TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov. — TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od G avnega odbora. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič. — Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič.
TABOR iz the voice of the Confederation of the United Slovenc Anti-
communists.
TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos
Aires, Argentina.
Imprenta: Talleres Gralicos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215.
Registre Nacional de la Propjedad Inteleotual Ne. 219.314.
NAROČNINA: Argentina A 80.000.— Južna Amerika, Evropa in Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 15 dolarjev (zračno paketi). L:ta'ska naročnina za vse države 20 do'ar jev (US).
Naročila,, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Rio Colorado 1806 — OP 1686 Hurlingham — Buenos Aires — Argentina. T. E. 665-6654.
NAŠA NASLOVNA SLIKA
Koga tu pokopavajo? — Ne vemo; Kdo so pogrebci? — Ne vemo! Kje se je
to godilo? — Ne vemo!
če ve kdo od naših bralcev odgovor na katerokoli, zastavljenih vprašanj, naj sporoči podatke uredništvu „Tabora“, da ne bo fotografija samevala v arhivu kot dokument: Pogreb N. N. v nepoznanem kraju! — Hvala!
PORAVNAJTE NAROČNINO!
Svobodni sveta, združite se!
Za Boga,
Narod, Domovino!
Mayo-Junio 1991	BUENOS AIRES	Maj-Junij 1991
Kulturni pomenek v Buenos Airesu
V sffbcto 23. marca t.i. je Slovenska kufi&uima akcija pripravila svoj prvii letošnji kulturni vočer in najavila za to pri’ožnolst razgovor s poznanima slovenskima javnima delavkama dr. Sipojnenko Hribar in dr. Alenko Puhar.
N'e vemo kje in kaj je vzrok, da je ta razgovor bil v okviru Slovenske kulturne akcije, ker z njo ni bilo zaznati nobene gklbljb zveze, če izvzamemo dokaj šepavo vodstvo ve&ra.
Po kratkem pojasnjevalnem nagovoru gospe dr. Hribarjeve, se je — rekli bi — milo povedamoi, Vlila na obiskovalki ploha vprašanj, zahtev, pritožb ipd., kar v glavnem sploh ni imelo nobene zivezla niti s kulturo, niti s Sve-tovn/:im Slovenskim Kongresom., pač pa je to bil odraz in ipoEOedica iS-letnega prisilnega molka, zatajevanja in nepovezanosti z uradnimi oblastmi Slovenije. Prvič ipo 45 letih so ljudje imeli priložnost razgovora in visi zadržani problemi so kar bruhnili na dan — goitova vprašanja oziroma zahteve za pojasnila so bila večkrat ponovljena., kot da ‘bi nekateri sedeli na ušesih ali pa se zbudiTJi v danem trenutku. Pa tudi iskoro žaljivih vprašanj ni manjkalo.
Kar ise .samega kongresa tiča, je pa tako dobro organiziran, da bomo o njega .srčiki in pomenu zvedeli .kaj več, ko bo končan. Za sedaj moremo sklepati iz pojasnil in obvestil, da sta Sloveniji potrebni v giavnem dve vrsti pomoči: ena se tiče gospodarskih vprašanj,, druga pa umskih sposobnosti in pripravljenosti. Nujne potrebe po navedenem sploh ni potrsibno utemeljevati, če pomislimo., da je 4'5 let Vladata tam isibranfcal, ki je naisiilno odstranila vse prepreke .svojemu sistemu in ga tudi s silo izvajala vse dokler ni doživela poloma. Sedaj pa’, ko s silo ne gre več, .se jle pa istramka znašla kot odrešilni prenovitelj, ki razpolaga z višem podedovanim državnim administrativnim aparatom. Nasprotniki imajo večino, imajo vlado, toda kdo ima oblast? Kaj godi za kulisami .svobode, ne vemo, kakor tega tudi dostikrat ni vedela gospa Hribarjeva pri .svojih odgovorih.
Vsekakor je razgovor hltt koriste.ni, v kolikor emo .se po 45 letih pretrganih stikov mogli seznaniti z mišljenjem sedanjih javnih delavcev.
Naslednjega večbra sta se obiskovalki na svojo žleljo sestali s protiko-
munis ti enimi borci. B^tveno se ta raz govor ni laziikcvar cd oncjja, ki je bil večer poprej.
V obeh razgDvornih večerih pa je bilo opaziti dovolj organizacijskih niedosta.tkov, kar je n.;.kako posledica pomarnjkajija poprej pripravljenega programa ožinama smernic, čemur .se pr.i naslednjih obiskih — upamo da bo tako — na 'bo težko izcgniti.
Vencelj' Dolenc
MED PARTIZANI IN DOMOBRANCI
(Nadaljevanje)
Nenadoma zapazimo štiri terence, ki gredo proti Ločnici. Eden z brzostrelko. Spremljevalcem naročim, ne streljati, ker <se jim ho,čem prej približati. Na vso moč hitim proti njim. Toda nalH začno streljati. 'Partizanka pade ranjena v stopalo. Jaz pia sem bil še nekako 15 metrov od onega, ki je imel brzostrelko. Ustrelim. Pa mi krogla ostane v cevi. Imel sem tisto kratko italijansko puško. Ko me terenec opazi, se požene če bolj v tek; pa se je vedno bolj manjšala razdalja med nema. Preskoči grmovje, pa se zaplete v vejevje. Pusti brzostrelko in teče naprej. Brzostrelka je bila moja! Zelo sem se je razveseflil, čeprav mi je terenec pobegnil. Grem počasi nazaj, kjer ©o ostali ogledovali ranjenko. Sezuli smo jo in ugotovili, da je imela zdrob-Ijieno petno kost. Obvežemo jo in odnesemo do bližnjega kmeta, kjer zaprosimo za voz. Po Hrastnsiški grapi jo peljemo v Škofjo Loko. V H ra,st niški grapi nas napadejo partizani, pa jih kmalu preženemo, šele. ko pridemo na postojanko, opazimo, da nam manjka eden naših. Seveda, jaz še nisem poznal nobenoga, pa se verjetno tudi ostali, med seboj še nil;io poznali. Pa tudi nisem točno vedel, koliko nas je odšlo. Še!® drugi dam zjutraj gremo pogledat po Hrastniici. Dobimo ga pred njegovo hišo, kjer smo bili napadeni. Ležal jc v apneni jami s prestreljeno glavo. Gotovo je bil takoj mrtev in zato ni stokal. Bil je Janez Rožpušk (po doma le), 18 tet star; partizanka pa iz Praprotna, iz gostilne, a jo bila prej zaponična kot natakarica pri ,Kroni" v Škofji Loki.
Vsak dan smo hodili na izvidnice in imeli le manjše praske s komunisti. Največkrat pod poveljstvom Gostapa, kar se mi je upiralo. Fri teh praskah je skoraj vodno padel kak pošten gorenjski fant, ki s komunisti ni imel nič skupnega; le Nemce je sovražil. V nočeh smo hodili v svoje vasi, da komunisti niso mogli krasti; Sušami na Suho, mi pa v Virmaše, Sv. Duh. Tudi v Sflcah ,smo bili v pomoč, ker so NanMi hot:li zapuntlti postojanko. Na Praprotnem mostu smo pomagali stražiti. Bolj v hribe še nismo mogli, kor smo bili še preslabi. Zato pa smo pred njihovimi poožaji postavljali zasede in napadali izvidnice.
Kak mesec pozneje se prijavi Polde Volčič iz Reteč Gor. vas. Zelo sem se ga razveselil, saj sva mnogo prehodila skupaj; zadnjikrat sva se videla ob napadu na Javorje. Bil je ze’o odlooon protikomunist, ni pa rad streljal na partizane, ker se je vedno bal, da ne bi ubil kakega poštenega slovenskega fanta. Kot jaz, ja večkrat 'pobegnil od	partizanov	in	iskal borce, ki bi se
zares borili samo proti Nemcem, pa jih	ni našel...	Je	pa	začel študirati in
so je vozil na izpite v Ljubljano, kjer je opravil veliko maturo. Bi’a sva zanos prijatelja.
Tudi iz naše vasi se je nabralo že več domobrancev; Fern Ivan (I*’er-tuneov), Žejgelnov Lojze, pa Venbenekov Peter... vsi ubežniki iz nemške vojske; pa Kušteemanov France im Balantov Andrej, oba 16 let .stara. Starši so me prosili, naj pridem ponje; sicer jih bodo pobrali komunisti. Že februarja me pride iskat Kosanoev oče in mi	povda je	bil	sin	Jože že dalj časa
skrit doma, ker je pobegnil iz nemške	vojska. Nemci	so	ga zasači i doma
in hoteli ustreliti kot ubežnika. Takoj s:.m <sel po njega. Po dolgem pregovarjanju so mi ga Nemci izročili. Tako nas je bilo že za 'lepo izvidnico. Sami mladi, pošteni fantje, zavedni Slovenci, brez sovraštva v sebi...
Že lep čas se je govorilo, da se mahajo nekje med Osojnikom in Homcem partizanska minerska četa, ki je že večkrat minirala tukajšnjo železnico.
več izvidnic je odšlo na ta kraj brez uspeha. Grem tše jaz. Č3 .se ne motim, nas je iš o 8. Hodimo prtakio hribov in po grcpaih. Zavijemo, d'a 'bi se spustili na Gosteče. ,,Kdo .pa je tam gori’na potrebi ?“ mi spremiljevalec z roko pokaže v precej navpičen hrib. Pogledam po naših. Bili smo vsi. Toda oni gori je tudi bil v uniformi; 'le bolj zeleni. Fantom dam znak, naj v popolni tišini gredo za mano. Vzpnem se v hrib. Z roko isem se Obvil za vejevje, tako je bilo strmo. Bil sem 'že kakih 10 metrov blizu njega, 'ko me je zagledal in zbežal s hlačami v rokah. Jaz pa za njim. Po nekih 20 metrih prispe v taborišče in vpije: ,,Švabi... Nemci..." Tabo sem za njim pritekel v samo taborišče. šotori so bili postavljeni v vrstnem redu. Iz rijdh so hiteli partizani. Nekateri kar brez čevljev, drugi brez pušk. Jaz pa nisem imel toliko moči, da bi streljal. Večina je bila v uniformah ubežnikov iz nemške vojske. Zato sem začel streljati v zemljo. Pa tudi oni so butali vame, ko iso beža'i. Zmanjkovalo mi je 'Sape; pa niis.im ismel pustiti, dla Ihl oni prišli do isape. ,še preden £o prišli ostali fantje za menoj, je taborišče že bilo prazna. Pobrali smo le orožje, bombe in nekaj eksploziva, pa vsak kas svinjskega mesa. Nrnačeta svinja pa je ae vrisela na drevesu; že iz kože in očiščena. Zraven je bil velik kotel že kuhane in dobro zabeljene polenite; vsaj za 100 ljudi. Takoj drugi dan so odšli iz 'postojanke pobrat še šotore, opremo in drugo. Za dva voza je bilo plena; in že nosili so.
Naslednji dan so .se trije prijavili k doncibranosm. TrečS dan pa, ko sem ravno bil pripravljen, da grem z desetimi fanti na pomoč policistom za mast na Praprotno, mi pride naproti Tinčkov Tono iz Suhe. Bi’a sva .skupaj v A.rbeitsdienistu in dobra prijatelja. Objela sva «5. Vprašal rem ga, od kod ■prihaja. Pove mi, da je til včeraj še partizan, poveljnik mine črke čete. , ka*
tero si mi ti ipred tremi dnevi razbil... Ko sem zvedo', da si bil to ti, sem se ti prišel javit, da se bovia odslej 'borila skupaj.‘‘ Zelo, zelo sem ga bil vesel. Peljem pa do komandirja Jafca Klobovisa, da mu ga. predstavim. Nanodim mu, naj pazi nanj, ker jaz moram na Praprotno'. Ko se vrnemo iz Praprotna, Jaka vprašam, kje je Tone. Ves zmeden mi pripoveduje, da je Tonetova četa že dalj časa krad'a 'hrano pri kmetih, kar so nekateri prijavili Gestapu. Nemci so ga prijeli in čez štiri dni ustrelili v Medvodah kot vojaškega ubežnika. Jaka ni mogel storiti ničesar. ,,Fa zakaj nisi pošla! pome?" vzrojim. Odgovoril mi je, da na Gestapu ni mogel storiti ničesar, „fcer me nimajo radi.“ In ni imel koga poslati pome. „Vaš, Jaka, da si pustil ubiti fanla, ki je bil zlata vreden!“ — Težko sem prebolel ta udarec im precej morale se je v meni sesulo. Zaradi nekaj hrane je mora! umreti tako idealen mlad fant...
Jeseni .smo na malem gričku nad cesto, kake 3-4 kilometre iz škofje Loke po Poljanski dolini, začeli utrjevati Muretovo domači.'« za domobransko postojanko. Iz okoliških hribovskih vasi je bilo precej fantov in možakov pri domobrancih. Sami zavedni im prekaljeni pro tiko murni stični Slovenci. V nedeljo 10. decembra smo se zbrali Melova France in Jože ter še šest prijateljev, da gremo .na ,,osvobojeno ozemlje" v Lušo in Sv. Lenart, kjer sta bila Melova doma. „Pa gremo, če ste za to... Bom jaz vodil." Gremo čez Sopotnico, Pleše, Krivo brdo in se spustimo na Pustote. Kakih 20 metrov nad potjo poležemo im čakamo. Kmalu prideta dva partizana: Lojze Šink iz Stare Loke, obveščevalec, im Andrej Golar iz Gosteč pri Škofji Loki. Ko ju zagledamo, naročim ostalim, ne streljati, ker sem ju mislil ujeti. Spustim se na pot..., z vrha pa so usekali po njima... Očitno niso slišali mojega navodila. Oba partizana skočita in hočeta zbežati. Najprej zagrabim Šinka in ga vržem ob tla..., potem za drugim, ki je bežal po potoku. Nekako 50 metrov tečem ob njem in mu kričim, maj se ustavi; če ne, bom streljal... In se ustavi... Spoznala sva se in si podala roki. Bil je ranjen v ramo. Šink je med tem hotel pobegniti in je bil pri tam ustreljem... — Ko v hiši pri Kov-karju (partizansko ime Zagreb) obvezujem Golarja, zunaj zopet zaropota. Že sem mislil iti pogledat, zakaj 'streljajo, ko vstopita oba Melova vsa resna in svetniška: ,,Kako velik je Bog! Danes je točno leto dni, odkar nas je izdal skrivač Jože Trpin (Vitez), da so potem bili ubiti štirje najini prijatelji 'in Oblakov Janez iz Stirpnika... Sedaj pa leži, tam zunaj ves prestreljen..." — ,,Je le živ?" vprašam. ..Pripeljita ga som!" Vrneta se in pravita, da je toliko ranjen, da ne more hoditi. Zato grem sam pogledat — in vidim, kako gre sam nazaj proti Luši... Zakričim: „ Vitez, počakaj! — Bom streljal..." Tedaj se zvali po tleh. Ko se mu približam, mn rečem da morda še ni vse izgubljeno. „Me:lova dva te ne boisita 'streljala..., jaz ta pa pošljem v nemško bolnišnico... Ko se pozdraviš, bomo spet skupaj." Gre z mano v hišo, kjer mu sezujemo škornje in nekaj malega obvežemo rano. Mislim, da je dobil 16 zadetkov. Hitro grem do Jurjerve Francke, da pride s 'konjem im ga odpelje v Škofjo Loko. Spremljati ga nismo mogli, ker je to bilo partizansko
ozemlje. Ko ga Francka pripelje nazaj na Lušo, ji Vitez zagrozi, da ga mora Poljati k Sv. Lenartu, od tam pa v partizansko bolnišnico. Potem prideta v Zagreb še dve kurirki, sestri Štefka in Angela Oblak iz Veštra pri Škofji k°'ki. In se vrnemo na M ure to vo domobransko postojanko s tremi ujetniki.
Jože Vidic zapiše v svoji knjigi ,,Zločin pri Lenartu", da sta Me’t>va hotela Viteza ustreliti, pa jaz nlisiem pustil, kar je 'laž. Melova sem vprašal, O9 ga mislita ustreliti, ker sem poznal njuno zgodbo; pa sta mi odgovorila: .,Naj ga sodi Bog! Vidic tudi piše, da ista mu sezula škornje, kar tudi ne drži. Ne vem, kdo mu jih je sezul; onadva gotovo ne. Vzel sem jih pa jaz, da mu jih vrnem', ko se vrne iz bolnirlmice. Zato sem 'bil 2 njimi vrnjen v Škofjo Loko.
Skoraj vsak dan smo ime’i praske s komunisti; od Sv. Mohorja, Za-oreke, Topole, Lajiše — zgornje in spodnje •—, pa Sv. Križ, kjer ISO' nam partizani razbili postojanko, šli smo tudi na Oesnioo in v Železnike. Poljansko dolino pa so obvladali domobranci iz Muretove postojanke in Gorenje vasi.
Začela se ne velika ofenziva, ki je šla od Štajerske, preko Savinjske doline, čez vso Gorenjsko proti Primorski. Iz Dolenjske iso prišli domobranski tdarni bataljonu, čez Notranjsko in spotoma uničevali sovražnika. Srečali smo se ra Primorskem. Nekako na začetku marca smo 'bili po 10 domobran-oev dode'jeni nemčkim ediinicam. kjer naj bi pazili., da Nemci ne bi pobijali civilnega prebivalstva in požigači domačij. Na vsem škofjeloškism področju tja dio Blegaša ni bilo nikakžnih pcibojev in požigov. Ne pa, kot piše Janko Gruden! Zato tudi toliko žrtev med samimi partizani. — Takoj na začetku Pisanja laže. Jaz sem šel s fanti do Rovt nad Sv. Lenartom skupno z Nemci. Ko so tu škofjeloški odred, Prešernova brigada in še neka primorska brigada naredili izpad iz našega obroča, je bil poigfed grozoten. Računalo se da je bilo iz teh edinic 50% padlih in ujetih. Potem slo pa Nemci še ujet-tike streljali. Same mlade fante, ue skoraj obroke. Ko grem na nemško ko-Piando prosit za te mladeniče, češ da so Ibdfli prisilni mobiliziranci in ne ko-Pvunisti, me oficir zavrne, da ima povelje ,,bandite" pobiti, ker niso nikak-šna vojska, ampak roparji in požigalci..." Potem mi pa dovolite, da se vr-nem v Škofjo Loko, 'ker tega ne morem gledati..." Nekaj je godrnjal, kar ka nisem razumel, in šli smo nazaj v Škofjo Loko. — čez tristo partizanov •ie padlo in bilo .na tem mestu pobitih, Nemec pa — eden ranjen... Takšna je bila OF in njiena ,,zmagujoča" vojska! —
Ne vem. zakaj Janko Gruden piše o sedmih, že ostarelih partizanih iz ckolice škofje Loke, ki so se zbrali v Raztovki. Sami nebotrci: Anton 'Gruden, P&eelnik Narodne zaščite za Škofjo Loko; Franc Keber, kurir puškarske delavnice škofjeloškega odreda; Ivan Plestenjak iz Form, ne vem, od kdaj invalid, pred vojno je bil najboljši smučar iz naše vasi in moj prijatelj; krojač Peter Porenta iz Reteč; Janez Križaj iz Godešiča, ki ga nisem poznal, in še dva. Kakor piše Janko Gruden, je bilo na dan 30. marca, na sam Veliki Petek. Pa .naj bo 30. marca 1945. — 5 fantov, vsi iz naše vasi, gredo z mano na Križno goro, da jim nekoliko govorim o borbi s partizani, kako je treba
vnsai 'bombo, kako 'paziti itd. Bili so sami .&e ,ni'5 preizkušeni mladiči. Na Kiičmi pori smo se zadržači že nekaj ur .in tudi malo vadbi. Vedel sem, da ee po zadnji ofenzivi večje skupine partizanov .na držijo skupaj; vendar sem od oaza do časa z daljnogledom ogledoval rob gozdov, ffe nas morda kdo opazuje. .. Kakih 100 metrov iblizu1 Kminiaevo biče zagledam človeka, ki tudi nas ogleduje z daljnogledom. Ko si ga bolj pozorno ogledam, opazim, da ima brzostrelko. In Izgine v gozd. Kakor da se Mi, nič zgodilo, ,so počasi pripravljamo na vrnitev. Spustimo so do Kminčieve dcimačiijia in napreiji do mesta, kjer sem prej videl stati človeka. Zavijem v gozd, koder je izginil. Zapazim v trhlem listju sveži odtis pete... in pohitim za sledjo. Na lepem sem so znašel pred lopato..., ob njej izkopana luknja... in v 'steni vrata. Prisluhnem... Slišim giovorico... Pogledam po naših. Brezbržmo so hodili precej zadaj. Z roko jim dam znak, naj se tiho približajo. Razumeli so me narobe... din so se hoteli umakniti. Zato ustrelim v njihovo smer v zrak, da bi skočili v zavetje. Tedaj v bunkerju zapoje brzostrelka..na južni strani eden skoči skozi okno in hoče pobegniti. Sprožim proti njemu... in v hipu prepoznam-Bil' je Balantač iz Škofje Lake... star komunist, že pred vojno zaradi politike večkrat zaprt. Vržem bombo v izkopanino in vrže vrata iz tečajev. Skozi odprtino pričnem streljati... Ko so v bunkerju streli utihnili, zavpijem, naj pride ven, če je kdo živ... Najprej pride Janlez Križaj in reče: ,.Cen.e..., pa me menda ja ne boš ustrelil, ko sva s tvojim očetom taka prijatelja..." — Odgovorim mu: »Ubogaj in roke drži v zraku! — Je kdo še notri?" — ,,Trije..." — „In zunaj?" ga vprašam. — »Vraničar Drago nam je prišel povedat, da ste na Križni gori, in je odšel..." — Vraničar Drago je torej bil tisti človek z brzostrelko, ki <nas je ogilodoval... Komunist in likvidator! Že od leta 1941 v gozdu. — Ven pride tudi Peter Porenta, tudi partijec, in se postavi ob Križaja, še jih pozivam, naj pridejo ven. Ker ni bilo g’asu, vstopim sam. Takoj za vrati je ležal mrtev Franc Keber, takoj za njim pa tudi mrtev Ivan Plestenjak, ,še z brzostrelko v naročju. Vzamem mu brzostrelko, Kebru pa pištolo in grem ven. Takoj se 'pripravimo na odhod. »Naprej domobranci, potem pa vidva," ukažem in kolona se je razvila. Gledam po okolici. Lahko bi jim prišel na pomoč Vraničar..., ker je vedel, koliko nas je bilo. — Če bi bil jaz Vraničar, se noben domobranec ne bi vrnil v Škofjo Loko...
Domobranci ae v odatojanju pomikajo v dolino. Nato Križaj, zn njim pa nobenega. Pogledam nazaj... Ravno v trenutku, ko Porenta skoči proti grapi Medvedove©. Nič nisem pomislil — in spriožim. Pade s glavo naprej proti grapi... Gremo v vas Pevno in nato čez Papirnico k Sv. Duhu, da pove mo ljudem za padle 'partizane, in Ivana Filcstimjaka, naj jih gredo pokapat.
Vse to, kar piše Janko Gruden, da nam je izdal A. R.; kako smo se zapodili od Kminoa v napad na partizanski bunker; da ko oni v bunkerju bili lačni in zmočeni; da se je ob napadu nanje Križaj brii’1, otiesil ogledalo na vejo bukve, pa zagledal iv njem domobrance z naperljemim orožjem, nakar se je naglo vrgel ob tla..., je vse sama pravljica. Našteje imena padlih pa da
V plebiscitarnem letu 1944 se je večina slovenskega naroda odločno izrekla. Pfoti zločinom komunističnih revolucionarjev prav za časa tuje okupacije. Na Rliki vidimo poveljnika slovenskih domobrancev, generala Leona Rupnika v Prisrčnem razgovoru s skupino gorenjskih domobrancev, ki so prihiteli preko „meje“ ob priliki takega protikomunističnega tabora.
j® 'bil Anton Gruden ranjen, in sem naročil domobrancu, naj ga ustreli. Laž! Prane Keber je -padel v bunksrju. Prav tatico kot Ivan Plestenjak, ki je iz brzostrelke izstrelil vse do zadnjega naboja. Laiž je tudi, da je bil Križaj Poškropljen s krvjo, ko sem ustrelil Porenta. Bil je oddaljen več kot 10 metrov. Laž, da smo se vrača’! .po Moškrinsiki g.rapd čez Staro Loko na postojanko. šli smo čez Pevno in Papirnico na Sv. Duh. Kakor sem zapisal, je bil aied nami Pevenčan, ki mi je dejal: ,,Zakaj- Vlačimo tega -bandita s seboj," ^ea» zakaj ga ne ustrelimo. Pa tudi tista, da je brat pokojnega Plestenjaka šel drugi dan pogledat in našel Franca Kebra pri vhodu v bunker sedečega, kot da smo ga v zasmeh posadili tja in zemljanko -zažgali,... Vse to je laa, ah pa Jankova bujna fantazija. Janez Križaj je namreč prvo leto po vojni govoril kopico -neresnic in neumnosti. Da mi je iz oči gorelo, je pripovedoval v gostilni pri Lovničku..., da ga je rcililfo ,Le to, ker sta bila prijatelTa z mojim očetom. Tudi v zaporu na domobranski postojanki ga ni nihče pretepal, s®j se je zanj zavscl' ,gode.ški kovač Avguštin.. Njegov- sin France je bil domobranec in ga v zaporu obiskoval. Živi tukaj, nedaleč od moje hiišo. S Kri-
zajem pa sva se srečala tudi leta 1946 na Godešiču. Takrat ni govoril nikak-išoiih neumnosti. » Besnico pa lie govori," sem ga pozval. In me ni prijavil, četudi Je bil takrat godeški župan... — Tudi tvoj oče, Janko, ni nič stokal v grapi Medvedovca, ker je bil takoj mrtev...
Čudno se mi pa zdi, da nič ne omenjaš sebe in brata, Itako sta me ob izročitvi pretepala v grajskem bunkerju. Gotovo več kot pol ure; z vsem, kar sta imela pri rolki. Kar pene so vama 'silile iz ust, tako sta bila zagnana. Vajini sosedi so znali povedati, da sta ‘bila vsa rdsča od moje krvi... — Se mar bojiš, da bi se srečala? — Ne boj se! — Že prva leta po vojni sem vaju srečaval... Pa vama nisem ničesar storil, čeprav so rane bile še zelo sveže... Zasmilila sta ®e mi. Tudi vidva sta pač nased’a pokvarjeni ljubljanski inteligenci...
Da me bo še naprej razjedalo domotožje in misli na žrtve, tudi ne drži. Če bom še količkaj pri zdravju, mislim po 1946.-47. letu zopet priti pogledat v Škofjo Loko. če mi Bog pomaga, bom skušal poiskati vsa grobišča in odkriti tudi ime::ia žrtev v njih. Saj poznam vse likvidatorje. Kar jih je še živih, se gotovo še spominjajo svojih žrtev. Na tak način upam priti do imen, 'če mi bo uspelo.
Sem za to, da organiziraš popis vseh partizanov, ki so padli, pa seveda tudi pobitih v n e miški vojski in po taboriščih, pa koliko talcev — in za kaj — je bilo med civilisti. Mi Škof jel očani smo že pred leti zapisali imena poinor-jemih škofjeloških civilistov ter iz Vetrinja vrnjenih in pobitih domobrancev. Pomeni, da je del revolucije že zapisan; drugega pa opišite vi!
Kar n.-e neznosno boli in česar ne bom nikdar pozabil, je umor Jožeta Pevca (Košancov) iz moje vasi in Cirila Pokorna iz Šutne. Ta dva fanta so vaški odbori (sodišča) že pomilostili in sta odhajala iz 'šentviških zaporov, ko so ju prestregli sivetaduški fantje, Pevenčani in iMoakrirčani. Po vsenoč-nem popivanju v Pevnu, že naveličani žensk, se jim je zahotelo še krvi. Odšli so po ta dva fanta v Št. Vid, ju zaustavili, ko sta že bi’a svobodna zunaj na cesti, ju naložili ra »vito* peljali skozi 'Sv. Duh za Dorfarje in tam nekje za Crngrobom pobili, kot se pobije gada... Samo po glavah so ju tolkli in jima lobanje tako raztolkli, da sta imela, Ikot se pravi po škof je’očko, glavi speštani kot flancat. Pred komunistično revolucijo smo pri nas tako pobijali samo gade. Ko so domači zvedeti 'za ta poboj, so tožilko časa prosili, da jim jo oblast končno le dovolila izkop. - Spoznali so ju samo po životih. Glavi sta imela popolnoma stolčeni, med tem ko po životih ni, bilo vidnih udarcev.
—	Jože Pevec se je že nekaj mesecev skrival doma. Ko so pa nemške vojake porazdelili ,po hišah, so ga ti vojaki izsledili. Dobili so pri njem puško in vojaško uniformo. Ves zbegan priteče njegov oče k meni in mi pove, da ga mislijo Nemci mitre liti kot ubežnika; naj ga rešim, če Ite morem, šel sem z njim. Ne vem, od kod sem vzel tisto nemščino... Po pol ure pregovarjanja mi ga je poveljnik izročil. Bilo je nekako na začetku marca. Nikamor ni mislil iti; kot skrivač ja hotel dočakati konca vojne. — Po prepoznanju obeh
—	Pevca hi Okorna — so ju morali zopet na istem mestu zasuti. Tam še danes ležita. —
In tista, da so ostali iz moje p at role vso krivdo naprtili meni, in zato ostali živi, 'je zopet laž. Vsi ti fantje so bili z menoj v ‘škofjeloškem bunkerju i'n vpričo vseh ter vsakemu, ki je od mene zahteval, naj pov:m, sem povedal onako kot je sedaj tu zapisano. Ko se bodo počutili zares svobodne, sem prepričan, da bodo povedali, kako so ponosni .rame. — Ker nimam za kaj, nikdar tudi nisem ničesar skrival. Vedno sem bil in som še danes in bom do smrti ponosen na svojo borbo v revoluciji in da som bil domobranec. Z vsem Pretepanjem, ki je trajalo dva dni — nepretrgoma noč in dan —, me niste Pripravili do tega, da bi vas sovražil. Sovraštvo je samo komunizem natlačil v vaša sroa! —
Naj proidem zopet nate, Ivan Knific. Po Arbeitsdienstu v Lsbringu sem fe zopet prvič videl, ko si naa prišel pogledat v škofjeloški grajski bunker. Zelo sem se te razvoseMll. Mislil sem, da boš imel dobro besedo zame, kar td takrat pomenilo vodko. Pa ni bilo 'tako. GikldalD si .mie kot naščuvan pieis. Takrat som spozna1, da od tebe ni pričakovati dobre besede. Zopet sem te videl v sredo zvečer, ko ste nas povezovali za streljanje. Ko smo pešačili Proti smrti, si ves 'čas šel ob meni. Tako- blizu mene si hodil, da si se me večkrat dotaknil. To sem »»pisal zato, da sem opozoril na nevarnost in kako previden som morali biti. In pa..., kako bi jaz vede;’’, da si nas spremljal, bi ti bil zanas 50 metrov spredaj... v nevihtni noči... ? Kako bi jaz mo-fiel imenovati ravno tebe, če te nc bi vidri... ? Sedaj sd se sam izdal! Zato 'P®&i, ko praviš, da iste — slišali streljanje domobrancev, ko1 ste se že vračala v Škofjo Loko... Koliko vas je boreij bilo, da so lahko eni streljali domobrance, ko ste drugi 'že šli nazaj v .Škofjo Loko... ? Pomni, Ivan: Laž ima kratke pete!
Ivan, jaz te dobro poznam. Mnogo bolje kot ti misliš. — Večkrat si Prišel v vas k dekletu, kjer sem so skrivali ... Ker je dekle vedelo, da bi rad slišal, kako se boš opravičeval j, te je vedno pripeljala tako, da so naju ločila le vrata... Tako sem na svoja ušesa slišal, ko tsi jii pravdi, da bi me lahko ustrelil, pa nisi 'hotel; da si brzostrelko vedno držali v roki... Vedno sd ponavljal isto. — In tudi' vsa leta pozneje... Ko si se oprli, si prihajal na dom Ploje sestra in ji pripovedoval in zagotavljal, da bi me lahko ustrelil, pa nisi kotel... In isi jokal kot otrok! Zakaj... ? Večkrat mi je sestra pisala o tebi: Revež..., gotovo ga peče vest...! —
Seveda me je Vrhumlčeva poklicala .na grajsko dvorišče in me izpraševala, (kako je bi'o v Topolah. Otroka — 5-6 let starega je držala v naročju. — Ves čas mi je pljuval v obraz. In če mu je zmanjkalo pljunka, mu je mati Pokazala, kako se pljuje. Vrbunčeva je vse vedela o Blaževi smrti. Hotela je le potrditve in njegovo medaljo, :ki mu jo je izročil Tito. Pa je nisem imel Pri sebi; sem jo pustil pri starših v Vatrinju. PraviFa mi je tudi, da je Blaž bil čez nekaj dni z vsemi vojaškimi častmi pokopan v Železnikih. Rekla je: '>Ni vam hotel živ priti v roke, zato .se je sam ustrduil! — Vidiš, Cenie, kakšna razlika? — Za tvoj grob pa niiti vrane ne bodo vedele..." In praviš, Ivan, da si stal zraven na straži in vse slišal, kar sva se midva z Vrhunčevo Pogovarjala... Odkrito ti priznam, da te na dvorišču nisem videl.
In kaj je bilo potem kx> se je Vrivunčeva uinuulmila ? Okoli mene je stalo 10-15 oficirjev m so mil kaza'.i i-otkave is elnli: „Ve5, kdo nam > to dal? — Bliaž! Blaž!" In so začeli ud niha ti s kopiti pntšk in brzostrelk po meni. Še danes ne vem, kako da me niso že tam ubili. Pravi čudež! — (Leta pozneje, 1074 sem bil tukaj v Buenos Aiiresu ra oporacfii. Odrezali so mi polovico pljuč, vso srčno stran. Kakor so mi povedali zdravniki, so buia popolnoma suha, dirobila so ise kot ‘žaganje; verje', no. že m nogo let nazaj, kakor so razlagali. .. Jaz mislim, da po tistem pretepanju. — Vrhunčeva j.e ves čas gledala. Zares čudno, 'dia ti nisi videl...
Pa ti natančno opcilem y~G Blaževo .sniirt, ki jo pozna vsak starejši prebivalec Selške dcllne. Dobesedno tako, kot jo bom seda/j opisal, sem jo že 1972. leta opisal Jožetu Vidicu, pa je vse zaobrnil. Zares ste reveži. Že 45 Tlet praznujete zmago nad nami, pa še danes mlatite vedno isto, niti besedice resnice, še čudno, da se viam ne zmeša.
Bilo je 5. aprila 1945, kakor piše Jože Vidic. Jaz se natančnega datuma ne spominjam. Vam samo, dia .so bili llepi spomladanski dnevi, človeka je kar vleklo na po'j e. Visi domoibiiainci iz S utre so bili doma na polju. Tudi iz naše vasi so domobranci odšli dlelat na polje. Pa tudi iz Dolenje vati v Selški dolini so 'šli fantje domov pomagat. Že teden dni so Mi doma. Ljudje iz bližnjih obrobnih vasi so jih svari®, da se po teh vaseh klati skupina kakšnih 30 partizanskih oficirjev. Ko se napijejo, se 'bahajo, da se noben dolen je vaški domobranec ne bo živ vrnil v Škofjo Loko. Nia postojanko smo dobili prošnjo, naj pride ponje naša patrola. Poveljnik Jaka nas isk icie, a le 11 nas je prišlo v zbor; vsi drugi so bili po domovih. — V jutraipii uri odidemo 'iz škofje Loke čez Križno goro, Planico pod Sv. Mohorjem in ob 9. uri 'fmo že bili v Za-brekvi. Pri hiši, .kjer smo .še popili nekaj m’«!ka, so nam povedali, da je bilo pri njih zgodaj zSjutraj na zajtrku 11 partizanov. Odločili smo se, da se razdelimo. šest naj jih gre za Sv. Mohor, nas ostalih pet pa naj bi šlo na Topole. če ne najdiemo nič, pa v Zgornje Lajša, nato pa v Spodnje in v Se'ca. Od tam pa v Dolenjo vas, kjer bi .se dobili z onimi Išestmi.
Ko pridemo do glavne poti, zavije išastorica na desno. Kar po poti korakajo. Nas pot se prevali v gozd,. Ves čas hodimo po ri em. Vedel sem, da partizani zaradi varnosti nadzorujejo vidne poti. — Nad Topolami se ustavimo in gledamo na vas, kjer kmet blizu' hiše nekaj do’a na njivi. Grem do kmeta, ostalim pa naročim: ...Dobro pazite!" Imaš sem jahalne hlače in škornje in angleško bluzo. Kapo sem dal za pas. „Je kaj naših v 'vaši?'1 vprašam kmeta. „Bi se rad dobil z njimi." — „Ja..., ravnokar jih je 11 kosilo pri nas," pokaže na bližnjo hišo. Obrnem se, da grom nazaj po one štiri, kar zagledam dva domobranca v jarku kraj poti. Bi'a .sta Jaka Pušar in Franca Avguštin, ki sta se pri p'a žila po jarku. Povesta mi, da ,se na drugi strani poti, kake tri metre ob robu, začne njiva, in na drugi strani njive pod češnjo .sedijo štirje partizani; v angleški uniformi in z brzostrelkami. Takoj ko sem se jaz spustil do kmeta, so vsi štirje vstali in me gledali. Ker pa 'so me imeli za partizana, so zopet posedli. Pri tem so jih naiši zapazili. Natočim Fran-
cetu, naj ise takoj spltazi nazaj in z onima dvema obkoli še od zapadne strani; da bova z Jakom malo 'počakala. Jaka .gne do hiše, jaz pa na rob njive. Na oni strani njive jih že zagledam. Počasi se jim -približujem. Brzostrelko sem imel brezbrižno obrnjeno v tla in se približeval. Morda je manjkalo še kakcih 20 metrov, ko eden izmed partizanov pograbi brzostrelko in zbeži. Morda je spoznal mene, ali pa je opazil Jaka v domobranski uniformi, ki se je bližal od hiše. Sprožim za njim. Kakor mi je ob izračitvd iz Vetrinj povedal Janko Polano, je ftnel sedemkrat prestre’jeno ogrinjallo. Vstane drugi in užgem še po njem. Ranim ga v zgornji do! nog, da pade vznak z brzostrelko na hrbtu. Pograbi pištolo in strelja name. To me jle hudo začudilo, ker sem ime! s partizani izkušnje, da iso bili strahopetci. Ta se je pa vedel tako junaško, da sem pozabil na ona dva 'ki sta pobegnila in pustila brzostrelki. Vtem isem že prepozna' ranjenega partizana. Bil je Btiaž „Veliki", legendarni borec in poveljnik nazadnje škofjeloškega' odreda. Le malokdaj smo napre-clovali, čb smo naletel i na njegov bataljon. Iz te iVigerdie oem tuidi vedel, kako je oblečen in otoroižian; da 'Ima1 iz krrci.n uirnjiai Sklorinjs, oprtač, .po« ter torbico za papirje, šaržerje brzostrelke in pištolo \Valtcrieo, brzostrelko pa oficirsko M.P. 42, ki si jo je sam priboril v Železnikih od nemškega poveljnika, šest strelov je oddal name, nato pa zadnja dva (!) sebi v čelo. Kri mu je brizgala vsaj dva metra daleč. — Vzel sem mu brzostrelko, pištolo, oprtač in pas ter torbice in odlikovanje, ki mu ga je izročil Tito. Seveda sem potem s ponosom nosil to orožje... —
Vidiš, Ivan, to je vse, kar jaz vem o Blažu, Tukaji v Buenos Airesu živi tudi France Avguštin, ki potrdi, da je videl, kako se je Blaž sam ustrelil. To ve tudi vsa Selška dolina. Kar verjeti ne morem, da si ti tak revčtek in verjameš v to, da sem ranjenega Blaža ustrelil jaz... Ali si zares tako zloben in strupen...? — Tudi to ni res, da sem jaz nekajkrat delal preiskave pri vas doma. Ne pri vas —in tudi drugod ne. — Jaz pa le še .računam nate, da mi boš pomagal pri iskanju grobišč in imen, da ;po možnosti ugotovimo, kje kdo leži. Le tako bo prišlo v narodu do resnične pomiritve. —
Nikdar pa ne bom razumel, kako si, Ivan, mogel dovoliti, da so ustrelili Poldeta Volčiča. Se še spomniš, ko vasi je biro v Lebringu 35 Slovencev izbranih za SS? Od teh vas je bilo 25 pripravljeniib pobeigniH pod Po"detovim in mojim vodstvom... Nekaj dni, piredno bi odšli, bi morali še podpisati. Polde in jaz sva šla do glavnega tolmača Medveda iz Št. Vida in mu dopovedala, če bo on podpisal, bodo podpisa?! Vsi, če pa on ne podpiše, me bo podpisal nobeden. Zato on ne sme podpisati! Če pa bo, ga bova midva ubila, sva mu zagrozi'a. — In nihče ni podpisialj Ne on, ne nobeden od oatarih; in vsi ste bili rešeni SS-a!-------
Kakor vidiš, Ivam, mirni ni treba o ničemer molčati. Zato bom tudi Janku Grudnu — in vsakomur — rad pomaga), da bodlo pomniki o dogodkih in
žrtvah revolucije (ne NOB!) bolj popolni in pred vrnem — resnični.---------------
Nikolaj Tolstoj
VOJNO HUD ODELSTVO EV VOJNI ZLOČINCI
K j« so, koliko jih je im kdaj bodo 'pokdcani ma odgovor?
Večkrat sem ž® ičitaj o r.iekih namišljenih 19 zlioižincih in ne morem iti mimo tega, da se ne bi, kot nekdanji (morda) vojni zločinec, izpovedal svojega zločinstva. Opisana resnična zgodba mi objokovanje, ampak le primer lažjega razumevalnja. Oprils pnaprostega človeika bo tudi preprosit.
BS sem pri vaukih stražah in nato pri domobrancih do maja 1945. Leta 194G. sem bil prijet im 1947 obtožen vojnih zločinov, sem bil obsojen na vojaškem sodišču 4. J.L.A., na dvajset let strogega zapora in pet let izgube državljanskih pravic ter zaplembo celokupnega premoženja.
Za dokazovanje resnice ma sodišču misesm imsl nobene pravice. Zagovornika sem imel določenega od sodiDčai, ki sam ga videl samo eno ali dve mre na razpravi, nikoli poprej in nikoli pozneje. Devet let in pol je žre minilo v zaporu, ko žre vredno nisem dobi’.i cibinodbe od sodišča. Enajst (11) iet prestajanja kazni (9 mesecev bunkerja na Pot jamskem nasipu), vojlaški zapori, v Mariboru, 8 mesecev bunkerja v popolni temi dan in moč brez umivanja, /britja, kopanja in ispnehodov, da ne igovorim brez pošte in paketov in nato še 16 mesecev stroge izolacije v tretjicm samotocnr (zahvala Jožetu Kra-ge'ju) sem imel občivtek, da je bila moja obsodba im prestajanje kazni za zločin, ker sem bil član vaške straže in domobranstva.
Tako, dragi nekdanji sotrpini, kjerkoli ete,, med njimi tudi Dr. L. Sire, ki je moj položaj opisali pod „<nelk5i fant iz M©fcliikp“ na strani 114 svoje knjige NESMISEL IN SMISEL, je prestajanje meje kasni kot »vojna zločini:«" stopilo v dvamajoto' leto. Nikakor niteem mogel razumeti, da. bi bil vzrok za že toliko leit prestano kazen sa.mo zato, ker sem bil ©lan nasprotnega tabora. Vsaka prošnja je bila odbita in ni bilo izigkida, da bom fcpiuiščen..
Devetega junija 1957 (bimkoštna nedelja) sem oh 10. uri dopoldne pobegnil iz KPD Škofja Loka na svobodo.
Leta 1968., 19. julija, sva z ženo stopila na kanadika tla. Leta 1963, je bila izdana amnestija za vse politične kaznjence. Bil sem prepričan, da je tudi moje članstvo v nasprotnem taboru spadalo v to amnestijo. Toda...
V	takem prepričanju sva z ženo šla leta 1968 v septembru za dva tedna v Slovenijo na obisk. Toda... drugi dan po prihodu v Slovenijo sem bi) aretiran in odpeljan na Dob pri Mimi v zapor. ‘Razlog: odslužiti moram preostalo kazen.
V	KPD piri Mimi se je začelo odvijati moje vojno zločinstvo po 22-letni dobi od aretacije in že prestane kazni, lil let im dva meseca.
Pravni zastopnik je naredil na sodišče 4 JLA zahtevo, sklicujoč se na kidamo amnestijo 1963. L, za vse pof.itičnie kaznjence, dia se me takoj izpusti na svobodo. Odločitev: ODBITO. Pri naslednjem obisku mi je odvetnik re-
kjel: Malačič, Vi misits 'bili cibisiojismi dn ni!lai|ei v zaiporu zato (po piregladu do-fcomenitov)), 'kar ste Vi meni povedati prej. Trenuten pregled v misliih zadnjih 22 let življenja (bunkerji, dnevi v lisicah, mesece popolnih temnice, glad, zaničevanje, stroga izolacija, 3. C. oddelek v Mariboru, 11 let in 2 meseca že prestane kazni, pobeg iz zapora^ tujina in življenje v tujini) me je spravilo v notranje razpoloženje, da sem ga s tresočim glascm vprašal: ZAKAJ SEM POTEM ZAPRT IN PREGANJAN ŽE 22 LET? ZAKAJ?
Po 22 letih (od aretacije 20. aprila 1946. leta) sem .zvedel za svoje ‘hudodeOstvo in vojni zločin. Odvetnik mi je povedal, da sem bil obsojen, ker sem. sodeloval oziroma bil v patroli, katera je ubila Nemanič Franca iz Kraš-njega vrha“ in ta zadeva (uboji in umori) ne spada pod amnestijo.
Za lažje razumevanje vsem tistim ,,19" tole:
..Nemanič Franc" ni bil nikoli rojen na Kraičnjem vrhu, ni nikoli živel na Krašnjem vrhu, ni bil nikoli ustreljen na Krašnjem vrhu, ker osebe pod 'bom imenom sploh mi bilo. Ta laž: je potrjena v dokumentu, katerega prilagam temu spisu. To mi na bi'o nikoli omenjeno v preiskavi in ne na sodišču. Preiskavo je vodil Koreni. sodBče pa: „Vojni sud IV. Armije 24. 2. 1947 pod predsedstvo m kapetana Bračič Avgusta uz sudjiellovamje potpukovnika Kočevar Franca i majora Klavs Stanka, 'zaplsnikara poročnika Simončič Ivana i kapetana Damjan dr. Vrkoitrja kao tužiioca i 'bnamiiioca Pailiič Staneta, po-stavljenog po 'siužbeni dužnosti."
Oseba. M 'je napisala to mami®eno izjavo, ni živela v tistem času v Sloveniji, ampak je bila v internaciji v Italiji v mestu Gonars. Oe se ne bi bil jaz takrat odločil' za dopust v 'Sloveniji, bi se ziadmji čas pisalo no o 19, ampak o 20 vojnih zločincih.
iM'ed 6. meseci ponovnega bivanja v zaporu RPD Dob pri Mimi na Do-■i en jakem so je moja zadeva razčiistila in dokazalo se je, da sem kot obsojeni vojni zločinec prestal skupno 11 let in 8 marecev strogega zapora z brutalnim in nečloveškim postopkom samo zato, ker sem bil Slan nasprotnega tabora.
Kot dcpolndlo k opisu gosp. Draga Čepela v DEMOKRACIJI, loto II., št. 37. stran 7 (dobro se ga spominjam iz KPD Maribor'), kako je vplivala ,.prevzgoja" v socialistični. (.zaporniški) družbi na človeka, bi jaz dodal tole: Kako vtfiva nečloveški, kruti, barbarski portopisk na kaznjenca (jetnika), ki se zavoda svojega kaznivega dejanja, ne more razumeti tudi psiholog. A kako vpliva nečloveški, brutalni postopek na tistega človeka, ki ni kriv obtoženega dejanja, razume samo tisti, ki to dbživlja — prenaša. Posledic se ne da nikoli odpraviti — nikoli pozdraviti. Tudi mehe bodo moje spremljale na zadnji poti.
Iz lastne izikuišnje in doživljanja, ise mi pojavi vprašanje: KOLIKO JE SE PODOBNIH OBTOŽB in KOLIKO NIERAZISKANE — NEODKRITE RESNICE??? In KOLIKO JIH ŠE SPADA V TISTIH „19"? Verjamem, da veliko več, toda...
Prilagam izjavo (dokument)., ki jo je podala v moji zadevi oseba, ude-
'Ježenka NOB od 1942 da’je, članica ZZB NOV med mojim G-meseičnim hiva-ntjern v ra pom K PD Dob ipri Mirni na Dolenjskem. V tej izjavii je oseba opi-eala, kako so trije oboroženi člani .nasproitnega tabora .ubili pairtizana Franca Nemaniča iz vasi Radoviči olb Kolpi. Ta 0£iJba je opisala točna imena udeležencev tega dogodka in nato izjavila, da iso bili zaradi tega uboja po partizanih likvidirani oče in sestra prvega iz Krsišnjega vrha in mati drugega udeleženca iz Krašnjaga vrha. Mater tretjega udleleiženea ite Radovljice je od strahu zadela ka:p in je pozneje umrla. Ko je bila ta izjava dostavljena po mojem pravnem zastopniku Vrhovnemu vojaškemu sodišču v Beogradu ifelbruarja 1969, je '!e-to uvidela, da je 'bila vsa moja krivda VOJNIH ZLOČINOV članstvo v nasprotnem taboru ib zapoved tega sodišča je bila, da se me TAKOJ izpusti na svobodo.
Moji resnični zločini iso 'bili dobro poznani pomočnikom upravnika (UDBI) Krageflj (Maribor in Novo mesto), Mohorič (Škofja Loka). Primer kaznjenca dr. L. Sirca. Bil je pokfliean h Kragelju in ga vpraša: „Zakaj hočete obnovo za vsako ceno?“ ^Zato, ker sem, kljub vsem spremembam iše vedno v Zaporu.'1 „Ne bodite vendar naivni. Saj vendar veste, da se o vsem odloča tu .pri nas.“ Torej se je vse odločalo na UDBI. Sodišča iso bila samo za potrditev odločb na UDBI. Dan pred začetkom procesa Nagodetove skupine na sodišču v Ljulbljani je prišel dz Bieicignaida polkovnik UDBE Črkic, vodilni član srbske UDBE, nagovarjat enega izmed obsojencev* kako naj govori na sodišču Ko mu je ta ugovarjal, da to ni res, mu je Grkič rekel: „U redu, neka te obese." Nato je Grkiič dodal: ,,Moraš si biti' Čisto na jasnem. Nemo j misliti da sud o ičem odlulčuije; o svemu odlučuje Fartijla-UDBA. Ako učiniš šta hoču, nočeš biti osudžen na smrt, inače budeš." (L. Sire, Nesmisel in Smisel, isfr. 69.)
Kdo je eantavljsll imitnik „19“? Na kalanil pcidjagi — dokazih? SMčno
mojemu. Na podlagi klevet — laži;
Po tedanji praksi (danes ne vem) in po samo nekaj primerih je razvidno, da je o vsem odločala Partija — UDBA. Ni dvoma, da so odločali tudi o tem na osnovi lažnivih izjav voditelji' Partije — UIDBE,: kot ,.Krištof, Mialii — Maček; PETER Strugar — Fr. Leskiov&ik; P. Kala n — B. Kidrič; Ciril — M. Ribičič; Bor — Čižmelk; Urban — dr. M. Dermastja; Ahac — Dušan Pirjevec in še drugi.
Ženevska Konvencija (sprejetje mednarodnih zakonov) o zaščiti civilnega prebivalstva med vojno je .bila sprejeta tudi od takratne FLRJ vade in je bila ratificirana po Prezidiju Ljudslkfe Skupščine FLRJ. .Členi tega za-tocma (mednarodni) so bili1 vtilavljiemi v FLRJ .zakonodajo po sledečih členih:
VOJNI ZLOČIN proti civilnemu prebivalstvu ,.ČILEN 125“;
UBIJANJE, MUČENJE in NEČLOVEŠKO RAVNANJE nad civilnim prebiva? stvom;
VOJNI ZLOČIN proti ranjencem in tloMkioim ,,ČLE.N 126“;
UBIJANJE, MUČENJE ramjencev im bolmllkov (transport domobran-skilh rarij'enoev);
VOJNI ZLOČIN proti vojnim ujetnikom „ČLEN 127“;
UBIJANJE, MUČENJE vojnih ujetnikov (domcJbranci, četniki, Vetri-nje, Teharje, Rog;);
PROTIZAKONITO UBIJANJE ali ravnanje (sovražnika „Č.LEN 129“;
PROTIZAKONITO UBIJANJE^ in MUČENJE .sovražmaka, ki j,e odložil orožje a.!i pa so je preda' M nima mogočnosti se braniti;
PROTIZAKONITO ODVZEMANJE STVARI mrtvim ali ranjenim na bojišču ,/ČLEN 132“;
primor odvizemanja ur, prstanov in zlatih zob pred usmrtitvijo v Rogu
itd.;
■SUROVO POSTOPANJE z ranjemei, bolniki im ujetniki ,,Č\LEN 132“;
PREKRŠEK MEDNARODNEGA ZAKONA s surovim postopkom ranjencev, bolnikov in. ujetnikov (postopek Partije-UDBE z ramjenoi in ujetniki vseh narodnosti po končani vojni je ZDOČIN bnez. primere);
UNIČEVANJE, KULTURNIH in ZGODOVINSKIH SPOMENIKOV ,yČUEN 132“;
UNIČEVANJE KULTURNIH, ZGODOVINSKIH SPOMENIKOV in UMETNIN.
Vsi omenjeni členi ženevske Konvenciji so bili izglasovani v Ženevi 12. VIII. 1949 im ,so bili ratificirani po Prezidiju 'Ljudske Skupččine FLRJ z ukazom dne 28. III. 1950. leta (..Uradni; list PLRJ“ ištev. 6/50) in po ju-goišilovaniski zakonoidaji niso zastareli — iso v veljlavi. Po vseh omenjenih členih zakona ki so še vedno veljavnii, bi pravična državna ureditev poklicala na odgovor vse zapovedovaioe rn izvršilce (vpraisanje jie, 'koliko vodilnih bi oistalo nepoklicanih) medvojnih in povojnih krutih dejanj (ubijanje in požiganje) ; vse od zigoraj navzdol do Urbana — Dermastja, Maček, Bor ■— Čiž-meik, Ciril — M. Ribičič, Ahac — Pirjevec itn.
Po izjavi žive priče,, takratnega člana partizanskega odreda za Štajersko in Koroško je Ciril — Ribičič v maju mestecu 1943. ,1. v vasi Koprivna pri črni (Koroška) ustrelil v kamri kmeta PodohšenK-a, zabgal kmetovo hišo, pod in hi.ev z živino vred. („Lep primer boja polkovnika tajne policije v boju proti okupatorju.")
Po pripovedovanju Dušana Špindlerja (član Komam, partije izpred vojno, aktiven de lave c proti okupatorju n,a štajerskem in poverjenik za OF na Štajerskem) da, ko je med vojno prišla partizanska DIVIZIJA na štajersko, sta on in če en drugi zače’ia pošiljati diviziji rekrute. Ko pa sita kmalu potem polkovnik tajne policije in komisar divizije na Štajerskem Ciril — Mitja Ri-
bilčič in poltovmik Tajna poi'icije tiar poUttCad fcoimisar za KomSkn in štajer-eko Bor — 'čiižmsk preildinila z njiima isitčCoe, oba zač J a poizvedovati vzroke in ugotovila ista, dia jie kicmrisiair divizije CSr.il ^— RibiSiiS dal ulbital 8 Ocmečfciih fantov od te pošiljke. Netoj cd tleih sita jih O.r.TJ — Rihi-čtč in Bor — čižmek osebno s koli pohiila. (Kako si naj prledstavluanu) nesničisn opis Eincdkicpiedije Slovsnlije s pretjeklositjo pobijanja riedtolžnah kmetov in ipožigamje kma&kega .poslopja, ki jo ima član 11 ,,'sbrioikovingafeov“ opisa „ES“: CIRIL — MITJA RIBIČIČ?)
Med mnogimi, mnogimi delita z. i im primeri mami tudi nasCedtnji primer jasno kaže, kako se je komumčistična partija iborila im bojevala proti okupatorju. -Opis šs vedno žive pripe pravi: jjPoik.ovniik tajme pcrScija BOR — ČIŽ-MEK, politični komkar za štajersko im Korooko, je na himikcišitno soboto 1943. L USTRELIL na lastnem pragu goisipodarja — kmeta KARIŽA v vasi Kapli-Ska Koprivna, postrel il 8 'krav, 7 prašičev im dva konja, zažigal IhiEo', skedenj, svinjake in kaščo — vso kmečko poslopje.“
Po zakonih ženevske Konvencije im zgoraj ornemjsmih „Kenijh“ (Uradni list Prezidija Ljudske .skupščine FLRJ“ štev. '6/50) spadata oka v rubriko vojnih zločincev že pred koncem vojne: in umori, poboji ter kruto ravnanje s kaznjrmci-jetniki po vojni spadata v dvakratno rubriko vojnih zločinov. Pa ne samo ta dva; Ahac, Kalam, Urban, Krilltotf, Matija im v teh ozirih sorodni, ki iso si umivali roke v isrioviemraki krvi 'že takrat (1941—>1942), ko ni bilo nobenega znalka za kakšen odpor proti stalinističnemu 'bofjševi;,mu v ubijanju, klanjiu, mučenju ter zažiganju živih (krvavi Ahac Maverlje) nedolžnih ljudi (izobražencev im kmečkega prebivalstva). Morda 'bi od teh kateri (BOR in CIRIL oba polko vmika - komisarja na štajerskem ali AHAC, kot izkušani zažigafiec žensk) vedel 'povedati, kako je bi'o, ko (je ali so) zažga’i živo Erjavčevo iz 'Čcmšemika nad Zagorjem, mater 5 otrok v starosti 4 mesecev do 6 let. Edina njena prošnja je bila: »USMILITE SE MOJIH OTROK“! Toda usmiljenja mi bilo in morala je živa zgoreti. Konec vojne •se je oseba, katere smrti maj bi bila Erjavčeva kriva (to je biča samo pretveza), pojavila v čem-Semiku — od partizanov.
Morda bi kateri izmed omenjenih (prav gotovo pa Jurjevič Jože.v.ulgo Humiljanov iz Boildraža pri Metliki, ki je bil član VOS, VDV in OZNE že od 1941 1. naprej, tesen sodelavec »krvavega AHAC-a im zidaj živi v Rovainicah pri Metliki)) vedet povedati, kdo je ma spomlad 1943 ista dali ukaz, da so partizani Rež.k Ano, vuligo Kalževo iz Kraišnjega vrha, takrat živela na Radoviči pri Metliki,, VRGLI ŽIVO V BREZNO ŠULNOVKO blizu Bojanje vasi. Po pripovedovanju mimioidočlih eo .se tri dni slišali glaieovi iz votline na pomoč. Jurjevič Jože ee še gotovo spominjal, kako je bil izvršen zverinski umor matere 5 otrok v starosti od 7 čet navzdol? Umor Kramarilč-eve (vulgo Simončeva iz Rosalndc), je bili izvršen s sekirami v iafJtai hiši vpriilo njene matere in njenih malih otrok. Soudeleženec tega umora je bil Petrič Janko, vulgo Vokov iz Radoviče pri Metliki. In samo kratek časi potem je bil zverinsko umorjen njen mož Stanko Kramarič, Roseč im še oa drugi (vsi trije iz Roisalnic) na hribu Bidsalloveic nad Krašmjim vrhom pri Metliki... Jože Lon-
čarilž (kmet) iz Rasatolc, umorjen 3. julija, 1942. d.; m/jegoiva žena Marija ter hčerka Anica, stara 12 det, oibe ustreljeni 27. jiuuja 1942 dtta na polju (njivi), ko sta s srpi ročno žefi pšenico. Je ibil to hoj proti oikruipatorju ? Obe je usitre-1J1 Matjašič Jože iz Rot-alnic, fci je vstopil v partizane že v jeseni 1941. leta.
Premnogo je sličnih in podotaith primerov. Ti ljudje (voditelji) so odločali o človečki usodi nedolžnega1 prelfoiviafetva in so izdali vse tiste dobro-niamiirne pripadnike — oiane OF proti okupatorju —, izdali is prisego zvestobe Stalinu in boljševizmu isT.Ovenskega kaneta in ves slovenski narod. Ti so iselstavljali ianenik „19“ na 'isti podlaigi, na podlagi neresnice, kot sem jo doživljal sam — obsojen vojnega zločinstva na 20' det in ne dosti manj kot 12 diet prestal v zaporu, čas je že, da nova slovenska zakonodaja, izvoljena in potrjena od slovenskega naroda, RAZČISTI resnico ,,19“ dm pokliče na odgovor vse tista, ki so si umivali roke e krvjo nedolžnih Sflovenk in Slovencev že 1941—1945 in pozneje. V imenu naroda so morili, ubijali, žive zažiga]1!, požigali in kradli im NARODU marajo dlajlaitd zEto cdgcivott*.
Janez Matašič R. R. No. 1, Brooklin, Ont.
Ganada
DOKUMENT K DOPISU JANEZA MATAiŠIčA
Podpisana Milena Nemanič, roj. 5. 8. 1923, hči pok. Janeza Nemaniča, udeleženka NOB od 1942 dalje, čdanica ZZB NOV, stanujoča v Ljubljani1, Kidričeva 8, dajem v zadevi Janeza Matašiča iz Kraišnjcga vrha naslednjo
IZJAVO
Moj oče Janez Nemanič iz Svržakov pri Metliki je bil po belogardistih ubit 10. januarja 1943. Tega dne so prišli okrog 11. ure zvečer v našo hišo belogardisti, da bi aretirala mojega očeta Janeza Nemaniča. V hiši je bilo več belogardistov, med katerimi pa ni bilo Janeza Matašiča vulgo Hrvatovega iz Krat/njega vrha. Nek belogardist me je opozoril, da naj očs rajši pobegne, in tako sem uspela očetu svetovati, da pobegni’. Moj oče je nato res pobegnil iz hiše, vendar bo ga belogardisti zunaj hiše ubili. Kateri belogardisti so ubili očeta, meni mi znano.
Gib tej priliki so belogardisti aretirali tudi mene in mojo sestro Janjo Nemanič. Ko so naju s sestro belogardisti gnali proti Metliki, so se jim spotoma pridruževali drugi beClogardisti, ki so bili v zasedah. Nekaj sto metrov stran od naiše hiše proti Metliki se je skupini belogardistov pridružila tudi manjša skupim belogardistov, med katerimi je bil tudi Janez Matašič vulgo Hrvatov iz Krašnjega vrha. Leto se je pridružil na cesti pod klancem pri križu, kjer se odcepi pot v vats Čurils in izteza ca vas Krvcšlri vrh. Janeza Matašiča sem šele tukaj opazilai, dočim ga v naši hiši ali v neposredni bližini hiše nisem videla.
Belogardisti so najm s sestro prignati do bLcika v Mebliiki, kjer so naju predali Italijanom. V Metliki sem tila <v zaporih približno dva meseca, nakar so me Italijani izpustili, doeim je bila moja sestra Janja Nemanič odpeljana v Ljubljano in nato naprej v internacijo v taborišče Gonars v Italiji, 'kjer se je nahajala vse do kapitulacije Italije. 'Sama pa sem po izpustu iz zapora odč-a rv partizane, kjer sem kot terenka ddlovala v rajonskem odboru OF.
Znan mi je tudi primer uboja partizana, ki je hil doma iz vasi Radoviči ob Košpi. Bil je ubit .spomladi 1943 (verjetno meseca maja) nekega jutra okrog 7,30 ure na poti iz ■vasi Rado” i v vas Radoviča. Deloval je v istem odboru kot jaz. Noč pred ubojem je prenočil v zidaimci v Radoših. V isti zidanici je prenočilo še več partizanov. Ob odhodu omenjenega partizana iz preje navedene zidanice, smo visi ostali bili še v zidanici. Ne daleč od te zidanice je bil partizan ubit iz zasede. Zaradi strelov smo takoj zapustili zidanico in tudi opazili tri 'bežeče belogardista.
Partizani so takoj po tam uboju izvršili preiskavo, zasJiša"! več ljudi in nekaj jih tudi aretirali. Takrat je bilo ugotovljeno, da so ubitega pričakali v zasedi in ga ubili belogardisti. Zaradi tega Uboja iso bili po partizanih lik-viidirami eDroi:’i :i'ri 'b.fbgardMtov. Frinjsr cmenkinega utoija je bil takoj po partizanih raziskan in mi je dobro znano, da Janez Matažič pri tem uboju ni sodeloval.
Znano mi je tudi, da ni bil ubit noben Franc Nemanič iz Krašnjega
vrha.
Srenorjena isem tudi z vsebino izjave moje sestre Janje Nemanič, ki jo je 'diala v kavenskem postopku proti Janezu Matašiču. Z 'gotovostjo lahko trdim, da so je moja. sestra zmotila v imenu in. da je po pometi imenovala Matašiča. V času uboja Franca Nemaniča je Mia moja sestra Janja Nemanič v zaporu oziroma v internaciji in sicer od 30. 1. 3943 pa do kapitulacije Itaiije. Tako moji :sc tri ib lastnega znanja ni znano, kako je bil ubit Princ Nemanič. Da r® je moja sestra v svoji izjavi zmotila v osebi' in namesto pravega ubijalca označila Janeza Matašiča, lahko trdim zato, ker smo takoj neposredno po uboju Franca Nemaniča ta primer raziskali in ugotovili, da so ga ubili takratni 'belogardisti.
To izjavo .sem podala na željo cagovomika Janeza Matašiča, priprav-Ijiena pa sem nastopiti tudi kot priča pred sodiščem.
Ljubljana, 27. januarja 1969.
Mkena Nemanič
DOMOBRANCI V ZDOMSTVU IN V DOMOVINI, NA PLAN! — SVOBODNI SVETA, ZDRUŽITE SE! ZA BOGA — NAROD — DOMOVINO! — ZA TE IDEJE SMO NBKO'č ŽRTVOVALI KRI IN POZNEJE PRI NJIH VZTRAJALI PROTI VSEMU UPANJU — IN PREKO MUČE-NIŠTVA NAŠIH MRTVIH JUNAKOV ZMAGALI. — SEDAJ NA PLAN!
TABOR — ZDSPB
Preti SO. letil
(Okrožnica za marec-april 1991.)
27. marca 1941 je bil pod vodstvom glenerala Siimovica državni udar. Tedanja desni,žaraka vlada je famčir.io bila odstranjena po zaslugi esetmega pooblaščenca predsednika nevtralnih Zdriuženih držav Roosevelta, polkovnika Wiilliarm Donovanla. Britanski obveščevalni službi se ni posrečilo odstraniti tedanjo jugoslovansko vlado, to je dosegel nictanovitelj airnisrirfce obvelSče-valne .službe (sedaj CIA) z britansko pomočjo.
, Jugoslavija je našla svoje duao...!“ Tako se je izjavil Churcbill. Sledilo je bombardiranje Beograda, v katerem je 'bilo ubitih nad 17.000 ljudi. Po vojni so ipobraitili Beograd z amgte&knm mestoim Ooventry, re da bi pove-dlati zakaj?! IVKli.sm SttevsiKlca pa to ipojiasr.l) v knijlgii: „A mam cafkid intre-.piid“ — .jUnKonje Covi£ir.trya je delto' Churchilla, uniJerjIe Beicgrada Roosevelta. ..“
Beograjskim masam, ki ro demonstrirale in IcričaSe po ulicah: „Bo!je rat, nego pakt"*... so ste izpolnile želje. , Balkanskemu! sodu ismodnika" je polkovnik Domovan prižgal vžigalico. Kaj je sledi o v(sa vemo.. Jugoslovanska desnica je bila pokopana za 50 let!
Razumeti moramo', da za ,revolucijo in povojn.0 klanje ne .smemo samo dolžiti Sovjetsko zvezo, ki je bila zaveznik Hitlerjeve Nemčije ob času razpada Jugoslavija. V prvi vrsti je to krivda nespioBobmasti političnega vodstva jugoslovanskih narodov, se pravi kraljeva jugoslovanska v ada v izgnanstvu, ki je razpolagala z 145 milijoni dolarjev (tedanjih dolarjev) jugoičPovanske zlate rezerve v New Yorku;, s kaitero je svobodno razpolagal kralj Peter II. v svojih ljubezenskih avanturah.
Ako ta rvfadia, M' je 'bila lutka zaveznikov^ ni mogla svolbodno delovati, zakaj re ml vrnila v domovino na Ravno goro a'i v Bosemsko-hercegovske hribe in tam reševala Otae.binte in svoje položaje? Če bi storila to in preprečila revolucijo, bi res služila narodom. Jugoslavije, ne pa isivoijim tujim gostite Vem.
Pol stoletja pokopana politična deisnica vstaja iz „groba“. To pa ni stara desnica, ki je mrtva. To je prebarvana „irdeča“ dtesnitea, kar mora 'biti vsako,m,ur jasnio. Vprašanje je samo, koliko bo popravila krivico zadnjih 50 let narodu lin koliko ibo prikazala objektivno zgodovino; humanizem do pobitih nasprotnikov; odstranila krvavi pljunek rdeče zvezde s slovenske zastave, žigov itd. in koliko časa bo vzelo, da vzgoji nov rod, kateri' bo; ali naj bi razumel besedo ,,DE!MOKRACIJA‘‘ v zapadnem smislu?
* To je bila akcija KPJ (Op. ur.).
V »balkanskem sodu smodnika" zopet vre. Vprašanje je, kakšne interese imajo veliki v prvi vrsti Združene države na Balkanu? Tam ni olja! Trg v Vzhodno Evropo je odpnt in Titoizem je še samo preživela sekta. Jugoslovanski narodi hočejo svobodo, svoje države, a'd republike, kot so jim olbSjubili z masko »Osvobodilne fronte" pokriti slovenski komunisti, ki so peli :
»Čez gore, poljane, po celem svetu nafr doni:
Slovenija svobodna SOVJETSKA bodeš Ti!“...
Danes ni v ep Stalina v Sovjetskem imperiju. V Jugoslovanskem je še vedno za kulisami TITO. Slovenska politična emigracija pa je ob padcu komunistične centrale v Moskvi v podobnem položaju kot leta 1943 v Vetrinju in se zopet napaja z utopijo... Časi so s» spremenili v toliko, da je maska zopet tista, kot jie bila pred »DcfloandilEiko izjavo"! čab pa bo zopet nekaterim prinesel razočaranje. Drugim prirojeno 'hlapčevstvo za skledo leče; mi pa upamo, da 'bo med nami več realistov, ki kot samorastniki gledamo v bodočnost z jasnimi očmi, treznim pogledom in upanjem, da so uresniči Svobodna slovenska država, v kateri je edino upanje za slovensko svobodo in demokracijo.
Za gl. odbor Florijan Slak tajnik
Pismo
Pravkar sem dobila pošto iz Slovenije: Raka pri Krškem, kjer ena pestra (nuna) tu piše za mojo teitol, ki je čisto obnemogla. Stara bo 91 let. Zanimivo je to: »Veš Anica;, tu je rdaj precej drugače. Odkrivajo se stvari. Kar je bilo skrito se zdaj odkriva. In to svobodno’, brez pritiska. Naj Ti povem, kaj se je zgodi'® tu v Miižmji fari. O polnoči iso Štirje možje trkali na župnijska vrata. Župnik se je ustrašil in ni hotel odpreti. Pa so zvonili in klicali dalje, dla naj odpne, da is® polčlfcend. Konično je 'le odprl. Vstopili so trije, četrti pa je vlekel za seboj nekaj. Bille so vr:č.e — polne človeških kosti. Povedal jo, da je vse te ljudi ubil sam in jih zakopali. Vest pa je bila (talk® strašna vseh Id let, da |jo grozno trpcO. Zdaj ja čel, vnis odkopal in prinesel te kosti v župnišče, da jih pokopljejo. Prosil je za spoved, nakar je bil ves iz sebe od sreče. Dal ja ra 100 sv. mali za te žrtve.
Pišejo se tudi knjige o ©tnahoilah, za katere sa ni vedelo...
Pot do resnične spravo je če dolga... pa ra poti nje smo. Treba bo še molitve in Marijine pobude na vse istramč...
Imejte lepe praznike. Oib jaslicah si temo zelo blizu.
Tople božične pozdrave
Tvoja
Anica
Nikolaj Tolstoj:
MINISTER IN POKOLI
(Nadaljevanje.)
Po tem samogovoru je Merkulovu že pohajala sapa. Žila na čelu mu je (nabreknila, 0|či pa so mu gorele od mržnje in sovraštva.
„Se bojiš? česa? Se bojiš dela? Pa čemu ti vse to govorim? Ti mi n>e verjameš miti besede, jiaz 'pa tebi me. Ti si zame beli bandit, jaz pa zate rdeči iz vrže k. Toda, zdaj smo na vrhu mi rdeči. Tako j® hilo leča 1920 in tako je zdaj ■— oblast jo maša. Mi se me varamo z upanjem., da bi Krasnova prevzgojili in ga spremenili v pohlevno sovjetsko ovčko; ti nas nikoli ne boš imel rad, toda mi te bomo primorali, da 'boš za komunizem delal, da ga .bog gradil in to nam bo dajalo veliko moralno zadoščenje."
Merkulov je utihnil in zapičil svoja oči v očeta.
, čemu ta dolgi uvod?" je utrujeno odgovoril oče. ,,Jaz vse to razumem brez razlage, general. Dobro se zavedam, da sva v brezupnem položaju. Midva s sinom sva vojaka; šla sva skozi boje in oba isva gledala smrti v oči. Nama je vseeno, na katerem vzporedniku, na sedemdesetem adi na stotem, maju s koso čaka smrt. Sarmo eno si očitam: zakaj smo zaupali Angležem? Vseeno ... moja glava bo padla...
„Ah! Če bi šlo samo za smrt!" se je rogal Merkulov. „Po-zabi ma zviemeče besede: vojaška smrt. To je zastarelo govoričenje. Smrt je šla mimo tebe, me da bi te opazila. Da si pa zaupal Angležem, to je prava neumnost. To je narod kramarjev, kii bi prodali svojega najboljšega prijabeljia, ime da bi pri tem trenili z očesom. Njihova politika je ivlačugarstvo. Njihov Zunanji urad je javna hiša, kjer sedi premier — važna diplomatska 'modam’. Ti prodajajo življenje drugih ljudi za svojo lastno vest."
,.Kar se nas tič?, mi jim ne zaupamo, polkovnik. Zato smo vzeli vajeti v svoje roke. Oni se ne zavedajo, da smo jih mi premagali v šahu, zdaj pa bodo plesali po naši muziki, kot zadnji kmet pri šahu. Prej ali slej bo prišlo do odločilne bitke med komunističnim medvedom in zapadnim psom. Tedaj ne bo več usmiljenja za naše posladkane, medene, klečeplazne, suženjske zaveznike. Odleteli bodo k hudičevi materi z vsemi svojimi kra ji, s svojimi tradicijami, lordi, gradovi, glasniki, s svojimi plemiškimi redovi, hlačnimi podvezami in belimi lasuljami."
„Pod udarcem medvedje tace ne bo nič osltalo od teh, ki imajo če vodno upanje, da bo njihovo oato vladalo svet. Samo
mala zdrava, družbeno močna mlada ideja — ideja Lenina in Stalina — bo zmagala. Tako 'bo, dragi poilkovnik!“
Po teh zadnjih besedah je Merku lov vstal in s svojo dlanjo trdo udaril po mizi.
Po podobnem nagovoru, ki je veljal sinu, Nikolaju Krasnovu, je Mer-kulov jetnika odslovil'. Za tem jie Nikolaj še enlkrat videl svojega očeta v oktobru istega leta, pote m pa nič več. Oba sta bila po slana v eno od delavskih taborišč na severu, kjer so trdi življenjski pogoji očeta uničili hitreje, kot je Merk ulov •predvideval.
To poročilo o razgovoru z Merkdlovom, kakor vsi drugi navedeni pogovori, so povzeti po spominu, čeprav je vsebina zelo dramatična, imamo trdne razloge, da jih v važnih podrobnostih sprejmemo za točne. Ko' je Nikolaj Krasnov začel pisati rte spomine, iz katerih je vse to povzeto, je dodal: ..Čeprav je preteklo že enajst let, se je to srečanje z Merkulovom in vse, kar je rekel, tako' vtisnilo v moj .spomin, da sem gotov, da sem jih podal prav tako, kakor se je zgodilo. Mtorda sem kaj opustil, dodal pa nisem ničesar.11
Ta spomin v njem ni ostal tako popoln le zaradi izrednih dogodkov, ki so minili, tudi ris .zaradi na 'leta dolgega 'samotarskega trpljenja, ki jie vse, kar je doživel, vžgalo v njegovo zavest. Takoj -po. tem pogovoru je bil 'Nikolaj lojen od očeta in poslan v Lubiank.o, kjer je na svoje veselje naštel atammna Petra Knaisnova. General se je vdal v svojo uTtodo, v.cdar ni skrival svojega upa ura, da bo ta njegov nečak, ki je še mlad in močan, nekako preživel vse težave in se bo vrnil k svojim ljudem v zapadni svet. Nadaljeval jb in mlademu možu dal sveta naročila:
Če preživiš, izpolni mojo zadnjo željo. Opiši vsa svoja doživeta: karkoli vidiš ali sTišilš in kogarkoli srečaš. Tako opiši, kakor si doživeli. Ne pretiravaj hudega! Ne slikaj v napačnih barvah! Ne podcenjuj' dobrega! Ne laži! Piši le resnico in imej svoje oči odprte. Tu, v teh okoliščinah ne boš megel kaj napisati, niti ne kratkih pripomb, zato laibi pamet za svojo beležnico in kot kamero. To je važno, zelo važno. Od Liemza do konca svoje poti trpljenja, vse si zapomni. Svet mora zvedeti vso resnico, kar se je zgodilo in kar se dogaja, od izdajstva in zahrbtnosti — do komca.“
Nikolaj mu je to sveto obljubil im, kot se more vzeti kot čudež, to obljubo tudi izpolnil, kakor mu je njegov stari oče napove dal. Nikolaj je bil več bot deset let v taborišču prisilnega dela, kjer je doživel! še hujše stvari, kot mu je škodoželjni Merkulov našteval. Bil je med majhnim številom preživelih starih emigrantov, katere je Khmščev pomilostil in jim dal dovoljenje, da ise vrnejo na zapad. Kmalu po božiču 1955 so ga v Berlinu izpustili na svobodo im je takoj odšel k svojemu bratrancu na Švedsko. Tam je sedel in ni nehal s pisanjem, dokler ni končal svoje zgodbe, točno kot mu je naročil stari romanopiscc-general.
,,'D<aTies (tako končuje) je 28. januar 1956. Danes je točno mesec dni, kar som prišel v svobodo, v svobodni svet, v Stockholm. V tem mesecu sem napisal svoje spomine. Pisal sem divje vsako noč. Zdelo se mi je, da vsak dan, ki me oddaljuje od tega mejnika, pobarvanega rdeče in belo in kronanega s peterokrako zvezdo, more izbrisati iz spomina ai'd doda noive vtise v duševno beležnico, ikataro sem zbral v USSR. Danes sem to knjigo končal. Ne vem, kdaj in v kakšnih okoliščinah 'bo izišla. Niti ne vem, kdo jo bo Jzdail. Vendar držal sem obljubo, katero sem dal svojemu staremu očetu v kletni kopalnici v ječi Lubianka.
Čez eno leto je knjiga dSjšla v raškem, jeziku pri ruski emigracijski založbi v Sam Franciscu, čeprav so jo Rusi povsod radi brali in je v slabem angleškem prevodu izšla leta 1960 v New Torku, v širokem svetu ni našla pravega odmeva. Ko je pisatelj dovršil svoje delo, je po enem letu na posledicah sibirskega trpljenja umrl v Argentini.
Morda se je Krasmovu in vsem okrog njega zdelo, da je vse skupaj nepomembno1, vendar stari general je 'imel prav: knjiga je ostala ih daje pričevanje, iki sc ne da uničiti. iBredvsom, ohranil se je izredni razgovor z ministrom za javno varnost Merkulovim.
Merkulovo kričanje, kakor ga podaja Krasnov, je izrazit primer splošnega sovjetskega mišljenja. Besede, ki jih rabi, so pravzaprav iz tistega časa: v njihovem prizvoku je neka nadutost, želja po krutosti in obvezno bobnanje o nepremagljivi sovjetski moči, ki se od besede do besede ujema z deklamiranjem tiste dobe. Zaznamo ljubezen do laži zaradi laži, veselje nad zaslepljenostjo pametnih ali oboževanih ljudi na oblasti. Vpričo višje kulture stare Rusije in zapadne Evrope priznavajo svojo mam j vrednost, namesto tega pa kažejo zasmehi j iv sarkazem in občutek mladostne moči, ki bo vse uničila.
Istega meseca, ko sta Krasmovia imela svoj razgovor z Merk ulovom, je eden od njegovih podložnikov, major Tithonoiv v isti ječi zasliševal voditelja poljskega odpora, Zbygniewa Stjrpulkovskega. Naglas in vsebina Ti-honovih groženj sta bila ista, kot njegovega poveljnika Merfkulova. ,,Ko sva govorila o moji možni obsodbi,“ je zapisali Stjrpulkovsfci, „je Tihcmov rekel: 'Lahko je umreti, ni si pa lahko predstavljati sivo joga. dolgega življenja v sibirsikih taboriščih’Nekako 'zaničevalno je dostavil:
Le česa še čakaš ? Na vojaški spopad med Rusijo ter Veliko Britanijo in USA ? To so sanje. Predno do tega pride, boš že glodal na dogodke z drugega sveta. Nikoli ne Ibo vojne z Veliko Britanijo, uničili jo bomo na drug mačint Ro bomo stopili na prag Indije, se Britanija ne bo. več: premaknila. In kaj naj Britanija v takem slučaju stori ? — To je orjak, mi pa mu bomo pomagali, da bo umrl naravne smrti.
V svojih razmišljanjih Merkuiov ponavlja, kako je ta britanski zaveznik izdajaiLski in hinavski: podkupnina, meznačajnost in prezir se prepletajo
v ir/egiovih ocenah, če je v tem njegovem glečaciju kahčen odsiav ostalih sovjetskih voditeljev, potem je jasno, da, karkoli je že bil razlog za britansko predajo, to ni libudno ne hvaležnosti ne kakšne spoeibude za povračilo, ampak samo prezir in me zaupanje. V njegovih izrazih ni neb: nega namiga, da bi Britanci prejeli kakjno. povračilo za svojo izredno n.lužnost.
Kljub smagi boljuevilkoiv in žaliosiinemiu živlijenju „be’ih“ emigrantov ter dejstvu, da so bili Krasnovi poipolnoma •odvisni od njegove milosti, je bil Mierkulov obseden od strupenega maščevanja do> kot je cn to jemal, njihovega penačanja z višjo kulturo in izobrazbo. Morda je bil to eden od raz-iogov, ki je sovjetske voditelje napravil tako ‘Izredno odečne, da vse uničijo, kar pa se je tujcem zdelo le prazna grožnja.
Morda je v Merkulcvem samogovoru najbcilj značilno to, ko namiguje na britansko osebnost, ki je „bele“ izdala v njegove rete. Njegovo namiga-vanje kaže, da je osebno pozami tisto sJkrlvnoistr.io osebo, ki je na britanski strani z njim vodila tajna pogajanja. Ob času zaslišanja iv Lubiianki, 4. junija, je bil tajni dogovor, ki je tudi stare emigrante vključeval med sovjetske državljane, star komaj tri tedne. Tako je bil Merkulov, ki je poklical Krasnove, da je triumfinal nad njihovo nesrečo, tisti, ki je s sovjetske strani vioddi! tj izredno delikatne in važne dogovore, ki so se vršili za hrbti britanske in ameriške vlade in njihovih vojaških oblasti v Sredozemlju. Pri tem naj bi sodelovalo čim manj ljudi, on pa je dejansko zahteval, da jo bil v vsem na tekočem, vedel je celo z.a prošnjo, katero je general Krasir.ov v francoščini napisal v kemsingtcrski ječi v Spittallu. Sovjetski vohunski aparat je bil brez dvoma zelo točno obveščen o podrobnostih predaje Kozakov. Kot je neki bivši agont SMERSH-a izjavil: „Naiši NKVD agenti so bili s Krasno vi mi ž:e dolgo časa. Izdajali ©o se za protisovjetske težaške oficirje, ki so prešli na n,e miško stran In bili vinjeni z drugimi vred.“
Da jie Krasnov lahko ■ohranil v spominu Merkuiovo izražanje, je zelo ■verjetno. Krasnov tudi ni imel vzroka, da bi (britanski Zunanji urad imel za svojega izdajalca, ker Kozaki o Jaltski pogodbi niso niše:ar vedeli. V kolikor •so vedeli, so mislili, da jie ukaz za repatriacijo prišel od Churchilla, izpolnil pa ga je Alexaindler po- rednih vojaških kanalih.
Prav tako ni verjetno, da bi se Merkulov pritoževal! čoz Zunanji urad, češ, da jo ta pobudnik Jaltske pogodbe, v katero je on podtaknili vprašanje vračanja „belih“ emigrantov. Britansko uradno stališče, da je za repatriacijo Rusov potreben pregled o državljanstvu, je bilo vedno nespremenjeno, saj so bili sovjetski zastopniki, ko so botelli pograbiti več,, stalno opominjani, naj ne gredo preko svojih pravic. Prav tako, če bi bila namerna vključitev predaje „belih‘‘ emigrantov med Kozaki neka ad boe vojaška pogodba, narejena v 5. korpusu ali' iv Osmi armadi, potem bi Merkulov ne imel vzroka v to sceno vleči neko „madam“ v Zunanjem uradu.
Za Merkulova jo bil razloček med dvema operacijama čisto jasen: eno je britanska vlada odobrila, drugo pa prepovedala. Ko Merkulov govori o ,,kupovanju in prodajanju lastnih prija tel jev“, n,e mori na sovjetske držav-
Ijane, ki so 'bili vrnjeni po jaltski pogodbi. Merkulov nikakor ni mogel misliti, da ima Britanija fcakone obveznosti do isovjtetskih ujetnikov, med katerimi so mnogi služili v nemški vojski. Tudi mi imisl!'’, d!a je njihova prodaja kafidšna izdaja, saj so bili vrnjsni v državo, kamor so spadali.
Mei&ulcve besede namigujejo, da je en vedel, da so bili stari emigranti prodani po neki vplivni osebi, ki je biia y zvezi z Zunanjim uradom. Čudno je, da te osebe ni omenili po imenu. Njihov ...Foreign offioe“ (angleški izraz) ja javna hiša, kjer sedi ali vlada »Premier" kot velik državnik-•diplomat kot „maduim“. Na prvi pogled bi bilo to namigavanje m tajnika Zunanjega urada, Amthcmy Edcna. Vendar so tu razlogi, ki govore proti 'takemu sklepanju. Dejansko je nemogoče, da bi piri tajnem pogajanju za predajo ,,belih" Rusov Eden igral kakino vlogo;. Že 13. aprila je odletel v Združene države na pogreb predsednika Roosevelta, potem pa sie je udeležil konference v San Francisco. V AmgijO' se je vrnil &l’.e 17. maja, tri dni potm, ko je bila zarota v Celovcu že končana. Tudi je neverjatro, da bi bil Merkulov tako neveden, da bi britanskega zunanjega ministra imenoval »Premior". Protokolne formalnosti ©o Sovjetom na spJcršno zelo pri srcu. V tem primeru je bil Merkulov tisti, ki je v vojnem, času igral važno vlogo pri urejanju obiskov Churchilla in Edoma v Sovjetski' zvezi, zato je imel dosti- prilike, da se je naučil rabe pravih naslovov. Končno, lahko je Msrkufov rabil naslov, ki je bil v splošni rabi, morda 'kot ..načelnik" ali »hoiojajn" (šef).
Ker ručičir.a nima spolnike., le lahko rekel »ir.ielk premier" ali samo »premier". Ima pa ta beseda lahko dvojen pomen: lahko se rabi kot »prvi minister", ali glavni igralec, ki je zvezda. Merkulov tu ta izraz rabi- v zaničljivem pomenu, omalovažuje či'čveka, uradnika, ki slabo oprav?ja svojo službo.
Celotna vsebina M.erkulovega dolgega govora kaže, da ja gledal na brezimnega organizatorja predaja »belih" kot na glavnega igralca. Pri tej predaji belih v smrt so ta im njegovi sodelavci ižli veliko dalje, kot da so samo .scdalovali z zakoniti sovjetskimi interesi ali izpolnjevali diplomatske obveznosti; oni so pviodali svojo lastno vest... Ker rabi besedo »javna hiša", verjetno misli na pokvarjenost teh ljudi in na spolnost — kar jo NKVD vedno zelo hitro izkoristila v svojo korist. Končno, iMerkulovo rabo izrazov iz šahovske igre lahko razumemo tudi tako, da njegova poteza ni toliko uspeh ugodnega odgovora na odločno zahtevo, ampak je sad cele vrste prevar, ki so privedle do sporazuma, ki re bo v .britansko korist.
Mfodi Nikcfaj Kraenov je prestal svojo preizkušnjo, ker je bili .še mlad in zdrav. Nihče drugi, ki je s to elitno skupino odletel v Moskvo, ni bil tako srečen. Njegov oče je čez nekaj mesecev umrl v nekem taborišču na severu. Ča:opis Pravda je 17. januarja HM7 objavil, da je vojaško sodišče sodilo im cbsodilo naslcdinjie »agente nemčkie .vojaške obveščevalne is'užbe in voditelje oborožene Bele garde v času dinšav’janakie vojne: Atamam P. N. Kras-mov, general Bele armade; A. G. išlkuro, poveljnik »Divje divizije"; major-general Bele armade Princ Klieh Sult.an~Ghirey; major-general Bele armade S. N. Krasnov in major-general T. I. Domamov; poleg teh 'še general nemških SS Helmut h von Paamvvi t z...
Samo Sovjelti vedo, čakaj i;o iz miaj«rj'a Doma nova v rdeči armadi naredili generala v Beli: armadi, in zakaj so1 iz gon. oral a von Pann.witza naredili častnika SS čet. Ta dolgi presledek 18 mesecev, od junija 1945, ko so .priišTi v Moskvo, do njihove usmrtSbve, je treba pripisati dolgemu zasliševanju. Zanimive izmioljotir.e v scivjettfoem časopisju povedo n. pir., da je bil general Peter Kragnov natančno- -zaslišan o njegovih akcijah iz časa, ko je 1917. ieta skušal zatreti prvo 'bo-ljijevioko- isku-pino proti Korenskemu.
Teh šest generalov so obesili na dvor-ir.ou ječe Leforbovo v Moskvi, ver-jeteo po načrtu, katerega je tako grafično opisal Merkulclv.
Ti generali, ki so -Mii takoj v začetku dcriočleni z-a to po-Sebno obrav-na-^m, so bili od ostalih častnikov ločeni že takoj ob prihodu v jeklarno v Judenburgu. Ostale so- spraševali in zasliševali, vedno pa so bili registrirani v pričujo-čneeti- -starih emigrantov. Kmalu z-a njimi so Angleži- pripeljali piolme tovornjake kozaških žena, ki ®o kriče zahtevale videti svoje može, brate, očete in -sinove. Ponoči so prihajali agenti NKVD in iskali določene častnike. Jemali so jih ven, potem pa so izginili. Dnevno so pobrali skupine po -sedemsto do osemsto ljudi in so jih odpeljali proti vzhodu. S prvimi trans, porbi so -odpeljali množico žena in otrok itn so. jdh tako za vedro ločiti od moških.
Med potjo od Judenburga do Grasa so v te vlake vdirali- talko- rdeči vojaki kot NKVD policija, ki «o kradi im pretepali posamezno Kozake. V G.razu so ujetnike natrpali- v vjlilca, z žico ograjena taborišča, kjer so se ponovno vršle preiskave o os etatih podatkih. Tu jta bilo- dosti samomorov tistih, ki so si živo predstavljali svojo bodočo usodo. Stražni stolpi so stali okrog taborišča itn če se je kdo približal ograji, so jih brez opozorila postrelili. Britanski vojaki^ bi so dovažali te begunce, so bili priče, kako so pijani rdeči stražarji -kar na stepo z mitraljezi streljali v nagneteno množico. S-tar častnik, emigrant, je videl, kako. je bil sedem -ali o-sem letni fantek ustreljen vpričo svoje matere. N-ave-doma je za-šel v to prepovedano cono, ker je hotel na str-atn. Stražar je pričel iz stolpa, vrgel fantka na tla pred zbegamo mater in jo oš-tel, -zakaj je otroka pustila, da -se je oddaljil od nje. Otrokovo telo so odnesli, materi pa niso pustili k pogrebu njenega sina.
Sredi taborišča v Grazu je bilo opuščeno podzemno zaklonišče proti letalskim napadom. Ta kraj je NKVD zdaj uporab1ja!la za mrtvaško ulico za vse tiste, za katere so iz enega ali drugega vzroka določili, da ne gredo naprej. Vsak dan ®o po. cele skupine odpravili v neznan kraj. Po taborišču so ljudje veliko -ugibali, vendar je usoda ljudi, ki s-o ,,tako odpotovali" ostala skrivnost.
Ko je za vsako skupino prišel čas, da odpotuje proti vzhodu, so jdh odgnali do pripravljenega vlaka ter po 54 ali 5S oseb 'Sllil-ačiii v zamrežene žiivmsfce vagone. Na vsaki postaji so stražarji NKVD skočili z vlaka, se postavili v vrsto na obeh straneh, drugi pa so s kladivi razbijali po stenah, da so se prepričali, da ni komu uspelo odtrgati kakšne dloske. Za jetnike, ki so bili pritisnjeni, ob stene, je to neprestano bobnanje bilo -zelo mučno,
toda njihovo vpitje, naj prenehajo, jte le podžigalo hrohdt Stražarjev tam zunaj.
Vlalki so drveli skozi Ogrsko im Rumunijo, skoči deželi, ki sta brli opustošenj po vojski, zdaj pa vsikiani v socializem. Kljub strahu so se emigranti čutili osramočene, ko so videli, kako so sovjetski ivojaiki nosili kupe lesa, pokradenega iz kmečkih domov v kapitalistični Vzhodni Evropi. Nazadnje so po štirih ali petih dneh potovanja spet prispeli do nekoga taborišča na sovjetsko-rumunjki meji. Tam so jih razkužili, nemčki ujetniki pa so jih ostrigli.	,
Potem so posedli v skupinah po tristo ali štiristo skupaj, deset metrov vsaksebi, zastraženi od čekistov, ki so jih varovali s i • trojni ca mi v rokah. Nek visok, čokat polkovnik jih je nagovoril. Stari emigrant, N. Bezkara-vajni, ki se jo pozneje vrnili na zapad, nam daje podrobno poročilo o svojem trpljenju im opisuje, kako jih je ta polkovnik nagovoril:
„Tovariši! Pričel som iz štaba NKVD v Moskvi, da vas poučim.. Mislim, da bi vi vsi radi vedeti, kaj oni tam pravijo. Tovariši, ne bom vam tega skrival, vi vsi ste na poti v Ural."
Ob tem vl'Jjudr.'3m nastopu se je Bezkanavajni ikorajža'! in j,e dejal: „To se pravi, da gremo v Sllbirijo‘,..
'Zava:’jiemii čekist je mirno odgovoril: „Tudi Sibirija je v .Sovjetski zvezi. Da, tja grei-te. Nočemo vais lepiti od vaših družin. Ko 'pridete na mesto, ki je za vas .če pripravljeno, pdlždte svojim družinam, naj pridejo za vami, in mi jih bomo skušali takoj spraviti za vami.“
Bezkaravairii je prce.il, če lahko sipiregoivieri..
„Daj, govori!11 je odgovoril polkovnik.
,,Kakšen jo položaj ljudi, ki hi ne smeli biti’ vrnjeni; ki so prišli sem po pomoti?"
Saimio neprijeten smehljaj se je pojavil na njegovem obrazu, ko je vprašal: „Ali si Iti etari emigrant ?“
,.Da“ je odgovoril Kozak, ki ga je že prevzelo upanje, „siejn stari emigrant in bolgarski državljani“
Polkovnikov humor se jo povaSaT: yč'e :sl ali nisii, bojeval si se proti nam in moreč kot vsi drugi ujetniki prestati svojo kazen, če 'bo bolgarska vlada zate prosila, te bomo vrniili.“
,,Pa 'boste bolgarski vladi pcvediali, da sem tu?“
Polkovnik ga je samo pogledali, skomignil z rameni in odšel.
Zadnji del te dolge poti so ujetniki preživljali v zatohlih, natlačenih živinskih vagonih, kjor so dan in noč lovili sapo in si želeli požirka vode. Bilo pa je znano, dia so Sovjati poskrbeli tudi m to, da krajevno prebivalstvo ni zvedelo, kakšne ljudi prevažajo. Tako so vlaki po ves dan stali, na odprtih stepah, ponoči pa peljali skozi večja središča im mesta. Poleg BczJkaravaj-mega je bil Kozak, znanec, ki je v svojih budnih urah molil, ali pa ogledoval sliko svoje hčerke.
Da so jetniki trpeli tako žejo, je bl'a več kriva nemarnost kot budo-
bija. Glavna jed je bila kos slane ribe, aa tem pa malo umazane vode, ki t'o jo prinesli v zarjavelem loncu. Ni bilo dolgo, ko je tudi te pičle hrane zmanjkalo, Bczkairavajmi pa naj opiše mulce, ki so sledile:
Ljudje so sedeli z odprtimi usti, težko so dihali v 'zadušljivem zraku in od srne žejo. Pot je kapljal od naših teles. Jeziki so nam otekli, postali so trdi, da smo jih komaj gibali. Ljudje so postajali divji in so začeli kričati: „Voda!“ Kot na znak, so •začeli vsi uaieinkrat razbijati po stenah vagonov s posodo in konzervnimi škatlami ter vpili: „Voda! Zakaj mas tako mučite?“
Kričanje 4.500 jetnikov, zaprtih v kakih 50 živinskih vagonih, je bilo nekaj groznega. Stražarji so ostali nekako brezčutni; odgovorili so na edini način, ki so ga -poznaji: poskakali so 'iiz vlaka in 'strojmioe naperili na vlak. Vendar vrMč je bil vetji kot pa njihove grožnje. Žeja je jetnike prignala cb pamet. Borili so -se za vsako- odprtino, ki so jo- videli, lovili sapo in prodi i vode. Obup je naraščal, cele dkuprr.e -so .razbijale po stenah vagona in so poskušali odtrgati z okna mrežo. Nekemu (kubanskemu Kozaku je uspelo poriniti glavo skozi- žico in je kar požiral vroč zrak, ki je prihajal od zunaj. Grozili so, da bo ustreljen, če se me umakne, a on se za to ni zmenil. Salva strelov mu je razbila glavo in -padel je nazaj v vagon.
Ljudje so za hip utihnili in zrli v mrtvo telo- na tleh.
Kar naenkrat je tičimo -pretrgalo grozeče mrmranje:
,,Rablji! Morilci!" Spet smo se s sovraštvom in kletvijo spomnili Angležev, iki so nam pripravili vse to -trpljenje. N-ikoli nisem niti enkrat sljš-al Amerikar.ca -ali kakega drugega 'zaveznika, da bi ga -tako preklinjali. Vse sovraštvo, vsa mržmja, vse prekletstvo je letelo r.a Angleže.
Tedaj so ček.isti začeli odpirati nekatere «ilare vagone, ker so se bali, da stene ne 'bodo vzdržale razbijanja od znotraj in so streljali na slepo. Ranjenega Kozaka so pobegnili ven, mu poslali v glavo še eno kroglo in pustili v travi cb progi.
Vode še ni bilo cd nikjer, toda, kar se je obupanim ujetnikom zdelo kot čudež, nenadoma se je vlili dež. Začel se je divji boj, kdo to skozi mrežo pomolil svoj vrč, svojo reko, svojo glavo... in Biezkaravajmi ml mogel nikoli pozabiti tega čudežnega biagediova, ko jo na njegovo lice padlo nekaj kapljic dežja. Na srečo je čez štiri ure prisopihala lokomotiva s pičlo zalogo vode — 18 litrov vode so razdelili med skupine po devetdeset ljudi.
To grozno potovanja se je vleklo, tako se je zdelo-, če m:kaj tednov. Od časa do časa so vstopale skupine NKViD-jcvcev in preiskale ljudi. Pri tem so jih pretepali in ropali predvsem cv.f.abele, ki -po toliko tednih sedenja -ja čepenja že niso mogli več hoditi). To trpljenje se je -nadaljevalo vse do 10. avgusta, ko je vlak prispel v Oaimniki, mesto v Centralni Sibiriji. To dvomesečno po-bovanje, strašno -kot je bilo, je bilo le uvod v še vetliko hujše trpljenje.
(Sledi)
Ivo Žajdelu
znanec iz sosednje ulice
(Nedeiijslki dnevnik, 24. 3. 1991.)
Februarja -teftcHnjaga lota jj v lijuHfjBind za<5el izhajati: šti-rinajistjdiaeviniik „NOVO JUTRO”, tligar ipiobniinijk, urednik itd. je nam že pioznamd .časnikar Ivo Žajdela. 24. marca pa jie „Niedaljiski dnevnik” seznanil svoje brafeie podreibnejo z njiim v svoji rubriki ,,znanec iz 'Scaednje ulica”. Klar smiaitramio, da ja ffainok vsaiskozi zanimiv tudi za. braloa „Tabora‘‘, ga na tem mestu ponatisku-jemio. Op. ur. „Taibora“.
Radoveden sem bil, kakšen je mož, ki nas v zadnjem času vodi po naši lepi deželi od grobišča do grobišča. Epoho, ki se je pogreznila v zatohlost, je začel znova pisati. Apostol je, kajti njegova gorečnost na tem področju je neizmerna. Kaže, da bomo iše veliko tega deležni. Cesta je zanj dovolj široka, saj pelje iz preteklosti, v prihodnost pa samo trasa. Imperfekt je nedovršno pretekli čas. „Jutro‘‘, njegovo, novo, bo to raziskovalo in razodevalo'. Smer je jasna. Kompas mu vztrajno kaže, kam hodi, posebno pa še, kako. Uvertura je za njim.
Nisem pričakoval, da je tako mlad. A, čudovito! Rodil se je 'leta 1960 v Vidmu pri ččavnici. Oj, koliko znamenitih ljudi' jie od tod doma: dr. Korošec, Kocbek, Krefti. Čedni mladenič je prikimal, ko sem mu rekel: Prlek? Izza oblaka skozi okno je posijalo marčno sonce. Lani je Ivo Žajdela veliko pisal v Demokracijo. Odšla je z 'Javnega prizorišča. Zdaj ima statuis samostojnega kulturnega delavca. Je pa izdajatelj1, glavni in odgovorni urednik časnika Novo Jutro. Prva številka je izšla 6. marca letos.
Zanimivo jie, da je Ivo Žajdela kot „pitoimac“ tetopil’ iz vojaške akademije. Potem som šel na pedagoško akademijo v 'Maribor, pravi, postal sem predmetni učitelj za zgodovino in geografijo v 'lljutcmeriski osnovni šoli. Nekaj časa sem bil brezposeln, 87. teta prišel v Ljubljano. Bil asm knjižničar,
v Derrvoikraciji sem sodeloval, dokler je izhajala, potem mi pa ni drugega kazalo, kolt ustanoviti lasten ,časnik.
Tri mesece je de''al tot zam-orc, da je dobil vse potrebne dokumente za izdajo časnika, takorekoč brez pare v 'žepu. Naklada prve številke je bila 7000. Cena izvoda 20 din. časnik )je b.'ll razgrabljen v treh dneh.
Žajdela pravi: časopis bo pokrival, ozko področje. Natanko vem, česa sem se kt31. Smo v talkinem času, ko ise bo če marisllkaj pii .alo, prav s tega področja, ki ga pokriva Novo Jutroi. To bo kruto, vendar, kaj pa danes ni kruto 1
Ivo Žajdela je poročen in ima dva otroka. Ozrl sem se po prostoru, v katerem deluje izdajatelj in urednik novega slovenskega časnika. Na prostoru nekaj kvadratnih metrov so pralni stroj, pomivalno korito', visok stolček za dojenčka, bfadilniik, tranzistor, na stani kozarčki z dišavami, nepo-mita posoda, plinski! čtediinak, rože na okenski polici, na steni umetniška slika, .toplomer, panjska končnica, miza, pisalni .stroj, kavč na njem rokopisi, papirji, časniki, na polici na etanii pisma, ki> jih ŽaijdefJa dobiva iz vse Slovenije in v katerih se mu Ijtodje zahvaljujejo za njegovo deloi in ga čaistijo.
■Delati mo.ra kot velik (islikOvlito povedario), kajti poleg skrbi, da ho čaisnik redno iz jel, napiše spojjega časnika več kot 80 odstalkov sam, zato v prvi številki pod .5’an.ki mrgoli podpisov: Ivo Žajdela. V samozaložbi 'bo izdal (rokopisi so že v tiskarni) dve knjigi: Komunistični ‘zločini na Slovenskem in Sv. Urh — druga plat ziviona.
Ivo ‘ŽajdeOa je po it rojem načinu premišljevanja zgodovinar, ki želi s svojo resnico takoj mod ljudi, .publicist, ki analizira dogodke in ljudi, ki 'sta jih prikrivala molk ali »amTa. Urednika sem si dovolil opocoritil, da ga nie čaka najbolj prijetna p.rihoidnost: v poklicnem delu pa da bo nedvomno mnogo Ibalj pomembna točnost kot olbjektivnioet.
Nato 'je potrkalo na vrata. Pred njimi je stol neznan molski rahlo upognjen, srednjih let, s svetnimi! brki. Ivo Žajdela ga je povabil naprej. Zvedela sva, da je sorodnik pokojnega Staneta' SemičanDaikijia. Ker je bilo o njem v prvi številki Novega Jutra objavljeno krajše pismo', v katerem dopisnik uporablja hudo in težko besedo, i’e Daki jev so,rednik protestiral. Pogovor med Ivo Žajdelo in njim je trajal poldrugo uro. Bil je ves čas na robu nečesa, kar ni spominja'© na spravo.
Iva Žajdela kot publicista, založnika in pisca čaka že nedvomno veliko takšnih intervencij, kar seveda, kdor je to sam doživljal kot urednik, pomeni nenehno stresno počutje.
V kratkem so bo izdajatelj; Ivo Žajdela preselil; pojdem v Sostro, pa tudi uredniški prostor bom dobil takšen, kot se spodobi.
Miran 'Sattler
Dr. Tone Ferenc:
„T\ajrelevantnejšc gradivo o domobrancih je uničeno™
Ko bo spregovoril Matija iz Ozne
britanski arhivi so že ooprti, arhivi rdeče armade pa še NE • O KONCU VOJNE VE TUDI AMERIŠKA CIA • IZ PODGORJA IN PLIBERKA SO VRNILI Z ŽELEZNIŠKIMI TRANSPORTI 10.500
DOMOBRANCEV
(,,Večer'1, 28. nonr. 1090.)
Ne gre samo za kritično gledanje na nekatera dejanja in dogodke v obdobju od 1911 do 1945 ali samo za omajova&vanje nekaterih dejstev, temveč za popolno zanikanje upravičenosti narfKlnoo.svobediinega hoja, je menil dr. Tone Ferenc, zgodovinar in znanstveni svetnik v Inštitutu za povojno zigodovino v Ljubljani, na predavanju, ki ga je imel v mariborski Univerzitetni knjižnici v okviru predavanj o slovenski novejši zgodovini!
SJoverasfeo ■zgodovinopisje vojnega olbdofcfa je naredilo 'mnogo, glede na potrebe po icelovitejši sintezi ;pa vendarle premalo," meni Ferenc. Vzroki za ta primarjkf.jaj so: dolgoletno Obojno adkjsSbvo do mladih zgodovinarjev, ne-udeležlenih v NOB; ipomianjkanje ustreznih zgodovinarjev za razistoave ključnih oz. temeljnih dleJ, nadostopnosit neikaterih vrst lanhivskega gradiva v jugoslovanskih arhivih in zavodih in- postopno odlpiranje tujih arhivov. Slovenski naziulkovalci zgodovine se nismo in se tudi sedaj ne čutimo uradne zgodovinarje."
• TUDI AMERIŠKA CIA
Po 20 letih zbiranja gradiva je znani snovenski zgodovinar, čigar raziskovalno delo temelji iifltfjuonio na pisnih dokumentih in nikoli na .ustnih predvidevanjih, namigih in pričevanjih, ugotovil, da še vedno ni dostopno vs.e gradivo, ki bi lahko razjasnilo nekatera ključna vprašanja o koncu vojne, pobojih v tistem obdobju in o delovanju slovenskih domobrancev.
Tako je znano, da so že odprti britanski arhivi, medtem ko arhiv Rdeče armade še ni. Navzlic nemSki doslednosti in natančnosti gradiva, ki hi prikazovalo razmerje sil ob koncu vojne na Slovenskem, razpoloženje Slovencev do vojne in sovražnikov, tudi nemških dokumentov ni. Nekaj podatkov je sicer na voljo, je menil dr. Ferenc, vendar so to pričevanja nemških ujetnikov. Podatke zdaj posreduje tudi ameriška CIA, in sicer od policijskih, vojačkih in političnih poveljstev iz Jugoslavije.
Ko je zgodovinar nanizal nekaj podprtih" in tudi že vrsto znanih vprašanj o ureditvi avnojske Jugoslavije in o sedanj jih apetitih vladajočih jugoslovanskih avtoritet,, je začel s temp, ki ©o jo ljudje, zbrani v UK, najbolj pričakovali — poboji ©iovenskih domobrancev im pripadnikov drugih oboro-
Ženih formacij v letu 1945. „To jo h'!o dolg« talk« imenovana taibu terna," j® lakonično ugotovil zgodovinar, „in ;je na£e zgodovinopisje ni moglo obravnavati. Nismo imeli dostopov do arhivskih virov, prepovedano je bilo tudi nabavi'ati literaturo eloveniske politične emigracije. Marsikcmu ni znano, do sem se kot ravnatelj inštituta za novejšo zgodovino leta 1973 zelo zavzemal za imštitutovo legalno nabavo emigrantske literature. Imel' Eem ustrezna pri-poročila od CK ZKS in republi-Jkega sekretariata za notranje zadeve, vendar je bil Zvezni sekretariat za notranje zadeve pripravljen dajati informacije le za vsako publikacijo' posebej. V inčtitutu smo' se zato odrekli Beogradu."
Konec 19S4 je skupina, ki jo je najbrž ustanovilo Predsedsitvo SRS, začela zbirati podatke o delovanju Ozne in © pokolu slovenskih domobrancev tekoj po vojni. Po samomoru nekega pripadnika Ozne jle skupina prekinila delo, je pripovedovali dr. Ferenc, takrat je Spomenka Hribar začela pobudo o narodni spravi. Leto pozneje je izšel še članek Nikolaya Tolstoya Ce ovška ■zarota in vsi ti dogodki nap bi bili sprožili nov tok dogajanja o zgodovini po drugi svetovni vojni.
•	10.500 VRNJENIH DOMOBRANCEV
Ker je zdaj že toliko novega in menda tudi veliko dokazanega in razjasnjenega, bo 'jugoislovaniska zgodovina morala o tem Objektivno1 spregovoriti, je Obnovil1 svojo staro misel dr. Ferenc in reke!: ,,Britanski viri navajajo različne številke vrnjenih slovenskih domobrancev, vendar je najbolj zanesljivo število 19.500. Od približno 6000 civilnih begumoav ee jih je skupaj z domobranci vrnilo okoli 600. Vrnjeni so bili z železniškim transportom od Podgorja in Pliberka v dneh eld 27. do 31. maja 1945." Dr. Ferenc je še rekel, da je veliko novega o vrnjenih jugoslovanskih kvizlingiih zapisanega v dveh knjigah britanskega brigadirja ConfieOda iz Londona. Predstavitev teh knjig je bila oktobra letos v Londonu in dr. Ferenc je povedali, da je v knjigi veliko takega gradiva, ki ga na primer Tolstoj: še ni videl.
V Ljubljani obstaja delovna skupina, je pojasnil, ki ima nalogo odgovoriti na 35 vprašanj o dogajanjih od jeseni 1C43 naprej, o domobrancih in slovenski politični policiji. Saj je pregledal že veliko gradiva, denimo kartoteke od leta 1942 do 1944. videi: jle dokumente o Vosu, domobrancih in tedanjih pefitičnih funkcionarjih. Podatke je primerjal1, in sicer kartoteke o domobrancih, z belo knjigo iz Vetrinj. čez tisoč imen sovpada iz enega in drugega vira, je ugotovil dr. Ferenc. Pregledal je tudi zapisnike zaslišanj o raztrgamerh, sokolih in drugih. Zapisnikov o zaslišanih domobrancih je v arhivih zelo mafk) in ker je pregledal skoraj žie vse zaporne knjige iz Maribora, s Studencev, iz Ljubljane in Škofje Loke iz leta 1945, je ugotovil, da sta relevantni zaporni knjigi iz Ljubljanskih zaporov in iz kočevskega taborišča.
Kazerifkih registrov pa ni dobil s Teharij, iz Šentvida nad Ljubljano in. Škofje Loke. V teb zaporih so bili namreč zaprti iz Vetrinja vrnjeni domobranci. Ker 'gre pregledovanje arhivskih .dokumentov h koncu, je dr. Fe-
renc prepričan, da je bi'.o „najreleyanifcnej|5e gradivo o usodi slovenskih domobrancev uničeno., in sicer že pred desetletji."
Če je FerenSeva ugotovitev točna, se bo raziskovanje hudih časov din pokolov leta 1&45 morallo preusmeriti drugam k kllcanlju grlešnikov, ki so uničili dokumentacijo. Morda bomo zanje zvedeli, ko bo spregovoril Ivan Mače'K-Matija. Z-anj je namreč dr. Ferenc na pobudo parlamentarne skupine, Id raziskuje položaj po vojni in politične procese, sestavil 41 vprašanj.
Dr. Tone Ferenc v Mariboru ni razkril ,,velikih skrivnosti". Najbrž ni mogel, kajti čaka na Mačkovo, izpoved. Morda bo 'kdo izmed udeležencev Fe-nenčevega predavanja vpratSal, kaj. pa fla s tisto mišico o Titu in Dubajiču. Zgodovinska dejstva dvojica so znana in zato je tudi znano., da je pokol sovražnikov partije in nove komunistične Jugasllavijle ukazal Tito, izvrševal pa Dubajič. Take preproste interpretacije .izvrševanja Titovih naio-g si seveda zgodovina ne more privoščiti — zato ni nič presenetljivega, da zgodovina to vprašanje ee raziskuje.
Pripravil: Zdenko Kodrič
Braištvo za nredltev zamoleanili grobov v Sloveiaiji
Tajnik Zveze TABOR je prejpl s.’jcidieži dopis:
V sodilovanjiu z g. Udovč Vincencem iz Lijubljainci, smo prišli do Vašega naslova in si Vam dovoljujlemo pisati in sporočiti, kot sledi: Tu v domovini — Sloveniji nam j® uspelo ustanoviti in. regtotriiati Dimtbvo za ureditev zamolčanih grobov v Sloveni ji0 ki ima zello široko da javnost. Zato Vam v prilogi pošiljamo Pravila in Sklep o registraciji našega Diruištva. Dopis z enakim gradivom smo poslali tudi g. dr. Petru Urbancu in. M«ry Rebernak iz Montreala, Qw;b©c, z 'žeOJjo da tudj v Oanadi razširite maše Društvo s č;an-stvom tako, da organizirata Področni odbor našega Društva na območju Ca-nade. Vodstvo Vašega Pod.ročn.;.ga odbora/, pa bo evidentirano v naš centralni cdbor Društva. Zato želimo, da s.e ob organiziranju Področnega odbora povežete z zgoraj navedenima osebama. Naloga našega Društva je precej obširna, kar boste razbrali iz Pravil. V programu pa imamo predvsem več obeležij in sakralnih objektov kot n.pr. K. Rog, Teharje (cerkev), spomin-tika obeležja pa na gradlu v liOflofjll Loki ter cutalla obeležja pni breznih pobitih žrtev kot so Hrastnik, Dole, Huda jama, Laško in druge. Zato želimo, da v te namene zbirate tudi prostevohme prispevke ter jih boste nakazali v domovino, ko Vam bomo to sporočiti. Trenutno še nismo odločili ali bomo sredstva sprejemali na račun Mohorjevine v C. ali v Sloveniji. To bo odvisno od razvoja dogodkov v domovini'.
Ker našo Društvo sodeluje s komisijo, ki je ustanovljena pri vladi v Sloveniji, bomo o vsem sproti na tekočem.
ŽeJimo Vam veliko uspeha pri organiziranju nagega in Vašega Društva v Canadi ter Vas srčno in iskreno pozdravljamo!
Priloga: Pravila Društva lx
Skficip o registraciji lx
Tajnik:	Predsednik:
Justin Avsec	Franc Perme
IZVRŠNEMU SVETU REPUBLIKE SLOVENIJE:
Informiram sem (Družina 12. 3. 91), da ste imenovali Komisijo Izvršnega sveta skupščine Republika Slovenije za razreševania vprašanj, povezanih z ureditvijo domobranskih grobišč.
Področje, ki ga 'bo obravmavalla komisija, je delikatno. Ureditev grobov, posebno označbe, napisi, simboli lahko privede do globokega spravnega vzdušja, lahko pa tudi izzveni v obliki, ki bo mogla napraviti ogromno škode v tem procesu.
Seobava čiamicv klomMjtj je silno važna. Čujem za rev. B. Metečka, dr. J. Grila, V. Blažiča. Ta zadnja oedbnost zbuja zaskrbljenost. Poznana je njegova pieteta do nedolžnih žrtev, istočasno pa poudarjeno negativno stališče do delovanja domobrancev in drugih nasprotnikov revolucije. Napisi, nagovori v takem smislu hi napravili nepopisno škodo procesu sprave, ne glede, da bi bili zgodovinsko netočni'.
Priznati tudi moram, da zveni neverjetno, da pri vseh teh akcijah in komisijah ne vključite v delovanje najbolj eminentnih zastopnikov žrtev, to je preživelih domobrancev. Kaj je bolj logičnega kot to ? Glede grobov so vedno prvi poklicani in upravičeni odločati oni, ki. so bili pokojnim najbližji. V našem primeru bi to morali biti obe domobranski Organizaciji v diaspori, Vestnik in Tabor. Z njimi, z njihovim sodelovanjem v tem našem primeru bi izvršili velik akt sprave.
Še ni prepoznol
8. aprila 1991
S spotovanje.ni
dr. Peter Urbanc
Celje — najveeje slovensko morišče Živeli smo, hot da se ni nič zgodilo
(Večen 21. 9. 1990)
DANES JE JASNO, DA BO TUDI NOVEJŠO ZGODOVINO CELJA TREBA PISATI NA NOVO. NE GRE NITI ZA MAŠČEVANJE NITI ZA SPRAVO, POVEDATI PA JE TREBA, KDO JE IN KDO JE BIL KDO. ODGOVORNI ZA MORIJO NA TEHARJAH SO ŽIVI, ŽIVIH JE ŠE TUDI NEKAJ EKSE-KUTORJEV IN STRAŽARJEV.
Groza s Teharij je od časa do časa prodrla v javnost, vendar ni nihče reagirali'. Ob sleherni novogradnji na kritičnih območjih so gradbinci naleteli
Tia Ikirpe <9!oveškiih 'kosti, vendar tudi to ni vznieTniriio širšo Javnosti. Ka; meni o tem novinar Janez Sever.
Ali so te po tktem zaslišanju in odvzemu beležk delavci državne varnosti še kdaj zasliševali?
„Ne. Isto dopoldne me je poklical v 'svojo pisarno Edo Gaspari, sekretar Cetisa, in mi rekel: „Janez, pameten fant si, na vse skupaj za.zdaj pozabi." Pričakoval sem delovno knjižico, ponudil pa mi je — 'kavo. Tega si še danes ne znam razložiti. Zaradi Teharij; sem se že enkrat neumno zaletel. Ob neki Svečanosti v muzeju NOB sem Pelka, tedanjega ravnatelja, vprašal* kdaj bodo poleg jablane s Frankolovega spraviti v muzej tudi kramp za kidanje gnoja, s katerim, so na Golovcu vlačili1 trupla z vozov. Nastala je takšna tišina, da sem slišal dihanje svojega so®:da. Zofka Sitojanovilf pa je glasno vprašala, kako so- lahko takšni tipi še novinarji...
Življenje je teklo svojo pot. Ob napredovanju polkovnika Jaka Rojška v generala, so v Bežigradu pripravili veiiiko vojaško vajo. Imej sem srečo in bil uvrščen med »vojne reporterje". Juriša1, sem z ubogimi vojaki dol in gor po tistih globačah dn fotografiral. Posnel sem pet filmov in doma, žalosten ugotovil, da na njih rit niči, ntlbenilh Očitnih Jlmatnaaj o grobiščih, šlo je za območje, ki je še dane® pod zaščito vojske.
Medtem sem bil premeščen k Delu in nato v uredništvo Tovariša. Tekal sem po svetu, doma pa so na cmenjienih. obmiclJIT/i grladtoiiMi vedno znova naleteli na 'kupe človeških kosti. Ko je vest prodrfJa v javnost, kosti ni bilo več, policija pa je novinarjem poročala, da gre za »ostanke mrtvih nemških vojakov v nekdanjih strelskih jarkih in da o tem iz humanih razlogov ne bi kazalo pisati" .... Vik in krik smo zagnali oh prekopu starega in »nunskega" pokopališča. Iz mojega poročila so urednik ;l vedno črtali tisti del, ki je namigoval na Teharje. Kaže, da je nekdo v Ljubljani dobro vedel za teharsko morijo...
Moja poznanstva z nekdanjimi borci so sc v mnogih primerih 'Sprevrgla v prijateljstva. Mraz s Teharij se je počasi tajal* ljudje so bili pripravljeni o tem več povedati: Razen o rudniku v 'Pečovniku. Ob takšnih srečanjih sem vedno znova načenjal vprašanje Teharij ih tako prišel do vedno novih imen. Jaz sem iskal Slovence, ki so bili v kakršnikolli zvezi z dogodki na Teharjah, in jih nato skušal najti."
Zakaj?
»Zanimalo me je, kdo' so ti ljudje in kakšni so ti ljudje. Ugotovil sem, da je slo za siromake, ki so enako brezcselbr.O' potegnili pištcHo na mačka kot na človeka. Tega spoznanja me je bilo groza. Mnogo jih je pomrlo, zvečine zaradi pijače. Verjeli ali ne, mnoigo pa jih 'še danes živi in jih skoraj vsak dan srečujeva. Komandant vojn ega taborišča je bil še nedavno obrtnik, mož, ki se je po Gaberju hvaflfl, »kako jih je tolkel s tremi šmajserji in jih ni sfolgal", je danes solastnik gostišča, mož, ki je med drugimi v Fazarinčevi kleti veleval, naj žrtev poklekne, da jo' bo lažje ubil, si svojo pokojnino bogati s prevozom zelenjave na tržnico. Živ (je tudi tisti, ki je ubijal v Bezovici in se na lastni poroki pojavil v žrtvini obleki.. . Skoraj vsi pa živijo žalostite
usodo samote, ker jih je tudi okolje izločilo, ljudje se jih izogibljejo, kar je po moje najhujša kazen, ki lahko človeka doleti!'*
Nekateri so mnenja, naj prenehamo šariti po grobovih...
„Nasprotno, v vsaki občini bi morali imenovati podobne komisije, kot je v primeru Teharij. Ne gre zn maščevanje, gre za žalbstno resnico, da ima skoraj vsaka druga vas do včeraj zatajevan grob. Gre za dejstvo, da bo tudi zgodovino narodnoosvobodilnega boja potrebno pisati na novo. Ne moreš slaviti junaštva nekdanjega hlapca, ki je kot svoj prispevek k revoluciji dodal uboj svojih nekdanjih gospodarjev,, ai'i še naprej dovoljevati, da ta boj otrokom v šolah razlaga mož iz Brežic, ki je na Planini dal likvidirati svoje dekle kot narodno izdajalko, ko mu je vsa srečna zaupala, da nosi njegovega oti‘oka. Povedati je treba, kdo je ubijal v Framu, kdo v Kočevskem Bogu! Dnevi zmage so pokazali, da pod partizanskim plaščem, ni fčilo vsem za revolucijo, saj iso si posamezniki v svobodi prigradili ne .samo tujo zemljo in hiše, dobrih položajev zase, za svo je otroke in celo vnuke, v istem hipu pa lastnoročno ubija7! siromake, ki so po štiriletni lakota tudi pred njimi prikrili vrečo krompirja. Treba je samo soj teti uradno število pobitih vojakov okupatorskih vojsk in število po zmagi pobitih Slovencev na obmcičju Slovenije, in te postane sram, da si sin tega malega naroda. Zakaj to breme prenesti še na svoje otroke?"
Markn Premšak
Tone Brulc:
JasMtvka, jama preSekujnnlli glav
<Poročilo MVjeeni'ka“, enega glavnih dnevnikov Zagreba, 20. junija 1090)
Ko je izvedel za skrivnost o masovnih pobojih, ki jo je razkril nekdanji jugoslovanski partizan 'Branko Mulič (70 let), ki sedaj 'živi v Zagrebu, je naš časopis poslal rcvinatt/e na mesto rčočiina. Pot nas je peljala v Žum-beraik, 75 kilometrov zahodno od Zagreba, pokrajino, ki je poznana po svoji idilični lepoti, kjer je oddaljenost od prometnih žil gotovo jamstvo, da boš lepo preživel dlan ai 'kanec tedna. V Seuice se flaihko prlllde po ozki asfaltirani cesti. Pot je bila prijetna in, sodeč po prvih vtisih, grie za bogat in prijeten poljedelski kraj.
Kako so ljudje mirni, smo videli 'še’« tedaj, ko so zače'i govoriti tisti, ki nekaj vedo ali so slišali iz verodostojnih virov o dogodkih, o katerih je spregovorili1 Branico Mulič.
Našli smo jamo
Prepričali smo se, da niso redki, ki poznajo (skrivnost, takoj ko smo prišli na glavno mesto, kjer ise zbirajo vaščani, ki jle edina gostilna ob vho-
du v vaiS. Vsi prisotni, ^Tudje raa’ičnie isibarositi, so slišali m€ikaj igovoriti o jami, iki ima olhldko globokega prepada in iki leži1 blizu te vasi, toda nihče nam ni mogel povedati, kje je... So sire ®o vas z okoli sto prebivalci, kjer sedaj živi zelo malo tistih, ki eo doživljali obdobje zadnjo vojnfe, in ko smo vpraševali zanje so nam viedno zatrdili, da slo bolmi ali Eibairi.
Vaščani, s katerimi smo hoteli govoriti, so ise že viedno' tali peljati nas k jami, toda k sreči smo dobili soisedia 'NJkoiitaja Badovinca, na čigar posestvu se nahaja jama. Globok vtis nam je ostal, ko smo komaj par sto metrov od zadnjih hiš opazili odprtino, ne preveč veliko, ki vodi v podzemlje Žum-'berka. Dvomili smol, da gre za jamo, o kateri iso nam govorili, kjer bodo odkrite na Dantejev način podrobnosti o človeških zločinih. Mulie sam namreč mi hil gotov, da jo toeino tisto mesto, ker je v okolici več naravnih jam. Ostala mu je v spominu druga podoba, kot da bi bil prej tam travnik, in da j>e iz razdalje dvajsetih metrov opazoval poboj in komični milostni strel ter metanje trupel v jamo. Sedaj po 45. letih je kraj že zaraščen z grmovjem, ki tvori nizek gozd. Našli smo malo bolj zadaj staro pot, po kateri se zdi, da so vozili tovornjaki z žrtvami, tako da so se megli približati zelo blizu odprtine jamo. Ker pa nismo imel'! vsega pripravljenega za spust, smo se vrnili tri dni kasneje,
Branko Mulie, ki je preživel nekaj časa s Titovimi partizani, se je borT na ozemlju Hrvaške. Komaj je bila končana vojna, je bil določen v od-dielek politične policije v Zagrebu, ki se jjie imenovala OZNA. Sredi meseca maja ga je poklical tajnik partije, ki je 'bil v sprem ttvu treh oseb, in ga vprašal, če ima šofersko dovoljenje, ker da je bil izbran za posebno delo drugega dne. Ukazal mu ja, naj ima pripravljen majhen omnibus za 20 ljudi, tako da ne to imel problemov na poti.
Botho j ranjencev
Drugega dne zgodaj sta odpeljala s trga „N“ dva tovornjaka s pri-'Nižno 15 vojaki iz oddelkov RNOJa, poleg omnibusa in ■džipa, ki so se usmerili proti bolnišnici Sv. Duha. Tam so začeli nakladati takoj ranjence na tovornjake; težje Tanjene so položili na tla, ki ®o bila pokrita is slamo, medtem ko so ranjence, ki so mogli hoditi, posedli na sedeže omnibusa. Kot se spominja Mulio, iso odpeljali okrog 50 ranjencev, ki so pripadali hrvaški vojski, talko ustalški kakor redni dopmiobranski. 'Medtem ko so jih nakladali, so jim govorili, kot je slišal Mikulic, da jih bodo premestili v drugo bolnišnico. Da je bila to zelo važna operacija, priča dejstvo, da {'e nekaj časa bil prisoten častnik z zci.o visokim položajem, ki; je nato odšel zadovoljen. Kolona se je napotila na dolgo pot, katere cilj so poznali samo tisti, ki so bili v džipu.
S takratnimi vozili jie vožnja trajala precej časa. Prišli so v Solšice šale opoldne in se namerili k jami. Ne da bi se odpočili, se je uničevalna akcija začela takoj. Dva iz džipa sta se postavila na vsako stran jame, katere odprtina ni bila večja od 1 1/2 metra v premeru in streljanje se je začelo. Lažje ranjence so zgrabili vojaki pred očmi vseh in jih rinili k odprtini
jamie, kjer so jih streljal e piJtoJO. Po amezno, ker drugače ni bilo mogoče, so jih metali v jamo.
Malič, ki j,e nekaj ,Salsa gledal iztvrševanje masovnega zločina, se šle spojninja odmeva streCov v uAšeislih, ki' so ga prisilili, da se je odstranil, da počaka konec morije. Seveda, vsi ranjenci, brez izjeme, so končali v jami.
Sovražniki ali ljudje brez obrambe
Ko ;sie je vrnil v Zagreb, se je 'še tisto popoldne predstavil svojemu nad-rejlcnemu, katerega je pogosto vozil s svojim omnibusom, kakor je zahtevala služba od njega. Mul le je začel s prošnja, naj ga preskoči za akcijo drugega dne. „Toda Branko, oni so naši sovražniki," je bil odgovor. ,,Za.me je sovražnik tisti, ki meri s puško nama, medtem ko so ti ljudje brez mioSt,“ je odgovoril Miulič, ki jo zagrozil, da se bo sam ubil, če bo prisiljen, da se udeleži znova tpobo,jev na Sošieah,
Samo poznanstvu s poveljnikom se je imel zahvaliti, da se mu ni bilo treba udeležiti te akcije, ki se je nadaijevafa kot ja sodil' oni, še nekaj tednov. Videl je, da ®o> vise tiste dni pri'hajali s tovornjaki na trg „N“.
Branko Miulič je skoraj znorel ob tcb sipoiminifh. Skoraj mesec dni je čutil njihovo težoi, ilmel .sanje pothe domišljije vsako moč z mislimi na samomor, kot edinem izhodu iz položaja, v -katerem se j|e nahajal. Izvedel je, da sla jie ustrelil eden izmed čaisltnikov (me tisti, ki |je streljal ob jami), še tisti ali .naslednji večer. Gotovo ni mogei' prenašati, 'teže strahotnega molka ob tolikem zločinu. V zavesti Mul iča se je. podrl sen o pravični druObi v komu-nizimiu. Ko je bral poročila v ..Pdliltiki" pred vojno o zločinih Stalina, je bil prepričan, da se to ne bo zodilo v njegovi domovini
Po raziskovanjih v jami Jazovki, ki so jih izviršili časnikarji ,,Vjesnika‘‘, in po poročilih priči, se .računa, da je bilo pobitih okrog 40.000 žrtev, predvsem invcf.i'd!:i7, lErijeimeuv in (babiOcov iiz Crrvallkie vojlrke, civiliEllov različnih starosti, med katerimi so bile ženske, mlladina in otroci.
(Do tukaj ,.,Vjesnik“, n'ada’jni tekst je moj, T. B.)
So stvari, ki ti re puste, da bi' odložil pena: poštenost, čut za pravico in resnico, pikibeta do pobitih, tudi takih, ki ise jih zagrebški „Vjesinik“ in Mulič ne epom in jata, morebiti 'bi se jih spomnil Nikola Badovinac, toda od bivših partizanov ni dosti pričakovati: Zdenko Zavadlav je samo' eden, Spomenka Hribar, čeprav ni bi'« piartizanka, je pa tudi edinstvena po. čutu dolžnosti dio pohiblh.
„Vjesr.ik“ pravi, da so prvi transport iz Zagreba pobili sredi maja. Kaj1 pa, če jama Jazovka le ni tako dolgo čakala na prve žrtve,. Gre za to: nekdo iz Žumbeirka je vedel, da SO' v bližini Sošic jame in da je okolica Sošic pripravna za masovne poboja. Prehivafsbvo, ki jte za nas, bo molčalo, tisto pai ki ni..., ga že ni več in bo molčalo večno. Sploh pa: Kje m Sošice. kje Žumbefak, kdo isio tisti, katerim velja to nadaljevanje, 6c sploh sme veljati? Za vse to menama poseči par stoletij nazaj!
'Žumberak (Sicberbeng) jje s farama Žumberak (farni patron Sv. Križ) in Vivodlno (patron Sv. Gregorij ■— Jurij, p-P j pa Sv. Lovrenc) pripadal
nekdaj oglejskemu patriarhu, itorej Kranjski, ne pa zagrebški škofiji, ki si jo je lastila in ki jo ima danes. Zaistonj so 'visi dokazi šidaka, Bmiturca, Bar-leta, Ivama Gorišikega, Mandiča in dmgih elvKlnih in cenkvenih zgodovinarjev — obstoje seznami fara, ki so pJaičeva’e papeško desetino oglejskemu patriarhatu 'stcPsetja.
Okrog 1. 1208 je oglejski patriarh Urh II. dolbil namig, da naj mejo svoje posesti premakne v Belo Krajino in is tem seveda budi mrzje Kranjske proti jugu — v bližino Bosne, kjler so .imeli .takrat glavno 'besedo ‘bogomili. Bogomilstvo ni bilo samo balkanski problem, raztreseni so bf.i 'bogomili po vsej zapadni Evropi pod različnimi imeni (katari, va.'demci, aTbigenci etc.). Cistercijanski isamioistand so dobili nianaCiilo, naj sle togcm^ska sekta zatre, če ne, pa vsaj omeji na Bosno. Med njimi je 'bil tudi Stams, kjer so bili lansko leto predstavniki SLS, ki so si ŠJli ogledat v domovino, če je zmota komunizma že zatrta, drugi samostan jz bil cisterca v Koisitanjevici, katere ustanovitelji in zaščitniki, so bili koroški Spambeimovci, >za Stično se išie ne ve, če je bila soudeležena pri pripravah. Gotovo je, da je bila vodilna p ast plemstva za premik meja v Balo Krajino, saj jle patriarhov bratranec Albert Viš-njegorski imel števi’ne sorodnike na Kranjskem, posebno pa še na Dolenjskem, ki so tega komaj čakali, da odrinejo Hrvate s 'spodnje Dolenjska, kjer so imeli večino gradov v posesti. Tudi ikostanjevašiki opat je pridno zbiral posest v Št. Jernej,ski dolini, okolici Kostanjevice, Čateža, dobili pa so pod svoj patronat vse ozemlje med Krko in Brogano.
Konec francoskih abigenciev predstavlja 1. 121,1 z bojem v Muretu in kasnejšo pogodbo 1. 12.29 v Parizu, torej .skoraj isitooasnoi, kakor so se razvijali dogodki na Dolenjskem, Beli Krajini im Žumberaku. Seveda ni šlo brez prepirov; kregi so bili predvsem za Žumberak, vendar, ko je zagrebški škof Štefan III. obljubil 1. 1789. ljubljanskemu nadškofu (!) Brigidu tri nemške marke za Žumiberak in Vivodino, je prvi priznad1, da sta te dve fari kranjski, drugi pa, da ima pravico zahtevati denarno odškodnino za nekaj, do česar ima pravico. Denar ni bil nikdar plačan... To, kar se tiče ozemeljskih pravic in jurisdikcije nad Žumibenkom. Seveda, takrat 'še mi bilo Žurmberčanov-Usko-kov, naseljenih v tem delu, ki' je nato spadal pod Vojno, Krajino.
Iz časov protestantizma dobimo, drobne poda'tke, da so že sodelovali Uskoki v Trubarjevem knjižnem zavodu v Urachu in je najbrž že takrat Trubar opazil razliko med njihovim jezikom in , bezjaškim" ter končno opustil srbohrvaške tiske. Znova ste srečamo z Uskoki v kmečkih puntih, ko so pomagali svetni in cerkveni gosposki, da ®o jih zadušili. Nato je Žumberak postal hr-va”Jko vprašanje tako v zadevah vere kot civilne uprave, oz. vojaško, vendar ga omenja Janez Vajkard Vaf.vazor še v svolji mor.umer.ita?rii „Slaivi vojvodino Kranjske" in to celo v zvezi s čUdnim dogodkom. Za časa kmečkega upora 1. 1515. na gradu Mehovo je usfcolSkbmu poveljniku sin. grajskega o: krhnika pokazal nago zadnjico; zato ga je dal ,ta Ubiti...
Ko je prišlo v prvi Jugoslaviji do reorganizacije banovin L 1931, smo po Bog ve čigavi zaslugi Slovenci v Dravski bati lovilni prišli do. Žumberka. Je vlada hotela razža.liti Hrvate s tem, da ga je priključila Dravski tano-
vini? Kaj hi s tem Slovenci <io'bia, če hi ostal v Sloveniji? Prepir med Hrvati in Slovenca, ito je več kot gotovo!
Za leta revolucije ho težko dohiti podatke iz Žumherka; posamezniki so bili že pri Vaških stražah (podpor. Janko Brzovie), potem pa so v domo-binanstvu imeli ceil 'lasten vod najprej v 3'4. četi v Št. Jerneju (Mrakovi), potem pa ko je ta prešla v Novomeški udarni batajjon, se je ta vod vlil v 33. četo (Frankičevo). Vsega skupaj poznam samo eno večjo akcijo, ki se je je udeležil uslko&ki vod in void prostovoljcev iz 34. čete, vod iz Kostanjevice in vod iz Dobrove, ko jo padla »komanda mesta Sošice". Bilo pa je več izvidnic iz 34. in 33. čete, ker so iz Žumberka hodili ropat živimo v Št. Jernejsko dof.ino.
Ko je prišel razpad Nemčijo im konec vojne, se Žumberčani niso napotili z drugimi dolenjskimi četami proti Litiji in Radečam, kjer jih je razpustil podpoi. Stamenkovič. Ločili so «e na svojo roko 'že v Št. Jerneju od čete in odšli v Žumlberak. Bili go prva brana Jazovki, prav tako njihova družine, ki so živele v št. Je mejaki doilini.žuimlberlšlka Krajina je še dos'i bolj odmaknjena od sveta kot Kočevski Rog, zato je bila idealna za pobijanje velike količine ljudi in prav zato se je tako kasno izvedečo zanjo.
Zgodovina je tekila naprej in tam okrog L 1968—6!! je že angleški generalni štab izdelail načrte za novo vojno v Evropi. Dogra jeni so bili na domnevi, da se bodo Slovenci in Hrvati udarili tam v okolici Kostanjevice. Zdi &e, da so pri izdelavi načrtov sodelovali mamiastO' generalov zgodovinarji in zcmljepisci, ki so našo zgodovino poznaTi bolje, kakor mi sami. So računali na erbslko manjišino v Hrvarki, 'katere del je Žumberak in njegovi prebivalci? So poskušali stari trgovci s Slovaškim blagom žie takrat, kako bodo napravili razdor med Hrvati in Slovenci? Vsle je mogoče!
Naj bo ta zapis v spomin Žumbeirčanom-Usikokom, ki so bili v slovenskem domobranstvu in .so z .rijimi dolili tudi njegovo usodo do zadnjega, le končali so drugje — v Jazovki, jami preluknjan ih glav!
V dodatek Vjesniku: So.šioe so vas z okoli sto prebivalci, kjer sedaj živi ztelo malo tistih, ki iso žive d v času zadnje vojne. Kar ji/h je ostalo živih, niso ne gluhi ne tako stari, da ne bi mogli govoriti, le belim je ostal strah v kosteh in mozgu, rdečim pa sram. Ljudi pa preprosto ni, ker so v Jazovki.
V domovini izhaja časopis
IVOVO JUTRO
Poleg zanimivih aktualnosti odkriva zločine, zločince in grobove partizanskih orgij.
Soborci! Naša dolžnost jej da naročimo ali vsaj podpremo to novo glasilo resnice v svobodi.
Glavni in odgovorni urednik je znani časnikar Ivo Žajdela. Naslov: Novo Jutro, P.P. 483 — 61001 Ljubljana — Slovenija.
'Tomo šuštrnaiž
LJUBLJANSKO SODIŠČE -BEGUNJE - RAJHENBUBG -KALVARIJE SLOVENSKIH MATER IN ŽENA
Pri optisomnju msdivoijtnjih in p<yvo>$n)Jh krivic, niasiija in zlo-čimov ,pioid bomuinijsitdičmo straihioviado v Sloveniji ee viedino ostajajo vrzelli, ki 'hi jih bilk) pat robno čimprleo© izpomiti. Vršite pri&val-cev omenjeme temne dobe se naimrač nadetjo, se preživeli pa hi mogili sider še maaisikaji iapriiSati, a neikaitsiri cikle v,a jo — iz. razumljivih naizfogtov: čakajo 'diakomi&niega razSiSSenja političnega o-značjia v donnovimi! Obstojajo tu/dii posamiezntiki, ki spričo drama fizične in psihične strltocti ne morejo niti po 45-tih letih z 'govorjeno ali pisiamio besedo piriti na dan. Čutijo se nemočne v odkrivanju prestarega trpljenja •— riadJaumljivega celo za njihov najlbližnji družinski ali iprijiatoljsiki krog. Rajši Ostanejo isami s svojo bolečinio v srcu — 'četudi do .smrti. Nekaj 'podobnega ®a verjetno dogaja tudi z bivšimi obtoženkami in zapornicami zloglasnih oznovskih zaporov. Malo je znanega o križevem potu teh zavednih mater ih žima — vrednega vsakega, tudi najmanjšega zapisa. Le zakaj raj' bi se ne odgrnil zastor tudi injihovega tihega, vdanega, s solzami in molitvijo spremljatnieiga, preistalega gorja ?
Slučajno seon v razgovoru s prijateljem Božom Šurmanom in njegovo soprogo Veno izved:!, da je bila pred Jeti 1. 1970 pri njih na obisku iz Slovenije mati gospe Vere — (sedaj že pokojna) ga. Francka Dermastja. Bila je kmalu po prihodu ,^osvoboidiite,jev,‘ obsojena na 10 li:lt zapora. Odtrgana je 'bila 5 dolgih let do 'pomilostitve, od moža in števulinih malih otrok, razmeščenih v različnih zavodih. Sklenil sem pobarati gospo Vero O' podrobnej-šeim poteku dogodkov, ki so se razvijali v tistih burnih časih in odjeknili usodno tudi v Dermaistjovi družini.
Gospa Vera, kot hčerka versko in narodno zavednih staršev, bi nam lahko zaradi razumevanja nadaljnih medvojnih in povojnih pretresov kaj več povedali o vaši družini? Kje in v kakšnih razmerah ste živeli v takratnem napetem vzdušju?
ŽiVeli smo v Dravljah pri Ljubljani. Na!ša družina je bila številna, saj nas je bilo prvotno kar 15 otrok. Malo pozneje se je število ,skrčilo na 11, ker so 4 umrli ,še zelo majhni. Oče je bil čevljar. Ta obrt je prehajala iz roda v rod, saj je bil stari oče tudi čevljar, isedaj je pa tudi sin Marko. Že tik pred pričetkom svetovne vihre je zmanjkalo deda, z odpoklicem očeta k vojakom (mobiJiz. Jugosl. vojske), pa j« bi'a stiska še večja. Da ,smo se preživeli, ismo morali otroci raznašati vsak dan časopise iz jugoslovanske
tiskarne — od Zgornje šiške do vznožja šmarne gore. Stara sem bila takrat komaj 13 let. Že takoj ob pričetku vojne in delitev duhov se je naša družina opredelila odločno na protikomunistično istonan. Ko so Italijani odpe jali brata Franceta v internacijo v Gonairsi, pozneje pa -na Raib, ja nama pogumno zatrdila: „Raje vidim, da jte tam, kot tla bi ibil v gmajni“. Razumljivo je, da omenjene besede domačim teicmeem niso bile pogodu, še manj zahajanje domobrancev in drugih zavednih ljudi v našo- hiišo. Višek m-rčnje db naše družine je bi', dosežen septembra 1543, ko ,ao vdrli v nalšo hišo partizani in pričeli ropati usnje zia čevljo, čevlje od -raznih strank, ter hoteli odpeljati še očeta. Zaradi vpitja in jokanja otrok so popustili z grožnjo, da ga bodo že pozneje poisflcaM, pa naj se Skrije kaimonkcf.l. Vse -izropamo blago je moral potem oče vrniti draveljčanom, prizanesli so nam ramo Italijanih
Občutek veičj.e varnosti je bilo zaznati še’e ob uB-taniovitvi prvih vaških straž -in pozneje v času nemške :zias);dhe, bližina domobranske -posadke. A pripetilo se je nekaj nepričak-ovBin-aga,, skoraj usodno za vito našo De-r-mastjevo družino. Ravno ko se je brat France -mudil ra dopustu (bil je- pri primorskih domoibran.aih), so pri sosedovih pripadniki ,črne roke ubili prof. Šterna m njegovo hčerko Muco. V tej hiši so izdelovali znake za domobrance, kot za partizane.
če slišim prav -— tudi za partizane? Potem je ta družina igrala dvo ali večlično vlogo?
Ja, tako je tudi v resnici bilo-! Starejši sin Jure ste je pora/šal že z visokim činom. — v hribih. Hčerki Muci So dvorili gestapovci, bila pa je tudi ljubica nam dobro znanega generala. Pri šter,novih so pogosto organizirali plese, tja :so zahajali partizani, kot gestapovci. Mil Otroci smo se igrali pod okni in smo vse dobro videli, -kajti Okna Sternovega doma niso bila nikdar zastrta, črna roka je prizanesla le ttemovi Žani in mlajšemu sinu Mišku. Čeprav naša družina o t;m umoru ni š-e ničesar1 vedela, ,so -se že naslednjega dne pripeljali gestapovci in hoteli odpeljati vso našo družino obdolženo od domačih terencev — v Dachau. K isnelči se je moji majstaneiši rnstri -posrečilo izmuzniti se iz hiše in nem udoma obvestiti domobrance. Takoj je bil sprožen alarm. Pri-hitalo je več domobrancev iz ljubljanskega boka in tudi glavno domobransko poveljstvo je bilo že obveščeno. Nevarnost da bi bila Dermastjeva družina poslana v Dachau, je bila odvrnjCnia.
Draveljski komunisti so bili gotovo razočarani, da je vaša družina Ic ostala doma. Zdaj me pa zanima, kako je kilo 7. maja, ko so se že dolge vrste naših Ijrdi že umikale fe Slovenije? Kako se je takrat odločala vaša družina?
Visa -naša družina je b.i'a 7. maja že pripravljena na odhod. A prišla je mamina -sestra Angela Koman in odsvetovall-a dolgo pot s tolikšimi majhnimi »traki. Oče ves potrt s šolanimi očimi je 'končmo- odločil: „V-e n a j,starejše ■pojdite, za vas tri- je nievamo". Im talko smo odšla v®3 tiri majstanejše hčerke v svet, oče in malti s še -sedmimi majhnimi otrtoci ipa ostali domia, kjer se je zaJčelo trpljenje -s prviimiurami ,,-OiSivoboj irxja“. V:b na-da-ljn-i razvoj bo pa sedaj opisala moja mama, ki j-e -bila 1. 1970 -na obisku pri nas kr je posneto
na traku. Tu mama odgovarja na stavljena vprašanja Božota, obenem pa opisuje bistven« doživetja, kar 'lahko 'že takoj ipo^nnat?:
Božo: No, sedaj smo vsi tu v Argentini. Povejte mama, kako je bilo' takrat, ko smo mi odhajali, vi ste pa doma pričakali „osvoboditelje"?
Ga. Dermastja: Sedmega maja (ste odšli. Osmega maja ob 4. uri zjutraj so prikorakali v Dravlje prvi partizani. Bili slo videti siflno izmučeni, da 'bi se človeku zasmilili. Bil je to hercegovski odred. Spredaj pred njim ss ja pe’jal na koksu domačin Ivam Ko/goVšek in kazial na našo hiišo, rekoč: „To je prva bcOcigardistična bajta." Takoj je vstopil notri komandant odreda in Ealhtevai kruha za vojsko, ker dh je flačtna. Pristala sem na peko kruha, a pripomnila, da nimam ne moke, ne kvasa. Obljubil je, da bo za vse to poskrbd. In res je kmalu pratneslefl vse potrebno za peko in še otroke je obdaril s čokolado in marmelado. Pekla sem potem vse moč kruh v krušni peči.
Potem pa ta komandant ni bil tako slab?
No. moram reči, da j.e bil č'oviek na mestu, vt ieigta spoštovanja vreden. A kaj, ko so za temi hercegovskimi partizani nastopili čez nekaj dni domači partizani. Ti so se pa obnašali kot pravi razbojniki. Pojavili so se navadno okoli ene ure ponoči, vedno z izgovorom hišne preiskave. Oče (mož) se jim je skrival ves obupan na podstrešju. Najprej so- pobrali iz očetove delavnice ves usnjarski material, potem so prišli na vrsto stroji, kolesa, obleke in še druge reči. 16. maja ob 8,30 dopoldne pa bo aretirali očeta. Takoj po aretaciji., še isto dopoldne, so se vrnili in pobrali prav vees tako da ponoči že nisem imel« s čim pokriti ne slebe, ne otrok.
Mama, kdaj so pa vas odpeljali in kako je bilo z vašimi otroci?
Bila sem aretirana 16. sept. 1945. leta. Ne morem popisati, kako mi je biio hudo, ko ste že vi odhajali, potem mi odvzeli moža; z mojo aretacijo pa me odtrgali še od prec&taldh sedmih nlediošciriTa otrok. Vsak prosti čas sem porabila za molitev. Ko sva se v zaporu s Šolsko sestro Eva n gel isto spravljale spat, mi je vedno prigovarjala, naj vendar zaspim, ko sem se še vedno križala in molila za moža in vise otrokei.
Kam so spravili vaše otroke, saj so bili v večini še čisto majhni?
Najmanjše, komaj 3 do 5 let stare so vtaknili po dva in dva ločena v naradčne r, p re vz go j e valne ‘ ‘ zavode^ Najstareapo hčerko komaj 17 let v Vajenčki dom, pozneje pa v Karicvac v neko trgovino, kjer sem jo našla v obupnem položaju, da sem jo morala odpeljati domov.
Mama, kje ste bi.i zaprti? Ste bili večkrat premeščeni iz enega kraja v drug?
Takole je bilo. Najprej sem bila zaprta 46 leta na Ijublj. sodišču. Od tam ravno na sv. Ane dan so mas prescHi v Begunje pri Lescah. Čez eno leto, tudi na sv. Ane dan, pa so nar, premestiti v R.ajhanburg. Na postaji v Lescah co r.a6 natrpali v živinske vagone, katere so seveda dobro zaprli in še skrbne j e zastražili. Pii prevozu v Rajhcmibung smo imele častno spremstvo: Vsa ljubljanska Ozna je bila z nami. Izmučene; neprespane in obupane-smo pešačile z v..o borno prtljago od -postaje proti Rajhenbuitkem gradu..
Bilo je nekako ob 3. ari zjutraj. Vide'® smo med potjo, kako so tamošnji prebivalci skozi zavese opazovali naš klavenni sprevod. Videti je bilo, da so zelo sočustvovali z nami, .a pomagati nam razumljivo niiso mogli nič.
Kako so ravnali z vami? Ste morali kaj delati?
Tepli nas inavno niso, ampak so znali na dirug način šikanirati in trpinčiti. Samo za eno Koščak Marijo vem, da je bila zelo pretepena, kje, ne vem. Vsaka, je dobila dlello; one za poljska dela, druge za pralnice in 'šivalnice. Če ne bi delale, bi eis nam pa zmešalo. Jaz sem bila v Strojini šivalnici. Delale smo normo: 7 hlač na 8 ur. Vse pa niso mogle dtoiseč! predpisane norimz. Šolske in usmiljene sestre, iki so bile tudi med nami, so bile namreč navajene finega dela, niso mogle „fušartli“, zato jim razumljivo), de"o ni šlo tako od rok. Jaz sem napravila dostikrat tudi .po 13 hlač in jih potem metala tistim, ki niso napravile zadostnega števila, kot je bilo predpisano. Poleg hlač smo šivale tudi delovne clbleik|o, nazadnje šie moške obkike. Delata sem 6/kupaj z Velikonjevo gospe,1, skupno sva tudi po pomilostitvi takoj zapustile grad, ozir. najin zapor in odhiteli vsaka v negotovo smer — proti zasedenemu domu. Najprej sem se oglasila pri svoji sestri. Bi o je ob 1 uri ponoči, ko isem potrkala na njeno okno. Nadejali so se me že, da bom prišla, ker so slišali govorice o amnestiji. Celo noč smo se pogovarjali. Izvedela sem. da domov ne bom mogla, ker je naša hira zasedema od tujih stanovalcev. Tako sem morala ostati pri sestri skoraj več kot eno leto. Sama sem spa’a na tleh, obroke — katere sem postopoma odvedla iz raznih zavodov — pa sem razmestila po raznih policah za sadje. Bilo je malo prostora, tudi sestrina hiša je bila — Čeravno ne vsa — zasedena.
Mama, z vami so bile zaprte tudi neke partizanke? Kako je bilo z njimi?
Dve sta bili med nami. Ena, Albina Ferkolj se je pisala, je bila zelo 'hudobno dekle. Druga, Angel ca je bila manj, bila je pač zapeljana. Ampak •Albina je zganjala pravi teror nad ostalimi zapornicami. Ni h;ote'a, da bi pele nabožne pesmi. Ga. Adamičeva se je nekega dne onesvestila in smo jo •odpeljale v posteljo. Albina pa je zabranila: „četudi crkne, tu ne bo nobena ležala." Jaz sem pa vzela „deko‘‘, zaloputnili! vrata in dejala paznici: „Tu-kaj ni več mogoče živeti, dajte me raje v bunker." Paznica je piofioicala nato upravnika kaznilnice-mn jo rja. Ta se je kmalu pojavil, rekoč: „Seveda zato ne marate ti dve dfekfeti, ker sta partizanki." Jaz ©em pa odvrnila: ,,Dajte nam poštene partizanke, ne pa take, katere sami ne marate." Major je najprej zaslišal mlajšo Angelco, ki' jo še po pravici vse povedala. Nato je Albino zapodil v drugo sobo, iz katere je bila klicama na sodišče.. Tako smo imele potem mir.
Zakaj so bile pravzaprav zaprte te partizanke?
Ja, na Bleivreieovi cesti e« izpraznile neko biro, ljudi pognali ven, kmalu nato pa .samovoljno odprle — javno hišo.
Mama, kaj sc je pa dogajalo s takoimenovanimi ljubljanskimi damami?
To je bilo v Begunjah. V kaznilnici so naenkrat vse črpalke odpovedale. Zato so nagnali vse boljše ljubljanske dame, da so morale iz greznice z go-
limi 'rokami .prazniti oloveSko 'blato. Pač, da eo jih do skrajnosti ponižali. Tudi za raizna dela na polju niso poslali take, že navajene kmečkega dela, ampak »lasti v najhujišem mraizu prisilili le ljubljanske dame, s prozornim namenom — jih osramotiti in psihično uničiti.
Kako pa je bilo takrat, ko ste bili pred sodiščem?
Ah, bila je grozna obtožba! Najraje bi me kar na smrt obsodili, zaradi neštetih ubojev, sploh za vse izginule v Dravljah. Za vse sem bila menda jaz odgovorna. Jaz sam jim rekla: „če bi bila jaz morilka, ne bi bila mati petnajstih otrok." Najprej so poklicali ženske priče. Nobena od teh ni vedela ničesar pametnega povedati. Obrnili so se nato na moške priče. Dve priči Požar Franc in Grum France sta zatrjevala, dd sem res vseskozi de-laila proti ,,osvobodilnemu" gubanju. Obtožbma sem bila tudi1, da sem ovadila Italijanom pripadnike OF in jih poišiljala v internacijo. Jaz sem pa dejala: „Ne jaz, ampak partizan Rudi Ocvirk je iz avtomobila dajal navodila Ita-Ijanom, koga poslati v internacijo." Državni tožilec jja vzkliknil: ,,Kako, ste rekli?" Jaz: ,,Da, partizan Rudi Ocvirk je pošiljki ljudi v internacijo". Tedaj je državni tožilec diejaJ: ,,Tudi med nami so bili izdajalci". Nato: ,,Zakaj pa ste svoje otroke pulstila čez mejjo?" Jaz: „K.er je bilo slišati, da ste jih že veliko ubili?" Tožilec: ,.Pa simo 'že koga ubili?" Skoraj oba hkrati s sestro sva povzdignili glasi: ,,Seveda ste jih: Natlačena, Krilih a, Peršuha..." „In tudi mojega sina ste ubili," je iše zavpila moja sestra. V tam trenutku je radio, ki je vseskozi prenašal sodni /proces, prekinil oddajo. Obsojena sem bila končno na 10 let zapora, ikar sta pripomogli dva moški že omenjeni priči.
Kdaj ste izvedeli, da vračajo domobrance?
Prvega julija je moja sestra dobila sporočilo', da vračajo domobrance in se ustavljajo pri št. Vidu. Hitroi stečeva na postajo v št. Vid in se po-vzpneva na stopnice župnijskega poslopja, nasproti šentviške cerkve. Ravno ob praVam času, kajti že so pričeli prihajati prvi prepadeni četniki. Enega najbližnjih takoj vpraša sestra kdo so, nakar je dotičnl odgovoril s komaj siišnim glasom: ,,'tz Geilovca su nas predali Angleži. Tu nas j|e oko 200 jugoslovanskih oficira. šta hudo sa nama učinili?" Očividno niso slutili, kakšna usoda jih čaka. Kmalu za njimi vodijo Hlebca Toneta, bivšega policijskega poveljnika. Ril jte ves krvav kot Kristus. Hodil je bosi, s 'čevlji čez roko, ‘ženske pa so tako nesramno pljuvale v njega, kot za stavo. V presledku za njim je sestra med raizstepenimi domobranci zagfletlala Joževčevega Toneta in je takoj hitela z vprašanji: ,,Kjle so drugi, kje so drugi?" Molče je le s prstom pokazal nazaj. Med tistimi zadaj je Ml v začetku tudi Koman Polde, njen sin, toda so ga že v Kranju ubili.
Na ljubljanskem sodišču ste še kaj doživeli, omembe vrednega?
Na sodišču pod našo delavnico, so bili tudi zapori, samo dolgo nismo vedele, katere vrste jetniki iso spodaj. Nekega dne naiša mojsterca 'spusti Skozi! razpoko tal, listek na vrvici z vprašanjem, kdo so spodaj'. Dospel' je hitro odgovor na listku: Tukaj smo samo na smrt obsojeni. Polkovnik Peterlin, ki se je tudi nahajal med temi obsojenci, je zaprosil, če je mogoče, po-
rfaiti m« emo pir.b. Preden je bilo mogoče ustneči tej žeTji, smo> večkrat .po vrvici lE.pulčaJle Kaviezamo hrane, ker emo vedele, dia so zelo lačni. Ampak Pepca Križeva jie bifa tako nepreiviidnai, ko je nekega dne spiuižčiala pilo s kruhom vn?4. vrvico preveč obtežila ali pa je vrvica že bila izrabljena. Vrv se je naenkrat utrga'a in vse skupaj jes hruščem padlo na tlak spodnjega prostora. Piivršal jie gori paznik ves raziburjen: .genske trapaste, kaj 'bi bilo. če bi vas dobili?" Paznik spodaj pa je bil tudi tako dober, da je pobral pilo in pustil samo kruh. Tako ni ibilo nekakih posledic za nas. Res so kmalu nato nekatere jetnike, med njimi tudi polk. Pete;Nina usmrtili.
Mama, kako ste se vživeli, ko ste bili že na svobodi?
Veliko Eikrb sem imela, kako bom začeta. Saj naš tlom v Dravljah je •bili zaseden, morala sem tudi potekati otrdke ipo raznih , prevzgaja'iiSči:h‘‘. Kot sum že omenila, sem morala ostati pri iseskni iSe več, kot eno leto. Vsak dan sem letala rja stenovanj ki u!;!afd, a dokler nisem imela isluabie, ni bilio možno po predpisih debibi stanovanja. Obrnila sem se zato .na zaposlitveni urad. Tam mi je neki Matoh (tudi iz Dravelj), ponudi' edinO' možno zaposlitev — pometanje ljubljanskih uta Bila sem kar pripravljena sprejeti, /saj sem imela vendar otroki in tr .ba je bilo živeti. Mislila sem si: Bolj ponižati ms itak ne morejo. Ko sam pa priTla •domov, to je na stenOTamje k •sestri, mi je .svak Koman odločno zabrarsil tako ziapaslitev: „Dokler bomo jedli čeprav samo krompir, ne boš iš’a ceste pometat.“
Ali je bila vaša hiša še dolgo zasedena?
Ljudje, ki /so jo imeli zaisieder.o, ste niso hoteli takoj .umakniti. Prvi je izpraznil eno sobo partizanski ponočhik Klančar in se preselil v Moste. Imel je toliko srca in rekel: ..Mama, se bom pa jaz umaknil." Takoj smo napolnili sobo, da je Ibilo res že kar ttfcno. Hčerka se je med tem poročila in imela že dva otroka. Sprejeli smo medse še eno sotrpinko, s katero isva bile skupaj v zaporu. Imela je majhno hčerko in je že dolgo brezuspešno iskala stanovanje. Bila je ae vsa Obupana. Zasmilila se mi je. Rekla sem, Če nas je že toliko notri, pa naj •bo ta če dva več. In teko nata ja bilo že 16 v eni sobi.
Kdaj pa je oče ozir. vaš mož umrl?
Umrl je 13. mlaja 1964. letta na posledicah trpljenja v zaporu. Obešali so ga zia spoTne cr.gt&ne in sie pri trni norčtevali češ, sedaj pa le ddaj otroke. Bolehal je ra srcu, ki Jie korojr.o odpovedalo. Bil je velik pogreb, cla v Dravljah še ri bilo takega. Izkazalo sli je, 'da eo ga mnogi le ceinffii in radi imeli.
Vidite mama, končno so pa ljudje ie spregledali in uvideli, da niso prav ravnali. Kaj pa na splošno, kakšen je postaja! odnos sosedov in sploh dra-veljčanov do vaše družine?
Moram reči, da sovnaž/norki do nas niso več kaza/li. večina j'e začela pozdravljati, nekaj strupenih zapeljancev je pa seveda še vedno cetaio. Mnogi /se izogibajo istika z ljudmi, eo vdajajo piječi, nekaterim se je zmešata napet drugi so .jami .končali svoji ičviijnnjte. Večkrat enno tudi tiste ki smo bile zaprte m:d .se,bo j ugotavlja'«: Fogilej, te so bile partizanke, pa imajo teke živčne r.opade, zakaj pa od na?, ki gimo tolike pilčibrpelis, r.imam/o nobenega?	(Sledi)
Kratice Jereb je v Gospmlu zaspal
Z ivdito zamudo sporočamo, da smo poJiožili v pnerani grob v tujio ‘kanadsko 'zeimdjo domobranca Franceta Jereba, starega iSele G8 lot. Pokorni je bil pri pol-hograijiikiih domobriancih, žie takoj od vsega poSetika', nekaj: časa je bil tudi namestnik ipoveHjnika.
Rojen jie bil v Peiihiovem Giradcu 15. januarja 1922. Lata. Umrl pa je 10. ju-.niija 1990. Njegciv pogreb jie bil priča, (kallao je bij priljubi jen pid ljudeh v ve-filkiem Torontu. Bil jte zelo podjeten. Z bratom Joietcm sto uistainovila ‘veliko gradbeno 'podjetje, ki ižie vedno obstoja. Bil ije ,piO prvih, klo se je gradila cerkev v Tomoir.itu in je to vseskozi gmotno podpiral. Žali jia ziadnjis leto zaČeil bolehati na neiozdirav jivii bolezni — rakom, ki mu js pretrgal nit življenja, prav v ča-eiu, ko je na obzorju zaigorela majhna zairja —• 'zaenkrat še ne resnične svobode, katero je France tako težko pričakovali.
Brat Lojze je že pred 30 teti umrl tuciii za rakom]. Ostala sta še brata Janez in Jože z družinama. France ziaipuSča ženo Slavko, 'hčerke Slavico, Bernardko in Mangiare,M{o — vse že poročiene. Seistrai, ki js 'živefa v Argentini, je tudi pokojna.
Visom maže iiskieno sožal je. Dragi France polčivaij v miru — pridružil si se mrtvim bateijonem — naia pa če vse to čaka. Nasvidenje v večnosti!
+ Jurij Puhek
Pdwjnd Juro Puhek je bil Beiokranjrc, rodil ure ja v vasi Tanča gora pri črronlju.
Kot domobranec se je boiriL največ r.a Prim o n kem, nazadnje je 'bil v 12. težki četi v Ajdevilčini. ‘Emigriral je v Argentino in je živel v San Justu, kjer ja imel r-voj dom in družiLco. Po daVri bolezni ja umrl 9. aprila 1991., atar šele 68 let.
Pokopan jo bil na pokcpirčlčiču Villegaa ob sprtimi st vu 'številnih prija-
taljiev in znancev. Pokop je izviri’.:! .g’, župnik Matilja Bonlitnar. Zapušča ženo-Ivanko, hčerko Kristino, in sina Jurija.
V imenu odbora Roižmanoveiga doima izreikaimo naše gloiboko .sožalje VE«j družini, posebno pa njegovi ženi Ivanki' in hčerki Kristini, ki že do:'.'go let pomagata na vseh pri.rieditvah v Rožmana vem domu.
Juriju miren počitek v argentinski zemjji!
Komo spet tam ...?
Iz domovino že prihajajo poTCČOIa o no so glasnostih (ostavke in zamenjave) v Demosovi viladi ... Je potem kaj čudnega, da je na konferenci Stranke demokratične prem o ve (Komunisti!) njen predsednik Ciril Ribičič (vam ta priimek kaj pove ? ? ?) že zahteval nove volitve, ki naj hi „OmogO|5ile, da to na mesto nenaravne Demosove koalicije, katere zgodovinska vloga se je-izpela — nastale na podlagi emostrsinskega vrednotenja preteklosti ■— sto-pi.Va nova, levosredinska koalicija političnih sil...“
Elini pravilni odgovor je sledeč:
SVOBODNI SVETA,, ZDRUŽITE SE! — ZA BOGA — NAROD — DOMOVINO! — DOMOBRANCI DOMA IN V ZDOMSTVU, STRNITE VRSTE!
Tema za razmišljanje
Danes je čas graditve, ko moramo tiste ideje, zaradi katerih smo nekoč žrtvovali kri in pozneje pri njih vztrajali proti vsemu upanju, danes moramo te ideje poskušati uvesti demokratično, v javno življenje slovenskega naroda, kulture in države.
Tine Debeljak ml.
V .govoru na Slovenskem dnevu na .Slo'venski Pristavi v Moronu, Bs. Aires, Argentina.
DAROVAIA SO
Od 16. 2. 1991 do 30. 4. 1991. Rožmanov dom:
Austral — A
Malovrh Tome ................ 6.000
Gril Marjan.................. 5.000
Avguštin Franc .............. 5.000
Lichtemiberg Herlbst ....... 25.000
Škrbec Jože ................. 5.000
Hribar Zdenko .............. 25.000
MisJej Franc ...............  5.000
Avguštin Tone ............... 5.000
Šepaj Vili ................. 35.000
štefamič E'Jza ............. 25.000
Osterc Janez .............. 500.000
Kalin Angel................. 30.000
Rev. Bidovec Anton, cerkva-Dobiček pri kosilu 24. 3. 91. v Rozmanovem domu .. . 4.389.000
na nabirka pni sv. maši 24. 3. 1991 v Rozmanovem
domu ..................... 840.700
V	sp. na ip. Jožeta Janežič:
Janežič Janez ............. 50.000
V	sp. na >p. Franca Zevnik:
Intihar Matko ............ 100.000
V	®p. na p. mamo čaterjevo:
Repar Marija .............. 50.000
V	spomin na pobite domo-
brance 24. čete:
Buda Stane ................. 50.000
(v dol.)
Dobiček pri kosilu 24. 3. 1991.
v Rozmanovem domu ............ 200
Piber Roman .................... 10
Globočnik Martin .............. 100
Križman Marija .................. 5
D rev Kati ...................... 5
Fujs Frank ...................... 8
Kciiir Anica .................... 3
Dejak Frank ..................... 9
Počkovar Tone .................. 40
Dr. Re-man Mate ................. 8
Valant Tončka je darovala:
V	spomin na p. Toneta Svetek 20
V	ep. na p. Hilarija Župovec 20
V	ispcmin ra p. Franca Petrič 20
V	spdmn ra pok. Janeza Slana 20
V	'Spomin na padle domobrance
iz Bizovika .................. 20
V	spomin na padle domobrance
iz ?t. Petra ................. 20
V	čast Mariji, Božji za zdravje 20
Tiskovni sklad Tabor:
Au tra' — A
Skubic Anton ............... 20.000
Malovrh Helena ............. 70.000
Bartol Ivan ................ 20.000
Likozar Anton .............. 20.000
Čarman Peter ............... 20.000
Jenko Janez ................. 20.000
Šurman Božo ................. 20.000
Zajec Francka ............... 20.000
Repar Jože ................. 120.000
MedvelSčsk Ivan ............. 20.000
Erjavec Ida ................. 20.000
Kessfer Ema ................. 20.000
Mustar Stane ................ 20.003
Starate Stane ............... 20.000
Lesar Janko ................. 20.000
Rovan Anton ................. 20.000
Hrovat Franc ................ 20.000
Gorše Anton ................. 20.000
Korci'",sc Ivan .............. 20/00
Oblak Frač,c ................ 20.000
Žerovnik Jože ............... 20.000
Jfirc Franc ................ 120.003
KlemerJčiič Virko ........... 20.003
Potočar Milena .............. 20	000
Truden Stavko ............... 20	000
Dr. Pezdirc Lado ............ 20.000
Frančič Ignacij ............. 10	000
Prodaja vezani,h letnikov Tabora (5) ............... 1.523.000
(v dol.)
Levstik Vinko ................... 45
Boh Jože ........................ 13
Omahen Ignac ..................... 3
Zupančič Polde .................. 10
Merc Rudi ........................ 8
Pogačnik Brane ................... 8
Bitenc Vri ...................... 10
Socialni sklad Tabor:
Austral — A
Skubic Anton ................ 25.000
(v dol.)
Skubic Janez ..................... 8
Georgina Tolstoj sklad: Austral — A
Štefanič Elza ............... 25.000
Ko ,,Tabor“ preberete, pošljite ga v domovina!
VSEBINA
Kulturni pomenatk v Buenos Airesiu .................................. 97
Med ipartizani in dcmioibramci (V. Dolenc) ....................... 98
Vojno hudodelstvo in voijnli zločinci (J. Mataišič) .............. 108
IZ DRUŠTEV ......................................................... 115
Pismo ............................................................   116
Minister in pokoli (N. Tolstoj) .................................... 117
Ivo Žajdela — znanec iz sosednje ulice (N. D.) ................... 125
Dr. Tone Ferenc: uničeno gradivo.................................... 127
Društvo za ureditev zamolčanih grobov v Sloveniji ................ 129
Galije — največ j s slovensko morišče ............................ 130
Jslzovka, jama prOLuknjainih glav (T. Bruflc) .................... 132
^Ljubljansko sodišče (T. ištušteišič) .............................. 137
NAŠI MRTVI .......................................................   143
BOino spet tam... ? .............................................. 144
Tema za razmišljam je  ............■.............................. 144
DAROVALI SO ........................................................ 144
u
v C !
!
■'oh
or
E	TARIFA REDUCIDA
urllngha lucunal Correo ogtntlm Bi. Al.)	ConccsiAn N? 159*
	FRANOUEO PACADO
X	■*	Conceiičn N? 1*19
Registro Nacional da la Propiedad Inteiectual No. 219.314.