PROTI JUGUI... )lge procesije svetlih oblakov so se počasi in igraje izpre-hajale pod milim večernim nebom, ko je drdrala po zapra-šeni ulici skozi mesto, proti glavnemu kolodvoru, rumeno pobarvana gosposka kočija, v katero je bilo vpreženih dvoje čilih, spočitih belcev. Z veselimi, razsmejanimi očtni je zrla mala sedemletna Jelica na te oblake, kako so se s svojimi robovi le še nekoliko dotikali ugašajočc, sijajne večerne zarje. Pri tem se je z desnico nežno oklepala svoje matere, ki je slonela žalostna in zamišljena na mehkem sedežu poleg svoje ljubljene hčerke-edinke. »Maminka, kaj si danes tako tiha ?« se je okrenila Jelica proti materi. »Poglej, kako lepo je nebo! . .. In atku gremo naproti, atek sc pripelje danes iz Galicije — saj si rekla tako, ncli, mamica?« Mati je hčerko začudeno pogledala. »Pripelje se, da, pripelje, Jelica!« je zavzdihnila, in njena bleda lica pod pajčolanom so postala šc bolj bleda in brczkrvna. In kar je bila do zdaj zamolčala hčerki, tega se je dotaknila v tem trenotku s pre-mišljenimi besedami: »Pa kdove, Jelica, morda se bo odpeljal atek kar naprej . . . Veliko opravkov ima zmerom atek . . .« — Sama pri sebi je pa bridko pomislila: »Ubogi otrok, kako je treba skrivati prcd teboj resnico v takem slučaju! . . . Kdo rajši kakor jaz bi videla, da bi mojemu možu ne bilo treba na jug nad verolomne, hinavskc in zahrbtne Italijanc!« »Pa se ne bo odpeljal atek naprej, jaz vem, da nc!« — je zagotov-ljala v svoji otroški pameti Jelica. »Devet mesecev je že z doma, dovolj dolgo časa je imel opravke po tujih krajih. Eh, ta vojska — atek se je povsod hrabro vojskoval, zato zasluži, da se odpočijc in ima doma svoje opravke, kajne, maminka? . .. Ko se pripelje atek, bo sedel takoj k nama v kočijo, in odpeljali se bomo domov ... Krasno bo to, mamica!« Jelica je od veselja plosknila s svojimi drobnimi belimi dlanmi; sinje oči so se ji zaiskrile, val zlatih las ji je zalil vso desno stran rožnatih lic, in pri njeni radostni kretnji se je šumoma premaknila ljubka, rdeča pentljica na njeni glavi. Mati pa ji ni ničesar odgovorila. Sklonila je glavo in ostala je tiha med vso vožnjo do kolodvora. Žalostne so bile njene misli, žalostno njeno srce. Kočijaž je naposled nategnil vajeti, in sunkoma se je ustav;la kočija pred ogromnim, sivim poslopjem. Mati in Jelica sta kmalu stopali po trdih, kamenitih tleh, ki so se v velikem krogu širila do perona, Ljudi se je vsepovsod kar trlo; moških je bilo malo, tem več pa je bilo žensk in otrok. Ko sta se Jelica in mati pririli skozi ozke, zastražene duri na peron, sta se hoteli nekoliko oddahniti, pa ni bilo mogoče. Na peronu 154 je bilo šele pravcato življenje, vršanje in vrvenje, da je ušesa glušilo. Žeaske so čebljale ncutrudno in tiščale s pcrona proti velikanskcmu omrcžju tračnic, ki so se vrstile in se cepile in se zopet spajale daleč na širjavo in daljavo na prostrani ravnini ob kolodvoru. Otroci so se pa — kakor brneč roj čebel ali čmrljcv — gnetli, jokaje in stokaje med temi ženskami. Gneča je postajala vedno neznosnejša, šum in hrup vedno hujši. In ni bilo čudno, prav nič čudno! Pred peronom, na tistem veli-kanskem omrežju tračnic, je ravnotako vse vršalo in vrelo ter sopihalo kakor na dolgem, z železno ograjo ograjenem prostoru perona. Črni, dimasti vlaki s hropečimi lokomotivami so se žvižgaje in tuintam glasno cvileč prerivali po tračnicah: neizmerno veliko je bilo teh črnih vlakov, drug za drugim so prihajali in zopet odhajali, tako da je bilo šuma in hrupa vedno dovolj. Na tch dolgih vlakih pa — skrijte svoje solze, matere in otroci! — so se vozili odrasli moški, očetje in fantje. V živinskih vagonih, ki so se nepregledno vrstili drug za drugim, so se gnetli povsod sami vojaki. Kamorkoli si se ozrl proti vlakom, proti dolgim vrstam železniških vozov — iz vsakih odprtih duri je molela glava ob glavi, rama cb rami, tclo ob telesu z zelenjem ovenčanih vojakov, ki so pre-pevali in zvižgali v mnogoštevilnih jezikih, vsakdo po svojem načinu in običaju svojega naroda. Iz nekega prostornega živinskega vagona je ža-lostno hreščala harmonika. Ob njenih turobnih zvokih se je glasilo ravno-tako turobno petje, podobno takim pesmim, kakor jih pojejo Ogri pri svojem plesu. Iz drugega vagona je pa odmevalo rezko in ostro — Nemci so peli tamkaj in njihovi trdi glasovi so se čudno spajali s pojočimi glasovi Ogrov. V zadnjih vagonih so sc pa vozili večidel Hrvatje in Slovcnci: njih sladke, milozvončne pesmi so zvenele kakor drhteče strune citer, tako sladko so donele, zdaj navdušujoče, zdaj zopet od hrepenenja trepetajočc, a vedno pogumno in iskreno iz dna src rastoče ... Kadarkoli jc prispel kak vlak na kolodvor in se ustavil za nckaj časa pred peronom, so vojaki vedno zagnali tudi bučen in viharen krik in so še bolj zapeli. Tudi ukanje se je čulo vmes. Vsi mogoči, raznoteri pozdravi so se čuli iz odprtih voz: »Živio! Na zdar! — Eljen! — Heil! Hoch!« — In takrat — ob vsakem vlakovem prihodu — je završala in zašumela množica na peronu in si siloma delala pot proti došlemu vlaku. Matere, žene in otroci — vsi so hiteli, da se pozdravijo s svojimi domačimi — vojaki, da sežejo v roko sinovom, možem in očetom, preden se odpeljejo dalje proti jugu, nad Italijane. Marsikatero oko je bilo takrat rosno, rosno od veselja... Toda vsak vlak je kmalu odhajal — in začelo se je poslav-ljanje. Oči mater in žen in otrok so postajale kalne od žalosti. Tako dolgo časa so bili dragi domači na severnem bojišču — in zdaj gredo proti jugu, nad sovrage-zahrbtnike, nad Italijane, in ni jim dano, da bi se mimogrede oddahnili vsaj za nekaj časa na ljubih domačih tleh. In matcre si otirajo solze, žene si brišejo solzna lica z rokavi, otroci pa pritajeno ihte . . . Že vlak odhaja; dvoje vrst množice se takrat viharno loči — množica vojakov pozdravlja iz vagonov, maha z robci in začne 155 zopet peti in ukati. Ravnotako množica žensk in otrok, ki mora nazaj M na peron: samo toliko, da ta druga množica ne poje ter ne uka. Še en h prisrčen zamah z robcem v pozdrav, šc cn topel pogled, šc en gorak V poljub iz daljave v daljavo, še en klic: »z Bogomf« — vlak vednobolj izginja za ovinkom, hrup in šunder pojenjavata čimdaljcbolj, in zadnji voz dol-gega vlaka izgine naposled v megleni daljavi. Jelica in njena mati sta dolgo čakali na vlak, ki bi bil imel pri-peljati očeta; nekateri vlaki so imeli namreč velike zamude. Že se je nočilo in na peronu so se že užigale električnc luči. Nekaj množice je odšlo proti domu, nazaj v mesto, in zato ni bilo na peronu nič vcč take gneče. Nestrpno sta čakali mati in hčerka; Jelica je vsa trepetala od razburjenja, od tistega veselega razburjenja namreč, ko pričakuje človek nekaj dragega in nadvse milega in ve, da bo ostalo tisto drago in milo zanaprej pri njem, v objemu njegovih ljubečih rok in misli . . . Drugače pa mati: tiha in žalostna je ostala tudi nadalje, kajti drugače je mislila kakor njena hčcrka . . . Čez dolgo časa je vendarlc dospel težko pričakovani vlak. S pcrona se je takoj pljuskoma razlila množica žensk in otrok proti odprtim že-lczniškim vozovom, iz katerih so prepevaje in ukaje moleli sami vojaki. Tudi Jclica in njcna mati sta hiteli za to množico. Jelica je od veselja zdajpazdaj glasno zavrisnila in plosknila zdlanmi. Z jasnimi očmi je opa-zovala vso to neštevilno trumo vojakov v lepih zelenkastosivih uniformah in še v lepših svetlih čepicah ter je z iskrenim zamahom pozdravila kakšnega brkatega vojaka, ki je, naslonjen s hrbtom ob konja, strmel iz živinskega vagona in počasi puhal iz svoje pipicc. Že od daleč je ugledala Jelica očeta. Planila je k materi tcr jo je potegnila za rokav: »Atek je, atek, atek!... Maminka, le brž!« — In naglo sta stopili obedve. Jelica je vriskala ter pozdravljala očeta od daleč, raati mu je mahala z robcem in z roko v pozdrav . .. Bilo je lepo svidenje. Objeli so se ter se poljubili tako prisrčno, da so stopile vscm trem v oči solze. In Jelica! K sebi jo jc vzel očc v naročje tcr jo jc poljubljal in ni se mogel ločiti od njc, svojega milje-nega otroka . . . Pa že je zapiskal vlak .. . Oče je postavil Jelico nazaj na tla ter jo izročil matcri. »Z Bogom!« Tcdaj se je Jelici posvetilo, vsc ji je postalo jasno. »Ah, tudi ti greš naprej, atek . . . z vsemi temi četami...« Oklenila se je očeta, nato pa se je stisnila k materi: »Maminka, kako sem ti hvaležna, da si mi prihranila vsaj do zdaj to veselje . . . veselje, ki je zdaj proč. Zdaj vem: Za vse to si ti že prej vedela, zato nisi bila vesela, kakor sem bila vesela jaz .. . Maminka zlata!« Vlak je zapiskal v drugič . - , Še enkrat so se objeli, še enkrat se poljubili, podali si zadnjikrat rokč. , ,,..;,.^,.,._, 156 »Proti jugu se peljemo, Jelica!« je šc šepetnil oče. »Moli zame, hčerka, da se povrnem zdrav domov, moli za našo zmago .. . Z Bogom!« Jelica in mati sta zaihteli, vlak pa se je začel pomikati. Od začetka počasi, potem pa zmerom hitrcje. In vojaki v vagonih so zapeli, zavris-nili. Lokomotiva je hropeč sopihala dalje, kolesa so škripala in ropotala... »Z Bogom!« Oče je stal ob oknu in odzdravljal Jelici in materi. Nato je vlak izginil za ovinkom, hrup in šum sta zamrla v daljavi. .. Svetla in tiha noč je razpenjala peroti nad zemljo, ko je drdrala rumenopobarvana kočija od kolodvora nazaj po zaprašeni cesti v mesto. Kočijaž je venomer pokal z bičem, Jelica in mati pa sta sloneli na mehkem sedežu druga tik druge in sta poltiho še vedno ihteli. Jelici se je zdelo, kakor da je zanjo vse umrlo. Kakor da se je vse, kar je dragega, lepega in milega, pogreznilo nekam globoko, globoko, v brezdanji prepad, v temo, v najbolj črno noč . . . Samo očetove zadnje besede so ji šumele po glavi: Proti jugu! Za hip si je otrla solzo iz oči ter se ozrla na nočno nebo nad seboj. Jasne zvezde so žarele vsepovsod, nikjer nobenega oblaka nobene meglice. Sladak pokoj je bil razlit prek vsemira, iz noči v noč. In težka omamna toplota je puhtela z neba, vzpenjala se z zemlje . - . Jelica se je zazrla na zvczde, na te presvetle, žarke. A zdelo se ji je, da niso nič več takc kakor so bile nekdaj, da niso nič več vesele: Vse so bile rdeče, rdeče kot kri. Gnetle so se skrivnostno med seboj in se pogovarjalc tajinstveno, in vsc so hitele, hitele proti jugu . . . Cvetinomirski.