lecnik 8, številka 3, september 2002 
MLADI ORNITOLOG 
MLADINSKI ORNITOLOŠKI RAZISKOVALNI TABOR 
Mii!N!!l! 2002" 
Damijan Denac 
a ponovno izvedbo mladinskega ornitološkega 
raziskovalnega tabora v Dornberku smo imeli kar nekaj 
razlogov. Zanimivi rezultati z lanskega tabora, nekateri lani 
neuresničeni raziskovalni cilji in optimalne možnosti za 
bivanje in delo so nas vzpodbudili, da smo tabor v 
Dornberku ponovili. V način dela smo uvedli tudi nekaj 
sprememb, ki so se že bogato obrestovale. Zaradi velikega 
zanimanja za udeležbo na taboru in stalnega naraščanja 
števila mladih obetavnih ornitologov, ki jim je tabor 
namenjen, je na taboru delovala ena skupina več kot lani. 
Letos je v petih skupinah sodelovalo 17 otrok s cele 
Slovenije, starih v povprečju 13 let. Cilji na taboru so bili 
tako raziskovalni kot vzgojno-izobraževalni. Glavni 
raziskovalni cilji so bili: popis populacije podhujke na Krasu, 
popis čapljice in trstnic v glinokopih Goriških opekarn, 
popis ptic višje ležečih travnikov (Banjšice, Čaven, južni 
rob Trnovskega gozda nad Ajdovščino. Nanos) in 
ugotavljanje prisotnosti sov v cerkvah, gradovih in drugih 
objektih v Vipavski dolini in na Krasu. Glavni vzgojno-
izobraževalni cilji pa so bili: navajanje mladih na pravilno 
načrtovanje in izvajanje raziskovalnega dela v ornitologiji, 
urjenje v prepoznavanju ptic in navajanje na pisanje 
strokovnega besedila - prispevkov za ornitološko belcžnico 
in krajših člankov. Prav slednje je pomembna novost, 
posebej če vemo, da ima veliko ornitologov težave s 
pisanjem in objavljanjem rezultatov svojega dela. Šele z 
objavo pa rezultati dobijo svojo pravo vrednost. Prav vsi 
mladi ornitologi na taboru so napisali po en prispevek za 
ornitološko beležnico ali prispevali k nastanku strokovnega 
članka, ki bo objavljen v reviji Acrocephalus. Tukaj moramo 
izreči pohvalo mentorjem za vložen trud in avtorjem za 
prizadevnost pri delu. Tudi rezultati raziskovalnega dela so 
presegli pričakovanja. Za boljšo predstavo o uspešnem delu 
na taboru so mentorji najpomembnejše ugotovitve na kratko 
povzeli. 
Na celotnem raziskovalnem območju smo letos popisali 
131 osebkov podhujke. Nobene nismo našli v Goriških 
Brdih in na Banjšicah. Največ smo jih zabeležili na Krasu, 
in sicer 119 kar je 89 % vseh najdenih. 
Na območju glinokopov Goriških opekarn smo med 
zanimivejšimi vrstami potrdili gnezdenje štirih parov čapljic. 
enega para rakarjev, pet parov srpičnih trstnic, pet parov 
močvirskih trstnic, enega para svilnic in enega para brškink. 
V trstičju so gnezdile tudi druge vrste vodnih ptic: liska, 
mlakarica, mali ponirek in zelenonoga tukalica. Podatki 
imajo velik pomen za prihodnja naravovarstvena 
prizadevanja na tem območju. 
Med prijetnejša presenečenja naših raziskav nedvomno 
sodi repaljščica, kije znana predvsem kot ptica močvirnih 
travnikov. Po Ornitološkem atlasu Slovenije (GEISTER, 
1995) naj bi bile planinske populacije bistveno manjše, z 
veliko nižjoi gostoto kot na Ljubljanskem barju ali 
notranjskih kraških poljih. Naši rezultati izkazujejo, da vsaj 
na južnih pobočjih Planje ni tako, saj smo na 1,75 km 
dolgem transektu zabeležili kar 19 gnezdečih parov. Tam je 
bila repaljščica celo najpogostejša vrsta ptice. Na podlagi 
lanskih in letošnjih popisov smo dobili tudi dokaj jasno 
sliko o razširjenosti in številčnosti kosca, ki je v svetovnem 
merilu ogrožena vrsta. 
Od 53 pregledanih stavb smo v osmih našli sove. V šestih 
objektih smo odkrili pegaste sove. V enem objektu smo 
našli čuka in še v enem lesno sovo. Nedvoumno smo potrdili 
gnezdenje pegaste sove in čuka veni stavbi. Večina cerkva 
je imela dostop v zvonik in na podstrešje za ptice zaprt. 
Večina je bila tudi osvetljenih. Sove smo našli le v cerkvah, 
kjer je bil dostop pticam omogočen na podstrešje in zvonik. 
Od petih takšnih cerkva smo sove našli na treh. 
Rezultate dela so na javni zaključni predstavitvi, ki se je je 
udeležilo približno 40 ljudi, predstavili udeleženci tabora, 
pri čemer so se nadvse izkazali s samozavestnimi nastopi 
in umetelno izdelanimi plakati. 
Prisrčno se zahvaljujemo ravnatelju OŠ Dornberk, gospodu 
Janku Rednaku. in učiteljici Mateji Skočir za vso nesebično 
pomoč in razumevanje v času tabora. Izvedbo tabora so 
omogočili Mobitel. Zveza za tehniško kulturo Slovenije, 
Mestna občina Nova Gorica, Ministrstvo za okolje, prostor 
in energijo ter Škofijska uprava Koper, ki nam je omogočila 
raziskovanje cerkva. 
Mentorji so se izkazali s skrbnim, odgovornim in 
potrpežljivim delom, udeleženci pa z delavnostjo, njihov 
zaključek pa je bil enoten - na DOPPS-u bi morali 
organizirati več mladinskih raziskovalnih taborov. 
SVET PTIC 29