Pol.
Med zapadnimi Slovani je še vedno mnogo takih ljudij, ki ne poznajo ne zgodovinske vloge, ne značaja sedanjega položenja Poljakov v obče in avstrijskih Poljakov posebe. Tu pa tam se slišijo tudi med odkritosrčnimi, nesebičnimi slovanskimi rodoljubi in politiki glasovi, ki izražajo odobravanje nekdanjih parlamentarnih zvez s Poljaki, zajedno željo, da bi se obnovile take» zveze, kolikor so se pretrgale. Staročehi so nepoboljšljivi obožatelji svojih nekdanjih zaveznikov, in vsi ti slovanski politiki, ki ne morejo premagovati svojega nacijonalnega in politiškega separatizma, pomilujejo usodo svojih narodov, ki niso v tako ugodnem položenju, kakor poljski kolovodje, in bi nekako radi stopili v tir podobnega politikovanja, kakoršno z zunanjimi, vsaj navideznimi vspehi z vso doslednostjo prosleduje plemstvo avstrijskih Poljakov.
Jedino sedanja protislovanska koalicija, potem odu-ševljeno pojavljanje istega plemstva pri tem, da sedanjo gališko .deželno", v resnici pa poljsko razstavo v Le-vovu obiskujejo nemško-liberalni veljaki in neveljaki, potem madjarski ministri in drugi madjarski politiki, — ti povodi silijo vendar nekoliko k premišljevanju o vrednosti politike, katero nepremično tira kolo poljskih ple-mičev, bodisi pristne poljske krvi ali pa ruske stare re-negatske krvi. Do cela pa niti ti povodi niso dovolj močni, da bi nekatere politike zapadnih Slovanov iztreznili nekoliko, ter prisilili do korenine pretresati značaj poljske politike, bodisi v prošlosti, bodisi v sedanjosti. Ta nedo-statek, kolikor se dostaje zgolj nevednosti, spada med fundamentalne napake politike, specijalno avstro-ogerskih Slovanov ; kolikor pa se odobruje značaj poljskih politikov, in potem priporoča zapadnim Slovanom za zvezo ali v posnemanje, je to naravnost pregrešno in pogubno.
Kedar govorimo dandanes o Poljakih, treba je odločno in določno misliti na poljsko plemstvo. Kajti to plemstvo vodi in odločuje še vedno politiko tudi za množice in celoto poljskega naroda. Da se vstvarjajo in
a k i.
krepijo nže tudi druge stranke, in da narašča sosebno živelj demokratske stranke, to je res, ni pa še odločilno ; kajti aktuvalnega pomena in odločilne važnosti ne bode v poljskem narodu imela razun plemstva nobena stranka, specijalno v Avstro Ogerski ne, dokler bo ugajala politika poljske žlahte veliki politiki zapadnega stremljenja proti Vstoku. Ta stavek je odločilen in bi moral prisiliti politike in politikaše zapadnih Slovanov, da bi se jedenkrat za vselej odločili, zvez s poljskimi politiki v sedanji dobi nikdar za se ne poštevati, niti ne posnemati poljske politike.
Da bi naš opomin ne ostal gol postulat, dajmo oživiti v nas samo trohico zgodovinski svoj spomin! Naj je imel poljski narod monarhiške ali pa republikanske oblastnike, vedno je državno in narodno usodo Poljakov odločevalo plemstvo in le plemstvo. Ono je snov lo in izvrševalo zakone po svojem vkusu, nepremično in brezozirno na svoj dobiček. Isto plemstvo je v vseh zgodovinskih stoletjih poljske države kazalo značaj gole gospodovalnosti in ž njo združene stanovske sebičnosti. Nacijonalna zavest ali patrijotiška požrtvovalnost imela je in ima do današnjega dne svoje korenine ali svoj izvor v isti gospodovalnosti in materijalni, le prenizki sebičnosti.
Poljsko plemstvo je vsled teh hudih posebnostij redilo in mastilo se na žuljih narodnih množic. Te na-cijonalne mase je z vso strogostjo držalo v politiški in materijalni sužnjosti. Vsa prava, vse svoboščine je pridrževalo plemstvo za se, in poljsko naseljenje je služilo le v to, da se je plemstvo košatilo na znotraj ter razkrivalo svoj blišč na zunaj. S takim postopanjem je izmozgavalo širši narod do skrajnih mej, in ko je videlo, da na znotraj se ne da več živeti jednako bliščobno-, zgolj ob žuljih naroda v dosedanjih politiških granicah, skušalo je te meje prekoračiti ter sosedom napovedovati vojne. Značilna črta poljskih vojen pa je ta, da so poljski oblastniki širili svoje ozemlje stalno na škodo
V Trstu, 25. avgusta 1894.
Letnik YII.
Štev. 16.
drugih — slovanskih zemelj. Podjarmili so Slovane ob baltiškem morju in spodnji Visli, potem pa drli dalje proti — zemljam ruskih knezov in ruskega, tedaj po raznih kneževinah razkosanega naroda. Vsled te razdrobljenosti ruske zemlje, ostal je ruski narod dolgo časa šibek; poljski mogočneži so imeli torej razmerno lahek posel pri širjenju svoje politične oblasti. Ko pa se je ruski narod, kljubu notranjim in zunanjim neugodnostim, vendar ;le krepil za povoljno brambo proti azijat-skim divjakom in potem tudi proti tiranskemu gospod-stvu poljskih oblastnikov, iskali so poslednji zvez povsod na zapadu in jugu, in posrečilo se jim je zasnovati tudi zvezo z Rimom, in ruski narod razcepiti v unijate in pravoslavne. S tem so skupnost ruskega naseljenja prijeli pri osnovnior ganizaciji; niso pa od začetka in dalje podpirali unijatske ctrkve iz ljubezni do katoličanstva, ampak jedino zaradi svoje sebične politike. To se je pokazalo tudi pozneje, ko jih je ista sebičnost tirala do tega, da so iskali zveze pravoslavnih proti — unijatom!
Gmotno slabljenje množic podjarmljenega ruskega naseljenja in pa politiška brezpravnost tega naseljenja, potem protizakonito postopanje ter lomljenje politiških dogovorov je naposled provzročilo, da so s poljskim go-spodstvom bili nezadovoljni unijatski in pravoslavni Rusi, kakor poljske širše množice poleg podjarmljenih Slovanov ob baltiškem morju in spodnji Visli.
Neukročena gospodovalnost, tfesno združeiia z nizko sebičnostjo in spremljajočo plemsko lelikoživnostjo pospeševala je tak6 propad poljske države, ker so se poljske in druge slovanske množice obračale z največo nezadovoljnostjo proti takemu uničevalnemu gospodstvu, tako da naposled niso pomagale nobene politiške zveze več. Država je morala propadati, in kos za kosom pri-borjenih zemelj na severnem slovanskem Zapadu je odcepal v oblast redu nemških vitezev, kateri so po svoje potapljali Slovane v nemško narodnost. Jeden glavnih vzrokov pa, da so se na veke Slovanstvu izgubili severozapadni slovanski narodi in posamični njih oddelki, bil je v gospodstvu poljskega plemstva. Poljske množice so pa same zdihovale po rešitvi s pripomočjo katerekoli države, kajti videle in mislile so, da slabše se jim ne more goditi pod nikakim tujim gospodstvom.
Tak<5 je prišlo do znanih delitev uže znatno skrčene poljske države, in nasledniki tistega nemškega kneza Albrehta Braniborskega, kateri se je še leta 1525 postavil na čelo kašubo-poljskega in nekoliko tudi litvanskega naroda, da bi našel ž njimi zaščite kot vazal poljske države, pospeševali so v največi meri deljenje poljske republike in so pri delitvi, kakor znano, dobili za Prusijo glavni del nekdanje Velikopoljske. Poljsko plemstvo pa, kljubu razpadu poljske države in ž njo združene bliščobe — ni se poboljšalo še do današnjega dne. Usoda jo je pritirala tako daleč, da na Poznanjskem, kjer so gospodovali poljski plemiči, pro-
dajajo sedaj isti plemiči za velikonemške, nalašč za to namenjene marke svoja še ohranjena zemljišča z vso svojo imovino vred, in zaresniši slovanski mislitelji vidijo, da na Poznanjskem, ostanku nekdanje Velike Poljše, kmalu se ne bode slišal več poljski glas, kakor se ne sliši več na današnjem Pruskem, Pomorjanskem in po meklenburških kneževinah!
Take spomenike je postavilo poljsko plemstvo poljskemu narodu, in ti spomeniki so vidni še v sedanjem stoletju. Mi jih navedemo nekoliko,*) kakoršni so:
a)	Poljske vstaje od 1. 1809, 1812, 1846, 1848 in 1863, in vsled tega pomnoživša se poljska emigracija. Ta emigracija sestaje z večine iz prekucuhov po poklicu, torej se udeležuje prekucij vseh narodov in celó Pariških anarhistov; v novejši dobi pa je bila stopila v službo vojnih čet, katere je poslala Turčija proti slovanskim in romunskemu narodu, ki so se borili za svoje osvobojenje.
b)	Vidni spomenik je tudi v trajnem pojemanju kašubsko-poljskih narodov na severozapadu, ko so se raznarodili sosebno ob bregovih baltiškega morja, kakor tudi na spodnji Visli, in ko se ravno sedaj raznarodu-jejo Poljaki v Poznanjski vojvodini, in proti temu raznarodovanju se nihče zaresno ne brani, odkar je Nemec zasedel stolico prabiskupa za te Poljake. Tu, kakor rečeno, prodajejo poljski plemiči za dober denar svoje graščine in zemljišča ter takó posredno ¡pospešujejo raznarodovanje Poljakov.
c)	Vidni spomenik je kraljestvo poljsko v Rusiji. To je imelo svoje financije in carinske meje, potem narodno vojsko in samostalno zakonodavstvo; vsled krvave vstaje 1831 je pa vse to izgubilo. Sedaj je to kraljestvo celokupni del Rusije, in je sreča za poljsko narodnost, da vsaj tu raste nagloma poljski živelj ter tako nekako pridobiva, kar izgublja v sedanji Veliko-nemčiji.
d)	Drug spomenik vidimo v Galiciji, kjer, odkar se je uvedla ustava, postaje položenje ne le za ruske, ampak tudi poljske narodne množice približno tako, kakoršno je bilo za samostalne poljske države, kajti ruske in poljske množice so dejanski izključene od ustavnega življenja.
e)	Očiten spomenik je tudi v nepretrganem anta-gonizmu, ki loči poljske množice in ves ruski narod v Galiciji od viših poljskih stanov, in sicer kljubu temu, da je uže prošlo 120 let od razdelitve poljske države.
Naposled bi mi pristavili še kot očitni spomenik, da židovski živelj je pri gnjilobi nekdanje poljske države pospeševal njen razpad, in isti živelj razjeda ne le množice, ampak tudi više stanove poljskega naroda; še sedaj
*) Glej knjižico: „Das Parteiwesen der Slaven in Böhmen". Von einem österreichischen Patrioten. Laibach 1889. (Knjižico smo naznanili večkrat v našem listu. Op. ur.)
tudi dandanes noben narod ni razmerno toliko obnemogel nasproti razjedajočemu židovskemu elementu, kakor poljski, sosebno tudi v Galiciji.
Tak značaj poljskega plemstva in oblastnikov iz srede in po milosti tega plemstva nam zasvedočuje zgodovina. Da bi zadoščevalo svoji gospodovalnosti in nizki sebičnosti, pritiskalo je najprej množice poljskega, potem pa drugih narodov. Na pomoč za veliko plačilo mu je priskočilo še rusko plemstvo onih ruskih zemelj, katere so prišle začasno pod poljsko oblast. Iz ruskega plemstva so takó renegatske rodbine prestopile v kolo poljskega plemstva. Ti renegati in njih nasledniki so uže nekaj vekov največi podporniki gospodovalnosti in sebičnosti pristnega poljskega plemstva.
Poljsko plemstvo pa je tekom srednjega in novega veka ter najnovejših dob kazalo in z raznimi vidnimi spomeniki razkrilo renegatski značaj v skupnosti. Ta renegatski značaj se kaže v najviši potenciji med vsemi slovanskimi narodi in stanovi vsakega teh narodov. Plemsko renegatstvo poljskega naroda se ne razkriva le v zatajevanju svoje poljske krvi nasproti širšim množicam poljskega naroda, ampak nasproti vsemu Slo-vanstvu in nosi ravno v tem na sebi znak največega renegatstva, kakoršnega ne zaslediš med drugimi ariš-kimi sorodnimi skupinami.
Gospodstvo poljskega plemstva ni pridobivalo tujih zemelj, najmanj pa, da bi asimilovalo tuje naseljenje poljski narodnosti, pač pa je s svojo politiko od veka do veka pogubljalo slovansko naseljenje, in s tem ni prenehalo do današnjega dne, ko zanemarja niže množice lastnega naroda in s prodajanjem zemljišč meče iste množice pod vpliv tujih narodov, s tem pa jih izroča posredno v raznarodovanje.
Ali pa se morda vede bolje dandanes poljsko plemstvo, kolikor ima dejanskega in umetno pridobljenega, dá celó vsiljenega mu vpliva v Avstro-Ogerski ? Ali hočemo ponavljati, kaka je zunanja politika Poljakov in do katerih narodov goji simpatije v naši monarhiji in zunaj nje? To, kar se vrši sedaj na Levovski razstavi, so le posledice stalne politike, nepremičnega stremljenja poljskega plemstva, in se kaže le kratkovidnost ali pa še le zibelka politiškega spoznavanja teh, ki se čudijo pobratimstvu poljskih plemičev z židovsko-nem-škimi liberalnimi zavezniki in madjarskimi gospodovalci in tlačitelji slovanskih narodnostij in romunskega naroda.
Kako postopa avstrijsko poljsko plemstvo nasproti lastnemu narodu? Vlada je morala še pred malo leti krotiti poljske množice, ki so pri najneugodnišem polo-ženju konečno izbruhnile proti svojemu plemstvu nejevoljo in gnjev. Kakó pa se še le vede isto plemstvo proti avstro-ogerskim Rusom v Galiciji in sedaj tudi v Bukovini? Niti za las ni boljše od madjarskih tla-čiteljev; ono preganja narodnost in narodno cerkev avstrijskih Rusov, naj si bodo unijati ali pravoslavni,
in ono je tisto sredstvo, s katerim se uničujejo slovanska svojstva in veke stare slovanske svetinje cerkvene in posvetne umetnosti, pismenosti in literaturnih slovanskih tradicij. Poljskemu plemstvu je vsak, ki se čuti Slovana, uže s tem veleizdajnik, panslavist, panrusist, in le ti so lojalni, ki slabe celokupnost in pravo moč monarhije. V notranji politiki so zveze s poljskim plemstvom dovajale skupine slovanskih zastopnikov do politiškega in moralnega bankrotstva, kakor svedoči politika pro-padših Staročehov. To, da se je družil dr. Rieger in tovariši s Poljaki, dokazuje najbolje njegovo politiško kratkovidnost, in da je pri njem to stalna bolezen, zasve-dočil je letos, kakor stari dr. Tonner, ki sta skupno obiskala Levovsko razstavo in ž njo svoje stare poljske zaveznike.
Kdor se veže s poljskim plemstvom, ne doseže za Slovanstvo ničesar in niti nič odločilnega za kak posamičen narod. Poljsko plemstvo ni sposobno za slovansko politiko; vse dobičke, katere uživa samo, dobiva izključno v plačilo za podpiranje protislovanske politike, torej ne more nič stalnega ali odločilnega priboriti niti za poljski narod, kateremu se je itak odtujevalo tekom stoletij.
Sedaj izrablja protislovanska politika avstrijsko poljsko plemstvo proti Slovanom; vsled tega ostaje to plemstvo stalno sredstvo protislovanske politike, katera naposled deluje zavestno ali nezavestno, tojevsejedno — le v interesih tujih, ne pa domače monarhije. Dokler naši državniki ne dobč drugih preverjenj o potrebah in interesih naše monarhije, bode poljsko plemstvo, kakor madjarsko gospodstvo, navidezno na trdnem in ugodnem. To resnico moramo vedno ponavljati, ker velja za interese Avstro-Ogerske ravno tako, kakor za slovanske in v obče za negospodovalne narode našega cesarstva.
Da je poljsko plemstvo, s tem pa poljski narod le prikladno sredstvo za zapadno in protislovansko politiko, to bi moralo zapadne Slovane odvračati ne le od vsakatere dejanske zveze s Poljaki, ampak celo od vsakega mišljenja na tako zvezo ali pomoč od poljske strani. To, kar so slučajno avstrijski Slovani navidezno pridobivali v zvezi ali s pomočjo poljskega plemstva, je stalo in stoji Slovane mnogo, silno mnogo več, nego je vredno bodisi po absolutni ali relativni ceni; kajti s takimi pridobitvami so avstrijski Slovani podpirali le protislovanski sistem in zavirali, da niso niti do današnjega dne prišli do nikake narodne in trdne!organizacije, kakoršno jedenkrat za vselej neoporečno zagotavlja sedaj veljavna, svečano podeljena ustava. Vsi vspehi, katere so n. pr. za Taaffejeve vlade pridobili Staročehi v zvezi s Poljaki, so bili le zapreka za odločilne pridobitve in so privedli do politiškega poloma staročeške stranke ter imajo v posledicah še to, da se je v najnovejšem času, pri izjemnem stanju za češko glavno mesto, mogla poroditi še — koalicija, ki ni posledica morda mladočeške stranke, ampak nadaljevanja in utrjenja sistema, kateri
so tak6 slepo podpirali staročeški vodje z dr. Riegrom na čelu pod pokroviteljstvom češkega, odločilno pa poljskega plemstva.
Propad staročeške stranke bodi v stalno svarilo vsem slovanskim politikom našega cesarstva, kateri niso še na čistem s politiko poljskega plemstva. Zveza s tem plemstvom pomenja toliko, kakor da bi se hoteli vezati Slovani z madjarskimi oblastniki; in kaj znači tako združevanje, vedo najbolje zares narodne stranke hrvatskega naroda. Poljsko plemstvo pomenja dandanes, za avstro-ogerske Slovane to, kar je v resnici madjarska hegemonija nasproti istim Slovanom. Kdor ne spoznava ali pripoznava identičnosti tega pomena pri poljskem plemstvu in madjarskem gospodstvu, temu bi bilo nadaljnje pojasnjevanje odveč, drugim, trezno mislečim .politikom slovanskim pa bode in bodi to dovolj!
—<§>—
Češko državno pravo, dinastija in češki Nemci.
Dr. Vašaty je v 270. seji drž. zbora, due 7. aprila 1894. po stenograf. zapisniku govoril tako-le:
Visoka zbornica! Zgodovinska skušnja nas uči, da je zgodovina češkega naroda v svoji domovini, posebno od 1. 1527. naprej, zgodovina trpljenja. Dan 8. novembra 1. 1620. je za naš narod in našo domovino najosodepolnejši dan. Bitka na Beli gori bila je izgubljena, premagana iraga pa odprla je vrata zmagovalcu. Vsi zgodovinarji pišejo glede posledic te katastrofe jeduako, da cesar Ferdinand namreč 3 mesece ni dovolil preiskovati preteklosti, in da so se radi tega mnogi, ki so bili zbežali, zopet povrnili polni zaupanja v stolico. V noči pa pred 21. januvarjem 1. 1621. vjeli so nakrat 48 najgorših upornikov ter jih izročili posebni komisiji. Vidite, gospoda moja, — naj to omenim tukaj samo „per transenam" — da je bila navada v Avstriji uže pred več kot 250 leti lečiti bolečine narodov z izjemnimi stanji, in da na ta slavni ali neslavni lek niso pozabili tudi v najnovejši konstitiicijonalni dobi. Spisi glede postopanja omenjene posebne komisije nam niso pristopni, ako se tudi nahajajo; sicer.'se pa govori, da jih niti ni. S kratka — 40 vjetih bilo je obsojenih na smrt, v tem se strinjajo vsi zgodovinarji. Razsodbo poslali so na Dunaj cesarju v podpis, zgodovinarji pa pišejo, da je cesar prečul noč, predno je podpisal razsodbo. Zjutraj vprašal je svojega propovednika o. Lamor-maina, ali naj razsodbo podpiše ali naj pomilosti obsojence. O. Lamormain pa mu je takoj odgovoril, da ima pravico storiti kar hoče, na kar je cesar podpisal takoj razsodbo proti 48 obsojenim, večinoma bivšim deželnim ravnateljem. Kako je cesar dalje uporabljal zmago, to je slično popolni narodni katastrofi češkega naroda. Pred mestno hišo napravili so morišČe, kjer so nekatere obglavili, druge raztrgali, tretjim izrezali pred usmrčenjem jezik al jim odsekali roke. Na morišču umrlo jih je 27, a preprostega ljudstva nešte-vilno, kakor poročajo zgodovinarji.
Prisotne so pozvali, da se zagovarjajo, ker se pa ni javil nihče, obsodili so jih na smrt, pribili njih imena na vešala ter konfiskovali njih imetja. Tudi imetja uže umrlih upornikov so zaplenili ter še živih in pa onih, ki so zbežali. Nad 700 ljudij izgubilo je tako, svoje imetje in več kot
Štev. 16.
30.000 rodbin pobegnilo je na tuje. Obča revščina pomnožila je stisko ; blagostanja ni bilo več, umetnost, veda, rokodelstvo in poljedelstvo je počivalo. Majestetsko pismo glede verske prostosti razrezal je cesar lastnoročno ter sežgal pečat. Verska prostost izginila je takoj, kar je umevno samo po sebi, in proti verski prostosti. Čehov navajal je cesar taka nasilstva, da pravijo zgodovinarji, da jim je vzel prostost misliti. Jednakih nasilstev pa ni uporabljal cesar gledč politične konstitucije, kajti ta ni bila odpravljena, pravica v privoljenje davkov je bila še celo izrecno pridržana.
Samostojna država češka ni končala 1. 1620., ona je obstajala ex pacto, de lege et de facto do 1. 1848. Na Beli gori premagani so bili po cesarju samo stanovi in pa protestanti po katolikih, državne samostalnosti pa Feidinand ni odpravil. On je sicer skrčil pravice stanov ali pustil jim je pravico voliti si kralja, in sicer dokler ne izmrjo Babsburžanov možki nasledniki. To se je pozneje tudi zgodilo, kajti, kakor je znano, zasedli so Lotrinžani češki prestol pa način, ki se od kraljeve volitve ne razločuje čisto nič. Pragmatična sankcija sprejela se je kot zakon ter se tudi izvedla kot tak, ne morda vsled kake cesarske naredbe, ampak vsjed zakonitega sklepa češkega deželnega zbora, in td glede Češke napram drugim avstrijskim deželam čisto samostojno in nezavisno. Nihče torej ne more trditi, da so si Češko osvojili z orožjem. Ko je namreč Marija Terezija zasedla kraljevi prestol češki, bila je spojena kraljevina Češka z ostalimi avstrijskimi deželami jedino po dinastiji; to zakonito dejstvo pa se pozneje nikoli ni predrugačilo ali odpravilo; bila je jedino le nad vsem gospodujoča kraljeva moč, ki je to zakonito razmerje, rekel bi, obsenčevala nekako. Vsi kralji, razven Josipa II., so svečano prisegali pri venčanju, čuvati in ohraniti prava Češke dežele, naj navedem tu samo Franca I. in Ferdinanda do-brotljivega, ki je t 1836. isto obljubil in prisegel. Ta prisega pa veže gotovo vse njihove naslednike. Do 1. 1848. obstajala je med Češko in ostalimi deželami avstrijskimi samo neka osebna unija, katero je pa zatemnjevalo, kakor rečeno, samo razvijanje kraljeve oblasti. To zakonito stanje sestaje še dandanes. Obstanek monarhije zavisen je pri nas še vedno od obstanka dinastije možke in ženske vrste. Kraljevina Češka ne stoji z ostalimi avstrijskimi deželami, n. pr. v istem razmerju kot Alzacija-Lotarinška z Nemčijo, kajti ti dve deželi — da pustimo na strani druge eventuvalnosti — ostaneti spojeni z Nemško državo, kot osvojeni z orožjem, tudi ko bi Hohenzollernci izmrli. Priostaje pa tudi še druga vez, ki jih veže z Nemčijo — nemški narod. Pri kraljevini Češki pa vsega tega ni. Vez je jedino le dinastija, ko bi pa izmrla ta, bi si zopet prosto lahko volili kralja. Lahko se tedaj trdi.: V tem ko je Alzacija-Lotarinška priborjena nemška provincija, ki ostane pri Nemčiji tudi, ko bi izmrli Hohenzollernci, je kraljevina češka v razmerju z drugimi avstrijskimi deželami samo najzvestejša kraljevina Nj. Veličanstva takisto kakor isto tako zvesta Ogerska, ter na isti način nezavisna' od Galicije,v Bukovine itd. Pri nas torej obstaje spojenje kraljevine Češke z ostalimi avstrijskimi deželami samo po obstanku dinastije. Neposredna posledica tega političnega položenja je torej opravičena želja češkega naroda, da mu naposled bije rešilna ura, njemu, ki je toliko trpel v svoji lastni domovini.
Državno pravo pa se tudi izvede; saj je vendar od njega zavisno i bolje materijalno stanje dežele i ravnopravT nost naroda češkega z ostalimi narodi. Porečete mi: „Nemci tega ne pripuste". Pogovorimo se o stvari, gospoda moja, malo hladno in objektivno. Iz skušnje vemo, da Nemci, kar se dostaje njih in sosebno Nemcev na Češkem, na tem kraju niti, za las niso odjenjali napram, nam, dasi so naši politični
predniki želeli sprave; nastale so le narodne homatije. Ko smo pod Hohenwartom uže pričakovali uresničenja češkega državnega prava, bilo je v nemških okrajih tedaj vse čisto tiho — mi smo svedoki tega — in Čehi, dasi v manjem številu, imeli so tedaj tam mnogo bolje stanje kot je današnje. Porabljali so tedaj vsako najmanjšo stvar, najmanjše priznanje, odstranjenje najmanjše krivice glede neizpolnjevanja veljavnih zakonov, da bi vzbudili nemir med nemškim prebivalstvom, in sedanji finančni minister bi lahko svedočil o tem, kako občudovanje si je on zaslužil s tem, da je tako moj-stersko pokazal, kako zna vstvarjati javno mnenje in nemir v nemških okrajih. Danes, gospoda moja, ni prepir radi Matičnih šol v zaprtih nemških jezikovnih okrajih niti približno tako hud,- kakor je bil nekdaj, in nihče ne bode hotel izključiti sporazumljenja med obema narodnostima. Vsi poskusi germanizovanja naposled vendar nimajo rezultata, in narodnosten boj ne obeta Nemcem lavorik, temveč narodnostne žrtve in nazadek v gospodarskem napredku in blagostanju.
Jedina zanesljiva pot do napredka je obnovljenje samostojnosti češkega kraljestva; to se bode moralo zgoditi tembolj, če pomislimo, da se jedenkrat vendar morati sporazumeti obe narodnosti; saj gre vendar samo za skupne interese in skupni blagor obeh narodnostij. Prejšnja vlada znala je izkoristiti naš razdor, kajti „duobus litigantibus tertius gaudet", in Taaffe vladal je toliko časa na podstavi izreka: Divide et impera.
Upam, da se naposled vendar spametite obe narodnosti, kajti skupni interesi: blagostanje, uapredek in prostost, morajo vendar zmagati. Sovražno mišljenje nemškega prebivalstva proti nam je, če sodimo objektivno, nenaravno in le umetno napravljeno, kakor sem bil uže omenil. Zaprti nemški jezikovni okraji niso se do sedaj razširili čisto nič, gospodarski napredek pa se je samo oviral. Iz katerega vzroka ne zaupate narodu češkemu? Menda jedino radi tega ne, ker smo se vedno trudili in se trudimo še dandanes odstraniti nemški jezik iz onih krajev, kamor se je vsilil proti vsakemu pravu in zakonu; to-pa še ni nikakoršno sovraštvo proti nemškemu prebivalstvu, razločevati treba je tukaj dobro. Mislim, da bi se težko našel kak drug vzrok nemške opozicije proti našim težnjam, kajti to se razume, da bi se morala čuvati nemška narodnostna prava pri sporazumljenju ravno tako, kot prava češke narodnosti. Ko bi hoteli govoriti o kaki drugi mržnji med obema narodnostima, bila bi to gola zgodovinska laž. Od reformacije naprej, odnosno izza časa Jurja Podžbrada si obe narodnosti nisti nikdar sovražno nasprotovali. L. 1620.
je v obče celo nemško prebivalstvo stalo na strani čeških stanov, in obe nadvojvodini pod Anižo in nad njo bili ste zaveznici čeških upornikov in s temi večkrat tepeni, posebno ko so preplavili deželo Švedi. Sporazumljenje glede državno-pravnega stanja Češke bode torej možno, in nadejamo se to tudi doseči; le petem bi se pokazala v vsakem pogledu obča varnost, za obe narodnosti bi izginila reakcija, novi davki in neznosna vojaška bremena. In ta dejstva, ki se ne morejo tajiti, morajo zmagati na vse zadnje, seveda ne s pomočjo koalicijske vlade, kakor se to tudi ni zgodilo s pomočjo Taaffe jeve. Saj ta vlada gotovo vedno nasprotuje, kedar gre za državnopravna zahtevanja.
Tako se je takoj zaključil tudi dalmatinski deželni zbor, ki je samo namerjal posovetovati se o neki državno-pravni adresi. To pa ni bilo vitežko ravnanje, Octavio! Ker pa ravno govorim o prihodnjem sporazumljenju med obema narodnostima na Češkem, hočem se muditi malo tudi pri g. prof. Šukljeju, ki je tudi omenil to točko. Z močnim glasom je vpil v zbornico: „Ne morem si tolmačiti, kako je možno, da se soštaneta jedenkrat g. dr. Vašaty in pa g. Prade*. No, gospoda moja, g. prof. Šuklje je lahko miren, med mano in g. Pradejem ni nikakoršne osobne antipatije; on bi svedočil lahko sam o tem. Poznam ga kot odkritega nemško-nacijonalnega ljudskega zastopnika, ki je pravičen in
ni političen......., kar mu je treba šteti v veliko čednost.
Poreče mi pa morda kdo: — morda celo g. posl. Šuklje sam — „Stremljenja g. Pradeja gravitujejo vendar v Be-rolin!" Tega pa vendar ne verujem, in ko bi me hoteli prepričati o tem, rekel bi odkrito g. Pradeju: Dragi domorodec, v Berolinu nimate niti ničesar iskati niti ničesar najti; tega ne dovoljuje evropsko položeDje, morda tudi kaka druga delitev zemlje med velevlastimi samimi ne, sosebno pa ne dovoljuje močna dvozveza, da bi se delil evropski teritorij, še manj pa češki. V bistvenem interesu posebne dvozvoze je, da močna Nemčija ne postane premočna in nevarna. To bi pa bilo merodavno za g. Pradeja in tudi za samega g. Šukljeja, vsaj jaz mislim tako. Tudi Nemci pridejo naposled do spoznanja, — in s tem zaključujem ta državnopravni izlet — da bi tudi cela država ne trpela nič na tem, niti glede na moč niti glede na velikost, ko bi se ponovilo češko državno pravo in češka samostalnost. Najbolji zgled v tem pogledu je vendar mogočna Nemčija sama, kjer je 25 zaveznih držav, med temi državic, spojenih v jedno samo tako silovito državo.... *
Istim smj eškom.
—	Zenice!	ne pada u nesviest, što on odlazi, a 'opet ga ljubi,
Ona se dignu, zagrli ga i reče mu sladko, ljubezno: vruče ljubi. A njezin govor, njezino gukanje, da pravo
—	Ivane!	gukanje djetinsko, nevino. U takvom razmišljanju on , — Ti ne plačeš, a ja odlazim večeras? uze štap i prtljagu i podje pračen od nje do izlaza.
—	Ne plačem, jer ne ljubiš suza, pa prekosutra	Tu si još pogledaše u oči, a ona ga vruče, vruče po-si opet ovdje. Čemu bi plakala ? Ja ču sutra misliti	ljubi. On joj odvrati cjelovom žarkim, vatrenim, pa poče cieli dan na tebe, a ti na mene. Je 1'de, Ivice?	silaziti po stepenicam. Ona ga je pratila angjeoskim,
—	Da, dušice...	sladkim smješkom.....
I on je u srcu bio presretan, gdje ima takvu	.....Istim je smješkom dočekala, dva sata zatim,
ženicu. Eto ona ne hini bol, ne previja se pred njim,	mladog časnika, koj je došo, da joj prikrati večer
R. Katalinič Jeretov.
Brata sta Srb in Hrvat; ljubezen naj
vlada med brati! Srb Hrvata črti, Srba sovraži Hrvat! Med sovraštvi sveta najhujše je bratov
sovraštvo; Volk ne sovraži tako bridko, srdito
volka!
Brata sta bila Kajn in Abel, poroča
nam pismo; Prva pretočena kri bratova bila je kri! Kajn je brata ubil; kaj srd mu je vnelo krvavi ?
Služil drugače Bogu, druge je žrtve
daril.
Vera, ki vez naj bo ljubezni, med zemljo in nebom,
Prvi rodila razpor, prvo prelila je kri I Srba sovraži Hrvat! — zakaj? — drugače se križa: Z desne na levo menda, ali narobe, ne
vem!
Duh iz očeta samo, ne izhaja mu tudi
od sina — Kdor „filioque" taji, biti ne more mi brat! —
Oj slepota! Smijal bi se človek nespa-meti taki.
Da bi mu bridke solze ne zadušale
smehu!
Kaj se služi tako, govorita! očetu v nebesah ?
Kakega mislita pač, Srb in Hrvat, si
Boga?
More li bratov razpor in srd veseliti
očeta ?
Bratov sovraštvo, prepir v srce očetu je meč!
S taboj, Hrvat, govorim, na srce bi rad ti govoril,
Ako človeški ti ni v srci ugasnol še
čuti
Brat nesrečen je tvoj! Ves svet ga mi-
luje v nesreči; Vsmiljenje srca povsod, roke odpira
ljudem.
Od ledenega, glej! morja se dvigujejo
bratje,
Bratu hite na pomoč, z mesta ne ganeš
se ti!
Bližnji si sosed mu ti in brat, ne! ti si
mu dvojček, Tebe od njega težko tuje razloči oko. Mečem ne smeš na pomoč mu iti, postava ti brani, Brani Madjar ti gospod, a govoriti bi
smel!
Žalost zapira in sram mi ostre besede,
— le to še: Ce ne pomagaš mu že, vsaj ne preganjaj ga zdaj! Izvirnik.
Iz poezij J. Stritarja.
(Iz dunajskih elegij : XI., spevana 1876. leta).
Tantum religio potuit suadere malorum. Lucr.
Epaia cia Cp6 hh XpBai ; aïoôaaeH Haii
Baaja Mea 6paiw; Cp6 XpBaia ipin, Cp6a coBpascn XpBai! Mej coBpamxBBi CBtia HaHiyiime i« 6pai0B
coBpamiBo ; Bojik he coBpaasH iaKo fipmKo, cp^Hio
BojiKa !
Bpaia cia ûu.ia en KaiiH hh A6ea, nopxia
hum dhcho ;
npBa npeioiena icpBi ôpaioBa 6uaa i« KpBi ! KaiiH i« ôpaia j6h.î ; Kaii epa ny le bh-mo KpBaBMH ?
Cayatna jpyraie Bory, jpyre ie acpiBe
japHa.
Btpa, kîh bA3 Haii 6* .iw6a3HH mej 3esJU>oii HH HeÔOM,
ïïpBMii po^iijia paanop, npa* npeaHaa i« Kpw ! Cp6a cospaatH XpBai ! — saicaii? — jpy-
raie ca spnata: B jecHe Ha aiB* Menja, aaii Hap*6i, He
bîm !
JIjx H3 oseia ca*o, He H3ias My Tyja oj CBIHa —
Kjop n$HaH0KBe" Tan, Gliih He Mope mh 6pai! —
Oh cainoia ! Cxtaa 6h ca <mob£k Hecna-
math tant ; J(a 6m «y fipHjKe co.ua He 3ajyinaae
CMiiy!
Kaii ca cayscH iaKo, roBopma! oieiy b Heôecai?
Kaicera Mucama na'i, Cpô hh XpBaT, ch
Bora?
Mope jih ôpaioB pa3nop hh cpj BeceaHTH
oieia ?
BpaioB coBpaniTBO, npenHp b epue oieiy
i« a en!
C Ta6on, XpBaT, roaopuM, Ha cpn;e 6m paj
th robophj, Ako 'iaobînikifi ih ht b cpt;ii yrach^a nie
^yi!
BpaT HecpAien i« xboh! Bec cbîi ra mh-
ayie b HecpA^iH ; BcMMBeHBC epua hobcasj, p*Ke ojyiHpa
arejeii.
Oj aeje>ira, mah ! sopa ca jBHryrei*
ôpaite,
BpaTH ihta Ha noïoi, 3 MÎcia He raHern
ca th!
BaHXHBH ch c*cit My tm hh 6paT, he !
th CH My HBOHieK, Te6e oj Hisra tascko iyie pasa^HH oko. Meie* He cm-fciii Ha no moi my hth, nociaBa th 6p»hh,
BpaHH Majtap th roenoj, a roBopHTH 6m
cmîb !
ÎKaaocT 3annpa hh cpaM mh ocipe ôecije;
— ae to nie: He He noMaraiu «y ace, scaii ne nperaHaii • ra Bjan! M. A. JlaxypaKiù.
Cepôi h XopBarB cefrfc 6paiBa: ak/x>bî nyctb
ôyjen. meari hhmh; Hejpyri XopBaiy Cepôt, Cep6a He ¿uo6htt. XopBarB ! CaMoe lyjmee 3ao ectt HeHaBHcii 6paîa ko
6pary ;
Bo.ik-b hehabhjhrb He ran. boaka cepjHTO h 3ao !
BpaiBa, BijB 6m3h Kan hi, h A6eaB, robopwi
haït hhcshbe; nepBaa— atB KpoBB anaact — ôpaia ÔBiaa 10 Kpont ! Bpaia jôwb Ivuiin. ; no-atB rHtBi B03(jyjHa0
KpOB&bmh ?
Hua'ie Bory cayamai, acepTBM He Tam, npa-
HocHai!
Bïpa nyciB cbabb 6m 6uaa Mexi> aeMae» h
HeÔOMT,,
IlepBBiH jaaa HaMi passait, nepBy» xpoBB npoaHaa ! Cep6a He ax>6hhib, Xopean ! — noieny ? — oh*
He iaKB KpeeTHTeH : Co npaBOH Ha aiByio, Taici? HaH 06paTH0, ksk-b
SHaTB ?
JIjrB otua .ihuib hciojhtx, a He 3aojHo h hst.
CwHa —
Kto filioque tahrb, 6mtb He «oaten mh4 ôpart! 0 catnoia ! leaoBtKB 6h cMisaca npeïyjpociH
3t0h,
I'opiKaa jymHTB cae3a rposKiâ Bort TaKoii CMtrB !
Tani aH cayataix Omy HeôecKOMy, iaKB aa, cna-
»ht6 ?
KaK-b npejciaBaaioTi ceôi Bora XopBarB, 3» 1
Cepôi,?
Moxera an 6paTBeBi pasaaji cepjHTMH Oruy 6mtb
jKtôejen'i, ?
EpaiBOBt ÔpaHB h paa.iaji, bi cepjwe Othj ero
hokb !
H cl> 1060», XopBaT'B, rOBOp», H3BOaB yÛijHTBC»,
BtjB ne yracao ieot MyBCTBo bt> cepjnt em,e !
Bpan. HeciacTeHT, ! bscb cb4tx acaaierB ero se
HeciacTBe,
Cepjme OTKpMTO aiojež, ecaH HeciacTte 30Ben.
^bh*ytca, bot-b cmotpa! yae ott, ciBepa 6paTBa,
Bpaiy Ha noxony, hjjtb, ci Micia He TpoHeniBca
tm!
bahskîh cocijt 0h1, tboh, 6jH3Hen;orB ero jaate
cimaeiB,
TpyjHO ero pasayiari raa3i Moii boti. otx te6a. Tm noMoraTB ne Moacemi xeiexi, saKOEi ne no-
3bojhtb!
He no3BoaHii, MajBap, Moxerni tm roBopart !
.Sth^b h nenaat ne jaKTt robophtb »ht 6oai —
cKaacy .iHint : EcaH ho KoaceniB noxo'ib, iotb He npe catjyii ero !
0p. Us.*cru**.
Zijaj mi, zijaj, jama globoka,
V	tebe zakopljem svoje srce! Zijaj le, zijaj, jama široka,
Koj te zagrnejo moje roke!
Spavaj mi tiho, srce nemirno,
Spavaj do dolgega sodnega dne! Bilo si čedno, bilo obzirno, Pa si trpelo vsako gorje.
V glavo ne boš mi več uhajalo,
Niti rušilo modrih osnčv. Tiho boš, tiho v jami tu spalo,
Prosto od vsakih težkih okov. —
Jaz pa kot jastreb z gnjezda se vzdignem,
Bistro pogledam hitro na svet; Plen si ugledam, tiho namignem,
V	krempljih mi bode masten obed.
Pogreb srca.
Vdove, sirote bodem zastopal, Pisal debeli vdovam račun.
Nič pa ne bom vam niti zastokal! Stoče naj ona: trd bo moj kljnn!
Lagal vam bodem, zavijal resnico, Vse za obilno svojo korist.
Klanjal se bodem, dajal desnico, Bodi si človek — čisto nečist!
Ljubil bom, ljubil deklico mlado, V sreči ljubezni bistro plaval.
Če se poštenje kteri ukrade,
Jaz ga ne bodem dekletu dajal!
Ti, domovina, sladka in mila,
Tebe pozabil ne bodem nikdar!
Ti mi boš česti, slave dobila,
Saj ti ne bodem — navadeu slepar!
Hodil bom v fraki, z belo kravato, Nizko se klanjal — grdim ljudem
Slavil bom vse, če je le bogato, Za siromake gluh bom in nem.
Mirno in častno bodem vam živel Kupo življenja pil si sladko,
Kakor golobček častno osivel,
Bodro vam gledal v vsako oko.
Kdor pa srca si ni še zakopal, In, poštenjak, ga nosi s seboj,
Ta pa naj bode grozno mi stokal Njemu naj bode ljuti naš boj!
Naj le vzdihuje, naj se le zvija, Muke največe naj le trpi!
On nam poštenje naše ubija;
Naj le umira, naj le bledi....
Več mi ne zijaš, jama globoka! V tebe jaz del 'sem svoje srce:
Tu zakopale, jama široka, Srce so lastue moje roke!
OraaaycL* ah Kpyiom — kam. bo Kpaici
hoihok'b,
Hh OTKy^a ') he bh»cy npocBtra, ntcan-ai a 3ano» — a 3a nicH» cboh> Otb awjež He ycauiny npHBira.
He nohhtt ') hmt, orna, no cacnraeii. HeH», Hh cipe*aeHÍH kohit,, hh neiaaa,
H BCe to,	SKHBy — niiaKHKX ,-CHOM'b
Ha HBy" *), Be3i cokhíhíh 4), aio^H 6t naaBaaH.
Kaatjuit cüiauii') nopuBi, icaac^Hii ieCT-HUH npHaiiB't
HayuaeiraoH •) BCTpiia.ni ynuökoh, H maiaiLca') HaÜTH k% cepjmy öpaTLeBi, nyiH —
Bhhcv : roptKOK)') 6uao oihhökoh.
3a*uKaacB b-l ce6a, HHKoro hc a»6a, ji mcmtíltl ') 0 hokoi HHpBaillJ, Hat et 6e3y*hoh tockoh'0) caira, CBoe» pyKoii, PacTpaBaaat ") HesaxcHBrnia paHu.
3 öopoaca ci co6oü, a ßopoaca et cyjtöoH, Ho bt> jyini HCKpa Eoacia xaiaa, 3aracHTL He xoraa 6e3npocBÍTHaa Mraa 9iy HCKpy, no ") apKo ropiaa.
H, h3bh ") h K.raiia, ocysKnaa nena, nyciB Toana") 3aöpocaert15) Ka«Ha«H, — 3 — ciaciaHBie 16) Hit, öesyiaciHuxt "), cainurt,
IIoraomeiiHui't19) cbohmh ctpactara.
bij,t ") ohh, KaK-L paötr, ynocHM J0) 6opi,6u He iioiiMyrL, ne yntioTca MeuaxH, He H3BijaKirL ") rpoai") h BocioproBt"), h
rpeax "), He äanaaiyrt hohkh caeaami!
0. H. 'IwMuua (MHiaHaoBa).
Kaj 6hi CTao «a naópaja*
CfiäKOBpcHH jajai 6poj, MHCaHM HCÓK Mail.H 6ho
Her' nneam^a totsb poj.
Aa CBe j a je lOBjeK Moace y noöjejH caBaajaT, Ho HajBehe jaje to je
Kaj na öpaia «pan 6pai.
y B a p y (Il,pHa Topa), 1894.
H a j b e fc m j a a h.
To cy jajh hcchochbh
H rp'jei Kora irp3H Bor : PojiiT Hp»H.y h ocBeiy,
Ha poljCHor öpara CBor.
HHje a' xajKa, MHaa MajKa
Ha po^eae penaa HaM : Jla 3a 6paia He acaaHMO
Hh y Bojy hh y naair ?
Huje aH Hac saKaHuaaa
Hctom xpaHOM npea CBor, Ja .'LyßHMO öpaian öpaia Jepe iaKO lohe Bor.
JtyÓHKO ce jaKae ópaho,
Hexa óyjsfi *patH,H Kpaj, Jep HHaie 6e3 JbyóaBH
äaTBopeu je Óojkjh paj.
Mujo JoeoeuK.
*) To prekrasno pesmico priobčujemo iz „ÜBiia" („Sveta") No. 140, kjer je natisnena bez vsakega zaglavja. Ko bi gospa Čumina povprašala nas o njem, mi bi jej rekli, da bi nazvala jo
„Meura u jtcu:iHha.
') Hh oikyja = od nikoder; >) ae hohhtl = ne urazumejo (inf.-imperat. v mesto fut); ') iilukümb chojh, ha hby = goreče sanje, ko ne spč, ein lebhafter Traum im Wachen, pogovorka o takih rečeh, kojih prav za prav ni i ne more biti; *) coMHiHie = dvomba; J) c*iaun = audax, kiihn; •) H3yweHHaa yaußica =« začudjeni smehlaj:
,)nHTaTBca = itEipäofl'at, poskušati; *)ropi,Kaa ornHÖKa = grenka zmota> •) HeiTaTB <= sanjariti, Kenia = sanje, sanjača, sanjarija; ,0) TOCKa žalost, TOCKOBaTB no pojoHi = žalovati po domovini; ") pacipaBaaTB aufreissen; ") iio = Koiopaa; ") s3bhtb = spaliti, sticheln (particip. adverb. praes.); ") Toana «= der Pöbel; ls)3a6pocait = 3aKHjarL, 3a*e-luaTt; 16) MaCT.raBBiH — srečni (compar.); ") 6e3yiaCTHBiii = paBHo-jyinHuii; ") noraom,eHHUii =- pogrezneni; 19) Bijt = znaj, ker, kajti; J0) ynoeme = HacaaatjeHie; J1) H3BijaTt = poskusiti; ") rpo3a = burja, nevihta; ") Bocropri — das Entzücken ; ") rpe3ti = xeixu.
Priredil B. 1.
I z „R odoljubka
66
Opet mi se trgla lira, Na pjesmu me opet zove, Srce mi se razigralo, Zapjevat če pjesme nove. Do sada sam pjesmom plako, Samotan sam s njom uzdiso, Čemerno mi srce bilo, A sumnjom mi speta miso.
Sad si, dušo, ganula se Na goleme vaje moje, Sad si meni iz ljubavi Poklonila srce svoje. Do sada sam pjesmom plak6, Proklinjao sudbu kivnu, Sdvajao sam, potlačenu Otačbinu videč divnu. — Sad se narod moj več budi, Osvieščen se krepko diže, Da vojuje, dok željenu Metu svoju ne dostiže. —
Čemu dakle tugovati, Čemu mutit zlatne snove?
Amo, liro, vierna drugo,
Zapjevajmo pjesme nove! *
* *
Čime, rode, da se tješiš Kada ljutu borbu vodiš? Što da tebe večma hrabri, Da otačbu oslohodiš?
Ej, pogledaj u tu prošlost; Mnoga pade moč i slava, Soriše se, ah, priestolja, Pade sila i država.
A ti, rode, još tu stojiš Sviež i vedar, čil i snažan, Uz sve muke i nevolje Jošte srčan i odvažan.
Utjeha ti to največa: Radi pravde tko se bori, Past ne može — tk ga borba Samo jačim, večim tvori — —
Milo li te gledam, rode, Kako si se sviestan dign6, I kako je dušman kleti Zabrinuto glavu prigno.
Uztraj, rode, napried tako! Što u tebe više sviesti, To budučnost ljepša tvoja, Veča slava u poviesti!
*
* •
Neboj mi se ništa, dušo, Stari vaj se vrnut neče, Mojom stazom sada cvate Mirisavo samo cvieče.
Gledaj moje čelo samo, Izčezno je oblak jada, Slušaj moju pjesmu samo, Ču li ljepšu ti ikada ?
Dok za slobod rod mi bude Vojevao tako smjelo, Dok god budeš, dušo, moja, Srce če mi bit veselS.
Često, rode, sdvojit htjedoh O sudbini misleč tvojoj, Diete bijah i utjehe Nač ne mogoh duši svojoj.
Al da sada kad zasdvojim, Gdje te tare dušman — zlobnik,
U pamet bi za utjehu Dozvd sebi Sizet, Grobnik...
Grčke, rimske krvne bitke Svud se sirom svieta znadu, Schjrte, Hune, Gote, Obre I Vandale svi poznadu.
U poviesti ima mjesta Za njih i za drugih trista, Tek stranica tvoja, rode, Mal da nije sasma čista.
Ništa za to! — doč če danak Kad če svijet izpitivat, Komu mora spas proSvjete Punim pravom zahvaljivat...
Tad če doznat, da prosvjete Luč još gori s tebe sama, Te da nije bilo tebe, Ljudski duh bi pila čama.
Dinko Sirovica.
0. A. A-om.
JIkpOhtl a ne sory,
Koraa 6u h iorb.n.. JI»(5htb a ne nory, Kor^a 6u a u cstjn.!
IleiaaiHO He jikx5htb,	H xy*aeica
KpacaBHty Te6a,	3a'iiicL se He jho6htb,
A bt cepini »api. khniitit,	JhoCHit xoia bo eni,
BojiHyetca jyuia.	Te6a boti He 3a6wiB?
H bh»y a bo chi:
ll,i.'iyK) a Tefia, Tpenemert cepjme xsi, Te6a, teCa a»6a.
Tefis 6bi H+.JOBaTL, TeCa o^Hy aio6a,
H MOftaira He CKasaTB, ^io, Ona, tu Moa.
Črna knjiga.
Lepo, prijetno gnezdice! vzkliknil je uže mnogokdo, idoč po široki, vendar le bolj samotni ulici, ugledavši malo, nizko, lično hišico z malo, lepo, vabljivo verando in zelenim, z drevjem gosto nasajenim vrtom nad cesto. Jelo se je mračiti, ko se odpro težka vrata lične hišice, in se na pragu ustavi mlad, vesel mož. Obrnen je v vežo, vidi se, da govori, ali govorjenje mora biti tiho, nežno. Obrnil se je uže desetkrat, da bi odšel, a vsakrat se je vrnil na prag k priprtim vratom. Naposled pošlje v vežo še poljub po treh dolgih prstih aristokratične roke svoje, zaloputne vrata in odide. Po belih kamenitih stopnjicah v hiši čujejo se lehki koraki in na tihem peta pesem:
„Ljubezen je bila, Ljubezen še bo, Ko tebe in mene Na svetu ne bo".
Tam v zadnji sobi nad vrtom ustavi se mlada žena, srečna Vera. Leva roka visi ji naravnost ob boku nizdol
J1&, nyciB ace Ha aBy
He 6y^y a CKpMBaiB, Hto a Te6a aio&no, Xorl;.Tii fibi nt.TOBaiB.
<fp. HeMcrum.
kazalec desne roke drži si pa na gladkem lici ter misli: —-* „hočem — nočem. — Rekel mi je, dolgo je uže tega, da je mnogo bolje, ako ne čitam te. knjige, sedaj jo imam, zakaj bi je ne smela čitati, saj pravijo, da je tako resnična. Oprosti, ljubček moj, ali to pot te ne slušam, preveč sem radovedna !*
Prižigaje si luč, jame zopet peti tihoma:
„Ljubezen je bila, Ljubezen še bo, Ko tebe in mene Na svetu ne bo."
Odpre vsa okna, potegne temna težka zagrinjala skupej ter sede k lepi okrogli mizi. Odpre majhen, skriven predalček ter prinese iz njega prst debelo rumeno knjigo, odpre jo na prvi strani, kjer je sam naslov, prečita tudi to stran, potem položi knjigo na mizo, podpre si čelo z levo roko in jame čitati urno, hlastno. Naglo ji teče širok dosti velik tisk, ker obrača naglo debele liste. Obraz ji rdi čim dalje bolj, diše vedno hitreje in obrača liste uže jako nervozna.
Siten komar pribrenči ji do ušesa, in ko ga spodi ne-voljno, odbrenči, zaokroži parkrat krog elegantne svetiljke ter sede potem tiho na beli vrat mlade žene. Ona pa le čita in Sita. Svet nov, neznan, grd, nizek in podel svet odpira se pred njenimi očmi z vsako stranjo. Zmaje tu in tam s črno-laso glavico in si šepeta : „Neverojetno, neverojetno, in v.endar je res, oh, izvestno res! In moj Emil je tudi tak. kakor vsi drugi ? — Rekel je, da ima nocoj neko sejo, da pride kmalu, a ni ga še". Takó si misli, ko si spušča na pleča obile, dolge lase, kateri jo težč nocoj nenavadno, in jame zopet citati.
Z nočjo prišel je na svojih lehkih skrivnostnih krilih veter, zaganjal se ob listje in veje, da so se šibila mlada drevesa pred Verinimi okni. Vsakrat zapihal je veter glasneje, silneje, da so se zavese v sobi napihovale dolgo, tako dolgo, da so se spustile raz zid, kjer so bile pripete, in da jim je veter vrgel spodnji konec sredi sobe. Vera pa čita naglo, težko sopeč, s široko odprtimi očmi. Zunaj šumi drevje, žvižga veter, da šibeče vejevje drsa ob odprte vetrnice s čudnim praškom ; čitateljica mlada pa ne vidi, ne sliši ničesar, ne sliši, da jo zove božajoč možki glas uže več kot četrt ure tam pred vrtnimi vrati na cesti. V sobi ne gane se nič, le krog svetilke pleše metulj, ki ga je veter zagnal v sobo. Glas na cesti umolkne, slišijo se le čim dalje manj odhajajoči možki koraki.
Pred Verinimi očmi podé se živali v človeški obliki, ljudje grdi, nizki, podli brez idejalnih čuvstev, brez vsake vzvišene misli na svetu, kjer je samo gnjus, sebičnost in podlost. V velikih temnih Verinih očeh zaigrati dve solzi, stemniti ji vid ter kaneti na stavek, kateri je prečitala baš sedaj. Tema solzama sledijo druge, druga za drugo, ona položi glavo na mizo in zaihti glasno, da se ji strese vse vitko telo! Zunaj tuli veter vedno silneje in odnaša glasne, močne vdarce s kamenom ob vrtna vrata. Sliši se vzklik izgubljenega potrpljenja, in izgubljajoči se koraki.
.Tedaj grdo, nizko, podlo vse in ljubezni ni", govorila je Vera z mračnim pogledom in nagrbančenim čelom; „lepe, sladke besede, slajše sanje, to je vse laž, gola laž! In moj Emil, zakaj me jo poročil ? Radi dote, denarja. Kaj je mislil, ko je vpiral v moje oči svoj pogled, oh, kak pogled! Kaj, ko se mi je nasmehoval, kaj, ko je pisal pisma polna ljubezni, vzorov, sanj ? Kaj, ko je trgal in sušil za me nežnih cvetlic ter mi pošiljal v svojih listih ? Je li vse to nizko, podlo? In zdaj, odkar sva poročena, ni vedno jednako Iju-beznjiv, vedno tako pesniški razpoložen, ne šali se li vedno nad tem malim domom našim s pesnikom, da „Raum ist in der kleinsten Hütte, Für ein glücklich liebend Paar?"
In zadnja njegova knjiga ni od začetka do konca lahka, sladka poezija, resnična i brez pretiravanja, je li vse to laž, nizkost, podlost? Ura jo vzdrami iz premišljavanj. .Jednajst bije uže, čitala sem skorej tri ure in, dasi sem malone pri koncu, ne morem dalje".
Oči beže ji po knjigi in obstoji na podčrtanem stavku : „Za nežno, lepo, milo žensko čuti mož nekaj, čemur pravijo
ljubezen, a tega čustva ne čuti nikdar za ženo svojo" . . • Glasen šum, kakor skok na listje, ali kakor bi kdo lomil vejevje, jo vzdrami; trdi urni koraki po vrtu privabijo jo z rdeče objokanimi očmi k odprtemu oknu.
.Pozabil sem ključ, in dve uri dvoranim ti uže tod okolo", oglasi se njen mož nekoliko šaljivo, nekoliko očitajoče, „a ti spiš, kakor zakopana!"
Molče mu gre odpirat in pri njegovem poljubu zaihti zopet na glas.
,Kaj se je zgodilo, kaj je?" —Nič odgovora. Roko, ob kateri je slonela vedno tako rada, pahne od sebe; ko se približa prejšnji mizi, dene glavo na njo in ihti.
»Vera, Veruška, Verinka, otrok, kaj ti je, govori!" In ljubka ji lase in obraz ter jo skuša tolažiti. Ko vidi, da ne opravi ničesar, in da ne spravi besede iz nje, hoče oditi — tu pogleda v odprto knjigo na mizi, prečita podčrtani stavek, nagrbanči svoje lepo, visoko, pošteno čelo in pravi: „Ubogi moj otrok, ne čudim se več tvojemu joku, saj se spominjam, kak vtis je še na me — moža — napravila ta knjiga, ali lepo ni, da nisi slušala in jo pustila.
„Kaj ni morda res, niste li res vsi taki?" vpraša ga ona z jokajočim glasom.
„Ne zamerim ti nocoj, Vera, ker vem, da sovražiš v trenotku ves svet in — vsaj zdi se ti — da tudi mene. Pomisli vendar malo, da je spisal knjigo stari, življenja siti, naveličani pisatelj — čudak.
„Saj je tvoj ljubljenec, in sam praviš, da mu je s težka dobiti para".
„Izvestno, da sem rekel in še pravim tako o nekaterih ali o večini njegovih del; v tem pa, dasi je dosti resnice, vendar je prečrno, pregrdo risan svet, čemur pritrdiš tudi ti, ako se ozreš malo v vsakdanje življenje. Niso li baš duševne zmožnosti, ki odlikujejo človeka od živine? In niso li lepe umetnosti, ki mu vzdigujejo duhd, polnijo srce in dušo z lepimi vzvišenimi mislimi, ga blažijo in mu lajšajo težavno pot življenja?
Ona, ki ga je gledala prej neverojetno, a čim dalje tem zaupneje, nasmehlja se mu naposled, naslonivši se na njegovo ramo.
„Torej ni vse res, ni vse res, Emil, povej!"
„Res je, da te imam danes desetkrat rajši, nego tedaj, ko sem se v te zagledal, in petkrat rajši, kot onega dne, ko sva si povedala, da se ljubiva".
„In ta knjiga?"
„Je za druge ljudi".
„Je vendar kaj takih ?"
„Ostavi to draga, tebi ni tega treba premišljevati. Svet je bil in bode tak, dokler bode stal, ni oni čudak ga ne izpreobrne: tolaži naj nas, da je vsaj nekaj poštenih^ dobrih ljudij, te glejmo, po teh se ozirajmo in ne segajmo brezpotrebno v podlo življenje podlih ljudij. — Radi te knjige hladil me je torej nocoj veter pred vrtom, da sem vzdihoval in se hudoval kakor nesrečni ljubimec pred hišo trdosrčne ljubice; radi te knjige vidiš me vsega v prahu, in radi te
knjige plaziti sem moral po zidu kakor tat ne brez nevarnosti; kaznujva jo s tem, da jo vpepeliva.
„Na, stoj, obečam ti, da je ne bodem čitala več, shrani jo v knjižnico, in ko bi se kdaj uresničile . . . tedaj ti jo prinesem v svarilo pred oči. Kako strašen večer sem preživela, ko se mi je zdelo, da sem izgubila vse, da ljubezni ni, ko mi je ta knjiga kar mahoma odgrnila toliko neznanih groznih rečij ter pogreznila vse idejale moje v — blato!"
„Ne, duša, ko ti pridejo take misli, spomni se rajši Schillerja:
„Selig durch die Liebe Götter — durch die Liebe Menschen Göttern gleich".
Mdrica.
—#—
Pocetkom počitnic ä.
Grozna govorancija.
(Konac.)
Pošto ste se, cienjene gospodje i štovana gospodo, za odmora pošteno najeli, a još poštenije napili, usudjujem se evo obratiti se na vas s najponiznijom i najpokornijom inolbom, ne biste li mi blagohotno izvoljeli dopustiti, da smijem progovoriti nekoliko rieči
0	jedenju i pijenju (Živio !).
Vrhu žedje nema jada,
Nema vraga vrhu glada (Tako je!).
Narod hrv&tsko-slovenski treba da ima, prije svega, šta jesti
1	piti (Tako je! Živio !); jer „čovjek, koji je gladan i žedan", veli Sokrat, „niti če se u boju hrabro boriti, niti če ic'i na izbore za občinsku upravu, niti če se odvesti na Sokolovu slavnost u Postojnu" (Slava Sokratu, slava t!). A ja tomu dodajem : Pošaljite me u Si-biriju, pribijte me na drvo križa, zatvorite me s doktorom Mahnitom osam dana u isti zatvor — ali nemojte od mene zahtjevati, da vam pišem humoreske i satire, kada sam gladan i žedan (Tako je! Zi-rio doktor Fiacca!!). Da, da, cienjene gospodje i štovana gospodo (Na zdar!), i jesti treba, i piti treba; ali (Čujte, čujte!) jesti i piti može samo onaj, koji ima jestiva i piča (Tako je, tako je!!). To sam rekao drugimi riečlma več prije (Bis! Slava gospodinu doktoru!!). Da, da, da (Tako je! Živio govornik!), t. j. ne, ne, ne (Tako, tako je, Zivio!), naš narod ne ima toliko jestiva i piča, koliko bi mogao imati — da se radi i djela ne samo više, nego i pametnije (Istina je, istina je! Živio doktor Fiacca!). Šta če najrodniji vinograd, šta najplodnija njiva, šta najbolji perivoj, ako ne ima radina i ipametna, da, radina i — pametna gospodara (Bravo! Bis!). Da, bis ; i ter, ako upravo hočete — jer koliko ima ljudi, koji rade, koji puno, puno rade — drugim i sebi u škodu — H jer ne rade pametno (Na zdar ! Živio !). Jest, istina je, pravo je, što sam do sada rekao ; ali je istina, ali je pravo i ono, što još nišam rekao (Tako je! Zivio govornik!). Tko ne radi na polju i na njivi, u vinogradu i u vrtu, onaj radi drugdje (Burno odobravanje sa svih strana) ; vi, cienjene gospodje i štovana gospodo, te i ja radim, t. j. imamo raditi, t. j. imali bismo raditi (Živio! Slava! Na zdar 11) na onome poliu, na kojem se, sjedeči, ore (Tako je! Zivio !) — perom (Horošo !!), hraneči se ne samo kruhom i vodom, mesom i vinom (Živio!! Burno, dugotrajno odobravanje desnice, ijevice i središta) itd., nego i raznovrstnim ugodnim i neugodnim, pametnim i nepametnim, potrebnim i nepotrebnim učenjem (Sve gleda čudnim pogledom govornika i — tla). Šta da se učimo ? Na to sam pitanje odgovorio u prvom dielu slavne moje govorancije ;
dodati mi je evo samo jedno: i......praktikanti treba da se
uče; inače mogu na izpitu propasti. (I doktor Fiacca može pro-
pasti.) Da, da,, t. j. ne, ne, propasti nije baš ugodno ... ali ima ljudi, koji, premda su prošli na svakom izpitu, ipak ne znadu, da sviet znade, da oni ne znadu, koliko misle da znadu. Drugi, opet, ne znadu, da drugi ono, što oni znadu, bolje znadu ili da i ono znadu, što oni ne znadu (Ponočni mir; grobna tišina). Nije li tako? Jest, cienjene gospodje i štovana gospodo, tako je (Tako je\ Živio !); upravo za to (Kao da je grmnuo grom . . . Živio! Na zdar ! Tako je! Horošo ! Slava! Desnica pljeska, Ijevica baca šešire u zrak, središte pleše, ienske padaju muzkim u naručaj, djaci dizu gospo-dina Upravozatoviča na ramena, t. j. nebu pod oblake, neka ga Bog pomiluje i prelista djevica). Upravo za to, jer vičete i bučite, moram opet opetovati, što sam več dva puta opetovao: nadam se, cienjene gospodje i štovana gospodo, da čete blagoizvoljeti uzorno šutjeti — protiv staroga običaja hrvatsko - slovenskoga .... Opravo za to (Živio gospodin doktor! Slava gospodinu Upravozatoviču, slava, slava, slaaavaa!!!) usudjujem se evo obratit se na vas s najponiznijom i najpokornijom molbom, ne biste li mi blagohotno izvoljeli dopustiti, da smijem progovoriti nekoliko rieči — proti ... da, cienjene, velecienjene gospodje (Živio!) i štovana, veleštovnna gospodo (Na zdar !) da, (Tak* je !), proti vama (Na desnici: Brrr . . . Na lievici: Ohb ! U središtu mir. Dr. Mahnit: Non licet, non decet. Starac s bielom bradom, iz ilirskoga doba, pred središtem : Što je pravo, i Bogu je drago \).\i ste ljudi, blage čudi (Tako je!), bolji nego svakidanji kruh (Živio !), bolji od najboljega vina (Burno odobravanje). Upravo za to (Još burnije odobravanje) evo me, da ram nešto kažem, što več znadete ... Po rimskom, kanonskom, nje-mačkom i svakom pravednom pravu bez grieha neima kazne, a ne bi imalo biti ni grieha bez kazne. Vi griešite često (Ponočni mir i grobna tišina) . . . Da, da . . . čujte, poslušajte ... 1. Ako se tko ponosi imenom hrvatskim ili slovenskim, a misli, da je Zagreb u Magjarskoj — je li to grieh ili nije ? — 2. Ako se Srbi druže i slažu s Latinima, da lakše mogu škoditi Hrvatom i samim sebi — je li to grieh ili nije ? — 3. Ako koji hrvatski ili slovenski pjesnik poznaje točno i temeljito i Schillera i Gothea i Lessinga itd. itd., ali ne poznaje naše narodne pjesme ni toliko, koliko nekoji nje-mački profesori Ilijadu i Odiseju — je li to grieh ili nije? — 4. Ako tko prevadja sa štokavštine na kajkavštinu, e da time proslavi svoje častno ime i jedan narod razdieli u dva — je li to grieh ili nije? — 5. Ako kakav doktor ili odvjetnik svagda i svagdje pred-laže, da se ima osnovati ili preobraziti ovo, to ili ono, ali ne da nikada ni za najbolji predlog niti novčiča — je li t3 grieh ili nije? 6. Ako kakav pisac piše i stvara uvodne i neuvodne članke bez . . . .... (lile senex: Sveti Janez Svepomuk ...)... — 7. Ako je tko vcoma zadovoljan, kada ga hvališ, premda nije hvale vriedan, ali se strašno i grozno srdi i ljuti, kada koriš i najblaže, što za-služuje ukor najstroži — je li to grieh ili nije? — 8. Ako . . . dosta ... da, da, dosta, cienjene, velecienjene gospodje i štovana, veleštovana gospodo, dosta, jer ste vi veoma pametni, razumni i mudri te uvidjate, da ja imam sasma pravo, pišuči satire — ne toliko s toga, što se je griešilo do sada, koliko u to, da se ne bi griešilo od sada.
(Motreči i razgledajuči slavne slušatelje pazljivo i pozorno:) Budu či, cienjene, velecienjene gospodje i štovana: veleštovana gospodo, više ne vičete i bučite, nego najuzornije šutite protiv staroga običaja hrvatsko-slovenskoga, to neču nastaviti govoranciju svoju kritikom i satirom, nego, i nastaviti i savršiti, zanimivom, dražestnom „ščoricom" (Živjela „ščorica" !) iz svakidanjega života hrvatsko-slovenskoga.
Nekoji su, qui dicuntur, pisatelji veoma sretni. Buduči su ili bogati ili lukavi (sapiens = mudar, doctus = učen) ili štogod drugo, sprijatelje se s ovim, tim ili onim, koji u „književnom zboru" Zagrebačkom, Biogradskom ili Ljubljanskom magna vivit auctoritate. Sprijateljiv se . . . pišu ili prepisuju ili prevadjaju, sve nazivljuči svojim; njihovi proizvodi ugledaju sviet, plačeni ?latom, u mjerodavnih listovih; kritika ili ne otvori usta ili otvori i raz-
tvori široko i visoko, da hvali i slavi. — I ja bih se sprijateljio ... ali ne imam s kime. Za to, ne znajuči, što i kako bih, pišem privatno, za se — u svoj dnevnik. Bolje i tako, nego li nikako.
Nu cesto ima čovjek više pameti nego li sreče, još češče više sreče, nego li pameti. To se je dogodilo i meni (To ? Valjda, što je češče ? Op. ur.). Moja naime mila, mala ženičica, želeč me vidjeti u redu slavnih pisaca (U nas je sve „slavno", što je u drugih tekar „štovano" ili „členjeno". Op. ur.), odnese mi dnevnik i ponese u Dolenčevu tiskarnu, dašto, tajno, kada mene nije bilo kod kuče, kada sam se ja mucio u nredu. — Komu da preda dnevnik? Hercules in trivio! „Našoj Slogi", „Edinosti", ili „Slovanskomu Svetu" ? Slovanski svet vriedi više, nego li Istra ili tršcanska okolica, za to ... (Tu ne prolaze praemissae ex conclusione. Op. ur.) „Slovanskomu Svetu".
„Klanjam se, gospodine nredniče! Dr. Fiacca moj je gospodar . . ."v
„„Čast mi je, milostiva ; izvolite . . ."
„Moj gospodin gospodar piše ... Tu je, eto, napisao raz-pravicu o grafologiii, klobukologiji, poplatologiji, govorologiji itd Izvolite . . ."
„„Izvolite mi ostaviti knjigu . . .""
„Nikako ne mogu . . . Izvolite pročitati . . . Ako je dobro prepisat ču . .
Urednik čita, razmišlja, proučava.
„„ . . . ne tepajuči, kao nekoji naši doktori i odvjetnici, . . što hoče tirne da kaže vaš vlšt. gospodin gospodar?"".
„Valjda je čuo govoriti kakova doktora ili odvjetnika, koji ne zna govoriti . , ."
„„Hm . . . hm . . . (čita): Govor ne počinje nikada riečima: „za to", ili „s toga, ili „dakle" (Slovenački: „torej". Op. ur.) . . . što to znači?"".
„Valjda je dotični gospodin doktor, odvjetnik . . ."
„„Doktor, odvjetnik? . .
„Valjda je dotični [gospod doktor, odvjetnik govorio više puti na istom „zboru" . . ."
„„I počeo svaki put riečju „torej" . . .""
„Valjda . .
„„Možabiti, možebiti . . . (čita): . . . još ljepše jesu za-hralnice . .
„Da, da, zahvalnice; n. pr. kada se tko ima zahvaliti čla-novom koga družtva, što su ga izabrali odbornikom . . ."
„„Dobro, dobro . . .""
„Da, da, moj gospodin gospodar piše dobro . . . Klanjam se, gospodine urednice !" —
Jeste li me razumjeli, velecienjene gospodje i štovana gospodo ? Je li vam stvarca jasna ? (Jest, jasna je ! Zivio !!)
Bekši, što sam imao reči, vama, velecienjene, dražestne gospodje, biele ljubim ručice, a vama, veleštovana, hrabra gospodo, do crnc klanjam se zemlje. — Bog i Hrvato-Slovenci! (Horošo ! Na zdar!! Živio !!! Slava!!!! Ljubljančani pjevaju : „Ja sam Hrvat dnšom, tielom", Zagrebčani: „Slovenec sem". Štokavci nazdravljaju kajkavski, kajkavci štokavski, čakavci samo štokavski. otajerci plešu s Crnogorkami, Črnogorci s Kranjicami, Zagreb s Ljubljanom, Sara-jivo-momče s Goricom-djevojkom . . .)
U Zagrebu i Ljubljani, avgusta 1894.
Dr. 1. F. B.
DOPISI.
Iz Ljubljane, 15. avgusta 1894.
(In še — caveant consules!) Glavno glasilo napredne stranke odgovorilo je v 185. številki popolnoma stvarno na naš dopis „Napredni položaj". Tako
je prav! Mi se veselimo odgovora „Slovenskega Naroda". Boljše je, kakor pa da bi gospoda prezrla naš članek — svedok nam je odgovor gospoda „Alfe", da smo vendar-le nekoliko vspodbudili napredne gospode, da bi mislili sami, kakó zboljšati položaj. In to je bil glavni namen našemu dopisu — z vspehom smo lahko zadovoljni. „Slov. Narod" sam nekoliko pripoznava resnico naših očitanj, kajti: „Neumorna agitacija od nasprotne strani, tem uspešneja, ker ni bilo več pravega odpora, dokazala je, da so se varali oni, ki so sanjali o miru in o spravi, in zategadelj prostodušno priznamo, da je bilo politično odjenjanje narodno-napredne stranke velika taktična napaka, da je bil to skoro narodni greh". Pravi pa, da je „Slov. Svet" napačno poučen o vzrokih dosedanje malomarnosti napredne stranke. Jaz mislim, da ne — in gotovo nisem osamljen s svojim mnenjem. Morda je več vzrokov in gotovo ni poslednji ta, ki ga je navedel „Slov. Svet". Dejstvo je, da je položaj pomilovanja vreden, — vzrok naj pa bode ta ali oni. Radi vzrokov, mislim, ne bodemo se prepirali, odpravimo le dejstvo!
In delati v to je treba nemudoma — držati še nadalje križem roke, bil bi nedopusten greh. Vzdramimo se sami — in vzdramimo tudi malomarne elemente. Če pa ni delovanje „Slov. polit, društva" več tako krepko in veselo, kakoršno je bilo v začetku, je le žalosten dokaz za mojo trditev, da res ne vemo dosti, kaj je vztrajnost v narodnem boju. In to vztrajnost hočemo, moramo si pričarati v naše vrste! Vstvarimo si organizacijo, katere doslej ni bilo toliko, da bi bila vredna vpoštevanja, in to mi mora pripoznati vsak, ki le količkaj pozna razmere. Da bi si vstvarili to organizacijo s prepotrebno disciplino — to je bil drugi in poslednji namen našega dopisa, ki je bil torej pisan z dobrohotnim namenom, z namenom, koristiti napredni, ali bolje zares : narodni stvari. Opravičenost glavnih mislij našega članka morate pripoznati, in jo bodete morali sami pripoznati s svojim nadaljnjim delovanjem. Odkrili smo naše rane prav neradi, ali govorili smo, ker nas je navdajal strah v bodočnost, skrb, da se s svojim bratoljubjem do „Slovenčevcev" umorimo sami! Naj pokaže nasprotna stranka dejanski svojo dobro voljo za slogo — dokler pa tega ne stori, bodimo oprezni! Naj nas torej nihče ne obsoja — qui bene distinguit, bene docet .... Krivic napredni stranki nismo storili nikakih!
Mi smo preverjeni, da svojih ran ne prikrivajmo, če uže vidimo vsak pezdir v očesu nasprotnikovem, da bi bilo to celó opasno.v Rane se neozdravijo s sramežljivim prikrivanjem! Časopisje pa tudi ni zato, da bi obešalo na veliki zvon samo naša dobra svojstva, ampak da nam osvetli i naše slabosti, katere treba odpraviti. Ne razumem, zakaj bi nas bilo sram naših nasprotnikov — nekolikokrat se nam zarogajo, konečno se jim pa zasmejimo vendar le mi in dosežemo več, nego pa z dosedanjim metanjem peska v oči. Zakaj bi imel prav dr. Lampe, ko pravi: „Časopisi so večinoma podobni povekševalnim steklom. Kar pogledamo skozi steklo, kaže se nam vsaj nekoliko drugače, kakor je v resnici. Grajajmo, kar je graje vrednega! Ne bodimo nikdar s tistim zadovoljni, kar je, ampak zahtevajmo tisto, kar bi lahko bilo.'"
Res žalostne so razmere v narodni stranki tudi radi tega, priznavamo, ker se precej nadarjenih naših mož odteguje resnemu političnemu delu. Kje bi lahko
bila napredna stranka, da bi tega ne bilo — da bi pri nas vladala taka skupnost, kakoršna je v nasprotnih vrstah! Vzbuditi zaspane elemente, pa je zopet le dolžnost „Slov. polit, društva". Razume se, če sredotočje miruje, da tudi ostali organi ne morejo biti posebno delavni. Oj, proč z egoizmom, kateri se nas prijemlje! Oprostite, da smo naslovili skoro vsa trpka očitanja na »Slov, polit, društvo". Kam pa smo hoteli drugam, ako ne na to instancijo, ki jedina ima tako rekoč, usodo „naprednjaštva" v rokah. In če smo govorili odkritosrčno, jasno in javno, nikomur za hrbtom — ker se luči ne bojimo, govorili smo — povdarjamo še jeden-krat — s čistim srcem, s srcem vnetim za narodno pravično stvar. Bolelo nas je dejstvo, da nasprotniki res manj govorč in več delajo, nego naprednjaki. Govorili smo, ker poznamo zdravo jedro napredne stranke, in oziroma na to zdravo jedro, oziroma na talente narodne stranke, krči se nam srce, da nas hoče nadkriliti stranka, ki je daleč, daleč za nami. Vzdramimo se, delajmo — oprostimo to zdravo jedro okorne lupine. Z združenimi močmi, odpravimo vsa zla. Nervoznost pa kar proč — vsaka javna politična stranka je pristopna javni kritiki!
Dalje! Kaj pa naraščaj ? Naraščaj se večinoma uže zaveda svoje zadače — bodrite se rajši sami. Skrbite vi, gospoda — to govorim zopet popolnoma dobrohotno — tudi za svoj naraščaj, da se ne bo odtujeval n&rodu našemu. Pazite skrbno na svoje otroke, s kom da občujejo in kako da govore, da ne bodo sinovi odličnih naših somišljenikov občevali izključno le z nemškimi burši, in da ne bodo sinovi istotako odličnih naših mož — peli „Die Wacht am Rhein". Pokojni Železnikar dejal je nekoč: „V rodbinski vzgoji se človek najhitreje in najbolj spozna". ljubljanski Slovenci itak nimamo preštevilnega razumništva, ali še to se nam sproti izpridi. Naše razumništvo skoro nikdar ne stvori bodočega razumništva, ampak ono se vedno rekrutuje iz kmetskih hiš. Reformujte v svojih rodovinah!
Kar pa se dostaje ostalih posvetnih naprav slovenskega naroda, z naštevanjem katerih hoče „Alfa" udušiti moje očitanje o nedostojanju dela, dolžen sem pripomniti, da sem jaz imel v mislih le strogo politično delovanje, ne pa kulturno, in da so — pravični moramo biti — pri večini imenovanih naprav sodelovali tudi možje, ki še niso sprejeli „napredne birme". Jedino v „Slov. polit, društvu" zrcali se delovanje napredne stranke, kot take, same za. se, in to delovanje, politično delovanje, sem kritikoval. Če sem pa vendar podrezal nekoliko napredno darežljivost, zgodilo se je to zgolj z dobrim namenom ; da pa je moja trditev o vztrajnosti, požrtvovalnosti napredne stranke precej isti-nita, zato bi mi bili najboljši priči — blagajnik „Nar. doma" in pa zadnje poročilo blagajnika „Slov. polit, društva". Jaz vam torej zaslug na prosvetnem polju nisem kratil — pisal sem celö, da se nam s stališča duševnosti nasprotne stranke ni treba bati. Ali ne morete ločiti stvari od stvari ? In zakaj poprašujete, kak ndrodni davek so plačevali naši „konservativci" ? Ravno zato, ker „katoliška" stranka deluje za težnje, ki so slovenskemu gibanju jako nasprotne, tožil sem po naši vztrajnosti in zat6 sem klical: „Caveant consules ..."
Nehvaležni nismo nikomur! Resnica je, da vodniki „Slov. polit, društva" zadnji čas na politiškem polju ne delajo preveč. To trdimo, ne da bi bili komu nehvaležni. Ne moremo si pa kaj, da bi spominjaje se nekdanjega odličnega delovanja nekaterih veljakov, ne vpra-
šali, zakaj sedaj, ko haš zahteva narodno delovanje vseh sil, popuščajo nekako od svojega delovanja, da sedaj dela njihovih rok ne opazimo tako pogostoma, kakor smo je časih. Vse nekako spi! In potem recite, ako hočete, da jim očitamo n&rodno lenobo — akopram ni drugega v naših besedah, kakor ponižna želja in prošnja, da si zopet osvoje nekdanjo odločnost in ž njo ožive si nekdanjo svojo trudoljubnost.
Zlate besede sloge, ki se pojavljajo na skupščinah zlate družbe sv. Cirila in Metoda! Da bi bile odkritosrčne ! Od napredne strani so gotovo. Sodi pa vedno vse po dejanjih! In če sodimo po dejanjih, ali vidimo pri nasprotni stranki isto odkritosrčnost ? Ne ! Napredna stranka miruje, ne stori niti koraka proti slogi, nasprotni gospodje pa vsako leto bobnajo ob slogo, ker se boje zameriti se zmernejšim svojim pristašem, poleg tega pa rujejo za hrbtom proti napredni stranki, in še sedaj, ko so pripoznali potrebo naše šolske družbe, zbira „Slovenec" jedino za ljubi svoj „katoliški sklad", in še sedaj snujejo politiška društva, naperjena proti naprednjaštvu. In zato sem mislil, ko sem klical: „Na delo!", če delamo za slogo, delajmo tako, da ne zaigramo pri tem svoje koče. Dokler pa ne preneha konservativna stranka s svojim delovanjem, oziroma rovanjem, dotlej tudi mi ne smemo! Dokažite „Slovenčevci" nekoliko svoje dobre volje, in potem ne bo več slišati pozivov, naj „Slov. polit, društvo" deluje resnejše. Bodi jasno! Za sedaj se pa otresite dosedanje medlosti, gospodje vodniki našega polit, društva. Ako ste vodniki, vodite nas k delu, in če ste vestni vodniki svoje stranke, ne ostajajte več v nebrižnosti. Aut — aut!
___Dovč.
Ljubljana, 16. kolovoza 1894.
Liepa misao o sastajanju hrvatskih i slov. abi-turijenata ponovila se i ljetos samo s tom razlikom, što je to bio sastanak svih abiturijenata na svih srednjih školah. Opisat ču u kratko red ciele svečanosti.
Dne 12. o. m. krenulo je nas 60 Hrvata u crven-kapama put Ljubljane. Svud se putem pjevalo i sviralo, sve je bilo veselo. Kad smo prošli Sutlu — stoječi smo odpjevali „Liepa naša" i „Naprej". U Brežcih izadjosmo iz vagona i odpjevasmo pod ravnanjem g. Vilhara: ,Bog i Hrvati". U Zidanom mostu pozdravismo pr. g. biskupa Guglera i odpjevasmo odkrite glave hrv. i slov: himnu. Nestrpljivo očekivasmo Ljubljanu, broječi sve postaju za postajom. Napokon eto nas na ljubljanskom kolodvoru, več nam mašu brača slovenska, a mi im odzdravljamo. Pozdravio nas je na kolodvoru Slovenac g. Rape pjesmom. Odvrati mu u ime Hrvata Heimrl po prilici ovako: Bračo slovenska! Ista ljubav, koja je lane Slovence vodila u Zagreb, vodi evo nas sada k Vama. Idemo k Vama, jer nas amo privlače prirodni časi zemlje slovenske; idemo k Vama, jer nas vodi ljubav, ne samo ljubav, kaku goji saveznik prema savezniku, prijatelj prema prijatelju, — več brat prema bratu; idemo k Vama, jer znamo, da čemo se moči s Vama ozbiljno porazgo-voriti, kako čemo posije, a i sada, koliko uzmognemo, raditi za slobodu i ujedinjenje raskidane naše otačbine Zahvaljujem se na prijaznom dočeku i kličem: Živili Slovenci! Ne treba spominjati, da je bilo vike i poklika sve do gostione, kamo smo pošli na objed. Poslije objeda razgledasmo stanove i krenusmo u kavane. Sa žalošču moram spomenuti, da ni u jednoj Ljubljanskoj kavani niesam vidio „Slov. Sveta", (v nobeni ga ni, to je
istina! Op. ur.) a raznih „Blatt", „Floh", „Kikeriki" — a svega tega na pretek. Kako če tudjin držati što do nas, kad mi sami do sebe ništa ne držimo? Držimo lističe, koji napadaju na nas, — a od nas živu! Napolje s takim smradom!
Dne 12. na večer bio je koncerat u korist družbi sv. Cirila i Metoda; svi smo posjetili koncerat, a poslije smo se razišli. Tako je pošao prvi dan.
Drugi dan sastasmo se kod Viranta i tuj se vije-čalo o resolucijah, koje ču Vam doskora poslati, jer je to najvažnije za cieli sastanak. Poslije razgledasmo grad, — dok ne dodje i večer. Ovu nam je večer priredilo ferijalno družtvo „Sava" zabavu kod Hafnera. Spo-minjem, da smo u redovima stupali po Ljubljani, pjeva-juči rodoljubne hrv. i slov. pjesme, a došavši do spomenika Vodnikova, tri put smo ga obašli, kličuči: Slava Vodniku!
Dvorana ¡kod Hafnera bila je dubkom puna. Po-zdravio nas je predsjednik „Save", vel. g. Koblar, nagla-šivši, neka ostanemo vjerni idealom, koje sada zastu-pamo. Nazdravila je j oš i gospodjica Valentinčičeva, čini mi se predsjednica ženske podružnice družtva sv Cirila i Metoda — sestram Hrvaticam, s kojima da su one jednoga srca j jedne duše. — Poslije je bio stolorav-natelj g. dr. Švab, koji nas je opetovano pozdravio. Na to se na zdravici vel. g. Koblara i gdjice Valen-tičičeve, kao na sve druge pozdrave zahvalio od strane Hrvata g. Heimrl, navedši rieči grofa J. Draškoviča: Blago narodu, kad se za njegovo blagostanje oduševlja-vaju žene. — Nakon mnogih zdravica, pošto se je još i g. Lorkovič zahvalio na prijaznom dočeku „Save" — krenusmo vesele duše kuči.
Tako je prošao i drugi dan. — Trečega dana u jutro razgledasmo kazalište i muzej. U jedan sat po podne bijaše banket. Pošto je predsjednik gosp. Zupan pozdravio nas kao goste i označio u kratko svrhu sa-stanka, zahvalio se na zdravici u ime Hrvata g. Heimrl, rekavši, kako ovolik broj Hrvata dokazuje, da smo s največim oduševljenjem dočekali čas, kad čemo moči pasti u naručaj brata Slovenca. Pjesnik Kovačič da je rekao: „Al' što ono šapču vali, Da usahnut Sutla voli, No da dieli jedan narod, Krvnu braču — na dvie poli". Danas se ti stihovi obistinjuju. Prošlost nas spaja (se-Ijačka buna, — Napoleonova Ilirija), jezik je gotovo jedan te isti, — ta dobro se razumijemo.. Pa kad nas sve to nebi spajalo, zajednički dušmanin nas mora nači vazda na okupu i u slozi, jer če samo slogom doči vrieme, kad:
„Ne bo nas več tujčin teptal, Ne tlačil nas krvavo, Naš rod bo tu gospodoval, Naš jezik, naše pravo. Pod streho našo tuji rod Naj gost nam bo — a ne gospod, Mi smo tu gospodarji In Bog in naši carji".
Govorili su zatim Slovenac g. Hude, zatim Hrvat g. Tomič kano izaslanik „Zastave". Pravu buru odu-ševljenja izazvali su svojimi govori gg. Nolli, Žmavc i Ravnikar, koji je rekao, da svi moramo težiti, da bude po hrvatskom državnom pravu sjedinjena Slovenija u sjedinjenoj i slobodnoj Hrvatskoj. No doskora se morala zabava prekinuti, jer je došla vojnička glazba, pak se moralo vježbati za koncerat, koji je bio u istu večer. Znamo — a to neka bude i odgovor „Hrvatskoj" u Zagrebu — da se je gosp. Heimrl prijavio za rieč, da nazdravi gg. dru. Tavčaru i Hribaru, a po svoj prilici, da je i koji Slovenac htio da nazdravi Starčeviču i
Strosmajeru, ali, kako rekoh, morao se banket prekinuti s navedenoga razloga.
Nadošla je i večer, koncert je krasno uspio, pje-vači i tamburaši osvjetlaše sebi lica. Vrt gostione „K zvezdi" bijaše dubkon pun. Još ču nešto spomenuti. Program koncerta bijače sasvim nedužan, pa ipak se je zub cenzura zadjeo o nj. Cenzura zabranila je pjevati „Zrinjsko-Frankopanku", koju je i sama vojnička glazba, kako sam čuo u Ljubljani, po gradu kao koračnicu svi-rala. Zabranili su i „Bog i Hrvati" pjevati. Ali neka, doči če dan, kad če se sasvim obistiniti riječi pjesnika Kovačiča: Da usahnut Sutla voli, No da dieli jedan narod —--na dvie poli.	—l.
Od JcranjsIco-štajersJce meje, 15. avg. (Izv. dop.)
Če kdo pazljivo zasleduje gibanje na umetniškem in slovstvenem polju na Češkem, Hrvatskem in Slovenskem, sme biti ne samo zadovoljen, nego celo ponosen, kajti češka muzika zmagonosno prodira v vseh omikanih narodih, opera v malih slovenskih razmerah napreduje lepo, „Matica Hrvatska" se diči s svojimi 10.000 udi, slovenska Matica pridobiva vedno več členov, naša družba sv. Mohorja pa je pravi unicum v Evropi.
Če pa pri vsem tem opazujemo mi Slovenci, kako lice kažemo mi drugim narodom v političnem obziru, moramo reči, da naš v bistvu in zrnu zdravi slovenski narod boleha na neki zunanji bolezni, boleha po poli-litiki naših (sicer ne vseh) zastopnikov, boleha na čudni koaliciji. Jeden dokaz te čudne koalicijske bolezni Vam hočem popisati od kranjsko-štajerske meje. Pretekli mesec se je vršila v Brežicah krasna veselica, kojo je priredila tamošnja čitalnica s pomočjo domačega tam-buraškega in pevskega zbora. Došlo je občinstva nad 200, kar je za tamošnje razmere mnogo. Da se je ves program izvršil izborno, tega ne bom popisaval na dolgo in široko. Tamburaše je vodil g. učitelj Zupan, pevce pa Breški vikar g. Mešiček. Zastopani so bili vsi stanovi, celo jednega patra iz Breškega samostana smo videli. Došli so tudi Hrvati, došlo je blizo 40 Kostanj(evi)čanov na 9 vozih, o katerih je lepo povedal g. Ahasverus III., da so prišli nad Jeriho.
Pohod s Kranjskega pa so vrnili Brezičani s tem, da so prišli na poletno veselico, katero je priredila Čitalnica v Kostanjevici dne 12. avgusta. Zastopana je bila med drugim tudi Novomeška čitalnica, Novomeški Sokol in Dolenjsko pevsko društvo. Vse je primerno pozdravil predsednik, g. notar Hudovernik.
Burno ovacijo je napravilo občinstvo v napolnjenem vrtu Bučarjeve gostilne pevovodji Breškega pevskega zbora, g. vikarju Mešičku, kateri je v kranjski Kostanjevici vodil petje, v tem ko nobenega kranjskega duhovnika ni bilo blizo. Tu se vidi ogromna razlika v postopanju štirskih in kranjskih duhovnikov. Čitali smo, da je na glavni skupščini družbe sv. Cirila in Metodija dr. Medved (duhoven) z izbornimi besedami pozdravil skupščinarje v imenu štajerskih Slovencev, naglašajoč, da tam delajo vsi zložno. Da pa ni bilo nobenega kranjskega duhovnika, to pa še ni vse.
Isto nedeljo je bila v Kostanjevici volitev župana, ki ima svojo hišo celo blizu Bučarjeve gostilne. Ali ni bilo možno preložiti ali volitve ali veselice čitalnične, tega od daleč ne moremo določiti, samo to je treba omeniti, da je jeden del Kostanjičanov v taboru ta-mošnjega „Bralnega društva", katero predstavlja baje
„domačinstvo", in to „domačinstvo" je ob priliki izvolitve županove, celo blizu čitalnične veselice pri darovanih sodčekih piva „popevalo" svoje domače pesmi tako neharmonično, da so se skandalizovali vsi na Bučarjevem vrtu zbrani gostje.
Pravilo se je, da tam na Severjevem vrtu (g. Sever je župan Kostanjeviški) se je bratilo, kakor sploh po Kranjskem sedaj: „domačinstvo" in nemškutarstvo, in to je kranjsko-koalicijska bolezen, ki se močno širi, in ki utegne biti vsemu slovenskemu narodu na velikansko škodo.
S ŠtirsJcega, 12. julija 1894.
(Občeslovanski jezik. — Primer uvedenja v Sokol-stvu). Kljubu silnemu nasprotstvu, ki se pojavlja od vseh stranij nasproti le količkaj vzajemnemu postopanju slovanskih plemen, napreduje vendar ideja kulturne skupnosti Slovanov čimdalje bolj. Slovani spoznavajo čimdalje bolj, da le v skupnem postopanju je spas njih kulture in individuvalnosti. Zaradi tega potreben jim je pa pred vsem drugim občeslovanski jezik, kar so povdarjali uže sto in stokrat učenjaki in misleči naši slovanski politiki. Kakor so se zjedinili Nemci, čeprav so razdeljeni v razne države, in govoré med seboj različna narečja, kakor jih govoré Slovani, ravno tako bi bilo tudi možno isto doseči Slovanom, ako bi vstrajno delovali v dose-zanje tega cilja. Seveda pri tem ne pride v poštev njih državna razkosanost. Kakor zivé Nemci v različnih državah ter rabijo vendar v vseh teh državah le jeden literaturni jezik, jednako bi se moglo vršiti to med Slovani. Osobito bi lahko v tem storila začetek naša društva: n. pr. vrli naši Sokoli so, kakor gotovo vsakdor pripoznava, močna straža in opora nam Slovencem kakor Slovanom v obče. In sokolstvo je razširjeno pri drugih Slovanih bolje nego pri nas; z brati Čehi se mi v tem pogledu še meriti ne moremo.
Čestokrat idejo naši Sokoli v pósete k Čehom, Hrvatom itd. ter obratno, in ob takih prilikah se često vriüé tudi skupne telovadbe, skupna gimnastika, in da pri takih skupnih vajah Sokoli raznih slovanskih narečij, rabijo tudi vsak svoje narečje za poveljni jezik, je samo po sebi umevno, vendar pa se pri skupnih vajah na ta način ne dosežejo isti vspehi, kakor bi se, ko bi se vadili vsi Sokoli tudi na občem slovanskem jeziku.
Tako bi se vežbali naši slovenski Sokoli v slovenskem in občeslovanskem povelju, hrvatski Sokoli v hrvatskem in občeslovanskem povelju, češki Sokoli v češkem in v občeslovanskem povelju, in to bi niti mnogo truda ne stalo, pač pa bi potem, ko bi se vsi ti hrvatski, slovenski in češki Sokoli itd. zbrali pri kakih skupnih svečanostih, utegnili tudi najteže reči izvajati skupno, prav takó, kakor da bi spadali vsi k jednemu slov. narečju, ker bi vsi rabili povelje v skupnoslovanskem jeziku. In to bi bil tudi še posebe velik korak naprej v dosezanje jednega jednotnega občevalnega slovanskega jezika, barem za više, izobražene sloje slovanskih narodov, in to zaslugo pridobilo bi si sokolstvo; kjer bi bili Sokoli, tam bi imela tudi ta ideja močno zaslombo. Potem bi nam ne mogli več naši narodni nasprotniki predbacivati, da se sami v medsebojnem občevanju poslužujemo tujih skupnih jezikov, kakor nemškega, ita lijanskega ali celo madjarskega.
Jaz bi priporočal to točko v prevdarek. (V svoj čas smo mi češkemu listu „Sokol" priporočali, da naj
navaja poleg češke, hrvatske, slovenske terminologije tudi terminologijo največega slovanskega jezika. Op. ur.)
Y.
Ruske drobtinice.
Ci «ipy no HHTKi, roaony py6axa
SolsJce. Ministerstvo narodne prosvete razposlalo je nedavno vsem popečiteljem učnih okrožij prevazno okrožnico glede razprostranjenja selsko-gospodarskih poznanij v narodnih (ljudskih) šolah. Tudi v Rusiji so narodne šole s šolnimi vrti i bez onih; so pa tudi take, katere imajo po nekoliko desetin plodonosne zemlje z lesi i travniki, i učitelji takih šol mogli bi gospodariti v polnem pomenu besede. Se ve da tam, kjer take šole pridejo v roke ljudem, ljubečim selsko gospodarstvo, vsa okrajna gleda na take obrazne šole kmetije. Učitelji žive dobro i bogato, kajti po pogovorki lepn-tnie h Tpy^i> Bce nepeipjri. Kmetje pa nehajo plašiti se šole, začnejo k njej prigledavati se, jo ljubijo i posnemajo, ker vidijo, da daje stotere obresti. Gorje pa cari (gospodari) tam, kjer podobne šole vodijo učitelji-lenivci. Zemljo dado za bezcenek v najem, ali pa celo leži pusta ali prazna. Učitelji trpe — od svoje lenobe — skoro da ne lakoto, kmetje kažejo na šolo kot na obrazec lenobe i nesnage: povsodi se šopiri le nezadovoljnost, da celo sovraštvo. Proti poslednjemu, nestrpnemu stanju narodnih šol z zemljišči naperjena je rečena ministerska okrožnica, katera zahteva, da bi šolski nadzor strogo sledil za proizvodno i plodo-nosno delavnostjo ljudskih šol v selsko-gospodarskem obziru. Ako torej šola nima svojega vrta, da bi ga kupila si ali pa vzela v najem; ako je šolski vrt i druga plodorodna zemlja, da bi učitelj sam obdelaval obrazno i vrt i njive ter bi tako vzbujal y kmečkem ljudstvu ljubezen k šoli, sadjereji, poljedelju, bueelarstvu i. t. d.; pustovati pa ne sme ni jedna ped šolske zemlje, tudi je nikdor ne sme oddati v najem. Popečitelji (curatores) torej to ministersko naredbo razpošljejo po svojih okrožjih ravnateljem i nadzornikom selskih šol; te pa se uže poprimejo za zemstva, meščanska i selska društva, da jim bodo pomagala posebno v gmotnem obziru, pomagala posilno tudi s svojimi soveti; kajti, vsak svoj kotič najbolje ve, kako živi i kaj ima. Ni maloražno tudi to, da črez leto morajo šolske oblasti prirediti podrobni odčet (poročilo) o dejstvih te ministerske okrožnice.
V	Petrogradu je ženski samostan, kateremu pravijo „Hobo-jjiBirriH BocKpeceHdtiii JKencKiii Honacnapi". V tem samostanu je ženska cerkovno-učiteljska šola, čislam prva v vsej Rusiji, katera pripravlja isključno učiteljice za cerkovno-prihodske (zupne) šole iz kmečkih deklic, katere so okončile le cerkovno-prihodsko šolo i so udostojile si posebne atestacije od selskih svečenikov. Tečaj te šole je petletni i daje poznanja ne le po pedagogiji, no i po roko-delju, umetnosti i muziki. Sv. sinod je odličil ta zavod s tem, da ga je vzel pod svoje vodstvo i mu naznačil izdatno podporo. Ukazi visokih vladnih gosposk glede ljudskih šol pri samostanih so torej začeli skoro uresničevati se . . .
V	Nižnjem Novgorodu zasnujejo strokovno šolo mokomolnega dela, menda k razstavi, katera bo leta 1896. To šolo nazovejo v čast sedanjega ministra financij — S. J. Vitte. Tamošnji mlinarji so uže začeli svoje tugo (trdo) nabite mošnje bezpokojiti: N. A. Bugrov, A. A. Blinov, brata M. i J. Baškirova, M. A. Degtjartjev so takoj 27.500 rub. položili v tamošnjo banko na prid mlinarske šole. Navedeni mlinarji-trgovci moke i žita so veliki bogači (bogataši), a menda menijo, da bo tudi teh grošičev dovelj, da bi dala dovoljno veliko vsoto stara pogovorka : verba docent, exempla trahunt.
V	Petrogradu snujejo nov institut za device-polusirote. Ne-
davno je zboroval dotični odsek ter je pretehtaval načrte bodoče ženske šole. Sklenili so, da bo imela 7 splošnih klasov i 3 strokovne. Poslednji razredi se bodo pa le delili na 2 grupi, trgovo i rokodelsko. V trgovem oddelu bodo najbolj vidno mesto zanimali novi jeziki, kateri se bodo predavali i obširno i globoko; v profesionalnem oddelu pa bodo pridavali poseben pomen rokodelnim spretnostim posamnih učenk. Institut pomestijo v prekrasnem poslopju, kateremu so do sedaj pravili „HMcojiaeBCKiii 3,Bopen,T.". A se še vedno nahajajo ljudje, kateri večno godrnajo o „nezadostnem popečenju (skrbi)" o ženskem obrazovanju ....
Ministerstvo narodne prosvete bo nekoliko let dobivalo od ministerstva financij vsako leto po 24 tis. ruh., da bi si obrazovalo nekoliko takih profesorjev, kakor snih trebajo strokovni učni zavodi, na primer Petrograjski i Harkovski tehnologični instituti, Moskovsko tehnično učilišče, Novo-Aleksandrovski selsko-gospodarski i Rižski politehnični instituti. Sedanja ruska vseučilišča ne morejo dati profesorjev za take stroke, katere v njih samih do sedaj nimajo stalnih stolic. Tako, na primer, v Novo-Aleksandrovskem selsko-gospodarskem institutu treba je prepodavatelja zemljedelne mehanike, a v Rižskem polytechnicum-u sploh nedostaje učnih sil, kajti z bodočega šolskega leta bo tam nemščini konec. Sposobne mladeniče, okončivše doma 2 strokovnjaška zavoda, pošiljali bodo najbolj na Francosko i Angleško, kjer je obrtna nauka dosegla visoke stopinje razvoja. To znači ne le odstalost, no tudi nepomerno bistri (nagli) napredek.
V Rusiji je pri vsaki škofiji „enapxiii.ii.Hi.in jhhjihihhmh coBtrb" kateri vodi duhovne šole svoje škofije, h kojim v novejših časih spadajo tudi „i;epk0bh0-nphx0£ckia hikosh". Po volji sv. sinoda bodo od 15.—25. julija zborovali v Kijevu vsi ti soveti juzno-zapadne Rusije-, kijevski, volynski, jekaterinoslavski, kišinjevski, kurski, minski, mogiljevski, litovski, černigovski, podolski, poltavski, harkovski, hersonski i tavričeski — od vsakega 2—3 poslanca. Na tem zboru bodo presojali izključno nauke i odgoje v cerkovno. prihodskih (farnih) šolah i v šolah gramote (branja i pisanja). Govorili bodo tudi o učnih knjigah i načrtih šolskih poslopij etc. O štunda, štunda! Koliko preglavice ti delaš neposlednemu obru-senju ....	Božidar Tvorcov.
Časopisi javljajo, da misli Rusija pri vseh poslaništvih, kjer je navadno v nižih službah mnogo neruskih državljanov, odpustiti vse do l/I. 1895. Poslaništva bodo torej po tem imela osobje samo iz ruskih državljanov.
„Mosk. Ved." št. 191., govoreč o bolgarski vladi, pravijo, da ta še ni dokazala svojega rusofilstva; emigrantom še ni dovolila vrnitve, a niti žrtev Stambulova ni izpustila iz ječ. Ko bi vladarja in vlado narod res ljubil tako, kakor trde, ne bi se bala vlada emigrantov, niti žrtev Stambulova.
„Mosk. Ved." št. 199 t. 1. govore, da neki nemški časniki še vedno napadajo Rusijo, če tudi je sklenen trgovinski dogovor. Pojašnjujejo pa to tako, da za Nemce ta dogovor ni tako važen, kakor je bil merodavni vpliv Nemcev na ruske vlade (od Petra Velikega skoro nepretržno). Pod kulturnim vplivom uživali so Nemci velike materijalne koristi. Sedaj jih izgubljajo, in to jih najboje boli.
Zanimiv je dopis „Nesrba" v „Mosk. Ved." št. 198., v katerem razpravlja dopisnik o Bosni in Hercegovini. Priznaje, da Kailay trosi mnogo za Sarajevo in posebno za žveplene toplice Ilidže. A on to lehko dela, saj ima ogromne gozde za bezkon-trolno porabo, a kmetje plačujejo mnogo več davkov, nego preje (?), ker morajo plačevati v denarju. V teh dveh zemljah je torej vse dobro, kakor trdi tudi dopisnik „N. Fr. Pr.", ki je govoril s Fr. Folnegovičem, ko je ta obiskal Kallaya. Kailay da je bil s prva nasprotnik Srbov in Hrvatov. Po tem videč, da težko izhaja, sprijaznil se je s slabejim nasprotnikom, t. j. s Hrvati proti Srbom.
Hrvatje da so začeli pomagati Kallayu, misleč na Veliko Hrvatsko in v slepem sovraštvu proti Srbom. — Dopisnik misli, da bodo Hrvatje morali za to dati račun ne samo Srbom, marveč vsemu Slovanstvu. To približanje Hrvatov k Kallayu da je bilo uže koncem 80-ih let, a sedaj da je morda Folnegovič sklenil formalni dogovor (?!).	C.
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele.
Narodna slavnost v Trstu. Dnč 19. t. m. slavilo je „Delavsko podporno društvo" v Trstu obletnico bla-goslovljenja svoje zastave. Predpoludne bila je cerkvena, popoludne pa posvetna slavnost, pri koji je sodeloval tudi Tržaški „Sokol". Popoludanska društvena veselica pa se more smelo nazivljati narodna slavnost, kajti zastopana so bila, četudi ne oficijalno, vsa narodna društva Tržaška, inteligencija in delavski stan. „Sokolu" pa so priredili sijajno ovacijo, katera svedoči, da je baš „Sokol" trdna vez med delavskimi slojevi in inteligencijo. To obletnico more „Delavsko podporno društvo" zabeležiti med svoje najsijajnejše dneve.
Zborovanje učiteljske „Zaveze" bilo je dnč 16. t. m. v Gorici. Dne 15. t. m. imel je upravni odbor svojo sejo, da reši notranje društvene stvari, drugo jutro je bilo zborovanje delegacije, da reši vse društvene stvari in določi dnevni red občnemu zboru, zatem je bila pevska vaja. Popoludne je bil banket na obširnem vrtu „Grand Hotel Suda". Prvo napitnico je govoril predsednik g. Ribnikar o vzajemnosti med duhovščino, učiteljstvom in posvetnim razumništvom, potem so se vrstile razne druge napitnice bratski vzajemnosti, ra-zumništvu itd. Popoludne je bilo glavno zborovanje, kojega se je udeležilo okolo 300 učiteljev in učiteljic. Predsednik g. Ribnikar se je zahvalil vladarju na po-trjenju novega šolskega zakona, ki je omogočil, da šteje „Zaveza" nad 1500 učiteljev in učiteljic, ki se čutijo vsi kot jedna družina, navdušeni za napredek šole in kulturni razvoj naroda, G. Jug je predlagal, da se ta izraz slovenskega učiteljstva zabeleži v zapisnik in sporoči brzojavnim potom Nj. Veličanstvu. Na to je predsednik pozdravil zbor, imenoma pa prisotnega g. državnega poslanca dr. Gregorčiča. G. Jug je pozdravil zbor imenom društva za Goriški okraj in krajni odbor, vladni zastopnik g. baron VVinkler imenom vlade, cesarski sovetnik g. Vodopivec pa v imenu „Goriške Čitalnice". Nadučitelj g. Merivešček iz Opatjega sela je poročal obširno in prepričevalno o preosnovi učnih knjig za ljudske šole. O istem predmetu, a z drugega stališča govoril je urednik „Popotnikov" in nadučitelj v Mariboru g. Nerat. O teh poročilih pričela je dolga razprava; razni govorniki so stavili svoje predloge, koji so se izročili upravnemu odboru, da jih uredi in pošlje v uva-ženje štajerski komisiji, koja se po nalogu deželnega šolskega soveta bavi s preosnovo učnih knjig za osnovne šole. Zatem je g. Bano predlagal, da naj bi se ob vsaki priliki nabirale ustanove za podpiranje učiteljskih udov in sirot, in te ustanove naj bi delila „Zaveza", gosp. Medvešček pa je bil za konvikt, ki naj bi se osnoval v Gorici. Tudi ta dva predloga sta se izročila upravnemu odboru. Konečno je zbor vsprejel resolucijo, s katero se terjajo slovenski zemljevidi za osnovne šole,
zlasti zemljevida Avstrije in Evrope. — Po glavnem zborovanju se je nadaljevala seja delegacije, v koji so se posovetovali o izdavanju knjižice za mladino. Ta posel prevzame „Goriška tiskarna" A. Gabršček. Naposled so se vršile volitve. Odbori in odseki so stari, le predsednik g. Ribnikar hotel je odstopiti zaradi bolehnosti, a moral se je udati soglasnemu poverjenju svojih tovarišev in ostati na čelu „Zaveze". Po zborovanju je bil koncert v Čitalnici, po koncertu pa živahna preprosta zabava na vrtu „Grand Hotel Suda*.
Slovenski šolski zavodi v Gorici. Slovensko polit, društvo „Sloga" ima veliko zaslugo za narodno šolstvo v Gorici. Zavodi, koje je ona ustanovila, lepo cveto ter vrlo napredujejo. Z novim šolskim letom morajo se zopet razširiti, ker se množi število dece; uže je učencev in učenk za šest šolskih razredov, učiteljskih močij pa je devet. — Velik korak naprej pa je napravila „Sloga" s sestavo načrtov in urnikov za slovensko obrtno-nadaljevalno šolo; prošnjo za dovoljenje te šole je uže podala ministerstvu.
Sestanek hrvatskih in slovenskih abiturijentov v Ljubljani. Hrvatski in slovenski abiturijenti priredili so letos svojo uže običajno veselico v Ljubljani. Deželna vlada kranjska brisala je iz 9 toček vsporeda te-le tri: prolog, zbor „Bog i Hrvati" in že mnogokrat peto pesem „Zrinsko-Frankopanko". Veselica se je kljubu skrčenemu vsporedu vršila lepo in z mladeniškim navdušenjem. Pri slavnostnem banketu bilo je nekaj nad 100 abiturijentov in nekaj drugih gostov. Razni govorniki povdarjali so potrebo sloge, jedinstva in ljubezni do domovine. Jeden govornikov je nazdravil „četvero-jedni slovensko-hrvatski kraljevini". Koncert se je vršil precizno in razne točke žele so mnogo pohvale. — Z druge strani nam poročajo tako-le: Veselica hrv.-slov. abiturijentov vršila se je sijajno kljubu temu, da so jej po svoje delali zapreke od cerkvene in posvetne strani. Dež. predsednik bar. Hein prepovedal je med drugim tudi — „Frankopanko", katere istega večera niso smeli peti, ker bi bila menda država v nevarnosti! Vodja Ljubljanskega semenišča pa je pokazal svoje pravo katoliško srce. Prepovedal je onim abiturijentom, ki hote vstopiti v bogoslovje, posloviti se od svojih sodrugov, ker se sicer ne vsprejmejo v zavod. In „konservativna" stranka še vedno ljubezniči s takimi očmi. No, taki pojavi nizkega sovraštva do probujajoče se mladine niso dosti vplivali na slavnost. Ideja slovanska vcepila se je iste dni še trdnejše v srca hrvatske in slovenske mladine. Naj bi se naše mladine izvestna gospoda ne bala — zaman!	X*.
„Delalsko bralno društvo" v Idriji slavilo je dne 19. t. m. desetletnico svojega obstanka. Slavnost vspela je lepo, in obilna udeležba vseh slojev prebivalstva je dokazala, da uživa to potrebno društvo spoštovanje in simpatije, koje si je bilo zaslužilo s svojim delovanjem v blagor delavskega stanu.
Ulični napisi v Ljubljani. Kljubu zaprekam, koje je stavljala deželna vlada kranjska ukrepu občinskega soveta ljubljanskega glede samoslovenskih uličnih napisov, pričeli so te dni vendar nabivati samoslovenske napise. „SI. N." se nadeja, da samoslovenski ulični napisi vendar dovedejo do spoznanja nekatere hišne gospodarje, ki doslej niso hoteli znati ničesar o slovenščini, ali pa so se izrekli ponajveč za nemško-slovenske hišne tablice, da je Ljubljana povse slovensko mesto.
Gimnazija v Kranju se vendar obnovi, in se to šolsko leto otvorita prva dva razreda. Začasno vodstvo prevzame prof. Fr. Hubad, učitelja pa bodeta prof. Novak iz Novega Mesta in 1 suplent. Ta gimnazija ni bila „nemška posest", in da se obnovi, zato nima koalicija nikakih zaslug; torej tudi slovenski poslanci, kateri služijo koaliciji, morajo plačilo za svoje usluge iskati drugod.
Slovenci na Koroškem se marljivo gibljejo. Slov. katoliško-polit. in gospodarsko društvo je sklenilo z ozirom na sedanje okolščine, da bode podpiralo z vsemi silami konservativna kandidata za državnozborska mandata okrajev Št. Mohor in Št. Vid-Wolfsberg. V ta namen priredilo je dnč 12. t. m. dva javna shoda v Melvičah in Št. Štefanu ob Žili. Oba shoda bila sta jako dobro obiskana. Neposredni njun vspeh pokazal se je v tem, da so bili v Štebnu in na Brdu voljeni slovenski volilni možje; torej je vendar nadeje, da bi se z marljivim delom izpodrinil nemško-nacijonalni kandidat.
Prof. Šuklje je kot dolenjski poslanec s posebnim govorom pred svojimi volilci provzročil po raznih slovanskih in tudi nemških listih mnogo razgovarjanja. V svoj čas smo označili oportunistiško politiko tega slovenskega zastopnika. Poboljšal se ni, svoje protislo-vansko stališče hoče tu pa tam s sofizmi podpirati; plitvost njegovih argumentov spoznava vendar uže tudi širše občinstvo, in dobro je sosebno to, da tudi v Ljubljani pri narodni, ne pri latinizatorski protislovanski stranki, ga ne marajo več. S hrvatskega stališča je osvetila njegovo poslednje dolenjsko poročilo sosebno „Hrvatska", na Slovenskem pa specijalno in dobro „Edinost".
O slovenskem časopisju po kavarnah itd.
„Vesna" v 8. št. priporoča dijakom, naj širijo po gostilnah in kavarnah slovensko in Slovencem prijazno časopisje. — „Vesna" pravi: „Koliko gostilen in kavaren ni naročenih na slov. liste jedino radi tega, ker jih nikdo ne zahteva. K temu pripomnimo, da so nam različni Slovani očitali to specifično slovensko nemarnost. Izmed državnih poslancev je rekel jeden prilično: „To je naravnost sramota za slovensko naobraženo občinstvo, da hodi v kupih v kako gostilno ali kavarno, pa ne zahteva potrebnih slovanskih listov". Taka je, a kaže v obče na malobrižnost slovensko.
„Irredente ni!" Pod tem zaglavjem pripoveduje-tudi poslednji „Primorec", da so baje poslednjo številko irredentovskega glasila „Eco deli' Alpi Giulie" pribili na vrata gradiča grofa Fr. Coroninijevega v Št. Petru, hoteč rogati se mu, ker je svoječasno trdil v državnem zboru, „da irredente ni!" „Primorec" dostavlja: „Ta list se sam norčuje z zagovorniki irredentizma in pro-testuje proti temu, da ga skušajo zatajiti*.
b) ostali slovanski svet.
Rojstveni dan cesar,a Frana Josipa I. slavil se je, kakor običajno, po vseh mestih avstro-ogerske monarhije s svečano službo božjo. Na predvečer bili so mirozovi in bakljade, izvzemši Prago, kjer je odpadel mirozov v smislu naredeb izjemnega stanja. Zbralo se je pred vojašnico kljubu posebni odpovedi več stotin ljudij, koji so se pa na poziv redarjev razšli popolnoma v miru. — V Trstu se je letos udeležilo bakljade med ostalimi patrijotiškimi društvi zopet „Delalsko podporno društvo".
Shod Cehoslovanov, ki bode pretresal znani najnovejši mladočeški program o stvari in taktiki, bode
zboroval meseca septembra. Mi smo pokazali na nekatere nedostatke tega programa s stališča politike v osrednjem parlamentu; mnogi češki listi, sosebno na Moravskem, pa zahtevajo, da bi Mladočehi postavili v svoj program tudi točko o kirilometodijski cerkvi, ter poslali posebno deputacijo neposredno k papežu v dose-ženje te cerkve za Čehoslovane zemelj češke korone. Na Moravskem, kjer je bil prvi sedež sv. Cirila in Metoda, je zavest o taki potrebi bolj razvita, nego pa v češkem kraljestvu ali v Sileziji. Ko bi bila zavest na to stran obča, začeli bi z markami podkupljeni židovski listi intenzivno razsajati; takó pa doslej le omenjajo stvar brez običajne protislovanske gorečnosti.
Nemški državni jezik uže priporočajo nemški liberalci po zunanjih listih in bi radi pi-idobili zato tudi nemške konservativce. Namera nemških liberalcev, da bi narodnostni člen pripravili ob svojo veljavo, je uže zdavno znana; koalicija zdi se jim za to jako primernov sredstvo. S kakimi izgovori bi pa potem poslanci Klun, Šuklje in tovariši zagovarjali svoje vstrajanje v koaliciji ?
Češki glas o poljsko -madjarskem pobra-timStvu. „Narodni Listy" so te dni v uvodnem članku dokazale neistinitost besed, koje je bil izrekel grof Stanislav Badeni v svoji zdravici Madjarom, namreč, da so „Poljaki in Madjari vsekdar složni, kedar je treba braniti velevlastni položaj avstro-ogerske države. Poljaki in Madjari kot stebri države! vskliknejo „N. L."; zares smešno! S kom so držali Poljaki 1. 1848. v državnem zboru ? Z velikonemško revolucijonarno stranko, katera je bila sporazumljena z madjarskimi revolucijo-narci. Namen jej je bil razkosati Avstrijo ter priklopiti nje zapadno polovino, t. j. zemlje češke korone in planinske pokrajine veliki nemški republiki, a Madjarska bi se morala osnovati kot samostalna država s Košutom na čelu, in Galicija bi postala del bodoče poljske države. Da tedaj ni bilo jugoslovanskih vojakov pod Je-lačičem in čeških čet pod Windischgratzom, — danes ne bi nikakoršen Badeni proslavljal velevlastnega položaja Avstrije . . .
Poljsko-madjarsko pobratimstvo. Te dni obiskali so deželno razstavo v Levovu razni ogerski odlič-njaki, njim na čelu ministerski predsednik dr. Wekerle. Poljski plemiči vsprejeli so madjarske goste kaj sijajno, a grof Badeni govoril je celó o madjarsko-poljskem po-bratimstvu. „Dziennik Polski" je proslavljal goste iz Ogerske celó v navdušenem članku pod zaglavjem „Eljén á magyar-orszag". Ta članek pa je zeló ostro obsodil v Petrogradu izhajajoči poljski „Kpaifr>", češ, da imata sicer poljski in madjarski narod skupnih zgodovinskih spominov, oba naroda imata bogato plemstvo, v obeh narodih je .trgovina in obrt v tujih rokah, a vendar loči oba naroda ogromna razlika v njiju interesih. Oba naroda nimata v politiki niti najmanjše dotike, pač pa na gospodarstvenem polju, na kojem pa prevladuje madjarski egoizem.
Šolske razmere v Sileziji. „Gvviazdka Cies-zynska" se je v št. z dné 16. t. m krepko potegnila za osno vi te v poljskega gimnazija v Tečinu, podpirajoč svoje trditve s statistiškimi podatki. V tečinski kneževini živi (po službeni statistiki) 177.418 Poljakov, 73.897 Čehov in 41.897 Nemcev. Poslednji imajo 2 gimnazija, 2 realki in 2 učiteljišči, v tem ko Poljaki in Čehi nimajo niti jedne srednje šole ! V razmerju s številom Nemcev bi morali imeti Poljaki 24, Čehi pa 10 srednjih šol. V ostalem sploh v vsej Sileziji ni niti jedne poljske ali češke šole,
tako da morajo otroci hribovcev pričeti uže v prvem razredu učiti se nemški. Isti list omenja še, da je za osnovo poljskega gimnazija v Tečinu nabranih uže 55.000 gold., in poživlja Poljake v Sileziji in na Gališkem, da bi nabirali nadaljnje doneske.
Slovaška spomenica. Zastopniki Liptovskega, Trenčinskega, Arvaškega, Turčanskega in Nitriškega senijorata predložili so koroni spomenico proti delitvi preddunavskega ozemlja. Spomenica opisuje v prvi vrsti napore v dosego te delitve, ki so dosegli, svoj vrhunec v sklepu generalnega sinoda ter nadaljuje: Freddu-navsko ozemlje sestaje iz 8 senijoratov in 99 cerkvenih občin. Med temi je 77 čisto slovaških, 17 nemško-ma-djarskih in 5 slovaško-nemško-madjarskih. Se jasneje pa se kaže ogromna večina slovaške narodnosti v pred-dunavskem ozemlju, ako se pošteva število ljudstva. Po službenih izkazih stanuje v teh senijoratih skupno 148.368 Slovakov in le 25.587 Nemcev in Madjarov. Potem pravi spomenica: „V teh neslovaških manjšinah zastopan je nemški živelj z 90%, madjarski pa le z 10%. Pri takem statistiškem razmerju je brezuvetno potrebno, dovoljeno in zajamčeno v cerkvenih in posvetnih zakonih, da se spoštuje slovaški narod in jezik v vseh cerkvenih in upravnih stvareh tega okraja, uže zaradi tega, ker naglaša evangeliška cerkev v prvi vrsti materinski jezik. V augsburgškem veroizpovedanju (II. odd. IV. poglavje) je rečeno : „Et non modo Paulus praecipit uti lingua intellecta populo in Ecclesia, sed etiam ita constitutum est humano jure*. Z redno vo-litvijo je uporabilo preddunavsko ozemlje le svoje pravo, in v kazen za to popolnoma zakonito postopanje naj se to, od leta 1734. obstajajoče ozemlje razcepi, ne da bi se vprašali senijorati, marveč naravnost proti njih volji in kljubu svečanemu ugovarjanju preddunavskega ozemlja. Spomenica pobija potem razloge, katere je bil navedel generalni konvent v prid delitvi, in završuje s prošnjo, da naj Nj. Vel. odreče svoje potrjenje dotičnim sklepom glavnega sinoda.
Rušenje imunitete poslancev. Drž. poslanec Biankini je bil svoječasno v svojem glasilu, Zadarskem »Narodnem Listu" priobčil oster članek proti nekojim orožnikom v Dalmaciji. Ker so ga dotičniki tožili zaradi tega, prosilo je drž. pravdništvo v Zadru ondotno drž. sodišče, da zasliši urednika Biankinija kot svedoka, da pove ime dotičnega pisatelja. Preiskovalni sodnik je bil naprosil dež. sodišče na Dunaju, da naj zasliši Biankinija kot svedoka, a zajedno je prosil poslansko zbornico dovoljenja za sodnijsko postopanje proti poslancu Biankiniju. Poslanska zbornica je to prošnjo odklonila, a Biankini je kljubu svoji imuniteti prišel na poziv dež. sodišča, katero ga je zaslišalo kot svedoka. Do-znavši to generalna prokuratura, pritožila se je na najviše sodišče, ki je spoznalo, da se je s zaslišanjem poslanca Biankinija rušila imuniteta poslancev, nadalje je bilo zaslišanje samo po sebi povsem nezakonito, kajti Biankini se je bil navidezno zaslišal kot svedok, a dejstveno kot obdolženec.
Kongres za cerkvene starine zboruje v Spljetu. Učenjakom, starinoslovcem, došedšim iz raznih držav, na čast bil je dnč 23. t. m. slavnosten banket, o kojem je nazdravil zastopnik hrvatske vlade, dr. Bojničič, združenju Dalmacije s Hrvatsko-Slavonijo.
Selitve Čehov v hrvatske zemlje ne ugajajo listu, ki se zove „Agramer Tagblatt", v češ, da Hrvati ne morejo asimilovati čeških naselnikov. — Če ta dnevnik, ki dru-
gače povoljno poroča tudi o Slovencih, ni nikdar zabredel, opekel se je s to pritožbo. Sodili bi, da temu listu je silno naraščanje Židov v Zagrebu in po Hrvatskem ljubše, nego pa preproste selitve delavnega in gibčnega naseljenja Čeho-slovanov. S slovanskega in specijalno tudi hrvatskega stališča je treba take izjave odločno zavrniti, in zaresno poprašati, kako pride list, ki hoče zastopati hrvatske interese, do takih napačnih in škodljivih nazorov. Naj bi rajši priporočal, da bi se delajoči del Slovanov v obilnišem številu selil v južne slovanske dežele, kjer se množe židovske in nemške kolonije.
Pravaši v Dalmaciji. Te dni so se sporazumele v Zadru posamične frakcije stranke prava, pripoznavši zagrebški klub stranke prava kot politiško vodstvo. Predsedstvo shoda odposlalo je drju. Antu Starčeviču svoj pozdrav brzojavnim potom, proslavljajoč ga voditeljem stranke. Shod je zajedno sklenil, da organizuje stranko prava v Dalmaciji na jednotni podstavi.
Trojanova slavnost. Dné 19. t. m. odkrili so v Knovižu na Češkem spominsko pločo na rojstni hiši lani umršega češkega prvoboritelja in drž. poslanca drja. Pravoslava Trojana. K tej slavnosti zbralo se je mnogo čeških odličnjakov. Slavnostni govor je imel državni poslanec dr. Ed. Grégr, proslavljajoč pokojnika kot neustrašnega in pogumnega boritelja za zgodovinsko češko državno pravo. To pravo, naglašal je govornik, znači in zahteva, da mora biti na češki zemlji le Čeh sam nezavisen gospodar, ter da pripada pravo uvajanja zakonov in pobiranja davkov ter gospodarjenje z dohodki v kraljevini jedino le narodu češkemu in korona-nemu kralju češke mu. — Praška „Politik" je objavila ta govor v celoti, toda državno pravdništvo jo je zaseglo zaradi tega.
Deželno razstavo v Levovu obišče prve dni sept, naš cesar. Nekoliko dnij pred Njeg. Veličestvom pridejo v Levov ministerski predsednik knez Windisch-grätz ter ministri marquis Bacquehem, grof Falkenhayn, dr. Madevski in Javorski.
Arlieologiški kongres v Sarajevu. Te dni so v prestolnici Bosne v prisotnosti ministra Kallaya slovesno otvorili arlieologiški in antropologiški kongres. Zadača temu shodu učenjakov je ta, da preiskujejo in razpravljajo predhistoriške najdbe tekom poslednjih let v Bosni, posebno v Butmiru pri Ilidžah blizu Sarajeva. Na kongres so prišli razni znameniti učenjaki iz različnih krajev Evrope, med ostalimi profesor Reinach iz Pariza, Pigorini iz Rima, dr. Munzo iz Edinburga in namestnik prof. Virchova iz Berolina. Deželni glavar baron Appel je priredil učenjakom sijajen banket, pri kojem jih je pozdravil župan Sarajevski beg Kapeta-novic, naglašajoč željo, da bi učenjaki dobili najboljši utis o prebivalstvu Bosne, koje želi iskreno, da bi se prištevalo k prosvetljenim narodom.
Narodni Jednota Severoëeskâ. „Jednota" stavila si je, kakor znano, zadačo, da povzdiguje narodno, gospodarsko in kulturno življenje v Čehah. Iz poročila „Jednote" o poslednjem upravnem letu pa je razvidno, da je ista v svojem stremljenju k razširjenju med narodom zadela na razne ovire, iz kojih se more zaključiti, da ji je treba v dosego svojega namena premišljenega delovanja, s katerim pa je treba pričeti takoj, kajti širši slojevi ne pojmijo smotra „Jednote". Tu ne gré samo za rešitev češkega življa, ki je v pogibelji, ampak za njega povzdigo tudi tam, kjer je narodni obstanek zagotovljen ; v krajih z mešanim prebivalstvom pa ima „Jednota" le defenzivno delovanje, to je: paziti mora;
da se češki narod ne pogubi narodno in gospodarsko. — Poročilo povdarja nadalje, da se je osrednji odbor to leto posvetil izključno organizaciji „Jednote", kajti le tedaj, ko najde „N. J. S," svoje prebivališče v vseh občinah, more se nadaljevati organizacija v drugih pravcih. „ Jednota* je storila pa tudi v gmotnem obziru, kolikor so ji dopuščala sredstva, kajti poleg svojih običnih zborovanj prirejala je božična drevesca, delila oblačila otrokom, podpirala šolstvo ob mejah, osnovala posebne kreditne zavode itd. itd.
Srbski kralj Aleksander slavil je dne 16. t. m. svoj 18-letni rojstveni dan. S tem je dosegel polnoletno dobo tudi po določbah srbske ustave. Tem povodom je ukazal, da se Čebinjac in njegovi tovariši, ki so zato-ženi zarote proti življenju kraljevemu, izročijo kazenskemu sodišču v Belemgradu. Govorilo se je poprej, da kralj ta dan pomilosti vse politiške zločince, no zgodilo se je baš nasprotno.
Srbija. Te dni imela je ta nesrečna dežela zopet parcijalno ministersko krizo, koja pa se je poravnala brez resnih posledic. Odstopila sta bila liberalna ministra Andonovič in Jovanovič, toda umaknila sta zopet svoji ostavki, ker sta se baje sporazumela z min. predsednikom Nikolajevičem glede vseh vodilnih načel. — Razkralj Milan je slavil te dni svoj 40. rojstni dan. Tem povodom so bile izredne slavnosti, kajti po poslednjem državnem nasilstvu je Milan, kakor obče znano, zopet član kraljevske obitelji.
Dragan Cankov nastanil se je, prišedši s Petro-grada, v kopelji blizu Dunaja. Izjavil je, da se hoče vrniti v Bolgarsko, tudi ako ga zapro, „saj j9 uže navajen temu". Odposlal je Koburgovi soprogi prošnjo, da ga vsprejme v avdijencijo, v svoji prošnji pa je po-vdarjal neobhodno potrebo, da se mladi Boris vzgoji v pravoslavju, kajti imel bode vladati pravoslavnim podanikom. Zajedno je izdal oklic svojim somišljenikom na Bolgarskem, v kojem naglaša, da je • njegova stranka udana bolgarskemu prestolu. Poživlja jih, da bi volili v sobranje može, ki. imajo mirna načela ter so naklonjeni Rusiji, a nasovetuje tudi sobranju, da nastoja uvesti nekatere preosnove v ustavi. — No, Cankovu vrnitev na Bolgarsko baje ni dovoljena, kajti „smatrati ga je treba vedno še kot upornika". Naseli se menda kje na Romunskem, a duh njegov bode živel v domovini.
Za osnovitev Nižjegradske vseruske razstave 1. 1896. asignovanih je skupno 4,321.000 rubljev, od kojih se odpiše letošnjega leta 1,500.000, prihodnjega leta 1,697.800 in leta 1896. 1,123.400 rubljev. Vsa vsota se razdeli na posamične oddelke razstave; za dekoracijo skupne razstave je proračunjenih 25.000 rub.; kar preostane denarja, vporabi se v kovanje odli-kovalnih kolajn in v nabavo častnih diplomov itd.
Nemška doslednost. „Komenskega" zasebna češka šola na Dunaju nikakor ne more doseči pravice javnosti kljubu dejstvu, da dokazuje veliko število otrok, ki pohaja to šolo, dovolj jasno, kako potrebna je ta šola. Nemci pa vidijo v njej strašansko nevarnost za nemštvo Dunaja. „Deutsche Ztg." opozarja Dunajčane na naklepe Čehov in pravi: Ako bi imeli Čehi le jedno samo javno šolo na Dunaju, potem bi vzrastle druge takoj liki gobe, in kaj bi bila posledica temu, o tem danes rajši ne govorimo. Kaj se ne čuje danes uže več kot dovelj češke govorice na Dunaju? Torej, opaža „Politik", Nemci priznavajo s to svojo izjavo, da so na Dunaju zakonita preduslovja za veče število čeških šol.
In vendar ne dajo niti jedni zasebni šoli prava javnosti! Dokazano je, da živi na Dunaju 340.000 Čehov.
Vojna na Vstoku. V angleških politiških krogih razpravljali so o tem. da bi interesovane evropske velesile skupno in sporazumno postopale v Koreji, ako bi konečno zmagala Japonska. Temu nasproti je izjavilo Petrograjsko „Hoboc Bpeia" v številki z dne 18. t. m., da je tako skupno postopanje možno le tedaj, ako bi Japonska kedaj hotela stalno zasesti Korejo. V tem slučaju bi nastopila Rusija skupno s Francijo in sporazumno z Angleško. Ako pa pusti Japonska Korejo pri miru, ter ako bi hotela izkoristiti svojo zmago Kitajski v zlo, potem, zaključujejo „H. Bp.a, ne vidimo nikakoršnega vzroka za to, da bi Rusija prihitela v pomoč svojemu največemu in najnevarnejšemu nepri-jatelju v daljnjem. Vstoku. — Te dni je priplula v pristanišče v Vladivostok francoska vojna ladija ,Bayard", katero je ljudstvo vsprejelo z velikim oduševljenjem.
Velikodušnost ruskega carja. „Hob. bpema* iavlja, da je ruski car podaril povodom poroke velike kneginje Ksenije vsoto 150 tisoč rubljev v podporo siromakov in bolnikov.
Vladislav Vežic. Dne 16. t. m. je umrl v Va-iaždinu hrvatski pisatelj in pesnik Vladislav Vežic v 70. letu življenja. Pokojni je bil jeden izmed onih narodnih buditeljev iz ilirske dobe, ki so pripravljali temelj današnji književnosti in prosveti. Bil je dober rodoljub, toda v politiko se ni vtikal. Vežic se je rodil dne 29. aprila 1825. v Selinah v Dalmaciji. Gimnazij je završil v Zadru, zatem je izvršil pravoslovne nauke v Zagrebu. Bil je sotrudnik raznih listov, (v „Danici" je ponati-skanili mnogo njegovih pesnij); mnogo nemških, francoskih in italijanskih pesniških umotvorov je izborno prevedel na hrvaščino. Najpoznatejši je njegov spev »Nikola Zrinjski". Po Kačičevem vzoru je namerjal izdati zbirko pesnij pod imeaom „Milovanka", od koje je izšlo nekoliko odlomkov v „Viencu".
Koburgov jubilej. Dne 14. t. m. bilo je sedem let, odkar je bil Ferdinand Koburški zasedel bolgarski prestol. Koburg se je bil povrnil v Sredec, da prisostvuje obletnici v sredi svojih podanikov. Oficijalna slavnost vršila se je v Sredcu in po deželi strogo po vladinem programu. Koburžan je v Sredcu nadzoroval vojsko, potem je vsprejel dostojanstvenike in deputacije, koje so mu prišle čestitat. Priredili so po raznih krajih ljudske veselice in bakljade. Koburžan je tem povodom pomilostil par stotin politiških obsojencev, izvzemši Ka-ravelova, ki ni maral prositi pomiloščenja. Večina ruskih listov je napadala Koburga, ker ni pomilostil Karavelova. Peterburški „CBirt" je celo omenil, da se o 7-letnici
Koburga maje bolgarski prestol.
—
KNJIŽEVNOST,
„RiHessi di poesia e prosa slovena". Fran Pirman. Trieste. Tipografia Dolenc. — Editore F. Pirman. 1894. Prezzo: Una corona. Pod navedenim naslovom je ravnokar izšla lična knjižica, ki je posvečena slovenskemu rodoljubu Tržaškemu Franu Kalistru, in ki obseza na 64 stranicah prevode slovenske poezije in nekoliko proze. Prelagatelj je odbral take pesmi, ki bi ustrezale njegovemu namenu: seznaniti bolj zmerne in pravičniše sodeče Italijane z lepotami slovenskega leposlovja. Za-
stopani so v zbirki sosebno Prešeren, potem Stritar, S. Gregorčič, Pagliaruzzi in dr., potem je dvoje narodnih pesnij in dva prozajična spisa. Gosp. Pirman spodbuja tudi druge k jednakim podjetjem, da bi italijanski sosedje o Slovencih popravili pojme, katere v italijanskem napačno politične aspiracije vstvarjajo občinstvu. Pisatelj sam pravi, da seje trudil natančno izvesti prevode po obliki in vsebini. Želimo mu, da bi dosegel svoj lepi namen. Pogodil jo je, da je ravno iz Prešerna preložil več pesnij, katere morejo Italijani primerjati s sorodnimi svoje literature.
Hrvatski razgovori M. Pavlinoviča. Cena 60 nvč., s poštnino 65 nvč. Naklada in zaloga tiskarne „Narodnega Lista" v Zadru.
„Živila Hrvatska11. Kalendar za hrvatski narod. Za god. 1895, Uredili i izdali Nikola Kokotovič i Martin Lovrenčevič. II. tečaj. Tisak i naklada knjižare Lav. Hartmana (Kugli i Deutsch) u Zagrebu. Ciena 30 nvč. — Ta koledar ima poučnega in zabavnega berila in obilo podob. Na čelu prinaša podobo istrskega prvaka in narodnega boritelja prof. Vjekoslava Spinčiča, potem so podobe vladike Strossmayerja, Biankinija, dr. Viteziča in drugih domoljubov, 9 slik o dohodu ruskih mornarjev v Tulon in Pariz, razne krajevne podobe, 4 slike o Starčevičevem domu itd.
Ze života. Obrazky a črty ze života kneze. Napsal Bohumil Brodsky. Nakladem Cyrillo-Methodejske knih-tiskarny a nakladelstvi V. Kotrby. V Praze 1894.
Naše doba. Revue pro všdu, umeni, a život socialni, katero izdava dr Jos. Laichter v Pragi pod uredništvom dr. Fr. Drtme, prof. dr. Kaizla in prof. dr. Masaryka, obseza v 11. sešitu: Inteligence a delnictvo. (Rozšireni a demokratisace vysokeho učeni.) — Slovanskč studie. (Nadaljevanje obširne razprave prof. Masaryka o Kol-larjevi slovanski vzajemnosti). — Reforma klassickych studii. Napsal dr. Bf. Foustka (Dokončeni). — Nabo-žensky snem v Chicagu (Dokončeni). — Rozhledy vni-trni zahranični a socialni. — Uvahy a kritiky. — Zpravy Tolstoj o vlastenictvi. — Obzor časopisuv. — Stoji 1 gld. v65 kr. na V* leta.
Ceshj Lid, 5. štev. od 15. jan. t 1., obseza med drugim: A. P. Zatureckeho Slovenske porekadla, Podava dr. Jan V. Novak. — Statek i chalupa na Chodsku. Podle skutečnosti a podle zprav hodno vernych pamet-nikuv napsal Jan Fr. Hruška. (Se zl&štni pfolohou). Horia a Gloska. Studie o lidovem divadle. Napsal dr. Arnošt Kraus. — O lidovych krojih na moravskem Slo-vensku. Piše prof. Jos. Klvafiav (S 8 obrazky). — Stare zprdvy o hospodafičkovi — Češke tance. Z Jikve u Nymburka. Napsal Avg. Hajny. — Staročeske zafikadlo bolesti zubni. Podava Vaclav Tille. — Vitac i reč pri navštčve stauby. Zaslal B. Č. na Melnice. — Pfedhi-storicke nalezy z pozdni doby slovanske ria Moravč. Piše Jan Knies. — Devaty rusky archaeologicky sjezd ve Vilne. — Potem razna poročila, med temi tudi o literaturi. — Ta št. ima posebno prilogo: Na p.rastkach v Domažlicku. Puvodni kresba V. Maška. K članku S. F. Hrušky: Statek i chalupa na Etiodska. Vrhu tega je še 8 posebnih ilustracij k tekstu razpravam. — Slovencem in Slovanom v obče zopet priporočamo „Oesky Lid", ki nas vodi v spoznanje stare in še žive kulture slovanske, s tem pa k spoznavanju slovanskih sposob-nostij. „Česky Lid" nas najtemeljiteje pripravlja, da bi mogli ocenjevati občo češko etnografiško razstavo, katera se otvori 1. 1895. v Pragi; to izdanje pa kaže
poti, kako naj bi tudi drugi Slovani nabirali in zbirali še žive starine med narodom. Gesky Lid" stoji vse leto 4 gld., naroča se po vseh knjigarnah, ali pa pri založniku v Pragi : F. Šimaček, Jerus. ul. 11.
Naše Horâcko jindy a nyni. Jos. Doufek. Vel. Me-žiriči, 1893. C. 1 gld. Obseza dragocen materijal, ki ga kaze nemški tekst, kateri se preloži tudi na češki, poljski, slovenski in italijanski jezik. No, mislimo, da tudi na druge jezike narodov tostranske polovine.
Trëca zberlca luSiško-serbskich pësni. Zhromadžli Adolf Cerny. Wobsah : I. Texty, 89 cislow. (Stron 48.) II. Hlosy, 164 cislow. (Stron 103.) (K tomu register 5 stron.) Z Časopisa Mačicy Serbskeje. 1893. Budyšin. Z nakladom Macicy Serbskeje 1894. — Svečenik lužiški Srbov Ad. Cerny je bil poprej priobčil v »Narodne Hlosy11, potem „Druhy zberku narodnych hlosow" in sedaj to zbirko. V vseh treh zvezkih so pesmi razdeljene na gornjelužiške in dolnjelužiške. Zapisane so natanko po vseh dijalektnih posebnostih in s sekiricami tako, kakor jih do današnjega dne prepeva narod. V resnici so zlato, dostojno, da se ohrani narodu v nadaljnje oživljevanje, Slovanstvu pa v utrjenje pristnega pevskega duha slovanskega, kakoršen se je nepokvarjen ohranil v teh narodnih pesmih in popevkah.
CMyruoe epeMK MOcKoecKazo aocyd apcrea. OKOH^ame IlcTopiii Pocciii npn nepBoii jpuaeTni. ILiOBaficKin. MocKBa, 1894., n;. 2 p.
PyccKan oudMorena. litanie II. H. lle.iexa. 1894. BLxnycKt VI. n VII. Cosepaïade : „KopeHt 3.ia". Posant n. H. nojeBoro. (Cip. 193—305). KoHen.t). Stoji 2 gld. 40 kr. na leto. Adres : IhuaTe-ibCTBO „PyccKofi uKÔ.iioTeKii" bo Jbobï>, EjiaxapcKaa yji., 13.
Ils fiauKoz jKiieora. IljecMe TIe,i,oiti[.Ta M. ULniBnha. Eeorpaff 1894. IljeHa 60 jpiiapa. (Dobi se v knjižarnah v Belemgradu, ali pa pri avtorju v Bogosloviji.
1 codici paleoslavi della R. Biblioteca nazionale di San Marco, descritti dal prof. Domenico Ciampoli. Roma. Tipografia Poliglotta della S. C. de propaganda fide. 1894. Pag. 38, 4. Lire 5. Bistri in neumorno delavni italijanski, za Slovanstvo velezaslužni profesor Domenico Ciàmpoli, sedaj biblijotekar v knjižnici sv. Marka v Benetkah, priobčil je v tu navedenem delu vse stare slovanske, v cirilici ali glagolici ohranjene rokopise, ki se nahajajo v knjižnici sv. Marka. Teh spisov je jako malo; Ciàmpoli jih na 8. strani te publikacije najprej navaja tako-le : „Codices Serviani et Russi". — Cod. I. Membr. in 4°. Saec. XV (Decreto del Senato 1719). — LXXXV. — 3. — Novimi Testamentum, scilicet Quatuor Evangelia, Apocalypsis, Acta Apostolorum, Epistolae Catholicae, et Epistolae D. Pauli ; litteris Cyrillianis exaratum. — Cod. II. Membr. in 4°. Saec. XVI (De-
creto del Senato 1719). — LXXXV. — 1. — Sectiones, Hymni, et alia pro Officiis divinis. mensibus Septembris atque Octobris; lingua et caracteribus russis. Praeterea: Fragmenta duo Glagolitica extant in Cod. CCXXXIII. Classis XIV. Appendicis ad Cod. Latinos. — Ciampoli kaže potem, kak<5 čudno je to, in da morajo biti posebni vzroki, da se je v Beneški knjižnici ohranilo tako majhno število ravno slovanskih rokopisov, v tem ko je jako bogata na rokopisih drugih jezikov. Doslej pa vsa izsledovanja niso razkrila drugih, kakor navedene slovanske rokopise. Na to podaje avtor v II. delu (stran 10—17) zgodovinsko razpravo o cirilici in glagolici in v obče o pisavi med Slovani, in sicer od začetka dalje.
V	lapidarnem slogu in z navajanjem virov razkriva, kaj je gotovega in vedno še nejasnega v teh vprašanjih. Vidi se, da Ciampoli se je vglobil v starine, katere še dandanes belijo glave slovanskim raziskovalcem. V III. delu zaznamuje 'strani, na katerih se nahajajo „Fragmenta glagolitica" in je ista ponatisnil z opomnjami. V IV. oddfelku označuje in opisuje: „Sectiones Hymni et alia" ; tu je fragment menologija slovanskega, in sicer za mesec september in oktober; Ciampoli tolmači s cirilico pisana imena svetnikov po latinski. (Str. 24—31).
V	V. zaglavju opisuje zunanjo obliko rokopisa: „Novum Testamentum", ki je pisan v cirilici, in ki šteje 289 stranij. Prepisovalec, kakor se kaže, iz pravopisanja bil je kak Jugoslovan. Naš avtor tolmači inicijale, ki se nahajajo pri vsakem zaglavju, in različne podobe, ki so razvrščene po knjigi, sosebno začetkom vsakega evangelista, itd. — Iz popisovanja dobi čitatelj pojem, kak more biti vsak tudi tu razpravljanih kodeksov po zunanji obliki, in kaj obseza prav za prav. Ciampoli je učinil s tem težavnim delom veliko uslugo učenjakom, ki se bavijo s slovanoznanstvom; on jim je natanko določil, kaj morejo in česa ne morejo najti na slovanščini v biblijoteki sv. Marka v Benetkah. Sedaj je na slovanskih učenjakih, da preiščejo navedene rokopise po notranji vrednosti. To je bil tudi glavni namen izdatelja' Ciampolija. Mi po zunanji obliki in notranji vrednosti odlikujoče se izdanje Ciampolijevo toplo priporočamo slovanskim učenjakom v obče ter se mu posebe zahvaljujemo na tem delu. — Knjigo je možno dobiti po knjigarnah ali pa pri izdatelju (bibliotekarju pri sv. Marku v Benetkah). Nekaj izvodov more tudi naše uredništvo iz Trsta razposlati.
Opomnja. Uredništvo „SI. Sveta» se je preselilo iz ulice Farneto (na konec ulice Stadion, kjer je poštna poddružnica) via Moliti grande, JVo. 2.
SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu ie za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za P?1,leta 2 in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno 3 gld. 60 kr., poluletno 1 gld. 80 kr. m četrtletno 90 kr - Posamične številke se prodajejo po 18 kr. - Naročnina, reklamacije in dopisi naj se pošiljajo F. Podgormku v Trstn, ulica Molin grande,
št. 2 (konec ulice Stadion).	_
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik : Fran Podgornik.
— Tisk tiskarne Dolenc.