Serbija! iz serca globočine Kličem, glas mi spremljajo solze; Meč presunil ostre bolečine Tebi, s tabo meni je serce! Tvoji so sinovi pali v boji, Bratom šli zastonj so na pomoč; Pali so! sovražnik divjajoč V lepi zdaj razsaja zemlji tvoji!
Kakor divja zver mori in kolje, Žen, otrok nedolžna teče kri; Gola je puščava cvštno polje, Mesta so v pepelu in vasi. Ti ponižana žaluješ, mati, Svet te zasmehuje brez serci ! Ne ves! vest se zbuja; del sveti, Boljši del se jel je sramovati!
Po Evropi, čuj! se glas razlega, Svete nejevolje glas močan; Do prestčlov glas visokih sega: Mir! dovolj terpel je kristijan! Meč iz rok divjaku, ki mesari, Kakor volk, ki pride med ovce; Polna je, prepolna mera že: Zver človeku naj ne gospodari!
Serbija! ne toži, plemenita Med narodi mučenica ti! Sinov kri zastonj ti ni prelita, Plodotvorna je mučencev kril O! nesreča tvoja je velika, Pala Serbija si, — a s čestj6; Ternov venec venča ti glavo,
A zelena vmes je lavorika!	B. M.
j^OSPOD /AlRODOLSKI.
XI.
Drugi dan popoludne je sedel gospod Mirodolski sam na vertu. Zora in Breda ste bile v Gradu. Bil je lep jesenski dan; pridno so obirale čebele jesensko cvetje, dasi ne tako vesele, kakor o gorkem poletji. Med njimi so se trudili in kakor nejevoljni brenčali okorni čemerli. Po drevji je bilo vse živo; družine senic, gotovo znamenje jeseni, bile so se preselile sim iz severnili krajev in polastile se drevja; hrane iskaje so se zibale po vejah, in po deblih so plezali in poterkavali neutrudni kovački. Vse je bilo živo in veselo po Mirnem dolu; ponosno je stopal Kokodin se svojo kurjo družino po vertu; bil je svojim podložnim vedno skerben gospodar in oster vladar; ne da bi se bil kedo upiral njegovi oblasti, ali mladi zarod se je začenjal čutiti, kar mu ni bilo videti nič prav po volji. Rudeči grebeni in podbradki so rasli bolj in bolj mladim petelinčkom: zdaj pa zdaj je tudi že kateri poskušal svoj: kikiriki! ali petje je bilo še silno okorno in hripavo, tako da je Kokodin zaničljivo in nejevoljno stresal modro glavo, kakor da bi hotel reči: Tebe se mi ni še bati in deset tacih! Kako drugače se je razlegalo njegovo petje po dolini, kakor bi veliki zvon zapel! Vendar so mu dajali mladi paglavci mnogo opravka. Vsak čas sta se sprijela taka dva poredneža kje na strani; blizo se nista upala; po navadi je bilo dovolj, da je serdito zakokodal nad njima: samo redko kedaj mu je bilo treba z ostrim kljunom povda-riti svojo voljo, kar je vselej za več časa zaleglo. Kara Mustafa je pasel lenobo po svoji stari navadi, kakor mož, ki je storil svoje dolžnosti. Perun je ležal poleg svojega gospoda; časi je dvignil svojo težko glavo, pogledal ga se svojim umnim očesom ter pomigal z repom, kakor da bi hotel reči: Lepo domovje imamo, in vse je v redu.
Vesel je bil gospod Mirodolski, — zakaj bi ne bil? Res, lepo domovje je imel in vse, česar si more želeti človeško serce. Srečen bi bil, kolikor more biti človek srečen, da bi mu ne bil kalil oblak jasnega obnebja. Ali ta oblak ni bil teman; bel je bil in svetal in zlatom obrobljen.
Spomin na drago družico, ki ga je tako zgodaj zapustila, ni mu prizadela več, kakor nekedaj, bodeče bolečine v serci. Pač bi bilo lepo, ko bi mu sedela zdaj na strani ter gledala in vživala z njim vso to lepoto; ali človek ne sme biti popolnoma srečen na svetu!
Zbujal se mu je preteklega življenja spomin: podoba se mu je verstila za podobo pred očmi; gledal je jasne podobe in bil je zadovoljen. Res, človeško življenje ni vedna veselica: solzna dolina je zemlja res, polna terpljenja; in če ne terpiš sam, vidiš druge, ki terpe. Ali kaj hočemo? Kaj pomaga vedno samo premišljevati žalostno stanje človeštva, zarivati se tako rekoč v svojo nesrečo in križem roke der-
žati? Dela naj vsak po svoji moči, vsak po svojem stanu, da se vedno bolj lajša'in boljša žalostno stanje človeštva. In da je to mogoče, kedo bi tajil? Človeška roka izpreminja zemlji lice, in pogled v zgodovino, kolikor je vidimo pred seboj, nam kaže, da človeštvo napreduje, da vedno veči del človeštva živi človeško življenje. Samo pravega spoznanja je treba, samo dela je treba in bratovske ljubezni!
On je pregledfival v duhu svoje življenje in vest mu je pričala, da ga je v vsem dejanji vodilo to prepričanje. Vest mu je pričala, da nikoli nikomur ni nič hudega želel ne storil. Ali je pa tudi njegovo življenje kaj koristilo človeštvu? Vsaj prizadeval si je in trudil se po svoji moči. Učil je mladino, dobro seme je sejal in upati je pač smel, da ni palo vse na skalno, peščeno zemljo, da tu pa tam zerno požene kal, ter obrodi dober sad. Najbolj pa je učil, največ je koristil blagi mož se svojim izgledom. Po vsej pravici je smel reči svojim učencem: Ne poslušajte samo mojih besed, glejte tudi moja dela in ravnajte se po njih. In res, težko je bilo videti moža, govoriti z njim, da bi se človek ne bil boljšega in blažjega čutil. Kakor prorok je bil med mladino; nebeški mir je kraljeval na njegovem obličji; iz vsake besede njegove, iz vsakega pogleda je govorila plemenitost, dobrota njegova serca. Najsurovejši človek se bode težko nespodobno vedel pred vzvišeno, sveto podobo; tako je že sam pogled njegov krotil in blažil vsakega, kedor se mu je bližal. Slavne so reke, ki poleg tergov in mest vale ponosno svoje valove ter nosijo čolne in ladije z blagom obložene; ali koristen in dobrotljiv je tudi potok, ki v svojem gornjem toku verti tu pa tam kako mlinsko kolo, potem pa se vije umirjen in učiščen po ravnini, napaja travo in cvetice na polji in tiče izpod neba, in ribice se igrajo v bistri vodi njegovi. Takemu potoku brez imena je bilo podobno njegovo življenje in dejanje, vse bitje njegovo. In ako bi mu bilo v tem trenotji ločiti se od življenja, mirno bi lahko zatisnil trudne oči rekoč: Živel sem in moje življenje ni bilo čisio zastonj. Moje ime ni zapisano v zlato knjigo človeštva; svet me ne bode slavil, ne bode mi stavil spominkov; naj me pozabi svet, če meje kedaj poznal; moje življenje vendar na ostane čisto brez blagodejnega sledu. In če me pozabi ves svet, nekoliko časa bo živel moj spomin v hvaležnih sercih mojih otrok.
Toda kaj mi hodijo po glavi take mertvaške misli, sedaj ko sem še tako zdrav in krepak, ko se mi obeta lepa versta mirnih, srečnih dni v družbi mojih otrok! Jesen je tudi v mojem življenji, a jesen je pravi čas mirnega vživanja; veselimo se jeseni!
Vesel je bil gospod Mirodolski in veselo je bilo vse okolo njega.
Pri tej priči plane Perun kvišku, vertne duri se nanagloma odpro in pred gospodom Mirodolskim stoji Breda, brez sape, bleda kakor zid in trese se po vsem životu kakor golobica, ki jo je imel kragulj v ostrih nohteh.
„Kaj ti je, dete; govori, kaj se je zgodilo? kje je Zora?"
„„Zore ni, oče, Zore ni!""
»Kaj govoriš, dete? pomisli, kaj govoriš; kje je Zora?"
Dekle se je bilo zgrudilo onemoglo na klop. '
»Oddahni si, dete, potem govori, kje je Zora, kaj je z mojim otrokom! Ne boj se, dete; bolj me prestrašiti ne moreš, kakor si me že; povej mi vse. naj bo še tako strašno; poglej me, vsa kri mi je šinila k sercu. govori, da mi ne poči serce! Ali je še živa, govori!"
»»Živa!""
»Hvala Bogu! najtežji kamen mi je se serca!"
„„Ziva. oče, in zdrava!""
»Kaj me torej tako strašiš po nepotrebnem, dete! Kaka nesreča jo je mogla sicer zadeti, da si tako prestrašena in da tudi očeta tako strašiš, Breda?"
„„Vaša hči se je izgubila, oče!""
»Izgubila! Bog ne daj huje nesreče! Iskat je pojdemo: sklicati hočem ves Tihi dol in spraviti na noge; preiskati in preoberniti hočemo vse gozde, stekniti vsa kota, da jo najdemo; predno solnce zaide, bodemo sedeli tu na klopi in veselili se izgubljenega in zopet najdenega otroka. Mirna bodi, Breda; tu ostani in čakaj malo, skoraj se vernemo z izgubljeno ovčico in smijali se bodemo tebi in tvojemu praznemu strahu".
»»O moj Bog, moj Bog! Vi me ne umete, oče! Zastonj bi iskali svoje hčeri po gozdih, ne najdete je. Moj Bog, moj Bog, kako naj govorim, kako naj vam odkrijem strašno resnico! Govoriti moram, povedati vam moram vse, oče, predolgo že sem molčala. Vaša hci je šla — z Edvinom je šla, Bog ve kam!""
Kakor strela so zadele te besede ubogega moža.
»Moja hči — z Edvinom! — Ali veš, kaj govoriš, nesrečno dete? Reci, da ni res, in, kakor sem star, zavriskam in zavertim se z veselja! Zora, moje dete, moje oko, punčica mojega očesa, bi mi bila vzeta, uplenjena, iztergana; kragulj bi bil ugrabil mojo golobičico?" Kje sem bil, kaj sem delal, da nisem čul njenega krika, ko je klicala na pomoč svojega očeta! Kje si bila ti, moja hči, da nisi slišala njenega vpitja? Kako je bilo, govori!"
»»Kako je bilo, oče! saj sama prav ne vem, kako je bilo. Na vertu smo sedeli. Jaz sem bila z gospo v pogovoru. Zora in Edvin sta bila vstala in sprehajala se sama po vertu. Čez nekaj časa pogledam za njima; nikjer ju ni bilo videti; nemirna sem bila, gospa se je norčevala: nič se naj ne bojim, ne bodeta se izgubila, saj nista tako majhena. Jaz nisem imela miru; za njima grem, kličem Zoro, nič odgovora! Ves vert sem obletela, iskala in klicala; vse zastonj! Strah me je bilo; gospa pride za mano, kliče Edvina; nič odgovora! Gospa je bila še vedno dobre volje, tolažila me je, da naju samo strašita; jaz ji nisem mogla verjeti; strašna misel mi je jela rojiti po glavi. Ko je videla gospa, da se ne dam potolažiti, gre v grad; malo naj počakam, skoraj bodeta tukaj. Jaz čakam in čakam; čez nekaj časa, meni se je zdelo strašno dolgo, pride, vsa preplašena! Težko je bilo izpraviti besedo iz nje. V njegovi sobi je bila, tam je videla,
rta je vse izginilo, kar je bil se seboj prinesel. Sedaj ni bilo več dvoma, da je odšel, skrivaj odšel; nihče ga ni videl, kar jih je v gradu. Hitive proti cesti pod gradom: pri cesti na njivi zagledave kmeta: gospa ga vpraša, ali ni videl, da sta šla dva taka in taka tod. Mož odgovori, da jo videl, ko sta dva gosposka, moški in ženska, sela na voz, ki je stal pod gričem, in urno se odpeljala po cesti"".
„Na katero stran?"
„„Proti mestu"".
„ln kaj je še pravil mož? Ali ni dejal, da se je branila, da je vpila, klicala: Pomagajte, kedor je živ!"
„»Tega ni dejal, oče; morebiti zato ne, ker ga ni nihče vprašal"".
Vsaka beseda očetova je pričala ubogemu dekletu, da ni še na pravem sledu, da mu je znane samo pol resnice; ona je vedela vso, vse ji je bilo jasno. Vendar kako bi bila mogla sirota razodeti mu ža-lostnejo polovico; saj je bil mož že zdaj tako potert, tako uničen, da sirota nf sterpela gledati mu v lice, v bledo, upalo lice!
Nekoliko časa molči, kakor da bi se ne zavedel, potem zopet izpregovori; glas se mu je tresel, ko je govoril.
»In kaj si delala ti, nesrečno dete! Zakaj nisi letela povedat očetu?"
»„Sama ne vem, kako je bilo potem; černo se mi je storilo pred očmi; menda sem bila omedlela; v postelji sem se zbudila, gospa je stala poleg mene. Vstala sem, kolena so se mi šibila; vendar morala sem domov se strašno novico! Gospa me je spremljala in podpirala po potu. Pri ograji me je pustila, nf se upala pred vaše obličje!""
»O ta ženska, ta nesrečna ženska, da bije ne bil nikedar videl; ona mi je vsega kriva!"
„„0 ne dolžite je, oče! gospa je nedolžna; ko bi jo videli, ka-košna je, v serce bi se vam smilila, oče!""
„0 kje ste bile moje oči, kam ste gledale, ko je volk zalazoval ovčico! Ali kaj stojim in besedujem in tožim! Na pot, stare noge! za njim, za njim, in ko bi bilo iti do zadnjega konca sveta! Dekle, pojdi mi po klobuk in palico; ne vernem se prej, spal ne bodem pod to streho, predno najdem in prinesem nazaj izgubljeno ovčico! Moje dete vpije po meni in jaz tu stojim! Hitro, dekle! kaj stojiš in me gledaš molče s tistimi očmi; ravno take so njene oči, ki jih zdaj žalostno obrača proti meni. Urno, na pot! Jedi naj ne bode v moja usta, kaplja naj mi ne zmoči jezika, dokler ga ne najdem. Pobijem ga, kakor vola ga pobijem, s to-le pestjo!"
Ko je bil izgovoril z germečim glasom zadnje besede, pride mož, neznan mož, ki mu poda pismo, potem urno otide. Govoril ni besede: videti je bilo, da se mož ogiblje vprašanja: kedo in odkod? Gospod Mirodolski vzame in razpečati pismo. Ko zagleda znano mu pisanje, vesel zavpije:
»Kje si, Breda? Sim pojdi; poglej, kaj sem dobil; ali poznaš to pisanje! Zdvaj je vse dobro! Najdeno je izgubljeno dete! O zdaj je vse dobro! Čakaj malo; najprej ga jaz preberem; meni je pisano;
Zora piše očetu! O srečne oči, da vam je dan tako lep pogled! O ljube oči, toliko veselja mi niste storile, odkar vas nosim v glavi!"
In vesel začne brati pismo. Še ga ni bil prav prebral, ko se zgrudi na klop. Ubogo dekle ga gleda s plahimi očmi:
BIvaj vam je, oče?"
„»Nič!"" odgovori ji zamolklim glasom. Dolgo časa molči; potem zopet začne:
»Kaj mi je, vprašaš? Strela je vdarila v me; ali kaj? In vendar je jasno nebo; iz jasnega strela, kakor pravijo; prej nisem verjel, da je mogoče; iz jasnega strela! Ali je oblačno? Poglej, dekle, jaz ne vidim dobro, megleno mi je pred očmi; stare oči, slabe oči! Sicer mi je dobro, tako lahkega se čutim; plesal bi, ko bi mogel! Kam je moja moč? Malo prej še sem sevtako krepkega čutil, in zdaj me vsak otrok z maziucem preverne! Čudno, čudno! Košček belega papirja, nekaj černih kljuk in zvijač, ki gomaze in plešejo po njem — in to ima tako moč! Vzemi, vzemi, dekle, da boš videla, kako čudno moč ima to branje v sebi. — Kako je zdaj čuden svet, ves drugačen, prav kratkočasen: tiče plavajo po vodi, ribe letajo po zraku; krokarji so beli, in černi so golobje. Jagnje gre za volkom in otrok zasaja meč vpersi očetu! To se mi ne zdi prav; prej je bilo lepše: Spoštuj očeta in mater! Tako je bilo prej, zdaj je vse drugače: druga vera, druge misli, druge navade! Jaz sem že prestar za novi svet; ti si še mlada, ^dekle; zate so ti novi nauki. Kaj stojiš in gledaš starca, ki je • že otročji in ne ve, kaj govori. Pojdi, pojdi tudi ti, obesi se komu na vrat; mlado si in čedno si tudi še precej: ni zlodej, da bi ne našlo kakega mlečnozobega, rudečelicega paglavca, ki te vzame za kratek čas! Kaj me gledaš tako pobožno, tako nedolžno! Jaz nič več ne verujem; ona je gledala tudi tako in vendar — Pa predno greš, beri, beri; nič se ne brani; beri, da boš videla, kako lepo zna pisati tvoja sestra! Beri, jaz hočem, da bereš, ali ne velja nič več moja beseda?"
Dekle vzame pismo in bere:
»Oče! Pa saj ne smem več imenovati vas očeta. Sama sem pretergala, z grešno roko sem pretergala sveto vez, ki veže otroka z očetom. Bog mi je priča, kaj sem prestala; vi sami bi imeli vsmi-ljenje z menoj, ko bi vedeli, kako sem se borila, koliko sem terpela skrivaj pred svetom in pred vašimi očmi. Zmagala je ljubezen! — Kolikokrat sem hotela pasti pred vas na kolena, razodeti vam vse, povedati vam, da ne morem biti nikedar Eadovanova, da ljubim dru-zega z vso močjo perve ljubezni! Imela nisem dovolj moči. In zdaj sem vam to storila! Ne prosim vas odpuščenja, oče; pregreha moja je prevelika; vendar ne preklinjajte svojega nesrečnega, izgubljenega otroka. Ne preklinjajte Edvina, sama sem kriva. Edvin je dobrega serca; skoraj, upam, prideva, mož in žena, prosit vas odpuščenja; ali pa vas ne bodem videla nikedar več! —Breda, miluj svojo nesrečno sestro, odpusti ji, ako moreš in bodi zvesta tolažnica ubogemu očetu. — Povedati ne smem, kje pišem to pismo, ki ga poljubljam in močim z vročimi solzami!	» m
jSMEREKA.
(Obraz iz narave.)
Izmed gozdnega našega drevja obrača sosebno iglasto drevje našo pozornost nase zaradi nespremenljive svoje oblike, ker ostane skoraj vedno enako. Sim spada tudi smereka, ki se najbolj pogosto in množno nahaja v naših gozdih. Saj je pa tudi lepo drevo vedno temno-zelena smereka! Po leti in po zimi, spomladi in v jeseni, vedno je smereka enaka, vedno jo krijejo temno-zelena iglasta peresca; še celo v pozni jeseni, ko so izgubila že vsa druga drevesa svojo diko, svojo zeleno obleko, ko že brije merzla burja čez rujave planjave in omuljene ledine, ostalo je še samo iglasto drevje zeleno, kot je bilo poprej. — In komu bi se ne prikupilo to drevo se svojo pravilno obliko, se svojim naravnost kvišku kipečim verhomV — Smereka je ravna, kakor sveča, pri dnu brez vej, primeroma v sredi pa se prično veje, ki so precej dolge, nerazrastene, in navadno teže proti tlom tako, da je drevo videti nekako žalostno in otožno, skoraj enako, kakor verba žalujka. Proti verhu pak se deblo hitro šibi in veje se vedno bolj krajšajo ter se približujejo kvišku rastočemu verhu konče-vaje se, kakor deblo samo v bolj svitlo-zelene mladike, okrog katerih stoje v kolobaru še stranske mladike tako, da nastane na koncu vsake veje vretenčast veršič. Lahko tedaj skoraj imenujemo smereko glede na njeno pravilno rast nekako „vejnato piramido".
Zaradi pravilne svoje oblike in ravne rasti ima smereka nekaj veličastnega, ker pa vise zatemnele veje doli, izrazuje se v njej nekaj otožnega in udanega. In v tem smislu bi se morda se smereko dalo nekoliko primerjati deblo Slovansko.
Smerekov gozd se vidi, ker je smerečje temno-zeleno, od daleč teman, skoraj čern. Na Slovenskem, sosebno na Gorenjskem, pa se nahaja mnogo temnih smerekovih gozdov, in od tod menda prihajajo imenavnekaterih takih krajev, kakor na primer: Cerni verh.
Cesto so celi hribje tak velik smerekov gozd. In tako neki je tudi sivi Balkan, po katerem se potikajo bolgarski hajduci, strah in trepet kervoločnemu Turčinu, s puškami na plečih, mnogo se sme-rečjem obrasten, kakor se bere v Agapiji, obrazu iz jugoslovanske zgodovine: „ Visoko nad teboj huči smerečje, za smerekami raste gosto mlado smerečje, za tem pak se černe skale spenjajo v zrak; — še više! osneženi verhovi mole v višine". — Tak je Balkan, nema priča prežalostne osode jugoslovanske.
Od daleč je videti smerekov gozd zelo enakomeren, brez vsa-koršne razlike, drevo enako drevesu. In nek prirodoslovec pravi: „da se vidi smerekov gozd od daleč kaker polk pešcev, v ktarem se izgublja posamezen mož: jelov pa, kakor kerdelo prostovoljcev, v katerem pokorščina ni izbrisala posebnosti vsacega posameznega moža. Iz smerekovega gozda mole vsi verhovi enako visoko, v jelovem gozdu pa vsako drevo svoje veje po svoje kvišku steguje".
A. zdaj pa stopimo bliže, prav notri v smerekov gozdič. Gost mah, sem ter tija tudi borovje prerašča ravna tla, po nekaterih mestih pa so nasute rujave igle, tu pa tam tudi leže raztreseni odpali storži. Vse je tiho in mirno, nobena sapiea ne dihne, nobena veja se ne gane, a vendar je tako blagodejno hladno tu notri, kajti vroče pol-dansko solnee, ki stoji visoko na nebu. ne more prodreti z razbeljenimi svojimi žarki skozi temno, gosto smerekovo vejevje. Otožni in nekako skrivnostni čuti se polaste tvojega serca v tej dobrodejni tišini.
Pravijo, da ima smerečje neki tudi zdravilno moč, daje v zdravje sušičnemu človeku, ako vonja smerekovo vejico. — Izobešen smerekov veršič vabi trudnega, žejnega popotnika v pricestno gostilno. In smerekov veršič na verhu dodelanega poslopja, katerega so pribili dode-lavši tesarji, z veseljem navdaja hišnega gospodarja, ker je dokončano trudapolno stavljenje.
Ko pa se približa kres, ko zažigajo Slovenci Svantovidu germade po gričih, postavijo si tudi sredi vasi previsoko obeljeno smereko z lepim zelenim verhom, na katerem se sučejo male zastavice — to je mlaj. In take mlaje postavljajo Slovenci tudi ob drugih praznikih in slovesnostih, bodisi pri cerkvah ah tudi pred hišami. Tako je tedaj smereka pri Slovencih pričujoča pri premnogih svečanostih.
In ko bela snežena odeja pokriva hribe in doline, ko se ivje, kakor kristalni biseri blišči in leskeče po vejah dreves, ko hud mraz stiska drevju skorjo in steržen, ko pride veseli božični praznik, tudi tedaj smereka ni pozabljena, tedaj jo prinese človek v svojo gorko stanico in zopet je pričujoča pri veseli hišni svečanosti. — Kako okrašena je ta večer mlada smerečica, veje se ji šibe od premnogih daril, ki vise na njej. Koliko berlečih lučic, koliko pozlačenih orehov in rudečkastih jabolk jo lepša; koliko trakov in pisanih verižic, koliko sladkarij in drugih lepih in dobrih reči je razobešenih po njej! Kar serce se ji mora smijati, mali smerečici, ko je v toliki krasoti, v toliki bliščobi, in ko veseli otroci skačejo in rajajo radostno okolo nje.
Pravljica slednjič pa omenja smereke, kot osodepolnega nam drevesa. — čujmo, kaj pravi pesem o kralju Matjažu v preroškem duhu : Kjer triveršna smreka rase, Mir bo sklenen v sorskem polji; Trije kralji zlate čase
Vstanovijo, vse bo bolji! — —	S. P. H.
j v A n j3 L a v e l j.
XVIII.
Modrijan na deželi.
Takoj v pričetku te pripovesti smo že povedali, da vas Bobovec leži pod dolgim hribovjem. Za vasjo se dvigajo griči se smerečjem obrasteni, pred njo pa se razprostira širna ravan.
Takoj za zadnjo bobovško hišo pa se odpira dolinica v gore. Prijazen kotiček je to, po njem teče potok z verbovjem obdan, ki se
potem vije po ravnini mimo bobovškega grada in potem dalje po zelenili travnikih.
V tem kotu je bobovško pokopališče, se starim zidom obdano in s kapelico svetega Lavrencija. Tu sim prineso vsakega, kogar smert pokosi v Bobovci in vsakemu vsade na gomilo lesen križec, malo pojokajo in potem ga kmalo pozabijo. Ali vsakega prineso tu sim! In ta zavest leži nad vasjo, in če se snideta dva, katera sta bila v mladosti vkup, ta Bobovčan. oni gorjanec, pač majeta sive glave in si pravita, da sta že »blizo svetega Lovrenca", in majeta glave in zdihujeta.
Tu sim pride Ivan Slavelj tist dan. Obiskal je bil žive in hotel je obiskati tudi mertve na mirnem ležišči. Lesena vratca so bila lahko priperta. Po grobovih je rasla visoka trava in cvetje vmes. Koliko jili je ležalo tu, ki so ga nekedaj poznali in tukaj sta ležala tudi ona, ki ju je klical nekedaj očeta in mater. Kje pač? Grob se je verstil za grobom in trava je rasla po njih čez in čez!
Ivan Slavelj hodi od križa do križa. Prav tam v kotu obstoji in gleda stermeč. Tu je bil na grobu spominek, edini na pokopališči. Ivan Slavelj se ni čudil, da ga ni videl poprej; čudil se je pa tej do serca govoreči poeziji, ki je vela iz tega spominka. Na nizkem podnožji je stal genij izsekan iz belega marmorja. Povesila se mu je bila glavica, na kateri se je kazala globoka toga. Pred njim pa je ležala pušica in lok prelomljen, in spodaj je bilo vsekano ime: Aleksander.
»Aleksander!"
Ivan Slavelj poklekne in hipoma mu je bila duša polna neizrečnih občutkov. Videl je vborno ležišče pred seboj in še bolj vbornega merliča. In videl je tudi obrazek, mil in krasen kakor solnce!
»Aleksander!"
Pač je bil enak geniju; se strelami svojega duha je hotel doseči najviše verhove, ali zlomil se mu je lok in bil je brez vse moči.
Na grobu je bila gredica lepo osnažena, in v resnici ondi so rasle tudi vijolice in Ivana Slavelja je objel njih rahli duh, ki je prihajal iz mertvega serca pod gomilo in se razširjal v mertvo serce nad gomilo.
»Saj ima vendar dobro serce", zdihoval je, »dobro serce, ali jaz je ljubiti ne smem!"
In dvigne se mu duša v veliki ponosnosti proti dekletu, katero ga je bilo zaverglo tedaj, ko je nosil njen obraz v najskrivnejšem svetišči svojega serca.
Ivan Slavelj vstane.
»Ne smem, Leksa, ne smem!"
Duša mu je bila krepka, ponosna, ali s telesom potertim, sklonjenim odide iz kraja večnega miru.
Zunaj pa krene po stezi čez travnik do bližnjega potoka, ki je rahlo tekel po pesku. Tu obstane ob verbo opert in zre tija proti pokopališču na genija in na razbiti lok njegov.
Solnce se je bližalo zatonu, ko odide Ivan Slavelj. Grede zre v mimo tekočo vodo, ki je šumela in penila se okolo skalovja sredi nje.
Ivan Slavelj povzdigne obraz in vidi, da ni več sam. Tu pod verbo je sedel nekedo, žalosten, kakor je bilo videti. Eedki lasje, beli kot sneg so mu krili glavo, ter mu padali čez tilnik na umazano obleko. Obraz pa je bil zračen, prav kakor utelesnena lakot je gledala iz njega in oči so mu bile globoko vderte. Bil je Štefan Deska.
Ivanu Slavelju se je zdelo, kakor da mu je lahna rudečica prešinila bledo lice, ko je njega zagledal. Z vsmiljenjem je zapazil, kako je mož stiskal k sebi komolce, da bi tujec ne videl, da so cveli. Stra-homa je dejal urno nogo pod nogo, da bi se ne zapazil palec, ki je gledal iz razterganega obuvala.
Ivan Slavelj stoji molče pred to žalostno prikaznijo.
Oni pa tudi ne reče besede, samo zdaj pa zdaj radovedno pogleduje proti njemu.
»Prijazen kraj", izpregovori vendar čez nekaj časa, „ta dolinica, in voda tudi šumi!"
Ivan Slavelj molči.
„ln voda tudi šumi", govori Deska zamoklo, »tudi šumi in vidi se na pokopališče, na križe!"
»Na pokopališče, na križe", ponavlja Ivan Slavelj za njim.
Deska pa se razuame:
»Na križe razpale, in to je dobro, to je tolažba. Postaral sem se in težko čakam dneva, da me poneso med grobove!"
Ivan Slavelj se nasloni na verbo.
»Med grobove!" nadaljuje Deska: »zakaj je to naše življenje? kaj?"
»Pač res; kaj je to naše življenje?" zdihne Ivan Slavelj za njim.
»Pač res, kaj je to naše življenje, prijatelj? če je bil človek petdeset let bobovški učitelj, če je petdeset let stradal in se jezil, in če je potem, ko prenaša stare kosti, veržen v kot in mora sedaj dan za dnevom hoditi od hiše do hiše, če je ostalo kaj jedi in prenašati zavest, da imajo povsod raji mačko, nego Štefana Desko; zakaj oba sta malo prida, ali ona vsaj miši lovi, ta pa pride vsak teden enkrat, da kaj poje; — če je tako, pravim, čemu je naše življenje?"
In ko Ivan Slavelj vedno molči, prične zopet:
»če pogledam tija v vodo: ribice plavajo in se grejejo na solnci; ali voda jim prinaša jedi do gobčeka. In te lastovke, po zraku se izpreletavajo in muhe jim lete same v kljunčke! In tu po zemlji červiČi! povsod jih obdajajo sokovi in hladno zelenje. Samo človeku je pridobivati vso z delom in trudom, kaj je torej naše življenje?"
»Začel sem misliti na svoje stare dni in na to vprašanje odgovarjam tako: Cemu naše življenje? Res malo je prida! Te moči, katere so skuhale zemljo, potrebovale so nekaj takega, pravim, kar je človek. In naredile so ga in sedaj mora živeti, kakor more. Vi me bodete umeli, ali kedo drug v vasi? če se le ne naveličate me poslušati?"
Ivan Slavelj mu prikima z glavo, da naj le govori. Temu se je pa kar videlo, kako dobro mu de priložnost izprazniti si serce.
„Vi me bodete umeli, ako rečem, da mora živeti. Oj kolikokrat bi pač vergel se sebe to slabotno odejo življenja! — Ali človek mora živeti! Zakaj pogledite", pristavi s tisto najivnostjo, ki je lastna starim ljudem; »ako bi bilo tako, potem bi nekega dne dejala ta voda: teči več nočem; in ta drevesa: nočemo rasti: in solnce: nočem sijati. In vse bi se uperlo in zemlja bi prišla pod nič in vode bi jo pokrile. Vidite, zatorej mora živeti Štefan Deska!"
Nekaj časa molči.
»Cemu je vendar človek? to je vprašanje, to se vpraša, moj Bog to se vpraša! čemu sem bil jaz, Štefan Deska, moj Bog to se vpraša!"
In kakor da bi bil sam. zre tija v večerni mrak, ki se je bil vlegel na dolino. Štefan Deska seje bil pogreznil v modrijanske misli.
»In ako bi vendar vladala nad nami dobra roka, čemu smo?"
Govoril je sam se seboj.
»Morebiti za to, da bi si iskali ljubezni tu v tem siromaštvu. To je. Ljubezen? Morda! Kaplja na veji se druži s kapljo; riba pri ribi, tica pri tiči: to bo, to bo!"
In počasi vstane in prime Slavelja za roko.
»Mladi človek, to je! Ljubezen, to je! In nekaj sem grešil, grešil, da je nisem iskal nikedar! Sam sem bil, sam sem ostal, v samoti so mi osiveli lasje, v samoti mi je prazno serce. V samoti ti bode umreti, Štefan Deska!"
In zamisli se.
„To je moja pregreha! In zato čakam, da se mi odpre grob tamle, da me pokrijejo z rušami na večno. To je, to je!"
In nasloni se Slavelju na roko; in ko se zopet dvigne, čutil je Slavelj gorko solzo na roki.
»To je, za kar je vse; zato smo tudi mi, prijatelj. Kaplja pri kaplji, tica pri tiči!"
In čez nekaj časa si pokrije z dlanjo obraz.
»Ne vem, čemu sem živel!"
Potem pa mermra sam pri sebi in počasi odhaja proti vasi, kjer se je bil oglasil zvon in zapel: »češčena Marija!"
Štefan Deska obstane.
»Kaplja pri kaplji! — To je gotovo, da ne smem! — Vsak na svojem mestu, dokler ni poklican od tod. In tudi Štefan Deska pride na versto!"
In zopet korači dalje, oziraje se v nebo:
»Ako bi me hoteli postaviti zopet v življenje, ne bi hotel, v drugič ne bi hotel živeti! Ne hotel!"
Ivan Slavelj ga je še videl, kako je lezel proti vasi, sedal, obstajal, in potem zopet korakal dalje, oziral še k višjiu in vil roke.
Slednjič ga zakrije mrak Slaveljevim očem.
Ivan Slavelj je nekaj časa sam na mestu; serce se mu topi.
„K a p 1 j a pri kaplji!"
Te besede mu done po serci, ponos se mu taja; oko obrača proti pustemu pokopališču, kjer se je videl kakor v megli beli genij nad Aleksandrovim grobom.
„Saj ima vendar le dobro serce!"
In Ivan Slavelj urno odide.	Emil Leon.
ji e j e n k a.
Podoba iz kmečkega življenja.
8. j^fizor.
Marjeta in prejšnji.
Gospa (gleda Marjeto nekoliko časa kakor zamaknena, hoče ji iti naproti z odpertima rokama, vendar obstane) Dete moje! ali ne poznaš svoje matere? pa kako bi jo poznala? saj je nisi še videla nikoli!
Marjeta Kako bi ne poznala svoje matere? Tu so moja mati. Ali nočete biti več moja mati?
L i z a. 0 priserčno dete moje, jaz sem bila tvoja mati; ali hočeš biti še moja hči ?
Marjeta. Kaj tako govorite, zakaj se jokate, mati ? Kaj mi hoče ta tuja žena ?
Andrej. Ta gospa pravi, da je tvoja mati!
M a r j e t a. Ta gosposka žena moja mati ?
Gospa. Marjeta, Metka! sladko dete moje! Ali ti nič ne govori notranji glas? ali se ti nič ne giblje v serci? Kri, pravijo, ni voda! Iskala sem te po vsem svetu, kakor izgubljene sreče sem te iskala s tvojim očetom; njegove oči te ne bodo gledale, v hladnem grobu počiva: jaz sem te našla, imam te, in ti me nočeš poznati, ti nočeš biti moja! Ali ne veruješ mojim besedam? Na desni roki nad komolcem imaš znamenje. Govorite vi, ljuba žena, ali ni res?
L i z a. Res je, rudeča lisica, kakor leča velika.
Andrej. In pobodna ji je tudi; poglej, žena, kako ste si podobni!
Gospa. Vidiš, da resnico govorim? in ti še stojiš in ne hitiš v moje naročje, materi v naročje? Našla si ženo, kije skerbela zate, kakor mati za otroka. Hvaležna si ji, rada jo imaš; to je prav: dobra žena, blaga žena, a vendar ne tvoja prava mati. Dete moje! pomisli se, ali se ti ni nikedar, morebiti samo v tihi noči, zbudilo hrepenenje po tvoji pravi materi? Ali nisi nikoli želela videti jo enkrat, če tudi samo v sanjah? Zdaj me vidiš, ki stojim pred teboj in te vabim, kakor koklja pišče vabi. pišče gre za njo in ti ne greš za svojo materjo?. Ti stojiš in povešaš oči, solzne oči! Genile so te moje besede, materine besede! O pojdi k meni vsaj iz vsmiljenja, če ne iz ljubezni! Pridi, izjokaj se v moje naročje, sladko dete
moje; pridi sim na materine persi! Pestovala te bodem, ker te nisem prej: ljubila te bodem, kakor ni nikedar ljubila mati otroka! Toliko časa sem te pogrešala, toliko ljubezni se mi je nabralo v serci ! Oj pridi, da mi serce ne poči od ljubezni in žalosti!
(Marjeta gre počasi proti njej, gospa ji pride naproti, strastno jo objema in poljublja, obe se jokate.)
Liza. Ti nehvaležno dete! (joka.)
Valentin (bridko, toliko da ne joka.) Pustite jo, mati! naj gre kamor jo serce vleče: ona je zdaj gospa, mi smo kmečki ljudje. Pustite jo, nikoli nas ni rada imela, ne vas, ne — nikogar!
M a r j e t a (gospe.) Mati!
Gospa. Oj sladko ime! rekla mi je: mati!
Marjeta (Lizi.) In vi, mati!
Liza. Pojdi, jaz nisem več tvoja mati; pojdi za tisto svojo gosposko materjo!
Andrej. Liza, bodi pametna!
Liza, Kaj boš ti? ti nimaš serca!
Andrej. Kedo pravi, da nimam serca! Kaj meniš, da sem iz kamena? Ali hočeš, da naj se tudi jaz jokam, kakor otrok! (briše si oči.)
Marjeta (Lizi.) Mati! Vi ste bili moja mati in ostanete moja mati, dokler bom živa. O! dve materi imam, kedo je tako srečen! obe dobri, sama ne vem, katero bolj rada imam! Mati, oj ne mislite, da sem nehvaležna! Ali, saj vidite sami, da ne morem drugače!
Liza. Vidim, vidim; saj nič več ne pravim; ali hudo mi jo vendar!
Marjeta. Tudi meni bi bilo hudo, ako bi se morala od vas ločiti. (Gospe) Mati! jaz jih ne morem zapustiti!
Gospa. Saj ne bo za večne čase; prideš jih lahko obiskat, kater te bode volja, za nekoliko časa; saj ne pojdemo iz sveta! Ali pa, veš kaj, še bolje, kar z nama pojdejo vsi v mesto; skupaj bodemo ena družina.
Valentin. Jaz ne grem!
Andrej. Tega ne, gospa! Kmet ni za mesto. Mi že ostanemo, kjer smo.
Gospa. Ali pa jaz se preselim sim, saj bode vendar še prostora za me v tej hiši.
Andrej. Prostora že, prostora, še za več! Ali kmečka hiša ni za tako gospo, kakor ste vi. Jaz bi nekaj druzega vedel, samo da bi vam bilo prav. Gradič bi bil tukaj blizo naprodaj, tam-le skozi okno ga lahko vidite. Lepa domačija, samo malo draga bo, draga!
Gospa. To nič ne de; še danes pojdemo gledat, in vi naredite kup, kakor se vam zdi; kakor vi storite, tako bo prav!
A ndrej. To je beseda! V gradu boste prebivali se svojo hčerjo, in videli se bomo, kolikorkrat se bomo hoteli; tako bo vsem prav.
Marjeta. Ne vem, ali bo vsem prav! (Gospe) Mati! Vsi smo videti zadovoljni, samo eden ne. Velik je, pa derži se kakor otrok,
ki mu je mačka tiča snela. Poglejte ga, mati, kakoyse derži! (Valentin se oberne v stran.) Veste, mati, kaj mu je? Ženil bi se rad, pa ne najde neveste; nobena ga noče! Kaj, ko bi se ga jaz vsmi-lila, mati, da ne bo tako žalosten? Kmetica sem bila, kmetica bom: gosposkega ženina tako ne dobim. Valentin! — Tine! Poglej me! Ali hočeš biti moj? — Glejte, mati! Noče me! Paj saj bi očetu tudi ne bila prav !
Andrej. Meni ?
Marjeta. Pojve, mati! — Z bogom, Tine! Mati so dejali, da me imaš rad; mati nič ne vedo! Z bogom, Tine! Še roke mi ne podaš v slovo?
Valentin (med smehom in jokom,) Ali je res, Metka?
Marjeta. Ker me nisi hotel prej, zdaj je prepozno!
Valentin. Metka!
Marjeta. Kaj pravite, mati, ali naj se ga vsmilim? Kaj porečete takemu ženinu? Poglejte ga, mati!
Gospa. Kakor ti serce veli, dete moje! tvoja sreča moja sreča!
Marjeta. Torej naj bo — iz vsmiljenja! (podasta si roke.)
Gospa. Bog vaju blagoslovi, otroka moja!
Liza. Vidiš, mož, kaj sem ti rekla ?
Andrej. Nekako hitro je vse prišlo; dobro, da ima človek glavo na pravem konci.
Liza. Gospod gredo po dvorišči!
Andrej. Pa vendar ne bo precej poroka?!	n. m.
p ESEDA
o Janež i če vi sla v no s ti.
Ta lepa slavnost je bila skoraj v vseh slovenskih listih tako obširno in s toliko pohvalo popisana, da bi mi bilo težko, ali celo nemogoče, kaj novega pristaviti. Vendar si ne morem kaj, da bi ne iz-pregovoril o njej pozno „post festum" besede in sicer čisto osebne besede. Dasi mi je prosti čas, tudi o počitnicah, silno skopo odmerjen, bilo mi je vendar nemogoče odreči se tako prijaznemu vabilu. Napotil sem se z veseljem proti lepi koroški deželi, z veseljem, a tudi ne čisto bez straha. Oko, ki se ne daje lahko slepiti sijajnemu videzu, ki ima neprijetno, sitno navado, da rado vsaki stvari na dno pogleda in časi tudi človeku za herhet, če mu ne more že pogledati v serce; tako oko lahko, prelahko zapazi kaj, kar ga žali, kar žali oko in serce! Moj strah je bil prazen. Vse, kar sem tam videl in čul, vse je bilo tako lepo, vse se je veršilo in vedlo tako redno, pošteno in dostojno, da je bilo človeku pravo veselje. Spoznal sem o tej priliki toliko spoštovanih, narodnih, visoko izobraženih mož in se-snanil se z njimi — imena nobenega ne imenujem, duhovni gospodje
niso bili zadnji med njimi — da mi trenotja, katera sem v njihovi družbi preživel, ostanejo vedno v prijaznem spominu. Da so me, neznanega jim moža, tako ljubeznjivo sprejeli, to meje iz serca veselilo; da so me tako čestili in slavili, to jim odpuščam in pripisujem njihovi naravni priljudnosti in ljubeznjivosti; veselilo jih je, da je prišel vsaj on človek iz daljnega dunajskega mesta.
Naj jim bodo vsem te verstice, ako jim pridejo pred oči, izraz serčne zahvale!	S.
Listnica uredništva. G. Dr. Ž. v Lj. Iz današnjega lista že razvidite, da smo Vam izpolnili željo, katero ste nam izrekli v Verbi v tako prijaznem in ljubeznjivem pogovoru. Da smo do sedaj pisali »stvarnika nebes in zemlje" z malo čerko, to ni bila nikaka »demonstracija", kakor smo zvedeli, da se stvar tolmači; taka demonstracija bi bila smešna, nevredna resnega človeka; deržali smo se pravopisnega pravila, da se v slovenščini pišejo z veliko čerko samo lastna imena, med katera ne spada beseda »bog". Doslednost v važnih, načelnih stvareh pristoji poštenemu možu, ta je naša misel; a da bi komu pohujšanje dajali zaradi malostnega pravopisnega pravila— »Bog vari!" raji terpimo, da se nam očita nedoslednost! Že prej nam je prigovarjal ne-kedfl, pošten, pameten mož, prijatelj našemu listu, naj »storimo ljudem to koncesijo, da ne bode pohujšanja;" in res, naša doslednost je že omahovala, Vi ste storili, da je — omahnila, Bog daj, da na dobro stran!
G. Pr. S. Z. —--»Pošiljam Vam nekoliko pervih poskušinj. Spregovorite, prosim Vas, v listnici nekoliko besedi o njih, odločno, brez ovinkov. Meni je za zlati čas, ki ga potratim s pesnikovanjem, ki ne bo morda koristilo nikomur". — — — Pametne besede, dobro priporočilo! Prepričani, da ne pišete tako samo »zastran lepšega", Vam radi izpolnimo željo ter izrečemo svoje mnenje o Vaših pervencih »brez ovinkov". Izmed petih poslanih pesmic zdi se nam najboljša perva, z malimi premembami bi se dala natisniti v „Žvonu" med drugim gradivom. Ker pa njena oblika ni še doveršena, in ker se der-žimo načela, da naj se sprejemajo v naš list samo pesmi, katere vsaj po svoji obliki zadostujejo izobraženemu okusu, naj stoji na zadnji strani z nekaterimi opazkami, ki jih pristavimo iz dobrega namena.
Sprehajal sem se v gaji,	In tja v nebo sem gledal,
Zamišljen, tih in nem,	Sem zerl v oblak tem&n,
Sem mislil, mislil, mislil,	Kak6, kako je hitel,
Kaj mislil sem, ne vem!	Čez neba jasno plan; —
Potoček je mim' tekel,	In v tla pred se sem gledal,
V njegov sem gledal val,	Zamišljen, tih in nem,
Kak6, kako je hitel	Sem mislil, mislil, mislil,
Do morskih tja obfil; —	Kaj mislil sem, ne včm!
Pesmica ima t6, kar imenuje Nemec »Stimmung;" brez posebnega jedra, je prav prijetna, ljubeznjiva pesniška igrača, katere bi se ne bilo sramovati pesniku „na glasu". Nedosežno lep izgled tega „genra" poezije nam je znana Goethe-jeva: „Ueber allen Gipfeln — Ist Ruh'!" Mimo gredč omenimo, da je v tej prekrasni pesmi vse globokoumno tolmačenje in ..interpretovanje" nemških učenjakov pregrešno, ali pa — smešno. Kedor se hoče izkazati, kako zna prevajati, naj nam posloveni, pošteno posloveni, ta biser nemške poezije! — In zdaj nekaj opazek, ne naukov! storite z njimi, kar vam drago. Da perva kitica opominja človeka neliotč Goethe-jeve:
Icli ging im Walde So fiir mich hin, Und nichts zu suclien Das war mein Sinn.
To nas ne moti preveč, človeku je dandanašnji težko izvirnemu biti, zlasti dokler je še tako mlad, kakor ste Vi! I. 3. „Sem mislil, mislil, mislil". Da ni dobro začenjati z brezglasnimi besedami, to vam je že znano iz slovnice, in tega se je ogibati tudi v pesmih, torej: bil je, ne: je bil. Tako tudi tukaj; to se ve da bi bilo verz čisto prenarediti, morebiti: „In mislil seiii in mislil". Tako ponavljanje besedi, kakoršno je v navedenem verzu in večkrat v tej in v drugih pesmih Vaših, ima časi neko posebno krepost v sebi, in je prav primerno in karakteristično, tako tudi na tem mestu; ah pozabiti ni zlatega nauka: Est modus in rebus, sunt certi denique fines : Mera je neka v stvareh, pov-s6d gotove so meje! Kar je enkrat in dvakrat lepo, tega se človek, ako se prepogosto rabi, lahko naveliča, zlasti kjer ni na pravem mestu. Tako se nam zdi že manj primerno v II. 3 in III. 3. „Kako, kako je hitel." Tu bi bilo bolj karakteristično ponavljati besedo »hitel," če se že mora kaj ponavljati. Tako ponavljanje postane s časom lahko nekako — otročje, ali pa, kar je še hujše, bralcu zbuja misel, da poet ni imel s čem napolniti verza; tega se sicer 111 bati pri Vas, vendar previdnost ne škodi! Zlasti trikratno ponavljanje je že blizo skrajne meje! — II. 1. »Potoček je mim' tekel." Ta verz je — »brez ovinkov" — malo prida. Gotovo porečete: že vem, zakaj ? zaradi »preklicanega" apostrofa! — Tudi apostrof mu ne daje ravno posebne lepote ; ali to ni kar ga najbolj kazi: besedico „je" mčrite dolgo in „mim"' kratko ; to tukaj nikakor ne gre, ravno narobe je prav! Kes, tudi kratko besedo je moči časi meriti dolgo, in nasprotno; dolgost in kratkost so relativni pojmi; a naravno kratka beseda se sme rabili za dolgo samo, kader stoji poleg besede, ki je krajša, ali pa vsaj enako dolga. Beseda mim&, ali pa tudi z apostrofom „miin'" je pa najmanj dvakrat tako dolga kakor »je;" „je mim'" torej nikakor ne more biti „trohej". Le poskusite brati verz s krepko povdarjenimi naglasi, videli bodete, kak „monstrum" dobite! Pa tudi še to: če se že smejo izpuščati samoglasniki in nadomestovati z nemim apostrofom, naglašeni se ne smejo kakor v besedi „miin6." Sicer pa je prav lahko ogibati se apostrofa, samo da človek hoče. Ta včrz, n. pr. bi se lahko prenaredil morebiti tako: »Potok mimo je tekel," ali: „Mimo je potok tekel," ako Vam 111 po volji, da se na-glaša potok, kar je pa tudi prav. Da se izgubi pri tej prenaredbi diminutiv »potoček," za to vam ne bodi žal; take zmanjšave so dobre na svojem mestu, s preradodarno roko jih ni treba trositi, kakor delajo nekateri naših pesnikov. — II. 4. »Do morskih tja obal." Ta verz nam tudi ni prav po volji; ne tolikanj zaradi malo potrebne besedice „tja," ki 111 ravno prazno »mašilo," kakor se nam zdi v III. 1. »In tja v nebo sem gledal;" takih mašil se je ogibati, kolikor mogoče, da si se tako pogosto nahajajo. Toda beseda »obal!" Val — obal — izmed sto bralcev jih bode bralo devetindevetdeset: „vau," in potem „obau ?" ali tako se ne sme brati ta beseda, kjer je gen. plur. a kje je potem rima ? In tako bi se dalo še kaj omeniti; ali morebiti je že toliko preveč. Morda porečete: To so same malosti! — Tudi mi vemo, da niso smertni grehi, ki Vam jih očitamo. Ali srnertni greh tudi ni, če pride človek v družbo z luknjo na komolci ali pa s poko na kolenu, vendar — posebno imenitno tudi ni.
To Vam pa lahko rečemo, in sicer z veseljem rečemo „brez ovinkov:" Vaše pesmi smo brali s pravim veseljem, drugače bi ne govorili o njih tako obširno. Vse kažejo lep, nenavadno lep talent; zdi se nam, ako se ne motimo, da Vas smemo imenovati pravega pesnika, in to 111 kar si bodi. Pravi pesniki so redko sejani. Lepo, gladko, pravilno obliko si lahko pridobite, in pravih desniških misli in čutov, kar je pervo, dalo Vam bode življenje. Mnogaja Ijeta !
S.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. za vse leto; 2 gld. zapol-
leta. Napis: Redaction des »Zvon", Wien, Ottakring, Hauptstrasse 23.
Izdaje in ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Liib.