je nekoga, da mu je dajal zdravila ali postregel s knjigami na posteljo. Tako je trpelo moje delovanje pri Trstenjaku kakih pet let. Pozimi sem bil vse dni pri njem, spal sem v bližnji sobi, da sem na klicanje slišal, stregel z zdravili in donašal knjige na posteljo. Kedaj mi ni bilo treba stre­ci, so mi bile na razpolago raznovrstne knji­ge, ki sem jih lahko prebiral in našel mnogo zanimivih slik.›26 Berneker je ob desetletni­ci smrti svojega dobrotnika izdelal portret v glini, si zelo prizadeval, da bi našel sredstva in ga mogel izklesati v kamen, a mu žal ni uspelo. Glinasti model se je kasneje izgubil, ohranila se je samo fotografija. Davorin Trstenjak je bil mentor mnogim slovenskim izobražencem tedanjega casa. V memoarskih zapisih se ga zato spominjajo mnogi. Med njimi je tudi Matija Murko, slavni literarni in kulturni zgodovinar ter etnolog, ki navaja tole zanimivo podrobnost z obiska pri starem, že nekoliko zagrenjenem znamenitem narodnjaku: ‚... bil sem osupel, da je bil mož s takšno demokraticno tradicijo proti izobrazbi 25 Zgodovina slovenskega slovstva III (Realizem II), Ljubljana: Slovenska matica, 1961, str. 346 (opomba 191). 26 Alenka Glazer: Dve avtobiografiji Franca Bernekerja, Vecer, XXX, št. 217, 18. september 1974, str. 7.služabništva, ceš da dekle, ki se nauci brati in pisati, ne bo marala biti gospodinjska pomoc­nica. Pri njem se je še ohranila stara navada, da so njegovi kaplani in sleherni gost dobivali pol bokala vina za obed in za vecerjo. Vendar so se morali gostje podvreci strogi disciplini ter biti ob 9. uri doma, kar ni ugajalo pred­vsem mladim ljudem, ki so hoteli zvecer pogledati v mesto Slovenj Gradec.‘27 Matija Murko je imel 6. septembra 1896 tudi slavno­stni nagovor pri odkritju spominske plošce na rojstni hiši Davorina Trstenjaka v Kraljevcih pri Sv. Juriju ob Šcavnici, medtem ko se nje­gov nagrobnik neugledno stiska ob zid prezbi­terija cerkve sv. Radegunde v Starem trgu. Napis na njem je obledel in ga skoraj ni vec mogoce brati. Ali je skupina literatov, kul­turnih entuziastov in intelektualcev, zbranih okoli revije Odsevanja, tista, ki bo poskrbela, da bo spomin na velikega narodnega buditelja skupaj z napisom na epitafu znova zasijal v svetli luci, kakršno si brez dvoma zasluži? Marko Košan 27 Matija Murko: Spomini, Ljubljana: Slovenska matica, 1951, str. 53. Nagrobnik Davorina Trstenjaka ob cerkvi sv. Radegunde v Starem trgu, januar 2020 (foto Tomo Jesenicnik) LEO POLJANEC (1891–1958) Prvi slovenski stranski igralec v nemem igranem filmu Leto 2020 posvecamo spominu stosedem­desetletnice prve velike afriške razstave v Deželnem muzeju v Liceju v Ljubljani. Leta 1850 se je sredi poletja iz Sudana vrnil kato­liški misijonar dr. Ignacij Knoblehar (1819–1858). V arabski noši se je sprehajal po mestu in domacine navdušil z odprtjem razstave, na kateri so ljudje prvic videli vec kot tristo pred­metov, živali, kamnov in rastlin, ki jih je zbral na potovanju od Kartuma proti ekvatorju. Slovenski stiki z Afriko so še starejši, znano je, da so mnogi že v zacetku 19. sto­letja potovali v Egipt. Z razlicnimi razlogi so se ljudje odpravljali na pot proti skrivnostnemu kontinentu. Nekateri so tam ostali za vedno, drugi so se vrnili in se v spominih pogosto vracali nazaj, saj je Afriko nemogoce pozabi­ti. Eden med njimi je bil zagotovo tudi Leo Poljanec, rojen 18. marca 1891 v odvetniški družini v Ljubljani. Ljubljancani v Afriki V Afriko se je podal na povabilo ljubljan­skega barona Antona Codellija. Moža sta se zagotovo dobro poznala, saj je Poljanceva sestra Ana poucevala baronove otroke. Baron je imel vplivno vlogo na življenje Lea Poljanca. Veljal je za genialnega izumi­telja na podrocju strojništva in elektroteh­nike. Bil je prvi, ki je pripeljal avtomobil v Ljubljano. Manj znana pa je bila njegova vloga pri odkrivanju novih svetov. Baron Anton Codelli je v letih od 1911 do 1914 vodil gradnjo brezžicne telegrafske postaje v mestu Kamina v takratni nemški koloniji Togo. Za izvedbo zahtevne naloge je potreboval zane­sljive sodelavce. Leo Poljanec je v Togo pripotoval v zacet­ku leta 1912. Med baronovimi sodelavci je zamenjal pokojnega Rudolfa Kaiserja z Dunaja, ki je v oktobru 1911 umrl za rumeno mrzlico. Na gradbišcu je prevzel komercialne posle in vodil ekonomijo gradbenega projekta. Na novo življenjsko okolje se je hitro privadil, navdušil se je nad lovom in fotografiranjem, zbiral pa je tudi razlicne afriške predmete. Srecanja z domacini Tehnicna ekipa, ki je sodelovala pri gra­dnji postaje v Kamini, je pogosto obiskovala tudi bližnje kraje. Srecanje s temnopoltim prebivalstvom je bilo samo po sebi dovolj zanimivo, da ga je bilo potrebno fotografsko dokumentirati. Slike prikazujejo prizore tra­dicionalnega nacina življenja, ki ga moderna doba ne pozna vec. Poljanec je veliko foto­grafiral in verjetno je že v Togu razmišljal, kako bo v domovini predstavil svoje bivanje v Afriki. Njegov fotografski opus pokriva vse glavne vsebine, ki jih je ponujalo afriško oko­lje. S komentarji h slikam pa nam je še bolj približal duh tistega casa in okolja. Pionir dokumentarnih filmov o Afriki Baronu Antonu Codelliju lahko pripišemo pionirsko vlogo pri snemanju dokumentarnih filmov o Afriki in prvega igranega nemega filma. Vpisal se je v zgodovino afriške kine­matografije, ki je bila v tistem casu še v obdo­bju prvih poskusov in iskanj. V jeseni 1912 je gradbišce telegrafske postaje v Kamini obiskal nemški popotnik Hans Schomburgk s filmsko ekipo. Srecal se je s Codellijem. Schomburgk mu je v pogovo­ru omenil težave s filmsko kariero in hkra­ti zacel spodbujati Codellijevo zanimanje za nove tehnicne izzive, ki bi mu jih prine­slo ukvarjanje s filmom. Schomburgk je v Nemciji slovel kot dober poznavalec Afrike. Kmalu je spoznal, da je Afrika kontinent, ki ponuja možnosti na podrocju še ne dovolj uveljavljenega medija – filma. Pri prvih poiz­kusih, kljub sodelovanju s profesionalnim snemalcem rojakom Georgom Bürlijem, ni uspel zagotoviti primerne kvalitete posnet­kov, ki jih je naredil v Liberiji. Narocniki iz Hambruga so mu odrekli financno podporo. V tako neprijetni situaciji se je znašel na obi­sku v Kamini. Codelli, pripravljen na izzive prihodnosti, je vložil vecji del zaslužka, ki si ga je pridobil s projektom gradnje radiotelegrafske postaje, okoli 46.000 zlatih mark, in sprejel nenava­dno Schomburgkovo ponudbo. Odkupil je vso filmsko opremo in placal vse stroške, ki bi nastali z novimi filmskimi podvigi. Dogovorila sta se, da bo lastnik posnetih fil­mov poslal Codelli, ki si bo z režiserjem in snemalcem tudi delil dobicek od predvajanja filmov v Evropi. Schomburgku je omogocil pot v London in Hamburg, kjer je sestavil novo filmsko ekipo in jo pripeljal v Afriko. Bela boginja iz Wangore Codelli in Schomburgk sta se srecala v Berlinu julija 1913. leta. S Codellijem je bila tudi njegova mati baronica Rozalija Codelli. Skupaj so si ogledali Schomburgkove afriške posnetke in se lotili nacrtovanja izjemnega podviga. Poleg dokumentarnih filmov so želeli posneti tudi igrani film. Scenarij so pripra­vili po zgodbi, ki jo je na Codellijevo željo skicirala njegova mati. Zgodba je bila preprosta ljubezenska zgod­ba: pred afriško obalo vihar zajame potniško ladjo, ki se ne more ubraniti pobesnelega morja. Potone skupaj s potniki, cudežno se reši le majhna deklica v košari, ki jo naplavi na varno obalo. Tam jo odkrijejo domacini, ki v tem dogodku takoj prepoznajo božji dar. Bela deklica postane Bela boginja, ki z leti zraste v prelepo mladenko. Njena božanska vloga je med domacini še vedno prisotna in zato jo skrbno varujejo. Nekega dne crnci v vas pripe­ljejo v bližini zajetega belca. Zvezanega zaprejo v koco, toda Boginja se odloci, da ga bo rešila. Neke noci, ko vsa vas spi, to tudi stori. Skupaj pobegneta v divjino in dolgo casa brezupno išceta primerno zavetišce. Že popolnoma one­mogla nenadoma zagledata koco, v kateri slu­cajno živi belec. Ta ju prijazno sprejme in skrije pred zasledovalci, ki so se medtem že podali v besnece zasledovanje pobegle Boginje. Rešena po zaslugi nakljucnega belca se mladenka in mladenic zaljubita in skupaj živita do konca svojih dni. Evropska igralska ekipa je bila skromna – le trije igralci: boginjo je igrala Meg (Muschi) Gehrts, moškega, ki se vanjo zaljubi, je igral režiser Schomburgk in belega pustolovca, ki pred zasledovalci reši mlada zaljubljenca, je igral Leo Poljanec. Bolj obsežna je bila afriška zasedba, ki je štela nekaj sto igralcev in statistov. V mno­žicnih prizorih je nastopalo tudi vec sto domacinov. Zaradi navad lokalnega prebi­valstva so imeli pri snemanju precej težav. Filmski ekipi je uspelo odpraviti napake pri osvetljevanju filma. Uporabljali so kamero z lesenim ohišjem, v katerem so v vroci in suhi klimi nenehno nastajale razpoke, ki so jih mašili s pecatnim voskom. Kamero so zavi­jali v liste bananovca, da bi jo zašcitili pred soncno pripeko. Clani filmske ekipe so se iz Kamine odpravili v notranjost Toga v zacetku novem­bra 1913. Ekipa je snemala dokumentarne filme. Snemali so med ljudstvi Cauci, doku­mentirali obiranje bombaža, dokumentirali železarje in kovace pri delu, se srecali z ljud­stvi Cokosi, Kabri, Fulani, Ibubu, Tamberma in Sumbu. Navdušili so se nad bojevniki ljudstva Konkomba. Po šestih mesecih se je snemalna ekipa vrnila nazaj v Kamino. Posneli so tudi pravkar dokoncano brezžic­no postajo. Tehnicna mojstrovina je prevzela vse, zavedali so se, da so prica zgodovinskemu dogodku, ko so po slušalkah poslušali piska­joce znake, ki so jih vešci telegrafisti hitro ubesedili. Med bivanjem v Kamini so se vsak vecer s poljskim vlakom odpeljali do postaje in poslušali novice iz Berlina. Nazadnje so posneli še prizore iz zacetka filma, v katerem so belega dojencka nado­mestili z mulatom. Otroka so dejansko dali v košaro, ki jo je morje naplavilo na obalo, kjer so ga pricakali domacini. Dvignili so ga v zrak in ker je bila puncka, so jo kot cudežnega otroka oklicali za Belo boginjo iz Wangore. S tem kadrom se je koncal filmski projekt, ki ga je financno omogocil baron Codelli. S severa Toga so posnete filme pošiljali v posebnih zabojih z dvojnimi stenami in vmesno izolacijo (pepelom), ki je varovala pred vlago. Do prve polovice 1914. leta so po tej poti uspeli v Evropo poslati 6000 metrov filma, od tega je bilo 4000 metrov igranega filma. Neznana usoda filma Film so avtorji v Londonu pokazali na vec krajih. Film so si ogledali tudi clani Kraljevega geografskega društva, v katerega je bil od leta 1912 vclanjen tudi Schomburgk. Po projekcijah v Londonu sta se Schomburgk in Gehrtsova odlocila, da odpotujeta še v Pariz. V casu njunega obiska v Parizu se je zacela 1. svetovna vojna, tako da se nista mogla vec vrniti v London. Angleži pa so celotno filmsko gradivo zaplenili kot vojni plen. Danes velja film Bela boginja iz Wangore za izgubljenega, domneva pa se, da je verjetno še ohranjen. Nekateri filmski prizori, ki so bili posne­ti v Togu, so bili na sreco narejeni v kopiji. Schomburgk jih je uporabil kasneje v svojih dokumentarcih o Afriki. Najveckrat se omenja dokumentarni film V nemškem Sudanu. V tem filmu so tudi dejanski posnetki iz leta 1913, ko je nastal igrani film. V iskanju sledi za izgubljenim fil­mom lahko izpostavimo tudi ohranjene foto­grafije iz snemalnih dni v Kamini, ki so tudi del zapušcine afriške zbirke Lea Poljanca v Slovenskem etnografskem muzeju. V svoj osnutek predavanj je za eno od slik zapisal: »Slika nam kaže skupino, ki iz vasi ravno odhaja. Schomburgk je moral pocasne domacine naganjati, kinooperater je sne­mal iz grmicja za menoj. Film so snemali v raznih krajih.« Druga slika prikazuje isti prizor iz dru­gega zornega kota, medtem ko je na tretji sliki dejansko upodobljena snemalna ekipa med delom: snemalec stoji na stolu ob viso­kem stativu, na katerega je pritrjena kamera. Cetrta fotografija prikazuje domacine, ki v senci koc cakajo na nadaljevanje snemanja, na odprtem dvorišcu ležijo na tleh štirje bobni, pred njimi stoji železna zvoncasta ropotulja z lesenim držalom. S fotografijami pa lahko povežemo tudi tri predmete, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, bodalo v usnjeni nožnici, rogoznico iz trsja in pahlja­co z nojevimi peresi. Baron Codelli, ki je financno in tudi sicer aktivno podpiral Schomburgkovo filmsko dejavnost v Togu, je šele 1927 zvedel, da so bili deli filma predvajani brez njegove vednosti. Po pravni poti si je prizadeval dobi­ti nazaj svoje pravice, zahteval je prepoved predvajanja filma in financno odškodnino. Schomburgk mu denarja ni mogel izpla­cati in Codelli je spoznal, da se mu obeta neskoncna sodniška agonija in je primer opustil. Cas bo pokazal, kako je bil baron Codelli neupraviceno prezrt kot producent dokumentarnih filmskih posnetkov in igra­nega filma. V filmski zgodovini bo potrebno najti mesto za baronico Rozalijo Codelli, ki je naredila osnutek za scenarij, kronisti pa bodo med filmske igralci zabeležili tudi Lea Poljanca kot nosilca moške stranske vloge. Leo Poljanec (fotografijo hrani Slovenski etnografski muzej) Meg Gehrts, scena iz filma Bela boginja iz Wangore (fotografijo hrani Slovenski etnografski muzej) LJUBA PRENNER, avtorica prve slovenske kriminalke: Neznani storilec, 1939 Ljuba Prenner, rojena 19. junija 1906 na Fari pri Prevaljah kot prvorojenka Josipa in Marije (rojene Cerce) Prenner, je dobila krst­no ime Amalija, a sama se je že od šole naprej imenovala (in uradno vpisala) kot Ljuba. Oce, po rodu kocevar, je bil najprej dacar, pozneje pa orožniški stražmojster, mati pa vinicarska hci iz Jarenine v Slovenskih goricah, ki je kas­neje služila kot dekla in pozneje kot kuharica. Leta 1919 se je družina preselila v Ruše, kjer je 1912 Ljuba zakljucila tudi dva razreda ljud­ske šole. Poleti 1914 se je družina preselila v Slovenj Gradec. Januarja istega leta so najeli stanovanje v hiši Antona Übla v Starem trgu št. 1 (kasneje je stavba nosila hišno ime pri Karnerju, tam je bila tudi gostilna, danes Optik/a Falež in še kaj), kmalu še istega leta pa so najeli sta­novanje v mestu Slovenj Gradec na Glavnem trgu št. 6 (danes Pik bar). Ljuba je nadaljevala z obiskovanjem ljudske šole v Rotenturnu. Naj dodam, da so starši leta 1921 kupili hišo v takratni Cerkveni ulici, danes Meškova, in v njej živeli do smrti leta 1945. Kar nekaj avto­biografskih crt je najti v njenem posthumno izdanem romanu Bruc (Cerdonis, 2006, ob pisateljicini 100-letnici rojstva, uredil in za natis pripravil A. M.). Leta 1919 je prestopila prag gimnazije na Ptuju (vpisanih je bilo 76 deckov in 8 deklet), ki je bila do državnega prevrata 1918 povsem nemška srednja šola in v letih od 1899 do 1918 nosila ime cesarja Franca Jožefa. Zdaj se je povsem slovenizirala, Ljubin profesor sloven­šcine in latinšcine je bil Anton Sovre. Tu je koncala tri razrede, cetrtega pa v Celju (kjer so bili med drugimi njeni profesorji Srecko Brodar, arheolog, speleolog, odkritelj Potocke zijalke, Ivan Napotnik, slikar, Janko Mlakar, profesor slovenšcine in ljudski pisatelj). Zaradi družinskih težkih gmotnih razmer se ni vpisa­la na višjo gimnazijo, temvec je bila nekaj let odvetniška uradnica pri slovenjgraških odvet­nikih Ferdinandu Pirnatu in Franu Kloarju, kar je zacrtalo njen življenjski cilj: otresti se duhamornega pisarniškega dela in priti do višje izobrazbe, to je študija prava. Po štirilet­nem premoru je šolanje nadaljevala na I. žen­ski gimnaziji v Zorinovi ulici v Beogradu, kjer je bila njena profesorica Desanka Maksimovic (pesnica). Po dveh letih, 1927 in 1928, je kot privatist zakljucila peti in šesti razred, potem pa se je odpravila v Ljubljano, kjer je z enakim statusom (zasebno) s privatnimi izpiti koncala sedmi in osmi razred. To je bilo v letih 1929 in 1930 v Mestni ženski realni gimnaziji (domova­la je v prostorih danes Mladike), ko se je prija­vila na redni maturitetni junijski rok (temu se je takrat reklo višji tecajni izpit) in jo uspešno opravila. Jeseni tega leta (1930) se je vpisala na pravno fakulteto ljubljanske univerze, uradno Juridicna fakulteta Univerze Kralja Aleksandra I. v Ljubljani. Po »aviaticnih vajah«, kot je zapisala sama, to je po nekaj izpitih, ki jih ni opravila v prvo, je zadnji izpit opravila 28. septembra 1936 in se je z diplomo za nekaj let vrnila v Slovenj Gradec in se zaposlila kot odvetniška priprav­nica. Sodno prakso je od novembra 1936 do novembra 1937 opravljala pri okrajnem sodiš­cu v Slovenj Gradcu, nato pa je bila odvetniš­ka pripravnica v pisarni slovenjgraškega odvet­nika Josipa Lavrica, kjer je bila zaposlena od decembra 1937 do februarja 1939. Tega leta izide tudi njen kriminalni roman Neznani storilec, zato življenjsko popotovanje Ljube Prenner tu tudi zakljucujem (a se njen drugi del šele zacenja – advokatura, pisatelje­vanje, družbeni angažma, kar vse pa presega namene tega pisanja). Prennerjeva je do izida Neznanega storilca, kateremu bo v tem zapisu namenjena osred­ja pozornost, objavila že nekaj literarnih del. Leta 1929 je izšla njena povest Trojica, dve leti kasneje, to je 1930/31 je kot podlistek izha­jal kmecki roman Pohorska vigred, leta 1936 pa mešcanski roman Življenje za hrbtom. Skratka – naklonjen, celo navdušen sprejem njenega kriminalnega romana je baziral na že trasirani pisateljski poti. Prennerjeva je izid romana Neznani sto­rilec (izdala in založila Vodnikova družba v Ljubljani, 1939) docakala v Ljubljani, kamor se je spomladi leta 1939 iz Slovenj Gradca preselila in si zaposlitev odvetniškega priprav­nika (!) poiskala v odvetniški pisarni Antona Mojzerja v Ljubljani. Ob izidu je avtor zapisa Zadnek v bese­dilu Pri pisateljici Ljubi Prenner v Slovenskem narodu v zapisu o Neznanem storilcu med drugim porocal: »Ljubljana jo je spoznala pred leti (dijakinja Ženske realne gimnazije v letih 1929/1930; študentka juridicne fakultete 1930–1936, osvežujem za bralce A. M.), ko je bila Ljuba Prennerjeva še študent na ljubljan­ski univerzi. Potem je izginila iz Ljubljane, v zacetku tega leta (torej 1939, dodajam A. M.) pa se je spet pojavila v prestolnici kot – odvet­niški pripravnik. Že nekajkrat smo jo obcudo­vali v sodni dvorani, ko je branila prav spretno obtožence.« Bralske skušnje ob izdaji kriminal­ke Neznani storilec so ocitno zadovoljile tudi stroge kriterije za vclanitev v Društvo sloven­skih književnikov, saj je bila «Ljubljancanka» Ljuba Prenner 20. decembra 1939 sprejeta v združbo najpomembnejših slovenskih literar­nih ustvarjalcev. Dodajam: ustanovitelj in prvi predsednik slovenskega pisateljskega društva je bil Davorin Trstenjak, starotrški župnik, tam tudi pokopan, vec tehtnega o ustanovitvi in Trstenjakovem slovenjgraštvu oz. starotr­žanstvu Marko Košan v taistih Odsevanjih. Neznani storilec velja za prvo pravo sloven­sko kriminalko, ki je „visoka“ literarna kriti­ka ob izidu sploh ni opazila, bralstvo pa jo je. Prennerjeva je v pismih in intervjujih poudar­jala, da je bila knjiga razprodana, in pozneje prosila za ponatis, a je bila zavrnjena, ceprav je to njeno najboljše prozno delo. Za lažje bralsko sledenje izpostavljam samo ekspozicijo dogajanja v romanu. V majhnem mestecu Lipnica se je zgodil umor. Ljubeckino Ancko, mlado necakin­jo gostilnicarke Pri lepem razgledu, najdejo ustreljeno v gaju pod hribom pri cerkvici. Preiskave ne prevzamejo le poklicani, to so sodna preiskovalca sodnik dr. Slivnik in sodni pisar France Bervant ob asistenci nespretnega žandarja Maksa Ferlinca, pac pa se v lov za morilcem poda celo mesto (Lipnica je seveda v romanu preimenovani Slovenj Gradec), ki je v napoto uradnim preiskovalcem. Corpus delicti, to je cigaretna doza z zacetnicama M. T., skrivnostno izgine, krog osumljencev pa se zoži. Potencialni osumljenci so: Miha T., tihotapec živine, potem lekarnar Tine Marhat, brezposelni Milan Terpinar in študent medi­cine Tone Mekac. Kako se iskanje zlocinca plete in razplete, popiše vsebina v Neznanem storilcu. V slovenski literarni zgodovini kriminalka kot žanrska literatura ni ravno cenjena. Prva tovrstna literatura so bile kriminalne zgodbe Jakoba Alešovca z naslovom Iz sodnijskega živ­ljenja iz leta 1874, ceprav to ni bila kriminalka v pravem pomenu besede. Takrat je bila krimi­nalka v slovenšcini namenjena narodni ideji: lopovi so bili Prusi in drugi Nemci, inšpek­torji pa Slovenci ali vsaj Slovani. Zlikovci so bili kaznovani. Avtor je bil na strani bralca in detektiva, medtem ko je bil kriminalec nebogl­jen in prepušcen sam sebi – to pa je v nasprot­ju z eno izmed železnih zapovedi kriminalke, da morata biti na enem bregu bralec in detek­tiv, na drugem pa avtor in kriminalec. Med obema svetovnima vojnama se je slovensko doživljanje kriminalke nekoliko osvobodilo obremenjenosti z narodno idejo. To dokazuje predvsem prevodna kriminalka. Vendar je izvirna kriminalka pri nas med letoma 1918 in 1941 izredno redka. Pred Ljubo Prenner so kriminalne zgodbe v prvi polovici 20. stoletja pisali Silvester Košutnik (kriminalna povest Požigalec, 1910, Krvna osveta, ok. 1910), Ivo Šorli (Past in zanke: kri­minalni roman iz polpretekle dobe, 1922) in Januš Godec (Ponarejevalci, 1938). S prevlado socialnega realizma v tridesetih letih postane tovrstno pisanje kot proza, kakršno je ustvaril mešcanski nacin življenja, še bolj sporno. Že opisovanje mešcanskega sveta je bilo necenje­no; toliko hujše je bilo ustvarjanje v žanrih, ki jih je ustvaril buržoazni sistem, kamor spada tudi kriminalka. Vendar je kljub temu scaso­ma k nam vendarle prodrla sprva prevodna kriminalka (Edgar Walles, Agatha Christie, Georges Simenon), za njo pa tudi izvirna. Neznani storilec Ljube Prenner je torej izšel v casu, ki mu ni bil naklonjen ne v družbeno­kriticnem ne estetskem vrednotenju. V litera­turi govorimo o obdobju socialnega realizma, ki je v ospredje postavljal absolutno drugacne teme od (malo)mešcanskih upodabljanj, bese­dila brez jasnega ideološkega naboja in ucinko­vitega razrednega spopada so bila tako rekoc nezaželena, to se pravi za nikakršno rabo v casu, ki je deloval in prihajal. Podobno usodo je doživel tudi Alamut Vladimirja Bartola, ki ga je moral odkriti šele cas konec 20. stolet­ja in za povrh – francosko bralstvo. A tudi to presega meje tega zapisa. O vzgibih za odlocitev o pisanju Neznanega storilca. Prennerjeva je skoraj cetrt stoletja po letu 1939, ko je izšla njena kriminalka, povod za nastanek dela opisala takole: »Potem pa smo v neki veseli družbi stavili, da ne zna noben Slovenec napisati kriminalke. Stavo sem spre­jela in sem jo napisala v treh mesecih. To je bil Neznani storilec in navdih zanj sem dobila prav v Slovenj Gradcu kot odvetniški priprav­nik v sodni službi. Prodala sem jo Vodnikovi družbi in postala je nekakšen bestseller – takoj so jo razprodali.« Ocitno gre za cas in vzpodbudo, ki jo je dobila kot odvetniška pripravnica v pisarni slovenjgraškega odvetnika Josipa Lavrica. Sploh je bil Slovenj Gradec kot (malo)mešcansko gnezdo pogosto prostor introspek­cije kraja in ljudi v literaturi Ljube Prenner, seveda preimenovan in delno zabrisan: oboje je prepoznano v nekaterih avtoricinih literar­nih besedilih – za imeni Podgorica (Življenje za hrbtom), Sracje (posthumno izdani roman Bruc) in Lipnica (Neznani storilec) se skriva prav naše mestece. Da je Neznani storilec vogelni kamen slo­venske kriminalke – prvi slovenski kriminalni roman, utemeljuje tudi literarna stroka, med avtorji naštevam Silvijo Borovnik Pišejo žen­ske drugace (Ljubljana: Mihelac, 1995), Polona Kekec: Literarno ustvarjanje Ljube Prenner (v A. Gabric, P. Kekec, B. Rajšter: Odvetnica in pisateljica Ljuba Prenner, Ljubljana: Nova revi­ja, 2000), Igor Grdina: Ljuba Prenner in malo­mešcanska kriminalna povest Neznani storilec (ponatis romana, Ljubljana: Mihelac, 1992). Njihova dognanja je mogoce strniti v naslednje: slovenska besedila do Neznanega storilca so praviloma povzetki zgodb iz sodnih dvoran oz. sodnih praks, kriminalka Prennerjeve pa je nastala kot cisti literarni žanr, ki gradi na zakonitostih kriminalnega romana, kot jih je utemeljil S. S. Van Dine: 20 pravil kriminalnega romana. Tako velja, da je kriminalka toliko bolj mojstrska, kolikor bolj se ujema s pravili književnovrstne sheme. Kako je z upoštevanjem pravil v Neznanem storilcu? V nasprotju s pravili klasicne kriminalke, v kateri je po navadi en detektiv, se tu v detekti­va nenadoma spremeni vse mesto; vsi poizve­dujejo, sumnicijo, razvijajo najrazlicnejše glo­bokoumne teorije, pri tem so si predvsem drug drugemu napoti. Eno od pravil zapoveduje, da morata imeti bralec in detektiv popolnoma enake možnosti, da rešita skrivnost, zato morajo biti vsi nami­gi izrecno vpeljani in jasno opisani. Tega se Prennerjeva natancno drži. Zgodba se razp­leta jasno in ji ves cas sledimo, ko spremlja­mo (zlasti) Bervantovo raziskovanje. Avtorica pri tem uporablja prijeme, s katerimi storilec ukani tudi detektiva, in ne vlece bralca za nos, kar je prav tako v skladu s pravili. Morilec je en sam in to ne detektiv oziroma kdo izmed preiskovalcev. Metoda umora je popolnoma racionalna (strel iz pištole), zlocin pa je bil zagrešen iz osebnih nagibov; tudi ni šlo za samomor ali nesreco. Storilca razkrijejo s pomocjo logicnega sklepanja, in ne po nakl­jucju. Eno od pravil zapoveduje, da zgodba ne sme biti ljubezenska, in tu se zatakne. Zgodba je ljubezenska, v bistvu je to povod za umor (Anckina nosecnost oz. abortus). Kršeno je tudi pravilo o prepovedi dolgih opisnih pasaž in drugih postranskih reci (analize znacajev in trud pri ustvarjanju ozracja). Potrebno je izpostaviti še eno osrednjih konstant klasicne detektivske zgodbe: ko je primer razrešen, se v Lipnico vrne prav takšen mir, kot so ga prebivalci bili vajeni pred smrtjo Ancke. Kriminalki je Prennerjeva dodala še ostro družbenokriticno ost, zlasti s podobo male­ga mesta Lipnica, katerega glavno ozracje se giblje med hudobijo in umazanostjo mišljenja, ki po avtoricinih besedah: »… vidi v vsakem cloveku, ki ni ustvarjen ves po lipniškem kopi­tu, necedno žival, od opolzkih želja prežeto mrcino, v vseh zavrženih grehih povaljano grdobo.« Neznani storilec je tekoce in napeto branje, vsebuje pa elemente, zaradi katerih lahko trdi­mo, da gre že pri prvi slovenski kriminalki za necisti žanr. Prennerjeva se je ocitno bala, da bi ji ocitali trivialnost, zato je dodala krimi­nalki elemente, ki v klasicno kriminalno zgod­bo ne sodijo. Svojemu literarnemu besedilu je zlasti s številnimi družbenokriticnimi namigi namenila še drugacno sporocilno razsežnost. Kljub vsemu: Slovenci smo na svojo kla­sicno detektivsko zgodbo cakali do leta 1939, ko je bil izdan roman Ljube Prenner Neznani storilec. Naj podnaslov malomešcanska krimi­nalna povest ne zavede. No, nekoliko mogoce že, kljub vsemu gre na nekem nivoju tudi za kritiko takratne malomešcanske družbe ter svojevrstno parodijo detektivskega žanra. Naj zaokrožim ta zapis z (cetudi ponovlje­no) ugotovitvijo. Ljuba Prenner je avtorica prve slovenske kriminalke, ki sicer po neka­terih znacilnostih odstopa od klasicne, iz velikega sveta v slovenski prostor prodirajoce «kriminalne zgodbe». Dogajanje je postavlje­no v Lipnico (za literarno rabo preimenovani Slovenj Gradec), sklicevanje avtorice na pisa­teljsko paberkovanje iz svojih delovnih skušenj v mestu pa neizbežno kaže na to, da so tako književne osebe, znacaji, medcloveški odnosi in družbena klima hkrati verna podoba ljudi in razmer v našem malem mestu v desetletju pred drugo vojno. Andrej Makuc Ljuba v družbi slovenjgraških študentov na Gradišcu leta 1936 (fotografijo hrani KPM Slovenj Gradec) Prvi slovenski kriminalni roman, Ljubljana: Vodnikova družba, 1939 Spominska soba Ljube Prenner Gusti Stridsberg (1892–1978) O ženski, ki je živela vec kot pet življenj Augustine Franziska Mayer »Na mešcansko-aristokratskem Dunaju sta mogla zavarovano potekati otroštvo in mla­dost, urejena z miroljubno zakonsko zvezo staršev, z eticno romantiko tradicij in vsakove­cernim ljubim Bogom. Tem trdnim temeljnim kamnom se lahko clovek zahvali za dragoceno slepilo: Meni se ne more nic pripetiti.«1 Tako je zapisano na prvih straneh avto­biografskega romana Gusti Stridsberg Mojih pet življenj. Slepilo, da se cloveku ne more nic pripetiti, je v njenem življenju preraslo v zgodbo, ki jo je sama v romanu strnila v pet življenj – Avstrija, Jugoslavija, Stalinova Moskva, Španija, Švedska. Zadnja leta razis­kovalci podrobneje razkrivajo njeno »šesto življenje«2, življenje obvešcevalke Klare. Augustine Franziska Mayer se je rodila 22. avgusta 1892 v kraju Cernivci, takratni Avstro-Ogrski, danes Ukrajini. Preselili so se na Dunaj, kjer ji je varno zavetje bankirske družine omogocilo otroštvo z domacimi uci­telji, ucenje jezikov, potovanja, obiske muze­jev in spoznavanje dunajske in evropske viso­ke družbe. Po smrti oceta, ki kljub svojemu bogastvu ni spregledal življenja dunajskih neprivilegiranih slojev, je Franzi (tako so jo klicali) pri trinajstih podedovala veliko pre­moženje in svet se ji je vse bolj odpiral – a ne tako, kot bi se vsaki bogati „dedinji“. Odkrila je Oscarja Wilda, v enem letu opravila držav­ni izpit iz anglešcine in postala profesorica, plezala v Dolomitih, doživela samomor svoje najboljše prijateljice, soimenjakinje sestricne Franzi, in med 1. svetovno vojno kot pros­tovoljna bolniška sestra v dunajski kirurški kliniki vso strahoto ranjenih in umirajo­cih vojakov. Z mladim vojaškim kirurgom Bernhardom Jirkujem je kdaj za trenutek poskušala ubežati bolecini, smrti, smradu in 1 Gusti Stridsberg: Mojih pet življenj. Založba Obzorja Maribor, Maribor, 1983, str. 9. Prevedel Drago Druškovic. (V nadaljevanju Mojih pet življenj.) 2 Michael F. Scholz: Gusti Jirku-Stridsberg („Klara“) und die finnische Friedensopposition 1943/44. SAXA Verlag, Berlin, 2014, str. 53. URL: https://www.academia.edu/7890388 (9. 1. 2020). stopila v svet slikarstva, Kokoschke, Rilkeja. Še pred koncem vojne se je porocila in posta­la Augustine Jirku. Stara je bila 24 let. Augustine Jirku »Od vsega zacetka, odkar smo živeli v Hartensteinu3, smo imeli goste: strica dvorne­ga svetnika in teto Roso, Bernhardove sestre in prijatelje, moje prijateljice in njihove otroke, ki so bili potrebni oddiha. Nikoli nisva rekla ne, ce so prišla pisma s pol zakritimi namigovanji, kajti – nisva hotela biti sama. V vseh petnajstih letih sva bila samo štirinajst dni brez gostov. Laže je bilo premostiti razpoklino v najinem zakonu, ce po vecerji nisva bila prepušcena le sama sebi in ce sva se med seboj pogovarjala le na sprehodih. Živela sva kot prijatelja in to sva tudi bila.«4 3 Hartenstein – grašcina in posest v Mislinjski Dobravi (ob današnjem letališcu). Zgrajena je bila ob koncu 16. stoletja, med drugo svetovno vojno so jo požgali. 4 Mojih pet življenj, str. 91. Augustine Jirku je kmalu po poroki sto­pila na svojo samotno pot. Umrla ji je mati, izvedela je za Bernhardovo ljubezensko raz­merje, spoznala je, da je noseca, izgubila je vecino svojega premoženja. Z možem sta se še pred koncem 1. svetovne vojne preselila v okolico Slovenj Gradca in dvorec Hartenstein je za desetletje in pol postal njen dom in pro­stor Evrope v malem. Življenje na podeželju, otrok in nenehni obiski so jo sicer zaposlo­vali, a tudi dušili. Bolelo jo je nenehno spo­gledovanje z revšcino ljudi, spoznavala je diktaturo in korupcijo kraljevine Jugoslavije. Mož je doštudiral in njun zakon je dokoncno razpadel. Hcerka Bimi je odrašcala in na prošnjo matere je kot domaci ucitelj na Hartenstein prihajal šolski upravitelj osnovne šole v Šmartnem pri Slovenj Gradcu Franc Kavcic5. Hkrati s hcerko se je zacela uciti slovenšci­no. Tako je pocasi odkrivala kulturo malega naroda, ki ji je do takrat »pomenil samo neu­sahljivi studenec poljedelcev in slug, davkar­jev in žandarjev«6. V nemšcino je prevedla nekaj crtic Ivana Cankarja, Hlapca Jerneja in njegovo pravico ter Hišo Marije Pomocnice in tako omogocila izid prve Cankarjeve knjige v nemšcini. »Po dobrih treh mesecih pouka je trdila, da že razume vse, kar govorim. Imel sem to za pretiravanje, ki mu ni verjeti, pa sem ji bolj za šalo kot zares odvrnil: “Dobro! Ce me res razumete, kakor pravite, boste razumeli tudi slovenskega pisatelja, ki mi je med vsemi naj-ljubši.“ S Cankarjem v roki sem se naslednji dan napotil na grad. Sedel sem z grašcakinjo v malem salonu, kjer sem ji prebral Skodelico kave. Ko sem odložil knjigo, sem zagledal njen solzni obraz, ki si ga je brisala z drob­nim žepnim robckom. Bilo je jasno, razumela je Cankarja. Nekaj trenutkov sva mol........c.......e sede­la, potem pa je z drhtecim glasom spregovo­rila: “Ta kratka crtica je prava mojstrovina: je biser, kakršnega je redko najti v svetovni literaturi. Prevedla bom to crtico v nemšcino. To naj mi bo za domaco nalogo!“ Cudovit je bil njen prevod Skodelice kave; v njem je bila Cankarjeva dikcija in njegov ritem; v njem je 5 Franc Kavcic: Cankarjeva prevajalka nemška in švedska pisatelji­ca. V: Dialogi, Založba Obzorja Maribor, Maribor, 1976, št. 5, str. 283. 6 Mojih pet življenj, str. 136. dihal pravi Cankar.«7 Ce je bil njen mentor Franc Kavcic nad prevodi navdušen, je sodobna ocena manj prizanesljiva. »Prva nemška knjiga z besedili Ivana Cankarja izide leta 1929. Izbor z naslovom Der Knecht Jernej prevede hcerka dunajskega bancnika Gusti Jirku, ki živi na svojem posestvu blizu Slovenj Gradca, se odrasla nauci slovenšcino in se navdušuje nad Cankarjem. Razgledana dama pridobi pisateljskega zvezdnika Emila Alphonsa Rheinhardta, da napiše spremno besedo. V njej si Rheinhardt zamišlja Cankarja kot emi­nentnega slovanskega avtorja, katerega delo brez vsakršnega dokaza osvetljuje v luci cele »odrešiteljske teologije«. S tem absolutizira, izhajajoc iz nemške recepcije Dostojevskega, kliše o slovanskem mesianizmu, kar v tem konkretnem primeru pomeni, da se mu sploh ni treba ukvarjati s svojevrstnimi izhodišci Cankarjeve poetike. Prevod samovoljno spre­minja Cankarjevo dikcijo in povzroci globo­kosežno banalizacijo. Podobno velja tudi za naslednji izbor Das Haus zur Barmherzigen Mutter Gottes (Hiša Marije Pomocnice) iz 7 Franc Kavcic: Cankarjeva prevajalka nemška in švedska pisatelji­ca. V: Dialogi, Založba Obzorja Maribor, Maribor, 1976, št. 5, str. 284.leta 1930, ki še poglablja lepoumno težnjo založnika, s tem da obseg izvirnih besedil krajša do ene tretjine in da v napacno preve­den naslov vnese avtorju pripesnjen kliše o njegovi „pobožnosti“.«8 Med samotnimi zimskimi veceri pa je zacela pisati tudi sama. Z romanom Zwischen den Zeiten (1931) je vzbudila pozornost in za kritike postala pisateljica, njen roman pa »žlahtna umetnina«, deležna celo pohvale Thomasa Manna. Tako se je znašla na razpot­ju: ostati na (pre)zadolženem Hartensteinu in pisati ali pa se podati v svet, ki ji je bil nekoc tako blizu. Izbrala je Dunaj. S pomocjo prijateljev si je za silo uredila življenje in pisala. Ko se je glavni urednik casnika Der Wiener Tag seznanil z njenim slo­gom pisanja, ji je predlagal, da bi odpotovala v Moskvo in napisala serijo reportaž. Njene izjave, da ne ve nic o politiki, še najmanj o Sovjetski zvezi, niso pomagale. Preprical jo je, da je z Dunaja, ki je leta 1932 še podcenje­val prizadevanja ...........................»..........................malega pleskarja in nared­nika«, kot dopisnica odpotovala v Sovjetsko zvezo. Bolj kot soocenje kapitalisticne in socialisticne ideologije so jo zanimale zgod­be malih ljudi, predvsem pa to, ali »napravi socializem ljudi bolj srecne«9. S svojimi spo­rocili iz Moskve je vstopila v žanr, ki so ga kasneje poimenovali kot »new journalism«10 in ki je mocno zaznamoval njeno pisanje.11 Moskvo je obiskala dvakrat. Že prvo poto­vanje, predvsem pa bivanje sta jo vrgla v svet, ki ga do takrat ni poznala. Ce je revšcina zanjo v Jugoslaviji še imela »barve in oblike«, je bila revšcina, ki jo je doživela na poti in v Moskvi, »snežno siva množica«. S sabo je imela vrsto priporocilnih pisem za dopisni­ke in intelektualce z zahoda, zato ji je bilo najhujše prihranjeno. Pocasi pa je spoznavala novo sovjetsko moralo: povsod strah, bese­da svoboda je bila izrabljena do skrajnosti, razredne sovražnike je bilo treba obsoditi, nedolžno obsojenih ni bilo, ljudje so izginjali, 8 Erwin Köstler: Na poti do priznanja. V: Stojan Vavti: Bibli­ographie der Buchübersetzungen slowenischer Literatur ins Deutsche, Bibliografija knjižnih prevodov slovenske literature v nemšcino. Center za slovensko književnost, Center for Slovenian Literature, Ljubljana, 2006, str. 13. URL: http://www.ljudmila.org/litcenter/bibliografija.pdf (9. 1. 2020). 9 Mojih pet življenj, str. 191. 10 Novi žurnalizem; pisanje prispevkov s pomocjo jezikovnih in slogovnih sredstev, znacilnih za leposlovje. 11 Wilhelm Agrell: Augustine (Gusti) Franziska Stridsberg. V: Svenskt kvinnobiografiskt lexikon. URL: https://skbl.se/sv/artikel/GustiStridsberg (9. 1. 2020).umreti naravno je bil privilegij, beseda resni­ca je pri ljudeh zbujala neprijetne komplekse. Njene vtise iz sovjetske Rusije so objavljali v zahodnih casopisih, v Moskvi pa so jo z vseh koncev opazovali in preizkušali. Po vrnitvi na Dunaj je opazila, da se nacionalsocializem vse bolj krepi, z njim pa tudi njeno nasprotovanje tej ideologiji. Vezi iz Moskve so jo povezale z jugoslovanskim komunistom Štefanom, ki je ilegalno živel na Dunaju. Takrat ni niti slutila, da bo poklic­ni revolucionar – njegovo pravo ime je bilo Vilim Horvaj (1901–1938)12 – postal njen pri­jatelj in velika ljubezen, a hkrati tudi clovek, ki ji je vzel »politicno nedolžnost«13. Ob nalogah, ki ji jih je nalagal, se ji je živl­jenje vse bolj zapletalo. Pred znanci je morala prikrivati svoje dvojno življenje, spoznavala pa je tudi notranje konflikte v jugoslovan­skem komunisticnem gibanju. Ker je položaj na Dunaju za Štefana postajal vse bolj neva­ren, sta se umaknila v Moskvo. Ce je Gusti prvo srecanje z Moskvo doživljala kot zanimi­vo pustolovšcino, je bila zanjo zdaj »Stalinova Moskva, ki sem se ji peljala nasproti, kakor moloh, ki bo požrl druge za drugim vse, pred­vsem tiste, ki so cistih src«14. In dejansko je lahko spremljala, kako so skrivnostno izgin­jali sovjetski in evropski komunisti. Tudi njej so odvzeli potni list. Zaradi znanja jezikov (nemšcina, anglešcina, francošcina, italijan­šcina, rušcina, slovenšcina) se ji je uspelo približati pomembnim clanom Kominterne in leta 1935 so jo dolocili celo za simultano pre­vajalko na 7. kongresu Kominterne. Ponudili so ji tudi sovjetsko državljanstvo in predla­gali, da v Moskvo pripeljejo njeno hcer. S Štefanom sta vedela, da bi bilo to pogubno zanjo, in odlocila sta se, da je skrajni cas, da Gusti zapusti Moskvo. S slabo ponarejenim potnim listom in vozovnico do Pariza je kljub slutnji, da se utegne marsikaj zaplesti, in kljub skrbi za Štefana, ki je moral ostati v Moskvi, odpoto­vala. V Saarbrücknu jo je aretiral Gestapo, ki je bil o njeni poti ocitno obvešcen. Iz zapora 12 Petar Požar: Ni njega nisu zaboravili. V: Petar Požar: Jugoslave­ni – žrtve staljinskih cistki (dokumentarna kronika). Nova knjiga, Beograd, 1989, str. 130. (Biblioteka Svedocanstva). URL: http://www.znaci.net/00003/7xx.php?broj=126&bk=758 (9. 1. 2020). 13 Mojih pet življenj, 235. 14 Mojih pet življenj, 279.jo je rešilo posredovanje prijatelja, tolmaca15 v Društvu narodov. Ponovno srecanje s hcerko je bilo zanjo zelo pomembno, saj je videla, da jo hcerka razume in da si lahko zaupata. Leta 1936 se je Evropa vse bolj približe­vala katastrofi, ki se je najocitneje razkriva­la v španski državljanski vojni. Augustine se je že med bivanjem v Moskvi odlocila, da se prikljuci mednarodnim brigadam, in odpo­tovala. Najprej je pomagala kot kirurška bol­niška sestra, pozneje pa je bila imenovana za namestnico glavnega urednika Ayuda Medica Internacional, glasila zdravstvene službe pri mednarodnih brigadah (International Brigades Health Service). Vecino novinarskega dela je morala opraviti sama, tudi porocanje s fronte. Ves cas je upala, da se ji bo v Španiji lahko pridružil tudi Štefan, s katerim sta si dopisovala, kolikor sta si lahko. V zadnjem pismu ji je sporocil: »Ce ti ne bom vec pisal, to ne pomeni, da sem te pozabil. Do zadnjega trenutka te ne bom pozabil …«16 Šele mnogo kasneje je izvedela, da so ga Sovjeti ustrelili17. Poleti 1938 so mednarodne brigade zace­le slabeti in po 18 mesecih v Španiji je Gusti Jirku ilegalno prešla v Francijo; nekaj casa je preživela v Parizu in Křbenhavnu, potem pa nadaljevala pot na Švedsko, kamor je prispela marca 1939 in kmalu zaprosila za dovoljenje za bivanje. Gusti Stridsberg Zadnji del zgodbe o Gusti Stridsberg je prevod dela clanka Wilhelma Agrella, objavljenega v Svenskt kvinnobiografiskt lexi­kon (SKBL – spletnem leksikonu o biografiji žensk, objavljenem leta 2018). »V Španiji je srecala veliko Švedov, tudi novinarko Barbro Alving18 ter predstavnika Swedish Help Committee for Spain Georga Brantinga in Sonjo Branting-Westerstĺhl19. Stiki s Sonjo Branting-Westerstĺhl in drugi­mi so bili za Stridsbergovo zelo pomembni, saj so ji na Švedskem, med drugim, omogo­cili sodelovanje z revijo Morgonbris, ki jo je 15 Antoine Velleman (1875–1962); profesor na univerzi v Ženevi, tolmac v Društvu narodov, govorec devetih jezikov. 16 Mojih pet življenj, str. 427. 17 Aretirali so ga novembra 1938 in ustrelili. Z odlokom Vojnega kolegija Vrhovnega sodišca ZSSR je bil leta 1958 rehabilitiran. 18 Barbro Alving (1909–1987) – novinarka, pisateljica, pacifistka, feministka. 19 Sonja Branting-Westerstĺhl (1890–1981) – švedska pravnica in politicarka; clanica socialnih demokratov. Georg Branting (1887–1965) – njen brat; clan parlamenta, olimpijec. izdajalo žensko krilo socialnih demokratov­na Švedskem (Social Democratic Women in Sweden). Njen prvi prispevek je izšel že aprila 1939 in v naslednjih letih je postala njihova stalna sodelavka. Kmalu je vstopila v dru­žabno življenje svetovljanskega Stockholma med vojno. Toda tujki in politicni begunki bi se situacija lahko zapletla, zato se je poro­cila z veteranom španske državljanske vojne Hugom Stridsbergom in tako dobila švedsko državljanstvo; z njim pa tudi varnost pred pravno negotovostjo zakonov, ki so jo prines­li zakoni o izjemah med vojno. Ko je Nemcija napadla Sovjetsko zvezo in so v vojno vstopile tudi ZDA, se je še povecal pomen Stockholma kot nevtralne izpostave tako za novinarje kot obvešceval­ce. Gusti Stridsberg je dobila akreditacijo za dopisovalko Toronto Star. Decembra 1941 se je srecala s sovjetsko tiskovno predstavnico Zojo Rybkino (Jarsevo), uslužbenko NKVD. Njena naloga je bila organiziranje skupin za sabotažo, ki so delovale iz Švedske. Jarseva je potrebovala sodelavca in zagotovo bi težko našla koga, ki bi bil bolj izkušen kot Gusti Stridsberg. Tako je Stridsbergova pod ime­nom Klara naslednja štiri leta delovala za sovjetsko obvešcevalno službo. Njena zacet­na naloga – iskanje primernih oseb za sabo­taže – je kasneje prerasla v delo obvešcevalke – pod krinko dopisnice. Gusti Stridsberg je sami uspelo vzpostaviti zelo obcutljivo zvezo med sovjetsko obvešcevalno službo in finsko tim. opozicijo za mir, torej operacijo, ki naj bi razdrla zavezništvo med Finsko in Nemcijo. Sovjetska obvešcevalna služba je cenila delo Gusti Stridsberg in ob koncu vojne je bila zanje najpomembnejša obvešcevalka v Stockholmu. Ko se je vojna koncala, pa je švedsko glavno mesto izgubilo svoj strateški pomen na podrocju obvešcevanja, zato je sovjetska stran Gusti Stridsberg nameravala prestaviti v Jugoslavijo, kamor je iz drugac­nih razlogov želela potovati tudi sama. V Beogradu jo je sovjetska obvešcevalna služ­ba želela prepricati, da bi zanje porocala iz Jugoslavije. Zaprosila je za premislek, toda namesto pristanka je z ameriško pomocjo odšla v del Avstrije, ki so ga po vojni zavze­li zahodni zavezniki. Zaradi te odlocitve jo je ruska obvešcevalna uvrstila med poten­cialne dvojne agente in prekinila stike z njo. Za prekinitev stikov pa je bilo pomembno tudi spoznanje, da je NKVD že pred vojno aretirala in usmrtila Vilima Horvaja in da so ji to prikrivali. Gusti Stridsberg med vojno kljub stro­gemu nadzoru švedskih organov nikoli ni bila razkrita. O agentki Klari je bil SÄPO20 obvešcen šele leta 1954, po prebegu obvešce­valcev KGB Jevdokie Petrove in Vladimirja Petrova21. Zakonca sta bila namrec prej namešcena v Stockholmu in Jevdokia Petrova je prevzela tajne kontakte z Gusti Stridsberg, z drugim imenom Klara. Klara Septembra 1955 je SÄPO zajel Gusti Stridsberg in jo zaslišal. Med pogovorom s preiskovalcem Ottom Danielssonom je pri­znala sodelovanje s sovjetsko obvešceval­no službo, a zanikala, da je bilo njeno delo uperjeno proti Švedski. Vztrajno je tudi pri­krivala imena ljudi, s katerimi je sodelovala. Med preiskavo so se vloge pocasi spremi­njale; zasliševanje se je prevesilo v pogovor. Zapisniki zaslišanja vsebujejo številne teme in epizode, ki so kasneje postale pomem­ben del avtobiografskega romana Menschen, Mächte und ich22. Zveze Gusti Stridsberg so se razkrile šele dolgo po njeni smrti (leta 1978), in sicer v telegramih sovjetske obvešcevalne službe, ki jih je leta 1996 objavil NSA (National Security Agency23). Gradivo je težko dostopno in je, med drugim, pripeljalo do napacnega zakljuc­ka, da sta obe s hcerko delovali kot obvešce­valki v San Franciscu, saj se obe pojavljata v telegramih med Moskvo in San Franciscom. Sovjetska obvešcevalna služba je namrec preko hcerke Gusti Stridsberg24, ki je živela v Kaliforniji, prenašala denar, ki naj bi Gusti zagotavljal zakoniti vir dohodka. 20 SÄPO – Säkerhetspolisen (švedska obvešcevalna služba). 21 Zakonca sta bila zaposlena na sovjetskem veleposlaništvu v Can­berri, v Avstraliji. Za prestop sta se odlocila aprila 1954, švedska obvešcevalna služba pa je bila o »Klari« obvešcena že poleti 1954. 22 Roman je izšel leta 1961. Prevajalec slovenske izdaje Drago Dru­škovic je originalni naslov prevedel kot Ljudje, sile in jaz. Sam se je pri knjižnem prevodu v slovenšcino naslonil na švedski prevod romana Mina fem liv – Mojih pet življenj. Prva izdaja švedskega prevoda je izšla leta 1962; slovenski prevod je izšel dvakrat – 1971 in 1983. 23 NSA – Nacionalna varnostna agencija; ameriška obvešcevalna služba, ki zbira, opazuje in analizira elektronske podatke ter varuje informacijsko-komunikacijski sistem ZDA. 24 Dr. Marietta Voge (1918–1984), roj. na Hartensteinu kot Mariet­te Jirku; predavateljica na univerzi v Berkleyu; strokovnjakinja za mikrobiologijo in imunologijo. Gusti Stridsberg je bila pomembna pisate­ljica in novinarka. Svetovljanka, ki je govorila številne evropske jezike in se zmogla prilago­diti razlicnim kulturnim in družbenim okoli­šcinam. Bila je med najboljšimi in zato tudi med najmanj znanimi tajnimi agenti, ki so delovali v Stockholmu med drugo svetovno vojno. Navsezadnje pa je pripadala tudi skupini dolgo spregledanih prostovoljk, ki so poma­gale v španski državljanski vojni. Umrla je na otoku Lidingö leta 1978.«25 Kdo je torej ženska, ki je živela vec kot pet življenj? Prispevek, objavljen v tej številki Odsevanj, na to vprašanje nikakor ne more odgovoriti. Avtoricino pisanje namrec izhaja izkljucno iz romana Mojih pet življenj in nekaj prebranih clankov. Sploh pa je to vprašanje le retoric­no; prave usode ljudi za vedno ostanejo skriv­nost. Bo pa Gusti Stridsberg najbrž ostala izziv in enigma tudi za boljše poznavalce njenega (skrivnega) življenja. Zgodovinar Michael F. Scholz, profesor na univerzi v Uppsali, je v svoji razpravi Gusti Jirku-Stridsberg („Klara“) und die finnische Friedensopposition zapisal: »Naše védenje o življenju Gusti Stridsberg temelji na treh vrstah virov: spominska literatura, policijski zapisniki in telegrami VENONA26. Slednji so za zgodovinarja še posebej pomembni, saj dejansko popravljajo védenje, ki nam je bilo dosegljivo na podlagi drugih vrst virov.«27 Kako aktualna (spet) postajata njen lik in njeno mesto v zgodovini, razkrivajo naj­novejše publikacije, ki proucujejo njeno (do sedaj skrito) življenje. Mnoga nova dej­stva je razkril profesor na univerzi v Lundu Wilhelm Agrell, strokovnjak za proucevanje obvešcevalnih služb in hladno vojno, ki se je podrobneje ukvarjal s projektom VENONA. Pred nedavnim sta izšli dve njegovi knjigi, v katerih se razkriva Klarina zgodba: Mrs 25 Wilhelm Agrell: Augustine (Gusti) Franziska Stridsberg. V: Svenskt kvinnobiografiskt lexikon. URL: https://skbl.se/sv/artikel/GustiStridsberg (11. 1. 2020). 26 VENONA – projekt ameriške protiobvešcevalne službe. Name­njen je bil dešifriranju sporocil sovjetske obvešcevalne službe. Vzpostavili so ga februarja 1943, zakljucil pa se je oktobra 1980. 27 Michael F. Scholz: Gusti Jirku-Stridsberg („Klara“) und die finnische Friedensopposition 1943/44. SAXA Verlag, Berlin, 2014, str. 53. URL: https://www.academia.edu/7890388 (11. 1. 2020).Petrova‘s Shoe in Tre spioner i kallt krig – Valter Krivitskij, Gusti Stridsberg, Kim Philby. O tem pa mogoce v naslednji številki Odsevanj. Danes samo še, kako je na kritiko njenih prevodov, ki jo je v Modri ptici objavil Anton Ocvirk, odgovorila (takrat še) Gusti Jirku28. Njeno pismo razkriva okolišcine, v katerih je nastajala prva Cankarjeva knjiga v nemšcini. Velespoštovani gospod! K Vaši kritiki mojega prevoda bi rada pri­pomnila sledece: Ne glede na nehvaležno nalo­go, ugoditi Nemcem in Slovencem, ne glede na velike gmotne žrtve, ki sem jih imela, da bi po dve leti trajajocih naporih dobila zalo­žnika za Cankarjeve knjige, sem imela s to založbo samo najvecje težkoce. Krajšav, ki jih omenjate, nisem napravila sama, kakor ste lahko brali v »Slovencu«, ampak izkljuc­no le založba. Rada pripoznam, da ni prevod dobeseden. So tocnejši prevodi Cankarja, kot so moji, založništvo je nekatere teh bralo, ni jih pa sprejelo. Založbi je bilo za to, da poda nemškemu obcinstvu Cankarjeva dela v jezi­ku, ki cim bolj ustreza duhu današnjega nem­škega sveta. Pri starejših in novih prevodih Dostojevskega boste prav tako lahko zapazili bistvene razlike. Kar se tice posameznih besed, kakor n. pr. »iblajtarji«, bi rada ugotovila, da sem jih pri lomljenju popravila, da pa se niso ozirali na korekture, ceš da so »nebistvene«. V ostalem pa, kar zadeva založbo, ste v zmoti: založba sploh nima namena izdati še ostalih Cankarjevih knjig. Že za drugo knjigo sem se morala hudo boriti. »Martina Kacurja«, ki sem ga prevedla že poleti, niso tiskali. Literaren uspeh je bil velik, vsi nemški listi so bili polni hvale, in da ni moj prevod škodil Cankarju, se da razbrati iz kritik, ki prav ta prevod omenjajo z besedami, ki jih iz skromnosti ne bi rada ponavljala. Dobila sem ponudbe in narocila tudi od drugih založni­kov, kakor Vam lahko sporoci prof. Cankar. Prosila sem prof. Cankarja, s katerim sem dobro znana, da bi napisal predgovor k prvi knjigi. Odklonil je, ker se mu ni zdelo prav, »da piše eden Cankar o drugem«. Tako sem 28 Pismo ge. Jirku g. Antonu Ocvirku. Modra ptica, marec 1930. Letnik 1, št. 4, str. 93. URL: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-C6EYM9OE/43dddabc-416f-4689-a25c-57508087a1c2/PDF (6. 2. 2020).se odlocila za E. K. Rheinhardta, prijatelja in odlicnega nemškega pisatelja, katerega zadnja knjiga je bila pravkar prevedena v štiri jezike. — Zanimalo Vas bo, ako Vam povem, da se je v Avstriji in Nemciji prodalo v celem 575 knjig (Hlapca Jerneja), 453 knjig sem sama proda­la (za založbo). Založba, ki ni nikoli imela namena izdati vsega Cankarja, ne namerava izdati za sedaj sploh nobene knjige. Morda se bo posrecilo mojim naporom, da bom dobila drugo založbo. Z odlicnim spoštovanjem Gusti Jirku, Slovenji Gradec. Grad Hartenstein, 28. januarja 1930. Karla Zajc Berzelak Portret Gusti Stridsberg, naslovnica norveške izdaje romana Mojih pet življenj (1963) Grad Hartenstein (arhiv Koroškega pokrajinskega muzeja Slovenj Gradec) Naslovnica prve Cankarjeve knjige v nemšcini (1929); prevajalka Gusti Jirku (Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika) Hlapec Jernej in njegova pravica, Peter Klepec, Polikarp, Šivilja, Dateljni, Sveto obhajilo, Pehar suhih hrušk, Skodelica kave, Vrzdenec, Otroci in starci, Utrinek iz mladosti, Brez doma, Firbec, Sova Andrej Makuc: PODOBE Slovenj Gradec: Spunk, gimnazijsko kulturno društvo: Gimnazija, 2018 Najnovejša knjiga pisatelja Andreja Makuca nosi naslov Podobe, ki se v svojem pomenu »predstavitev cesa resnicnega ali domišljijskega« staplja z avtobiografskimi in/ali izmišljenimi prvinami. Makuc seveda je (tudi) avtobiografski pisatelj, vendar naj na tem mestu poudarim, da spominjanje po Alenki Koron zlahka preide v »proces, v katerem postane rekonstrukcija kon­kretnega doživetja, tako indikativnega za avto­biografijo, ce že ne nezmožna, pa vsaj resnicno­stno nepreverljiva« (2008: 11). Podobna so opa­žanja Petra Burkeja, ki trdi, da »dogodke v casu nezavedno obdelamo znotraj splošnih shem, ki so lastne vsaki kulturi. Te sheme dovoljujejo spo­minom, da se lahko ohranijo, vendar v izkrivlje­ni obliki.« (Burke 2007: 76, povz. po Širok 2012: 138). Makuceve podobe Podob so sestavljene iz treh poglavij, in sicer vsebujejo Cezmejne, Prostocasne in Uciteljske. Avtor v prvem tema­tizira prehajanje meje v casu Jugoslavije, »tiho­tapljenje« drobnih radosti, kakršne so na pri­mer kava, cokolada, in gradbenega materiala, tehnike oziroma vsega drugega prestiža, ki ga v domovini ni bilo (dovolj), ob tem pa se po maku­cevsko odstirajo številne komicne, celo tragiko­micne situacije, polne vitalizma. V besedilih je poudarjena nesmiselnost državnih mej, ki tudi danes ljudem povzrocajo nemalo težav, oziroma postavljajo nekatere državljane »matere Evrope« v neenakovreden, podrejen položaj – o tem na primer ironicno, a obenem realisticno, piše sodobni ukrajinski pisatelj mlajše generacije Andrij Ljubka v svojem romanu Karbid, ki tema­tizira stereotipe o Vzhodu, državne meje in zla­sti tihotapstvo. Pisatelja je k pisanju nagovoril resnicni dogodek iz leta 2012, ko so na meji med Slovaško in Ukrajino odkrili izvrstno izdelan skrivni predor, namenjen tihotapljenju. Skratka, Andrej Makuc v prvem delu svoje najnovejše kratkoprozne zbirke s komicnimi zapleti in srec­nimi konci izpricuje nekdanjo resnicnost, ki pa je tudi danes, v skupni Evropi, še kako aktual­na. Da pa so meje, državne in tiste v glavah, nesmiselne, prica dobrososedska zgodba Jožeta Plecnika in Frana Saleškega Finžgarja, ko je menda prvi pristopil k drugemu in mu predlagal, da med njunima domovanjema ne bi bilo ograje. Še ena pomembna ideja se skriva v Cezmejnih, ta je odnos do domovine, ki jo ima pripovedova­lec kljub vsem preprekam vseeno rad, ceprav mu zvesto obraca hrbet. V Prostocasnih se pisateljev spomin vraca v otroštvo in odraslo dobo oziroma k osebam, ki so na njegovi življenjski poti pustile pomemb­ne sledi. V prvi z naslovom Turnarca temati­zira topel odnos decka in babice ter spominja na zgodbe, ki so jih napisali avtorji, kakršni so Berta Bojetu (Filio ni doma), Maja Haderlap (Angel pozabe), Andreď Makine (Francoski testa­ment) idr. Nasploh je v književnosti zanimivo opazovati, kako babica predstavlja pomemben gradnik v iskanju identitete mladega pripove­dovalca, tj. otroka. Iskrena in polna ljubezni je tudi vez med deckom – pripovedovalcem in babico v Makucevi pripovedi Turnarca in seve­da že v njegovem prvencu Spominjam se … A že?. Pisatelj nadalje v zgodbi Posvetna trojica temati­zira odnos do filma, na katerega je pomembno vplival gospod Karner, sosed in obenem tudi cenzor. V ospredju obeh zgodb je torej otroštvo, ki ima pri pisateljskem ustvarjanju Andreja Makuca pomembno mesto. Nemara je tudi on tako kot mnogi avtorji, med njimi nobelovec Patrick Modiano, pisatelj, ki ves cas piše eno knjigo? Pri Posvetni trojici se prepletajo spomini na film, ministriranje in mestnega znamenite­ža Golovega Gregana, kot so ga klicali. Slednji dve »prepreki« sta oteževali tradicionalni nedelj­ski ogled filma, saj so otroci zaradi njiju hiteli, vcasih zamudili na ogled filma. Iz zgodbe vejejo otroška navdušenost, optimizem, spoštovanje ucitelja, cenzorja Kranerja, ki je otrokom omo­gocal vstop v svet filmske umetnosti. In prav umetnost je tista, ki prepleta kratke zgodbe Andreja Makuca z vsakdanjo resnicnostjo. Zelo pronicljivi sta zgodbi o Ljubi Prenner, ki prica­ta o njeni življenjski zgodbi in pokoncni drži, ki jo je imela tako zasebno kot poklicno, sploh v prvi, NL(P)P, pisatelj izvrstno plete usodo/­-e, povezane z njo. Prica o pravici in krivici, o nedolžnih in šibkih, za katere se je borila (npr. za Merkacevo njivo), o brisanju cloveških meja med prav in narobe oziroma med sprejetim in nesprejetim. Pisatelj v njeno zgodbo duhov­nozgodovinsko orisuje cas in prostor, ko se je po slovenjgraških, beograjskih in ljubljanskih ulicah sprehajala Ljuba. Avtor v nadaljevanju v zgodbah predstavi FraVe-ja in Ivana Šmalca. Zlasti prijateljevanjem s slednjim je zanimiva pripoved o ljubezni do literarne umetnine, ki je skupna obema. Tudi Ivan je tako kot pripovedo­valec pisal, in sicer dramska besedila, na enem od srecanj pa deklamira Radojkino pesem, to pa stori tako globoko, da se s tem pokloni ume­tnosti, kar neizpodbitno asociira na Cankarjevo iskreno iskanje njene lepote. Zadnji del kratkoprozne zbirke Podobe so Uciteljske, iz katerih vejeta vitalizem in pedago­ški eros. Z uciteljevanjem se je pisatelj ukvarjal že v jezikovno-stilno in tematsko odlicni knjigi Šolniški kruh (2008). Tako se bralec seznani z uciteljico Ivo, ki uci z izkustvom, znanje pove­zuje z naravo in spodbuja ucence k lastnemu raziskovanju. Ali pa z Rašidom, vojaškim pri­povedovalcevim kolegom in prav tako ucite­ljem, z neustavljivimi ucitelji, ki se zaradi šolske proslave podajo v tihotapljenje, pa z Marjo, ki sodelavcem na sindikalnem izletu razkrije skriv­nosti politicne ekonomije, in nazadnje s koketno lepotico Nevtrin Em. Vse zgodbe dokazujejo, da pisatelj Makuc svoji poslanstvi – pisateljevanje in poucevanje – tudi v resnici živi, da sta zanj to dva medsebojno povezana svetova. In cetudi ob ovitku knjige skrivnostno zapiše, da je »cas za zadnjo piko«, vseeno upam, da še ne bo umolk- nil. Koron, Alenka, 2008: Avtobiografija in naratolo­gija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziska­vah avtobiografskih pripovedi. Jezik in slovstvo 53/3–4. 7–22. Širok, Katja, 2012: Kolektivni spomin, pricevalec in zgodovina: diskurzivne konstrukcije preteklosti. Acta Histriae 1–2/2012. 137–150. Janja Vollmaier Avtorica Gnijocih rož Sara Nuša Golob Grabner se je rodila 1994 v Slovenj Gradcu, po ravenski gimnaziji pa na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru študira umetnostno zgo­dovino ter angleški jezik in angleško književ­nost. Ceprav je ta zapis v prvi vrsti namenjen njenemu knjižnemu prvencu, najprej izpo­stavljam njeno fotografsko delo, kateremu je zavezana od leta 2009. Za njo je nekaj foto­grafskih razstav ter objav doma in v tujini, kvaliteto pa potrjuje vrsta nagrad in priznanj, ki jih je doslej prejela. Njen javni vstop v poezijo je leto 2013, odtlej pa je objavljala revijalno in na spletnih portalih in tudi za ta del svoje ustvarjalnos­ti bila nagrajevana. Ob naštetem deluje tudi kot knjižna urednica pri Kulturnem centru Maribor. Pesniška zbirka Gnijoce rože (povedano z uršljansko terminologijo) je njena prvenka. Zbirka obsega 90 pesniških enot, ki so postavljene na en mah (torej niso zaokrože­ne v tematskih razdelkih), kar je izpostavi­la tudi avtorica na predstavitvi v Knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu (oktobra 2019). Povzemam: »V zbirki sem mesto dolo­cila in izbrala samo prvi in zadnji pesmi (Nic vec, Izginjam) – vse ostalo je bilo prepušceno nakljucju, zato deluje zbirka kaoticno, a prav takšno je tudi moje življenje.« Iz povedanega sklepam, da sta izpostavljeni pesmi kljuc za vstop v avtoricino izpoved. K temu ........še .....doda­jam, da je na hrbtni strani (platnici) ponatis­njena pesem Plevel (sicer v zbirki na str. 38), a domnevam, da je tam po volji urednice (dr. Mojca Tomišic) ali oblikovalca (Romeo Štrakl) in gotovo tudi avtorice. Namrec – tudi Plevel gre razumeti kot nosilno, vogelno pesem, kot pesniški kredo: izstop iz mainstre­ama v individualno, iz konformizma v revolt, iz determiniranosti v svobodo. K temu le še: sporocilo na hrbtni strani (sleherne) knjige je sila pomembno za bralca, ki jemlje v roke knjige nakljucno (paradoks: to pomeni brez kljuca, po katerem jo je ali izbral ali vstopa vanjo). Ta pravzaprav informativni prolog, ceprav na hrbtni strani zadnje platnice (oksi­moron) kot povabilo in napotilo bralcu za zalistanje v knjigo in branje, je pogosto odlo­cilni moment pri izbiri branja. Že omenjeni uvodna in zakljucna pesem v zbirki sta seveda izbrani s temeljitim razmisle­kom. Prva z naslovom Nic vec pozicionira položaj in vlogo lirskega subjekta z izstopom iz družbenih konvencij, torej nic trpnega pri­stajanja na prometejevstvo (požrla bom svoja jetra), posledicno zavedno sprejetje jobovstva (ljubim svoje telo z gnojnimi ranami) ter odpo­ved lojalnosti (mene ni vec). To je davek, ki ga prinaša vstop v zvestobo sebi, a izstop iz splošnega toka v zasebno ni vdaja in tudi ne prinaša pomiritve, ampak je razumljen kot upor. O tem samotnem potovanju lirskega subjekta, ki je zaradi svoje samoizlocitve v nujnem stalnem konfliktu s svetom, je naniza­nih 88 pesmi. Iluzorno bi bilo pricakovati, da v tako razklanem razmerju lahko vlada red. Kaos je edino možno stanje stvari. Z analiticnim jezikom bi bilo zbirko mogo­ce ukalupiti z eksistencialisticno doktrino (ki zaobjame vse, a ne osami nicesar): teme so bivanjske, družbene, ljubezenske …, motivi iz snovnega, živalskega, cloveškega … V zbirki je pogosta estetika grdega (to ne velja samo za naslov Gnijoce rože, ki po svoje aludira tudi na Rože zla Charlesa Baudelaira in dekadencna obcutenja), vzpostavljena so obcutja vsesplošnega gnusa (muhe, vešce, kace, crvi …), ekspresionisticna groza (apoka­lipticnost), vztrajanje v zavestni izbiri izselje­nosti (šalamunski mrk). Avtorica preseneca z bogato metafori­ko (realnost … je s tecajev vrgla vrata), gradi na paradoksu (prerežem /si/ vrat, da lahko diham), oksimoronu (vedno lahko racunam nate, / sladko razocaranje), verzi so nabiti z izbornim besedišcem. Kot receno, zbirko zakljucuje pesem Izginjam. To je pesem predaje, obupa (doumet­je nesmiselnosti pesniške poklicanosti, groza pred neodzivnostjo posameznika in sveta) in s to obrnjenostjo navzdol se zbirka sesuje v poraz. Nižje, kot je lirski subjekt, ni mogoce. – A to bivanjsko dno je zašpileno z bistroum­nim nesmislom (zenit me posrka vase). Zato je še kako potrebna ponovitev Plevela na plat­nici: preštevilni vidijo umetnika kot motnjo, kot škodljivega stvora, kot odvecen apel … a naloga pesnika je vztrajati do zadnjega diha, do poslednje crke. Gnijoce rože so imeniten prvenec, ki v mar­sikateri legi demantira vsiljevano prepricanje, da je bilo z jezikom pesništva o svetu poveda­no že vse. Ravno nasprotno. Samo zdi se, da pesniki živijo v vzporednih svetovih, kajti tja jih izganjamo zato, da ne bi stali med nami in od nas ustvarjeno umetno lucjo ter nam posle­dicno metali sence na naše samozadovoljstvo. Pesnikova prva naloga je neizprosen spopad s samozadostnim duhovnim, vrednostnim in predmetnim kicem splošnega družbenega toka. In zdi se, da je pesnica Gnijocih rož na svoji misiji v iskanju cloveka vrednega sveta brezkompromisno zastavila sebe vso. Trki s svetom, kolizije z drugim(i), soocen­ja s sabo so vecne teme (stalnice) v poeziji (umetnosti). Za pesnika, ki brezprizivno pri­staja na v teh duelih dobljene rane, ne more biti umika. Na teh razmerjih vedno znova zazija strašen prepad med obstajati in biti. Vse je doreceno v pesmi Molk: Ce bi lahko, bi molcala. /…/ Izbrala bi molk, / v njem bi obupala, / a v njem bi okrevala. Andrej Makuc Avtorica (po formatu in obsežnosti bese­dila) drobne, sicer pa bogato sporocilne knjige Pohorske ljubezni Karla Zajc Berzelak, se bralstvu prvic predstavlja (vsaj v enem segmentu v tej knji­žici ubesedenega) kot literarna ustvarjalka. Doslej je bila med uporabniki besednih sporocil priso­tna najprej kot (so)avtorica knjižnega vodnika po Slovenj Gradcu in Mislinjski dolini (izdajateljici MO Slovenj Gradec in O Mislinja), je avtorica sre­dnješolskih ucbenikov (z delovnimi zvezki) za slovenski jezik Govorica jezika, urednica knjižnih edicij (zbirka E. A., romana Ljube Prenner) in tudi lucidna, polemicna, kriticna piska publicisticnih besedil, v katerih se odziva na družbene aktual­nosti. Pohorske ljubezni se med prvim odpiranjem knjige bralcu ponudijo kot preplet besedil in foto­grafije: prozna zapisa na levi in desni strani razpr­te knjige dopolnjuje sredinski fotografski pogled, vse troje pa druži pri- oz. izpovedna tema. S tem pa ritem postavitve ni zakljucen, saj vsaki taki »trojiški« strani sledi razkošna dvostranska likov­na podoba, ki razpoloženje išce in gradi v splo­šnem planu. Zapisa levo-desno vstopata v isto temo (lahko tudi motiv) z dveh nacinov: prvi je splošen (vca­sih temelji že na strokovni ravni), drugi zaseben, ponotranjen, poduhovljen, poeticen. Tako so popi­sane desne lihe (paginirane) strani v »dialogu« z neoštevilcenimi sodimi in to daje celoti ali pa obema licema razprtega obraza (termin obraz v literaturi pomeni podobo iz narave in premislek o njej) poseben štimung. S tako domišljeno zasta­vljeno postavitvijo je dosežena uravnoteženost ali pa disharmonicnost, odvisno od sporocevanjskega namena. Brez tega diptiha (ki je v navezi s fotogra­fijo pravzaprav triptih), bi se Pohorske ljubezni zba­nalizirale v knjižico za mainstreamovsko (masov­no) potrošno duhovno rast. Na nacin, pravzaprav z ritmom, ki je tako dosežen, avtorici uspe z vsebinskega (in tudi vizu­alnega) razgledovanja iz stvarnega prehajati v poe­ticno, enigmaticno, skustveno, na drugi ravnini pa še v individualno ter hkrati univerzalno. Brez tega slednjega bi bilo knjige (njene vrednosti) pol manj. Hkrati je bralcu nastavljena past, saj je dvogo­vornost vecplastna oziroma vecsmerna: dialog z naravo je na vseh ravneh te knjige osnoven in naj­pomembnejši, a je hkrati mimikrija, saj samó na tej drugi odstrti ravnini avtoricine sentence credi ali spoznanja oz. sporocila tudi delujejo tako, da dosegajo drugi, v resnici pa prvi namen. Povedano je mogoce razumeti kot cisto moško-žensko (lju­bezensko) dvojino, kot nadgradnjo pa še kot soo­cenje posameznika s skupnostjo. Da o tistem res prvotnem (posameznik – narava) ne izgubljam besed, a ta ravnina je samo baza (pa le-te ne mini­maliziram) za vse drugo. In še o monološkosti zapisanih izkustvenih misli – samo lihe strani je seveda mogoce brati tudi kot po- in obracun s sabo. In ta je (tudi ob kakšni trpkosti, ki se naseli v besedila, a te grenko­be so tu z namenom, da prepricajo bralca o neiz­prosnosti introspekcije, ce hocemo življenje objeti v totalu in detajlu, ter tako dajejo besedilom doda­tno težo, kot tudi recemo). Ne najdem druge bese­de: imenitno opravljeno, žlahtno. Zakaj? Zaradi stalne obrnjenosti navzgor kljub vsem grenkobam, ki jih zna ta naša živica tu in zdaj nositi s sabo in naplavljati. Ta dognanja seveda niso cenena navla­ka vseprisotnega splošnega toka, ampak temeljijo na dragocenih spoznanjih in skustvih ter premi­slekih pravzaprav dolgega dialoga med svetom in posameznikom v njem. Temu zapisu na rob moram dodati, da pa si knji­ga zasluži drugacno podobo – format. Uporabljen je resnicno neustrezen. Ce je še prizanesljivo spre­jemljiv pri besedilu, je naravnost nespoštljiv do briljantno opravljenega dela mojstra fotografije Toma Jesenicnika. In tako posredno zamegljuje izvrstnost obema: prebranemu in videnemu. Najprej kvadratni format! Že ob zadnji slovenj­graški monografiji (tudi kvadratna oblika) je bilo med bralci mnogo pomislekov, sploh odklonitev postavitve fotografij cez lista (sodo-liho), torej cez obe strani, cez »sredico«. Motec je (viden) šiv, zdaj sem že tudi pri knjigi Pohorske ljubezni, še bolj pa deformacija fotografije, ki se v svoji in knjižni sre­dini zliva, sili v globino, ki vanjo ne sodi in ji ne pritice. Vizualno je to pogrebšcina za fotko. Drugo – vztrajanje za vsako ceno pri formi slovenjgraškega kvadratnega pecatnega grba se mi vedno znova kaže kot abotnost, kar pa je še huje: knjigi/knjigam je v škodo in nicemur v korist. Da ne bom izpostavljal samo teh dveh knjig, naj zapišem, da je zadnja, ki sem jo dodal v svojo knjižnico, s podobno nekajkratno dvostransko postavitvijo (slike na dveh straneh), monografija Leonardo genij 500 let (LJ: MK, 2019). Kolikorkrat se že pojavi takšen dvostranski prikaz, nikoli ne deluje dobro. Andrej Makuc Knjižno bio- in bibliografsko obeležje še zadnjemu Prežihovemu pobu – Lojz(n)u – je delo avtorjev Mirka Osojnika in Bojane Verdinek. Izšlo je ob podpori Obcine Ravne na Koroškem in Prežihove ustanove. Knjiga je sestavljena iz treh vsebinskih raz­delkov. Mirko Osojnik nam predstavi življenje in delo ddr. Alojzija Kuharja v prvem, ki nosi nas­lov Od zibelke do groba, ter v drugem Med kla­divom in nakovalom, avtorica tretjega razdelka Rokopisno gradivo ddr. Alojzija Kuharja je Bojana Verdinek. Alojzij Kuhar je bil drugi otrok Marjete, roj. Krautberger (1864–1948), in Ivana/Johana Kuharja (1866–1944). 18. junija 1895 se je pri­družil dveletnemu Lovru – Vorancu. Rojen je bil na Preškem Vrhu pri Mihelu, Mihevu. Družina je imela v najemu le kuhinjo in sobo. V Vorancevih spominih je bil to lep, prijazen, kmetski dom. Še istega leta so se preselili na Kravperško domacijo, prastari dom Alojzijeve matere, ki jim je streho nad glavo nudil dve leti. Od 1896 do 1900 so bili grofovski najemniki pri Kogelniku v Podgori. Spet je tekla zibka, Voranc in Lojz sta dobila sestro Ano (1899–1905). Šestletna je umrla in spomin nanjo je moc prebrati v Vorancevi povesti Borba. Leta 1900 so postali najemniki v stari kmecki hiši pri Prežihu, kjer se je leta 1904 rodil cetrti otrok Ivan (1904–1944) in dve leti pozneje še Avgust (1906–1964). Alojzij je 1902 zacel drgniti šolske klopi. V hotuljski dvojezicni (utrakvisticni) šoli, v katero je tri leta pešacil s Preškega Vrha, sta s starejšim bratom Vorancem obiskovala tudi slovenske ure. Brihtna kmecka pobica so opazili ucitelja Franc Aichholzer in Peter Mocnik ter veroucitelj Franc Štingl. Slednji jima je posodil tudi kakšno slovensko knjigo. Desetletnega Alojzija so poslali v nemško gimnazijo v Celovcu, prestolnico Koroške. Zasluge za to gredo Francu Štinglu, po rodu Cehu, poliglotu in dobremu poznavalcu knji­ževnosti, in ucitelju Francu Aichholzerju, ki sta oceta Ivana Kuharja pregovorila, da obetajocega sina pošlje v šole. V svet so poslali Alojzija in ne starejšega Lovra. Alojzij je to dilemo pojasnil v svojem pismu iz leta 1957: »Tisto cencanje, da Voranc ni mogel v šole zaradi tega, ker so ga oce rabili za holcerja, bi vendar enkrat pustili pasti. Takrat, ko je šlo za to, kdo naj gre študirat, ali eden ali dva ali nobeden, so imeli o tistem “meeting” pri naducitelju Pinterju in sta se ga udeležila Mocnik (ucitelj) in rajni župnik Štingl. Ker dveh niso mogli poslati v šolo, so sklenili, da pošljejo mene, in to na podlagi spriceval. Ker sem imel slucajno boljša, so izbrali mene. S tem ni receno, da so naredili prav, in še danes sem preprican, da bi bilo bolj pametno, ce bi izbrali Voranca, ker je imel mnoge darove bolj bogate in bi jih bil v šoli tako razvil, kot bi jih mogel odnosno moral. Toda s tem hocem le reci, da holcarijo naj kar izpustijo. Sicer pa je bil Voranc takrat še otrok star dvanajst let, komaj dober za skorjo lupit in steljo spravljat.«1 Tako je v šolskem letu 1906/1907 Alojzij zacel šolanje na celovški gimnaziji, ki jo je obiskovalo le malo slovenskih dijakov. Bil pa je njegov ucitelj dr. Franc Kotnik, rojak z bliž­njih Dobrij. Cez štiri leta je prišel iskat znanje 1 Pismo Alojzija Kuharja bratu Avgustu. New York, 1975. Arhiv Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.na gimnazijo še en Slovenec, Sušnikov Franc s Prevalj, s katerim sta se spoprijateljila. V tem casu je bilo slovenskim dijakom pre­povedano “po slovensko” govoriti. Alojzij se je temu uprl po svoje. Gimnazijski hišnik je bil Slovenec, Kapelcan Jakob. Alojziju je zau­pal prodajo cešpljev na marijaniškem dvorišcu (Marijanišce je bilo dijaška ustanova, kjer je vseh osem let živel Alojzij). Vsak dan od štirih do petih je v jesenskem casu vec let Prežihov Lojz prodajal cešplje. Šestnajst si jih dobil za en kraj­car. “Po slovensko” si jih dobil dvajset. Pouk je potekal izkljucno v nemškem jeziku. Dvakrat tedensko so se morali slovenski dijaki udeleževati slovenskih jezikovnih tecajev. Tu se je naucil slovenske slovnice in leta 1914 maturo opravil z odliko, kar je veljalo za senzacijo, saj je bil Slovenec. V prvem letu velike vojne je postal študent bogoslovja na Plešivcu (Tanzenberg) pri Gospe Sveti in 30. junija 1918 je bral novo mašo v rodnih Kotljah. Dan veselja je bil to za celo župnijo. Prvo kaplansko službo je dobil v Crni na Koroškem, kjer je imel prvo pridigo že v juliju istega leta. Zaradi stalnih bojev med slovensko narod­no vojsko in nemškimi stražami se je že proti koncu maja 1919 umaknil v Ljubljano. V tem casu je bila z mirovno pogodbo v St. Germainu Mežiška dolina dodeljena Jugoslaviji, usoda pre­ostalega, spornega dela Koroške pa je bila odvis­na od odlocitve na plebiscitu. Decembra 1919 je imel zadnjo pridigo v Crni in sklenil, da pojde v Pariz. Tja ga je povabil bivši profesor dr. Lambert Ehrlich (clan srbsko-hrvaško-slovenske mirovne delegacije v Parizu). Potreboval je pomocnika, priskrbel mu je tudi primerno štipendijo za štu­dij politicnih ved in dosegel, da so ga imenovali za prefekta v jezuitskem vzgojnem zavodu. Med njegovim pariškim življenjem se je doma zgodil plebiscit (10. 10. 1920). Moral je urediti svoj državljanski status. Leta 1921 je živel v Parizu z jugoslovanskim potnim listom, po zakonu je bil Avstrijec in zato podložen koroškemu škofu v Celovcu. Še vedno je oprav-ljal dušnopastirsko delo. Dogodek iz leta 1922 zgovorno prica o tem, kako pomembna mu je bila skrb za domace ljudi tudi v tujini. Opisal ga je takole: »Leta 1922 sem ob priho­du na Lyonsko železniško postajo (v Parizu) videl na peronu sedeti vrsto žensk in deklet, oblecenih v meni zelo znane kmecke obleke, s, kakor se je meni zdelo, slovenskimi obrazi. Zato sem se jim približal in spregovoril nekaj besed z njimi. Bile so Slovenke na poti v USA, kjer se bodo naselile pri svojih sorod­nikih. Takrat je vodila samo ena pot v Ameriko: preko Pariza in Le Havre. Bila pa je tako natrpa­na, da so morali emigranti po vec tednov cakati na ladjo. Ladijska družba Compagnie Transatlantic jih je enostavno zadrževala v Parizu. Te ženske so pripadale eni taki “cakajoci skupini”. Opazil sem, da ena manjka. Kam je odšla? Neki gospod s crno brado je namrec prišel, govoril z njimi nemško in jim obljubil, da jim bo poskrbel ladijske vozne lis­tke itd. Ena naj ga spremlja, da mu bo pomaga­la urediti zadevo. Odšla je in se še ni vrnila. Nad dve uri sem poizvedoval od hotela do hotela okoli železniške postaje in jo koncno našel v enem izmed hotelov v sobi, kjer je cakala, da se vrne g. s crno brado. Odpeljal sem jo nazaj na postajo, sam pa sem se vrnil v hotel, da pocakam gospoda s crno brado. Vrnil se je. Toda ko je zagledal mene names­to dekleta, se je obrnil in zbežal. Tekel sem za njim po stopnicah, dokler ni naju obeh zagrabila policija, naju aretirala in pripeljala pred okrajne­ga komisarja. Rezultat tega dogodka je bil ta, da je policija koncno zagrabila cloveka, ki ga je toliko casa iskala, enega izmed takrat najvecjih trgovcev z belim blagom za Južno Ameriko. Vsa skupina bi bila odšla v javne hiše v Argentini, ce ne bi srecal slucajno teh žena. Ta trgovina je delovala eno leto. Sedaj je bil pojasnjen problem, zakaj toliko deklet, ki so odšle iz Slovenije, ni nikdar pisalo domov, da so prišle na cilj k svojim sorodnikom v USA. Ta dogodek je pomenil zacetek na široko raz­predenega socialnega dela za emigrante, kjer sem imel tudi jaz velik delež.«2 Kakšna podobnost s casom, v katerem živi­mo! In lepo bi bilo, ce bi (tudi) nam bilo mar za ljudi, ki na nekih postajah cakajo na pot v lepši svet. V naslednjih letih se je vrnil domov, kjer je z velikim posluhom krajevne oblasti Kotelj postal jugoslovanski državljan. Nadaljeval je s študi­jem na pravni fakulteti sorbonske univerze, se mudil v Nemciji – preuceval je delavske vzgojne organizacije katoliške stranke centruma. Pot ga je zanesla v Anglijo, »da vidi nekaj sveta in se nauci angleško«. To je bilo povezano tudi s spo­rocilom iz Ljubljane, da bi ga dnevnik Slovenec rad za urednika. A tudi v Angliji je opravljal svojo dušnopastirsko poklicanost kot kaplan na neki dekliški visoki šoli. Jeseni 1926 je diplomiral na sorbonski prav­ni fakulteti. Konec leta 1928 ali v zacetku 1929 je zagovarjal svojo doktorsko disertacijo (Vloga petroleja v svetovni politiki) in postal doktor eko­nomskih ved. 2 Trstenjak, Anton: Dr. Alojzij Kuhar – izredni Slovenec. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju, Kotlje, oktober 1993, str. 7–8. Njegov cut za ljudi pa ni zamrl in leta 1927 je postal socialni referent pri jugoslovanskem poslaništvu v Parizu in dopisnik Slovenca iz Francije in Anglije. V letih 1930–1941 je bil zunanjepoliticni urednik pri Slovencu. Nekaj casa je živel v Ljubljani in bil tudi komentator za zunanjo politiko na radijski postaji. Njegovi sprva nekajminutni enotedenski govori so zaradi navdušenosti poslušalcev postali polurni. Sam je dejal, da je postal najboljše placani radijski govornik v Sloveniji in imel obširno publiko. Osrednji del prvega razdelka knjige zajema njegovo delovanje v službi pri jugoslovanski emigrantski vladi v Londonu med letoma 1941 in 1944. Tudi tu je s slovensko besedo na BBC govoril Slovencem. Stvari je v tujini videl dru­gace kot slovenski politiki v domovini in zaradi svojih govorov, ki jih je naslovil domobrancem, je naletel na številna obsojanja, ceprav v same spopade med njimi in partizani ni bil vpleten. V domovino se po koncani vojni ni želel vrniti, saj je svoj poskus pomiritve ocitno prepoznal kot zmoto, pa tudi s politiko je zakljucil. Nadaljeval je z delom, za katerega je bil poklican – postal je prvi izseljenski duhovnik v Angliji. Živel je v dominikanskem samostanu v Cambridgeu. 1945 se je vpisal na tamkajšnjo univerzo in bil 26. novembra 1949 promoviran za doktorja (filozofske) znanosti. Tema njegove doktorske disertacije je bila Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnicna meja v vzhodnih Alpah. Zavracal je povabila za predava­nja na znanih univerzah, saj se ni pocutil zdra­vega in tudi pravega veselja do tega ni vec cutil. Umaknil se je na londonsko periferijo v zdravi­lišce Warley. Leta 1950 je šel cez lužo, v Ameriko. V Odboru za svobodno Evropo, ki se je ukvarjal s problematiko vzhodnoevropskih držav, je bil nekaj casa uradnik tiskovnega urada, nato pa osem let tudi vodja urada za begunce iz Jugoslavije. New York mu ni bil pri srcu in v enem izmed pisem bratu Avgustu je zapisal, da je imel raje Anglijo, »deželo tihe, solidne kulture, kjer me še vedno caka mesto na tistem nasmeja­nem gricku blizu Londona, kjer sem užival v udob­nosti svoje bajtice sredi trat in cvetja, z zelenim gozdom za okvir, kjer je bilo, kakor da hodim po šratneškem lesu« 3. Nikoli vec ni hodil po njem. Domotožje po Preškem Vrhu in domacih ter bolezen sta zazna­movala njegova zadnja leta na tujem. Spet je pisal v domovino, kako ga vlecejo kraji, katerih zgodovino je prebiral, ko je pisal svojo 800 strani obsegajoco disertacijo. Tinje … Žihpolje … Gospa Sveta … vsi Marijini hrami, prvi, ki so se dvignili, ko so v naše kraje misijo­narji prišli pokristjanjevat Slovence. Njegovo hrepenenje po domacih Kotljah, skromnem domu na soncni rebri Preškega Vrha, po njemu dragih ljudeh se je koncalo 29. oktobra 1958, ko je umrl v bolnici sv. Vincenca. Ddr. Alojzij Kuhar je pokopan na sloven­skem pokopališcu fare sv. Križa v obmorskem Bridgeportu, severno od New Yorka. … Slavistko v meni je prevzelo (tudi) izra­žanje ddr. Alojzija Kuharja skozi jezik, s katerim je izražal ljubezen, skrb in zvesto­bo domacim. Bojana Verdinek, ki je analizi­rala njegovo rokopisno gradivo (vošcilnice, razglednice, dopisnici), je iz vsebine in nacina pisanja razbrala tudi njegove osebnostne poteze: spoštljivost, zrelost že v mladih letih, svetovljanstvo. Predvsem pa izreden socialni cut. Domov je pošiljal zdravila (bratu Vorancu), kavo, saharin, bombone, cokolado, svecke za vse otroke, ki so šli k sv. obhajilu.… S poslanim ni želel povzrocati razlik med njimi. Preprican je bil, da je enakost temeljna ................cloveška .......vredno­ta. Zanimiv je ta njegov jezik. Alojzij Kuhar je pisal v slovenskem knjižnem jeziku, kot ga je poznal še iz casov svojega odhoda v tujino: to 3 Mrdavšic, Janez: Dr. Alojzij Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem, 1998, str. 34.je bil preprost, enostaven jezik, bogat s stalnimi besednimi zvezami in tudi po domace, koroško obarvan. V njem je najti germanizme, arhaizme, pogovorne izraze. Bojana Verdinek je zapisala, da je bil osnovni namen pisanja vzdrževanje sti­kov z družino; v njem je našel tolažbo in veselje in do konca je upal, da se bo vrnil domov. Namen knjige (po besedah Mirka Osojnika), ki zaobjema vse, kar je bilo o našem velikem rojaku povedanega oziroma zapisanega, ni bil povzrociti novih razdvajanj. Zagotovo lahko zapišem, da je nastalo delo, s katerim lahko primerjamo usodo bratov Kuharjevih: prvoro­jenega Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950), o katerem je zapisano najbrž vse. O njem so pisali mnogi, najobsežneje Drago Druškovic. Življenje tretjerojenega brata sta ubesedila Mirko Osojnik in Bojana Verdinek v delu Ivan Kuhar – Prežihov Anza, življenje in delo (1904–1944), Ravne na Koroškem, 2017. Podobo Avgusta Kuharja pa je predstavil Franc Verovnik (Avgust Kuhar – Prežihov Gustl, življenjska pot 1906–1964, Ravne na Koroškem: Obcina, 2016). Štiri Prežihove fante: komunista, duhovnika, kmeta in elektrotehnika je vse življenje povezo­vala cloveška toplina, kjer koli so bili in kakršen koli je že bil njihov pogled na svet. Naj zakljucim ta zapis z besedami Mirka Osojnika: »Nekatera življenja se pricno in se na koncu spet dotaknejo v krogu, druga pa po brez­potjih išcejo svojo pravo smer in naravnanost. Ddr. Alojziju Kuharju ni bilo dano, da bi na koncu poti našel svoj poldan, kjer bi lahko med svojimi dra­gimi na njemu tako ljubem Preškem vrhu mod­roval o vecnih skrivnostih življenja in z bratom Avgustom v njegovi hiši na Javorniku razpravljal o tem, kakšni mošti bodo tisto leto pritekli iz hras­tovih sodov. Tudi v cerkvi svete Marjete v rodnih Kotljah ne bo nikoli vec maševal. Clovek obraca, bog pa obrne!«4 In cisto za konec. Avtorjema, Bojani Verdinek (po bontonu imajo dame prednost) in Mirku Osojniku, priznanje za odlicno opravlje­no veliko delo, seveda ob podpori Obcine Ravne na Koroškem in Prežihove ustanove. Ddr. Alojzij Kuhar – Prežihov Lojz, pozabljeni rodoljub, se je zavoljo te knjige vrnil domov. Natalija Cernjak 4 Osojnik, Mirko & Verdinek, Bojana: Ddr. Alojzij Kuhar, zamolcani rodoljub. Ravne na Koroškem: Obcina in Prežihova ustanova, 2019, str. 220–221. V dušah so bili celi spisi tožb, dnevniki neizpolnjenih pricakovanj, soneti nesrece … Pred mano se je nekako in k sreci zna­šel kalejdoskop zgodb, casov, prostorov in likov z naslovom Za vse case avtorja Matjaža Lesjaka. Pomenljiv naslov zbirke 12 zgodb mi je namigoval, da se zagotovo nanaša na dej­stvo, da bo sporocilnost dela poglobljena, da bo obveljala za vse .........................case. Z veli.............kimi pricako­vanji sem se lotila branja in upala, da se bodo dobri obeti izpolnili … Prve strani nam postrežejo z zgodbo o kameljem fižolu, ki to ni, in s cudežnim napitkom, ki osvoji svet ter cisto po nakljucju postane nov nacin ohranjanja budnosti, dru­žabnosti in kulturnih navad. A o tem kasneje. Bralec kaj hitro postane popotnik skozi cas, potuje od 17. stoletja do sodobnosti, kamor se je zagotovo priplazilo nekaj iz skupne zgo­dovine ljudi. Prehajamo tudi razlicne prosto­re: Dunaj, arabski svet, Guštanj, Ljubljano, Celje, panonsko vas, ki je želela biti mesto, deželo vzhajajocega sonca … In glede na to, da je pisatelj po poklicu psihoterapevt, gre hkrati tudi za sprehod po duševnih pokraji­nah književnih oseb. Zato je povsem razum-ljivo, da je v to casovno obdobje in prostor postavljenih veliko dram, bitk, stranpoti in medsebojnih trenj. Nasilje in ljubezen v tem delu pokažeta vec obrazov. Motiv casa iz naslova se pojavi tudi na domiselno in estetsko dovršenih platnicah kot podoba ure. Ta vzbudi asociacijo mine­vanja, odtekanja casa, ki se ga najbolj zave­mo takrat, ko se nam izteka v vecnost nebi­vanja. Cas se skriva v uri z nenavadnimi kazalci, ki se vrtijo z nepredvidljivo hitrostjo in vcasih bi clovek prisegel, da so se ustavili ali se celo premaknili nekoliko nazaj v želji po ponavljanju.......................... Posrecena je tudi ugoto­vitev enega izmed likov: Nimam casa, cas ima mene. Književne osebe opozarjajo, da moramo paziti, da se po casu premikamo, da ne obstanemo zadaj, kajti življenje je spredaj, spomini so zadaj. Ura, odšteva cas in prišteva neskoncnost ali ko cas ne tece vec, ampak se razliva v vecnost (Kraljica noci). Cas je last­nik bodocnosti. Je tudi izmuzljiv, vcasih tece hitro kot bister potok, drugic stoji kot kamen. Predvsem pa velja, da se cas odpre le pogum­nim in drznim (Tri vogale v hiši). Svojo vlogo pri doživljanju ima tudi pre­mišljena zgradba zbirke. Pred vsako zgod­bo je pod naslovom nekakšen uvod v posa­mezno zgodbo oz. napoved književnih oseb in tem, o katerih bo govorila zgodba. Tako nam avtor naniza navidezno mineštro moti­vov, ki vzbudijo pozornost in radovednost, saj med njimi ni neke logicne povezave, a mojstrska ubeseditev vse spretno postavi na svoje mesto. Dogajanje se zacne s predzgod­bo, zapletom, sledi vzpenjanje do vrha, nato razplet, ki je vecinoma presenetljiv, nepred­vidljiv, gre za preobrat (žena ima ljubimca, prav tako mož!). Drži nas napete in budne ves cas, ne želiš izpustiti nobene vrstice, saj ima vsaka beseda svojo težo, svoj pomen v mozaiku globoke sporocilnosti. Bralec je izzvan, da preklaplja med casi in prostori ter številnimi prepricljivimi l.....................iki in tudi razli....cni­mi literarnimi.............................. vrstami oz. njihovimi prvina­mi. V pripovedi so vloženi spomini iz pretek­losti, pisma, pesmi, haikuji, dialogi … Bralec se z lahkoto vživlja v zgodbe, saj avtor jezik spretno prilagaja književnim ose­bam, situacijam, prostoru in casu. Mestoma je delo ena sama lepa melodija, zaigrana po notah pesniškega jezika, ki še dolgo potem, ko je slišana, odzvanja v duši in srcu. Spet drugje je jezik povsem vsakdanji, preprost, narecni, starinski … Je tudi zbirka, ki se ne dotakne le srca in uma, zaposli tudi naše cute, vidimo barve, ki preženejo sivino, von­jamo dišave in zacimbe, slišimo glasbo, veci­noma v molu, ki med drugim tudi rešuje živl­jenja, da te ne odpeljejo tja, kjer delo osvobaja (Kavarna). Z vsako novo zgodbo torej vstopamo v razlicna obdobja, ki jih avtor dopolnjuje s fik­cijo, custvena stanja so najbrž realna. Kot psi­hoterapevt jih srecuje pri svojem delu. V širši družbenozgodovinski kontekst, ki služi kot okvir, postavi intimne usode ljudi. Njihova življenja se izrišejo in zaživijo pred našimi ocmi v vsej svoji krutosti ali grotesknosti, ponekod že v naturalisticni maniri prikaže zgodovinska grozodejstva (vojna ljudi poživi­ni). Bralec z njimi trepeta, se zaljublja, vzbur­ja, joce, popadejo ga jeza, bes, ogorcenje, celotna paleta custev. Prica smo temu, kako vojna spreminja ljudi, vpliva na njihove usode, jih duševno pohabi. Prizadene nas krutost krvolocnih Turkov, zmaga enoumje nacistov, grozote taborišca. Žalostni sta ugotovitvi, da je vcerajšnji svet izginjal, postal je nestanoviten kot akvarel, na katerega padajo vodne kapljice, in da je budnost hujša od najhujše nocne more (Kavarna). A knjiga kljub težkim temam ne zamori, avtor poskrbi, da resnost situacije reši s humorjem, z optimizmom. V zgodbah, v katerih sta nam omogoce­na vpogled v preteklost in vdor v dogajanje znotraj ....................................štirih sten......................... (bodisi kavarne, grašci­ne, samostana, stanovanja …), so spretno implicirani razmisleki o življenju in perecih temah. Izpostavljam le tiste, ki so name že ob prvem preletu naredile mocan vtis. Z vsakim branjem odstrem namrec novo plast – kot restavrator, ki pod že odkritimi plastmi umet­nine znova in znova naleti na nov nanos. Pa vstopimo v Anno Domini 1683, prvo zgodbo. Izvirno in s humorjem predstavi niz nakljucij, ki so kriva za omamni napi­tek, ki poživlja – kavo. Spoznamo ksantipov­sko ženo v casu turških vpadov, ki ubogega moža ponižuje, da se je boji bolj kot Turkov samih. Žene jo pohlep, ki v njej prebudi pod­jetno žilico, oba z možem nato družno išceta priložnost za zaslužek. Preseneti me ideja o nenavezanosti, ki cloveka osvobaja trpljenja, žalosti. Starši, ki so zaradi vojnega casa in griže izgubljali svoje otroke, so se tolažili z mislijo, da spocenjajo otroke na rezervo, kajti mali clovecki so krhki kot tanek led. Nov otrok se zlahka naredi. Z Otilio sva ju zagrebla na dvorišcu, kajti drugod je bila zemlja že polna mrlicev, ki so s svojimi kostmi silili na plano. V naslednjih zgodbah spoznamo zanimi­ve, edinstvene književne osebe (zaljubljence, ljubimce, odtujene zakonce, elektromonterja, ministra, umetnike, uradnika, Jude, nacis­te, varovance doma s posebnimi potrebami, turiste, študente, razocarane gospodinje, bogoiskatelja …), ki so posebneži. Postavljeni v konkreten cas in prostor se zdijo še real­nejši. Avtor za nekatere izmed njih uporabi besedni zvezi: duševni pohabljenci, dušno ran­jeni. Oznacila jih bom kot ljudje s primanjklja­ji. Manjkata jim ljubezen (bodisi partnerska, materinska, ocetovska, sestrska …) in pozor­nost. Nekateri delujejo, kot da so ravnokar vstali s freudovskega kavca. Ta primanjkljaj je potrebno nadomestiti, praznino zapolniti, kar osebe pocnejo na vec nacinov, že npr. na fiziološki ravni se pripovedovalec sprašuje, zakaj venomer posegamo po vinu, brinjevcu, zdravilu za telo in dušo, kavi in nekaj tlacimo v usta. Skupen jim je (po)beg iz dolgocasne, navelicane ali krute sedanjosti. Zatekajo se v sanje, privide, domišljijo, lakoto potešijo z ritmicnim valovanjem teles ali se zakopljejo v delo, vodi jih strast zaslužka. Lesjakove osebe so glasniki potrebe po potrditvi, sprejemanju. Ne trudijo in sporazumevajo se dovolj, lažje je oditi, varati, sprejemati velike laži, samo da bo življenje navzven videti normalno. O priman­jkljaju razmišlja tudi Berthold v prvi zgodbi: Izgleda, da je nekaj v cloveku, neka posoda brez dna, ki jo moramo znova in znova polniti, ter smo obsojeni na vecno pitje, beganje med žejo in potešitvijo in tako naprej, znova v vecnem krogu primanjkljaja. Zaboli, ko potreba po materinski lju­bezni v presušenem otroštvu ni zadovoljena: Milena iz Bitke pri Lomovcu, ki rodi otroke le zato, da bi jo ljubili, hrepeni po bližini in sreci – kot soncnica se je obracala za otroškimi obrazki, vsrkavala njihove poglede, okopavala je svoj materinski pridelek. Moški tako posta­ne odvec, postavljen na tretjo tirnico. Milena je nastavljala svoja otroka okoli sebe kot dve zrcali, ki sta odbijali veselje in ljubezen. Je kot vecno hrepeneca Lepa Vida, ki zre skozi okna svoje puste hiše – morda zunaj rastejo kakšni obeti. Cutila je, da nekaj zamuja, da vozi vlak mimo nje. Izvemo kar nekaj o moško-ženskih odno­sih. In kakšni so torej odnosi v zakonu? Predvidljivi, zreducirani na rutino, zgolj na preživetje, rešujejo dileme vsakdanjika, gospo­dinjijo, hodijo na tržnice, uredijo otroke za šolo, placujejo davke. Tako sta Milena in Vili z mini­malnim tekstom sestavila kratko zgodbo o pre­prostem dvojiškem življenju, ki ima nizek domet, je samozadovoljno, hvaležno za jed na mizi in toploto iz radiatorjev. Beremo o slepih potni­kih na vlaku ljubezni, le-ta pa najbolj gori, ce je skrita, pritajena, in o težavah zakoncev pri sporazumevanju – po letih molka je nekdo moral potegniti besedni zamašek v kadi, polni umazanih pomij … V njunih dušah so bili celi spisi tožb, dnevniki neizpolnjenih pricakovanj, soneti nesrece. Lahko žalostno povzamemo: Ljudje se predajajo drug drugemu, se nasitijo telesno, a duša, ta ostane prazna. Nezmožnost ljubiti drugega, ker je to dolgocasno, iskanje vznemirjenja, sladkega, medenega. A še tako cudovitemu Pergerjevemu srcu ni prizaneše­no, razletelo se je. Kruta usoda v Rož‘cah in listju poseže med zaljubljenca iz Guštanja in ju loci. Prica smo Gavrilovemu atentatu na prestolonaslednika, kar sproži val unicujocih posledic, zarocenec postane vojak, zarocen­ka osamljeno dekle, bolecina locenosti jo spremeni za vedno, sledi neskoncno posla­vljanje nedolžnih zaljubljencev, med katera zareže vojna vihra … Drobilo je drobne clove­ške nacrte, zamiralo je upanje, ki ga nosi v sebi prihodnost. Ljubezen je na silo pretrgana ali enostavno odmre. In kako je predstavljena ................ženska..........? Je nave­licana in razocarana, izkorišcena žena; ce pa že ljubi, je zapušcena, saj jo kruta usoda loci od ljubljenega; je tudi hladna, nesramna, vara, je ljubica, je kot speca Trnuljcica, ki jo lju­bimec „zbuja“ ob sredah, je intimna zaupnica, priložnostna tolažnica, ki ne požene korenin, je kot regratova lucka, je prodajalka ljubezni in je lastnina, ki jo moški dobi skupaj z zgrad­bo, je spolni objekt. A tudi moški niso prika­zani le kot izkorišcevalci žensk, tudi oni so sposobni iskreno ljubiti, sanjarijo in so razo­carani. Zdi se, da je osrednja tema vendarle ljube­zen – razlicne vrste ljubezni, najsi bo istospol­na, kupljena, ponujena od prodajalk ljubezni, materinska, ki to sploh ni oz. ne zna biti … Pojavlja se v vseh oblikah, od najbolj ciste, hrepenece, do tiste, ki zadovoljuje nagone (ljubezenske rokoborbe, galopi, ritmicno gibanje teles, sladkanje …), pa vse do ljubez­ni do materialnega, lastnine, povzpetništva. Vcasih gre za prehajanje ene v drugo. Je Eros in Tanatos. Junaki išcejo užitke telesnih naslad, hkrati pa se spušcajo v tvegane situ­acije, ki vkljucujejo trpljenje. Ali obratno – trpljenje jih vodi do iskanja topline. Ljubezen dviguje, je unicujoca, osrecuje. Predvsem je odlocilno njeno pomanjkanje. Predvsem gane spoznanje, da ljubezen obledi, ko pride v fazo resnicnega. Strast se spremeni v vsakdanjost, custva se stanjšajo in razvodenijo. Izbira bo postala dolžnost, svoboda uslužbenka uradne zveze. V Caju za dva beremo o verbalni abstinenci, oddaljenost ohranja strast, odmik olajša primik in doda novo gorivo poželjivosti. In najbolj zaboli razocaranje, ki nas spreme­ni – žalostna je Tadejina ugotovitev v Kraljici noci, ki ji sestra zapelje moža, da clovek umre veckrat v življenju. V sebi zakoplje svoje male mrlicke in živi z njimi, kakor ve in zna. Osebe torej velikokrat preganja pretek­lost v podobi prividov, duhov staršev, saj v mladosti niso bili ljubljeni, duša je ranjena in brazgotina ostane. Ko ti ranjeni otroci postanejo starši, se krog sklene, prekletstvo se nadaljuje, gre za vecno zacaran krog, ki kaj kmalu postane ljubezenski trikotnik. Ljubezen je polnjenje praznine, iskanje dvo­jine, bližine. A Erich v Gibljivih slikah ugotav-lja, da vsaka bližina v sebi skriva razocaranje, slovo: A dvojina je po svoje tudi prekleta, toliko kot obeta, tudi vzame. Mati v zgodbi O zmaju in ljubezni svari sina: Ljubezen je kot riževo zrno, zlahka ga izgubiš. Ljubezen ima podobne ucinke kot sladkor, med, je sladkanje, sladilo, ljubimci se medijo ... Je dotik, poljub, ples teles, iskanje nebes, potrditve ... In poljub, ki je zdra­vilo za melanholijo. In spoznanje, da nagona ni moc zatreti. Avtor torej književne osebe postavi v ekstremne, vojne okolišcine ali intimne drame in prikaže usode oseb, ki so razocarani, žalostni, jezni. In kot pravi izobcenec Sarkis v Nebesih, je treba jezo krotiti, dokler je še majhna, kajti velika jeza premaga vsakega. Sarkis v obrambi ubije vojaka, ki je napa­del oceta, skuša ubežati storjenemu grehu, zato je obsojen na vecni beg, predvsem pred samim seboj, pred svojo vestjo. Ves cas išce odpušcanje, vstopi v samostan, kjer naj bi se spokoril za grehe. Ta zgodba zruši predstave o samostanih kot hramih duhovnosti, so le iluzija miru in spokoja, so kraji duhovnih bitk, tu vlada tišina, da bi clovek lahko slišal vse medene zapeljivke, ki ti jih hudic šepeta v uho; tu se bratje bodejo s svojimi slabostmi sami. Poleg slabe vesti ga preganjajo še skušnjave spolne sle … Ednina je muka za meso, ki išce dvojino. Kmalu ga vržejo iz samostana in tako nadaljuje pot svojega iskanja v votlini, posta­ne pušcavnik. Doživlja eksistencialno stisko v iskanju odgovora, kdo je. Ob opazovanju brezcasnega, neskoncnega kozmosa ga spre­leti srh, boji se, da je znotraj cloveka morda podobno nepoznano brezno. Kdo sem torej jaz, ce teh globin ne poznam? Kako naj clovek doseže koncno v neskoncnem? Spet ga prema­ga želja po bližini, predvsem telesni, požene ga v sanje, ki so edini prostor za zadovolje­vanje potreb, podleže hudicevim skušnjavam. Poišce potešitev – ker je duh šibak, spi s šahovsko kraljico. Iskal sem Boga, našel me je Hudic. Tako se je pocasi v besednih dvobojih, ki jih je bojeval sam s seboj, njegova jeza suši­la v deželi velblodov, dromedarjev. Ugotovi, da je vse morda doživel le zato, da je dobil lek­cijo o moci svobodne volje, ki je njegova edina lastnina in prvina duše. Konca v Aleksandriji, ker se njegovo iskanje nebes zakljuci. Najde jih ob ženskih telesih, v nebesih olajšanja, raz­livanja, kjer se pogasi notranji ogenj, padanje v nic, ki postoteri blaženost. Placljiva nebesa domujejo v hiši skrivnostne Siti. Prikazana je notranja bitka v cloveku, med dobrim in slabim, želi ostati bliže sebi, želi najti mir, ukrotiti jezo, postati jezdec svojim besom in jim natakniti uzdo, ce se bo prevzel. Otepal se bo trenutkov šibkosti, da bo bliže sebi, hudobec pa bo ostajal dalje od njega. V povsem vsakdanjih ali popolnoma brutalnih situacijah, kjer je budnost hujša od najhujše nocne more, spoznavamo globine clovekove duševnosti, plast za plastjo, reakci­je ljudi, razmišljanja. Izvemo, da se za vsako težavo, stisko skriva travma iz otroštva, ali tista, povzrocena od zunaj, gre za vpliv casa in okolja, predvsem grozot casa, v katerem jim je dano živeti. Vsak bije svojo bitko, neka­teri se trudijo, da bi preživeli v vojni, kjer gre za gon po preživetju in osebe so bile pripete na bivanje s tanko nitko, ob kateri so stali novi last­niki njihovih življenj z rezili v roki, spet drugi bijejo bitke s svojimi najbližjimi, a še vedno so najhujše bitke v cloveku samem, s samim seboj. Vsak izmed njih išce nebesa, svoj not­ranji mir, se osvobaja spon, ki ga vežejo le na zadovoljevanje nagona, na preteklost. Pisatelj v delu razmišlja tudi o strahu, ki deluje samo, ce verjameš vanj, je napihnjen stvor, pol ga je v cloveku, pol pa zunaj med ljudmi, z njim se je potrebno spoprijeti, ker le tako doseženo modrino svobode. In iskanju svobode, ki jo dosežeš tudi, ko se odpoveš laž­nim prijateljem, potem greš naprej sam, pogos­to osamljen, kajti bojazljivcev je celo krdelo, svobodnih pa za pest na celem svetu. Zaznamo tudi kritiko sivih ljudi z ravnimi obrazi, da nihce ne more brati z njih, prepricani so, da je misliti nevarno, ponavljajo neškodljive fraze … strah jih disciplinira. Dogodkovno in motivno raznoliko delo v zgodbah torej obravnava kar nekaj tem: lju­bezen, minevanje, strah, travme, jezo, smrt, razocaranje, slabo vzgojo, iskanje samega sebe, spravljanje s preteklostjo … Kot da so to stiske ljudi, ki so pravkar vstali s freudovske­ga kavca. Vsak ima svojo odvisnost, vsakega vodi nekaj, kar jim doloca življenje. Možje željo po lastninjenju, bojevanju, vodijo jih pohlep, pehanje za materialnim, vzpenjanju po karierni, družbeni lestvici, ženske hrepe­nijo. Oboji zaradi razocaranja išcejo ljubezen izven meja dovoljenega in realnega ... Zaradi prevelikih pricakovanj, želja in sanjarjenj osebe trcijo ob kruto realnost, pristanek je bolec. Ljubezen je torej zacetek in konec vsega, posledice slabih odlocitev se prenašajo na potomce, epidemija nerešenih težav se širi dalje, kar cloveka unicuje, ga stre, naredi nezmožnega vzpostavljanja pravih medse­bojnih odnosov. Zato bo tako ednina iskala dvojino, dokler ednina ni sama sebi zadosti, a avtor pravi, da clovek ni sam sebi namen ... Knjiga je ne-od-lož-lji-va. Želiš, da listov med prsti nikoli ne zmanjka. Ne pusti nas ravnodušnih, nasprotno – pretrese, razbur­ka naša custva, obsojamo krutost vojnih pobojev, z junakom doživljamo silovitost prepovedanih custev, z rdecico na obrazu spremljamo figurae veneris, ki se nizajo v slika­nico iskanja novih strasti, želimo se ponovno zaljubiti. Avtor zelo podrobno oriše duh takratnega casa, pripovedovanje je tako živo, d..............................................a dogodki postanejo gibljive slike, kadri živ­ljenja. Pisateljevo carobno moc peresa lahko primerjam z Erichom, ki ravno v Gibljivih sli­kah razmišlja, kakšen vpliv ima kot oseba, ki vrti filme, postane manipulator: Kako lahko je preusmerjati ljudi, jih spraviti v jok, v bes, v solze, smeh. Tako kot film torej tudi knjiga manipulira z naslovnikom, izmišljeno spremin­ja ljudi in kakor glavni junak skoci iz platna v njihove oci in jih tam razburja še dolgo v noc, tako Lesjakovi liki skacejo iz knjige narav­nost v srce. Na nobeno odlocilno malenkost ne pozabi. Njegove besede npr. izrišejo koroš­ko pokrajino, kot bi ustvarjal pejsaž: Pšenica se je že visoko majala, ajda je že bodla na svetlo, zelena preproga je tekla od Uršlje gore in Pece in se stekala po številnih poljih v dolincah. Zrak je bil cist, nebo razkošno obokano, drevesa po osoncenih pobocjih so kazala vanj s krevljastimi vejami … Dolina se je ponujala kot polna skleda izobilja. Dogajalni prostori in vanje postavljene podobe likov zaživijo predvsem zaradi tega, ker je avtorjevo oko namrec ostro kot brušena tehnicna optika, mi bralci pa smo zadovoljni uživalci te umetnine, radovedni vstopamo v sobane skrivnosti, ki se razkrijejo pred nami. In z vsako koncano zgodbo komaj cakamo, da vstopimo v novo. Vrnimo se še k napitku, ki je postrežen v sleherni zgodbi zbirke in ki ga podjetna Otilia povsem po nakljucju odkrije v prvi zgodbi. Je crna omama, zasvoji, zapolni praznino, tolaži, poživi, prebuja. Ob njej liki sanjajo, se družijo, ustvarjajo. Lahko je grenka, lahko sladka – njen okus se prilagaja razpolože­njem oseb, umirajocega celo potegne od roba smrti. Mogoce gre za neke vrste slavospev kavi in njeni moci, njeni povezovalni, terapevtski vlogi. Njena priprava je kot ritual, praznicna ura, ki cudaškim varovancem osmišlja življe­nje, razburka njihovo mrtvo morje. Zaradi prepovedi kuhanja so celo pripravljeni storiti skupinski samomor, a ker odkrijejo upravni­kovo srce, se vse srecno konca. Kava je nema prica krutih dogajanj (v dunajski kavarni drhti v ritmu vojaških bobnov) in dišeca ter opojna spremljevalka številnih usod ljudi, ob katerih ob tako izvrstnem pripovedovanju ne ostaneš ravnodušen. Gre za zbirko izvirnih zgodb, ki bralca potegnejo v ..................................carni ris.......................... Vanj ga posrkajo carob­na postavitev in moc besed ter dovršen slog. Usode likov so resda zgodbe posebnežev, pri­kazana je odtujenost v njihovih medosebnih odnosih in posledicno odkloni od normalne­ga. A v njih in njihovi sporocilnosti se lahko najde, prepozna slehernik. Zbirka in sporo­cilnost za vse case torej in obvezno s skodeli­co dišece kave. Andreja Breznik Sara Nuša Golob Grabner: GNIJOCE ROŽE (Maribor: Kulturni center, knjižna zbirka Frontier, 2019) Karla Zajc Berzelak: POHORSKE LJUBEZNI ESEJISTIKA 94 ODSEVANJA 113/114 DDR. ALOJZIJ KUHAR, ZAMOLCANI RODOLJUB Matjaž Lesjak: ZA VSE CASE CMOK, CMOK JIM DAM IN RECEM, DA DRUGO LETO SPET PRIDEM Urškine literarne matineje s srednješolci URŠKA: »Razgalila se vam bom samo v svojem matinejskem delu; v tistem, ki predstavlja dijake slovenjgraške gimnazije in srednje zdravstvene šole, po en razred vsake tam zaposlene slavistke. Oktobra jim namrec obarvam nekaj ur književnos­ti. Uciteljicam Alenki Rainer, Ireni Matko, Darji Skutnik, Nataliji Cernjak in Heleni Merkac (v preteklosti tudi Karli Zajc Berzelak, Andreju Makucu in še kakšnemu zacasno zaposlenemu kadru) ne povzrocam vec stresa, kot sem ga na zacetku, ko me še niso poznale. Po 12 letih druženja smo se spoprijateljile in ko me zdaj naznanijo, da prihajam, najprej pomislijo, kako hitro se obrne šolsko leto, nato na to, kateri razred, ki ga poucujejo, bodo izbrale zame, kje me bodo gostile in seveda – koga jim bom letos pripeljala s seboj v goste. Ko vse zvejo, mi na široko odprejo vrata k uri.« UCITELJICA: »Ko v razredu nazna­nim, da so izbrani za Urško, belo pogleda­jo. Najbrž pomislijo na kakšno Urško na dveh nogah, Korošci mogoce na Uršljo goro. Ampak na predmet slovenšcina, pri katerem smo, to dvoje težko navežejo, zato dodam: ‚Gre za festival mlade poezije!‘ Zdaj je mlado oko zvedavejše, saj se prizemlji na dve znani besedi: festival in poezija, za katero ve, da so pesmi. Kakšna je mlada poezija – to pa je vprašanje, tako cutim, ki obvisi v zraku neizgovorjeno, zato povem: ‚To je pesništvo mladih, še neuveljavljenih ustvarjalcev, takš­nih, ki še nimajo kakšne svoje knjige pesmi (o tem, da so na festivalu tudi tisti, ki pišejo tudi prozo oz. dramatiko, sem za zdaj še raje tiho).‘ Tako, zdaj vejo, za kaj gre. Nato hitim dodajati, da se bodo zaradi te Urške srecali z nekim mladim literatom v živo, in sploh mocno poudarim, da so lahko zelo srecni, da so oni razred, ki bo med vsemi tistimi, ki jih poucujem slovenšcino, moj izbranec. Da gre za posebno cast, takoj razumejo, in so veseli – predvsem zato, ker vejo, da bo tako nekaj „zataresne“ slovenšcine prestavl­jene na kasnejši cas. Takoj nato se podam v jedrni del ure, ko jim narocim, naj na telefo­nih pobrskajo, kdo je torej letos naš gost – namrec Nina Medved. Ni jim treba dvakrat reci. Najdejo neko zelišcarico, nato pa ven­darle tisto, ki jo lahko navežemo na litera­turo – in jo imamo, finalistko Urške, najprej na fotografiji! Takoj jim je simpaticna in led je prebit. Veselijo se, komaj cakajo. More biti kaj lepšega v uciteljevem delu? Ko naslednjic pridem v razred, tudi sama komaj cakam, da zacnemo vleci tancice s poezije Nine Medved, letos še posebej, saj sem bila konec septembra v organizaci­ji Slavisticnega društva Koroške „v šoli dela z besedilom“, in to pri samem dr. Igorju Saksidi, didaktiku književnosti. Ker po njem vem, da moram biti dijakom bralni model, ki mora v interpretativnem branju presegati šablone, se potrudim in lepo preberem vseh šest pesmi, ki naj bi po mnenju letošnjega selektorja dobro predstavile našo pesnico. Obcutim, da dijaki takoj „padejo v besedi­lo“, kar je po Saksidi eden pomembnejših ciljev bralnega dogodka: blizu jim je tema (po selektorju svoboda z omejeno (u)pora­bo), blizu motivi (jajceca, pomelo …), slog (ironija, satira, kot pesmi v prozi …). Ko se poenotimo, da si bomo za bralni izziv vzeli pesem z naslovom Jajceca, sem vesela, saj zacutim, da bomo prek individualizacije (raz­mišljanje dijakov) prišli do bralne inovacije, kar je v zadnjem casu najvecji projekt prof. Sakside in raperja Trkaja. Šla sta po šolah z rapersko poezijo, z grobo vizualizacijo poezije, z metodo nadgradnje besedil, pastišem, torej mešanjem razlicnih zvrsti v eno. Mojim se zdi, da pesem Jajceca niso ravno za rapanje, se jim pa porodi cel kup drugih idej. In ker mi je Saksida tudi narocil, da je za mlade bralce mentorstvo nujno, precej usmerim njihovo kresanje idej. In ko pretece še nekaj šolskih ur ob Nini, imamo nacrt, ki se uresnici na matineji.« URŠKA: »Ko tako v Slovenj Gradcu nastopi moj petek v oktobru in moj matinej­ski cas ob 11. uri, sem srecna, saj vem, da rojevam nove navdušence za literaturo. Ne le dijakov in mentoric, mene samo zelo vzne­mirja podajanje v intimni svet oseb, ki smo jih pri JSKD spodbudili, da pokažejo svoje stvaritve kritiki in bralcem. Letos jih je bilo skupaj 92, 16 sem jih spustila skozi sito na regijskih srecanjih, šest najboljših v finale, ki me je letos že 18. pripeljal sem v Slovenj Gradec, k meni dobrim znancem: prof. Andreju Makucu, letošnjemu selektorju za izbor najboljšega mladega literata, ki se po meni imenuje uršljan, Andreji Gologranc, ki je moja izvajalka, in drugim, ki se trudijo, da mi je prvi dan lepo tudi na zletu (beri: sprejemu) vseh v Knjižnici Ksaverja Meška, popoldne na branjih po mestnih atrijih, nato na predstavitvi prvenke uršljana iz prejšnje­ga leta, zvecer na osrednji prireditvi z razgla­sitvijo zmagovalca in še drugi dan na literar­ni delavnici v knjižnici. In predvsem mi je lepo, kot sem že omenila, na matinejah.« UCITELJICA: »Letos smo imeli matine­jo s 30-letno Mariborcanko Nino Medved v predavalnici Koroškega pokrajinskega muze­ja Slovenj Gradec. Prav ponosno in sveca­no sem se pocutila, ko sem z dovoljenjem galerijskega vratarja tja popeljala verigo 29 mladostnikov. Prostor je bil prijeten, pri enem izhodu je dišalo po afriških starinah Tretjakove zbirke, pri drugem je vse pelo in igralo na množici razstavljenega gradiva ob 65-letnici Štirih kovacev, skozi starinska okna smo gledali oktobrsko sonce na sloven­jgraških ulicah. Gostoljubno muzejsko oseb­je nam je dalo na voljo vse, kar smo potre­bovali (racunalnik, projektor, dodatne stole), in mi smo imeli vse, kar smo potrebovali po scenariju. To je bil najprej širok darilni trak, s katerim smo tla, ograjena s stoli, predelili na pol in tako dobili dva jajcnika, v katerih so ždela jajceca: po pesmi skupino živahnih, ki bi z najvecjo voljnostjo in strumnostjo spreje­la bližajoce se semencice, predstavljala pa so jih dekleta, oblecena v džins in rdece maji­ce, in skupino lenih jajcec, ki se zdaj starajo in jim volja peha in ki nic vec ne pozdravljajo veselo vsakega prišleka, z dekleti v crnih maji­cah. Na stolih so sedele bližajoce se semenci­ce (fantje); prizor je bil dvodelen: ko se je po jajcevodu spustilo živahno jajcece, sta dekle in fant nakazala zlitje v eno, ko pa neživah­no, sta ostala vsaksebi. Jajceca in semencice so bile obrnjene stran od velikega platna, na katerem smo v fotografijah pokazali sodob­ne probleme, o katerih moja jajceca niso vede­la nicesar o / sms-ih brez odgovorov, / o nicli na tekocem racunu / in elementih delovnega razmerja, skritih v / skladovnicah papirja, ki so se višale / hitreje kot moja delovna doba / (tega v resnici ni tako težko doseci). // Moja jajceca, uboga starajoca in / kvareca se jajceca / niso vedela nicesar o temnih postavah, ki so / kukale prek žice, / o eksistencialni stiski in vprašanjih stila: / mar ne bi bilo ob vsej poplavi produktivnosti na svetu / najbolj ekonomicno, ekološko in eticno sebe ohraniti / le v prototip­ni razlicici? Da so vsa ta avtoricina vprašan­ja še bolj prišla do izraza in da bi bila tako glasna, da bi jih slišal ves svet, se je prizor z njimi zvrstil trikrat: najprej v slovenšcini, nato pa še v srbohrvašcini in albanšcini. Prevode so opravili dijaki sami in seveda jih tudi zrecitirali. Pretresljivo, trkajoce na vest mladih in starejših na matineji v prvem delu, v vseh segmentih opremljenem tudi z glasbo po izboru dijakov. Vse skupaj po mojem za pet, najbrž tudi po Saksidinem! V drugem delu smo gostjo Nino Medved iz ozadja povabili naprej in jo zaceli spraše­vati o njenem ustvarjanju, a spet malo dru­gace, s projekcijo PowerPoint, na kateri so si sledile strani s fotografijo dijaka in njegovim zapisanim vprašanjem; sam dijak pa je vpra­šanje tudi prebral. Avtorica je odgovarjala iskreno, zanimivo, temeljito, ne le všecno mladim srcem, pac pa ......................z dokajšnjo mero real­nosti, predvsem pa zvrhano mero poudarka na tem, da moramo v sebi negovati edin­stvenost in v vse vsajeni cut za dobro, kar je zapisala tudi v prvo povsem svojo brošuro Berlin X Nina Medved, ki jo je na koncu poda­rila razredu: Dragi dijaki – to srecanje je bilo meni zelo pomembno in me je naredilo malo ranljivo in zelo hvaležno hkrati. Vaša pozor­nost je svetloba, s katero lahko naredite ta svet topel. Sijte samozavestno! Mi smo njej poda­rili tropski sadež pomelo, o katerem je tudi napisala nam ljubo pesem, in se fotografirali za spomin – in pomelo v pesnicinih rokah je zasijalo kot sonce v sicer temnih sobanah druženja srednješolcev s poezijo.« URŠKA: »12 krat 6 je 72. 12 let mojih prihodov na matineje v Slovenj Gradcu, krat po šest novih mladih literarnih ustvarjalcev, skupaj 72 povabljenih na razgovore v razre­de s poprecno 25 dijaki, kar spet krat šest pomeni okoli 1800 srednješolcev. A vsi, prav vsi mi na koncu vedno recejo: ‘Ej, Urška, literarna ura s tabo nam bo bolj ostala v spo­minu kot vecina tistih v razredu.‘ Cmok, cmok jim dam in recem, da drugo leto spet pridem.« Helena Merkac Uršljanske matineje, dijaki z mentorico Uršljansko vabilo z likovno podobo Karla Pecka 70 LET KNJIŽNICE KSAVERJA MEŠKA SLOVENJ GRADEC 29. novembra 2019 smo v Knjižnici Ksaverja Meška obeležili jubilej ob 70- letnici ustanovit­ve Knjižnice Ksaverja Meška. Obiskovalce, bilo jih je 250, je po uvodnih uradnih nagovorih obeh županov obcin ustanoviteljic, MO Slovenj Gradec Tilna Kuglerja in Obcine Mislinja Bojana Borovnika, ter direktorice knjižnice Drage Ropic v nadaljevanju programa razveselil igra­lec in glasbenik Janez Škof, glasbeno je dogodek popestrila glasbena skupina Suha južina bend z Alino Hirtl, za vizualno praznicno podobo pa je poskrbela aranžerka gospa Suzana Seitl. Knjižnice so od nekdaj kraj miru in tudi kraj ustvarjalnega in znanja ........................željnega ...............nemira, so sti­cišca, ki so na nek nacin tudi pokazatelji, kak­šno prihodnost imajo ljudje in mesta, v katerih le-ti živijo. Zacetki slovenjgraške knjižnice segajo v leto 1949, ko je bila 25. novembra ustanovljena Centralna okrajna knjižnica v Slovenj Gradcu in je s 1256 zvezki knjižnicnega gradiva, abeced­nim imenskim katalogom in enim zaposlenim knjižnicarjem postavila temelje strokovnemu razvoju knjižnicne dejavnosti na obmocju, ki danes zaobjema Mestno obcino Slovenj Gradec in Obcino Mislinja. Leta 1972 je po triindvajsetih letih dela v zelo skromnih razmerah knjižnica postavila temelje in prve korake k posodobitvi poslovan­ja s tem, da je kot prva na Koroškem postavi­la gradivo v prosti pristop ter ga tako zelo pri­bližala uporabnikom. K prijaznejši podobi in kakovostni ponudbi je pripomogla tudi prva namenska knjižnicna oprema, vendar so bili prostori še vedno utesnjeni in knjižnica se je nato v naslednjih triindvajsetih letih še dvakrat selila. Prelomno je bilo leto 1995, ko je knjižnica zacela izpolnjevati svoje poslanstvo v novih, svetlih............................................. in zadosti velikih prostorih ter se prelevi­la v gostoljubno ustanovo z moderno opremo in ustrezno komunikacijsko tehnologijo. Danes Knjižnica Ksaverja Meška deluje v šti­rih enotah: v Slovenj Gradcu, Mislinji, Pamecah - Trobljah in Podgorju in že zdavnaj ni vec zgolj izposojevališce knjižnicnega gradiva, temvec je tudi prostor za druženje in izobraževanje raz­licnih ciljnih skupin, prostor za predavanja, sre­cevanja z ustvarjalci in seznanjanja s perecimi družbenimi problematikami lokalnega in vseslo­venskega okolja. V vseh enotah se za uporabni­ke trudimo strokovno izobražene knjižnicarke in bibliotekarke, ki se dnevno soocamo z izzi­vi sodobnega sveta in potrebami prebivalstva. Strokovno znanje in vrednote združujemo v osrednjo misel: »Clovek je v središcu delovanja.« S tem namenom spremljamo tudi zadovoljstvo uporabnikov ter kakovost delovanja in si želimo nadaljnjo rast v ustreznih prostorih, kjer bodo knjige zadihale in bodo uporabniki brez ovir dostopali do polic, znanja, umetnosti in nav­diha. In ker knjižnice že dolgo niso vec zgolj izposojevalnice, moramo knjižnicarji znati tudi poiskati bralce, ne le bralci nas, in jim tako ali drugace približati storitve in ponuditi kulturo. Poslanstvo in dinamika knjižnic se s tehno­loškim in družbenim razvojem spreminjata. V 21. stoletju knjižnice vse bolj postajamo socialni prostori in dinamicno izobraževalno, kulturno in socialno središce vsake lokalne skupnosti. Temu prilagajamo tudi programe dejavnosti šir­jenja bralne kulture, s katerimi obiskovalce tako posredno privabljamo k branju. Potrebe prebivalstva po vsebinsko najrazlic­nejših vrstah izobraževanja, predavanjih razlic­nih znanstvenih in kulturno-umetniških vsebin, potopisnih predavanjih, predavanjih domoznan­skega znacaja … zadovoljujemo tudi na nacin, da pri izvajanju le-teh uspešno sodelujemo in se povezujemo z drugimi kulturnimi institucijami, javnimi zavodi in društvi v Mislinjski dolini, domom starostnikov, vrtci, osnovnimi in sredn­jimi šolami ter gimnazijo in drugimi visokošol­skimi zavodi. Meškova bukvarna, ki je izpod našega okril­ja postala samostojno društvo ljubiteljev knjig, ponuja v zadnjih dveh letih odlicne rezultate v mnogih vidikih, za katere je zaslužna predvsem predsednica društva, ki z entuziasticno ljubezni­jo do knjig „zastruplja“ tudi ostale prostovoljce. Medknjižnicna izposoja gradiva, upora­ba elektronskih virov in knjižnice na daljavo, e-knjige, digitalizacija knjižnega gradiva …, vse to so novodobne storitve knjižnic, ki uporab­nikom omogocajo hitrejši in celovit dostop do gradiva. Pri tem moram poudariti pomen t. i. obmocnosti in sodelovanja z ravensko knjižnico, ki nam je kot osrednja koroška knjižnica dostik­rat mentorica in vzpodbujevalka v prenekaterih oblikah povezovanja, sodelovanja in uspešnega delovanja predvsem v smislu novodobnih, digi­talnih sprememb. Ce smo S......................................lovenci v preteklosti veljali za bral­ni narod, pa je spoznanje, ki ga ugotavlja zadnja nacionalna raziskava branosti, da se dandanaš­nji uvršcamo pod evropsko povprecje, žalostno. Skoraj polovica prebivalcev letno ne prebere nobe­ne knjige, v spodnjem delu evropske lestvice pa smo tudi po letnih stroških, ki jih namenimo za knjige in druge tiskovine. Upadu branja in posledicno tudi izposoji knjižnicnega gradiva, tako v svetu kot pri nas, seveda botruje sodoben nacin življenja s komu­nikacijskimi in socialnimi omrežji. Kot insti­tucija, katere osnovna naloga je skrb za bralno pismenost in bralno kulturo prebivalcev neke lokalne skupnosti, se trudimo in uporabnikom omogocamo: • zagotavljanje raznovrstnih bralnih virov glede na interese in starostne oziroma razvojne skupine uporabnikov, tudi za uporabnike s posebnimi potrebami; • zagotavljanje pomoci pri uporabi knjižnicnih storitev in iskanju knjižnicnega gradiva ter svetovanje pri izbiri in uporabi gradiva za branje; • spodbujanje razlicnih oblik izmenjave bralnih izkušenj; • seznanjanje s sodobnimi kulturnimi tokovi; • sodelovanje pri izvajanju bibliosvetovanja (biblioterapije); • promoviranje pomena branja za razvoj posameznika in družbe; • spodbujanje medkulturnega dialoga, medgeneracijskega povezovanja in krepitve sodelovalne kulture. Z veseljem in zadovoljstvom se lahko v naši knjižnici pohvalimo s tem, da obisk v knjižnici v zadnjih letih narašca. Knjižnicna zbirka naše knjižnice ta hip šteje okoli 110.000 enot knjižnicnega gradiva, 6300 aktivnih clanov, ki knjižnico letno obišce­jo približno 80.000-krat in si izposodijo okoli 300.000 enot gradiva. Populacija uporabnikov knjižnice seveda vkljucuje tudi neaktivne clane, ki se knjižnice poslužujejo kot obiskovalci z drugacnimi nameni in potrebami, bodisi kot citalniški uporabniki, bralci revij in casopisov, udeleženci prireditev za otroke in mladino ter odrasle. Samo v lanskem letu smo v knjižnicah v Slovenj Gradcu in Mislinji izvedli 113 dogodkov za odrasle, 9 razstav in 365 dogodkov za otroke in mladino. Z izvedbo omenjenih prireditev smo dosegli skoraj 20.000 obiskovalcev, ce pa prište­jemo še obisk zaradi izposoje gradiva, pa smo dosegli številko 100.000, kar je približno 15 % vec obiska kot v zadnjih nekaj letih. Statisticno to pomeni, da je vsak prebivalec Mislinjske doli­ne knjižnico obiskal 5-krat letno. In pomeni, da kot knjižnica dosegamo vse zakonske kriteri­je za uspešno delovanje splošnih knjižnic in v marsikaterem segmentu tudi presegamo kriterije socialnega vkljucevanja prebivalstva. Ob jubileju, 70-letnici delovanja knjižnice, smo v sodelovanju z JSKD – obmocno izpostavo Slovenj Gradec in založbo Cerdonis izdali strip po drami Ksaverja Meška Pri Hrastovih, ki je avtorsko delo Santiaga Martina Sancheza. S pomocjo sodelujocih oblikovalcev in ustvarjal­cev Gašperja Kranjca, Jerneja Kovaca Myinta, Jureta Praperja in Nike Hölcl Praper ter Andreja Kneza pa smo poskrbeli tudi za posodobljeno celostno podobo knjižnice, izdelali nove kazal­ke, informativne zloženke, vrecke, majice, upo­rabne informacijske beležnice … Veseli smo, da je jubilejno leto sovpadlo s pridobitvijo dodatnih knjižnicnih prostorov v slovenjgraški knjižnici, ki jih bomo uradno otvorili predvidoma v februarju ob kulturnem prazniku, kmalu pa se bo v nove prostore pre­selila tudi Knjižnica Mislinja. Obema obcinama ustanoviteljicama izražam hvaležnost za izved­bo investicij, predvsem pa za podporo in posluh za vkljucevanje knjižnice kot javnega zavoda v najosnovnejšo strateško kulturno, socialno in družbeno politiko v domacem okolju. In naslavljam besede zahvale še tistim, ki knjižnici pridajajo dodatno vrednost......... – zapos­lenim v knjižnici, ki s strokovnostjo in prijaz­nim odnosom vsakodnevno ustvarjajo stabilno in zaupanja vredno ustanovo. Za minulo delo vsem bivšim sodelavkam in sodelavcu in naj­bolj iz srca zahvala sedanjemu osebju Knjižnice Ksaverja Meška – mojim dragim sodelavkam. Vsaka predstavlja nepogrešljiv clen v soobli­kovanju celostne podobe knjižnice in njenih storitev. Posebna zahvala za trud in doprinos k podobi knjižnice, kakršno imamo danes, pa velja mojima predhodnicama, gospe Marijani Voncina in gospe Alenki Waltl, ki sta s svojih vodstvenih položajev v zgodbi o uspehu naše knjižnice odigrali kljucno vlogo. Nam ostaja, da bomo tudi v prihodnje delo­vali strokovno in povezovalno in da bomo tako delali še naprej, v dobri veri, da se bodo preko knjižnice lahko uresnicili potenciali vseh delež­nikov v okolju, da bomo pripomogli k dvigu družbene kohezije ter da bo knjižnica ostala nosilka zagotavljanja enakopravnega dostopa do informacij za vse prebivalce, pospeševalka kulturnega razvoja, kraj za srecevanja, medgene­racijska druženja, vseživljenjsko ucenje ter pros­tor za vkljucevanje ranljivih ciljnih skupin, srce okolja, v katerem delujemo. Draga Ropic DOMOZNANSKA DEJAVNOST v Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec Dandanes je v vsakodnevni medosebni komu­nikaciji izraz domoznanstvo, ki ga Slovar slovenske­ga knjižnega jezika opredeljuje kot »raziskovanje, proucevanje ožje domovine«, le še poredko v rabi. Toliko bolj je uveljavljen v knjižnicarski stroki, ki ta izraz pojmuje kot posebno dejavnost zbiranja, hranjenja, varovanja, obdelovanja, proucevanja in predstavitve knjižnicnih gradiv, ki so zaradi vezanosti na doloceno ožje geografsko podrocje, tematiko in redkost oznacena za domoznanska.  Zbiranje tovrstnega materiala v precejšnji meri, ki zajema zlasti razlicno pisano in tiskano gradivo z zgodovinsko, etnološko, umetnostno in geografsko vsebino, ima na Slovenskem že lepo tradicijo. Skrb za zbiranje teh gradiv so nekdaj izkazovali redki posamezniki bibliofili, v 19. sto­letju pa so se jim v teh prizadevanjih poleg takrat pri nas še redkih arhivov, muzejev in knjižnic pridružila še muzejska in zgodovinska društva. Gradivo, ki so ga slednja zbrala, je pogosto posta­lo osnova posameznih zbirk novoustanovljenih kulturnih ustanov, med katerimi so bile tudi knji­žnice. V Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec se je domoznansko gradivo zbiralo že od 70. let prejšnjega stoletja, nacrtno in sistematicno pa se je gradivo pricelo tudi obdelovati leta 1999, ko je bibliotekarka Draga Ropic pridobila licenco za katalogizacijo sestavnih delov, po domace pove­dano clankov. Od takrat se clanki iz najrazlic­nejših publikacij obdelujejo v sistemu COBISS, kjer jih lahko poišcejo tudi naši uporabniki. Za obdelavo domoznanskih publikacij trenutno skr­bita dve bibliotekarki, za monografske Doroteja Vrance, za sestavne dele pa Miša Javornik. Za našo knjižnico predstavlja domoznansko obmocje celotna Mislinjska dolina z obcinama Slovenj Gradec in Mislinja. Vsi viri, ki nastajajo na tem podrocju ali pa se nanj tako ali drugace navezujejo, spadajo v domoznansko zbirko. Sem uvršcamo: • monografske publikacije avtorjev, ki živijo ali ustvarjajo na podrocju Mislinjske doline; • monografske publikacije, ki govorijo o tem podrocju ali ljudeh, ki tu živijo in ustvarjajo oziroma so živeli in ustvarjali; • serijske publikacije, izdane na tem obmocju (Odsevanja, Mislinjska dolina, Prepih, Koroški tednik, Kurent, SGlasnik …); • clanki iz dnevnih casnikov in casopisov, revij, zbornikov, monografskih publikacij, ki se nanašajo na dogajanje v Mislinjski dolini; • drobni tisk (vabila, razglednice, fotografije, plakati, letaki, prospekti, koledarji …); • siva literatura (zakljucna dela – diplomske, magistrske naloge in doktorske disertacije, seminarske in raziskovalne naloge); • glasila organizacij, društev, šol in ostalih javnih ustanov; • kartografsko gradivo; • avdio- in videogradivo, elektronski viri; • biografske mape znanih osebnosti, ki so živele in delovale na našem obmocju • (Franca Ksaverja Meška, Ljube Prenner, Jakoba Soklica, Huga Wolfa, Ernesta Golla, Jožeta Tisnikarja, Franca Tretjaka, Davorina Trstenjaka, Karla Pecka, Franca Bernekerja, Hermana Potocnika Noordunga …) in tudi tistih, ki še delujejo (Jožeta Leskovarja, Andreja Makuca …). Posebno pozornost v naši domoznanski dejav­nosti namenjamo duhovniku in pisatelju Francu Ksaverju Mešku, po katerem nosi knjižnica ime že od leta 1974. Pocasi dopolnjujemo zbirko Meškovega opusa, ki žal še ni popolna. Vsake nove pridobitve, pa naj si bo iz razlicnih bukvarn po Sloveniji ali kot darov naših obiskovalcev, smo zelo veseli. Do konca leta 2019 je domoznanska zbirka štela 1370 naslovov, od tega 82 serijskih publi­kacij in 167 naslovov neknjižnega gradiva. Vseh izvodov gradiva je bilo 2170, kamor pa ne sodijo sestavni deli, oziroma clanki, saj ti nimajo zalo­ge. Teh je trenutno v zbirki 6982. Veliko gradiva v zbirki je še neobdelanega, sem spadajo pred­vsem drobni tiski, glasila, starejši clanki brez kronoloških podatkov in zapušcine pomembnih Slovenjgradcanov in Mislinjcanov. To je shranje­no v posebnih mapah, urejenih po tematikah ali kronologiji. Pri pridobivanju in obdelavi gradiva zelo dobro sodelujemo s Koroško osrednjo knjižnico dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem, ki ima kot osrednja obmocna knjižnica in upravicenka do obveznega izvoda publikacij vecji pregled nad vsem, kar izide in je za našo domoznansko zbir­ko pomembno. Z ravensko knjižnico sodelujemo tudi pri objavljanju domoznanskih vsebin na por­tal Kamra, ki skrbi za digitalizacijo slovenske kul­turne dedišcine. Urejanje domoznanskega gradiva zahteva cas in natancnost, zbirka nikoli ni zakljucena, poso­dablja se skoraj vsak dan. Popoln pregled nad vsemi dogodki in informacijami, ki so pomemb­ne za zbirko, je skoraj nemogoce zagotoviti, se pa zelo trudimo, da je zbirka karseda aktualna in relevantna. Po eni strani namrec predstavlja celo­ten pregled dogajanja na našem obmocju, name­njena pa je tudi za razlicne tipe uporabnikov, ki bi to gradivo potrebovali za namene izobraževanja, raziskovanja ali informiranja. Vso domoznansko gradivo je dragoceno, ne samo redko, staro in zgodovinsko, ampak tudi novo in sodobno. Zbirka kot celota predstavlja kulturni in bibliografski unikat, ki mu je treba zagotoviti neokrnjenost in nenehno dopolnjeva­nje. Zaradi tega je treba tako gradivo varovati in izposojati pod posebnimi pogoji. Domoznansko gradivo je loceno od ostale­ga gradiva v knjižnici in ni v prostem pristopu. Postavljeno je po sistemu Univerzalne decimalne klasifikacije (UDK), njegova uporaba je povecini omejena na prostore knjižnice. Vsakega prispevka v našo domoznansko zbir­ko smo zelo veseli, zato vsa društva, podjetja, ustanove, ki izdajo kakršnokoli publikacijo, vabi­mo, da tudi nam posredujejo izvod ali dva, raz­veselimo pa se tudi darov posameznikov – knjig, razglednic, zemljevidov, fotografij, zloženk, bro­šur … Vsako gradivo v naši zbirki najde svoj pro­stor. Miša Javornik Prireditve, dogodki Ob primarni knjižnicni dejavnosti, torej izpo­soji knjig, v naši knjižnici cveti tudi prireditvena dejavnost, ki je že dolgo del redne ponudbe, saj nudi nove poti za širjenje kulture in znanja, spodbuja vseživljenjsko ucenje in krepi povezo­vanje z uporabniki in lokalno skupnostjo. Tako pri nas razstavljajo številni lokalni ustvarjalci, ki se ukvarjajo s slikarstvom, kiparstvom, foto­grafijo, rocnimi deli …, z lokalnimi društvi pa pripravljamo posebne tematske razstave, ki izpo­stavljajo dogodke s širšim družbenim pomenom, npr. odnos do narave v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti ali clovekov pristanek na Luni, ki smo jih v jubilejnem letu knjižnice organi­zirali s Planinskim društvom Slovenj Gradec in Astronomskim društvom Polaris. Sicer pa v Knjižnici Ksaverja Meška nadalju­jemo z ustaljenimi rubrikami, kot so Razgovori o novih knjigah, ki potekajo vsak drugi mesec in na katerih predstavljamo knjižne novosti, kar se posledicno pozna tudi v naši izposoji, saj so dobro predstavljene knjige izposojene in rezervi­rane pri mnogih uporabnikih. Poleg drugih pa pri nas potekajo tudi delavnice z dolgo tradicijo – že vrsto let se namrec naši uporabniki udeležujejo delavnice Zdravilna energija dreves z Marinko Lampreht, katere cilj je ohranitev velikega bogas­tva, ki ga imamo: gozdov in dreves, z vsem, kar tam biva. Izpostaviti velja še ustaljeni projekt bralna znacka za odrasle Korošci pa bukve beremo, s katerim želimo promovirati in spodbujati bran­je in bralno kulturo pri odraslih in v ta namen ponujamo bralcem kakovosten izbor aktualnih in zanimivih del najsibo sodobne slovenske ali sve­tovne književnosti. Tudi s tem projektom knjižni­carke dobimo vpogled v bralne okuse in navade naših obiskovalcev in skrbimo, da dobre knjige najdejo pot do pravih bralcev. Vzporedno ob tej bralni znacki pa v naši knjižnici za uporabnike Varstveno delovnega centra poteka tudi projekt Lahko branje. Ponosni pa smo seveda še na številne vecerne prireditve, na katerih gostimo zanimive predava­telje s kulturnega, umetniškega, humanisticnega podrocja, pripravljamo vecere s priznanimi in uveljavljenimi literarnimi gosti ter najbolj „vroci­mi“ pesniki in pisatelji. Vedno pa ponudimo roko tudi lokalnim ustvarjalcem pisane besede in z veseljem predstavljamo njihove romane, otroško literaturo in poezijo. V letošnjem letu smo se pridružili projektu Slovanske knjižnice in kot novost za uporabnike dodali tudi spremljanje filmskih projekcij v Ciklu ruskega filma, ki ga sestavljajo štirje kvalitetni filmi klasicne in sodobne ruske kinematografije s slovenskimi podnapisi. Naše dejavnosti še naprej z veseljem približu­jemo tudi netipicnim uporabnikom knjižnice, kot sta združenje Ozara in Dom starostnikov, za katere med letom priredimo številna srecanja, nadalju­jemo pa tudi z informacijskim opismenjevanjem uporabnikov. Sodelujemo tudi z zavodoma Ruj in Slokva v okviru programa socialne aktivacije. Knjižnica Ksaverja Meška sicer vsakodnevno ohranja stik z uporabniki tudi preko medijev, v casopisu SGlasnik objavljamo napovednik dogod­kov v aktualnem mesecu, morebitne spremembe in odpovedi prireditev ažurno sporoca Koroški radio. Na naših družbenih omrežjih, tako na Instagram profilu »knjiznicaslovenjgradec« kot na Facebook strani Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec, pa je najti tako rekoc vse v zvezi z našo knjižnico (vabila, fotografske in druge utrinke s prireditev), pa tudi povezave do clankov, ki se ticejo knjižne kulture nasploh. Vesna Penšek MLADINSKI ODDELEK Knjižnice Ksaverja Meška Slovenj Gradec Definicija branja v vsej svoji razsežnosti posr­ka vase razlicne generacije mladih od zacetka bralnih korakov do zrelega bralca. V tem krogo­toku takih in drugacnih statisticnih pristopov, ki so, žal, velikokrat tako zelo neizraziti, neživljenj­ski, suhoparni v množici številk, ugotavljamo, da so socialna omrežja v vseh oblikah privlacnejša za mlade in zato zdaj in tukaj pocasi ter vztrajno izpodrivajo knjigo. Upanje ostaja v nedovršnem glagolskem vidu ter v posameznih “knjigoljub­cih”, ki jih ravno z razlicnimi bralnimi projekti poišcemo, povabimo nazaj med besede, v svet, ki je tako zelo resnicen, ki odpira vprašanja, ponuja rešitve … Projekti in dejavnosti, ki jih izvajamo. RASTEM S KNJIGO Projekt Rastem s knjigo je nacionalni projekt spodbujanja bralne kulture. Z njim skušamo osnovnošolce in srednješolce motivirati za branje mladinskega leposlovja slovenskih avtorjev ter jih spodbuditi k obiskovanju splošnih knjižnic. Poteka skozi vse šolsko leto po dogovoru s koordi­natorji projekta na šoli. Najlepše pa je, da ucenci in dijaki po izcrpnem in informacij polnem obi­sku domov ne odidejo praznih rok, v dar namrec dobijo knjigo slovenskega avtorja. SLOVENSKI DNEVI KNJIGE in NOC KNJIGE Slovenski dnevi knjige, od 20. do 23. aprila, sli­kovito prehajajo drug v drugega, se nadgrajujejo in dopolnjujejo, pa vendar so od prve do zadnje ure popolna celota, seštevek vsega pa je besedna umetnost. Bralna noc je projekt, ki se zgodi tocno na dan knjige, to je 23. aprila, ter poteka v sodelovanju z Gimnazijo Slovenj Gradec, srciko vecera pa pred­stavlja osrednja prireditev, ki je namenjena tudi širšemu krogu obiskovalcev. BEREMO SKUPAJ Projekt Beremo skupaj vstopa v jesen z dej­stvom, da branje združuje, povezuje, in v svojem bistvu zaobjame bralce razlicnih starosti v vrtcu, šoli, knjižnici, družini, vecgeneracijskem cen­tru .… V tednu na zacetku septembra se torej dru­žimo na razlicnih bralnih nivojih, na razlicnih mestih, ob razlicnih zgodbah. MOLJCKOVA BRALNA ZNACKA Moljckova bralna znacka sega že v predšolsko obdobje naših najmlajših bralcev in se je skupaj z uvedbo devetletke odpravila v prvi razred osnov­ne šole, kjer je tudi ostala. Otroci se kobacajo cez prve bralne ovire tudi z našo pomocjo, saj bralni seznam v sodelovanju s šolsko knjižnico sestavi­mo mi. PRAVLJICNE URE Pravljice ti dajejo možnost, da se daruješ in ob tem nepopisno uživaš. Zato se srecujemo vsak torek v Knjižnici Mislinja in vsako sredo v Knjižnici Slovenj Gradec ter vsak prvi in tretji cetrtek v eno­tah Podgorje in Pamece - Troblje. In to že vrsto let. Rastemo in rastemo skupaj z otroki, ki pri­dno odhajajo in prihajajo … spet novi obrazi, nov krog, nove pravljice … KVIZKO in PRAVLJICNA UGANKA MESECA Kvizka in uganko meseca sestavljamo na mla­dinskem oddelku na zacetku meseca skozi vse šolsko leto. Naši mladi obiskovalci se imajo tako možnost na razlicne nacine poigrati z besedami, ugankami, rebusi, sestavljankami … ter pobrskati po spominu ali knjižnih policah, da uganejo pravi naslov nagrajenega mladinskega dela, pravljice, pesmice … S pravilno rešitvijo si lahko, ce so izžrebani, prislužijo knjižno nagrado. RAZSTAVE Na mladinskem oddelku naše knjižnice in v vseh njenih enotah se otroci vrtcev in osnovnih šol skozi vse leto predstavljajo pod strokovnim mentorstvom vzgojiteljic in uciteljic s tematski­mi razstavami izvirnih otroških literarnih del. S svojo ustvarjalnostjo tako pripomorejo k polepša­nju in popestritvi mladinskega oddelka naše knji­žnice in njenih enot. SRECANJA Z USTVARJALCI Ob zakljucku projektov za naše mlade upo­rabnike organiziramo srecanja z znanimi mladin­skimi literarnimi, likovnimi in drugimi ustvarjal­ci. Lahko se pohvalimo z nekaj znanimi imeni, ki smo jih v zadnjih letih gostili, in sicer so to bili Marjan Mancek, Matjaž Pikalo, Ivan Sivec, Tone Partljic, Anja Štefan, Iztok Vrhovec, Primož Suhodolcan … Vsako tovrstno srecanje predstavlja nepozab­no doživetje in je hkrati nagrada za prizadevno sodelovanje pri razlicnih projektih naše knjižni­ce. PIKINA BRALNA ZNACKA Že vrsto let pod okriljem Knjižnice Velenje in v sodelovanju še z drugimi pridruženimi knjižni­cami pridno beremo za Pikino bralno znacko, ki poteka skozi vse šolsko leto in se simbolicno zakl­juci ravno v mesecu septembru v okviru Pikinega festivala. Vsi pridni bralci prejmejo priznanje in Pikin gumbek. Knjiga je vesolje neštetih priložnosti, ponu­ja se v razlicnih izraznih oblikah in kot takš­na vedno daje možnost, da jo zapreš, odložiš, zamenjaš, ce te ne preprica. Nagovori te v pravem trenutku na pravem mestu, mogoce kdaj drugic. Ker zgodbe ostanejo, kot tihe sence hitijo skozi življenje in cakajo nate. Zato bodo vecne in to je za nas, ki delamo z mladimi bralci, dovolj velika resnica. Darja Hribernik Alenka Obretan Mestek Nastopajoci na prireditvi (foto Nika Hölcl Praper) (foto Nika Hölcl Praper) (foto Nika Hölcl Praper) Na novo pridobljena prostora v letu 2020 (foto Nika Hölcl Praper) Slavnostno odprtje dodatnih prostorov knjižnice, 5. 2. 2020 (foto Nika Hölcl Praper) TESTAMENTI KULTURE Nadvse pomenljivo je, da smo se zbrali v imenu slovenskega kulturnega praznika na današnji dan, 6. februarja, ravno na obletnico, ko je umirajoci France Prešeren napisal osebno oporoko, zacenši z besedami: »Premoženja tako in tako nimam …« Vendar pa ta dokument ne vsebuje – in niti ne doloca najvrednejšega. Pesnik je dva dni kasneje umrl in nato postal nesmrten vsled nevenljive ter neprecenljive umetniške zapušcine. In ta testament (iz lat. testamentum ’oporoka’, dobesedno ’pricevanje’), ne premoženje, pac pa zapušcina, to pricevanje ima in ohranja najvec­jo vrednost, ki se upira trgovcem in cenilcem ter neomajno kljubuje casu. Preživi minljivost z nesmrtnostjo ter presega duh casa. Mi pa, ki smo danes tukaj in zdaj, sproti vred­notimo naše pocetje in ustvarjanje na mnogih podrocjih ter z razlicnimi vatli merimo, ocen­jujemo ter nagrajujemo dosežke. In pomembno presejalno sito na koncu še vedno predstavlja cas. Tudi ali predvsem na podrocju kulture in umetnosti. Pri Odsevanjih, reviji za leposlovje in kulturo, se pomena poštene kritiške presoje, sprotnega publiciranja in ohranjanja dosežkov ustvarjalnih in kulturnih prizadevanj vseskozi dobro zaveda­mo, kar prica bogata bera opravljenega dela. Ne samo da smo v reviji omogocili mnoge leposlov­ne in kritiške objave, predstavili likovnike, oseb­nosti s podrocja kulture, publicirali zgodovinske prispevke in presojali knjižno, gledališko ter filmsko produkcijo; vec, s svojim delom smo sooblikovali kulturno krajino mesta in regije ter ustvarjalnost in dosežke arhivirali v tiskani obli­ki. Tu gre za vec sto imen ustvarjalcev in njihovih del, ogromen korpus rezultatov intelektualnega in umetniškega ustvarjanja. Tiskana revija je bila doslej javno dostopna preko dolžnostnih izvodov v NUK ter pokra­jinskih in lokalnih knjižnicah, a nedavno smo naše poslanstvo še nadgradili. Namrec, celotna Odsevanja, vsi letniki 40-letnega izhajanja so dostopni brez omejitev v digitalni obliki na por­talu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib), ki delu­je v okviru Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Naše celotno delo je tako pregledno shranjeno in trajno arhivirano v najpomembnejši nacionalni bibliotekarski inštituciji ter na voljo vsem, ki jih ta vsebina zanima. Starejši letniki so digitalizirani (skenirani) in obdelani z opticnim programom za prepoz­navo besedil (OCR), za kar je poskrbela Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika. Novejše izdaje pa je tehnicni urednik Odsevanj poiskal in zbral iz arhivov, jih uredil in pretvoril v digital­ni arhivski format (pdf/A). Posamezne številke Odsevanj so preko portala Svarog nato objavljene v dLib. Nekoliko se sicer pozna razlika v kvaliteti reprodukcije, a je treba upoštevati, da so starejši izvodi revije tiskani v visokem tisku s stavkom iz svincenih crk in klišejev za reprodukcije slik ter kasneje v sodobnejši offsetni tehniki in tudi v digitalnem tisku. Zgodovina revije sovpada z zgodovino tehnologije, ki je zadnja leta digitalna. Digitalni arhiv predstavlja pomembno domoznansko zbirko in omogoca listanje po revijah preko interneta, prebiranje clankov, iskanje po besedilih, kopiranje citatov in ogle­dovanje fotografij ter reprodukcij likovnih del. Opravljeno je veliko delo, ki ga krasi uporaben rezultat, zanimiv za slehernika in neprecenljiv za .........................................študente, ...............................raziskovalce, umetnostne zgodo­vinarje, literarne teoretike, sociologe kulture ... Zapušcina štirih desetletij kulturnega delovanja je dokument casa nekega obdobja, zanimiv tudi za zanamce. Zatorej živimo, ustvarjajmo in ohranjajmo kulturo ter si prizadevajmo, da bodo naša price­vanja pristna in naše zapušcine, ...............ce že ne....... nepre­cenljive, vsaj zanimive in zato dragocene. Blaž Prapótnik Govor na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku (Slovenj Gradec, 6. 2. 2020) Dobitnica Bernekerjeve nagrade MAG. MAJA KASTRATOVIK Mag. Maja Kastratovik je bila rojena v Skopju. Od leta 2001 živi in ustvarja v Slovenj Gradcu. Nižjo glasbeno šolo je koncala v Skopju, šolanje nadaljevala v Moskvi, kjer je koncala Srednjo specialno glasbeno šolo, štu­dij pa nadaljevala na Moskovskem konserva­toriju Peter Ilic Cajkovski, kjer je diplomirala leta 1993. Magistrirala je na Fakulteti glas­benih umetnosti v Skopju. Med letoma 1996 in 2001 je bila zaposlena kot profesorica kla­virja v Skopju, od leta 2001 dalje pa deluje v Glasbeni šoli Slovenj Gradec, klavir pa poucuje tudi v Slovenskih Konjicah. Njeni ucenci so redno prejemali najvišje nagrade na števil­nih regijskih, republiških in mednarodnih tekmovanjih, veliko pa se jih je odlocilo, da svojo poklicno pot nadaljujejo na glasbenih akademijah v Ljubljani, Mariboru in Gradcu v Avstriji. Nekateri so v tem casu že postali poklicni glasbeniki in pedagogi. Kot pianistka je zabeležila številne nasto­pe v solo recitalih, s simfonicnimi in godal­nimi orkestri ter v razlicnih komornih zased­bah z eminentnimi glasbeniki. Nastopala je v Rusiji, Italiji, v Vatikanu, Angliji, Srbiji, Grciji, Albaniji, Severni Makedoniji, Španiji, Belgiji, Crni gori, Avstriji in Združenih drža­vah Amerike, kjer je predstavljala Slovenijo in Slovenj Gradec, ter seveda na mnogih kon­certnih dogodkih in prireditvah po Sloveniji. Kot korepetitorka se udeležuje razlicnih seminarjev in izobraževanj doma in na tujem, za kar je prejela tudi mnoga priznanja. Bila je clanica mednarodnih tekmovalnih žirij v Sloveniji in na tujem. V Slovenj Gradcu pa njeno glasbeno delo­vanje ni omejeno zgolj na pedagoški poklic in poucevanje klavirja. Z Mešanim komor­nim zborom Carinthia Cantat Slovenj Gradec sodeluje vsa leta od prihoda v naše mesto ter z njimi nastopa na vseh pomembnejših nastopih doma in na tujem. Od leta 2011 dalje aktivno sodeluje tudi z MePZ Mismomi. Nastopa kot solistka ter v razlicnih komornih zasedbah. Nastopala je v programu Wolfovega abonmaja, Slovenjegraškega poletja, na kon­certih, proslavah, bila je del ekipe, ki je pri­pravila glasbeno-scenski projekt Obletnica ob 150-letnici rojstva Huga Wolfa, in kasneje, leta 2012, v projektu Nova ljubezen, ki je bil izveden v okviru Evropske prestolnice kulture 2012. V Slovenj Gradcu nastopa tudi na šte­vilnih koncertih v organizaciji Društva Hugo Wolf, Glasbene šole SG in Kulturnega doma SG s številnimi vrhunsko izvedenimi nastopi in interpretacijami glasbeno umetniških del, v Mestni obcini Slovenj Gradec pa pušca neiz­brisen pecat na podrocju kulturnega ustvar­janja. Slovenjgraško društvo Hugo Wolf že od leta 1993 dalje uspešno promovira Slovenj Gradec kot rojstno mesto skladatelja svetov­nega slovesa in Maja Kastratovik je nedvo­mno ena od tistih clanic, ki s svojo strokov­no avtoriteto pripomore k ugledu društva ter pomembno sooblikuje program delovanja društva, ki je tako postalo eden od prepo­znavnih organizatorjev komornih koncer­tnih ciklov v Sloveniji. Neprecenljivi so njeni kontakti z vrhunskimi glasbenimi izvajalci doma in v tujini, s posebno navdušenostjo pa kot izvrstna pianistka nastopa kot glasbena ambasadorka Slovenj Gradca v Sloveniji in na tujem. Prav v letu, ko praznujemo 160-letnico roj­stva Huga Wolfa, v letu, ki ga je tudi država Slovenija razglasila za Wolfovo leto, je še pose­bej pomembno izpostaviti, da je magistrica Maja Kastratovik na razlicne nacine vpeta tudi v nacrtovane dogodke v tem pomemb­nem in jubilejnem letu. Poleg solisticnih nastopov in spremljav na glasbenih priredi­tvah naj omenimo tudi izdajo dveh Wolfovih mladostnih klavirskih del, ki nastaja prav po njeni zamisli, namenjena pa bo popularizaciji Huga Wolfa med ucenci slovenskih glasbenih šol na nižji stopnji, s cimer Maja Kastratovik na poseben nacin izpolnjuje svoje poslanstvo izvrstne glasbene pedagoginje. S svojim zgle­dom in umetniško osebnostjo ter aktivnim vkljucevanjem v kulturni utrip lokalnega in širšega, lahko recemo tudi nacionalnega oko­lja, s svojim umetniškim delom dokazuje, da je umetnica svetovnega formata, zaradi cesar ji naj bo Bernekerjeva nagrada, podeljena v Wolfovem letu, zahvala za dosedanjo izjemno ustvarjalno energijo ter spodbuda na njeni prihodnji glasbeni, pedagoški in koncertni poti, na kateri ji bomo njeni somešcani in glasbeni sopotniki z veseljem prisluhnili in zaploskali. Iskrene cestitke! IVA POTOCNIK Gospa Ivana Marija Potocnik (dekliško Svetec), rojena v Slovenj Gradcu, je otroštvo in mladost preživela v svojem rojstnem mestu v družinski hiši v Meškovi ulici. Trenutno živi na Ravnah na Koroškem. Od leta 1968 je bila kot uciteljica slovenšcine zaposlena v osnovni šoli na Prevaljah. Do upokojitve je poucevala slovenski jezik mlade in starejše, usmerjala študente na praksi, mlade razisko­valce, tekmovalce na podrocjih slovenšcine in slovstvene folkloristike ter vodila študijsko skupino za slovenšcino na Koroškem. Izdala in uredila je Bibliografijo glasila Vigred leta 1995, Pripovedovali so jih mati moja leta 2001, ucbenik Slovar slovenskega knjižnega jezika v šolski praksi leta 2012, ilustrirane koroške pogovore Temne mitne, svetle parne leta 2012; sodelovala z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in šport in clanke objavljala v številnih strokovnih revijah. Leta 2006 ji je Slavisticno društvo Slovenije podelilo nagrado za življenj­sko delo. Lansko leto je napisala izjemno delo, obsežno knjigo Ljudje in ulice mojega odrašcanja – Slovenj Gradec sredi 20. stoletja, v kateri na 521 straneh opisuje svoj rojstni kraj, kjer so v središcu vsakdanjosti prebi­valci Cankarjeve, Ozke, Vrtne, Meškove in Poštne ulice, ki kot prstan obkrožajo Glavni trg mesta Slovenj Gradec. S to knjigo je avto­rica Iva Potocnik z inovativnim pristopom in obsežnim zapisom obogatila slovensko etnološko stroko in slovstveno folkloristiko. Je tudi avtorica knjige, ki jo je zapisala po pripovedi Danijele Gorjanc: Moj cas in naše poti, O družinah Sekavcnik, Übel in Gorjanc, v kateri tudi opisuje stare družine. V obeh delih je ohranila dragoceno pripoved o naci­nu življenja in prebivalcih Slovenj Gradca in njegove okolice. Ob castitljivem jubileju, 750-letnici podeli­tve mestnih pravic, je z delom Ljudje in ulice mojega odrašcanja mestu poklonila dragocen biser iz zakladnice njegove snovne, nesnovne in jezikovne kulturne dedišcine. Prepricani smo, da si Bernekerjevo plaketo za leto 2020, za predano in uspešno raziskovalno in pisa­teljsko delo, nedvomno zasluži ter ji ob dana­šnji podelitvi iskreno cestitamo in se ji zahva­ljujemo za izjemen kronisticni prispevek o našem in njenem Slovenj Gradcu. MOŠKI PEVSKI ZBOR ADORAMUS Moški pevski zbor Adoramus iz Slovenj Gradca je z delovanjem pricel leta 1999 ter v preteklem praznoval svoj 20. jubilej. Od leta 2001 deluje kot samostojno kulturno društvo. Moški pevski zbor Adoramus šteje 11 pevcev. Podrocje delovanja zbora ni omejeno samo na Mislinjsko dolino, od koder izvirajo pevci in njihova umetniška vodja gospa Janja Kresnik, ampak na celotno Koroško in raz­licne kraje po Sloveniji in tujini, kamor jih je pot zanesla tudi med mnogimi nastopi, kon­certi, revijami, tekmovanji in drugimi glasbe­nimi udejstvovanji, nekaterimi tudi v dobro­delne namene. Ob 5. obletnici prepevanja so izdali zgo­šcenko z naslovom Bele cvetlice, na kateri je zbranih 21 pesmi, strokovni mentor in pro­ducent pa je bil zborovski strokovnjak Tomaž Tozon. Leta 2007 je zbor ob 800. obletnici rojstva sv. Elizabete skupaj z drugimi ume­tniki sodeloval v glasbeno-scenskem projektu Kantata po sv. Elizabeti, s tem pa so se doda­tno uveljavili doma in na tujem. Ob 10-letnici delovanja je v letu 2009 Adoramus izdal svojo drugo samostojno zgo­šcenko z naslovom Mi smo mi, na kateri je 15 pesmi. Nastopili so tudi v tujini, v ZDA, še prej pa tudi v Franciji. Od pevske sezone 2011 dalje zbor deluje pod umetniškim vodstvom prof. Janje Kresnik, ki je zbor popeljala na višji kakovostni nivo, o cemer pricajo tudi visoke ocene na pevskih revijah. Prepevajo pesmi vseh zvrsti: od slovenskih narodnih in umetnih pesmi, pesmi tujih skladateljev, posegajo pa tudi po skladbah iz zakladnice svetovne sakralne glasbe. V letih 2013–2016 so sodelovali na mednarodnih srecanjih pev­skih zborov na Slovaškem in Poljskem. Ob 20. obletnici je zbor izdal svojo tretjo zgošcenko Tkle pa mi pojemo ter se udeležil gostovanja v slovaškem Zborovu, kjer je pote­kal mednarodni festival vokalne glasbe. Zbor vsako leto priredi samostojni ali sokoncert ter božicni koncert, v lanskem letu pa so imeli še posebej slovesen koncert ob 20. obletnici delovanja, ki je bil 1. junija 2019 na Drugi OŠ Slovenj Gradec. Izdatno sode­lujejo tudi z žensko vokalno skupino Nova, skupaj pa tvorijo odlicen mešani pevski zbor Novadoramus. Moški pevski zbor Adoramus s svojo glasbe­no ustvarjalnostjo pomembno prispeva k šir­jenju zborovske glasbe in ljudskega izrocila v Mislinjski dolini, Sloveniji in na tujem, zaradi cesar naj bo Bernekerjeva plaketa ob 20-letni­ci delovanja spodbuda za naprej in potrditev dosedanjih uspehov na njihovi glasbeni poti. Iskrene cestitke. KULTURNO DRUŠTVO RAUM AU Kulturno društvo RAUM AU, ustanovljeno v Slovenj Gradcu leta 2009, se s svojimi pro­jekti približuje temam, ki se crpajo iz civil­nega, kulturnega in družbeno-politicnega mišljenja cloveka, ter družbi ponuja eksperi­mente, ki pronicajo v vsakodnevna življenja ljudi in njihove navade. Od leta 2017 ima RAUM AU status društva v javnem interesu. Delo društva obsega kulturno, družbe­no in politicno angažirano delo mladinske kulture in sodobne umetnosti v vseh njenih oblikah. Društvo s svojim delom vpelju­je socialno vkljucevanje in solidarnost ter spodbuja medkulturni dialog in nenasilno komunikacijo, ponuja prostor za inovativne nacine izražanja in je iniciator za vprašanja na podrocju inovacij, ki delajo z javnostjo, medkulturnih sodelovanj ter oblikovanja in dela z mrežami in v njih. V okviru projekta Mreženje in krepitev kapacitet NVO v kulturi je koordinator nevla­dnih organizacij za Koroško regijo. Hkrati je društvo clan Transform Europe!, mreže 29 evropskih organizacij iz 20 držav, ki deluje­jo na podrocju politicnega izobraževanja in kriticne znanstvene analize. Društvo je do danes v državah EU organiziralo in soor­ganiziralo mnogo ERASMUS+ projektov ter mnoge druge: projekte oživljanja mestnih jeder, mednarodna srecanja mladih. Je tudi organizator srecanja mladih Evropski kreativ­ni kamp in podobno, pri cemer daje možnost kulturnega mentorstva tudi posameznikom iz naših krajev. Izdajajo tudi publikacije, ki spodbujajo kriticno razmišljanje v sodobni družbi in jih pošiljajo predsednikom evrop­skih držav. Eden od osnovnih ciljev društva je spodbujati in širiti kulturo informiranja, za kar organizirajo javne debate in forume. Družbeno-politicno aktivnost zaokrožujejo tudi mnoge okrogle mize, predstavitve kan­didatov na volitvah, veckrat pa so gostili tudi pomembne goste s podrocij politike, kulture in umetnosti. V zadnjem obdobju se Kulturno društvo RAUM AU vedno bolj osredotoca na projek­te, katerih cilj je spodbujanje medkulturnega dialoga, cemur je namenjena tudi prva slo­venska platforma refugees-welcome.si, s kate­ro si prizadeva k omogocanju kakovostnejše medkulturne integracije. Društvo s svojim delom spodbuja družbeno angažiranost in vkljucevanje pri družbeno-politicnih proce­sih, v letu 2016 so izoblikovali skupino zain­teresiranih, kriticno mislecih posameznikov, v tem duhu pa je nastala tudi ideja o ustano­vitvi Inkubatorja kreativne industrije v prosto­rih stare komunale, ki pod eno streho zdru­žuje razlicna aktivna slovenjgraška društva. Trenutno društvo šteje 91 clanov, ki so aktivni na mnogih podrocjih. V preteklem in letošnjem letu so sodelovali pri otvoritvi velike razstave del zacetnika Arte Utile proce­sov Pinna Poggija, ki je obeležil jubilej 80 let, društvo RAUM AU pa je koordiniralo mnoge projekte v prostorih novonastalega kreativne­ga inkubatorja (mesecni bolšji sejmi, Poligon junakov, Zvocne slike, arhivi Pina Poggija in drugih). Zaradi vsega naštetega ter predvsem zaradi aktivnosti in vsebin, ki jih je društvo RAUM AU v letih delovanja uspešno izvedlo, naj bo Bernekerjeva plaketa priznanje za 11 let vztrajnega, ucinkovitega, unikatnega in ustvarjalnega delovanja. Naj jim bo vzpodbu­da, podpora, navdih in popotnica za njihove nadaljnje aktivnosti ter potrditev in prizna­nje s strani lokalne skupnosti. Iskrene cestitke. Blaž Prapótnik v imenu Odsevanj (Primafoto) Bernekerjeva nagrada za leto 2020 Gostje v dvorani slovenjgraškega kulturnega doma na osrednji obcinski proslavi ob slovesnem praznovanju slovenskega kulturnega praznika, 6. februar 2020 (Primafoto) Maja Kastratovik, Bernekerjeva nagrada 2020 (Primafoto) Dobitniki Bernekerjevih plaket Iva Potocnik, Bernekerjeva plaketa 2020 (Primafoto) Predstavnik MoPZ Adoramus, Bernekerjeva plaketa 2020 (Primafoto) Predstavnica Kulturnega društva RAUM AU z Bernekerjevo plaketo za leto 2020 (Primafoto) Župan Mestne obcine Slovenj Gradec Tilen Klugler z Bernekerjevimi nagrajenci 2020 (Primafoto) Kulturni program sta sooblikovala sopranistka Tanja Klancnik in pianist Ambrož Rot (Primafoto) JENKOVI NAGRAJENCI V ANAGRAMNIH STAVKIH ANAGRAMI V VABO zapeljivih besed ujeti OKRASNI pridevki razsvetljujejo bralce. Lirski JAZI poetov LAHKO potrkajo na kamrice srca. Miran Kodrin – anagrami in Alijana Tertinek – portreti ANAGRAMI Pesniškim OCEM se ponujajo PRELESTI pokrajine teles in narave. Lirski JAZ je v požganini tesnobe prišel do DENCA bivanjske stiske. ANAGRAMI Poetove besede O NIZKOSTI in podlosti Šentflorjancev kot JOK zvona odmevajo po dolinah. ANAGRAMI MRAKOVA poeticna drama Beg iz pekla je VELICASTNA pesnitev. Pesniki iz besednih ŠUP snovanja sledijo literarnemu NAZORU. ANAGRAMI Iz VEKA v vek se poetese in pesniki trudijo z ljubezenskimi UROKI. IZBOREN lirik ugaja navdušenim CETAM bralcev. ANAGRAMI Ko vec deset mladih GRL zapoje BISER naše literature – Prešernovo Zdravljico, prireditev dobi slovesno LICE. ŽEJNO branje navdahne SOJ v bralcevih oceh. UGLASBENE UGANKE PIKAPOLONICA Majhna rdeca gospodicna, vselej zapeljiva, micna, mi na dlan je priletela pa ji pike bom preštela. Pravijo, da sreco nosi – s pik mogoce jo natrosi. Ko bo zopet odletela, si bom nekaj zaželela. CEBELA Kdo stanuje v lepih hiškah, ki stoje kar sredi trat? Polne majhnih barvnih oken, a nikjer ne vidim vrat. Rad bi k eni se popeljal, pa nobene ceste ni. Vsak brenceci prebivalec v svojo hiško prileti. MEDVED Ni tako zelo neroden, kot se zdi. Tudi ni tak hud zaspanec, kot se zdi. Res pa celo zimo sanja, spi v brlogu vse dneve, noci, dokler znova ga v pomladi lakota ne prebudi. Ni tako zelo pocasen, kot se zdi, vendar se le redkokdaj mu kam mudi. Mocne šape, dolgi kremplji, v gobcu pa veliki zobje. V gozdu prav zares kraljuje, cisto vsi se ga boje. A ni tako zelo hudoben, kot se zdi. Pazi le, da ne prekrižaš mu poti. Pazi, pazi, pazi, pazi! Pazi le, da ne prekrižaš mu poti. Besedilo Stina Vošner Uglasbitev Stina Vošner Ilustrirala Maruša Vošner LASTOVKA Na pomlad se je vrnila, si pod streho dom zgradila, s finim perjem ga postlala, notri jajcka je zvalila. Zdaj nestrpno pricakujem, vsako jutro prisluškujem. Se že sliši žvrgolenje? Le od dalec opazujem. Je še tu? Je že šla? In vsi mladicki z njo? Poletela bo cez hiše, do oblakov, tudi više? Na jesen kar preko morja, kjer se v vodi sonce riše. Na pomlad, na pomlad, a vrne se domov? IMPRESUM Mestna obcina Slovenj Gradec OBMOCNA IZPOSTAVA SLOVENJ GRADEC Francetova 5, 2380 Slovenj Gradec tel.: + 386 (0)2 88 12 460 / fax: + 386 (0)2 88 12 461 e-pošta: oi.slovenj.gradec@slkd.si Vsebinam urejamo obliko GRAFICNO OBLIKOVANJE UREDNIŠTVO PRODUKCIJA TISKOVIN 041 512 758 info@epigraf.si www.epigraf.si ODSEVANJA – revija za leposlovje in kulturo Izdajatelja in založnika: Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec in Zveza kulturnih društev Slovenj Gradec, revija izhaja s financno pomocjo Mestne Obcine Slovenj Gradec in JSKD Uredniški odbor: Andrej Makuc (glavni in odgovorni urednik), Blaž Prapótnik (oblikovalec in tehnicni urednik), Maja Martinc in Tatjana Knapp Izdajateljski svet: Blaž Prapótnik, Jani Rifel, Andrej Makuc, Jože Potocnik, Niko R. Kolar, Martina Šisernik in Ivan Karner; nadzorni odbor: Franjo Murko (predsednik), clanici Andreja Gologranc in Draga Ropic Castno razsodišce: Niko R. Kolar, Ivan Karner in Marijana Voncina Lektoriranje: Nina Vožic Makuc Naslov: Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec, Ronkova 4 (knjižnica), 2380 Slovenj Gradec Fotografije: Tomo Jesenicnik, Nika Hölcl Praper, Primož Podjavoršek, Jerneja Golob, stalni sodelavci in arhiv Odsevanj Graficno oblikovanje: Epigraf, Blaž Prapótnik, s..p., tel.: 041 512 758, info@epigraf.si Distribucija: Cerdonis, d..o..o., Stari trg 278, Slovenj Gradec, tel.: 059 010 576, info@cerdonis.si Produkcija: Epigraf Naklada: 450 izvodov, marec 2020 Cena: 7 EUR 130 ODSEVANJA 113/114 ODSEVANJA ODSEVANJA 113 113 ODSEVANJA ODSEVANJA 114 114 Poštnina placana pri pošti 2380 Slovenj Gradec revija za leposlovje in kulturo 113/114 ISSN 0351-3661 NA PLATNICAH.. NA PLATNICAH Zadnja stran: Karel Pecko, Hugo Wolf, 1960, olje, platno, 97,5 x 71,5 cm Karel Pecko, Staro mestno kopališce, 1957, crna kreda, 45 x 80 cm Karel Pecko, Brez naslova, 2000, pastel, 48,5 x 34 cm Matthaeus Cerdonis de Windischgretz – Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal okoli 60 poljudnoznanstvenih knjig, prevsem za potre­be tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanisticnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto crk – z malo gotico – in namesto listov paginiral le polovicne tiskovne pole. V NUK hranijo nekaj njegovih originalnih tiskov. ODSEVANJA ODSEVANJA 113 113 ODSEVANJA ODSEVANJA 114 114 Poštnina placana pri pošti 2380 Slovenj Gradec revija za leposlovje in kulturo 113/114 ISSN 0351-3661 NA PLATNICAH.. NA PLATNICAH Zadnja stran: Karel Pecko, Hugo Wolf, 1960, olje, platno, 97,5 x 71,5 cm Karel Pecko, Staro mestno kopališce, 1957, crna kreda, 45 x 80 cm Karel Pecko, Brez naslova, 2000, pastel, 48,5 x 34 cm Matthaeus Cerdonis de Windischgretz – Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal okoli 60 poljudnoznanstvenih knjig, prevsem za potre­be tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanisticnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto crk – z malo gotico – in namesto listov paginiral le polovicne tiskovne pole. V NUK hranijo nekaj njegovih originalnih tiskov.