Uredništvo: Schilleijeva cesta štev. 3, dvorišču, I. nadstropje. * * Rokopisi se ne vračajo. * * List izhaja vsak dan razun nedelj in praznikov ob 4. uri popoldne. * * Sklep uredništva ob 11. uri dopoldne. * * Nefrankirani dopisi se ne sprejemajo. * * Anonimni dopisi se ne uva-žujejo. NARODNI Upravništvo: Schillerjeva cesta štev. 3. Naročnina znaša za avstro-ogerske dežele: celoletno ... K 25'— polletno ... K 12*50 četrtletno ... K 6'30 mesečno ... K 2'10 Za Nemčijo: celoletno ... K 28 — za vse druge dežele i. Ameriko K 30'— Naročnina se pošilja vnaprej. Za oglase (inserate) se plačuje od čveterostopne petit vrste po 12 h, za večkraten natis primeren popust. Posamezna štev. stane 10 h. Št. 105. Telefonska Številka 65. Celje, v sredo, 11. maja 1910. Čekovni raCun 48.817. I f.fitfl II, Ob štirideseiletmci uči* telfsKega društva za celjski okraj. (Govoril Franc Brinar o priliki slavnostnega zborovanja dne 5. maja 1910 v Št. Jurju.) Konec. III. Vodstvo društva je prešlo v Brezovnikove roke. Brezovnik je najmarkantnejša osebnost v društvenem razvoju. Vstopil je v društvo že leta 1876. Prepojen z narodnimi idejali, navdušen in izvrsten učitelj, agilen in spreten parlamentarec si je pridobil \ društvu kmalu velik ugled, in leta 1886 je stopil društvu na čelo. Bil mu je duša skozi deset let. TakcJ lahko dobo od 1886—1896 imenujemo Brezovnikovo dobo. Po dveletnem predsedovanju je sicer za dve na-daljni leti predsedništvo odložil, pa tudi v tem času ni odtegoval društvu svoje podpore. V letu 1888 je bil predsednik naš sedanji nadzornik g. Supanek, takrat nadučitelj v Grižah. Bil je menda edini nadučitelj, ki je redno zahajal k zborovanjem in društvo dejansko podpiral. Glavna opora mu je bil tovariš Kocbek, ki je bil v tem letu tajnik ter spreten in energičen poročevalec. V letu 1889 je bil predsednik tov. Petriček, ki je društvo spretno vodil. Tajnik in poročevalec je bil tovariš Štukelj, ki je zavzemal to mesto še potem nadaljni dve leti. S podpisom »Streljak« je objavljal v »Popotniku« tako krasna poročila, da je z njimi vzbudil občno pozornost. Ko pa je v društvu še nastopil s svojimi duhovitimi govori, uverili smo se, da je društvo pridobilo s Štukeljnom genijalnega sodelavca. Leto 1889 ostane v naši društveni kroniki za vedno zapisano z zlatimi črkami. Koncem leta 1887 je imel tovariš Kocbek temeljit govor glede združitve vseh slovenskih učiteljskih društev. Njegov govor je imel tak uspeh, da se je sklenilo, da prevzame naše društvo to akcijo. Ta nalogo sta izborno rešila tovariša Gradišnik in Kocbek. Poklicala sta v življenje prvo združeno Slovenijo, našo dično »Zavezo«. Ta znameniti dogodek se je zgodil o Veliki noči 1889. Tovariša Gradišnik in Kocbek sta našemu društvu pridobila tolik ugled, da se mu je odslej priznavalo med bratskimi društvi nekako prvenstvo. Leta 1890 je prevzel društveno predsedništvo zopet Brezovnik. Izvzemši 1. 1894,ko je bil predsednik tov. Gradišnik, je tov. Brezovnik stal društvu na čelu skozi 7 let. V tej dobi se je društvo krepko razvijalo. Brezovnik je skrbel za zanimiva predavanja, najzanimivejša je imel pa sam. Sploh je z veliko spretnostjo spravljal v društvo živahno gibanje. Tov. Stukelj je 1. 1891 odložil tajništvo, ki se je za celo vrsto let naložilo meni. V poročilih je moj prednik »Streljak« streljal bolj na rahlo. Jaz pa iz večjega kalibra. Vem, da sem se marsikomu zameril, a pomagalo je pa le. Od leta do leta je število udov naraščalo. Prihajati so jeli tudi nadučitelji, v organizacijo so začele stopati naše tovarišice. Število udov se je bolj kot podvojilo. Koncem leta 1892 je imelo društvo 33 udov, do 1. 1897 je njih število naraslo na 83. Društvena pravila smo imeli še vedno prvotna in zastarela in nemška. Po inicijativi Brezovnikovi smo jih poslovenili in primerno predrugačili. Med drugim smo mu tudi dali novo firmo: »Učiteljsko društvo za celjski in laški okraj.« IV. Tovariš Brezovnik je začel nevarno hirati. Moral je dati učiteljevanju slovo. Izbral si je odslej iiva-ležnejši in manj naporni poklic, ki mu je vsaj deloma povrnil zdravje. Društvo mu je pa v znak priznanja in hvaležnosti podelilo dne 1. aprila 1896 častno članstvo. Poiskali smo si novega predsednika v osebi genijalnega tov. Stukeljna. Zal, predsedoval je samo eno leto. Ne vem, kako naj rečem: »življenja peza« potisnila ga je s pozorišča. Naš dragi tovariš je v duhu še vedno z nami, a redkokedaj ga imamo čast pozdraviti v naši sredini. Z letom 1898 je društvu napočila nova doba, imenuje se Gradišnikova. Skozi celih ednajst let je bilo krmilo nepretrgoma v njegovih rokah. Društvo se je pod njegovim vodstvom povspelo na višek razvoja. Gradišnik si je pridobil zaupanje vsega učiteljstva. Ker sem jaz bil ob početku Gradišnikove dobe močno vposlen pri 'bratskem konjiškem društvu, se je breme tajnika in poročevalca meni odvzelo ter se je naložilo agilnemu tovarišu Kvacu, ki je ta posel spretno in točno opravljal, £e se ne motim, do 1.1905. Njegov naslednik je kakor mravlja delavni, kot skala stanovitni zelo priljubljeni naš sedanji tajnik tov. Wudler, katerega naj Bog poživi. O poslednji dobi našega društvenega razvoja ne bom obširneje razpravljal. Večina navzočih je v tej dobi sodelovala. Omenim naj samo, da je pred dobrimi desetimi leti kakor v raznih drugih bratskih društvih, tako tudi v našem društvu nastala mala kriza, katero je rodilo takoimenovano Jungovsko gibanje. Ne bom se spuščal v kritiko tega gibanja. V načelih smo si itak bili edini, samo v taktiki smo se ločili. Jungovsko gibanje se je poleglo. Imelo je pa zanas štajersko učiteljstvo dobre posledice. Požurili smo se z ustanovitvijo naše slovenske štajerske organizacije. In ko so nam v Gradcu nemški tovariši stavili zahtevo, da se moremo Lehrerbundu priklopiti kot skupna organizacija, so jim naši odposlanci rekli: «Kolegi, mi že imamo našo Zvezo«. Važno izpremembo v naši ožji organizaciji mi je še omeniti. Že pred mnogimi leti je o priliki nekega sestanka dalekovidni tov. Vodušek sprožil idejo, da bi se za laški okraj osnovalo posebno učiteljsko društvo. Misel se je sicer odobravala, a zopet zaspala, dokler se ni pred štirimi leti na novo sprožila. Akcijo je vzel v roke tovariš Gnus. Kakor ptič feniks prerojen, ves nov je stopil v življenje naš najmlajši bratec, vrlo učiteljsko društvo za laški o-kraj! Dragi tovariši (ice) iz laškega okraja! V pičlem številu ste prihajali v naše društvo — včasih vas ie bilo lahko prešteti na prstih ene roke — danes vas je združenih nad 60 v lastnem društvu. To je najboljši dokaz, kako potrebno je bilo, da ste se emancipi-rali. Dovoljujem si pa pri tej priliki naglašati to-le: najdelavnejši vaši člani so bili poprej najzvestejši naši člani in vašega vrlega predsednika vam je dalo naše društvo. Iz našega društva je izniknil; eden izmed najboljših, najdelavnejših, najodločnejših naših je bil že od 1. 1888 sem. Živi naj naš in vaš Gnus. Delokrog se je tedaj zožil na celjski okraj. Vsled tega smo društvo v tretjič prekrstili ter nosi sedaj naslov »Učiteljsko društvo za celjski okraj«. Moje poročilo gre h kraju. Zadnja leta sem smo opazovali, da v našem društvu nekako ponehava zanimanje in prava delavnost. Tovariš Gradišnik je že težko nosil breme, katero smo mu nalagali leto za letom. Odklanjal ga je vedno odločneje, a mi smo ga izvolili zopet. Navdušeno smo mu ploskali, a delati smo ga pustili samega. Predlansko leto je odločno odklonil izvolitev. Breme predsednika smo naložili tov. Černeju. Zaslužnemu tov. Gradišniku smo podelili najvišje odlikovanje, s katerim razpolagamo, imenovali smo ga za častnega člana. Tovariš Černej je odločno odklonil zopetno izvolitev. Zadela je čast presednika mene. Nisem se obotavljal sprejeti tega bremena, samo prosim, ne obotavljajte se tudi vi, če vas bodem koncem leta prosil, da mi ga odvzamete. Marsikateri zaslužni član našega društva že počiva v grobu. Izmed naših pokojnih je zapustil trajen in blag spomin v mojem srcu tovariš Boštjan Kregar. Zlata duša, čist značaj! Bil je nam mladim kakor oče. Dajal nam je lepe nauke iz svoje bogate izkušnje, brzdal včasih naš radikalizem, včasih je bil pa sam bolj radikalen kot mi. Teško mi je bilo pri srcu, ko sem spremljal tega blagega moža k večnemu počitku. Marsikoga izmed vas tukaj navzočih društve-nikov in društvenic bi naj zaradi zaslug, ki se jih je stekel za društvo, tukaj imenoma navedel. Oprostite, tega ne storim. Toda dva tovariša moram pa posebno navesti. Prvi je tovariš Ivan Logar. L. 1875 je vstopil v društvo, ostal mu je zvest v dobrih in slabih časih do danes. Živel naš najstarejši društvenik! Drugi je tovariš Petriček. Nad trideset let že pripada 26 LISTEK« Oče Kondelik in ženin Vejvara. Češki spisal Ignat Herrmann. — Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil Stanko Svetina. VIII. Po vodi. Kar je mostra Kondelika mirilo po teh dosedanjih ponesrečenih sprehodih »v naravo«, je bil vedno njih srečen konec. Tudi na svoj usodni, tajni izlet se je spominjal pozneje z gotovim zadovoljstvom, sedaj, ko je že davno od tega. V enoličnem njegovem življenju je bil ta sprehod velikanski dogodek, s katerim se je skoro ponašal in ki je postajal vedno večji v njegovem spominu. Domišljeval si je, da je napravil nekaj nedopovedljivega, da ima redko skušnjo, s kakšno se ne more izkazati vsak zemljan. Druga dva izleta z rodbino sta bila še boli nedolžna in njih konca še prijetnejša, toda taka sta postala šele tedaj, ko se je po njih pošteno in večkrat naspal. In bil je skoro hvaležen, da sta mu nudila toliko snovi za veselo zbadanje in šale napram Vejva-ru, ki je potrpežljivo prenašal vse te zabavljice mojstrove. Saj mu je gospa Kondelikova poplačala zopet vse to s svojo vljudnostjo in Pepica s svojo nežnostjo. Ampak vkljub temu so morali pustiti očetu Kondeliku popolen počitek po vsakem takem neuspešnem sprehodu. Tako so minile ostale nedelje avgu-stove in prve septemberske, in dami in Vejvara so se morali zadovoljiti z malim večernim sprehodom ko se je mojster že pošteno odpočil in peljal rodbino do Kravina, v Zamecki vrt v Nuslih, v Panoramo nasproti Chotkovemu parku, najdalje do Petinke za Strahovskimi vrati. Toda taki sprehodi niso veselili gospe Kondelikove. »Ne, stari«, je pravila možu, »s tem se človek pravzaprav samo utrudi, vedno kolovrati po tem praškem tlaku, požira ves dvigajoči se prah in komaj sede, mora že zopet vstati... Kdor ima zdrave noge, poleti takoj popoldne kam — mi pa prilezemo ven šele na večer kakor vešče ...« »In ti misliš, Beti, da je zdravo najesti se in bežati kam z iztegnjenim jezikom, pretresati si želodec da ne ve, kaj naj dela? In to je vdobnost, ako nas Vejvara tako goni, kaj? Iz kolodvora na kolodvor, po celi Pragi, čudno, da človek duše ne izdihne! Ne, Beti, za kaj takega m e n e nič več ne pridobi.« »Vidiš, stari, ti si čuden človek«, je govorila gospa resno. »Sam se za nobeno stvar prav nič ne brigaš, samo da bi ti Vejvara prinesel vse lepo na krožniku. Toda ako bi se pametno pogovorila, — kaj vse bi lahko to poletje doživeli!« »Beti«, je rekel gospod Kondelik, »jaz sem že dovolj užil, tako da imam sedaj zadosti. Kar sem na svetu, se še nisem tako veselil zime kakor ravno letos. Bom imel vsaj mir. Ta bi napravil iz nas vseh norce s svojim aranžiranjem!« Gospa je vedno malo umolknila, »da ne bi bilo hujšega«. Samo po malem je mirila in pregovarjala soproga, da ne bi prišla ob ta tretji izlet — pravzaprav da ne bi prišla obenj Pepica. »Saj otrok ni ničesar užil!« je mislila. »Da nam ne bi kedaj tega očitala!« In pri tem »tretjem« je ostala nepremakljivo. Vrag bi tičal v tem, ako bi se vsaj eden ne posrečil. In bilo je že v polovici Septembra. Tako so sedeli neko soboto na vrtu Meščanske besede. Vejvara še ni bil tu. Imel je danes neko iz-vanredno komisijo, gotovo se mu je zavlekla. Tega leta je bilo poletje nenavadno dolgo, niti najstarši ljudje niso pomnili, da bi bilo takole na večer v septembru še dvajset stopinj toplote. Prišla je noč, naravnost »taljanska«, kakor je rekel navadno Kondelik. Godba Novačkova je igrala najkrasnejše komade, Pepica je gledala v nebo, ki je bilo posuto z zvezdami, in tupatam se je srečala s pogledom materinim. Z mamico in z Vejvaro so se zmenili, da bi bil lahko jutri oni tretji, tako zaželjeni izlet. Gospa je čakala samo še Vejvaro, da bi začela. In slednjič je prišel. Skrbno napravljen, kakor vselej, in ravno tako sramežljiv. Prišel je ravno k nekemu španskemu valčku, ki je bil ravno.pripraven za današnji lepi večer in katerega so morali po viharnem ploskanju ponoviti. Vejvara je porabil to sladko skladbo za to, da bi po-večerjal. Bil je gotov s poslednjimi glasovi in je pripomnil gospodu Kondeliku mirno: »Res, gospod, ob takem večeru in ob teh glasovih prinese fantazija človeka prav na Špansko ...« »No«, je rekla gospa Kondelikova, »in jutri se bo to zgodilo!« »Kaj se bo zgodilo?« je vprašal mojster Kondelik.— »Moj Bog, stari«, je nadaljevala gospa prijazno, »na vse pozabiš. Jutri hočemo zopet poleteti... letos bo to najbrže zadnjikrat...« Kakor prebujen iz milih, mirnih sanj, je pogledal debelo mojster Kondelik. »Poleteti? Kam pa hočete zopet leteti za božjo voljo!« In prestrašen je gledal zdaj enega, zdaj drugega. Vejvara se je presedel na stolu, gospodična Pepica je razprostrla pahljačo in je pripihovala z njo na razgreto lice sveži zrak, gospa Kondelikova pa je govorila naprej: / društvu. Nikdar ni omahoval, tudi v najkritičnejših časih ne. Bil je v društvu delaven kot zapisnikar, kot poročevalec, ko marsikoga izmed nas na svetu ni bilo in zvesta opora društvu je še do danes. Bog nam ga ohrani še mnogo let! Ob tem slavnostnem trenutku si dovoljujem izraziti nekaj svojih iskrenih želja. Oklepajmo se našega društva s podvojenim navdušenjem. Društvo je ogledalo naše samozavesti, našega mišljenja, naše veljave, naše moči. Z društvom stojimo in pademo. Krepko korakajmo v društvu naprej. Iz globočine srca želim, naj bi nas spremljale vedno tri zvezde vodnice. Prva vodilna zvezda nam bodi bratstvo! Jaz mislim bratstvo, ki ima svoj sedež v srcu; bratstvo, ki se javlja v medsebojni zaupljivosti; bratstvo, ki se kaže v medsebojni požrtvovalnosti in prizaneslji-vosti; bratstvo, kjer vedo mlajši ceniti izkušenost starejših in kjer upoštevajo ter vspodbujajo čile moči mladega naraščaja; bratstvo, ki ima svoj izvor v značajnosti. Druga vodilna zvezda nam bodi napredek. Izo-brazujmo se, izpopolnujmo se! Bodimo v resnici pi-jonirji prosvete! Ničesar nimamo iskati tam doli pri onih, katerim je ljudska šola prokletstvo naroda; naši cilji vodijo gori proti luči. Tretja vodilna zvezda nam bodi narodna zavest, iskreno rodoljubje. Bodimo nositelji narodne vzgoje! Krepko razvita narodna zavest nam bo priborila enakopravnost in konec bo nesrečnih narodnostnih bojev. Tovariši, tovarišice! Sledimo tem zvezdam vodnicam! Delajmo vsi! Delajmo trezno, premišljeno! Nič prijazna znamenja se nam ne kažejo na obzorju. Toda ne bodimo malodušni. Zunaj cvete maj. Majnikova doba naj napoči tudi nam, da bomo mogli vsklikniti z ljubljencem Gregorčičem: Pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je — vstajenja dan. Politična kronika. IZ DRŽAVNEGA ZBORA. Včerajšnja seja. Ob sožalni izjavi angleški poslanski zbornici, katero je podal ob začetku seje predsednik dr. Pattai, so socijaiistični poslanci zapustili dvorano. — Kratko vsebino Gessmannovega govora za reformo posiovnikovo smo objavili včeraj med brzojavkami. Odgovarjal mu je dr. Kramar. Dasi so Mladočehi za času primerno reformo poslovnika, ne morejo vendar odobriti predlcžečega vladnega načrta, ki ni ničesar druzega, kot predloga, s katero bi se primerno zavarovali vsi vladni predlogi in zakonske osnove. Kramar je na to zavrnil Gessmannovo očitanje, da bi Cehi razbili pod Beckom stoječo koalicijo in je dejal, da Čehi nočejo ničesar druzega kot pravično Avstrijo. Danes država izrablja vse druge narode izvzemši nemškega. Ta sistem se mora spremeniti. Čehi se hočejo pogoditi z Nemci — ali hočejo biti enaki med enakimi. Mnogo pozornosti so vzbudili očitki Rusina Lewickega vladnemu načrtu o poslovnikovi reformi. Rusini bodo v odseku predlagali, naj se vladni načrt sploh odstavi z dnevnega reda; prvič škoduje ugledu parlamenta sploh, drugič pa je jasen izraz avstrijskega birokratizma in je skoz in skoz prepojen z absolutizmom. Disciplinarne določbe so hujše ko v toliko razkričani ruski dumi. Pomembna so izvajanja tržaškega slov. poslan, dr. Ribara. Zagovarjal je trijalizem in se je obrnil proti Čehom, ki so odločno proti njemu. Ravno tako ne morejo Jugoslovani odobriti češkega (in tudi poljskega) autonomističnega stališča glede jezikovnih sporov, kajti potem bi bile slovenske manjšine v nemških planinskih deželah izročene na milost in ne- »No, saj veš, da imamo letos na programu še eden izletek. Sam si se zmenil z gospodom Vejvaro. Dva smo že napravili...« »Vem, oni po suhi zemlji in po železnici«, je rekel zbadajoče gospod Kondelik. »No, dobro, dobro«, je nadaljevala gospa Kondelikova, »torej vidiš, da se spominjaš. In na jutrišnji dan je določen tretji — vse dobrih stvari je — troje...« »Jaz se ti prav lepo zahvalim za tako dobroto«, je mrmral mojster; »in kam me pa hočete zopet vleči?« Pogled gospoda Kondelika je obvisel po tem vprašanju na Vejvari. »Prosim, gospod, se je ohrabril Vejvara, »poslednji izletek, s katerim hočemo zaključiti letošnjo sezono, mora biti »po morju« — kakor smo se zmenili. »Kaj pravite, po morju!« je zagrmel mojster. »I no, to je šala, stari«, je pojasnjevala gospa. »Veš, partija po vodi, po Vltavi, s parnikom. Sedaj je za to najkrasnejše. Voda tiha, vreme stanovitno, ne zmočimo se — in ker ti je prah tako zopern: na vodi se ne dviga prah ...« »Zato se pa tam kadi, punca!« »Sedemo potem spredaj, stari...« »In kam bodemo pluli, mamica?« je vprašala Pepica. »Kamor bode hotel gospod oče, gospodična«, sc je oglasil Vejvara. V Chuchle, v Zbraslav, v Hodko-vice ...« »No, saj še ne plavamo!« je rekel oče Kondelik. »V tej vročini se mi prav nič ne ljubi peči se na soln-cu in se sušiti v dimu kakor svinjsko meso!« l)alje sledi. milost Nemcem. (Ti očitki so leteli v prvi vrsti na naslov čeških radikalcev.) Slovenci so zmiraj podpirali češke težnje — a isto tako morajo podpirati Čehi tudi slovenske. Jezikovno vprašanje se mora rešiti v celi državi enakomerno. Govornik je protestiral konečno proti nemški nameri glede uvedbe nemščine kot izključnega parlamentarnega jezika in opisoval žalostne razmere v slovenskem ljudskem šolstvu ... Ugaja nam odkrita beseda, katero je spregovoril glede jezikovnega vprašanja dr. Rybar. Kajti tako dolgo, dokler bodo severni Slovani ostali pri svojem autonomističnem stališču, ne bode mogoč v tej zadevi korak naprej. Njihov princip bi utegnil pri nas koristiti le na Kranjskem, a za štajerske, koroške in morda tudi, primorske Slovence je usodepoln. Nikakor ne smemo dopustiti, da bi se Nemci in Čehi enostransko pobotali — mi bi pa plačevali vojne stroške. Na to se je nadaljevala debata o novih stavbah in drugih potrebah nemških in čeških visokih šol. Na koncu seje sta si dovolila gg. Georgi in Pattai nekoliko »naukov«. Georgi se je kregal nad poslancem Tresičem, ker je v neki interpelaciji precej hudo napadel polkovnika v generalnem štabu Julija Kai-serja in sicer na podlagi izpovedb stotnika Milka pl. Pisačiča. V tej zadevi se je tudi intrepeliraio v o-gerskem državnem zboru. Minister je izjavil, da jc najvišje vojaško sodišče izreklo, da Kaiser ni kriv (očitala se mu je kriva prisega); sploh bi se naj v v zbornici ne napadali ijudje, ki se ne morejo braniti. Pattai se je prav surovo obregoval na posl. Breiter-jem, ki se pritožuje, da jc neki tovarnar Wetzler na prav čuden način prišel v gosposko zbornico. Pattai se že čuti mogočnega komandanta v zbornici, kai ima postati po poslovnikovi reformi ... Proračunski odsek je včeraj nadaljeval razpravo o proračunu. Posl. dr. Ploj je urgiral reformo brambnega zakona (dveletno vojaško službo) in pa vojaškega kazenskega reda. Pritožil se je, da zanemarja vojna uprava nakup konjev v radgonskem in ljutomerskem okraju in je zahteval nakup naravnost pri konjerejcih. Posl. Žitnik se je pritoževal nad prestrogim izvajanjem vojnih zakonov glede oprostitve od vojaške službe. Pravni odsek ]e sprejel zakonski načrt o sodni praksi pravnih praktikantov, ki sc pripravljajo na sodniško službo. NAŠ CESAR V BOSNI IN HERCEGOVINI. Iz Sarajeva poročajo: Poročilo, da obišče cesar Bosno iri Hercegovino, je povsod zbudilo veselo razburjenje. Deželna vlada izdeluje sedaj program za cesarjev obisk. Cesarja bodo slovesno sprejeli na vseh večjih bosanskih postajah. Vozil se bode v novem dvornem vlaku, katerega je dala zgraditi uprava bosanskih železnic. Na kolodvorih bodo stale po-čaštne stotnije. Sarajevo bode slavnostno okrašeno; cesar bode stanoval v 5 sobah starega konaka, spremstvo pa bodo spravili deloma v hotele, deloma šole, vojašnice in barake. DROBNE POLITIČNE NOVICE. Baron Beck, bivši ministerski predsednik misli kandidirati na Dunaju in sicer se misli potegovati za Luegerjev državnozb. mandat v Hietzingu. Krščanski socijalci mu ne mislijo postaviti protikandidata, ako bi kandidiral. Pogajanja glede trgovinske pogodbe s Srbijo se bodo prihodnje dni nadaljevala. Največje težave dela srbska zahteva, da bi se smela srbska živina svobodno prevažati čez avstrijsko-ogerski teritorij. Finski deželni zbor. Ker je finski deželni zbor zavrgel ruski zakonski načrt glede ureditve razmer med Rusijo in Finskim, ga misli finski generalni guverner razpustiti. Hrvaški sabor. Posl. Supilo je stavil včeraj predlog, naj bi Hrvati na mednarodni razstavi v Rimu samostojno razstavili in ne v ogerskem paviljonu. Od-delni načelnik Amruš mu je odgovoril, da ni denarja, v resnici pa se Madžari branijo samostojne hrvaške razstave v Rimu. Volitve v francoski parlament so vzele klerikalcem zdnova precej mandatov in sicer 16. To je jasno znamenje, da so Francozi s sedanjim protiklerikal-nim kurzom zadovoljni. Dopisi. Slovensko gledališče v Ptuju. (Igra »Učenjak«.) V nedeljo 7. majnika 1.1. je uprizorila ženska podružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Ptuju tridejanko »Učenjak«, šaloigro, katero je spisal dr. Fr. Detela. Navedemo v kratkem njeno vsebino: Naslovno vlogo igra učenjak psihijater dr. Blažič. Ta spoznava po obliki in sestavi človeške lobanje lastnosti in nagone dotičnega človeka. Svojega slugo Jakoba ima, sodeč ga po njegovi popolni lobanji, za najpoštenejšega človeka, medtem ko pripisuje drugim kakor Murnu, ko-čijažu njegovega bodočega tasta lopovstvo in nagon k največjim hudodelstvom. To je pa ravno nasprotno: njegov sluga Jakob ga goljufa na vse načine, Murn pa je od nog do glave najpoštenejši človek. Pri nekem predavanju na antropološkem zboru preišče med drugim tudi glavo predsednika ter jo spozna kot glavo navadnega sleparja. To je bil povod, da so ga vtaknili v blaznico, v kateri je bil ravnatelj dr. Grm, prijatelj dr. Blažiča. Ta dr. Grm je zaljubljen v dr. Blažičevo nevesto, hčerko trgovca Marina, ter bi se rad na kakšenkoli način znebil svojega boljšega tekmeca, in ga radi tega pridržuje v blaznici. Murn, katerega je dr. Blažič imenoval ubijalca in tata, se potrudi ter reši iz hvaležnosti dr. Blažiča iz blaznice. Na koncu tretjega dejanja se še le razbistri položaj, ko dr. Blažič priznava, da ga je njegova teorija zvodila na kriva pota in se zaroči s syojo nevesto Selmo. Med drugimi nastopajo osebe: odvetnik dr. Gornik, ki se jako trudi, da reši dr. Blažiča, Alarin, bogat trgovec, ki se da pregovoriti od vsakega človeka, mož brez svojega prepričanja, Selma njegova hči pa hiti za slavo svojega dr. Blažiča. Jakob, dr. Blažičev sluga in Josip Kruleč, Marinov blagajnik, sta pa največja lopova; medtem ko kradeta oba, se Jakob še posebno izkaže s potuhnjenOstjo in sleparstvom. Oba sta po mnenju dr. Blažiča vsled svojih lobanj najpoštenejša človeka, ki niti;zmožna nista hudodelstva. No, pozneje postane dr. Blažič druzega mnenja, pa še-le, ko ga skušnja izuči. Murn, Marinov kočijaž, ima mnogo pretrpeti radi svoje nepravilne lobanje; obdolži sc ga umora in tatvine, koncem vsega, ko postane rešitelj dr. Blažiča iz blaznice, spozna še le slednji v njem blagost in ga prosi odpuščanja. Hišna Marinova Lojzika jc navadno človeško bitje, kateri pa vendar ne manjka nečimurno-sti. Parkrat nastopi tudi policaj. Tega priznava dr. Blažič po tipanju glave kot izvrstnega policista, čeravno je lc stroj v svoji službi. Igra je polna šaljivih prizorov. Dr. Blažiča je igral g. Šalamun ter izvedel svojo ulogo najbolje. Ne tako drugi. Poznalo se je, da ta igra ni tako lahko izvedljiva, ker zahteva igralce po poklicu. Kriv k neuspehu je pa tudi oder, ker se ga ne da primerno uporabiti; za to igro sploh ni. Dolge pavze radi spremenitve kulis so postale celo mučne. Igralci so se pošteno potrudili, da bi bili izvršili svojo nalogo dobro, posrečilo se jim pa ni popolnoma. Bolje znanje vlog bi ne škodovalo, ker je šepe-talčevo glasno govorjenje motilo gledalce. Kar se tiče kretanja, bi pač bilo več želeti. K tej igri ne zadostuje par vaj. Splošno pripomnimo, da si naj zbirajo ptujski diletantje raje igre iz življenja naroda, ker takrat jim bodo poslušalci, priprostejši ljudje veliko bolj hvaležni, kakor pa da se jim nudi neprebavljiva hrana. Tuji izrazi so bili mnogim poslušalcem španska vas. H koncu še omenimo, da bi bilo za Ptuj bolje, ako bi samo eno društvo prevzelo uprizoritev iger, ne pa, kakor doslej, da hoče vsako društvo imeti svojo igro. Igralci so skorej vedno isti. Dobiček pa se lahko ravno tako primerno razdeli v dobrodelne namene, kakor kaže pač potreba in želja društev. V ostalem pričakujemo, da nas ptujski diletantje spet v kratkem razvesele s kako igro. Štajerske novice. Kandidatje za načelstvo Zadružne Zveze v Celju. — Kdkor smo že včeraj poročali, zedinili so se zmerni konservativni činitelji v zadružništvu.in,narodna stranka glede volitev načelstva Zadružne Zveze v Celju. Po tem načrtu bi se volili v načelstvo dosedanji člani istega: dr. M . Ploj, državni poslanec, dr. Fran Jurtela, predsednik posojilnice v Ptuju, dr. Fran Rosina, predsednik posojilnice v Mariboru, dr. Josip Vrečko, član načelstva posojilnice v Celju, Fran Roblek, državni poslanec in predsednik savin-ske posojilnice v Žalcu, dr. Vekoslav Kukovec, dež. poslanec in predsednik Zveze slov. posojilnic v Celju,-nadalje dosedanja člana nadzorstva dr. Antoa Božič, član načelstva Lastn. doma in Južnoštajer-ske vinarske zadruge, Benjamin Kunej, predsednik Južnoštalerske vinarske zadruge in član načelstva posojilnice v Rajhenburgu ter Fran Ferlinc, član načelstva posojilnice v Šmarju, dalje dr. E. Kalan, odbornik Zveze sloven. posojilnic in član nadzorstva Lastnega doma, Fran Goričan, kmet. potov, učitelj, dr. Milan Gorišek, predsednik posojilnice v Št. Lenartu v Slov. gor. — Izmed dosedanjih članov načelstva so kandidaturo odklonili predsednik Miha Vošnjak, nadalje Ivan Rebek, dalje g. Fran Jošt--- Celjska posojilnica je prvotno kandidirala poleg g. dr. Vrečka še Ivana Likarja in Ferdinanda Gologran-ca. G. Likar je pa odklonil kandidaturo, da prepusti mesto kakemu strokovnjaku zadružništva, iz podobnega vzroka se tudi kandidatura g. Gologranca uva-žuje le za slučaj, če bi v ostalem celjskih odbornikov bilo premalo. Kakor videti, ostane torej načelstvo povečini isto kakor lani, mesto odstopivših članov se pa pritegnili nekateri strokovnjaki, same delavne in v zadružništvu izurjene moči. V nadzorstvo Zadružne Zveze sa predlagajo: notar dr. Jos. Barlč, član predsedstva posojilnice v Kozjem, dr. Ljudevifc Stiker, član načelstva posojilnice v Brežicah, Anton Brezovnik, načelnik posojilnice v Vojniku, Anton Turnšek, st., predsednik nadzorstva mozirske posojilnice, Franc Brinar, član načelstva posojilnice v Gotovljah, Mihael Tnrk, član načelstva posojilnice v Borovljah in Giinjah, Franc Ogorelec, predsednik posojilnice v Konjicah. Sestanek odposlancev zadrug za občni zbor Zadružne Zveze se vrši nocoj v „Narodnem doma" v Celju. Občinske volitve v Št. Pavlu pri Prebolda, ki so se vršile dne 9. in 10. maja, so prinesle Narodni stranki sijajno zmago. V 3. razreda so izvoljeni sledeči gg. za odbornike: Cilenšek Franc, Latkova vas, Herman Anton, Št. Pavel, Cizej Lovrenc, Kaplja vas. Golavšek Franc, Šešiče, Drnš-kovič Vinko in Fakin Andrej. Dobili so po 272, 238, 234, 242. 229 in 132 glasov. Zh namestnike v 3. razredu: Ž har Mihael. Sv. Lovrenc, ,Knpec Matevž, Sv. Lovrenc in Filip Šibila z 202. 206 \ in 212 glasovi. — V 2. razredu so izvoljeni za odbornike gg.: Jane Anton, Latkova vas, Pintar Kari, Maerdalena, Potočnik Jože ml., Kaplja vas, Kupec Anton, Sv. Lovrenc, Marine Andrej, Dolenja vas, Uršič Janez, Dolenja vas s 58, 50, 36, 31, 44 glasovi. Namestniki so: Forštner Jnrij, Sv. Lovrenc, Vodlak Jurij in Turnšek Jernej (39, 39, 33 glasov). V 1. razredu so izvoljeni za odbornike sledeči gg.: Kupec Alojz, Sv. Lovrenc, Kožar Franc, Dolenja vas, Piki Franc, Št. Pavel, Fidler Konstantin, Gorica, Sitar Franc, Šešiče, Cajnar Janez, Latkova vas z 12, 11, 10, 10, 10 glasovi. Nasprotniki iz toliko hvalisanega kuhinjskega" odbora, ki je po zimi najgrše nasprotoval saši Ciril - Metodovi podružnici, so bili sramotno poraženi. Kaplan lic je bil — enoglasno izvoljen, dobil je namreč I sam glas. To je zaslužno plačilo in odgovor ljudstva. Kegljanje v „Skalni kleti". Klub „Lipa" ima danes in vsako sredo zvečer kegljanje v „Skalni kleti". Vabijo se vsi prijatelji kegljanja in dobre domače zabave. v Izlet na Lisco (Jurkova koča, 947 m) priredi Celjski odsek Sav. podr. SPD v slučaju uerod-nega vremena na binkoštno nedeljo, 15. tm. Odhod iz,,Celja z brzovlakom ob 418 uri zjutraj do Zidanega mosta. Zbirališče: kolodvor. Jed in pijačo je treba s seboj vzeti. Prijatelji planin so uljudno vabljeni. v Odlikovanje. Ravnatelj meščanske šole v Št. Jurju ob J. ž. Jože Riedler v Mariboru je dobil veliko zlato kolajno za svoje zasluge kot učitelj. Prestavljen je poštni asistent J. Kaufmann na lastno prošnjo v Ptuj. .. v Iz Prekope pri Vranskem. G. Ivan Jakše, učitelj na Vranskem, je daroval Ljudski knjižnici vi-Prekopi ob priliki svoje poroke 20 kron, za kar se mu najprisrčneje zahvaljujemo. v Sv. Frančišek Ksav. Dne 7. maja 1910 je umrl g. Gregor Dnpelnik, župnik ksaverjanski. Vzlic slabemu vremenu se je zbralo v pondeljek t. j. na dan pogreba zelo mnogo ljndstva, da skaže svojemu duševnemu pastirju, svetovalcu in prijatelju zadnjo čast. Pač najlepši dokaz, kako visoko zna naše ljudstvo spoštovati dobre in odkritosrčne duhovnike. N. v m. p.! v Iz Ksaverja. Namesto venca umrlemu g. JDupelniku so darovali za Ciril in Metodovo družbo sledeči gospodje in nekateri udje prostovoljne požarne brambe ksaverjanske naslednje zneske: Fr. Kolenc, Jnvanje 3 K; Matija Jeiaj, Rečica 1 K; dfj. Maks Konečnik, Gornji grad 2 K; Ignacij Fludernik, Ljubno 1 K; Anton Turnšek, Rečica 2 JK; Franc Štiglic, Rečica 1 K; Franc Kolenc, Recrca 50 v; Marko Blekač, Okonina 1