Angelj varuh
|isoko v gorah je stala Travarjeva hišiea; če še stoji, ne vem. Pred njo se grazprostira mala ravan, ki.se vidi od daleč liki zastor zaraslega liriba. Tam gdoll v dolinici proti scveru pa se vrbovatijo okolu prijazne cerkvice losene in zidane hišice liki gruča ovac krog svojega pastirja. Po doliuici se vije ozka reka z globoko strugo, ob reki bela cesta in za cesto krožijo zopet hribi, mali in veliki, goli in obrasli. Jelše in vrbe senčijo vodeno površje,
orjaške  skale v vodi pa stražijo not  in  dan ter pripovedujejo jelšam in vrbam
povest svojega 6asa--------
Pri Travarji je bivalo tistega leta šestero Ijudij. Malo polja so irneli okrog hiše, kravo v hlevu in dvoje ovac v veži. Oče je hodil ,,grajskim" hlode naprav-ljat, mati je gospodinjila iu Anico varovala, Janček in Eotijica sta pasla ovei. Urbanček pa je pasel kravo in v šolo hodil. Malo so imeli, zadovoljni so bili pa vender-le.  In ni je nad zadovoljnostjo!
Kadar božični prazaiki minejo ia se dan daljša in solnce vso svojo gorkoto razlije na debele snežene plasti matere zemlje, takrat vode naraščajo in zemlja se topi in južui vetrovi plešejo po milejšem zraku. Tako je bilo tudi tiste zgodnje pomladi. Eeka je narasla v globokej strugi, da so raorale celo orjaške skale uklo-niti svoje raahaate glave in jih  izpirati z mrzlo vodo.  In tisti mostiček čez reko
—  tisti se je tresel kakor šiba na vodi.  Nič ne bi bilo eudno, ee bi ga bili od-nesli samogoltni valovi. —
V Travarjevej hiši pa se je tistega popoludne ranogo vzdihovalo in jokalo. Oče je ležal na postelji iu ječal tako milo kakor bolno dete. V prsih ga je bolelo, silno bolelo. Opoludne sta ga prinosla dva drvarja na nosilnicah, iz smrečja sple-tenih. Ko je sekal mecesne visoko gori na hvibu, padel je po nerodnosti tovariševej mceesen Cez DJega in rau tako hudo potlač.il prsi, da se dolgo prav nič ni zavcdel. Drvarja sta otišla, ker je bilo poludne in se jima jc mudilo doraov.
Travarjevi so ostali sarai z hudo bolniiu očetom.
Upali so, da mu odleže. Pokladali so inokre cunje na strte prsi in ponnjali bolniku kamelifno vodo.
A očetu ni odleglo. Otroci so jokali in tarnali, dete v zibeli je kriealo, čada v Iilevu je mukala, ovei ste beketali. mati pa je stregla in tolažila zdaj dete v zibeli, zdaj eado v hlevu, zdaj otroke v liisi. zdaj bolnika na postelji. A da bi mater kdo tolaz.il, ni ga bilo.
Popoludneva pa je vže dokaj minulo.
—  Urbanček, ali pojdeš po Mgospoda" v dolino? Mi pa bodemo molili ta čas ia prosili Ijubega Boga, da nam ohrani očeta, in angeljčka varulia, da te va-rnje na potu.
Tako vele mati najstarejšerau sinu — v jednajstem letii je bil — ko se je žalost in zmešnjava nekoliko polegla in je očc poprosil za dnhovnika.
Pri teh besedali pa se otroci zopet spusto v jok in Drbančck popraSa matcr milo in bojece:
—  Ali bode ata umrl?
—  0 ne bode umrl, ne —--------
Toliko reče, dobra inamiea, a več ne raore povedati.
Urbaaeek pa stopi k postelji ia tako Ijubeznivo upre svoja drobna očesea v lico očetovo, da je raoral izvabiti bolniku na ustniee lahen nasmeh. Vender je bil ta nasmeliljej zelo britek, kar je raogla opaziti le mati.
—  Ata, ali grem? popraša deček bolnika.
In bolnik prikima. Na obrazu pa se mu je bralo skeleče vprašanje: Bog ve, .ali te bodem še videl ?
Urbanček pokrijo širokokrajnato očetovo pokrivalo, dene na-se iz trsja sple-teni plašček,  natakue lesene coklje,  raati mu stlačyo  za srajco kos ovsenjaka iu
—  liajdi na pot.
- *»< S9 >¦¦—
—  tTrbaneek, le pazi,   da ne zgrešiš steze.   Vedno se diži leve.   Ce prav si vže večkrat hodil po stezi,   a noč iraa svojo moč in teraa bo, ker je oblačno in deži.
—  0, bom vže!
In Urbanček zgine v lesovji ....
Mraeilo se je in dežilo je. Za dež ni bilo ravno toliko mlademu Urbanu, da-si ga je usekala marsikaka mokra veja v lesovji zdaj eez prsi, zdaj čez roko, zdaj v lice. Tudi polzelo je in parkrat je padel Urbanek po mehkej stezi, kakor je bil dolg in širok. A pobral se je iu bitel naprej, da-si se je poznalo vselej nekoliko sledij njegovega padca na hlačak ali plaščku. Tudi erno pokrivalo je ka-zalo rjave lise iu dlan desne ročice mu je opraskala pri teku nadležna borova veja. A Urbanek nocoj ui ulegnil misliti na to. Prevef mii je polnila srce raisel na boluega očeta. Samo tiste besede materine: ,,noč ima svojo moč" rojile so mu večkrat po glavi, da-si jih je izbijal iz glave. 0 drugeni času ne bi bil šel po noči tako dalec od doma za nobene denarje. Kar mislil si je: zdaj-le, pa zdaj-le me bode nekaj zagrabilo. In ta dež, ki je šumel po drevji, premotil ga je toliko-krat. A pot si je dobro zapomnil. Malone jedno uro je vžo tekel po stezali na-vzdol. Kar začuje šumenje dereče reke.
—  Aha, misli si, zdaj sem pa vže dober!                                 ,
In skoro bi se bil vže začel rogati črnej noči in strah ga je minul popol-noma. A teče še četrt ure in vode vender ne ugleda. Zopet mii mravljinci gredo po životu.
•— Ali ne grem prav? vpraša samega sebe na pol glasno.
In čuje odgovor. Jek rau pobere iz ust zadujo besedico: nprav." —
Kar se mu razjasni tožni obrazek.
—  Je vže, zakliče kar na glas. In jek mu odgovori: ,,je vže." —
Oho! Ali ta voda ni taka kakor je bila navadno. Ko je hodil v šolo, kar prebredel bi jo bil časih najrajže, da ni slušal strogega nkaza ocetovega, da po vodi ne sme bresti. Ali danes je rečica postala reka. Uhu! kako bobni ob skale. Urbanku kar sapa zastaja. — Nu, pa saj je mostiček. Ta me bode vže držal, mislil si je deček.
Nekako plaho stopa do lesenega visokega mostii. Noč je Tbila temua, a videlo so vender njegove bistre oči, da se mostič maje, liudo maje. Vže so mu prišle nasproti misli. da bi se vrnil; kar se zopet spomoi bolnega oeeta.
Prekriža se, moli moliteveo na čast svojemu angelju vtiruhu, potera pa stopi pogumno na most. Zdaj še le se je popolnem prepričal, kako slab je mostiček. Kar gugal se je na ujem ves čas, ko je stopal čezenj. To je bilo dobro, da jc bil deček lahak in uren in da je mostič irael držaj ob jednej strani.
Srečno poskoči na ouo stran reke. Samo pogleda še v reko raej skalovje pod mostom, a groza ga izpreleti in hitro teče po eesti naprej. Ni bilo treba dolgo časa. Kmalu čuje lajati psa, ki ga je dobro poznal po glasu. Bil je namreč
gospoda župnika lovski pes, s katerhu sta vže veekrat zajce gouila.
4*
—»^c 60 >¦¦*—
Noč je vže dobro pritiskala, ko stopi Urbanek pred farovška vrata.
—  Bunk, bunk, bunk! začuje se po farovškej veži. Deček ni mogel namreč doseei kljuke; sname eokljo in udari v hitrici z njo na vrata.
—  Kdo pa je? čuje se glas od znotraj.
—  Jaz.
—  Kdo?
—  Jaz.
—  I kdo pa si ti?
—  I jaz sem. no!
—  Ce nehčeš povedati, pa zunaj bodi!
—  Brž, brž, obhajat!
Takrat pa vže zaropoee ključ v vratih in poeasi odpira kuharica vrata.
—  Čegav si pa? popraša premočenega dečka.
—  Travarjev z Lese.
—  Kdo pa je bolan?
—  Brž, brž, mudi se!
Kuhariea, prepričavši se, da ne bode raogla tako kmalu napasti svoje rado-vednosti, pohiti v gospoda župnika sobo.
Gospod župnik pride nato sam v vežo ter sta se s fantom bolje raznmela. Ukaže dečku prinesti raalo veeerjiee, veli poklieati cerkovnika in kmalu potera otidejo ,,z Bogom" gori na Leso.
Urbanek je povedal cerkovniku, kako je z mostieem. Oerkovnik naznani tudi župniku, da bo težko raost prenesel vse tri onkraj reke, ako se ni vže podrl. Po-svetovali so se v naglici, kaj bi ukrenili? Cerkovnik pravi:
—  Veste kaj, gospod župnik? Življenja nisrao varni na mostičku. To je gotova. Naredimo pa tako. Jaz vzamem s seboj vrv. Fant, ki je lehak in ga ima Bog še bolj rad, ker je nedolžen, poteče najprvo čez most z jednim koncem vrvi in ga priveže dobro za kako drevo.   Drugi konec pa obdrživa rai dva.   Oe bi se ravno nesreča prigodila,  da se most,  ali bolj prav:  brv, podere, rešiva se vsaj za vrv, če prav sva vže mokra potem kakor cunja.   Bolje je: drži ga, kakor lovi ga.
—  Matijec, ti si modra glava, reče župnik cerkovniku in tako se je zgodilo. Zvončkanje in molitev sta spremljevala ponočne popotnike.
Emalu so pri mostiči. Še se je držal po konci. Oerkovnik poklekne pred sv. Eešnjim telesom, župnik globoko vzdihne, Urbanek pa se prekriža in steče z vrvjo po mostiSku. V jednem trenotku — in obrazi se razvesele. Urbanek priveže kar se da trdno vrv na deblo debele jelše in zakliče: ,,je vže!" Orkovnik poskusi najprvo. Vender se ne more premagati, da bi še jedenkrat ne zaklical:
—  Urbanček, ali bo-o?? —
—  Bo — bo!
In cerkovnik, ki je vže tudi dobro pritrdil vrv na tej strani reke za možno vrbo, začne stopati nevarno pot po mostiči.
Ali njemu se vže ni tako dobro izpodneslo kakor dečku. Eavno na sredi mostička zahrešei uekaj pod ujim iu on obvisi jia vrvi.
—¦¦< 61 >¦—
Gospod župnik je vže držal roko za blagoslov in odvezo. Ali cerkovnik je bil gibičen. Po rokah se premiče hitro po vrvi in takoj je zopet na drugem delu mostiča, ki se je še držal po konci. Vže je poskočil na tla k Urbanku, ki se je strahii zgrudil na zemljo.
In gospod župnik? Bil je tudi še mlad in uren. Krepko pritisne Najsvetejše na svoje prsi, vzdihne globoko in se spusti po pretrgauem mostu, držeč se oberoč za vrv. Nekoliko vode je pač zajel v svoje skorne, ko se je zagnal na sredi mosta na drugo strau, a nesreče druge ni bilo.
Hitro odhiti potem s cerkovnikom za dečkom, ki je šel naprej ia pot kazal.
In zopet se je čul po lesovji cerkovnikov zvonec in iskrena molitev gredočih.
Naposled ustopijo nočni potniki v Travarjevo hišico.
—  Mir bodi tej hiši, izpregovori duhovnik.
•— In vsem, ki v njej prebivajo, odgovori cerkovnik.
Bolnikov obraz se je nasmehnil kakor pred petimi urarni, ko mu je sinček pogledal v gubasto lice. Ali ta nasmeh ni bil britek, ampak sladak.
Gospod župnik je zvršil svoje opravilo. Sleče beli rokavnik in štolo in potem poprašuje, kako se bolnik počuti. Iz žepa privleee stekleničico in jo da materi, rekoe: nTo-le mu dajte na vsaki dve uri po tri krogljiee na vodi."
Oerkovnik pa je nekako naraajal z glavo, kakor bi hotel reči: ,,Aha, saj sem vedel!" Poznal je namreč vselej vže po obrazu gosp. župnika, kako je z bolmkom.
Poinenkovali so se potem še nekaj časa, pripovedovali o nevarnem potu in tolažili drug drugega.
—  Sam angelj varuh je nama bil Urbanček, reče gospod župnik.
—  Saj sera jaz vže to poprej pravil, predao smo otišli;  ali ni res? vpraša cerkovnik.
O6e in mati pa sta se jokala; tako ju je to ganilo. Popolnoma se je potolažila družina Travarjeva.
—  Si vžo priden,  Urbanček!  pohvali  gospod  župnik dečka iii  mu  stisue nekaj v roko.
—  Ovrst fant to!  potrdi še cerkovnik in •—• družioa Travarjeva je ostala zopet sama.
Drugi dan pa je Travar zatisnil oči, popolnoma udan v voljo božjo. —
P. B