Presajena lilijica.               ^H
8e neki drug pomen imajo lahko cvetlice, katere vi-dite na čelu našega »Angeljčka.« Ne le dobrih otrok zaslužna dela, marveč dobri otroci sami se smejo ime-novati krasne cvetlice, katere dobri angelji skrbno goje v vrtu Jezusovem — v sv. katoliški cerkvi. In kadar umrje tak blag in nedolžen otrok, pravimo, da je njegov angelj presadil belo lilijo v rajski vrt. Dvojno tako pre-
3
Iepo lilijo iz bele Ljubljane smo si že ogledali v zad-njem iVIII.) snopiču našega »AngeljČka«. Jednako lepa lilijiua. katero je angelj Božji presadil 6. junija 1894 v rajshi vrtec, bila je Marija š., učenka tretjega razreda uršuiinske šole. Ker su smem zanesti. da ste (ali 5e le hoste) z veseljein brali prelepo življenje in srcčno smrt dveh bogoljubnih sestric Mimicc in Tončke in ker smem upati, da vam tako berilo ne bo brez koristi. naj vam v kratkem povem še o iej pridni učenki, kolikor je bilo mogoče poizvedeli.
če le o katerem otroku, sme ee reči o tej pre-blagi deklici, da je po zgledu božjega Deteta rastla kakor na starosti tako na modrosti in milost pred Bogom in Ijudtni. Vstopila je v tukajšno uršulinsko Solo 15. no-vemhra 1892 prišedši s svojimi stariši iz Radovljice. liila je jak<j Ijubezniva in modra deklira, tedaj vsem svojim součetikam zelo priljubljona. Že v drugem razredu. še bolj pa v tretjem. bila j« vsem drugim v zgled. Lju-hezen do Jezusa si je kinalo vcepila globoko v avoje nežno srce. Njene žclju so bile !e za Jezusa živeti. Vsikdnr, ko se je kaj lcpega pripovodovalo o Jezusu, o Mariji o svetnikili in o mučenikih, poslušala je vedno s solznimi o(*;nii. V zgled vsem tovarišicam je bila tudi jiri molitvi. Lepo je sklepala svoji nežni ročici in ob jednem zatisnila ofti. da bi je nobena stvar ne motila. Tudi lepe vaje, katere so se narekovale o posebnih časih, kot pred Božičem, \ postu, meseca majnika, zvrševala je natanko.
Posebno pridno se je vadila v zaiajevanju in pre-magovanju, ki je toliko potrehno malim in vclikim. če hočejo kaj prida biti in kaj hvalnega zvršiti. Nekikrat je šla s svojo tovarieico po poti. Gredoči bilo je nekaj mičnega videti. a Mici refic: »Jaz se bom premagala in donia bom v knjižico naredila zvezdico«, ter položi ro-čico na oči.
Bila je jako usmiljenega in sočutnega srca. Mno-gokrat je delila med ubožčke milodar. Tudi svoje so-učenke je večkrat obdarila. Kolikrat je sama sebi kaj pritrgala, da je druge razveselila!
Vse to pa je delala iz višjega namena. iz Ijubezni do Jezusa.   Bila  je   namreč  silno  tenkovestna  ter se
___4___
skrbno ogibala tudi nialih napak. NekoiS je bila malo npominjevana. tedaj je rekla iz šole grede vsa žalostna svoji součenki: »Doma pa moram preeej prav lepo kt>-sanje obuditi, ker sem bila opominjevana.« Njen izrek je bil: »Rajše umreti, kakor smrtni greh storiti.« Nekesra dim je šla z dvcma tovarišicama. kateri sta se začeli ntkaj krcgati. Mici pa reče: ».laz se pa ne bom kre-gala, sicer ne prideni v nebesa.« Sploh je imela tako zrele misli in tako vzvišene želje. da se je bilo kar ču-diti za to dobo. V šoli, doma in pri sorodnikih je večkrat rekla, da bode kedaj nuna. »Ker le. če bom nuna.o rekla je prijateljici součenki, »smem se najbolj zanesti, da bom zveličana.«
A vkljub temu je bila vedno detinsko priprosta. To se je posebno pokazalo, kadar je šla na pokopališče. kar se jc večkrat zgodilo. Kaj rada je brala napise na urobeh in nenavadno vcseljo je imela za kamenite an-geljčke pri nagrobnih spomenikih. »Vcdno jih je bn-žala,« tako nam sporoča njen blagi oče. ki jo jespremljal; »cvetlic jim je dala me<l ročice in, ie je poprej deže-valo in 80 jim visele kapljico po obrazu, obrisala je vsakega in rekla: .Kako se ubožček joka, moram ga malo obrisati'. Vedno smo jo morali priganjati, da se je lofiila od svojih ljubljencev — nagrobnih angeljčkov.« — Ootovo je razodevala tudi v tem svoje zlato — an-geljsko srce.
Omeniti moram tudi še to, kar je večjega pomena,    i kakor si  marsikdo   misli,   da je   bila jako veselega  I srca.   0,  kako je   bila   vesela  spominkov   in   podobic,  1 katere je   gostokrat prinašala i/.  šale ;  kolikrat jih je preglcdovala in proštevala!   Koliko veselih urie j^ sama sebi in domačim napraviia z lepim petjem, kajti imela je  prijeten  glas  in  znala je mnogo pesnij in napevov pa kaj rada jo pela.   Rcs, Iep biser je zadovoljno, ne-dolžno-veselo srce!
Posebno pase je odlikovala od mnogo drugih svojih součenk, ko se je pričelo pripTavljan)e zaprvo sveto obhajilo. Kmalu po novcm letu so bile deklice vpra-Sahe, katera želi pristopiti letos prvikrat k sv. obhajilu. Vsa vneta in goreča vzklikne med drugim mala osem-letna Mici: »Jaz, prosim, jaz!« Imola je prestati mnogo
5                                    ^l
ovir od vseh stranij radi svoje mladosti; tocla zmagala j je čudovito. Bila je ncomahljtva v svojem sklepu. Njena 1 stanovitnost, še bolj pa njeno hrcpenenje po Jezusu, I ganila je gospoda kateheta, da so ji spolnili njeno J srčno željo.                      ,                                           .        J
Ko so pri verouku gospod katehet govorili o ve- ¦ likosti presvetega rešnjega Telesa in pristavili, da mora 1 vsaka dovolj pametna biti, če hoče ta sveti zakrament I prejeti, oglasi se mala Marica vsa vneta: »Jaz sem že 1 dosti pametna!« To avojo gorečnost je pa kazala s lem, j da je izvrstno znala vsako vprašanje iz katekizma in 1 da jo natanko izpolnjevala vse, kar se je ukazovalo in 1 priporočalo za vredno pripravo k prvemu sv. obhajilu.    I
To njeno hrepenenje je bilo dan za dnevora večje    I in srčno je želela Jezusa vsprejeti v sv. obhajilu   Neki   J svoji tovarišici  jc n-kla:  »0. da  bi  se že vendar  pri-    ¦ bližal trenutek, ko pride ljubi Jezus k meni!« Pazljivo jc poslušala prigodbe o takih dobrih otrocih, kateri so pred  prvim  sv. obhajilom z oblačilom ali kako tlrugo stvarjo   obdarili    druge   revne   otroke.   rJ'udi   take  je    1 hotela posnemati.   Malo dnij pred avojim prvim svetim   j obhajilom je podarila jedno svojih oblačilc neki pridni    1 učenki (seveda z dovoljenjcin stariševi.                              j
Z nenavadnim veseljem je hodila k pripravljanju    I za prvo sv. obhajilo.   Neki  četrtek ju prav zarano vsa   j vesela pritekla pod  okno svoje Ijubt; tovarišice, trkala   1 na šipo tiir   vsa vn«ta \zkliknila:   »Kmalu se bom za-    I ročila z JezušČkom«, potem je hitela v šolo k poduku.    | Sploli ji je   bila prva in zadnja misel sv. nbhajilo, kar    J i«- dolnla dovoljimji*. Nekaj dnij pred prvim svelim ob-liajilom  se ji je ncko noe sanjalo.   da ji je Jezušček rekel, da bo kmalu umrla. — In res je bila njena srčna žolja, da bi  preccj po sv. obhajilu umrla.   Sama je to željo  razodela svoji dobri  součenki,  kaiera jo je pri-pravijala na dolgo s]>oved. in polna hrepenenja po Je-zusu v svetih nebesih se je potem zjokala-
Prišel je torej zanjo tako srčno zaželeni dan, naj-lepSi. najsrečnejši dan prvega sv. obhajila, 2. maja 1894.
Kakor angt-Ijček v človeški podobi, — beio oble-čena, s pajčolanom na glavi. lepo svečo v nežni ročici, pristopi Mici s svojimi dobrimi malimi součenkami vsa
6
ginjena in zbrana prvikrat, a tucli — zadnjikrat k mizi Gospodovi! Veliko jc prosila v tem srečnem trenutku Jezusa; med drugim tudi to: da bi jo Jezus pustil rajše umreti, kakor smrtni greh storiti. Ta sklep )e tudi res zapisala med drugimi sklepi po sv. obhajilu. Vsa srečna je bila toraj po sv. obhajilu; kazala je pa to tudi v vsem svojem obnašanju in napredovanju v šoli. KrŠčanski nauk ji je bil najljubši predmet in posebno rada je pre-birala lepe pobožne knjige. Z vsako svojo součenko je rada občevala ter ž njo kaj spodbudnega govorila. In doma je bila pravi aneelj miru: »ubogljiva, ponižna, odkritosrčna — proti vsakemu priljudna in postrežljiva; svoje sestr? in brata je prav rada imela ter ž njimi ži-vela v prelepi složnosti.«
Toda le malo tfasa je duhtela ta prelepa lilija s svojo ljubeznivostjo na zemeljskem vrttr. Mici obleži že 28. majnika. Teden pozneje dobi davico in škrlatico. Ker ni mogla požirati. bila jc samo spovedana in sprejela je tudi zakrament sv. posiednjega olja. V sredo ob de-veti uri dopoldne se je pa preselila krasna cvetka v nebeski raj, kjer je zagledala prvikrat svojega Ijubega Jezusa. katerega je pred petimi tedni ob isti uri tolikanj goreče sprejela prvikrat v svoje nedolžno srce v zakra-mentn sv. re&njega Telesa!