PLANINSKI VESTNIK
Srečni odpravarji na Everest
V dvojni 7,- 8. številki vaše revije ste objavili članek »Srečni odpravarji na Mount Everest« nepodpisanega avtorja (predvidevam, daje bil nekdo iz uredništva). Članek, ki se večinoma ukvarja s sodelovanjem sedmerice slovenskih članov na Hrvaški mednarodni odpravi Everest '97, je korekten in objektiven prikaz tistega, kar je avtor želel povedati, v besedilu pa je uporabil besedo, ki bi pri bralcih lahko ustvarila popolnoma napačen vtis, zato sem smatral za svojo obveznost, da nanjo reagiram s tem pismom. Nemara je nenavadno, da me moti ena sama beseda, vendar bom to poskusil pojasniti v nadaljevanju. Pri začetku članka je navedeno, »... da je ta odprava izključno (podčrtal D. B.) po zaslugi slovenskih alpinistov nadvse uspešna in se celo lahko pohvali z dvema prvenstvoma: Pavle Kozjek je prvi Slovenec, ki je na vrh Everesta priplezal popolnoma brez uporabe dodatnega kisika, odprava, v kateri so bili Slovenci, pa je bila do svojega odhoda Iz baznega tabora na severni strani gore letošnjo pomlad
398
Dvojnost
SLAVICA ŠTIRN
S/Ve megle, pesem vetra, mraz bode v obraz. Stiskaš se k steni, klini ledeni dvigajo te.
Duša pred tabo dosegla je cilj. Ne čuti več vetra, mraza, ledu, saj na temenu očaka stoji.
Borim se, da pridem za njo.
edina, ki se je vrnila z vsemi živimi in zdravimi člani.« izključno pomeni v hrvaškem, zdi pa se mi, da tudi v slovenskem jeziku, da vse drugo ne obstaja, da drugega torej — ni. Če bi bilo uporabljeno, na primer, po zaslugi, večinoma, zahvaljujoč se ali kaj podobnega, mislim, da bi bilo mnogo bolj objektivno in pravilneje. Ni mi treba pojasnjevati, da je odprava moštveno delo in da se vsak član kolikor je le mogoče trudi, da odprava uspe oziroma da se več članov ali nekdo, ki je najbolje pripravljen, povzpne na vrh. Dvomim, da bi en sam samcat od dvajsetih čianov odprave »Everest '97«, katere vodja sem bil, kadarkoli uporabil besedo »izključno", še najmanj pa tista, ki sta bila na vrhu. Čeravno so njihova volja, znanje in moč najodločilnejši v tistem trenutku, zmagovalci dobro vedo, da je do tega zadnjega koraka na najvišjo trdno točko našega planeta vgrajenega mnogo napora in truda ne le tistih, ki so na tej odpravi sodelovali, ampak še številnih drugih.
Že brez vašega članka in te nesrečne besede »izključno« imam dovolj neprijetnosti na Hrvaškem, ker nisem vsaj enega Hrvata pripeljal na vrh. To, da je bil eden na vrhu Everesta že pred 18 leti in da je Hrvaška planinska zveza letos uspešno organizirala odpravo na najvišji vrh sveta, jim nič ne pomeni. Hrvata Danka Petrina nI toliko onemogočil veter, ki se je ponovno začel krepiti 25. maja, ko bi moral iz zadnjega višinskega tabora na višini 8300 metrov oditi proti vrhu, kolikor moja odločitev, da skupaj s šerpom Tenzingom pomaga pri sestopu izčrpanemu in napol slepemu Nemcu Stlllerju do Severnega sedla. Vsaj meni to pomeni mnogo več kot še en statistični vzpon na Everest, pa čeprav je šlo za hrvaškega plezalca.
Poleg tega ste slovenske člane v vašem članku v istem kontekstu "izključno» povezali tudi — po vašem mnenju — z drugim prvenstvom naše odprave, da smo bili namreč edini, ki smo se vrnili z vsemi živimi in zdravimi člani, to pa je še manj razumljivo od tistega
prejšnjega. Obstajala je namreč natančna in kolikor je le mogoče zanesljiva logistika vzpona, ki je bila uresničena na splošno zadovoljstvo, vsaka naveza in posameznik so imeli povečini bližnjo podporo ostalih; čeprav so okoli nas ljudje umirali na vseh straneh, se nismo znašli niti v eni kritični situaciji. Imeli nismo le enega, ampak dva zelo sposobna zdravnika, uspešno smo uporabljali vrečo Gamow, satelitske telefone, ki so razen za povezavo z mediji in za vremenske napovedi mnogo pomembnejši za psihično sproščanje čianov in njihovih družin itd Tak način spremljanja vzpona od nekdaj smatram celo za pomembnejše od samega vrha in to pot je večji del vsega tega opravi! zdravnik Dubravko Markovič skupaj z menoj in seveda z vsemi drugimi člani odprave in kajpada z nekoliko sreče, ki jo je pač treba imeti na takih akcijah. Sicer pa s ponosom poudarjam, da sem se z vseh trinajstih odprav, ki sem jih vodil večinoma v Himalajo (od Anapume I in IV. Ama Dablama in Ngojumbe do Čo Oja, dvakrat Everesta s severa itd.) s skupno 140 ljudmi, od tega 32 Slovenci, vedno vrnil domov z vsemi živimi in zdravimi člani.
Hvaležen bi vam bil, če bi objavili to pismo v naslednji številki Planinskega vestnika. S prisrčnimi pozdravil
Darko Bertjak, vodja odprave "Everest '97«
»Izključno« sicer pomeni v hrvaškem in slovenskem jeziku isto, vendar je pomen te besede v obeh jezikih očitno vendarle za spoznanje različen. V slovenščini beseda nikakor ne pomeni nič slabega za tiste, ki vanjo niso vključeni; ne pomeni povzdigovanja tistih, ki jih zadeva, in poniževanja drugih, ki v njej niso zajeti. Seveda vemo, da je tako velik podvig, kot je bila hrvaška mednarodna odprava Everest 97, stvar vseh udeležencev skupaj, prav tako pa vemo, da v športu (in vrhunski alpinizem je tudi nekakšen šport) veljajo predvsem rezultati. Ker se je