47 opredelitev Leta 2006 izdana znanstvena monografija The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus (Izvori slovanskih narodov: predmoderne identitete v Rusiji, Ukrajini in Belorusiji) ukrajinsko-ame- riškega zgodovinarja Serhija Mikolajoviča Plohija1 (1957– ), profesorja ukrajinske zgodo- vine na Harvardski univerzi, predstavlja prvo celovito obravnavo vprašanja o predmoderni etnični pripadnosti med vzhodnimi Slovani v zahodni historiografiji. na ozadju pregleda političnega ozadja srednjeveške in zgodnje novoveške zgodovine vzhodne Evrope od 10. do sredine 18. stoletja se Plohij posveča različnim etnokulturnim identitetam med vzhodnimi Slovani oziroma Starimi Rusi (»predniki« današnjih Rusov, Ukrajincev in Belorusov). kljub poudarjanju raznolikosti in spremenljivosti tovrstnih identitet mu kot rdeča nit služi dejstvo, da so se njihovi nosilci dosledno istovetili z imenom Rus', izhajajočim iz prve skupne vzhodnoslovanske politične tvorbe, to je kijevske Rusije pod vladavino knežje dinastije Rjurikovičev (9.–13. stol.). Predmoderno ime Rus' je, ohranjujoč način izražanja iz kijevskega obdobja, nosilo dva SiMon MALMEnvALL Serhij Plohij in sodobno razumevanje identitet med vzhodnimi Slovani pomena: tako vzhodnoslovanska ozemlja (Staro Rusijo) kot tudi vzhodnoslovansko ljudstvo (Stare Ruse).2 metodološko-teoretSki okvir Plohijev poglavitni cilj je »denacionali-zirati« rusko, ukrajinsko in belorusko historiografijo 20. stoletja z vidika sodobnih pristopov v okviru preučevanja kulturnih identitet. Pri tem mu kot ključni pojem ne služi etničnost ali etnična skupina, temveč etnokulturna identiteta. Ta se skozi Plohijevo delo kaže kot vselej večplastna, sestavljena iz več istočasno obstoječih kategorij pripadnosti in pogojena s prilagajanjem različnim družbe- nim dejavnikom. v izogib nesporazumom in zaradi analitične jasnosti Plohij etnokulturne identitete razume kot diskurzivne ali tekstu- alne kategorije. v tem oziru avtor ne raziskuje toliko »resničnih« kolektivnih identitet posameznih družbenih plasti med vzhodnimi Slovani, temveč se mu v duhu postmoderne historiografije kot znanstveno zanesljivejša zdi analiza diskurzov, predvsem tistih, ki jih posredujejo narativni viri, kot denimo leto- pisi, hagiografije in polemični spisi. Tovrstni viri so povečini odraz predstav takratnih ZGODOVINA 48 TRETJI DAN 2015 9/10 intelektualnih (tako posvetnih kot cerkvenih) elit, redkeje širše »ljudske« zavesti. od tod je mogoče izpeljati opažanje, da Plohijevo delo ne želi ponuditi vseobsegajočih odgovorov, temveč predvsem opozorilo o previdnosti pri raziskovanju predmodernih etnokulturnih identitet med vzhodnimi Slovani. Teh po avtorjevem mnenju ni mogoče ukalupiti niti v tradicionalne evropske nacionalistične paradigme niti v dobršen del modernističnih teorij, ki zanikajo obstoj etničnih prvin pred koncem 18. stoletja. Avtor svoj metodološko-teoretski okvir povzema takole: »Sem na strani moder- nistov, vendar istočasno sprejemam kritiko na njihov račun s strani ''revizionistov''. Trdim, da je izvore modernih narodov potrebno iskati v predmodernih narodnih skupnostih oziroma etničnih skupinah, ki jih pogosto označujem kot ''narodnosti'' (sledeč tradiciji vzhodnoslovanske historiografije [rus. народность]) in ki jih Smith označuje kot etnije.3 opredelitev etnične skupine prev- zemam po Adrianu Hastingsu, in sicer kot ''skupine ljudi s skupno kulturno identiteto in skupnim govorjenim jezikom''.4 […] [v svoji študiji] želim pokazati na srednjeveške in zgodnje novoveške izvore [modernih] narodov. […] istočasno se [ta knjiga] ograjuje od prenašanja modernega nacionalizma v preteklost in zavrača ''primordialistične'' postavke o tisočletni zgodovini današnjih narodov. v nasprotju s tem se poglabljam v konstrukcijo srednjeveških in zgodnjenovo- veških identitet ter zasledujem spremembe v njihovi strukturi in pomenu. Poskušam pokazati, kako so se zamišljene skupnosti predmoderne razlikovale od svojih modernih naslednic.«5 Tem pojasnilom dodaja še naslednje: »vse do poznega 18. stoletja so bile etnonacionalne identitete drugotne v odnosu do […] pripadnosti, utemeljenih na družini, klanu, socialni skupini, pokrajini, dinastiji in religiji. Toda to še ne pomeni, da pred tem obdobjem etnonacionalne iden- titete niso obstajale ali da niso pomembno prispevale k oblikovanju kolektivnega in individualnega samozavedanja v predmoder- nih družbah.«6 temeljne ugotovitve Zgodovina etnokulturnih identitet na vzhodnoslovanskem ozemlju je po avtorjevem prepričanju pogojena z obdobjem kijevske Rusije. Takrat je pod velikim knezom, pozneje svetnikom, vladimirjem (ukrajinsko volodimirjem) Svjatoslavičem (980–1015) prišlo do uradnega sprejema vzhodnega kr- ščanstva, bistvene prvine vseh predmodernih identitet med vzhodnimi Slovani. nekoliko pozneje, v 11. in 12. stoletju, se je utrdilo ime Rus', ki je označevalo starorusko ozemlje in ljudstvo hkrati. kljub ohranitvi in pogosti rabi imena Rus' vse do sredine 18. stoletja avtor vseskozi opozarja na tri pomembne okolišči- ne. Prvič, pripadnost določeni etnični skupini (narodnosti) v predmodernih obdobjih vzhod- noevropske zgodovine ni igrala glavne vloge pri oblikovanju osebne in kolektivne kulturne identitete – ključna je bila namreč verska, to je pripadnost pravoslavju (ali od konca 16. stol. na ozemlju današnje Ukrajine in Belorusije tudi uniatskemu katolištvu). drugič, ime Rus' samo po sebi ne govori v prid stabilni zavesti o enotni staroruski narodnosti. Čeprav je takšna zavest občasno prihajala na dan, se zdi pomembnejša večpomenskost oziroma od po- litičnih in verskih razmer odvisna spremenlji- vost tega imena. To se kaže zlasti v kontekstu ne le politične, temveč tudi pojmovne ločitve vzhodnih Slovanov na velikorusko-mosko- vsko (na severovzhodu) in poljsko-litovsko ali rutensko7 (na zahodu) Staro Rusijo med 14. in 16. stoletjem, ki se je izoblikovala kot dolgoročna posledica mongolskih vpadov v 13. stoletju. Tretjič, zavest o enotni Stari Rusiji s svojo ozemeljsko in etnokulturno razsežnostjo naj bi bila pretežno diskurzivna, odraz književnih del in korespondence iz kroga vzhodnoslovanske cerkvene elite (cerkveni dostojanstveniki, škofijska središča, samostani ipd.). Plohijeve ugotovitve kažejo, da je zavest o enotni Stari Rusiji živela prav v 49 cerkvenih krogih do sredine 15. stoletja – to je do ustanovitve dveh vzporednih staroruskih metropolij po florentinskem koncilu, v kijevu za občasno uniatski poljsko-litovski in v Moskvi za vseskozi pravoslavni velikoruski del. Tovrstna »eklezialna« Stara Rusija je temeljila na pravoslavju, skupni metropoliji, skupnem cerkvenoslovanskem liturgič- no-knjižnem jeziku in spominu na kijevsko dinastijo Rjurikovičev. Ločnica med obema deloma Stare Rusije je po avtorjevem prepričanju postala povsem jasna v 16. stoletju, ko je Moskovska velika kneževina oziroma (od ivana iv. Groznega, 1547–1589) Moskovsko carstvo združilo vzhodne Slovane, živeče pod nekdanjo mongolsko nadoblastjo, in se istočasno v želji po širitvi na zahod bojevalo z veliko kneževi- no Litvo. Takrat naj bi se pri moskovski eliti razvila posebna velikoruska državno-dinastič- na identiteta o Moskovski Rusiji kot edinem braniku (svetovnega) pravoslavja in o zvestobi carju kot sakraliziranemu »očetu« svojih podložnikov. na prelomu 16. in 17. stoletja pa naj bi v okviru poljsko-litovske države nastala posebna zahodna staroruska ali rutenska identiteta, ki se je izoblikovala kot posledica nasprotovanja prehodu kijevske metropolije pod jurisdikcijo Rima na sinodi v Brestu leta 1596. Ta identiteta je po avtorju temeljila na pojmu pravoslavnega staroruskega »naroda« (csl. народъ); razširila naj bi se predvsem s po- močjo razmeroma dostopnega tiska. v skladu z razumevanjem tamkajšnje pravoslavne ZGODOVINA 50 TRETJI DAN 2015 9/10 Cerkve oziroma njenih tako kleriških kot laiških polemičnih piscev in bralcev rutenski narod (za razliko od poljskega plemiškega naroda) ni zajemal le plemstva, temveč tudi duhovščino, meščane in kozake. Proti Poljski-Litvi usmerjen sporazum v Perejaslavu (dan. osrednja Ukrajina) leta 1654 o ustanovitvi avtonomne kozaške države na čelu s hetmanom Bogdanom Hmeljnickim in pod nadoblastjo moskovskega carja Plohij pojasnjuje kot politični predpogoj za nadaljnje preoblikovanje staroruskih identitet. Te naj bi se razvijale na podlagi pogajanj kozaških poveljnikov z Moskvo v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja. Prav v kontekstu malorusko-velikoruskih stikov avtor opaža prvo pomembnejšo pomensko razločitev imena Rus', ki naj bi vplivala na poznejša moderna narodna gibanja. v tistem času naj bi se namreč na eni strani pri velikoruski eliti pojavila zavest o enotni staroruski narodnosti, ki znotraj Ruskega imperija zaobjema vse vzhodne Slovane in ki jih je mednarodno politično vzpenjajoča se Rusija s središčem v Sankt Peterburgu poklicana združiti pod svoje okrilje. na drugi strani naj bi se pri kozaški vojaški eliti na ozemlju današnje osrednje Ukrajine pojavila zavest o Malorusih ali Ukrajincih kot plemiškem narodu v okviru av- tonomne kozaške države ali Hetmanata, ki je obstajal do leta 1764, ko ga je ukinila katarina ii. velika. Maloruski kozaki so kljub izpovedo- vanju skupne pravoslavne vere poudarjali raz- like v odnosu do svojih vzhodnih sosedov: od njih naj bi se, vključno z odsotnostjo omenja- nja kijevske Rusije, deklarativno razlikovali po izvoru (ne slovanskem, ampak hazarskem) in politični viziji (stanovska svoboda, sklepa- nje dogovorov, nasprotovanje centralizaciji oblasti). »Ukrajinski dejavnik« naj bi nadalje s pomočjo maloruskega visokega klera (zlasti Teofana Prokopoviča, tesnega sodelavca Petra velikega), pod vplivom poljskih jezuitskih šol izobraženega v renesančno-baročni učenosti in evropski politični tradiciji, v Moskovsko Rusijo pripeljal pojem »domovine«. Ta pojem je po avtorjevem prepričanju odločilno prispeval k oblikovanju nove sekularne ruske imperialne identitete, ki je zvestobo carju oziroma imperatorju razumela v službi ekspanzivne vojaške »slave«, »skupnega dobrega« podložnikov in utrjevanja enotnosti monarhije (tudi s pomočjo državnega veliko- ruskega jezika), vse manj pa v duhu obrambe pravoslavja. Plohij svoje delo zaključi z določitvijo vpliva nekaterih predmodernih staroruskih identitet na oblikovanje modernih vzhod- noslovanskih narodov: »Ukrajinske elite Hetmanata so ustvarile prvi model kolek- tivne identitete, ki jih je jasno ločeval od elit sosednje Belorusije. […] Pojmovanje lastne domovine jim je pomagalo pri ločevanju od svojih vrstnikov v Poljsko-litovski zvezi in Moskoviji. […] Čeprav si takratna ukrajinska (ali maloruska) identiteta ni lastila vseh modernih ukrajinskih ozemelj, je ustvarila temelje moderni ukrajinski identiteti in jo opremila z legendami, miti in simboli, ki so postali nepogrešljivi pri narodni prebuji v 19. stoletju.«8 v tem kontekstu zatrdi tudi naslednje: »Moderni ruski narod je zrasel iz ruskega imperialnega projekta. […] Beloruski nacionalni projekt pa je temeljil na rutenski identiteti, ki se je nekoč razvila v veliki kneže- vini Litvi, vendar v zgodnjem novem veku ni uspela ustvariti posebne identitete. Temu je botrovala odsotnost protobeloruske politične enote, primerljive s kozaškim Hetmanatom. […] Rutensko ime so si navsezadnje lastili Rusini iz Zakarpatja, katerih voditelji danes vztrajajo, da se razlikujejo od Ukrajincev.«9 kritično ovrednotenje Ena izmed največjih odlik Plohijevega dela je posrečeno izbrana zgradba vseh osmih poglavij. na začetku vsakega avtor predstavi bistvo političnih procesov, zatem razvoj historiografije (tako vzhodnoevropske kot zahodne) glede vprašanj etničnosti za posa- mezno obdobje, čemur sledi najobsežnejši avtorski del, ki jo sestavlja pregledna analiza prvin etnokulturnih identitet. Zaključek 51 je podan v obliki odgovorov na (nerešena) vprašanja, ki jih zastavlja historiografska tradicija, predstavljena na začetku poglavja. Poglavitno odliko obravnavane monografije zagotovo predstavlja dosledna in razumljiva argumentacija ugotovitev, ki so podane skozi kronološko zamejeno analizo izbranih, pretežno narativnih virov – tako tistih z vzhodnoslovanskega ozemlja kot tudi nekaterih zahodnih (poljskih, latinskih). iz avtorjeve prepričljivosti je mogoče izluščiti vsaj štiri koristna vodila za nadaljnje preuče- vanje predmodernih etnokulturnih identitet med vzhodnimi Slovani. Plohijeva vodila se izogibajo ozkim in dokončnim interpre- tacijam, s tem pa odražajo neodvisnost od zgolj enega vnaprej določenega teoretskega izhodišča (npr. primordializem, modernizem, etnosimbolizem). Prvič, večstoletna uporaba enakih ali podobnih označevanj, izhajajočih iz imena Rus', še zdaleč ne pomeni enotnega ali nespremenljivega razumevanja staroruske identitete. drugič, diskurzivna ali tekstualna narava predmodernih staroruskih etnokul- turnih identitet temelji na predstavah elit, ki so različne skupnosti sproti osmišljale v odvisnosti od političnih in verskih procesov. Tretjič, kljub drugotnosti etnokulturnih identitet v vzhodnoevropski zgodovini pred- modernih obdobij so te vendarle obstajale in jih zato v nadaljnjih raziskavah ni primerno izključiti iz nabora analitičnih kategorij. Četrtič, predmodernih etnokulturnih iden- titet sicer ne gre razumeti kot neposrednih predhodnic narodnih gibanj, a je istočasno potrebno upoštevati njihov vpliv pri nastanku modernih vzhodnoslovanskih narodov, ki se v tem oziru niso razvili povsem na novo ali bili »izmišljeni«. Avtorjeve temeljne ugotovitve je kljub argumentiranosti mogoče dopolniti z nekate- rimi sorodnimi zaključki iz sodobne histo- riografije. Ruskega zgodovinarja in teologa vadima Lurjeja je raziskovanje srednjeveške besedne zveze »vse Stare Rusije« (csl. Всея Руси), ki se je denimo uporabljala v nazivu kijevskega metropolita in tudi po propadu kijevske Rusije občasno kazala na simbolno enotnost vseh vzhodnih Slovanov, vodila do teze o dveh staroruskih kulturnih središčih (kijevu in Moskvi) in dveh Starih Rusijah (moskovski ali velikoruski in rutenski). Ti dve Stari Rusiji naj bi se v 15. in 16. stoletju izoblikovali na podlagi dveh ločenih metro- polij, še bolj pa na podlagi različnih in hkrati medsebojno tekmujočih načinov izražanja pravoslavne vere – moskovska v duhu samozadostnosti in ponujanja zgleda pra- vovernosti celotnemu pravoslavju, rutenska pa s sprejemanjem katoliške izobrazbe in umetnosti ob večji vlogi laikov. oba tokova staroruske verske kulture sta se po Lurjeju v prvi polovici 18. stoletja zaradi širitve Ruskega imperija proti zahodu naposled zlila v enega: velikoruski tok je sprejel intelektualne in umetniške pobude rutenskega, slednji pa se je organizacijsko skupaj z velikoruskim podredil imperialnim posvetnim oblastem.10 Plohijeve ugotovitve je nadalje mogoče dopolniti z raziskovanjem tradicije staroruskih letopisov. vse do konca 17. stoletja je na celotnem ozemlju nekdanje kijevske Rusije potekalo prepisovanje in urejanje Pripovedi o minulih letih ali Nestorjeve kronike z začetka 12. stoletja (najstarejši ohranjeni vzhodnoslovanski letopis). Z običajnim umeščanjem Pripovedi v kronološko daljše in regionalno zamejene kompilacije letopisov se je kljub spreminjanju političnih meja ohranjala kontinuiteta imena Rus' in obenem seznanjenost o skupnem izvoru v kijevski Rusiji. Zaradi razumevanja letopisov in vloge zgodovine nasploh kot zaloge moralnih zgledov na političnem in verskem področju je bil med starorusko elito spomin na kijevsko Rusijo bolj ali manj stalno navzoč, v skladu z okoliščinami pa je bil vsekakor osmišljan zelo različno.11 Pomanjkljivost Plohijeve monografije je dosledno zapisovanje osebnih in krajevnih imen, pojmov in besednih zvez, vzetih iz obravnavanih virov, v ruskem, ukrajinskem in beloruskem prevodu (z angleško trans- literacijo), ne v izvirni cerkveni slovanščini staroruske redakcije. Tovrstna poimenovanja ZGODOVINA 52 TRETJI DAN 2015 9/10 ne sledijo zgodovinski natančnosti, temveč se prilagajajo sodobnim knjižnim jezikom oze- melj, na katerih so določene realije obstajale. kljub avtorjevemu vsebinskemu izogibanju »nacionalizacije« preteklosti omenjeni način zapisovanja dosega prav nasprotno – vire namreč opremlja z narodnimi knjižnimi jeziki za čas, ko ti še niso obstajali. zaključek Plohijeva monografija prinaša nepogreš-ljivo branje za vse zgodovinarje, ki jih zanima preteklost vzhodne Evrope, zlasti za tiste, ki jim je zaradi nepoznavanja ustreznih jezikov – ruščine, poljščine, ukrajinščine, beloruščine, cerkvene slovanščine – tamkaj- šnji kulturni prostor težje dostopen. Po svoji celoviti obravnavi, dosledni in razumljivi argumentaciji ter vpetosti v kontekst poso- dabljanja historiografske tradicije omenjena monografija predstavlja tudi spodbudo za nadaljnje ožje usmerjene raziskave, s katerimi bi bilo mogoče Plohijeve ugotovitve dodatno preveriti ali poglobiti. nenavezanost na vnaprej določeno teoretsko izhodišče in osredotočenost na diskurzivni vidik pred- modernih etnokulturnih identitet pa bralcu omogoča razmeroma hitro dojetje njihove izrazite večplastnosti. REFERENCE Hastings, Adrian. 1997. The Construction of Nationhood: Ethnicity, Religion and Nationalism. Cambridge: Cambrdige University Press. Lur'e, Vadim M. 2009. Russkoepravoslavie meždu Kievom in Moskvoj. Moskva: Tri kvadrata. Ostrowski, Donald. 2011. Pagan Past and Christian Identity in the Primary Chronicle. V: Historical Narratives and Christian Identity on a European Periphery:  Early History Writing in Northern, East-Central, and EasternEu- rope (c.1070–1200), 229–253. Ildar H. Garzipanov, ur. Brepols Publishers. Petruhin, Vladimir Ja. 2000. Drevnjaja Rus': Narod. Knjaz'ja. Religija. V: Iz istorii russkoj kul'tury, Tom I (Drevnjaja Rus'), 13–323. Aleksej D. Košelëv, ur. Moskva: Jazyki russkoj kul'tury. Plokhy, Serhii. 2006. The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus. Cambridge: Cambridge UniversityPress. Smith, Anthony D. 1986. The Ethnic Origins of Nations. Oxford: Oxford UniversityPress. Ščapov, Jaroslav N. 2003. Pis'mennye pamjatniki istorii Drevnej Rusi. Moskva: Russko-Baltijskij informacionnyj centr ''BLIC''. 1. Serhij Mikolajovič Plohij je poslovenjena različica avtorje- vega imena in priimka po izvirni ukrajinski obliki (Сергій Миколайович Плохій). 2. Pri poimenovanjih Stara Rusija, Stari Rusi in staroruski gre za slovenskemu jeziku smiselno prilagoditev samostalnika ženskega spola Rus‘ (csl./rus./ukr./blr. Русь) in njenih izpeljank. Ime Kijevska Rusija sledi uveljavljenemu poime- novanju v mednarodni historiografiji, s katerim se označuje prva etapa državnosti v kontekstu daljšega predmodernega pojava Stare Rusije. Staro Rusijo in Stare Ruse oziroma Rus' je tako potrebno ločevati od Rusije (rus. Россия, ukr. Россія, blr. Расія), s katero se od 18. stoletja naprej označuje moderno rusko državo (Ruski imperij in Rusko federacijo). 3. Prim. Smith 1986. 4. Hastings 1997, 1–4. 5. Plokhy 2006, 3–5. 6. Plokhy 2006, 7. 7. Avtor z »Rutenci« in »Rutenijo« zaradi večje analitične jasnosti označuje zahodno (dan. ukrajinsko in belorusko) vejo Vzhodnih Slovanov. »Rutenija« je sicer latinska prilagoditev imena Rus', v evropskih srednjeveških in zgodnje novoveških virih povečini zajema vzhodnoslovan- ska ozemlja v okviru Poljske-Litve. 8. Plokhy 2006, 358–359. 9. Plokhy 2006, 360–361. 10. Prim. Lur'e 2009. 11. Prim. Ostrowski 2011; Ščapov 2003; Petruhin 2000.