Jure Jakob Pes mi
Pajek
V led zastrižejo škarje. Znotraj te čaka pajek, veliko črno telo mrtvega pajka. Hočeš ga izrezati, hočeš se prebiti do njegovih, pregristi do gnusnih ubitih oči morilskega pajka. Pajek v ledu te privlači kot smolena pega v gosti šarenici mladega dekleta. Želiš si.
Previdnost sestradane krvi si prinesel v hladno jeklo hladnega orodja. Delati je treba počasi. Premikati se neopazno kot noč, ki zagrinja.
Varuje te drhtavica sledenja, varujeta te zgodovina in izurjenost klavcev, ki so prodali svoje desno oko za eno noč. Za eno pajkasto črnino, za tisto bolečino, ki naježena čaka v kosmatih tipalkah na dotik. Pajka moraš izrezati, po zakonu svoje ledene umetnosti si moraš seči v ledena dna
T I- K A I t) K
črevesja, moraš se priviti v vlažne pajčevine, v črne čipke na zavihku strahu. Pajka boš potem, ko ga boš pazljivo ločil od steklene vode, dal na jezik in pojedel. Dobil boš okus, vzbudil boš okus, ki ti bo napihnil želodec
ali odebelil jezik. V obeh primerih boš pridobil dragoceno težo nove oblike Pajek bo iz ledu prestopil v besede. V meso spomina se bo nasadil
V	pisavi bo pajek boj hladen kot v ledu, bolj bo bleščal.
V	pisavi bo pajek lep kot pobegli ujetnik, ki se gol pritisne v morsko sol, in čaka. Odtisnjen bo pajek samo tvoj
in ti ne boš od nikogar. Stopil boš v ledeno kocko in mislil na drugega, ki si bo poželel pajka v sebi.
108	I. 1 T K K A T II R A
Otrok
Ko se vračam, se vračam tja, kjer ne bom nikdar več.
Otrok gleda svet in seveda ne ve,
od kod je prišel, ker je tukaj.
Tukaj sta mleko in njegov vonj,
ki mu zanesljivo in živo mehča oči.
Ko stegne roko, doseže drugo roko
in obe roki potem spet spremenita vse.
Zdi se, da plava. Kot seme v njegovem prstu,
s katerim mora ločevati svoj obraz od podobe v ogledalu.
Rože, ki jo včasih utrga, ne utrga,
ampak jo presadi s travnika v slovar.
Ker besede so v njem majave in zamenljive
kot prvi zobje, zato jih še lahko okuša,
in jezik je poln veselja ali bolečine,
kadar oblizne kaj novega.
Včasih otrok strastno zamolči
in to so prva znamenja, da se mu hrbtenica zarašča in da ga nekaj, kar mu seda na hrbet, potrebuje. Nihče ne zna razložiti, kako otrok odraste. Pogleda skozi kožo, ki mu je spokala. Spomni se in tega se bo spominjal vse življenje.
T K l< A T U K A
109
Nič ni tako preprosto kot to, da so nekateri prostori zunaj časa
in nekateri znotraj časa.
In nič ni tako preprosto kot to, da je čas tisti otrok,
ki nikoli ne odraste.
Kadar mi kdaj čustvo skrivaj
zaide v misel,
se moram potruditi in nasmejati njegovim mehkim kostem, ki se igrivo zrastejo z vsako obliko mojega, vse težjega, telesa.
Popoldan
Praznina od zgoraj je praznina, v katero ne padeš,
ampak ona pade vate, ko te veter niha in te voda napija, ko te zemlja drži in te ogenj sveti, vidiš lastovico,
osamljeno, gledaš jo, kako kroži po nebu, se spušča, s trebuhom razgrinja zrak in se spelje skozte, potem odide, lastovica se vzpne in ti ostaneš enak, sam, čakajoč, brez sledu, v tebe je odšla praznina popoldneva, nekaj, na kar se lahko spomniš samo kot na spodrsljaj neba ali kot na lahkomiselnost ptice.
T E K A T U R A	111
Med mano in mano
Vsak dan si berem z dlani,
vsak dan se učim pisave,
ki me je napisala, vsak dan popravljam
napake z novimi napakami.
Včasih se utrudim, oči me ne ubogajo več,
zato jih skrijem med dlani,
sedaj dlani berejo iz oči,
se zgubljajo med šarenico in zenico,
strmijo v zbegano sluz v beločnice,
napake v dlaneh se pogovarjajo z zamolki
v očeh, in ta pogovor, to jecljanje, obračanje
peščene ure,
je kot suha solza za izgubljeno ureditvijo, so
potopljeni korintski stebri, prebeli od oddaljenosti,
so oslepeli pogrebci, ki žvečijo našo knjigo,
ker se je ne da več brati, strupeno od vedno
istih, ostarelih črk,
ki kamenijo med mano in mano,
med tabo in tabo,
dokler oči ne oslepijo pod nabuhlim mesom dlani,
dokler gube dlani ne popokajo, njihova pozabljena, občutljiva arhitektura, pod bebavim skalpelom oči.
I I I H K A T U K A
Vsak dan si berem z dlani,
nikoli mi jih ne vzameš v roke,
in oči, moje oči so okrvavljene kot božje,
kot oči boga, ki ne more več videti.