Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč 371
Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč
Uroš Herlec, Darja Komar
V Geoparku Karavanke in celotnem območju geotektonske enote Severnih Karavank sta znana dva načina nastanka svinčevih in cinkovih orudenj - mežiški tip (imenovan po Mežici, najpomembnejšem kraju in rudniku v regiji) in topelski tip (poimenovan po majhnem rudišču Topla v slikoviti istoimenski dolini, ki je hkrati krajinski park). Prevladujoč in gospodarsko najpomembnejši je mežiški tip orudenja z debelozrnato rudo, ki so jo odkopali skoraj 19 milijonov ton. Iz nje so pridobili več kot en milijon ton kovinskega svinca in približno 500.000 ton cinka. Razmerje med svincem in cinkom je 2 : 1, povprečna vsebnost (svinca
in cinka) v rudi je bila okrog 6 odstotkov. Rudišča mežiškega tipa se razprostirajo na površini več kot 10 kvadratnih kilometrov med Mežico in Črno in med Peco in Ur-šljo goro. Na tem prostoru so odkrili več kot 350 rudnih teles, ki se med seboj lahko zelo razlikujejo po velikosti in/ali obliki. Ti sta odvisni od načina nastanka prostorov, v katerih so se izločili rudni minerali. Prostor za rast so imeli v razpokah prelomnih con, kraških votlinah in v pogosto zelo majhnih, med seboj povezanih porah v bolj prepustnih različkih več kot 600 metrov debelega zaporedja plasti Wettersteinske formacije ladinijske starosti. Kovine so prinesle vroče
Krajinski park Topla. Foto: Tomo Jeseničnik.
372 Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
slane rudne raztopine, ki so vsebovale prosti kisik, ki je onemogočal transport železa. Rudni in sočasno izločani jalovinski minerali so bili izločeni pri temperaturah od 122 do 159 stopinj Celzija zaradi postopnega padanja temperature in zasičenja raztopine, reakcije kisle raztopine z apnenčasto prika-mnino, zaradi katere so bile votline dodatno korozijsko razširjene, rudni raztopini pa se je dvignila vrednost pH, ter bakterijske redukcije sulfata v sulfid, ki jo je omogočila v kamninah prisotna razpadajoča organska snov, ki je porabila prosti kisik in vzpostavila anaerobne razmere z negativno vrednostjo redoks potenciala (Eh). Proces orudenja je potekal v velikih globinah v zaporedju trdnih apnencev in dolomitov. Tak proces nastanka imenujemo epigeneza.
Topelski tip rudišča je gospodarsko manj pomemben, saj so iz njega pridobili le nekaj več kot 250.000 ton rude, vendar je izjemna geološka naravna dediščina svetovnega pomena, saj je do sedaj edino znano rudi-šče cinka in svinca, kjer je uspelo dokazati njegov nastanek v času sedimentacije. Sedi-menti so se odlagali med srednjim in mlajšim anizijem v medplimskem in nadplim-skem okolju na plitvinah karbonatne platforme, ki je obrobljala obsežni ocean Tetido, na kateri je sicer nastala večina mezozojskih apnencev in dolomitov v Dinaridih in Vzhodnih Alpah. Drobnozrnati rudni minerali tvorijo valovito laminirane, nagubane in splazele - pretrgane rudne plasti, ki dokazujejo gravitacijske deformacije na pobočju sedimentacijskega prostora iz časa, ko je bil sediment še nevezan. Cink in svinec, ki sta
Profil zahodnega rudnega telesa v Topli. Foto: Uroš Herlec.
Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč 373
bila najprej vezana v karbonatih in sulfatih, sta se odlagala sočasno z zelo drobnozrna-tim kalcijevim karbonatom - aragonitom, ki je bil ob vplivu magnezija iz slanic spremenjen v mineral dolomit, ki je kalcijev in magnezijev karbonat. Obogatitev sedimenta s kovinami je torej potekala hkrati z odlaganjem karbonatnega sedimenta. Prva faza nastanka je torej sočasna s sedimentacijo oziroma sinsedimentna, medtem ko so rudni minerali - cinkovi, svinčevi in železovi sulfidi (sfalerit, galenit in pirit) - nastajali nekoliko kasneje oziroma globlje v sedi-mentu. Ob razpadu v sedimentu prisotnih organskih snovi, ki je vzpostavil anaerobne razmere, in bakterijski redukciji v porni vodi in sedimentu prisotnega sulfata se je izvršil proces strjevanja kamnine, ki ga imenujemo zgodnja diageneza. Zato je druga faza nastanka rudišča zgodnjediagenetska. V rudi je razmerje med svincem in cinkom enako 1 : 5. Ruda je bila bogatejša od mežiške, saj je imela skupaj več kot 10 odstotkov (cinka in svinca), vendar je bila zaradi drobnozrna-tosti in zraščenosti zrnc sfalerita in galenita zelo zahtevna za predelavo. Učinkovitost ločevanja sfalerita in galenita pri predelavi rude v rudne koncentrate je bila slabša. Manjši je bil tudi izkoristek, saj se mnogo manjših rudnih zrn ni dalo ločiti od jalovinskih do-lomitnih in jih pridobiti v rudni koncentrat. Čeprav ležijo rudna telesa obeh načinov nastanka le približno 2.000 metrov vsaksebi, so mežiška v ladinijskih plasteh del Sever-nokaravanškega nariva, medtem ko so rudna telesa Tople v anizijskih plasteh Pecinega nariva. Torej ju poleg različnih starosti kamnin, v katerih sta nastala, rudnih tekstur in velikosti in zraščenosti rudnih mineralov, razmerij med svincem in cinkom ter načinov nastanka loči tudi pripadnost različnim tektonskim enotam.
Pa si poglejmo najprej značilnosti mežiških rudišč. Večino rudnih teles najdemo v zgornjih 600 metrih Wettersteinske formacije, ki pripada sicer kar 2.200 metrov debelemu zaporedju ladinijskih skladov. Wetterstein-
ska formacija je bila odložena v treh različ-kih (faciesih) karbonatnih sedimentov, ki so se odlagali v predgrebenskem, grebenskem in lagunskem sedimentacijskem okolju takratne obširne karbonatne platforme na plitvinah oceana Tetida.
Rudna telesa delimo po obliki in legi glede na zaporedje plasti, v katerih so nastala, na diskordantna in konkordantna. Dis-kordantna rudna telesa so nastala v strmih razpokah - v odprtih prelomnih conah, ki ležijo bolj ali manj prečno na plastnatost -, medtem ko so konkordantna, imenovana tudi medplastna rudna telesa, bolj ali manj vzporedna s plastnatostjo. Nastala so v plasteh v tistih delih, kjer so bile v času dotoka rudnih slanic porozne in zato zanje dovolj prepustne. Večinoma so to nivoji sedimen-tnih okopnitvenih (tudi emerzijskih) breč v lagunskem faciesu Wettersteinske formacije. Mineralna sestava obeh tipov rudnih teles (prevladujejo galenit in sfalerit, dolomit in kalcit, podrejena pa sta barit in fluorit) in zaporedje izločanja rudnih in jalovinskih mineralov sta enaki, kar kaže, da so rudna telesa obeh tipov nastajala sočasno kot rezultat istega procesa. Nekoliko se razlikuje vsebnost nekaterih slednih prvin v konkor-dantnih rudnih telesih, ki jo razlagamo s prvinami, odloženimi na paleokraških površinah z brečami, ki so vsebovale netopni ostanek kraške korozije. Kamnine lagunskega razvoja Wettersteinske formacije so nastajale v območju plimskega okolja (stromatolitni apnenci in dolomiti), podplimskega okolja odprtih lagun z bogatim življenjem, o katerem pričajo fosili v drobnozrnatih, mikritnih apnencih, ter nad-plimskega okolja z nivoji okopnitvenih breč in paleokraškimi površinami. Konkordantna rudna telesa sledijo poroznim okopnitvenim brečam, ki so omogočila prepustnost rudo-nosnih raztopin, ki so jih iz globin vodile strme razpoke. S selektivnim raztapljanjem kalcita iz apnencev si je rudonosna raztopina, ki je vsebovala žvepleno kislino, najprej razširila poti - kanale, kasneje pa so
374 Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
se v tako razširjenih votlinah iz rudonosnih raztopin izločili debelozrnati rudni in jalo-vinski minerali. Konkordantna rudna telesa sledijo drugim prepustnim conam v plasteh na primer stromatolitnih apnencev z izsuši-tvenimi porami in so nastala v njih, vendar rudni minerali ne tvorijo sedimenta, kot je to v Topli, ampak le zapolnjujejo prvotno poroznost.
Izjemno zanimiva so rudna telesa, ki so nastala v kraških votlinah. Te so nastale v daljših okopnitvenih fazah karbonatne platforme v že trdnih apnencih. Nad večjimi kraškimi jamami je povečani tlak, ki je nastal zaradi teže kasneje odloženih sedi-mentov, povzročil postopno rušenje njihovih stropov in v že trdnih kamninah so nastala do več deset metrov visoka stebričasta po-dorna porozna brečasta telesa, ki imajo lahko precej veliko površino. V primerih, ko so v tako porozno brečo dotekale rudonosne
raztopine, so se rudni minerali izločili kot cement med ostrorobimi odlomki. Najbolj znan primer takega nastanka je rudno telo Graben.
Rudne minerale, ki so bili izločeni kot cement v poroznih brečah med manj prepustnimi plastmi meljevcev in muljevcev, so našli tudi v predgrebenskih različkih kamnin.
V grebenskih različkih Wettersteinskega razvoja, ki ga tvorijo skeleti koral in stro-matopor, rudni minerali zapolnjujejo ostalo skeletno poroznost grebenskih organizmov, predvsem koral.
Ponekod najdemo drobne rudne minerale tudi v laminiranih lagunskih sedimentih, vendar podrobne mikroskopske analize vedno pokažejo, da gre za zapolnitve efektivno poroznih sedimentov, ki pa niso nastali sinsedimentno tako kot v Topli. Prav nivoji rahlo orudenih poroznih stromatolitov so
Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč 375
dolgo zavajali raziskovalce, ki so skušali te rudne pojave razložiti na enak način kot nastanek rudišča Topla. Sele s podrobnimi mikroskopskimi raziskavami z metodo kato-doluminiscence so dokazali, da gre za rudi s povsem različnim nastankom. Enako zaporedje rudnih zrn galenita in sfa-lerita ter spremljajočih generacij dolomita in kalcita ne najdemo samo v Wettersteinskih plasteh, ampak tudi v tankih žilicah več kot 1.000 metrov više v zgornjetriasnih in spodnjejurskih plasteh, kar kaže na njihov sočasni epigenetski nastanek. Čeprav je mežiško rudišče nastalo v ladinijskih plasteh, zaradi česar so mu dolgo pripisovali ladi-nijsko starost, prav najnižja starost kamnin s takimi žilicami dokazuje njegovo pozno spodnjejursko-pliensbachijsko starost, ki se ujema s takratnim izjemnim regionalnim tektonskim procesom. Nastopila je obsežna raztezna (ekstenzijska) tektonska faza z razpiranjem globokih razpok, ki so omogočile dvigovanje vročih rudnih slanic iz zaporedja poroznih klastičnih kamnin v velikih globinah, iz katerih je nastalo epigenetsko svin-čevo-cinkovo orudenje v Mežici. Razpiranje je sočasno oziroma sestavni del odpiranja jurskega oceana Penninicum, imenovanega tudi Severna Tetida.
Le zelo majhna vsebnost železovih sulfidov v rudi dokazuje, da je imela rudonosna raztopina dovolj prostega kisika, ki je preprečeval transport železa. V takem okolju je namreč oksidno trivalentno železo Fe imobilno. S podrobnimi geokemičnimi raziskavami so ugotovili, da so se sulfidi izločili zaradi padanja temperature, zmanjševanja kislosti zaradi topljenja apnenca na poti in reakcije rudonosne raztopine z organskimi snovmi v okoliških kamninah, s čimer se je porabil prosti kisik. To je omogočilo anaerobne razmere in bakterijsko dejavnost - redukcijo raztopljenih svinčevih in cinkovih sulfatov, kar smo dokazali z analizami iz-otopske sestave žvepla v izločenih sulfidnih rudnih mineralih.
V svetovnem merilu edinstveno cinkovo-
-svinčevo rudišče v Topli so odkrili zgolj v anizijskih drobnozrnatih plastnatih dolomitih na južnih pobočjih Pece. Z intenzivnimi raziskavami in rudarjenjem so začeli po drugi svetovni vojni. Sprva so sklepali, da gre v rudišču za kar 14 cinkovo-svinčevih rudnih teles, vendar so s kasnejšimi odkopa-vanji ugotovili, da gre pravzaprav le za tri. To so: Staro, Vzhodno in Zahodno rudno telo, katerih deli so ob navpičnih prelomih zamaknjeni, kar je na začetku raziskav dalo vtis, da jih je več.
Poleg mikroskopskih značilnosti dokazujejo sinsedimentni nastanek sedimentne strukture in teksture rude - plastnatost ter vzporedna, navzkrižna in valovita laminacija -, ki so nastajale v karbonatnem mulju plimskih kanalov priobrežne plimske in nadplimske cone na karbonatni platformi, ki je bila pod občasnim vplivom nevihtnih valov. Njihovo veliko transportno moč dokazujejo večji drobci fosilov in odlomki dolomita, z valovi prinešeni z bližnjih kopnih območij v kotanje, kjer tvorijo plasti breč med drob-nozrnatmi sedimenti. Plimski tokovi so prinašali iz oceana še hladnejšo vodo s povečano vsebnostjo raztopljenega karbonata. Laminirani karbonatni mulj se je izločal iz slane vode ob vsakem Sončevem ogrevanju sveže oceanske vode, ki jo je plima prinesla na plitvine. Postopoma je povsem zapolnil tri bolj ali manj podolgovate plitve kotanje z zakraselim dnom. Rudne plasti dosegajo največjo debelino do 11 metrov, vendar se v vseh smereh bočno izklinijo že na razmeroma kratkih razdaljah. Strma pobočja kotanj so omogočala pogoste zdrse in plazenje še mehkih sedimentov. Vzrok za nastanek kotanj je bila predrudna prelomna tektonska deformacija območja, ki je ustvarila relief in povzročila začasno okopnitev. Gladina morja je bila tudi v času plime toliko nižja, da območja kotanj in kasnejšega rudišča viški plime z vsakokratnim transportom sveže morske vode, bogate z raztopljenim karbonatom, niso dosegali in poplavljali. Začela se je kraška korozija v pred tem odloženi,
376 Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
a že povsem strjeni, v kamnino dolomit vezani dolomitni mulj. Na korodirani površini je bilo odloženega tudi nekaj netopnega in z železovimi oksidi obogatenega kraškega sedimenta — terra rosse.
Visoke plime so v kotanje ponavljajoče pri-
našale morsko vodo, ki se je zaradi omejenega stika s takratnim oceanom Tetido v času oseke in pospešenega izhlapevanja hitro obogatila s soljo. Iz slanice se je najprej izločil kalcijev karbonat - aragonit, ki mu je verjetno sledila drobnozrnata sadra - kal-
Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč 377
Skorjasti sfalerit - cinkov sulfid, v diskordantnem - mežiškem tipu orudenja. Foto: Tomo Jeseničnik.
cijev sulfat. Aragonit je bil zaradi stalnega vpliva magnezija iz slanice že na površini sedimenta hitro nadomeščen z dolomitom - kalcijevim in magnezijevim karbonatom, precej topna sadra pa je bila deloma raztopljena v času občasnega dotoka deževnice s
kopnega. Večji del sadre pa se je ohranil, saj je bilo v njej vsebovano žveplo osnova za kasnejši nastanek kovinskih sulfidov.
Cinkovi in svinčevi karbonati so se v Topli usedali sočasno z nestabilnim ara-gonitnim muljem (aragonit se v kamnini ni ohranil), ki je bil sproti nadomeščen s stabilnim dolomitom in z laminami organskih snovi, za katere so z izotopskimi in organsko geokemičnimi raziskavami ugotovili, da so večinoma na mestu nastanka oziroma rasti odloženi ostanki združbe fotosintet-skih modrozelenih cepljivk - cianobakterij. Podobno združbo, ki je najmanj občutljiva za visoko slanost, njeno hitro spremenljivost zaradi občasne deževnice in nihanje temperature, poznamo v današnjih solinah iz petole solnih bazenov. Drugih fosilnih ostankov v kotanjah niso našli. Le v eni od redkih jalovih plasti med plastmi rude, ko se je dotok kovin očitno začasno prekinil, so bili sledovi lazenja nekega organizma - (ihnofosil), ki je živel v mehkem
Fotografija 5: Geološki steber pred informacijskim centrom Geoparka Karavanke Podzemlje Pece v Mežici, ki prikazuje lego rudnih teles.
Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč 379
sedimentu in se hranil z organskimi snovmi v njem. V mulju je tudi nekaj glinenih mineralov in drobcev kopenskih rastlin, ki jih je prinašalo občasno močnejše deževje s takrat kopnega zaledja, ko se je zaradi začasnega zmanjšanja slanosti ob dotoku sladke vode sedimentacija avtohtonega kalcijevega karbonata iz slanice prekinila, povečan pa je bil dotok detritičnega sedimenta s kopna. Močno pooglenele drobce rastlin in minerale glin najdemo v najtemnejših laminah sedimenta. V zelo drobnozrnatem in tudi zaradi vmesnih lamin gline slabo prepustnem sedimentu le nekaj milimetrov pod stikom med slanico in površino sedimenta so razpadajoče organske snovi hitro porabile prosti kisik v porni vodi in vzpostavilo se je redukcijsko okolje brez prisotnosti prostega kisika. Na račun lahko topnih cinkovih in svinčevih karbonatov in sulfatov ter sadre (kalcijevega sulfata) so se začeli izločati cin-kovi, svinčevi in zelo podrejeno še železovi sulfidi. Več pirita in markazita je predvsem tik na stiku s talnino, kjer je bilo na voljo več železa iz kraške jerovice. Orudenje -obogatitev s kovinami - je torej nastajalo sočasno (singenetsko) z muljem, odloženim v kotanjah, vendar je bila večina topnih primarnih rudnih mineralov v sedimentu hitro nadomeščeno s sulfidi, ki so se izločali v procesu strjevanja še nevezanega sedimenta v kamnino (zgodnjediagenetsko). Diageneza je proces, ki vključuje vse, biološke, fizikalne in kemične procese strjevanja nevezanega sedimenta v trdno kamnino. Prvotni rudni minerali se večinoma niso ohranili. Našli smo le nekaj mikrometrov velike nenadome-ščene ostanke v sulfidnih rudnih mineralih. nastalih v zgodnji diagenezi. Velika spremenljivost sicer nižjih vsebnosti cinka in svinca v zaporedju plastnatih drobnozrnatih sedimentov pod rudnimi lečami rudišča Topla in nad njimi kaže, da sta bili obe kovini, cink in svinec, tudi v karbonatnem mulju, ki se je odlagal že pred okopnitvijo in zakrasevanjem ter v sedimen-tu nad zapolnjenimi kotanjami, vendar je
kovine premalo, da bi jo lahko gospodarno pridobivali.
Razlaga izvora kovin je najdlje povzročala probleme. Menimo, da so kovine prinesle močno slane vroče rudonosne raztopine iz globin po prelomnih razpokah skozi karbonatne kamnine v podlagi. V kotanjah se je rudonosna raztopina mešala s slanico, nastalo z izhlapevanjem morske vode. Isto tektonsko dogajanje, ki je odprlo pot rudo-nosnim raztopinam skozi kamnine v podlagi, je povzročilo tudi reliefno razgibanost površine komaj odloženih sedimentov na karbonatni platformi. V enako starih plasteh Javorskega potoka je v plasteh dolomita več kot sto nivojev intraformacijskih breč, ki dodatno dokazujejo intenzivno tektoniko, ciklično dvigovanje in erozijo ter sočasno sedimentacijo v tem času. Akademik Matija Drovenik je s podrobnimi mikroskopskimi raziskavami, ko je v rudi uspel ločiti poleg navedenih dveh generacij rudnih mineralov še sedem kasnejših generacij, dokazal, da je bilo rudišče Topla po nastanku še večkrat bolj ali manj preoblikovano v kasnejših tektonsko-termalnih razvojnih fazah, ki so potekale v kamninah Severnih Karavank do danes. To so nadaljnje faze diageneze, epigeneze ter predvsem večkratna mobilizacija - premeščanja rudnih mineralov - ter nazadnje tudi proces oksi-dacije, ki poteka ob razpokah, po katerih teče meteorna voda, bogata z atmosferskim kisikom, zato v vseh treh rudnih telesih nastajajo sekundarni rudni minerali, kot so ce-ruzit, anglezit in smithsonit.
Izvor rudonosnih raztopin
Širok razpon izotopske sestave žvepla v sulfidih navedenih rudišč povsem izključuje kakršnokoli povezavo z žveplom magmatskih ali vulkanskih rudnih procesov, ki so jih za razlago nastanka predlagali prvi raziskovalci. Zaradi obsežnih območij močno hidrotermalno spremenjenih ladinijskih vulkanskih kamnin v osrednji Sloveniji se je to sprva zdela najverjetnejša razlaga na-
380 Nastanek svinčeve in cinkove rude mežiških rudišč
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
stanka mežiških rudišč in izvora rudonosnih raztopin. V kamninah Severnih Karavank je ostankov ladinijskih vulkanskih procesov zanemarljivo malo. Z izotopi žvepla je bila tovrstna hipoteza povsem ovržena. Za vul-kanogene rudne raztopine so značilne visoka vsebnost in raznovrstnost slednih prvin in z rastjo temperatur nastanka vedno večja prisotnost bakrovih sulfidov. Odsotnost bakrovih mineralov in nizke vsebnosti slednih prvin v mežiških in topelskih rudiščih, nekoliko več je le kadmija in molibdena, ter analiza temperature homogenizacije in zmrzovanja tekočinskih vključkov pričajo o razmeroma nizkih temperaturah nastanka (od 122 do 159 stopinj Celzija) in veliki slanosti rudonosnih raztopin. Pri obeh rudiščih gre za največjo podobnost z raztopinami, ki so povzročile nastanek rudišč tipa »Mississippi valley« (kratica »MVT«). Tam so rudišča, kjer je bil ta tip prvič podrobno opisan. Rudišči Topla in Mežica sta nastali iz zelo podobnih nizkotemperaturnih in močno slanih raztopin, ki jih je po sistemu razpok dovajal podobni obširni, regionalni tektonski proces raztezne ali ekstenzijske tektoni-ke, vendar sta nastali v različnem času in na različen način.
Orudenje v Topli je povzročila ista tektonska faza kot orudenje z živim srebrom v Idriji, torej Idrijska tektonska faza na meji med srednjim in mlajšim anizijem. Ko je nastajal Idrijski tektonski jarek, ki so ga zapolnjevali s posameznih dvignjenih blokov erodirani sedimenti, je na območju Bleda in Bohinjske Bele potekala intenzivna erozija. Povzročila je izrazito startigrafsko vrzel med srednjepermskim neoschwagerinskim apnencem in zgornjeanizijskim dolomitom, kjer manjka približno 500 metrov sedimenta. Ko so erozijski procesi učinkovito erodi-rali omenjene sedimente, je deževnica lahko pronicala v bočno ležeče precej porozne in zato prepustne grodenske peščenjake. Deževnica se je s pronicanjem v globino postopoma segrevala in topila bolj topne svinčeve in cinkove minerale ter soli, ki so se pred
tem odložili v suhem, aridnem podnebju srednjega perma. Ker so bili grodenski peščenjaki zelo porozni in slabo sprijeti kla-stični sedimenti z medzrnsko poroznostjo, menimo, da je voda skoznje pronicala daleč v globino. Tam se je porna voda z rastjo temperature kamnine zaradi geotermalnega gradienta še dodatno ogrela in je zato še lažje raztapljala v sedimentu prisotne svinčeve in cinkove ter druge soli. Več deset ali sto kilometrov od območja ponikanja meteornih voda se je segreta in slana rudonosna raztopina lahko ob strmih prelomih, ki jih je odprla ekstenzijska tektonika, izlila na površje karbonatne platforme in mesto današnjega rudišča. Večji del je sicer odtekel v takratno anizijsko morje, o čemer priča povečanje vsebnosti cinka in svinca ter njuna spremenljivost v talninskih in krovninskih plastnatih dolomitih. Le v depresijah, kot so bile omenjene tri kotanje, se je slanica ujela. Kovine so se skupaj s karbonati in sulfati »ujele« v sedimentu. Kot posledica kopičenja organske snovi oziroma ostankov odmrlih modrozelenih cepljivk in porabe prostega kisika je v kotanjah nastalo redukcijsko okolje brez prisotnosti prostega kiska. Ob anaerobni bakterijski redukciji sulfatov je bilo sproščeno žveplo in z reakcijo s kovinami v raztopini so nastali primarni sulfidi - sfale-rit, galenit in podrejeno pirit. Orudenje v Mežici je torej nastalo bistveno kasneje kot Topla.
Uroš Herlec: Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, Ljubljana.
Darja Komar: Delovna skupnost Geoparka Karavanke, Železna Kapla/Bad Eisenkappel.